102 O popravkih po tiskovnem zakonu.
O popravkih po tiskovnem zakonu.
Beseda zakona je mrtva, živ je le duh njegov, koji znači beseda. — Da se zakon prav uporabi, mora se prav razumeti; prav razume se pa le oni zakon, čegar pravi namen in duh se spozna.
Uporabljajoč navedene besede na § 19. tisk. zak. spozna se, da je njegov namen, da se zagovarja v perijodični tiskovini napadenec brez odloga, na istem mestu, na isti način in pred istim občinstvom, kjer ga je napadel nasprotnik.
o popravkih po tiskovnem zakonu. 103
Tudi V določilih tiskovnega zakona, ki govore o velevažni pravici do popravkov, najdemo torej princip naše kazenske pravde: „audiatur" in sicer tukaj brž, ko je mogoče, — „et altera pars".
Razun tega jamči nam pa tiskovni zakon tudi še princip jednakopravnostiinjednakosti orožja. Kakor seda v kazenski pravdi zakona neveščemu obtožencu zakona vešč zagovornik, da lažje izbodbijata trditve državnega pravdnika, tako skrbi tudi tiskovni zakon, da se nikakor ne krčita navedena principa v razpravi, vršeči se v perijodični tiskovini pred javnim mnenjem.
Zakoni varujejo v obče, da se ne ruše po njih zajamčene pravice. Moč tiskovnega zakona pa presega druge, kajti svetinja, kojo hoče s popravki varovati, ni le pravica, ampak tudi resnica.
Vendar se mora povdarjati, da je le „in abstracto" smoter popravkov, da se poizve resnica. In „concreto" duh zakona tega nikakor ne zahteva, kajti z dokazom resnice bi se navadno stvar zavlekla in na tak način bi se vničil zakonov namen.
Popravek smatrati je za neraztrgljivo celoto in se mora brez vsake spremembe ponatisniti.
Na katerej strani je resnica, o tem soditi ima le občinstvo, katero ima pravico zahtevati, da jo spozna, in h kojemu je nasprotnik govoril. Občinsvo je v tem slučaji tudi jedino kompe-tentni sodnik.
Zakonu zadostuje na videz resnični značaj popravka, ne glede na to, se je li ž njim v istini kaj popravilo, ali ne. Dovolj je, da se ne razvidi uže na prvi pogled, da se hoče s popravkom formalno popravljati resnica z neresnico.
Odgovorni urednik perijodične tiskovine mora torej, ako nima drugih postavnih razlogov, da odkloni popravek, vsprejeti v svoj list tudi neresničen popravek^), sicer bi moral sodnik na zahtevo popravljalca, tudi če bi bil Sam prepričan, da je po-
') Razsodba vzklicnega sodišča na Dunaji z dne 17. decembra 1887, št. 1931 6r. št. 99. (Granichstadten; Das Urheberrecht, Pressgesetz und das objective Verfahren. Wien. 1892. V tej knjigi se nahajajoCe razsodbe navajale se bodo, kakor tu.
104 O popravkih po tiskovnem zakonu.
pravek zgolj laž, ne da bi dopustil dokaza resnice, razsoditi, da se urednik brani neosnovano proti vsprejemu popravka.
Dokaz resnice je torej pri popravkih popolnoma izključen.
§ 19. tisk. zak, veleva: „v perij odično tiskovino mora sena zahtevo oblastva ali vdeležene osobe vsprejeti v list ali zvezek, ki izide prvi po izraženi zahtevi, ali v naslednji drugi list, vsak popravek v njej priobčenih dogodeb,in sicer bodisi glede mesta uvrstitve, kakor tudi glede tiska (črk) na popolnoma tisti način, kakor je bil natisnen članek, ki se ima popraviti."
Pred vsem mora se torej razločevati:
1.) Med perij odičnimi tiskovinami in drugimi. — Predpisi §-a 19. tisk. zak. veljajo samo za perijodične tiskovine; glede drugih tiskovin doseže se skoro jednak uspeh le temeljem §-ov 20. odst. 1. in 39. tisk. zak.— Za perijodično smatra se pa tiskovina, katera izhaja najmanj enkrat na mesec, če tudi v nejednakih dobah (§ 7. odst. 1. tisk. zak.)
