aravno
EKOLOŠKO ČEBELARSTVO
Pogoji in zahteve za vključitev v sistem ekološkega kmetovanja oz. EKOLOŠKEGA
ČEBELARSTVA v Sloveniji
Mitja Zupančič, univ. dipl. inž. zoot.
V	Sloveniji, kot tudi drugod po svetu, se vzporedno s konvencionalnim kmetovanjem razvijata integrirano in ekološko kmetovanje, ki v zadnjem času dobivata vse večji pomen. To lahko pripišemo vse večji ozaveščenosti porabnikov, vse večji skrbi za ohranitev našega naravnega okolja in seveda vse številnejšim aferam, povezanim s hrano, ki sprožajo pri porabnikih željo po pridobivanju informacij o pridelavi hrane in njenem izvoru.
Kot kažejo težnje v svetu, se hitro uveljavlja in dobiva vse večji pomen na vseh ravneh pridelave hrane zlasti ekološko kmetovanje.
S hitrim razvojem do narave prijaznih oblik kmetovanja pa so se pojavile tudi težnje po sprejetju zakonodaje, ki bi na eni strani varovala porabnike, na drugi strani pa tudi pridelovalca pred nelojalno konkurenco.
Tako so se tudi do narave prijazne oblike kmetovanje jasno razdelile med seboj. Seveda pa porabniki, zlasti v obdobju uveljavljanja vseh teh oblik kmetovanja, včasih zamenjujejo izraze in različne razlage.
Kakšna je razlika med ekološkim in integriranim kmetovanjem?
Integrirano kmetovanje je do narave prijaznejša oblika kmetovanja. V procesu pridelave je zelo poudarjeno varstvo rastlin, pri tem pa so v ospredju biološki (spodbujanje razvoja koristnih živali, vnos pre-datorjev na posevke na zavarovanih prostorih ...) in biotični ukrepi (feromonske in barvne plošče, metode zbeganja ...). V procesu pridelave še vedno uporabljajo predpisana kemično-sintetična sredstva, vendar so ta manj strupena in imajo praviloma krajšo karenčno dobo. Tudi gnojenje izvajajo le na podlagi analize zemlje.
Ekološko kmetovanje je kmetovanje, ki v procesu pridelave upošteva in spodbuja vse naravne zakonitosti, v ekosisteme pa ne vnaša nobenih nenaravnih snovi (kemično-sintetičnih zaščitnih sredstev za varstvo rastlin, mineralnih gnojil, hormonov, sti mulatorjev rasti ...). Proces pridelave temelji na naravnih sinergizmih in antagonizmih, v ospredje so postavljeni preventivni ukrepi, živalim prilagojena re-
ja, uporaba sredstev za varstvo rastlin in zdravljenje živali na podlagi naravnih sredstev itd.
Iz vsega tega lahko razberemo, da so med obema oblikama kmetovanja občutne razlike in zato povezovanje in istovetenje ni primerno in upravičljivo.
Kaj je treba upoštevati, da lahko kmetija ali čebelarstvo pridobi naziv ekološka kmetija ali ekološko čebelarstvo?
Kot sem omenil, so k sprejetju pravil, ki jih mora upoštevati vsak, ki zavestno vstopi v sistem ekološkega kmetovanja, če želi pridobiti certifikat, s katerim lahko izkazuje resnično ekološko pridelavo, prispevali številni vzroki.
Kako je ekološko kmetovanje urejeno v svetu?
V sedemdesetih letih je bila ustanovljena Mednarodna zveza gibanj za ekološko kmetovanje (IFOAM) in ta je postavila mednarodne standarde za ekološko kmetovanje. Seveda pa se je z nadaljnjim razvojem ekološkega kmetovanja v Evropski uniji pojavila potreba po zakonski ureditvi, ki bi urejala tudi to področje. Tako je bila leta 1991 sprejeta uredba Sveta (EGS) 2092/91, ki je opredeljevala le rastlinsko pridelavo, potem pa je bila 24. avgusta 1999 dopolnjena tudi za področje živinoreje, ki vključuje tudi čebelarstvo. Uredba vsebuje vse temeljne standarde smernic IFOAM in s tem izenačuje ekološko pridelavo v različnih državah. Seveda se tudi ekološko kmetovanje deli na različne usmeritve, vendar morajo vse oblike ekološkega kmetovanja upoštevati temeljne standarde, lahko pa si postavijo le strožja pravila (npr. biodinamično kmetovanje).
