Nevenka Troha KOMU TRST SLOVENCI IN ITALIJANI MED DVEMA DRŽAVAMA MODRIJAN LJUBLJANA 1999 KOMU TRST Slovenci in Italijani med dvema državama Avtorica Nevenka Troha Lektorici Ana Šterbenc Renata Vrčkovnik Prevod v italijanščino Ravel Kodrič CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(453.3)”1945/1947” TROHA, Nevenka Komu Trst : Slovenci in Italijani med dvema državama / Nevenka Troha. - 1. izd. - Ljubljana : Modrijan, 1999 ISBN 961-6183-69-9 98937600 Knjiga je izšla z denarno pomočjo Ministrstva za zunanje zadeve, Ministrstva za znanost in tehnologijo, Občine Nova Gorica, Občine Koper, Občine Ajdovščina in Zadružne Kraške banke Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-240/99 z dne 08. 04. 1999 sodi ta knjiga med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. SPREMNA BESEDA Ko sem sredi osemdesetih let po več kot desetletnem delit v Revirskem muzeju v Trbovljah iskala priložnost, da kot toliko mojih zasavskih sorojakov odidem v pre­ stolnico, me je pritegnila ponudba takratnega Zgodovinskega arhiva Centralnega ko­ miteja ZKS. Tam so namreč iskali zgodovinarja z znanjem italijanščine za ure­ janje gradiva političnih organizacij, ki so delovale v conah A in D Julijske krajine in nato na Svobodnem tržaškem ozemlju, gradiva, ki je bilo dotlej nedostopno. Tako sem iz muzeja prišla v arhiv, kjer sem ob arhivskem delu začela tudi raziskovati to problematiko. Knjiga, kije pred vami in obravnava problematiko cone A Julijske krajine (1945-1947), je (poleg drugih objav) rezultat več kot desetletnega raziskovanja. Delo bi težje in predvsem slabše opravila brez pomoči kolegov, ki se jim najlepše za­ hvaljujem, zlasti dr. Milici Kacin Wohinz, ki mi je s svojim bogatim znanjem in iz­ kušnjami odpirala marsikatera obzorja, dr. Dušanu Nečaku, ki je bil mentor tako mojega magistrskega kot doktorskega dela, direktorju Arhiva Republike Slovenije mag. Vladimirju Žumru, ki mi je kot arhivistki omogočil tudi raziskovalno delo, ko­ legici v arhivu Darinki Drnovšek, kije marsikdaj prevzela nase del arhivskih poslov, direktorici dr. Jasni Fischer, ki me je sprejela na Inštitut za novejšo zgodovino in mi tako omogočila, da se lahko posvečam le raziskovalnemu delu, kolegu dr. Zdenku Čepiču, ki mu pripada avtorstvo naslova knjige. Zahvaljujem se tudi založbi Modrijan, kije knjigo, potem ko je več kot leto dni ležala pri prvem založniku Cankaijevi založbi, sprejela v svoj program. LEGENDA 1PREDLOG FLRJ 0 PREDLOG SOVJETSKE ZVEZE 3PREDLOG FRANCIJE 0 PREDLOG VELIKE BRITANIJE 0 PREDLOG ZDA 0 PREDLOG ITALIJE (WILSONOVA ČRTA) 0 AVSTRO-OGRSKOTTALIJANSKA MEJA (1915) 0 MORGANOVA ČRTA 0 RAPALSKA MEJA KAZALO UVOD................................................................................................................ 7 OSVOBODITEV IN JUGOSLOVANSKA UPRAVA JULIJSKE KRAJINE........................................................................................................ 20 OSVOBODITEV IN JUGOSLOVANSKA UPRAVA.......................................... 20 Jugoslovanska uprava ................................................................................................. 24 Sodstvo........................................................................................................................... 27 ODNOS LJUDI DO JUGOSLOVANSKE ZASEDBE........................................ 32 ARETACIJE, DEPORTACIJE IN USMRTITVE .................................................. 43 Aretacije ........................................................................................................................ 43 Usoda zapornikov........................................................................................................ 51 Reakcija italijanskih oblasti ....................................................................................... 56 Sojenje osumljenim za usmrtitve maja 1945 ........................................................... 59 Italijanski zaporniki in vojni ujetniki v Jugoslaviji ............................................... 6l Število ubitih, umrlih in pogrešanih......................................................................... 67 Vzroki aretacij, deportacij in usmrtitev.................................................................... 71 ODNOSI MED ZAVEZNIŠKO VOJAŠKO UPRAVO IN PROJUGOSLOVANSKIMI ORGANIZACIJAMI ....................... 73 CONA A JULIJSKE KRAJINE ................................................................................ 73 ODNOSI MED JUGOSLAVIJO IN ITALIJO ...................................................... 89 ODNOSI MED PROJUGOSLOVANSKIM IN PROITALIJANSKIM BLOKOM....................................................... 95 SLOVENCI V CONI A JULIJSKE KRAJINE ............................................ 113 POLITIKA SIAU IN ODNOS SLOVENCEV DO NJE........................................113 Položaj po posameznih okrajih.................................................................................. 126 Odseljevanje Slovencev................................................................................................ 133 NOVE SLOVENSKE POLITIČNE STRANKE ...................................................... 139 SLOVENSKA DUHOVŠČINA.................................................................................. 149 Odnos med cerkveno hierarhijo, slovenskimi duhovniki in projugoslovanskimi organizacijami ..................................................................166 5 SLOVENSKA POLITIČNA EMIGRACIJA V ITALIJI IN JULIJSKI KRAJINI..................................................................................................................... 181 Politična emigracija v italijanskih begunskih taboriščih ......................................182 Slovenska politična emigracija v coni A Julijske krajine ......................................190 Slovenske šole ..........................................................................................................198 REPATRIACIJA SLOVENCEV ..................................................................................201 BENEŠKA SLOVENIJA, REZIJA IN KANALSKA DOLINA ............................203 ITALIJANI V CONI A JULIJSKE KRAJINE..............................................218 KOMUNISTI IN DELAVSTVO ................................................................................218 Odnosi med komunisti ............................................................................................218 Komunistična partija Italije v Julijski krajini ..........................................................223 Anarhisti .....................................................................................................................224 Italijansko delavstvo v Trstu in Tržiču ...................................................................225 Furlanija .....................................................................................................................232 Italijanski delavci v Jugoslaviji .................................................................................233 NARODNOOSVOBODILNI ODBOR ZA JULIJSKO KRAJINO, PROITALIJANSKE POLITIČNE STRANKE IN ORGANIZACIJE..............236 Narodnoosvobodilni odbor za Julijsko krajino (Comitato di liberazione nazionale Giuliano, CLNG) .................................................................................236 Krščanska demokracija (Partito della democrazia cristiana, PDC)......................247 Stranka akcije (Partito d'azione, Pd'A) ...................................................................252 Italijanska socialistična stranka proletarske enotnosti (Partito socialista italiano di unità proletaria, PSI UP) ........................................................................254 Liberalna stranka Italije (Partito liberale italiano, PLI) ........................................ 256 Uomo qualunque (UQ)............................................................................................257 Narodna zveza (Lega nazionale, LN)..................................................................... 259 Proitalijanska društva ................................................................................................ 2ól INDIPENDENTISTI.....................................................................................................26l ISTRSKI PRESELJENCI V CONI A JULIJSKE KRAJINE...................................265 ITALIJANSKE OBOROŽENE ILEGALNE IN POLLEGALNE SKUPINE . . 274 Oborožene proitalijanske skupine v Trstu ............................................................ 279 GORICA IN GORIŠKA..............................................................................................283 PROJUGOSLOVANSKE ILEGALNE OBOROŽENE SKUPINE .... 291 ZAKLJUČEK....................................................................................................... 294 CONCLUSIONI.................................................................................................300 VIRI IN LITERATURA.................................................................................... 308 PROBLEMATIKA ........................................................................................................ 308 PREGLED UPORABLJENIH VIROV IN LITERATURE ....................................309 Viri .................................................................................................................................. 309 Časopisje ...................................................................................................................... 310 Literatura........................................................................................................................311 Kratice.............................................................................................................................315 Pojasnilo nekaterih pojmov.................................................................................... 317 IMENSKO KAZALO .................................................................................................. 319 6 UVOD Venezia Giulia, Julijska Benečija (Julijska krajina), je po prvi vojni obsegala itali ­ janske pokrajine - Tržaško, Goriško, Puljsko (Istrsko) in Reško (Kvarnersko). Njeni prebivalci so postali »giuliani» (v slovenščino težko prevedljivi Julijci), kakor še danes Italijani označujejo tamkajšnje prebivalstvo ne glede na narodnost. Med Slovenci se ime Julijska krajina ni širše uveljavilo, razen med letoma 1945 in 1947, ko je v skladu s sporazumom v Devinu 20. junija 1945 postalo uradno ime za sporno območje med rapalsko in avstroogrsko-italijansko mejo iz leta 1915, in danes, ko s tem imenom po ­ imenujemo italijansko deželo Furlanijo-Julijsko krajino. Slovenci dele slovenskega ozemlja onstran rapalske meje imenujemo Primorska, Slovensko primorje in Istra. Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolina niso bile del Julijske krajine, se pa včasih pojmujejo kot del Primorske. Primorska, Julijska krajina, leži na stičišču štirih narodov, slovenskega, hrvaške ­ ga, italijanskega in avstrijskega, in hkrati treh velikih svetov - slovanskega, ger ­ manskega in romanskega. Nikdar v zgodovini ni bila samostojna državna enota, občasno je bila vključena v eno, še večkrat pa razdrobljena med več držav. Posame ­ zne države so ji vtisnile svoj pečat in vplivale ne le na njen razvoj, na razvoj tam živečih narodov, ampak tudi na razvoj posameznih delov teh narodov. Različne države in režimi so bili le redkokdaj strpni do tamkajšnjih različnosti, največkrat so jih skušali nasilno izbrisati. Delitve so občutili tako Avstrijci kot Italijani, še bolj pa Hrvati in Slovenci. Slovenska etnična meja, črta med narodnostno strnjenim slovenskim in italijan ­ skim območjem, ki je bila osnova slovenskih in jugoslovanskih mejnih zahtev po drugi vojni, je obstajala nespremenjena že več kot tisočletje. Znotraj te meje so pred priključitvijo k Italiji živeli Italijani v nekaterih mestih, v Istri pa tudi ponekod na podeželju. V mejah Italije je po prvi vojni ostalo več kot pol milijona Slovencev in Hrvatov. V Goriški pokrajini je bilo leta 1921 vzhodno od narodnostne meje od 34 občin 33 povsem slovenskih, le Gorica je bila narodnostno mešana, v Tržaški pokra ­ jini vzhodno od narodnostne meje pa sta bili od 22 občin le dve narodnostno mešani, Trst in Milje. V obeh pokrajinah vzhodno od narodnostne meje je bilo ob prihodu italijanskih oblasti 88 odstotkov zemlje v lasti Slovencev. 1 1 AS, I, f. GO SIAU, šk. spomenice, Spomenica PNOO. 7 Po priključitvi k Italiji se je v Julijski krajini začel proces raznarodovanja, ki ga je fašizem še okrepil. Manjšinama je postopoma odvzel narodne šole, politične, kulturne in gospodarske organizacije, poitalijančili so celo priimke in napise na grobovih. Veliko Slovencev je bilo prisiljenih emigrirati, zlasti izobraženstvo, kar je manjšino še dodatno osiromašilo. Slovenci so obubožali, ker jim ni bila povrnjena vojna škoda, ki je bila zlasti velika na Goriškem. To je pospeševalo prisilne odkupe in kolonizacijo slovenske zemlje s kmeti iz notranjosti Italije, ki zaradi slabih pogojev na kraški zemlji kljub temu ni tekla po načrtih. Večina italijanskih priseljencev v novo priključenih slovenskih krajih so bili tako predstavniki fašistične italijanske države (uradniki, poli ­ cisti, učitelji, oficirji in drugi), ki so zasedli mesta odpuščenih ali piemeščenih Sloven ­ cev. 2 3 * Položaj slovenskega naroda v času po Rapallu je v svojem govoru na london ­ ski konferenci 518. septembra 1945, v katerem je razložil stališče jugoslovanske vlade glede nove razmejitve z Italijo, Edvard Kardelj takole povzel: -Več kot ena tretjina Slo ­ vencev živi v Avstriji ali Italiji, zato za slovenski narod vprašanje Julijske krajine ni vprašanje sentimentalnosti niti sebične težnje za spremembo mej, ampak vprašanje življenja, normalnega razvoja in njegovega obstoja.