SPREGLEDANO
REVIZIJA REVIZIJE
JURIJ MEDEN
H
3:10 la Yumo. 2007
Štafeto krivde za razglašeno mantro, daje vestem mrtev, ki se po zobeh vlači že skoraj pol stoletja, si je v tem času izmenjala kopica raznovrstnih protagonistov, Od holIywoodskih pro-ducentov, velikih studiev, zibelke tega najstarejšega žanra, ki so na neki točki ugotovili, da vestem ni več rentabilen in omejili produkcijo (za nameček ena največjih finančnih katastrof v zgodovini filmskih produkcij, še vedno podcenjena Nebeška vrata [Heavens Gate, M. Cimino, 1980], sliši na žanr vestema), do gledalcev, ki jih je kombinatorika vedno istih obrazcev na vedno istih pejsažih počasi začela dolgočasiti. Ko si je v 60ih in 70ih revizija žanra pod zastavo režiserjev nove generacije, ki se ni več otepala pečata avtorstva, izborila avtonomno pozicijo kot domala samostojen žanr, se je že zdelo, da je formula za svetlejšo prihodnost iznajdena; dejansko so bili - kot bo pokazal prerez stanja danes - takrat zares šele položeni temelji za izkoreninjenje te lepe filmske pojavne oblike. In ravno vestem sam, obremenjen z vso svojo zgodovinsko težo in nemalokrat tudi navlako, se dandanes kaže kot največji krivec za to, da so diagnoze o smrti bolj resnične in pravične kot kdajkoli poprej. Za dokazno gradivo je dovolj zgolj ošvrkniti najbolj izpostavljene naslove - v pretežni meri sicer vsaj kakovostne filme prek katerih se vestem spravlja k življenju v zadnjih nekaj letih. Kaj druži filme, kot so na primer, po abecedi, Atentat Jesseja Jamesa (The
Assasination of Jesse James by the Coward Robert Ford, A. Dominik, 2007), Bilo je nekoč v Mehiki (Once Upon a Time in Mexico, 2003, R. Rodriguez), Gora Brokeback (Brokeback Mountain, 2005, A. Lee), No Country for Old Men (brata Coen, 2007), Ponudba (The Proposition, 2005, J. Hillcoat), Spopad na zahodu (Open Range, 2004, K. Costner), Trikrat pokopani Melquíades Estrada (The Three Burials of Melquíades Estrada, 2005, T. Lee Jones), ne nazadnje tudi, če pokukamo v prejšnje desetletje, Mrtvec (Dead Man, 1995, J. Jarmusch), Neoproščeno (Unforgiven, 1992, C. Eastwood), Pleše z volkovi (Dances With Wolves, 1990, K. Costner) in Samotna zvezda (Lone Star, 1996, J. Sayles)? Poleg že omenjenega dejstva, da gre povečini za preprosto dobre filme, je vsem naštetim lastna pogosto že kar nadležna, pompozna zavest o lastni pomembnosti, veličini in poslanstvu; vsak se obnaša kot feniks bičanega žanra, ki na svoja utrujena pleča prevzema nalogo popolne revizije žanra in njegove burne preteklosti hkrati; s perverzno naslado, ki je številni niti ne skrivajo, se vživljajo v paradoksalno vlogo odrešenika in pogrebnika hkrati; pred seboj ne vidijo drugega kot pogorišče (resda veličastne bitke) in za seboj nič drugega kot potop. To bolj ali manj prikrito poveličevanje samega sebe curlja tako iz zgodb tega novega vestema kot tudi - oziroma predvsem - iz načina njihovega podajanja. Kjer je vestem stare šole
svoja velika eksistencialna vprašanja, zlasti vse kompleksnosti družbene pogodbe, kjer individualizem trči ob civilizacijske norme, znal nevsiljivo (in toliko bolj učinkovito) podajati v obliki prispodob, je novi vestem praviloma na ves glas problemski in angažiran; kjer je vestem stare šole - zlasti pod mentorstvom Forda - filmsko formo izbrusil do popolnosti in povzdignil v tisto nemara najžlahtnejšo, organsko, neopazno obliko umetnosti, novi vestern praviloma ne zna več posneti preproste prerijske panorame ali partije pokra, ne da bi na debelo podčrtal in s klicajem označil vsak zdrs očesa v globino polja, vsako preznojeno gesto. V tako prepotentno, prenapeto okolje se potem rodi mali vestern 3:10 za Yumo (3:10 to Yuma, 2007) eklektič-nega hollywoodskega avtorja Jamesa Mangolda, sicer priredba B klasike Ob treh in deset za Yumo (1957) ekiek-tičnega B avtorja Delmerja Davesa (oboje sicer filmska priredba kratke zgodbe Elmorja Leonarda) in obvisi v vakuumu kritiške recepcije (častne izjeme seveda obstajajo) in temi praznih kinodvoran, pri čemer je z Mangoldo-vo ekonomično zrežirano in solidno odigrano miniaturo »narobe« samo to, da se obnaša, kot da vestern zares ni mrtev, še več, da se nikoli ni pojavil niti dvom o njegovi vitalnosti. 3:10 za Yumo (2007) na bistroumen in hkrati preprost način pripoveduje že tisočkrat prežvečeno in navzlic temu nikdar dolgočasno parabolo o vzniku pravega
moškega (vrednega ljubezni ženske in spoštovanja potomca) vzporedno z udomačevanjem »preveč« divjega Zahoda (kjer surovi individualizem hkrati tlakuje pot in se umika višjim koristim skupnosti), pri čemer stavi predvsem na iskrenost (celo razorožujočo naivnost) pri svojem naslanjanju na arhe-tipe žanra, s katerimi ni navsezadnje nič narobe in nikoli nič narobe tudi ni bilo. Kjer je bil pač v duhu svojega časa in škrbastih produkcijskih okvirjev Da-vesov Ob treh in deset za Yumo (1957) mojstrovina filmskega minimalizma, posledičnega suspenza in odrasle obravnave odraslih tem, je Mangol-dov priklon zlatim časom pač v duhu svojega časa toliko glasnejši, dražji in pubertetniški. Kleč, kot že rečeno, tiči v njegovi obravnavi vestema kot nikoli-dokončane sage, gojišča vedno novih in praviloma vedno užitnih permutacij večnih arhetipov, neizčrpnega žanra, ki je toliko boljši, kolikor manj se ukvarja s samim seboj in kot Farberfev legendarni termit zgolj slepo in v neskončnost širi možnosti lastnega izraza, tako kot sta neskončni prerija in razsežnosti zgodovine. Nemara pa se tu celo skriva avantgardna ost Mangoldovega početja in smo z 3:10 za Yumo (2007) dobili prvo revizijo revizije žanra.