In v Sloveniji?
Tako kot v svetu je tudi pri nas opaziti silovit razvoj ekološkega kmetovanja. Zgovoren je podatek, da je bilo leta 1999 v kontrolo ekološkega kmetovanja vključenih 300 kmetij, leta 2000 pa že 600.
V Sloveniji so vzporedno z razvojem ekološkega kmetovanja nastala Priporočila za ekološko kmetovanje v Sloveniji (MKGP, junij 1997). Ta priporočila so bila povzeta po Uredbi (EGS) 2092/91 in urejajo ekološko kmetovanje v celoti, tudi čebelarstvo. V pripravi je prav tako pravilnik o ekološkem kmeto-
vanju, ki je že v končni obdelavi in tik pred sprejetjem. Seveda je bila v tem obdobju ustanovljena tudi kontrolna služba, ki pri izvajanju nadzora na posameznih kmetijah upošteva omenjena priporočila. Kontrolna služba je bila postavljena ob pomoči kontrolne službe ABG (Avstria Bio Garantie), pri kateri so se kontrolorji tudi usposabljali.
Ker nadzor nad kmetijami in čebelarstvi že dejavno izvajajo in so bile leta 1999 prve kmetije že potrjene kot ekološke, vam želim v tem prispevku predstaviti zahteve za čebelarje, ki se vključijo v sistem ekološkega kmetovanja in želijo pridobiti certifikat o ekološki pridelavi.
ZAHTEVE ZA ČEBELARJE:
1. Izogibati se je treba območjem, ki so znana kot onesnažena oz. na katerih obratujejo veliki onesnaževalci. Čebelam skušajmo zagotoviti pašo na naravnem rastlinju ali na ekološko obdelanih površinah.
2. Čebelar mora nadzorni organizaciji posredovati zemljevid v merilu 1 : 25 000 z vrisanim območjem paše ter posestni list z vrisanimi lokacijami čebeljih panjev in čebelnjakov.
3. Čebelje družine morajo biti najmanj 1 km oddaljene od glavnih prometnic in strnjenih mestnih središč, od odlagališč ali sežigališč odpadkov, industrijskih območij in drugih večjih onesnaževalcev pa najmanj 3 km.
4. Čebelnjak mora biti vedno postavljen v bližino možne paše in neoporečnega vodnega vira.
5. Pri prevažanju čebel na različna pasišča mora čebelar obveščati nadzorno organizacijo o prevozu svojih čebel najmanj 48 ur pred odhodom.
6. Za graditev je najprimernejši les.
7. Izbrati moramo pasmo, kije prilagojena na naše razmere. Tako je pasma, ki jo lahko gojimo v Sloveniji, kranjska čebela ali kranjska sivka - Apis mel-lifera carnica. Gojenje drugih pasem ni dovoljeno.
8. Pri razmnoževanju družin v ekološkem čebelarstvu laliko družine razmnožujemo le iz družin, ki so oskrbovane po načelih ekološkega čebelarstva. Nove družine lahko pridobimo z delitvijo ali združevanjem družin in z naravnim rojenjem.
9. Do 31. 12. 2003 je dovoljeno prevzemati roje iz družin, ki niso gojene v skladu s tem pravilnikom.
10. V prenovo ekoloških čebeljih družin se lahko na leto vključi do 10 odstotkov čebeljih rojev in matic iz klasičnih čebelarstev.
11. Označevanje matic s prirezovanjem kril ni dovoljeno.
12. Gojenje z gensko tehnologijo spremenjenih čebel ni dovoljeno.
13. Čebelji vosek mora izhajati iz ekoloških čebelarstev.