-' Italijanski napad na Jugoslavijo aprila 1941, s katerim je bila kršena ozemeljska integriteta mednarodno priznane države, in okupacija t. i. Ljubljanske pokrajine sta odprla možnost spremembe rapalske meje. Popravek meje so zahtevale tako jugoslo ­ vanska begunska vlada, ki se je pri tem skušala nasloniti predvsem na Veliko Britanijo, in politične stranke v emigraciji kakor tudi gibanja in stranke v domovini v obeh med seboj nasprotnih si taborih? Narodnoosvobodilni svet za Slovensko primorje (NOS) je kot najvišji predstavnik ljudske oblasti takoj po kapitulaciji Italije 11. septembra 1943 objavil, da v Slovenskem primorju prevzema vso oblast. Vrhovni plenum OF je 16. septembra istega leta razglasil Slovensko primorje za del svobodne Slovenije in 2 Njihovo strukturo obravnava Nevenka Troha,- Optanti za italijansko državljanstvo z območja, priključenega Sloveniji leta 1947, Prispevki za novejšo zgodovino, 1. 37, 1997, št. 2, str. 359-370 (v nadaljevanju N. Troha, Prispevki 1997). 3 Konferenca Sveta zunanjih ministrov v Londonu, 11. september-2. oktober 1945- Njena nalo ­ ga je bila priprava predlogov za sklenitev mirovnih pogodb z Italijo, Bolgarijo, Madžarsko, Finsko in Romunijo. 1 Govor šefa jugoslovanske delegacije E. Kardelja na zasedanju Sveta zunanjih ministrov v Londonu, 18. september 1945, v Dokumenti o spoljnoj politici FLRJ, 1945, Beograd 1984 (v nadaljevanju DSP, 1945), str. 245. 5 Slovenska politična emigracija je 1. maja 1941 izdala spomenico o slovenskih ozemeljskih za ­ htevah v času vzpostavitve novih meja jugoslovanske države. Leta 1944 je jugoslovanska begun ­ ska vlada postavila podobne zahteve kot NKOJ in februarja 1945 tudi izdala spomenico, v kate ­ ri je pravično mejo z Italijo postavila na spodnji tok Soče. Trst in Reka naj bi imela v Jugoslaviji neke vrste avtonomijo, v Dušan Biber: Britanska in ameriška politika o italijansko-jugoslovan- ski meji v drugi svetovni vojni, v Trst - Trieste 1945, ciklus predavanj, Trst 1985, str. 7-27; Du ­ šan Nečak: Jugoslovanska begunska vlada in problem meja na Slovenskem, Slovenski upor, Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja, zbornik referatov na znanstvenem posvetu v dneh 23- in 24. maja 1991, Ljubljana 1991, str. 201-215 (v nadaljevanju D. Nečak, Slo ­ venski upor 1941). O programih slovenskih strank izven OF glej Boris Mlakar: O političnih programih slovenske kontrarevolucije 1941-1945, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1. 22, 1982, št. 1, str. 211-223; Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, Ljubljana 1962-1989 (v nadaljevanju DLR), knj. 1, dok. 111, Izjava IO OF, temeljne točke OF; J. Prunk, Slovenski na ­ rodni programi, Ljubljana 1986, str. 113, 114; isti, Slovenski narodni vzpon, Ljubljana 1992, str. 306. 8 Jugoslavije, italijanski narodni manjšini pa je zagotovil avtonomijo/ ’ Odloke o priključitvi, na načelni ravni, je nato potrdil Avnoj na svojem 2. zasedanju novembra 1943- Dne 15. septembra 1944 je bil ustanovljen Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje (PNOO) kot vrhovni oblastni organ. ’ Zaradi razmerja sil, tako v svetu kakor tudi v sami Jugoslaviji, sta bila pomlad in poletje 1944 čas iskanja zavezništev in dogovarjanj. Jeseni, ko se je vojna prevesila v zaključno fazo in ko se je utrdil tudi položaj nove Jugoslavije, je NKOJ znova javno postavil ne le načelne, ampak tudi konkretne zahteve po novih mejah, ki so se uje­ male s slovenskimi etničnimi mejami. s Posamezne pobude pa naj bi segle širše, nekatere iz prvih mesecev leta 1945 vse do Vidma. "Apetit narašča,« so takrat poročali iz italijanskega predstavništva v Sofiji. Vsa partizanska agitacija naj bi imela iste osnove: »Vsi Italijani so še cecino fašisti in imperialisti in nam nočejo dati tistega, kar je naše.«* Slovenski partizani naj bi v Furlaniji tudi razpečevali letake in geografske karte z mejo na Tilmentu. 6 * 8 * 10 11 Pomembno vlogo so imeli v jugoslovanskem preigravanju načrtov za novo razmejitev Furlani pa tudi Bizijaki, ki govorijo mešanico med furlan ­ skim in beneškim dialektom, in to zlasti v primeru, če bi se morala zasedba »iz vojaških potreb raztegniti do Tilmenta, po ozemlju, ki je po svoji ogromni večini furlansko«." Za opredeljevanje jugoslovanskih oblasti pa tudi ni zanemarljivo dejstvo, da je bil Trst (pa tudi Tržič) močno delavsko središče in so v njegovem delavstvu jugoslo ­ vanski komunisti prepoznali močno oporo za povojno graditev socializma. 12 * Vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja je glavne usmeritve za delovanje ob koncu vojne sprejelo že konec avgusta 1944, ko je pričakovalo izkrcanje britanske vojske v Istri. Ta akcija naj bi pripeljala do obeh želenih ciljev, tj. do priključitve Primorske in do vzpostavitve komunizma. Menili so, da je treba vzdrževati dobre odnose z zahodnimi zavezniki, zlasti z Veliko Britanijo, ki je bila do jugoslovanskih zahtev manj odklonilna od ZDA, obenem pa so med množicami organizirali kampanjo za močnejšo naslonitev na Sovjetsko zvezo. Tako so na seji CK KPS avgusta 1944 sklenili, da mora jugoslovanska osvobodilna vojska prva zasesti Primorsko vse do etnične meje. Ob tem se ne sme izvajati čiščenje na narodnostni osnovi, torej Italijanov 6 Metod Mikuž: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, Ljubljana 1965-1975 (v nadaljevanju M. Mi­ kuž, Pregled zgodovine NOB), knj. 3, str. 54; Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, knj. 2, Ljubljana 1985 (v nadaljevanju T. Ferenc, Ljudska oblast, knj. 2), str. 34, 37; AS, II, fase. 432, zapisnik 12. zasedanja VP OF, l6. september 1943- " Slovenski poročevalec, posebna izdaja, 1. 4, št. 34, 17. oktober 1943; T. Ferenc, Ljudska oblast, knj. 2, str. 280, 309. 8 Nova Jugoslavija, št. 7-10, junij, julij 1944, diskurz zunanjega ministra NKOJ Josipa Smodlake, v katerem je zahteval razmejitev na Soči (dejansko njenem spodnjem toku, op. a.); govor J. Broza na proslavi 1. dalmatinske brigade na Visu, 12. september 1944; Galliano Fogar: Sotto l ’occupa ­ zione nazista nelle provincie orientali, Udine 1968 (v nadaljevanju G. Fogar, Sotto l'occupazione), str. 70; Metod Mikuž: Boji Komunistične partije Jugoslavije za zahodne meje 1941-1945, Zgodovinski časopis, 1. 12/13, 1958/1959, str. 7-50, str. 11; Jean Baptiste Duroselle: Le conflit de Trieste 1943-1954, Bruxelles 1966 (v nadaljevanju J. B. Duroselle, Le conflit), str. 149. ’ASDMAE, AP 1931—1945, Jugoslavia, b. 141, poročilo italijanskega predstavništva v Sofiji vojnemu ministrstvu, 26. februar 1945. 10 ASDMAE, AP 193I-I945, Jugoslavia, b. 149, dopis italijanskega zunanjega ministrstva feld- maršalu H. Alexandru in ambasadi ZDA v Rimu, nedatiran. 11 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 74, Lavo Čermelj, Furlani, elaborat, september 1944. 12 Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992, Koper 1992 (v nadaljevanju J. Pirjevec, Jugoslavija), str. 172. 9 kot naroda, ampak le po »liniji zakonitosti«, tj. kaznovanje fašistov, ter v omejenem obsegu, »da ne izpade kot medsebojno klanje».'* Sredi poletja 1944 so načrti o prihodnosti Julijske krajine, tako pri zaveznikih kot tudi v prizadetih državah, prešli od teorije k neposrednim pripravam. V okviru spre ­ menjenih mednarodnih razmer v času priprav na konec vojne, pridobivanja pozicij ter delitve interesnih sfer je dobilo vprašanje Julijske krajine, poleg narodne, nasprotova ­ nja med Italijani in Jugoslovani (Slovenci in Hrvati), tudi ideološko razsežnost, naspro ­ tovanje med zahodno demokracijo in komunisti, zlasti ko je po sporazumu jugoslovan ­ ske osvobodilne vojske z Rdečo armado 23. septembra 1944 v Moskvi in osvoboditvi Beograda 20. oktobra istega leta postalo jasno, da bo v Jugoslaviji prevladal vpliv Sov ­ jetske zveze. 11 Ob tem so tudi nove jugoslovanske oblasti vprašanje pridružitve Pri ­ morske ob koncu vojne vse bolj razumele ne le kot reševanje slovenskega narodne ­ ga vprašanja, ampak tudi kot vprašanje boja proti demokratičnim načelom nove Ju ­ goslavije in, vsaj v propagandi, boja proti Sovjetski zvezi, »naši veliki zaveznici«, in pro ­ ti celotnemu bloku resnično demokratičnih sil. Zavezniki so postajali mednarodna reakcija, ki je uporabljala italijansko imperialistično reakcijo kot svojo avantgardo. Dogajanje v Julijski krajini je bilo vse bolj boj med pristno demokracijo in laži- demokracijo, zmaga nad tujim in domačim sovražnikom je bila obenem zmaga ljudske oblasti. 15 Italija je kljub prizadevanjem, da bi dobila status zaveznice, pridobila le status so- bojevnice (cobelligerante) in je bila ob koncu vojne tudi premagana država. Njena rimska vlada je zahtevala zahodno zavezniško upravo nad celotno Julijsko krajino in ohranitev rapalske meje, ki jo je opravičevala s 650 tisoči umrlih na soški fronti v le ­ tih 1915-1917.16 Politika duha Rapalla in igranja na ideološko razsežnost, prikazati Ju ­ goslavijo kot komunistično nevarnost za zahodni svet, se je po prihodu Alcida De Ga- 15 AS, I, f. CK KPS, šk. 1, zapis seje CK KPS, 28. avgust 1944; II, fase. 448/1, zapisniki P SNOS; Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, knj. 3, Ljubljana 1991 (v nadaljevanju T. Ferenc, Ljudska oblast, knj. 3), str. 319, 320, 322. H AS, I, f. CK KPS, ae 453, pismo E. Kardelja CK KPS, 1. oktober 1944, v katerem med drugim piše: »Pri tem so se postavili (it. krogi, op. a.) nzz zanimivo stališče. Pravijo, da meje niso samo med dvema narodoma, ampak med dvema svetovoma in da branijo na teh mejah zahodno kulturo. Očitno je torej, da se italijanski imperialisti ponujajo za antisovjetsko avantgardo in da na ta način računajo na podporo zapadnega sveta v vprašanju naših meja. Problem teh meja torej postaja splošno evropsko politično vprašanje in ga bo treba pač reševati tako, da ne bo mogoča večja diskusija glede tega vprašanja, skratka treba je Italijane postaviti pred goto­ va dejstva-', Pierluigi Fallante: Il PCI e la questione nazionale. Friuli-Venezia Giulia 1941-1945, Udine 1980 (v nadaljevanju P. Fallante, Il PCI), str. 178; Giampaolo Valdevit: La questione di Trieste 1941/1954. Politica internazionale e contesto locale, Milano 1986 (v nadaljevanju G. Valdevit, La questione di Trieste), str. 63- Naj opozorim, da R. Gualtieri napačno prevaja Kardeljeve besede in trdi, da je Kardelj napisal: “Vprašanje meje med nami in Italijo je posta ­ lo vprašanje odnosov med dvema svetovoma .» Oceno italijanskih »imperialističnih« krogov tako pripiše Kardelju, Roberto Gualtieri: Togliatti e la politica estera italiana. Dalla Resistenza al Trattato di Pace 1943-1947, Roma 1995 (v nadaljevanju R. Gualtieri, Togliatti), str. 71. 15 AS, MNZ, 301/34, Odsek za oblast IX. korpusa, 2. sekcija, pismo Jožeta Sluge - Lenarta z baze »888«, 26. april 1945-Jože Sluga je bil namestnik načelnika odseka Ozne za IX. korpus in je po smrti Mira Perca - Maksa 1. aprila 1945 dejansko vodil odsek. 16 AS, I, f. CK KPS, ae 453, pismo E. Kardelja CK KPS, 1. oktober 1944; ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, dopis predsednika italijanske vlade I. Bonomija admiralu E. W. Stonu, 18. sep ­ tember 1944; G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 51. 10 sperija na mesto zunanjega ministra decembra 1944 še okrepila. 1' Gaetano Salvemini je bil oktobra istega leta bolj realen in je zagovarjal mejno črto, ki jo je takratni ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson predlagal ob koncu prve svetovne vojne in ki je nato tudi postala osnova italijanskih zahtev na mirovnih pogajanjih po drugi vojni. Wilsonovo izhodišče so sicer bile meje po jasno razpoznavnih narodnostnih črtah, a tega v svojem predlogu ni dosledno upošteval, saj je njegov predlog praktično identi ­ čen z mejo dežele Kranjske. * 18 Italijanska vlada je že pred koncem vojne skušala doseči dogovor v neposred ­ nih pogajanjih, sprva z begunsko jugoslovansko vlado, nato pa z NKOJ. Poleg vlade so se v dogovore o vprašanju meja na italijanski strani vključevali tudi Narodnoos ­ vobodilni odbor za severno Italijo (Comitato di liberazione nazionale Alta Italia, CLNAI), ki je imel na zasedenem območju pooblastila vlade, ter neposredno prizade ­ ti italijanski krogi v Julijski krajini, zlasti Narodnoosvobodilni odbor za Julijsko kraji ­ no (Comitato di liberazione nazionale Giuliano, CLNG).19 20 Podobno kot pri jugoslovanskih protipartizanskih silah je tudi pri Italijanih prevla ­ dovala iluzija, da bo že njihova izbira za 2ahod pri zahodnih zaveznikih odtehtala kriv ­ do preteklosti, ki jih je zavedla, da niso prepoznali zgodovinskega dogajanja, ki se je odvilo v zadnjih letih.- 0 Italija zaradi svoje vloge agresorja tudi po 8. septembru 1943 ni imela večjega vpliva na odločitve o usodi svoje vzhodne meje. Skušala je preložiti odločanje na povojni čas in obenem upala, da bo do takrat obnovila, čeprav v ome ­ jenem obsegu, svoj vpliv na mednarodno dogajanje. 21 Njena vlada se je pritoževala zaradi negotove in mlačne pa tudi odklonilne politike predvsem Britancev, ki naj bi slabila demokratično italijansko vlado pri njeni težki nalogi obnove. Velike demokraci ­ je bi morale pokazati italijanskemu ljudstvu, da ni niti zanemarljivo niti zanemarjeno, kajti nezadovoljna in neurejena Italija bi bila lahko vzrok nestabilnosti. Vprašanje vzhodnih meja so povezali z notranjim položajem v celoti, zlasti v kontekstu možne revolucije, ker naj bi imela Jugoslavija, tj. Sovjetska zveza, prek Trsta iz takšne bližine popolnoma drugačen vpliv na italijanski proletariat. V tem okviru je imelo tržaško vpra ­ šanje odločilen vpliv na nadaljnji notranji in mednarodni položaj Italije. 