2.) Med popravki, ki jih zahteva kako „oblastvo'-', ali „vdeležena zasebna osoba". Prvo vrsto popravkov imenuje zakon tudi nUradne" popravke (§-i 19. odst. 2., 20. odst. 1. in 22. odst. 2. tisk. zak.)
Da se mora „uradne" popravke strogo ločiti od popravkov „vdeleženih zasebnih osob", kaže nam še jasneje kot obstoječi tiskovni zakon genesis istega, iz katere je tudi razvidno, da so uradni popravki od nekdaj večje pravice uživali, nego popravki zasebnih osob.
Tiskovni zakon z dne 13. marca 1849, št. 161. drž. zak. veleva v §-u 17.: »Izdajatelj perijodične tiskovine mora vsak uraden popravek v njej priobčenih dogodeb brezplačno vsprejeti v list (številko) ali zvezek, ki izide prvi po izraženi zahtevi".
„Druge popravke dogodeb mora izdajatelj na zahtevo napadencev tudi vsprejeti, toda brezplačno le, če obseg popravka ne presega obsega spisa, na kateri se popravek nanaša.
Jednako glasi se § 20. tisk. zak. z dne 27. maja 1852, številka 121. drž. zak. samo, da se je beseda „izdajatelj" izpustila
o popravkih po tiskovnem zakonu. 105
in v drugem stavku beseda „napadencev" nadomestila z besedo „vdeležencev" ter da se je določilo, da se mora popravek zasebnih osob vsprejeti brezplačno do dvojne mere članka, na kateri se nanaša.
Tudi vladna predloga k obstoječemu tisk. zakonu določuje, da se mora vsprejeti v perijodično tiskovino „vsak uradni popravek", in sicer na prvem mestu hsta, in „drugi popravki vdeležencev."
Iz navedenega se razvidi, da ni med obstoječim tisk. zakonom in med prejšnjimi, kar se tega vprašanja tiče, bistveno nobenega druzega razločka, kakor da sta se združila prejšnja dva stavka v jeden stavek. Razvidi se pa tudi, da se besedica nVdeleženec" v §-u 19.tisk. zak. nanaša le na zasebno osobo in ne, kakor se je uže razsodilo, tudi na »oblastvo".
Drugo važno vprašanje je, kaj si je mislil zakonodavec z .oblastvenim" oziroma „uradnim popravkom"? Je-li to samo popravek, kateri napravlja oblastvo v svojem lastnem imenu, ali tudi oni, kateri zahteva oblastvo iz javnih ozirov sploh, bodi si v imenu kacega druzega oblastva, bodi si celo (državno pravdništvo) v imenu kake posamezne osobe ?
Pripomniti je, da se je po prejšnjih tisk. zakonih in tudi po zakonu z dne 17. decembra 1862, št. 6. drž. zak. za 1. 1863. lahko prisililo urednika (izdajatelja) potom državnega pravdni št v a, da je moral ponatisniti poslani mu popravek.
S členom II. zakona z dne 15. oktobra 1868, št. 142 drž. zak., predrugačila se je pa ta določba tako, da se mora prisiliti odgovorni urednik le potom sodišča k sprejetvi popravka in sicer velja to tudi za državnega pravdnika samega, če se odgovorni urednik protivi vsprejeti od njega poslani popravek.
Vladna predloga k obstoječemu tisk. zakonu je strogo zastopala mnenje, da je „uradni popravek" imenovati samo oni, kateri pošlje oblastvo v svojem lastnem imenu. — Besedilo §a 19. tisk. zak. veleva pa sploh, da se mora na zahtevo „oblastva" vsprejeti v perijodično tiskovino „vsak popravek", torej ne glede na to, ali popravlja oblastvo v lastnem imenu ali ne, in ali se ima popravek objektivno smatrati uradnim ali privatnim. Vsled tega moramo^) sklepati, da je oblastvo opravičeno,
'j Liszt, Lehrbuch des osterr. Pressrechtes.