14. Priporočljivo si je zagotoviti obtok voska v okviru kmetije oziroma izdelavo satnic v predelovalnih
obratih iz lastnega voska oziroma iz voska iz ekoloških obratov. V obdobju preusmeritve, ko na trgu ni voska iz ekoloških čebelarstev, lahko po predhodni odobritvi nadzorne organizacije uporabimo tudi vosek iz klasičnih čebelarstev. Pri predelavi voska ne uporabljamo ne topil in ne belil.
15. Ob koncu pridelovalne sezone je treba pustiti v panjih toliko hrane, da ekološke čebelje družine uspešno prezimijo.
16. Če je preživetje čebeljih družin ogroženo, je dovoljeno nadomestno krmljenje čebeljih družin z ekološkim medom.
17. Na podlagi odobritve nadzorne organizacije lahko čebelar uporabi za nadomestno krmljenje ekološko pridelan sladkorni sirup, melaso.
18. Nadzorna organizacija lahko za določeno prehodno obdobje odobri tudi uporabo klasično pridelanega sladkorja, melase in medu.
19. Pri nadomestnem krmljenju je treba zapisati vrsto uporabljenega izdelka, datum, količino in panje, v katerih je bilo krmljenje izvedeno.
20. Nadomestno krmljenje lahko izvajamo od zadnjega točenja v sezoni do 15 dni pred začetkom naslednje sezone pridelovanja medu.
21. Pri nadzoru bolezni je najpomembnejši preventivni ukrep selekcija družin.
22. Pri zdravljenju ima prednost uporaba fitotera-pevtskih in homeopatskih izdelkov. Uporaba alopa-tičnih kemično sintetiziranih medicinskih sredstev za preventivne namene je prepovedana.
23. Izrezovanje trotovine je dovoljeno le za zmanjšanje okužbe čebel z varozo.
24. Za zatiranje varoj lahko uporabljamo naslednje snovi: mravljinčno, mlečno, ocetno in oksalno kislino ter mentol, timol, evkaliptusovo olje ali kafro.
25. Uporabljati je mogoče le v Sloveniji dovoljena veterinarsko-medicinska sredstva.
26. Če pri zdravljenju uporabljamo kemično-sinte-tična sredstva, moramo čebelje družine med zdravljenjem preseliti v izolirane čebelnjake, ves vosek pa moramo zamenjati z voskom, ki je v skladu s pravilnikom. Po zdravljenju se morajo čebelje družine znova vključiti v enoletno prehodno obdobje.
27. Vsako uporabo veterinarsko-medicinskih izdel kov je treba prijaviti organizaciji za kontrolo.
28. Dovoljena je embalaža iz nerjaveče pločevine, za prodajo na drobno je najboljša steklena embalaža.
29. Med je prepovedano točiti iz zaleženih satov. Poleg tega je pri pridobivanju medu prepovedano uporabljati postopke, ki bi uničevali čebele ali čebeljo zalego.
30. Za pomiritev in odganjanje čebel med odvzemom medu ne smemo uporabljati kemično- sintetičnih sredstev.
31. V obdobju pridelave in oskrbe čebeljih družin mora čebelar voditi zapiske o dogajanjih v vsakem panju posebej.
32. Čebelje pridelke je po enoletnem obdobju prilagoditve dovoljeno prodajati z navedbami ekološke pridelave, če so bile v tem obdobju upoštevane vse določbe, zapisane v Uredbi za ekološko kmetovanje.
V	obdobju prilagoditve pridelki ne smejo biti opremljeni z oznako o ekološki pridelavi.
V	Priporočilih so podane poglavitne zahteve, ki
usmerjajo ekološko čebelarjenje. Poleg teh uspešno ekološko čebelarjenje zagotavljajo tudi drugi pomembni tehnološki ukrepi, povezani z biološkimi zahtevami čebeljih družin v vseh fazah njihovega razvoja.
Če čebelar po enem letu preusmeritve izpolni zahtevane pogoje, lahko pridobi za svoje izdelke naziv »ekološko pridelano« oziroma jih lahko prodaja pod blagovno znamko »BIODAR«, ki je blagovna znamka ekoloških proizvodov oziroma pridelkov, ki so si pridobili ustrezen certifikat.
ips.com