22 23 * Tako dobimo vtis, da je skušala italijanska diplomacija svojo fašistično preteklost pravzaprav obrni ­ ti sebi v prid, saj naj bi sedaj dobila nagrado za to, da bo postala demokratična, in naj ne bi bila kaznovana za to, da je šla skupaj z Nemčijo v vojno v Evropi. 25 r Glej izjavo E. Kardelja, 1. oktober 1944, op. 14; Nazionalismo e neofascismo nella lotta politi ­ ca al confine orientale 1945-1975, Trieste 1977 (v nadaljevanju Nazionalismo e neofascismo), skupni uvod, str. l6, 17. 18 Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 6l4 —618. 19 Bogdan C. Novak: Trieste 1941-1945, Milano 1973, več ponatisov, zadnji 1996 (v nadaljevan ­ ju B. Novak, Trieste), str. 127-129- 20 Nazionalismo e neofascismo, L. Biecker. R. De Rosa, S. Benvenuti, str. 29- 21 La crisi di Trieste, maggio-giugno, 1945- Una revisione storiografica, a cura di Giampaolo Val- devit, Quaderni 9, Trieste 1995 (v nadaljevanju La crisi di Trieste), R. Pupo, str. 93-97. 22 ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo veleposlanika Italije v ZDA A. Tarchianija A. De Gasperiju o pogovorih z lordom Edwardom W. Halifaxom, 10. april 1945. 23 V italijanski javnosti je vse do danes malo znanega o ravnanju italijanskega okupatorja med dru ­ go svetovno vojno. Na to dejstvo so opozorili tudi ugledni zgodovinarji, podpisniki protestne izjave ob srečanju predsednika italijanske poslanske zbornice in vidnega člana Demokratične stranke le ­ vice Luciana Violanteja in prvaka Nacionalnega zavezništva Gianfranca Finija v Trstu 14. marca 1998. Podpisniki poudarjajo, da bi morala Republika Italija nase prevzeti vsaj krivdo, da -vsvoj ko­ lektivni spomin ni vnesla vojnih zločinov, s katerimi se je v Jugoslaviji (pa tudi v Etiopiji in Grčiji) umazala monarhofašistična Italija in da ni nikoli postavila pred sodišče visokih oficirjev hi hierarhov režima, ki so izdajali zločinske ukaze za zatiranje civilnega prebivalstva-, L’Unità, 19. marec 1998. 11 Po italijanski okupaciji Ljubljanske pokrajine se je med primorskimi Slovenci še okrepil odpor do fašizma in Italije v celoti, zato so v lem času le redki posamezniki med Slovenci sodelovali s fašizmom. Primorci so obenem obsojali sodelovanje z itali ­ janskim okupatorjem v Ljubljanski pokrajini. Že pred italijansko kapitulacijo se je ve ­ liko Primorcev vključilo v partizanske enote, ki so delovale tudi zahodno od rapalske meje, ali kako drugače sodelovalo v OF. V osvobodilno gibanje pa so se množično vključili po septembru 1943, saj so v njem prepoznavali edino realno silo, ki je lahko zagotovila njihov narodni obstoj. Med njimi je bilo tudi veliko tistih, ki so sicer odkla ­ njali komunizem. V nasprotju s preostalo Slovenijo je bila za Primorce osvoboditev dvojna, pomenila je ne le izgon okupatorja - Nemcev, ampak tudi izgon države Italije.-' Nemški okupator je dal Slovencem nekaj koncesij v osnovnem šolstvu in v občin ­ ski upravi, ne pa v srednjem in visokem šolstvu in pokrajinski upravi. V poročilu ita ­ lijanske vlade iz septembra 1944 lahko preberemo, da so Slovani dobili dvojezičnost, na široko so jim odprli vrste SS ter njihove enote pogosto uporabljali za kaznovalne akcije proti slovanskim vasem na Krasu. Ker so slovanski oficirji izvajali protiitalijan ­ sko slavofilsko politiko, naj bi tako okupator okrepil tudi slovansko komponento v Julijski krajini. 24 25 26 27 Vendar nemški namen ni bil favoriziranje Slovencev na škodo Ita ­ lijanov, kot zveni iz tega zapisa, ampak je bil, kot ugotavlja Bojan Godeša, -odpravi ­ ti vse. kar je oviralo glavno nalogo - organiziranje čim širše protikomunistične fron­ te. S tem se je ponudila možnost slovenski protirevoluciji, da razširi svoje delovanje iz Ljubljanske pokraj iite tudi ita Primorsko, kar ji je fašistični režim pred tem one­ mogočal.^ Tako so se nekateri OF nasprotni krogi zaradi teh koncesij in protikomunizma od ­ ločili za sodelovanje z okupatorjem. Med ljudmi, ki so italijanstvo enačili s fašizmom, so vpliv pridobili tudi zato, ker so propagandno izrabili sodelovanje OF z italijanskimi protifašisti, deloma tudi zato, ker so uvideli, kot je pisal Anton Vratuša avgusta 1944, da -se vsi njihovi drugi argumenti razbijajo v nič in ker na to novo strujo marsikdo na Primorskem, posebno pa v Trstu rad prisluhne«? Protikomunistični tabor na Primorskem je verjel v izkrcanje Anglo-Američanov v Istri, zato so svoje načrte gradili na tem, v upan ­ ju, da jim bo s pomočjo zaveznikov uspelo ohraniti oziroma na Primorskem pridobiti 24 Vojno obdobje obravnavajo številni italijanski in slovenski avtorji. Čas do kapitulacije Italije so na italijanski strani obravnavali, poleg drugih, zlasti Elio Apih, Teodoro Sala in Anna Maria Vinci, na slovenski pa Tone Ferenc in France Škerl. Obdobje nemške okupacije obravnavajo med drugimi, na italijanski strani Enzo Collotti, Galliano Fogar, Mario Pacor, Teodoro Sala, Anna Maria Vinci, na slovenski pa, med drugimi, Tone Ferenc, Boris Mlakar, Ivo Juvančič. 25 ASĐMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 141, opomnik za podsekretarja italijanskega zunanje ­ ga ministrstva, 25. september 1944. Z vključevanjem v vrste SS so razumljeni slovenski domobran ­ ci (Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ), s slovanskimi oficirji pa domobranski oficirji. 26 Bojan Godeša: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Ljubljana 1995 (v nadaljevanju B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam), str. 399- 27 AS, I, f. CK KPS, ae 1840, poročilo A. Vratuše L. Šentjurc, 10. avgust 1944; ae 1824, poročilo poverjeništva CK KPS za Primorsko, Gorenjsko in Koroško, 11. april 1944. V njem so ocenje ­ vali, da je bila osnovna platforma teh krogov protikomunizem, protiitalijanstvo in čakarstvo« (na prihod zahodnih zaveznikov, op. a.). Tudi B. Novak, Trieste, str. 88, meni, da so se ti kro ­ gi odločili za sodelovanje z okupatorjem potem, ko se je z ustanovitvijo Narodnoosvobodilnega sveta in s sklepom za priključitev k Jugoslaviji pokazalo, da bo bodoča jugoslovanska vlada v rokah komunistov in njihovih simpatizerjev. 12 oblast. Pri tem so pozabljali, da so ob vsem sovraštvu do Italijanov skupaj z največjimi zagovorniki italijanstva Trsta in Julijske krajine, italijanskimi fašisti, služili istemu okupa ­ torju, ki je bil nacističen in raznarodovalen (naj spomnim samo na ukrepe nacistov na Štajerskem in Gorenjskem), v njegovem boju proti obema osvobodilnima gibanjema. 28 Pomembnejšo vlogo kot domobranstvo je imela na Primorskem t. i. primorska sredina, ki so ji pripadali predvsem katoliško in liberalno usmerjeni krogi in tudi ne ­ kateri socialisti. Takšna sredinska usmeritev je bila značilna za primorske razmere. Ne ­ zaupanje do komunistov je sicer obstajalo, zlasti pri katoliških izobražencih, vendar so se po drugi strani strinjali z njihovim protifašističnim in osvobodilnim bojem. 29 Na ­ rodnostna osvoboditev je bila zanje prva in edina naloga, ki so se ji morali podrediti, kot je zapisal eden najvidnejših primorskih politikov Engelbert Besednjak, »vse oseb­ ne koristi in vsi strankarski oziri in računi«.^ Vodstvo OF je sredinske kroge, ki so imeli zaradi svojega zavzemanja za pravice Slovencev na Primorskem, podobno kot primorska duhovščina, med prebivalstvom velik moralen ugled in vpliv, doživljalo tudi kot nevarnega tekmeca in oporišče proti- Ijudskih elementov. Ob tem so obenem iskali sodelovanje s sredino in skušali uskladi ­ ti predvojni protifašizem z medvojnim osvobodilnim gibanjem. Namen in način pri ­ tegovanja primorske sredine k OF sta bila podobna tistima v osrednji Sloveniji, le da Primorci zaradi specifičnih razmer nikoli niso postali pravi nasprotniki partizanskega gibanja, četudi so imeli nekateri večje, drugi manjše pomisleke proti KPS in njeni po ­ litiki/ 1 Velik del sredine se je tako vključil v osvobodilno gibanje, le manjši del je pre ­ šel v OF nasproten tabor, nekaj več v Gorici in ponekod na podeželju. Ob tem so nekateri prevzeli razne funkcije v nemški upravi tudi iz narodnega navdušenja in s precejšnjo politično naivnostjo. * 50 51 52 * 54 Ena večjih ovir za sodelovanje sredine z OF je bila politika slovensko-italijanskega bratstva in z njo povezano sodelovanje z Italijani, zlasti z levičarskimi krogi in delavstvom ter z vodstvom italijanskega osvobodilnega gibanja v severni Italiji, ki jo je izvajala OF.55 Sodelovanje z Italijani je bilo po njihovem nemogoče tudi zaradi popolnoma nasprotujočih si interesov glede meje. 55 28 B. Novak, Trieste, str. 82. Boris Mlakar: Domobranstvo na Primorskem, Ljubljana 1982 (v na ­ daljevanju B. Mlakar, Domobranstvo na Primorskem), str. 35-36; 29 B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 365- Več o primorski sredini glej E. Pelikan, »Pri ­ morska sredina« in njen odnos do OF (1941-1945), v Marko Tavčar; Egon Pelikan; Nevenka Troha: Korespondenca Virgila Ščeka 1918-1947, Viri 11, Ljubljana 1997 (v nadaljevanju Kore ­ spondenca Virgila Ščeka), str. 40—49; Boris Mlakar: Goriška sredina, Prispevki za novejšo zgo ­ dovino, 1. 37, 1997, št. 2, str. 325-334 (v nadaljevanju B. Mlakar, Prispevki 1997). 50 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 75, pismo E. Besednjaka V. Ščeku, 31. december 1944, objavljeno v Goriškem letniku, št. 3, 1976, str. 258-267. 51 AS, I, f. CK KPS, ae 3186, pismo B. Kidriča v imenu CK KPS PK KPS, 26. december 1943; ae 1, zapis seje CK KPS, 10. julij 1944; isto, zapis seje CK KPS, 28. avgust 1944; B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 397, 398. 52 AS, I, f. CK KPS, ae 488, poročilo CK KPS CK KPJ, 6. junij 1944; ae 1822, poročilo poverjeništva CK KPS CK KPS, 28. marec 1944; B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 405; B. Mlakar, Domobranstvo na Primorskem, str. 129. 55 AS, I, f. CK KPS, ae 482, poročilo B. Kidriča E. Kardelju, 12. januar 1944. 54 AS, I, f. CK KPS, ae 1840, pismo A. Vratuše L. Šentjurc, 10. avgust 1944; II, fase. 535, spomeni ­ ca: Naše sodelovanje z Italijani s posebnim ozirom na tržaško vprašanje, 12. julij 1944; del tudi v AS, I, f. CK KPS, ae 3445; ae 660, pismo A. Vratuše L. Šentjurc, 10. avgust 1944; ae 3128, refe ­ rat o napakah znotraj organizacije OF na Primorskem, ki ga je pripravila t. i. Jakobova skupina v Trstu, poslan CK KPS pred junijem 1944. 13 Fašizem in zlasti vojna sta v Julijski krajini poglobila nasprotja ne le med posamez ­ nimi narodi, ampak tudi znotraj njih, še bolj med Italijani, ki niso bili narodnostno og ­ roženi. Globok razdor je bil med številčno močnim italijanskim srednjim slojem, ki so ga večinoma predstavljali nameščenci in ki je bil fašističen ali fašizmu naklonjen zlasti iz oportunizma do delodajalcev, ter med prav tako številnim industrijskim delavstvom. Vladajoči sloj se je podredil fašizmu in njegovi zaščiti in s lem obenem moralno osiro ­ mašil tudi malo in srednjo buržoazijo, iz katere so naredili vojsko podrejenih uslužbencev. Trst je iz pomembnega pomorskega središča, ki je bil odprt v širši evrop ­ ski prostor, postajal obrobna pokrajina, v kateri je italijanskost, ki jo najbolj plastično pokaže parola Trieste - città italianissima, postajala vse bolj retorična in provincialna. Kot ugotavlja Galliano Fogar, so tržaški eksponenti vse bolj zavzemali zadnje mesto pri iniciativi in delavnosti, vendar prvo v fanatizmu, netoleranci in klečeplazništvu. 55 56 Vojna, ki je segla do predmestij Trsta že pred septembrom 1943, je večino itali ­ janskega prebivalstva Julijske krajine puščala nedotaknjenega - razen komunistov in delavstva, ki je bilo pod njihovim vplivom in so imeli stike s slovenskim osvobodil ­ nim gibanjem, fašistov, ki so neposredno sodelovali pri preganjanju slovenskega na ­ rodnoosvobodilnega gibanja, in seveda italijanskih vojakov v okupacijski vojski v Sloveniji. Slovenski osvobodilni boj so doživljali kot nekaj z drugega sveta, s čimer sami naj ne bi imeli nobene povezave. Šele ko je po nemškem prihodu oblast posta ­ la tuja, okupatorska, se je del italijanskega prebivalstva odločil za aktiven odpor, dru ­ gi so prešli v kolaboracijo. Velika večina pa je še vedno vojno doživljala le kot pomanj ­ kanje živeža in bombardiranje ter je pasivno čakala na njen konec. Nemški okupator je, kot smo videli, igral na karto slovensko-italijanskih naspro ­ tovanj, ki jih je spretno izrabljal. Te politike pa ni izvajal v Trstu, ki je ostal tudi med nemško okupacijo povsem italijanska trdnjava. Zlasti tam je bila italijanska kolabo ­ racija dvojna, na eni strani so bili pripadniki Fašistične republikanske stranke (Partito repubblicano fascista, PRF), t. i. republikini, na drugi krogi italijanske velike buržoa ­ zije, ki so v sodelovanju z okupatorjem prevzeli upravo mesta. Obojim je bilo skup ­ no zagotavljanje italijanskega značaja mesta in dežele, njihove prisotnosti na rapal ­ skih mejah in predvidevanje, da je nemška nevarnost manjša, in le prehodna, od večno grozeče slovanske. To naj bi potrjevale tudi istrske fojbe septembra 1943.*’ Med italijanskimi kolaboracionističnimi krogi je obstajala natančna delitev dela med kolaboracionistično buržoazijo, ki je prevzela upravne posle, in republikini, ki so opravljali umazana dela. Oboji so tako kar najbolje služili v nacistični totalni vojni pro ­ ti nasprotniku, slovenski in italijanski rezistenci. 57 55 G. Fogar, Sotto l ’occupazione, str. 51, 52. 