106 O popravkih po tiskovnem zakonu.
popravljati ne gledž na to, je-li dogodek, ki se popravlja, ž njim v dotiki ali ne.
Ta izvanredna pravica, kojo jamči tisk. zakon oblastvom, je naravna in samo ob sebi umevna posledica onega stališča in ugleda, kateri imajo oblastva v državi. Kajti oblastvom, katera morajo paziti, da se zakoni ne kršijo, mora zakonodavec uže principijelno toliko zaupati, da jim prepušča v samovlastno presojo, kaj in kako jim je popravljati. Ta pravica izvira pa tudi iz praktičnih razlogov. Kako lahko se pripeti, da objavijo perijodične tiskovine kaj neresničnega ali napak zvitega o kakem oddaljenem oblastvu, ne da bi le-to takoj o tem izvedelo in ne da bi dotična objava značila kako po kazenskem zakonu kaznjivo dejanje. 1)
Za uradne popravke je torej jedina zahteva, da so stvarni.
Če pa sme oblastvo spise popravljati, ne da bi bili ž njim v kaki zvezi, kljubuje ugledu oblastva in namenu zakona, ako se v praksi celo uradni popravki, kojih vsprejem zahteva oblastvo v lastnem imenu, le radi tega zavračajo, kot neopravičeni, ker so se v njih popravljale tudi nekatere druge dogodbe, ki so pa z oblastvom v najtesnejši zvezi. Iz teh razlogov je pa tudi napačno in pravopomotno, ako se dotični spisi, ki se uradno popravljajo, dele, češ, te dogodbe je bilo oblastvo opravičeno popravljati, ostale pa ne. — Če je zakonodavec oblastvom toliko zaupal, da jim je podelil popolnoma prostost, kake dogodke smejo popravljati, moralo bi se tudi v smislu tega prevzvišenega načela doslovno razsojevati, da je oblastvo ne glede na kakovost dogodeb, ki se popravljajo, opravičeno je popravljati.
Vendar pa bi bilo protizakonito, če bi hotelo kako oblastvo izposlovati oduredništva perijodične tiskovine, zlorabIj ajoč po zakonu zajamčeno pravico ter pod krinko uradnega popravka — ne glede na javne ozire — objektivno popolnoma zasebni popravek. V tem slučaji bi bilo popolnoma utemeljeno, ako bi se dotični urednik branil, ponatisniti popravek.
Je-li zasebna osoba „udeleženec" ali ne, razsoditi se mora v vsakem posameznem slučaji.
') Inače bi se dotična perijodična tiskovina zaplenila.
o popravkih po tiskovnem zakonu. 107
3.) Popravek biti mora stvaren t. j popravljati morejo se samo d o godbe (prigodbe, fakta, dejstva, dejanske trditve) do-tičnega spisa, na kateri se nanaša popravek.
Pojem „dogodba" v smislu §-a 19. tisk. zak. tolmačiti mora se pa ekstensivno. „Dogodbe" v širjem pomenu besede, pa niso le zgodovinske dogodbe t. j. dogodbe, ki so se pripetile v istini, marveč sploh vse dejanske (stvarne) trditve.
Lienbacher') pravi: „Dogodba ni samo nasledek človeškega mišljenja, čuvstva in delovanja, nego tudi vsaka naravna prikazen. Tudi sodba je dejstvo. Kritika pa je sama na sebi sicer dejanje, vendar pa se ž njo ne izraža ali dopoveduje dogodba, ki se je baje kje dogodila ali pripetila".
Liszt^) izključuje izjave, ki izražajo kako „sodbo" iz pojma dejstev.
Vendar bi se sodilo, da imata oba prav, kajti njiju trditve dado se popolnoma zjediniti, samo da je Lienbacher svojo trditev izrazil nekako presplošno, ker je „sodba", kakor si jo misli Liszt jednaka subjektivnemu mnenju in torej ni nikaka dogodba.