56 Po kapitulaciji Italije je v Istri prišlo do spontanega maščevanja lokalnega prebivalstva nad fašisti, med katerim je bilo ubitih tudi nekaj nedolžnih ljudi. Po nekaterih ocenah je bilo ubitih okrog 470 ljudi, od teh v slovenskem delu Istre 26, v ASDMAE, AP 1930-1941, Jugoslavia. O vprašanju istrskih fojb glej Roberto Spazzali: Foibe. Un dibattito ancora aperto, Trieste 1990 (v nadaljevanju R. Spazzali, Foibe), str. 141-152. 57 G. Fogar, Sotto l'occupazione, str. 37; Boris Mlakar: Odnosi med slovenskimi in italijanskimi kolaboracionisti na Primorskem, Trst 1941-1947, Koper 1988, str. 61-75; Anna Maria Vinci: Trst 1943-1945- Problem kolaboracionizma, Trst 1941-1947, Koper 1988, str. 75-89 (v nadaljevanju A. M. Vinci, Trst 1941-1947), str. 86. Obširneje o tem poleg citiranih del še R. Pupo, Crisi del regime, guerra totale e Resistenza, v Friuli e Venezia Giulia. Storia del '900, a cura di Giampaolo Valdevit, Trieste 1997 (v nadaljevanju Friuli e Venezia Giulia), str. 356-362; E. Collotti, Il Litorale Adriatico nel Nuovo ordine europeo 194.3-1945, Milano 1974; K. Stuhlpfarrer, Le zone di opera ­ zione Prealpi e Litorale Adriatico, Gorizia 1979. 14 Krogi italijanske velike buržoazije so po vojni dokazovali, da so obstajale globoke in nepremostljive razlike v ravnanju, izbirah in mentaliteti med tržaškimi republikini in njimi. 58 Trditve so bile bolj olepševanje njihove vloge kot resnica, saj je imel npr. prefekt Bruno Coceani v letih 1944-1945, kot je razvidno iz njegovih spominov, pogoste stike z Benitom Mussolinijem, ki ga je še vedno doživljal kot vodjo italijan ­ skega naroda. 59 Tudi italijanska vlada je že septembra 1944, ob vprašanju uporabe zakonov za čiščenje fašistov in kolaboracionistov (t. i. epuracijskih zakonov) proti najbolj iz ­ postavljenim kolaboracionistom, položaj v Julijski krajini ocenjevala kot bistveno dru ­ gačnega od položaja v drugih italijanskih deželah. Tam se jugoslovanski partizani naj ne bi borili le proti silam osi, ampak tudi za mejo na Soči. Zato je veliko Tržačanov, isto naj bi veljalo tudi za istrska mesta, sprejelo odgovorne politične in upravne nalo ­ ge v času nemške okupacije zgolj z namenom, da zaščitijo italijanske interese v Trstu in deželi. Njihova kolaboracija je bila torej, tako italijansko zunanje ministrstvo, žrtvo ­ vanje za to, da bi se izognili večjemu zlu. Obenem naj bi s svojim sodelovanjem obvarovali tržaško industrijo pred uničenjem ter veliko storili tudi za italijansko rezi ­ stenco." ’ Diego De Castro meni, da ti kolaboracionistični krogi niso verjeli v nemško zma ­ go in so v konkretnih primerih tudi koga rešili pred preganjanjem, npr. židovske prihranke, kakega zapornika, ki ni bil obtožen hujših dejanj ipd. Vendar je bilo nji ­ hovo posredovanje manj pomembno od možnosti, ki jo je jasno predvidela italijan ­ ska nekomunistična rezistenca, da bi lahko samo nacisti odgovarjali za grozote tiste dobe, medtem ko bi bila italijanska stran nedolžna, zlasti zaradi obrobne vloge, ki so jo Nemci dovoljevali salojskim fašistom. Tako pa je delo teh kolaboracionističnih krogov lahko uporabila jugoslovanska propaganda v času mirovne konference, saj so s svojim ravnanjem postali soodgovorni za nacistične zločine, še posebej zaradi molka, s katerim so prekrili mnoge dogodke, med njimi tudi taborišče Rižarno." Tržaški župan Cesare Bagnini je s soglasjem tržaškega škofa Antonia Santina 15. januarja 1944 v Trstu ustanovil Mestno stražo (Guardia civica, GC), ki jo je financira ­ la tržaška občina, vendar je bila pod nadzorom okupatorja. Načrtoval je, da bi Mest ­ na straža ob nemškem umiku zagotavljala obrambo pred partizanskim prodorom. Podobna enota je bila že dva meseca prej z istimi cilji ustanovljena v Kopru in Gori ­ ci.' 2 V Trstu je večino članov dobila v času vpoklicev v nemško vojsko, vojsko Saloj- ske republike (Repubblica sociale italiana, RSI) in TODT, ker so se s tem izognili mobilizaciji. Med njimi naj bi bili tudi tisti, ki se zaradi slovanskih aneksionističnih 58 Tako je tržaški župan Cesare Bagnini v pismu italijanski vladi maja 1945 izjavil: »Z Nemci se je znova rodil fašij, ki se je pri priči spopadel s protifašisti in je ves čas okupacije uporabljal svoj politični aparat - kovačnico podpisanih in uradnih, ali pa samo anonimnih denunciacij SS-u,” N. M. Vinci, Trst 1941-1947, str. 76. 59 Bruno Coceani: Mussolini, Hitler, Tito alle porte orientali d'Italia, Bologna 1948 (v nadalje ­ vanju B. Coceani, Mussolini, Hitler, Tito), str. 69-76; 101-109; 133-143; 213-222. iù ASDMAE, AB 1930-1945, Jugoslavia, b. 141. opomnik za podsekretarja italijanskega zunanje ­ ga ministrstva, 25. september 1944. " Diego De Castro: La questione di Trieste. L’azione politica e diplomatica italiana dal 1943 al 1954, Trieste 1981 (v nadaljevanju D. De Castro, La questione di Trieste), str. 179, 180. " G. Fogar, Sotto l ’occupazione, str. 215; AS, MNZ, 301/34, Odsek za oblast IX. korpusa, poročilo odseka za oblast IX. korpusa, 2. sekcija, Ozni za Slovenijo, 23. september 1944. 15 teženj niso hoteli priključiti k partizanom.' 5 Nemci so jo po razpustu karabinjerjev juli ­ ja 1944 uporabljali tudi zunaj mesta za varovanje železnic, električnih naprav, vodovo ­ da ter prav tako v bojih proti partizanom in v akcijah čiščenja terena (rastrellamen- tih). Zaradi odpora do Nemcev in do Salojske republike se je del njenih pripadnikov povezal s proitalijanskim osvobodilnim gibanjem. Nekateri njeni člani so sodelovali s CLNG v vstaji v Trstu konec aprila 1945, trideset jih je padlo v zadnjih bojih z Nemci." Slovensko osvobodilno gibanje je Mestno stražo doživljalo kot okupatorskega sodelavca, zato je bilo ravno sodelovanje nekaterih njenih pripadnikov v vstaji CLNG v Trstu konec aprila 1945 eden glavnih argumentov za dokazovanje fašističnega značaja celotnega CLNG, v okviru formule: CLNG = GC = fašisti. Več njenih pripad ­ nikov so jugoslovanske oblasti aretirale, med njimi tudi nekaj tistih, ki so sodelovali v vstaji CLNG kot pripadniki brigade Venezia Giulia. Ti so bili 20. maja 1945 pripe ­ ljani v Ljubljano in so nato izginili iz zaporov Ozne v prisilnih delavnicah konec decembra istega leta ali prve dni januarja 1946." Del italijanskih protifašističnih krogov je sicer skušal prebudili ljudsko mnenje, da bi se osvobodilo svojih predsodkov in iluzij in da bi se vključili v boj za ideološko, politično in narodno svobodo, ki so ga bili narodi Evrope in v katerem naj ne bi smeli, še posebej zaradi krivde fašizma, manjkati Italijani. Obenem pa se tudi ti pro ­ tifašistični krogi sami niso povsem otresli predsodkov v odnosih s Slovenci, predvsem zaradi nacionalnega nasprotovanja, ki se mu je sčasoma pridružilo tudi ideološko. To je italijanski nekomunistični rezistenci v Julijski krajini onemogočalo pridobiti si enakopravnejše mesto v odnosu do slovenskega osvobodilnega gibanja.' 6 Z izjemo komunistov so italijanski protifašisti postali aktivni šele po nemški oku ­ paciji, torej kot rezistenca. Novo ustanovljeni CLNG, ki je imel tudi funkcijo tržaškega odbora, je do jeseni 1944 vključeval predstavnike italijanskih demokratičnih strank in komuniste, ki so bili vezni člen med njimi in OF. V nasprotju z osrednjim odborom so bili v Vidmu, Tržiču in Gorici stiki s slovenskim osvobodilnim gibanjem neposred ­ ni in tudi medsebojno sodelovanje bolj razvejano.' 7 13 D. De Castro, La questione di Trieste, str. 181. " G. Fogar, Sotto l'occupazione, str. 220; AS, I, f. AIS, ae 284, Poročilo o delovanju Mestne stra ­ že v Trstu od ustanovitve do razpusta, nedatirano; ae 287, pismo Maria Bucconija, člana GAP v Istri, v katerem priča o povezavi z nekaterimi člani GC in oficirji, nedatirano; ae 285, inter ­ vencija za aretirane člane GC, nedatirana, nepodpisana, verjetno maj 1945. Avtor je bil član GC, jugoslovanske oblasti so ga maja 1945 aretirale in nato izpustile. 15 AS, MNZ, 218/10, Seznami pripornikov UDV za Slovenijo, knj. 1-4; Caduti, dispersi e vittime civili dei comuni della regione Friuli-Venezia Giulia nella seconda guerra mondiale, Istituto Friulano per la storia del movimento di liberazione, voi. 1-4, Udine 1986-1991 (v nadaljevan ­ ju Caduti, dispersi), seznami; Tone Ferenc: Kdaj so bili usmrčeni? Podatki iz jugoslovanskih virov o Italijanih, ki so bili maja 1945 deportirani v Ljubljano, Primorski dnevnik, 7. avgust 1990 (v nadaljevanju T. Ferenc, Kdaj so bili usmrčeni). Iz zaporov Ozne je izginilo dvanajst njenih članov, od teh deset sodelavcev CLN. '6 G. Fogar, Sotto l ’occupazione, str. 52, 53, 158. P. Fallante, Il PCI, str. 96; G. Fogar, Sotto l ’occupazione, str. 75. O italijanskem osvobodilnem gibanju na Goriškem glej L. De Cillia: Il movimento di liberazione italiano nel Goriziano, v Chiesa e società nel Goriziano. Fra guerra e movimenti di liberazione - Cerkev in družba na Goriškem ter njih odnos do vojne in osvobodilnih gibanj, uredila Luigi Tavano in France M. Dolinar, Gorica 1997 (v nadaljevanju Cerkev in družba na Goriškem), str. 201-216. 16 CLNG je sprejel nekaj osnovnih programskih izhodišč, ki jih je ves čas zastopal in proti konen vojne še stopnjeval. Osrednja je bila obramba narodnostnih pravic, ki pa jo je razumel predvsem kot obrambo dotedanje meje. Bil je načelno sicer za reševanje mejnih vprašanj v povojnem času, v glavnem pa razen KPI, ki je že med vojno priznavala vključitev povsem slovenskih območij k Sloveniji, ni sprejemal nikakršne spremembe meje. A tudi KPI in slovenska stran nista imeli enotnega stališča, kaj so to povsem slovenska in kaj so mešana območja. Za slovensko stran je bilo mešano območje del Furlanije, celotna Julijska krajina pa naj bi bila slovenska, razen Trsta, ki bi moral pripasti k svojemu zaledju, medtem ko je KPI kot mešano območje razumela v glavnem celotno Primorsko. |S Ob ideoloških in predvsem nacionalnih predsodkih do Slovanov, ki se jih ni nikoli otresel, je bil CLNG razdvojen med zavestjo, da je slovensko osvobodilno gibanje del zavezniških sil in da mora zato biti z njim v dobrih odnosih, in med stra ­ hom pred slovansko nevarnostjo, kar pa je bila stična točka med njimi in italijan ­ skimi kolaboracionističnimi krogi. Ker po drugi strani tudi pod parolo obrambe ita- lijanstva ni sprejemal sodelovanja z okupatorjem, je prišel obenem v spor s krogi, ki so zahtevali sodelovanje vseh Italijanov v boju proti slovanski nevarnosti, kar pa je pomenilo boj s slovenskim oz. jugoslovanskim osvobodilnim gibanjem. Prefekt Bru ­ no Coceani je v svojih spominih zapisal, da so nekateri teh »novih naprednih de­ mokratov Julijske krajine" izjavili, da kakršnokoli škodo bi utrpela Italija v Julij ­ ski krajini, se še vedno ne bi mogla odkupiti za vse gorje, ki so ga povzročili Slo ­ vanom.' 9 CLNG je s svojo politiko prihajal tudi v nasprotja z osrednjim odborom v Milanu, ki je izhajal iz širših italijanskih interesov in je zato vodil resna pogajanja s sloven ­ skim osvobodilnim gibanjem. Z izjemo komunistov so stranke CLNG tudi zavrnile manifest osrednjega odbora z dne 10. junija 1944, v katerem je ta priznal, res da edinikrat, da so bile meje po prvi vojni krivične in da torej vse gorje, storjeno Slovencem, ni imelo svojih korenin le v fašizmu. Motilo jih je sprejemanje načela samoodločbe, ki so ga odklanjali tudi zato, ker je jugoslovansko razumevanje samood ­ ločbe v okviru etničnih meja dajalo slednjim možnost zasedbe celotne regije. 50 Slovenski pogajalec Anton Vratuša je julija 1944 ugotovil, da je »v italijanskih proti- fašistih iz naše najbližje soseščine toliko predsodkov, da neposredno od njih danes * 49 is AS, I, f. CK KPSj ae 648, pismo A. Vratuše J. Vilfanu, 30. maj 1944; ae 880, slovenski prevod članka Za avtonomijo Julijske krajine; P. Fallante, Il PCI, str. 120. 121; G. B. Duroselle, Le con- flit, str. 135; G. Fogar, Sotto l ’occupazione, str. 109, 110. 49 B. Coceani, Mussolini, Hitler, Tito, str. 196. Med drugimi je predlog o premestitvi enot CLNA1, ki naj bi skupaj z drugimi preprečile prihod jugoslovanske vojske v Julijsko krajino, odklonila najprej KPI, ki je opozorila na nevarnost nove vojne med Italijo in Jugoslavijo. Tudi druge stranke so bile odločno proti sodelovanju s tako kompromitiranimi enotami, kot je bila npr. X MAS, La crisi di Trieste, R. Pupo, str. 120-128. CLNG naj bi se obenem zavedal, da bi, če bi spre ­ jeli zahteve Coceanija, le-to povzročilo bratomorno vojno v Trstu, torej spopad z enotami De ­ lavske enotnosti, v katerih je bilo veliko Italijanov, prav tam, str. 141. 59 G. Fogar, Sotto l'occupazione, str. 58, 59, 108, 109. 123; D. De Castro, La questione di Trieste, str. 185. O stališčih italijanskih komunistov v Julijski krajini in centrale KPI več Nevenka Troha: Politika slovensko-italijanskega bratstva), Ljubljana 1998 (v nadaljevanju N. Troha, Politika slo ­ vensko-italijanskega bratstva, str. 26-34; ista: Stališča Komunistične partije Slovenije (Komu ­ nistične partije Jugoslavije) in Komunistične partije Italije o Julijski krajini v letih 1941-1947, Prispevki za novejšo zgodovino, I. 33, 1993, št. 1, str. 147-161 (v nadaljevanju N. Troha. Prispevki 1993), str. 151-155. 17 iie bomo nič dosegli, ampak je treba predhodno mnogo prepričevalnega dela. pred­ vsem pa dejanskega sodelovanja«.^ Z zahtevo po ohranitvi stare meje je CLNG seveda trčil v povsem nasprotno zahte ­ vo slovenskega osvobodilnega gibanja, zato je bilo kakršnokoli sporazumevanje med njima, če že ne nemogoče, zelo težko. Obenem se je slovensko osvobodilno gibanje zavedalo, da lahko zaradi svoje organiziranosti in moči narekuje pogoje, in je CLNG večkrat omalovažujoče obravnavalo. Do sporov med obema osvobodilnima gibanje ­ ma je prišlo tudi zato, ker sta si obe strani različno razlagali pojme, kot so nacionalna svoboda, samoodločba, enakopravnost. Medsebojne odnose je oteževalo tudi dejstvo, ki ga je italijanska stran dokaj pozno spoznala, da slovenska stran ni pristojna za hrva- ško Istro, kjer so bili Italijani že takrat obravnavani kot narodnostna manjšina? 2 Razkol med obema gibanjema se je še poglobil po aretaciji sekretarja tržaške federacije KRI Luigija Frausina konec avgusta 1944 in po izstopu tržaških italijanskih komunistov iz CLNG kmalu zatem. Tržaška federacija KRI je odtlej sledila direktivam KRS. Obenem je slovenska stran preklicala dotlej sprejete sporazume s CLNAI in pro ­ pagandno ofenzivo usmerila ne le na italijansko delavstvo, ampak tudi na preostale italijanske sloje. V la okvir sodi ustanovitev Društva prijateljev nove Jugoslavije oz. kasnejšega Gibanja pristašev, krepitev vloge Delavske enotnosti ter stiki z industri ­ alci in drugo veliko buržoazijo? 3 * Stranke CLNG3' so 9- decembra 1944 kot odgovor na stališča slovenskega osvo ­ bodilnega gibanja, ki so se mu pridružili tržaški komunisti, sprejele sporazum, ki je bil dejansko politični program za bližnjo prihodnost. V njem so ponovili zahtevo za ohranitev rapalske meje, znotraj nje pa so se zavzemali za narodno enakopravnost in za široko avtonomijo območja, kar naj bi bilo zagotovljeno v italijanski ustavi. Zahteve za avtonomijo so utemeljevale z gospodarskimi razlogi in ne z večnarod- nostno sestavo območja? 5 Zahteva po ohranitvi rapalske meje je bila maksimalistična, kot tako lahko razumemo (in je bila v italijanskih krogih tudi razumljena) tudi zahtevo po slovens ­ ki etnični meji. Vendar je med njima tudi bistvena razlika. Slovenske etnične meje niso zajele strnjenih italijanskih območij, ampak le »italijanske otoke v slovenskem in hrvaškem morju«, medtem ko je rapalska meja vključevala obsežna območja, ki so bila popolnoma slovenska? 6 Ob tako izključujočih si stališčih obeh strani je postalo vsako dogovarjanje med obema osvobodilnima gibanjema dejansko nemogoče, začel se je neposreden boj za meje. V Furlaniji so poleg komunističnih enot Garibaldi na podlagi dogovora med Stranko akcije in krščansko demokracijo, s pomočjo duhovščine in s sodelovanjem 51 AS, I, f. CK KPS, ae 682, poročilo A. Vratuše CK KPS št. 17, 17. julij 1944. 52 G. Fogar, Sotto l'occupazione, str. 89. 55 C. Schiffrer, La missione storica del CLN Giuliano, revija Trieste, št. 7, 1955; G. Fogar, Sotto l ’occupazione, str. 188; Mario Pacor: Confine orientale. Questione nazionale e resistenza nel Friuli-Venezia Giulia, Milano 1964 (v nadaljevanju M. Pacor, Confine orientale), str. 299, 300; N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 32-33- 51 V CLNG so bili takrat vključeni socialisti, Stranka akcije, krščanski demokrati in liberalci. 55 G. Fogar, Sotto l'occupazione, celoten tekst razglasa, str. 198-201. 56 Na območju, ki je bilo po mirovni pogodbi leta 1947 pridruženo k Sloveniji (torej brez Koprskega okraja cone B STO), je bilo po podatkih popisa prebivalstva leta 1910 182.474 pre ­ bivalcev, med njimi 222 Italijanov, Oko Trsta, redaktorja Viktor Novak in Fran Zwitter, Beograd 1945, str. 141-152. 18 številnih oficirjev in neodvisnih, po nekaterih podatkih že konec leta 1943, verjetno pa med februarjem in aprilom 1944, začeli ustanavljati enote Osoppo. Enotna vojaška organizacija več političnih strank, kar sicer ni bila značilnost Italije, je bila ustanovlje ­ na zaradi posebnega političnega pomena regije in majhnega števila borcev. Nesoglasja med Stranko akcije in krščansko demokracijo so pripeljala do tega, da so bile te enote vedno bolj homogene - katoliške, protikomunistične in protislovanskeč' Le nekaj časa po sporazumu, sprejetem 18. avgusta 1944, je delovalo skupno vojaško poveljst ­ vo enot Osoppo in Garibaldi. Potem ko so slednje privolile v sporazum s slovensko stranjo in je italijanska divizija Garibaldi Natisone 7. novembra 1944 prešla pod ope ­ rativno vodstvo štaba IX. korpusa slovenske osvobodilne vojske, je prišlo ne le do razkola med osoppovci in garibaldinci, ampak celo do sovražnosti, o čemer priča po ­ kol v Porčinju februarja 1945-5S 57 P. Pallante, Il PCI, str. 131, 135. 5» v Porčinju je bilo 7. februarja 1945 ubitih dvajset partizanov in sodelavcev 1. brigade Osoppo Friuli. Uboj je izvršil oddelek garibaldinske GAP (Gruppi d azione patriotka). Apelacijsku so ­ dišče v Firencah je 30. aprila 1954 obsodilo domnevne krivce za izdajo države in jih nato, na osnovi amnestije iz leta 1946 (t. i. Togliattijeve), oprostilo. Proces je bil političen, saj naj bi dokazal, da je uboj naročilo slovensko vodstvo. Več o vprašanju poboja v Porčinju Galliano Fogar: La tragedia di Porzùs. A proposito di una lettera a -Il Piccolo-, Qualestoria, a. 14, 1987, no. 2, pp. 133-140 (v nadaljevanju G. Fogar, La tragedia di Porzùs), str. 133-140, kjer je v opom ­ bah navedena tudi pomembnejša literatura; Alessandra Kersevan: Porzùs, dialoghi sopra un pro ­ cesso da rifare, Udine 1995: Daiana Franceschini: Porzùs. La Resistenza lacerata, Quaderni 11, Trieste 1996. 19 OSVOBODITEV IN JUGOSLOVANSKA UPRAVA JULIJSKE KRAJINE OSVOBODITEV IN JUGOSLOVANSKA UPRAVA Med pripravami na osvoboditev je bila na Primorskem, pa tudi drugod po Sloveniji, osrednja pozornost namenjena Trstu, ki je bil ključ za priključitev celotne Julijske krajine. Trst je bil za Slovenijo in celo Jugoslavijo pomemben tudi kot eno od gospodarskih središč, zato bi njegova priključitev omogočila hitrejšo obnovo Slovenije. Jože Pirjevec ugotavlja, da se je Tito odločil za tržaško akcijo ne le zaradi Slovencev, ampak tudi da bi okrepil svoj položaj v severnem Jadranu in v upanju na okrepitev revolucionarnega gibanja tudi v Italiji in delavstva v Jugoslaviji.' Tito je 4. armadi ob njeni ustanovitvi 2. marca 1945 za cilj določil tudi osvobodi ­ tev Istre in Trsta. Tudi slovensko osvobodilno gibanje se je intenzivno pripravljalo na prevzem oblasti v Trstu. V noči iz 12. na 13. april 1945 je bil ustanovljen Slovensko- -italijanski antifašistični izvršilni odbor (SIAIO), v okviru katerega so ponudili sode ­ lovanje tudi CLNG, a le pod pogoji, ki jih je narekovala OF. Vključili naj bi se samo tisti, »za katere je vprašanje Trsta k Jugoslaviji definitivno rešeno«, lakih ljudi pa v CLNG dejansko ni bilo. Enotno vodstvo naj bi mestu zagotovilo normalno življenje, demokratizacijo celotne oblasti in demokratične volitve. 2 Zadnji poskus dogovora med CLNG in OF je bil že po 20. aprilu 1945, vendar tako kot predhodni ni uspel in prav tako ne pogovori za sodelovanje na vojaškem področju. 3 Boj za prevlado v Trstu in Julijski krajini med zagovorniki priključitve k eni ali drugi državi je tako postal odkrit in vse bolj brezkompromisen. Ob tem naj poudarim, da razmerja moči obeh osvobodilnih gibanj niso bila povsem identična z njuno organiziranostjo in številčnostjo. Res je bila OF prevladu ­ joča in je narekovala svoje pogoje z zavestjo o moči slovenskih partizanov in Jugoslovanske armade, a obenem tudi CLNG ni bil brez zaveznikov - prihajajočih anglo-ameriških enot. Tačas pa še ni bilo jasno, katera armada bo prva prišla v Trst. 'J- Pirjevec, Jugoslavija, str. 172. -M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, knj. 5, str.140-142, pismo B. Kraigherja F. Štoki, 9. april 1945; AS, I, f. Obkom KPS za Slovensko primorje, šk. 112. poročilo MK KPS Trst, 15. april 1945; Branko Babič: Primorska ni klonila. Spomini na vojna leta, Koper 1982 (v nadaljevanju B. Babič, Primorska ni klonila), str. 377; M. Pacor, Confine orientale, str. 321; N. Troha, Politika sloven- sko-italijanskega bratstva, str. 39-48. 3 AS, I, f. Obkom KPS za Slovensko primorje, šk. arhiv KPJK, vključen v fond Obkom KPS. A. Fonda Savio: Vstaja v Trstu aprila 1945. 20 Dileme CLNG nam v svojih spominih plastično opiše Pier Antonio Quarantotti Gambini, ki nam tudi razkrije način razmišljanja Italiji naklonjenih protifašističnih krogov v Trstu, zlasti o vprašanju, ali sodelovati z OF ali ne. Njihove zahteve, ki so temeljile na zmagovalnih mejah Italije v prvi svetovni vojni, so bile zanje nesporne, medtem ko so podobne zahteve novih zmagovalcev razumeli kot pohlep po sveti itali ­ janski zemlji. Italijanski komunisti, ki so se v Julijski krajini pridružili slovenskemu os ­ vobodilnemu gibanju, so bili zanje izdajalci. Zanimiva je tudi njegova teza, da bi v vsakem primeru zmagala Jugoslavija, tudi v primeru nemške zmage zaradi sodelova ­ nja slovenskih in drugih jugoslovanskih kolaboracionističnih krogov. Ob tem je, po ­ dobno kot mnogi tržaški Italijani, mirno pozabil na italijanski fašizem in na kolabo- racionizem, ki je bil bistveno močnejši od slovenskega.' V Trstu sta bili zadnje dni aprila 1945 dve vstaji - prvo je vodila Komanda mes ­ ta Trst, drugo CLNG. V drugi so sodelovale enote Korpusa prostovoljcev svobode (Corpo volontari della libertà, CVL) in tudi pripadniki Mestne straže, finančni stražniki, enote javne varnosti in karabinjerji v civilu? Prav sodelovanje dotlej kolabora ­ cionističnih enot je bilo za jugoslovansko stran eden od dokazov za fašistično nara ­ vo CLNG, poleg pogajanja med njim in nemško komando o predaji. * 5 6 Med partizani in borci CVL je prišlo do posameznih spopadov, zato so komandanti CVL, da bi se izognili poslabšanju položaja, ukazali konec akcij. 7 8 Ko je Komanda mesta Trst udeležence vstaje CLNG razorožila, so to slednji sprejeli kot žalitev, ker naj bi bili, kot lahko razberemo v vojaškem poročilu italijanski vladi, razoroženi le zato, ker so bili Italijani? Dejansko pa je jugoslovanska vojska ukrepala v skladu z usmeritvijo, sprejeto na seji CK KPS 23. aprila 1945, da je jugoslovanska vojska osvoboditeljica, zato je bilo mogoče le opredeljevanje zanjo ali proti njej, vmesne poti ni bilo. 9 Jugoslovansko vodstvo je izhajalo iz preteklih izkušenj in sklepalo, da bo imel listi, ki bo pivi zasedel območje, prednost tudi na pogajanjih za meje. Osvoboditev in zasedbo Trsta je CK KPS konec aprila 1945 zato razglasil za glavno partijsko nalo ­ go, zasedba Trsta je postala najpomembnejša naloga IX. korpusa, 4. armade in Ko ­ mande mesta Trst. 10 V Trstu naj ne bi javno postavljali vprašanja priključitve in Itali- * Pier Antonio Quarantotti Gambini: Primavera a Trieste, 1. izdaja Milano 1951, 2. izdaja Trieste 1985 (v nadaljevanju P. Q. Gambini, Primavera a Trieste), str. 5-26. O pohodu zaveznikov na Trst glej G. Cox, The Race for Triest, London 1977. 5 M. Pacor, Confine orientale, str. 323. 6 AS, I, f. CK KPS, ae 90, depeša OK KPS Trst CK KPS, 27. april 1945; podatki o vstaji CLNG so tudi v depeši V. Tomšič CK KPS, 30. april 1945; isto, povzetek depeše, poslane MK KP Trst, v depešah B. Kraigherja CK KPS, 28. in 29. april 1945; f. AIS, ae 89, poročilo 3- sektorja Ozne Trst, 11. maj 1945; M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, knj. 5, str. 149. ' ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 145, Trst, nedatirano, o poteku vstaje CLNG: P. Q. Gam ­ bini, Primavera a Trieste, str. 35; Ennio Maserati: L’occupazione jugoslava di Trieste, maggio-giug ­ no 1945, Udine 1963, 2. izdaja 1966 (v nadaljevanju E. Maserati, L'occupazione jugoslava), str. 31; AS, I, f. Obkom KPS za Slovensko primorje, šk. priključeno gradivo KPJK, A. Fonda Savio: Vstaja v Trstu aprila 1945; B. Novak, Trieste, str. 143; B. Babič, Primorska ni klonila, str. 392. 8 ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 149, vojaško poročilo o vstaji domoljubov 30. aprila 1945 v Trstu, 12. maj 1945. 9 AS, I, f. CK KPS, ae 1, zapis seje CK KPS, 23. april 1945- 10 AS, I, f. CK KPS, ae 91, depeša CK KPS B. Kraigherju, 27. april 1945; isto, depeša CK KPS B. Kraigherju, 29. april 1945. Depeša je bila poslana na zahtevo E. Kardelja in je prepis njegove depeše B. Kidriču 29- aprila 1945. 21 janov kot manjšine. Prav tako bi bilo prezgodaj postavljati enotno komunistično parti ­ jo, dejansko pa je nadzor nad obema partijama že pred časom prevzel Oblastni komite KPS. Obenem naj bi zaostrili boj proti demokratom v CLNG, ki po mnenju CK KPS -dejansko delajo odločno proti nam«." Zaradi nevarnosti, da bi boj proti italijanskim imperialistom = CLN dobil pomen boja med Italijani in Slovenci, je slovensko vodstvo naročalo inštruktorju Oblastne ­ ga komiteja KPS za Slovensko primorje Albinu Dujcu, naj se opre na pozive italijan ­ skega osvobodilnega gibanja v severni Italiji, ki je prek radia pozivalo Italijane v Trstu na sodelovanje z enotami Titove Jugoslavije in na narodno vstajo. 11 12 * * Generalni se ­ kretar KPI Paimiro Togliatti je 30. aprila 1945 v skladu z že prej sprejeto politiko svo ­ je stranke, ki je podpirala jugoslovansko zasedbo Julijske krajine, ne pa tudi pri ­ ključitve, v imenu vodstva KPI poslal poziv tržaškim delavcem, naj sprejmejo Titove čete kot osvoboditeljice in naj z njimi sodelujejo. Zaradi tega poziva so vodstva dru ­ gih italijanskih strank Togliattija kasneje obtožila, da je poslal telegram podpore jugoslovanski priključitvi Trsta, dejansko pa je samo pozdravil jugoslovansko zased ­ bo Trsta, podobno kot so pozdravili anglo-ameriško zasedbo v Milanu in francosko v Torinu. 15 Čete IX. korpusa in 4. armade so 1. maja 1945 osvobodile in zasedle območje do Soče ter tam vzpostavile jugoslovansko vojaško zasedbeno oblast. Vprašanje zasedbe Julijske krajine je ob koncu vojne ostalo nerešeno, in tako so poleg Jugoslovanske armade 2. maja na del spornega območja (v Trst, Gorico, Tržič) prišle tudi enote 8. britanske armade. Po ukazu vlade Velike Britanije je vrhovni zavezniški poveljnik za Sredozemlje feldmaršal Harold Alexander poslal brzojavko vrhovnemu komandantu JA Josipu Brozu z zahtevo, da enote JA Trst zapustijo, kar je slednji odklonil. 