Oblika besedila v spisu, ki se hoče popravljati, je velike važnosti, da se more razsoditi, so se li v njem trdili dogodki ali ne. Ako se n. pr. v dotičnem spisu navaja: ta ali oni kaže s e nemškega mišljenja, da je zagazii v disciplinarno preiskavo i. t. d. — mora se trditi, da so to dogodbe v smislu §-a 19. tisk. zak., ker besedilo : kazati se, zagaziti i. t. d. kaže samo ob sebi na kak čin omenjenega, in če se pripoveduje kak čin, smatrati je to „dogodbo", kakor jo označi § 19. tisk. zak., in nikakor ne samo sodbo ali polemiko brez navajanja posebnih dejanj. Vender ne sme se teh besed tolmačiti tako, kakor bi mogel vsak urednik z gramatikalnim zasukavanjem besed in stavkov iz dogodeb napraviti »nedogodbe". Gledati je marveč vedno na bistvo in pomen dotičnih trditev.
Stvarni popravek nanašati mora se zgolj le na dogodbe dotičnega spisa, kateri se popravlja. Vender bi bilo mnenje, da mora sestojati popravek iz zgolj negacij teh dogodeb, krivo in pravopomotno. Stvaren popravek je marveč tudi oni, ki navaja
') Historisch - genetische Erlauterimgen des osterr. Pressgesetzes. -) Lehrbuch des osterr. Pressrechtes. Leipzig 1863.
108 O popravkih po tiskovnem zakonu.
nove dogodbe, katere izbodbijajo trditve zadevnega spisa in ki so v tesni zvezi z zanikanjem, oziroma ki so se pristavile v pojasnilo navedenega.^)
Če se trdi n. pr. v spisu, da se kaže ta ali oni nemškega mišljenja, se v popravku zanikanju lahko pristavi, da se je popravljalec vedno kazal vrlega Slovenca.
Vse to izhaja uže iz besedila §-a 19. odst. 2. tisk. zak., ki določuje, da se mora popravek vsprejeti brezplačno v obsegu dvojne mere dotičnega sp isa.^) A tudi dvojno mero spisa lahko presega popravek. Če bi se pa ničesar ne smelo pridejati, ne-umljivo bi bilo, kako naj bi popravek dosegel dvojno mero spisa in še več. Dogodbe pa, ki se trde v popravku in ki se ne nahajajo v zadevnem spisu, morajo biti sposobne, da se ž njimi v istini tudi popravijo navajanja spisa
Popravek nanaša se pa tudi lahko na dogodbe, ki so se zamolčale v zadevnem spisu, da bi se vsled tega navedene resnične dogodbe napak tolmačile. Ako se n. pr. poroča o jamstvu kake hranilnice napram svojim vlagateljem, pri tem pa zamolči najvažnejši del jamstva, more se popraviti navedene resnične dogodbe, toda napak zvite z zamolčanjem drugih, s tem, da se zahteva tudi objava drugih.*)
Mnenja, sodbe t.j. izraz osebnih mislij o kaki stvari, kritike^), polemike i. t. d. niso dogodbe in se toraj ne dado popravljati. Psovanja popraviti se dajo le takrat, ako sestujejo iz psovalnih dogodeb. Polemika proti članku perijodične tiskovine ni popravek, katerega vsprejem bi se mogel izposlovati,") bodi si, da sestoja polemika iz zgolj dogodeb. (Dalje prih.)
') Razsodba vzklicnega sodišča z dne 10. februvarija 1888, št. 2289, Gr. št. 97.
2) Izraz „spis" v 2. odstavku §-a 19. tisk. zak. ne obsega morda le onega kritičnega mesta, kjer se ravno nahaja napak zvita (neresnična) dogodba, ampak cel sestavek (spis) sploh. — Plenarska razsodba kas. sod. z dne 17. aprila 1890, št. 1631 priobčena v prilogi ukaznega lista pravosod. ministerstva št. 557.
») Razsodba vzklicnega sodišča z dne 1. maja 1891, št. 732, Gr. št. 101.
^) Plenarska razsodba kas. sod. z dne 17. aprila 1890, št. 1631.
') Razsodba vzklicnega sodišča z dne 1. maja 1891, št. 732, Gr. št. 96. Razsodba vzklicnega sodišča z dne 6. julija 1889, št. 1415, Gr. št. 96.