1'1 Zasedba Julijske krajine in Koroške je bila, poleg Grčije, edini primer dvojne za ­ sedbe v Evropi. Obenem sta se samo tam ob osvobajanju Evrope srečali dve armadi, ki se nista razlikovali le v ideološki usmeritvi svojih držav, saj je bilo tako tudi pov ­ sod drugod, kjer so se srečevali zahodni zavezniki z Rdečo armado. Temeljna razli­ ka je bila drugje. Zahodni zavezniki so prišli v Julijsko krajino za umikajočimi se nemškimi enotami in to območje ni bilo njihovo, medtem ko je bila Jugoslovanska armada, skupaj s slovenskimi partizani, ki so že pred tem osvobodili velik del Pri ­ morske, armada države, ki je te kraje zahtevala zase. Jugoslavija je poudarjala, da je celotno območje, ki ga je zasedla z velikimi žrtvami, po mednarodnem pravu njena zasedbena cona. Toda zasedba je imela zanjo še drugi pomen. Josip Broz Tito je 9- maja 1945 zapisal, -da smo te kraje osvobodili, ker etnično pripadajo naši domovini«) 5 Jugoslovanska armada je prišla v Julijsko krajino, v Benečijo in na Koroško kot vojaška sila, kot armada komunistične države, a predvsem, to pa je bistvo in posebnost, da bi osvobodila svoje sorojake in tisto, kar je imela za svoje etnično ozemlje. Sprva so bili odnosi med jugoslovansko zasedbeno oblastjo in zavezniki dobri, kasneje pa so se spremenili zaradi represije jugoslovanske oblasti, ki jo je spremljala močna protijugoslovanska propaganda, in odklonilnega stališča britanske in ameriške 11 AS, I, f. CK KPS, ae 1, zapis seje CK KPS, 23- april 1945. 12 AS, I, f. Obkom KPS za Slovensko primorje, šk. 112, pismo Obkom KPS za Slovensko primorje Albinu Dujcu, 28. april 1945. 15 P. Pallante, II PCI, str. 253, 254. 11 M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, knj. 5, str. 152. 15 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 35/16, depeša J. Broza 4. armadi, 9. maj 1945. 22 vlade. Zaveznike so hladno sprejeli tudi ljudje, ki so se zavzemali za priključitev k Jugoslaviji, saj so v njih videli, kot se je izkazalo kasneje utemeljeno, nevarnost za iz ­ polnitev svojih zahtev. 1. maj 1945, enote Jiigosloua uske armade prihajajo v Trst. Anglo-Američani so se zavedali, da bi vsako zavlačevanje jugoslovanske zasedbe pomenilo slabljenje njihovih pozicij, sprožilo nevarne incidente in povečalo možnost, da bi se začasna zasedba spremenila v trajno. 16 Zato so vse bolj pritiskali na Jugoslavijo, tudi z grožnjo o uporabi oborožene sile, naj se umakne iz Trsta in tudi s Koroške ter iz Beneške Slovenije, ki po njihovem ni bila del spornega območja. S Koroške in iz Beneške Slovenije se je JA umaknila sredi maja 1945, ne pa tudi iz Julijske krajine. 17 Velika Britanija je ob tem sicer skušala doseči dogovor z Jugoslavijo, tako na vojaškem področju kot tudi ob vprašanju demarkacijske črte, medtem ko so ZDA ostale zadržane in deloma sovražne. Njihov odnos je bil deloma posledica spremembe v vodstvu, saj je Rooseveltovo politiko dogovarjanja zamenjala Trumanova politika konfrontacije. Tudi vprašanje Julijske krajine so razumeli globalno in so se o njem skušali dogovo ­ riti s Sovjetsko zvezo, obenem pa so menili, da je Tito že dobil dovolj njihove pod ­ pore. 18 Da so se stvari zaostrovale, je bilo jasno tudi ob pritisku na jugoslovanske oblasti v Trstu. Tako so v noči iz 22. na 23- maj britanski tanki blokirali poslopje PNOO za Slovensko primorje in Trst. 19 Da bi preprečile grozeči spopad, so jugoslovanske oblasti 21. maja 1945 privo ­ lile v umik iz bodoče cone A Julijske krajine in so se odtlej pogajale o vprašanju civilne uprave, torej ljudske oblasti, ki so jo skušale obdržati. 20 Napetost se je končala 16 ASDiMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, dopis italijanskega ambasadorja v ZDA A. Tarchianija A. De Gasperiju, 30. april 1945; isto, 3- maj 1945- 17 AS, I, f. Edvard Kardelj, šk. 30, poročilo št. 1 maršalu Jugoslavije J. Brozu, 22. maj 1945: -Zavezniki neprestano grozijo z vojno, v ambasadi so zažgali arhive, pripravljajo avijone za evakuacijo. Kardelj je prepričan, da je to preračunan cirkus, da se nas prisili v popuščanje. Vendar bi v tej napeti situaciji stvari lahko imele neugoden razvoj.'', f. CK KPS, ae 76. depeša E. Kardelja B. Kidriču. 18. maj 1945- 18 G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 93, 94, 96-98. 19 AS, I, f. Edvard Kardelj, šk. 31, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 26. maj 1945- 20 AS, I, f. Edvard Kardelj, šk. 31, poročilo E. Kardelja J. Brozu, 21. maj 1945; isto, depeša E. Kardelja J. Brozu, 22. maj 1945; Janko Jeri: Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Ljubljana 1961 (v nadaljevanju J. Jeri, Tržaško vprašanje), str. 81. 23 s podpisom sporazuma v Beogradu 9. junija 1945, v katerem se niso dokončno opre ­ delili do civilne oblasti, jugoslovanske enote so se nato 12. junija 1945 umaknile na območje vzhodno od Morganove črte. ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. 21 22 23 * Posamezna odprta vprašanja zavezniške uprave je razrešil sporazum v Devinu 20. junija 1945. Z njim so tudi določili, da izraz Julijska krajina pomeni italijanske province Gorico. 'Prst, Reko (Kvarner) in Pulj iz leta 1939 in da se deli na coni pod anglo-ameriško in jugoslo ­ vansko upravo (coni A in B). Niso pa uskladili vprašanja civilne uprave, nad katero so zavezniki hoteli imeti popoln nadzor. ” JUGOSLOVANSKA UPRAVA Med štiridesetdnevno dvojno zasedbo Julijske krajine je bila uprava v celotni Ju ­ lijski krajini v rokah jugoslovanskih oblasti. Poleg štaba 4. armade, ki ga je vodil gene ­ ral Petar Drapšin in v katerem so bili prve dni maja tudi Edvard Kardelj, Ivan Ribar in general Arso Jovanovič, so jugoslovansko zasedbeno oblast predstavljale komande mest. Te naj bi v najkrajšem času del pristojnosti predale civilnim narodnoosvobodil ­ nim odborom. 2S Najpomembnejšo, Komando mesta Trst, je le nekaj dni vodil Josip Čemi, nato pa Dušan Kveder. 3. maja 1945 je komanda izdala prve odloke, s katerimi je prevzela oblast, odredila vojno stanje, omejila gibanje prebivalstva in razveljavila vse zakone in odredbe fašističnih režimov. Kršitve teh odredb so kaznovala vojaška sodišča JA.2' Giampaolo Valdevit ugotavlja, da je jugoslovanska oblast skušala odstraniti vse, kar je spominjalo na italijansko institucionalno navzočnost na območju: odstranitev tistih, ki so nosili različne italijanske uniforme (policija ipd.), prevzem arhivov, denarnih sredstev v bankah itd. V ta okvir Valdevit vključi tudi aretacije in deportacije. 25 Razmere ob prihodu jugoslovanske vojske in njene ukrepe v Gorici je msgr. Alojzij Novak v svojem dnevniku takole opisal: »Gledam skozi okno pohod narodne vojske po cesti mimo stolnice. Če jili primerjam s pohodom angleških in ameriških edinic- vsi zlikani, mladi ravni fantje kot sveča - res ne more to naše vojaštvo tek­ movati z njimi. A od druge strani se našemu vojaštvu pri vsej mnogoličnosti obleke, nerodnemu zadržanju v vrsti, težkemu, nerodnemu koraku, neubranosti po velikosti, 21 Črta je dobila ime po generalu Williamu D. Morganu, štabnemu načelniku komandanta združenih zavezniških sil v Sredozemlju feldmaršala H. Alexandra, ki se je med svojo misijo v Beogradu od 8. maja 1945 večkrat sestal z maršalom Titom. 21. maja je bil sprejet predlog demarkacijske črte med zasedbenima conama - Morganova črta. Podrobneje o poteku poga ­ janj G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 93-102; J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 79-83. 22 AS, I, f. PNOO, m. 1, zapisnik seje PNOO, 8. junij 1945, razprava B. Kraigherja; G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 105-107; J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 88-91; B. Novak, Trieste, str. 192, 193; DSP, 1945, str. 81-82 (Sporazum o Julijski krajini med Jugoslavijo na eni in Veliko Bri ­ tanijo ter Združenimi državami Amerike na drugi strani, Beograd, 9- junij 1945); str. 98, 99, 105 (Sporazum med Zavezniškim vrhovnim komandantom za Sredozemlje in vrhovnim komandan ­ tom JA; Nota o civilni upravi cone Julijske krajine, ki bo prišla pod ZVU, Devin, 20. junij 1945). 23 AS, I, f. CK KPS 2, ae 91, depeša CK KPS B. Kraigherju in Obkom KPS za Slovensko primor ­ je, 30. april 1945. 2t AS, I, f. PNOO, m. 3, odredbe Komande mesta Trst: št. 1-2, 3- maj: 3-4, 4.maj; 6, 5. maj; 7-8, 6. maj; 9-10, 10. maj; 11-12, 11. maj; 13, 12. maj 1945. 25 La crisi di Trieste, G. Valdevit, str. 19. 24 pozna: to je ljudska vojska, zbrana iz vseh vetrov, vsake starosti, vsake velikosti- po­ mešana kot mozaik, ki koraka ob godbi harmonike ...po asfaltirani cesti. Resje mo­ rala biti velika energija onega, ki jo je zbral in jo privedel clo jadranskega morja in moralo je biti veliko navdušenje naroda, ki jo je skozi leta vzdrževalo. Ako ne bi za- senčeval tega narodnega pokreta za njim skriti komunizem, bi bil človek res vesel. Pa tei slednja činjenica spravlja v nevarnost narodne interese cele naše Julijske kraji­ ne. Rudeče zvezde na vseh narodnih zastavah bodejo v oči zavezniške vojake, isto- tako napisi na vseh zidovih, ki zelo diše po komunizmu ... zraven pa plakatiranje najrazličnejših odredb, ki so skoro vsak. dan nove ... Saj se nič več ne razlikujemo od nekdanjih fašističnih časov. Policijska ura, mobilizacija vseh moških, popis vseh vozil, fotografičnih aparatov, tiskarskega papirja, črk in strojev, popis ljudstva kar v gostilnah skozi pet dni po abecednem redu ... vse to silno vznemirja ljudstvo. Pa še nočne preiskave, zapori, zaplemba koles, radio aparatov, pisalnih strojev po privat ­ nih stanovanjih, stalne grožnje z ljudskim sodiščem ... Ni čudno, ako je vse prepla ­ šeno in se sprašuje: ali je to osvobojenje? Zraven tega tisoči beguncev iz naših kra­ jev, ki so se umaknili čez Sočo, in novi tisoči, ki so iz Kranjske bežali proti Koroški. Neroden nastop naših oblasti proti vsem škofom v zasedenih mestih in to takoj prve dni po prihodu - vse to Angleži in Amerikanci opazujejo in iz tega delajo svoje skle ­ pe, ki niso laskavi za našo upravno sposobnost.-P Avtomobilska nalepka Komande mesta Trst. Večina ljudi si je po dolgoletni vojni želela predvsem normalno, mirno življe ­ nje.- ’7 Pri tem Jugoslovani, tako proitalijanski Akcijski odbor Julijske krajine, niso bili uspešni, saj naj bi bil gospodarski položaj v Trstu katastrofalen. Odbor niso pre ­ senetile takšne razmere, ker so ti »osvojevalci bili ljudje, ki so prišli iz gozda in so bili prvič v stiku s c/T'/feđCzjo«. 2” Jugoslovanska oblast se je zavedala, da je bila vzpo ­ stavitev normalnih razmer predvsem politično vprašanje, ker bi slabe razmere doka ­ zovale, da Jugoslavija Trsta ni sposobna preživeti. Tudi zato je skušala čim hitreje vzpo ­ staviti normalno delovanje tovarn in drugih obratov ter infrastrukture; večina manjših 26 Alojzij Novak: Črniška kronika, uredil Boris Mlakar, Gorica 1992 (v nadaljevanju A. Novak, Črniška kronika), str. 223, 224. 27 AS, I, f. AIS, ae 87, politično poročilo 3- sektorja Ozne Trst, 16. maj 1945. 28 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo Akcijskega odbora Julijske krajine (Comitato dazione Giuliano), 2. junij 1945. 25 obratov je tudi dejansko kmalu začela delati. Prav tako so obratovale trgovine, pred katerimi so bile dolge vrste, veliko je bilo tudi črne borze. 29 Del svojih pristojnosti je Komanda mesta Trst 8. maja 1945 predala iz SIAIO pre ­ oblikovanemu civilnemu Mestnemu osvobodilnemu svetu Trst, MOS (Comitato cittadi ­ no di liberazione, CCL), sama pa je obdržala urejanje notranjih zadev, zunanje trgovine in industrije. Kasneje so izvedli tudi volitve v skupščino mesta Trst. ki je zasedala 17. maja 1945. Poleg tržaške so v naslednjih dneh sklicali tudi druge okrožne skupščine. w Jugoslovanske oblasti so uvedle strog nadzor nad tiskom in drugim obveščanjem, zborovanji ipd. in niso dovolile nobenega manifestiranja proti svoji politiki. 51 Poleg aretacij in deportacij, o katerih več kasneje, so veliko škode naredili nekateri njihovi ukrepi v času, ko so se pripravljale na umik, med njimi zaplembe dragocenosti in denarja. Vodilni slovenski funkcionar v Trstu Boris Kraigher je ostro protestiral, ker je takšno ravnanje projugoslovanskim organizacijam otežilo položaj. Vodstvo bi se mo ­ ralo zavedati, tako Kraigher, da »zapuščamo svojo zemljo vsaj formalno zaveznikom, ne pa da se umikamo pred sovražnikom ali da plenimo sovražniku okupirano deželo, od koder se umikamo«) 1 Štab 4. armade JA je 4. junija 1945 na podlagi ukaza vrhovnega komandanta Josipa Broza izdal ukaz, s katerim so vojski prepovedali kon ­ fiskacijo in rekvizicije. Ukaz so zlasti na spornem območju kršili, zato so vojaška sodišča zahtevala takojšnje aretacije krivcev. 1' Italijanski Akcijski odbor Julijske krajine je menil, da so ukrepi, ki so jih jugoslo ­ vanske oblasti izvajale med zasedbo Julijske krajine maja 1945, kršitev mednarodne ­ ga prava. V svojem razglasu je poudarjal, da je okupatorski imperializem postal tako nepreviden, da celo ni priznaval trenutne zakonodaje in je vzpostavil nove zakone »pod formo ’ukazov' ... Kot se lahko razbere, so to balkanske metode in načini, ki ljudem odvzemajo vsakršne pravice in so celo brez osnovnih civilizacijskih prvin.« ’" Po mnenju italijanskih vladnih krogov so med nezakonita dejanja sodili: ukinitev ita ­ lijanskih zakonov in italijanske uprave, razpustitev policijskih enot in razorožitev ter aretacije uslužbencev kvesture in mejne straže. Med hude kršitve mednarodnega pra ­ va so šteli množične aretacije in deportacije, prisilno mobilizacijo, uničenje arhivov, * 30 31 32 33 * * * * * AS, MNZ, 301/55, Ozna za okrožje Trst, Situacijsko poročilo za Trst od aprila do 14. maja (podpis nečitljiv), 14. maj 1945. 30 AS, I, f. PNOO, m. 1, zapisnik skupščine PNOO, 5. junij 1945, poročilo B. Breclja; f. Edvard Kardelj, šk. 31, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 11. maj 1945; f. MOS Trst, m. 2a, zapisnik zaseda ­ nja skupščine mesta Trst, 17. maj 1945- Več o tem N. Troha, Politika slovensko-italijanskega brat ­ stva, str. 51-61. 31 AS, I, f. AIS, ae 118, poročilo 3- sektorja Ozne Trst, 21. maj 1945: 'Reakcija širi glasove, da to ni nobena demokracija, ko slovanski in italijanski pristaši našega pokreta (civilisti) lahko prepevajo svoje pesmi, dočim so prepričani, da bi jih zaprli, če bi oni prepevali kako svojo pesem«-, ae 114, poročilo 3- sektorja Ozne Trst, 18. maj 1945: »Očitajo nam, da smo začeli po fašistovsko, zlasti ker smo preimenovali korzo v »korzo Tito«, da ne smejo po mestu svobodno govoriti (boje se naših agentov). Glede naših listov pravijo, da so zelo tendenciozni in za­ nimivi.« 32 AS, I, f. CK ZKS, šk. 45, depeša B. Kraigherja B. Kidriču, 7. junij 1945. 33 AS, II, f. GŠS, fase. 121, dopis vojaškega sodišča 4. armade vojaškemu sodišču XXXI. divizi ­ je, 12. junij 1945. 31 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, razglas Akcijskega odbora Julijske krajine, nedati ­ ran. Italijanski original se glasi: »sotto la forma di 'ukaze' di infausta memoria ... Come si vede metodi e sistemi adatti forse per la Balcania, sovvenitori di ogni diritto delle genti, stroncato ­ ri anche degli elementi primi della civiltà.« 26 ukinitev italijanske sodne oblasti, odvažanje gradiva, ki je bilo last italijanske vlade, sekvester bančnih depozitov in tudi »uprizoritevpravega lova na člane CLN.35 Alcide De Gasped je britanskemu ambasadorju v Rimu Noelu Charlesu pojas ­ njeval, da so Jugoslovani prisilno mobilizacijo izvajali le zato. da bi iz Julijske krajine odstranili tamkajšnje italijanske državljane in jih nadomestili z osebami slovanske rase, ki so prišli z druge strani meje z namenom, da bi spremenili etnično podobo dežele. 36 Ob tem je De Gasperi pozabil povedati, da je bila večina teh prišlekov med fašizmom izgnanih primorskih Slovencev. Akcijski odbor Julijske krajine je celo trdil, da so bili vsi moški, starejši od šestnajst let, deportirani v Jugoslavijo in množično mobilizirani. Titove enote naj bi na desni breg Soče pošiljale svoje emisarje, odbori CLN so bili ukinjeni in nadomeščeni s komunističnimi protiangleškimi odbori«.* Ljudi so jugoslovanske oblasti klicale na popis prebivalstva po abecednem redu in večkrat naj bi bila vpisana slovanska narodnost, čeprav je prijavljeni protestiral. Edini dovo ­ ljeni tisk v italijanščini je bil projugoslovanski II nostro avvenire. Italijanske demon ­ stracije so bile razgnane, obenem pa je iz »slovanskih gorskih vasi na manifestacije pridrlo celotno prebivalstvo, z zastavami, pesmimi in napisi». V Gorico naj bi prišli številni jugoslovanski strokovnjaki, zdravniki, odvetniki, inženirji, ki so prevzeli mes ­ ta aretiranih Italijanov. 55 56 57 58 Tudi v tem poročilu seveda ne omenjajo, da so bili to večino ­ ma domačini, ki so bili pred vojno zaradi svojega protifašizma prisiljeni emigrirati. Jugoslovanske oblasti naj bi po Italiji tudi novačile tujerodce - allogene, kot so Italijani takrat poimenovali Slovence in Hrvate v Julijski krajini, in tudi tamkajšnje Italijane, največ nekdanje vojne ujetnike v južni Italiji, ki so morali podpisati izjavo, da prizna ­ vajo jugoslovansko suverenost. Že pred tem je iz italijanske vojske dezertiralo veliko drugojezičnih vojakov (militari alloglotti), in sicer do aprila 1944 1094, do marca 1945 pa še 721, ki so se večinoma priključili partizanom. 59 SODSTVO Za območje PNOO za Slovensko primorje je bil 22. septembra 1944 sprejet odlok o začasni ureditvi ljudskih sodišč. Sodišča so bila okrajna, okrožna in višje, ki je bilo pristojno tudi za mesto Trst. V tedanjem sistemu je imel pomembno mesto tudi javni 55 ASDMAE, AP 1930—1945, Jugoslavia, b. 141, opomnik italijanskega zunanjega ministrstva, 30. oktober 1945; b. 149, vojaško poročilo o vstaji domoljubov v Trstu 30. aprila 1945, 12. junij 1945. 56 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, dopis A. De Gasperija ambasadorju Velike Britanije v Rimu Siru Noelu Charlesu, nedatiran. 57 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, razglas Akcijskega odbora Julijske krajine; AP I93O-I945, Jugoslavia, b. 149, poročilo o Gorici, nedatirano. Dejansko so jugoslovanske oblasti mobilizacijo zaradi navzočnosti zaveznikov izvajale le deloma, predvsem ne v Trstu, in z njo tudi kmalu prenehale, AS, 1, f. MOS Trst, m. 7a, tudi AS, MNZ, 301/2, Ozna za Slovenijo, dopis načelnika odseka za notranje zadeve PNOO D. Miliča okrožnim načelnikom NZ za Tržaško in Goriško okrožje, 30. maj 1945. 58 ASDMAE, AP I93O-1945, Jugoslavia, b. 145, poročilo Maria A. Cavazzutija italijanskemu zunanje ­ mu ministrstvu o položaju v Gorici po Titovi zasedbi, 11. september 1945. Tekst se v italijanskem originalu glasi: -Dai paesi slavi della montagna calavano popolazioni intere, comandate per le dimostrazioni, con bandiere, inni e cartelli.»-, b. 147, poročilo o položaju v Gorici, 8. junij 1945. 59 ASDMAE, AP 1930—1945, Jugoslavia, b. 149, dopis italijanskega vojnega ministrstva zunanje ­ mu, 4. maj 1945; isto, Novačenje vojakov iz Julijske krajine s strani jugoslovanskih partizanov, l6. april 1945. Tl tožilec, ki je v skladu z odlokom Avnoja 3- februarja 1945 kot poseben organ nad ­ zoroval tudi izpolnjevanje zakonov." ’ Pred 1. majem 1945 so poleg vojaških sodišč pri štabu 4. armade, korpusnih in nižjih komandah na območju, ki je bilo že osvobojeno, delovala civilna sodišča. Jugo ­ slovanske oblasti so zaradi protestov, ki so jih sprožile v Italiji in pri zahodnih zavez ­ nikih aretacije in deportacije, ki so jih maja 1945 izvajale jugoslovanske oblasti, ter da bi popravile vtis nekontroliranega nasilja in anarhije hitele z vzpostavitvijo sodstva tudi v mestih, predvsem tistega, ki je bilo pristojno za sojenje t. i. fašističnih zločinov. 11 Tako je skupščina mesta Trst na zasedanju 17. maja 1945 sprejela sklep o takojšnjem organi ­ ziranju pravosodja in ustanovitvi rednih sodišč ter posebnega ljudskega sodišča, pri ­ stojnega za sojenje vseh oseb, ki so se umazale s fašizmom in sodelovanjem z okupatorjem. Sprejeli so tudi sklep o ustanovitvi posebnih komisij za čiščenje oz. epuracijo.' 2 Del članov MOS Trst je bil prepričan, da bi moralo posebno ljudsko sodi ­ šče soditi na podlagi revolucionarnega prava v skladu z izjavo: -Za odstranitev fašisti ­ čnih banditov so popolnoma nepotrebni sodniki. Ljudstvo je tisto, ki zahteva to razči- ščenje, in če bo potrebno, bo šlo do smrtnih obsodb ... Mnogi še vedno ne razumejo, zakaj vse te aretacije, ne smemo pa pozabiti, da smo bili toliko let teptani«. Preostali njegovi člani, zlasti pravniki, pa so zahtevali ohranitev strokovnosti v sodstvu.' 5 Posebno Ljudsko sodišče za sojenje fašističnih zločinov proti obstoju in svobodi ljudstva in demokratičnim ustanovam je nato ustanovila Konzulta mesta Trst 21. maja 1945. Krivda se je ugotavljala za vsa leta od začetka fašizma. Obenem so bila za takšna dejanja deloma še naprej pristojna tudi vojaška sodišča. V praksi pa so rav ­ nali tako, da so vojaška sodišča odstopala civilnim v sojenje posamezne zadeve, ki niso bile izrazito vojaške narave. V Trstu je bilo po sporazumu med vojaškimi in civil ­ nimi organi posebno ljudsko sodišče pristojno za civilne osebe, medtem ko so za vojne zločine ostala pristojna vojaška sodišča." Aretacije je odtlej lahko izvajala le Narodna zaščita na ukaz javnega tožilca, aretirani so morali biti takoj odpeljani v njene zapore, kjer so bili na voljo javnemu tožilcu. 6 Kljub vzpostavitvi sodstva je tržaška Ozna ohranila posebna pooblastila. Tako je predsednik posebnega Ljudskega sodišča Umberto Sajovitz 1. junija 1945 ugotavljal, da je sodišče sicer že teden dni vzpostavljeno, ne more pa začeti z delom, ker Ozna, ki je dotlej sprejemala prijave, le-teh ni hotela posredovati .6 Posebno sodišče je 40 41 42 43 44 40 AS, I, f. PNOO, m. 6, navodila za delo javnih tožilcev. 41 AS, 1, f. MOS Trst, m. 2a, zapisnik seje MOS Trst, 17. maj 1945: f. Edvard Kardelj, šk. 31, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 15. maj 1945- 42 AS, I, f. PNOO, m. 3, Uradni list PNOO št. 1/1945. 43 AS, I, f. MOS Trst, m. 2a, zapisnik seje MOS Trst, 21. maj 1945. 44 AS. II, f. GŠS, fase. 122, dopis predsednika vojaškega sodišča mesta Trst Franceta Venturinija višjemu vojaškemu sodišču v Ljubljani, 7. junij 1945; Uradni list PNOO št. 1 1945; Il Nostro Avve ­ nire, 23. maj 1945; Primorski dnevnik, 23. maj 1945. Predsednik sodišča je postal Umberto Sa ­ jovitz, Italijan in asistent na univerzi, posebni javni tožilec pa prav tako Italijan Adelmo Nedoch. 6 AS, II, f. PNOO, fase. 29, dopis predsednika posebnega ljudskega sodišča mesta Trst U. Sajovitza MOS Trst, Narodni zaščiti Trst, javnemu tožilcu za Slovensko primorje in Trst, javne ­ mu tožilcu mesta Trst, sekretarju KP, vodjem partijskih epuracijskih komisij, 1. junij 1945. 16 AS, I, f. MOS Trst, m. 2a, zapisnik seje MOS Trst, 25. maj 1945; isto. zapisnik seje, 6. junij 1945; f. PNOO, m. 3, dopis U. Sajovitza MOS Trst, 1. junij 1945; II, f. PNOO, fase. 29, dopis predsed ­ nika posebnega ljudskega sodišča U. Sajovitza MOS Trst. Narodni zaščiti Trst. javnemu tožilcu za Slovensko primorje in Trst, javnemu tožilcu mesta Trst, sekretarju KP, vodjem partijskih epu ­ racijskih komisij, 1. junij 1945. 28 zasedalo le enkrat, po nekaterih podatkih dvakrat, in sicer 11. in 12. junija 1945, nato ga je zavezniška vojaška uprava ukinila. V Trstu so ustanovili tudi redna ljudska so ­ dišča (Tribunale del popolo), ki so se opirala na italijansko zakonodajo, obenem pa naj bi čut sodnikov odpravil njene pomanjkljivosti. 1' Že pred koncem vojne so na celotnem obravnavanem območju delovala vojaška sodišča. Pred njimi so bili verjetno, kot nam pričajo očividci sojenja pred hitrim vo ­ jaškim sodiščem 4. armade JA, sojeni tudi tisti, ki so jih aretirale jugoslovanske oblasti maja 1945 in so bili nato v nekaj dneh usmrčeni. |S Med nalogami vojaških sodišč je bila tudi «zgodovinska naloga obračunavanja z vojnimi zločinci in narodnimi sovražniki«.» Kot vojni zločinci so bili opredeljeni ne glede na državljanstvo 'pobudniki, organizatorji, naredbodajalci, pomočniki in neposredni izvajalci množičnih ubijanj, mučenj, prisilnih izselitev, funkcionarji terorističnega aparata in terorističnih oboroženih formacij okupatorja in domačinov v okupatorjevi službi«. -Narodni sovražniki« so bili «aktivni ustaši, četniki, pripadniki ostalih oboroženih formacij v sovražnikovi službi, njihovi organizatorji in pomočniki, ki so bili v njihovi službi kot ovaduhi, vsi, ki so izdali narodiu boj in so bili v poveza ­ vi z okupatorjem, vsi, ki so odpadli od narodne oblasti in delali proti njej, vsi, ki so rušili narodno vojsko ali so na drug način pomagali okupatorju«. Postopek pred vo ­ jaškimi sodišči je moral biti «hiter in brez nepotrebnih obzirnosti, a popoln«.™ Od julija 1945 so bila vojaška sodišča pristojna za sojenja kaznivih dejanj vojaških oseb in vojnih ujetnikov, medtem ko so nekatere primere narodnih sovražnikov in vojnih zločincev po presoji predajala civilnim ljudskim sodiščem. Po novem zakonu o vojaških sodiščih iz avgusta 1945 je bilo postopanje proti civilnim osebam izvzeto iz pristojnosti vojaških sodišč, razen v izjemnih primerih, ki so ogrožali varnost države (npr. špijonaža). ’1 Vojaško sodišče IX. korpusa je bilo zaradi razpustitve korpusa ukinjeno in je prenehalo delovati 18. maja 1945, ostalo pa je vojaško sodišče pri XXXI. diviziji. 47 * 49 50 * 52 * * V okvir 10. maja 1945 ustanovljenega Tržaškega vojnega področja (TVP), ki je obsega ­ lo celotno Slovensko primorje, so sodile tudi komande mest prejšnjega Istrskega vojnega področja, medtem ko sta bili komandi Trsta in Gorice, ki je nastala iz go- riškega področja, vezani neposredno na GŠ Slovenije. 55 Na podlagi odredbe vojnosod- nega odseka GŠ Slovenije z dne 8. maja 1945 so pri komandi TVP ustanovili vojaško sodišče s senati; pristojnosti so bile enake pristojnosti vojaških sodišč korpusov. Zaradi pomanjkanja pravnikov so ustanovili le senata pri komandi mesta Tolmin (tudi za Idrijo) in Postojna (tudi za Ilirsko Bistrico), sodno oblast na območju komande me ­ 47 AS, I, f. CK KPS, ae 91, depeša B. Kidriča B. Kraigherju, 24. maj 1945; f. PNOO, m. 3, Uradni list PNOO št. 1/1945; f. MOS Trst, m. 2a, zapisnik seje konzuke Trst, 28. in 29. maj 1945. 18 PRO, FO 371/48953R/15263/92, poročilo Investigation Committee of Venezia Giulia. 2. del, 14. november 1945, poglavje 3, poročila o fojbah. 49 AS, II, f. GŠS, fase. 122, dopis vojaškega sodišča 4. armade, senata za Slovenijo, Predsedstvu Narodne vlade Slovenije, 25. avgust 1945. 50 AS, II, f. GŠS, fase. 121, dopis pomočnika javnega tožilca ĐFJ Zvonimira Oštrica višjemu vo ­ jaškemu sodišču JA, 12. julij 1945. ’’ AS, II, f. GŠS, fase. 122, dopis vojaškega sodišča 4. armade Predsedstvu Narodne vlade Slo ­ venije, 25. avgust 1945. 52 AS, II, f. GŠS, fase. 121, dopis predsednika senata pri KM Tolmin Sergija Vrhovca vojaškemu sodišču TVP, 26. maj 1945. ’3 AS, II, f. GŠS, fase. 121, Odredba št. 1 Komande TVP o organizaciji TVP, 10. maj 1945. 29 sta Gorica in Ajdovščina je izvajalo vojaško sodišče pri komandi TVP, za komandi me ­ sta Koper in Tržič pa vojaško sodišče pri komandi mesta Trst. Drugostopenjsko sodišče je bilo vojaško sodišče 4. vojne oblasti. Zaradi teh reorganizacij ni v maju 1945 raz ­ pravljal niti en senat pri komandah mest?' Iz poročila vojaškega sodišča komande mesta Trst (tudi vojaškega sodišča me ­ sta Trst) 22. maja 1945 je razvidno, da je bilo sodišče ustanovljeno sredi maja 1945 na podlagi ustnega naloga vojnosodnega oddelka GŠ Slovenije. Preiskave sta vodi ­ la Ozna in javni tožilec. Sodišče je imelo nalogo, da z razpravami proti fašističnim voj ­ nim zločincem dvigne »avtoriteto jugoslovanske oblasti in da razgali vse fašistične zločine« ” Osnovna naloga sodišča je bila zatiranje kriminala, obenem pa je bilo pri ­ stojno tudi za kazenske zadeve, naperjene zoper pripadnike zaledne vojske. Ker civil ­ no sodišče še ni delovalo, jim je javni tožilec pošiljal tudi zadeve civilnih oseb. V preiskavi je imelo v začetku junija 1945 tudi dvanajst primerov samovoljnih rekvizicij in prisvajanja tuje lastnine, ki so jih izvršili pripadniki komande mesta Trst, ter nekaj primerov črnoborzijanstva. Sodišče je imelo prvo razpravo 2. junija 1945. nato pa je bilo ukinjeno skupaj s komando mesta Trst 12. junija 1945.% Vojaško sodišče TVP se je 18. julija preimenovalo v vojaško sodišče Vipavskega vojnega področja (WP). Nadrejeno mu je bilo vojaško sodišče pri Vojaški upravi JA za Istro, Reko in Slovensko primorje? 7 Tako je bilo vojaško sodišče VVP dejansko pri ­ stojno za slovenski del cone B Julijske krajine oz. za Vzhodnoprimorsko okrožje. Za pritožbe in potrjevanje smrtnih kazni je bilo že dotlej pristojno višje vojaško sodišče, avgusta 1945 pa je bilo sodiščem izrecno naročeno, da smrtnih kazni ne smejo v no ­ benem primeru izvršiti, dokler jih ne potrdi vojaško sodišče pri generalštabu JA?S Sodbe so se odtlej v coni B izrekale v imenu Vojaške uprave za Reko, Istro in Sloven ­ sko primorje in ne več v imenu narodov Jugoslavije, razen jugoslovanskim državlja ­ nom in pripadnikom JA?9 Vojaška sodišča so sodila tudi po Zakonu o konfiskaciji, ven ­ dar pa kazni konfiskacije niso izvrševala sama, ampak so jo izvršile ljudske oblasti/ 10 55 56 * 58 59 60 AS, II, f. GŠS, fase. 121, naredba št. 1 vojaškega sodišča TVP, 15. maj 1945; odredba št. 7 ko ­ mande TVP: Organizacija vojaškega sodišča na teritoriju TVP, 14. maj 1945; fase. 122, poročilo za maj sekretarja vojaškega sodišča TVP Janeza Lotriča vojno sodnemu oddelku Vojne oblasti 4. armade, 14. junij 1945. 55 AS, II, f. GŠS, fase. 122, poročilo v.d. predsednika vojaškega sodišča pri Komandi mesta Trst F. Venturinija vojno sodnemu odseku pri GŠ Slovenije, 22. maj 1945; f. PNOO, fase. 29, dopis predsednika vojaškega sodišča pri Komandi mesta Trst F. Venturinija javnemu tožilcu za Slo ­ vensko primorje in Trst S. Peterinu, 16. maj 1945- 56 AS, II, f. GŠS, fase. 122, poročilo v.d. predsednika Vojaškega sodišča mesta Trst F. Venturinija višjemu vojaškemu sodišču v Ljubljani za čas od 1. do 7. junija 1945; dopis pomočnika načelni ­ ka sodnega oddelka Vojne oblasti 4. armade Jožeta Žabkarja Komandi mesta Trst, 12. junij 1945. ’’AS, II, f. GŠS, fase. 122, dopis vojaškega sodišča WP senatu pri KM Tolmin, 18. julij 1945; isto, dopis vojaškega sodišča WP vojaškemu sodišču VUJA, 8. december 1945. 58 AS, II, f. GŠS, fase. 122, dopis predsednika senata vojaškega sodišča 4. armade Bogomirja Bogataja višjemu vojaškemu sodišču pri VŠ JA, 13- avgust 1945. 59 AS, II, f. GŠS, fase. 121, dnevno poročilo senata pri Komandi GVP, 17. maj 1945; isto, poročilo predsednika senata pri KM Tolmin Sergija Vrhovca vojaškemu sodišču TVP, 26. maj 1945; dopis sekretarja vojaškega sodišča WP Slavka Hafnerja senatu pri KM Tolmin, 31. julij 1945. 60 AS, II, f. GŠS, fase. 121, navodilo Ministrstva za ljudsko obrambo DFJ vojaškemu sodišču XXXI. divizije, nedatirano; isto, dopis vojaškega sodišča WP senatu pri KM Tolmin, 5. avgust 1945. 30 V Sloveniji so se ohranili le nekateri sekundarni viri, v katerih ni podatkov o smrtnih obsodbah, ampak le o zapornih kaznih, ki so jih izrekla vojaška sodišča. Iz tega gradiva lahko razberemo, da so bili maja 1945 aretirani, ki niso bili usmrčeni še isti mesec, sojeni (ni podatkov, če vsi) pred vojaškimi sodišči komande Tržaškega oz. Vipavskega vojnega področja, Istrskega vojnega področja, Kvarnersko-istrsko-reškega vojnega področja, Ljubljanskega vojnega področja, vojaškega sodišča 4. armade, Istra ­ ni pa tudi pred vojaškim sodiščem na Reki. Slovenci in prebivalci s stalnim bivališčem v coni B so bili sojeni tudi pred okrožnimi civilnimi sodišči. Prvo sojenje, za katere ­ ga imam podatke, je bilo 3. junija 1945. V nadaljevanju navajam nekaj primerov: NN, rojen v Piacenzi 1. 1912, je bil obsojen pred vojaškim sodiščem TVP v Vipavi dne 26. junija 1945 (sodbo je 30. junija 1945 potrdilo vojaško sodišče 4. armade v Lju ­ bljani) na dvajset let strogega zapora »zaradi aktivnega sodelovanja z okupatorjem, ker je kot podnarednikfašistične milice za časa okupacije nad prebivalci Primorske izvajal teror, z njimi nečloveško postopal, posebno se je odlikoval z nečloveškim po­ stopanjem pri ujetih ranjenih partizanih». V skladu z ukazom o amnestiji 5. avgusta 1945 mu je bila kazen z odločbo vojaškega sodišča VVP 30. avgusta 1945 znižana na 16 let, na podlagi odloka o amnestiji italijanskih državljanov je bil dne 3. februarja 1949 izpuščen in poslan v Italijo. NN, policijski uradnik, sojen pred vojaškim sodiščem Kvarnersko-istrsko-reškega vojnega področja na Reki 4. septembra 1945, je bil obsojen na dvajset let zapora, »ker je kot tajnik visokega komisarja za ljubljansko pokrajino Graziolija sodeloval pri nasilnih ukrepih proti Slovencem«. Aretiran je bil 6. maja 1945, sodbo je potrdilo višje vojaško sodišče, amnestiran in zamenjan 1. novembra 1949- Preostale obrazložitve sodb so: »informator SS policije«-, »ker je kot fašist in skvadrist vohunil in strahoval Slovence, si prisvajal predmete aretiranih in ker je sood­ govoren za ustrelitev 29 Brkincev" »zaradi aktivnega sodelovanja z neprijateljskim i oboroženimi edinicami«-, »ker je kot fašistični podoficir izvršil številne aretacije in po­ žige na škodo rodoljubov", »zaradi pomoči okupatorju in izdajstva, ker je prijavila očeta in sina, ki sta bila nato od Nemcev ustreljena in je sodelovala v fašistični re­ publikanski milici ter v isti bila funkcionar do osvoboditve Trsta" »zaradi pripadnosti republikanski strani in fašistični policiji ter zaradi sodelovanja pri streljanju, ropa­ nju in požiganju«-, »ker je kot fašistični podoficir sodeloval v hajkah proti NOV, su ­ rovo postopal s Slovenci in ujetega ranjenega partizana do smrti pretepel" »zaradi sodelovanja z okupatorjem, ker je kot fašistični prvoborec od 1920 v Istri kot učitelj vzgajal mladino v fašističnem duhu, slovenski in hrvaški mladini pa zabranjeval govoriti v materinem jeziku«-, »ker je kot karabinjerski podoficir zasledoval aktiviste NOP, jih več aretiral in izročil fašističnemu sodišču«-, zaradi »vojnih zločinov«-, »sode­ lovanja z okupatoijem," ker je »aktivno služil v republikanski milici«-, ker je bil »od leta 1943 domobranski konfident ter je s tem pomagal okupatorju pri nasilnih ukre­ pih" »zaradi sodelovanja z okupatorjem in ker je kot fašistični prvoborec od 1920 v Istri kot učitelj vzgajal mladino v fašističnem duhu, slovenski in hrvatski mladini pa zabranjeval govoriti v materinem jeziku« (obsojen na dve leti); »zaradi kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo, ker je kot karabinjerski podoficir zasledoval aktiviste NOP, jih več aretiral in izročil fašističnemu sodišču« (obsojen na tri leta). 61 61 AMP, m. seznami tujih državljanov, Seznam obsojenih italijanskih državljanov ali državljanov po opciji, ki so bili obsojeni kaznivih dejanj, storjenih v času okupacije, in so kazen prestajali na področju LRS, nedatirano. 31 Dolgoletne kazni so bile v večini primerov kmalu znižane na temelju raznih amnestij, tudi ukaza o pomilostitvi vojaških oseb. pogojnih odpustov ter zlasti po sklenitvi sporazuma med Italijo in FLRJ iz aprila 1948 o pomilostitvi italijanskih za ­ pornikov v Jugoslaviji in jugoslovanskih v Italiji. Sporazum pa ni veljal za tiste, ki so imeli stalno bivališče na STO.62 * * 65 Na podlagi tega sporazuma so izmenjave zapornikov potekale z večjimi ali manjšimi zapleti od oktobra 1948 do konca leta 1950. Med nji ­ mi je bilo dosti tistih, ki so bili aretirani maja 1945 in nato obsojeni večinoma jeseni 1945 na različne zaporne kazni. 6'' Italija je v zameno izpuščala zlasti liste, ki so bili obsojeni, skoraj brez izjeme na zelo visoke kazni, pred izrednim porotnim sodiščem ZVLJ v Trstu ali pa po septembru 1947 v Italiji. Večinoma so bili na osnovi ukaza ZVIJ št. 1 obsojeni zaradi ugrabitev in sodelovanja z jugoslovanskimi oblastmi. 6' ODNOS LJUDI DO JUGOSLOVANSKE ZASEDBE Prebivalci Julijske krajine so jugoslovanske zasedbene oblasti različno sprejeli. Paleta njihovih občutkov se razteza od navdušenega pozdravljanja do odkrite sovražnosti. Opredeljevanje posameznikov in skupin je bilo odvisno zlasti od nji ­ hove socialne in narodnostne pripadnosti. Predvsem v manjših krajih je na odloča ­ nje ljudi vplivalo tudi razpoloženje v okolju, odnos vaških veljakov in zlasti duhovščine, pretekle, največ medvojne izkušnje ipd., zato so se posamezna, sicer sorodna območja, med seboj tudi razlikovala. V grobem lahko rečemo, da so bili za priključitev k Jugoslaviji skoraj vsi Slovenci, pri katerih je prevladala narodnostna izbira, pri delu njih pa tudi socialna, zaradi katere se je za Jugoslavijo opredelil tudi velik del italijanskega delavstva. Italijo so hoteli razen nekaterih, ki so se zavzemali za neodvisnost Julijske krajine ali njenih delov, vsi preostali Italijani, ki so bili poli ­ tično aktivni, teh pa je bilo sčasoma vedno več. Za Italijo se ni opredelil skoraj noben Slovenec. Ob politično opredeljenih je živela molčeča večina, na katero se zaradi njene pasivnosti pogosto pozablja. Med tistimi, ki jih »politika ni zanimala«, so bili zlasti Italijani, medtem ko je bilo med Slovenci zaradi preteklosti, ki jih ni mogla pustiti ne ­ prizadete, teh bistveno manj. Ti ljudje so si želeli predvsem mirnega vsakdanjega živ ­ ljenja in bi sprejeli vsakogar, ki bi jim ga zagotavljal. Zanje je bilo, kot ugotavlja v poročilu tržaška Ozna, «Z?oZ/ važno vprašanje prehrane njegove družine kot vprašanje 62 AMP, m. razno, odločba vojaškega sodišča na Reki o pomilostitvi, 15. junij 1945; m. navodila za izvajanje kazni, dopis javnega tožilca LRS Viktorja Avblja vojaškemu tožilcu 4. armade JA in Ministrstvu za notranje zadeve vlade LRS, 26. marec 1947; Uradni list FLRJ, št. 28/1948, 7. april 1948, Ukaz o pomilostitvi italijanskih državljanov; ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 166, dopis italijanskega zunanjega ministrstva italijanski misiji v Trstu, 9- februar 1948. 65 AMP, Seznam obsojenih italijanskih državljanov ali italijanskih državljanov po opciji, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja, storjena v času okupacije, in so kazen prestajali na območju LRS (69 oseb), nedatirano. 6' ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 37. dopis italijanskega zunanjega ministrstva pravo ­ sodnemu-. Jugoslovanski državljani, obsojeni v Italiji, 10. december 1947; isto, prepis dekreta predsednika republike, 14. april 1948, Dopustitev oprostitve sodb v korist jugoslovanskih držav ­ ljanov. 32 Trsta«!* Značilna so bila tudi razmišljanja, kot je naslednje: «Bilo bi bolje, če bi bil Trst okupiran od Angležev, ki so bogati, dočim partizani sami nič nimajo. Namesto, da bi kaj prinesli, so pobrali santi tisto blago, ki je ostalo v nemških magazinih. 66 Tudi italijanska vlada je ugotavljala, da so bili tamkajšnji ljudje utrujeni in da si ne želijo drugega kot vsakdanje delo, s katerim bi si ustvarili solidno osnovo za dru ­ žinsko življenje. Pri mnogih pripadnikih srednjih in nižjih slojev je bilo zato vprašanje državne pripadnosti nepomembno, česar naj bi se zavedale tudi jugoslovanske oblasti. Italijanska vlada je obenem menila, tu pa je bila njena ocena zaradi nepoznavanja raz ­ mer napačna, da tudi Slovenci razmišljajo enako. 1' Vendar so se pogledi te molčeče večine sčasoma spreminjali zaradi ukrepov jugoslovanskih oblasti in vsakdanjega življenja, ki je bilo dokaj revno. Vse bolj so se tudi dotlej neopredeljeni Italijani aktiv ­ no vključevali v protijugoslovansko gonjo. Zaveznike so zahtevali tudi zalo, ker so bili v času jugoslovanske uprave na vseh vodilnih mestih Slovenci ali pa »neizkuše ­ ni Lahi«/ 18 Narodna vlada Slovenije je 6. maja 1945 sicer še ugotavljala, da se razpoloženje Tržačanov do jugoslovanskih oblasti popravlja, še posebno med delavstvom, me ­ ščanskimi sloji in celo med kapitalističnimi krogi, kar pa so kasnejša poročila zanikala. Sredi maja so jugoslovanske oblasti v Trstu že ugotavljale, da jim razen delavstva pre ­ ostali italijanski sloji niso izrazito naklonjeni, da jih večina prebivalstva ne podpira, veliko pa je bilo tudi sovražnih. 1’9 Občutke tistih, ki so zahtevali Italijo, je opisal Silvio Benco: «Po celem svetu se je v tistih dneh smejal mir, v Trstu sta vladala teror in bolečina ... Nikoli ni Trst trpel tako krute deformacije svojega obraza iti sprevrženja svojih čustev.« 70 Nasprotovali so tudi jugoslovanski zasedbi in ne le priključitvi Julijske krajine k Jugoslaviji. Jugoslovanskih vojakov niso sprejemali kot osvoboditelje, ampak kot nove okupa ­ torje. Zanje Trst ni bil osvobojen, ampak osvojen. Ali kot piše v poročilu iz srede maja 1945: «Trst, najbolj italijansko mesto po krvi, kulturi, čustvovanjih, jeziku, zgo­ dovini in tradiciji, je padel iz nacifašističnega suženjstva v še hujše. Alije morda to svoboda, kije bila obljubljena ljudem in za katero je bilo prelite toliko krvi? Diego De Castro je objavil seznam fojb, v katerih so našli trupla, vprašanje pa je, ali so to trupla usmrčenih maja 1945. Zemljevid s seznamom jam. v katerih so med 22. novembrom 1945 in 23- aprilom 1948 našli trupla, je tudi v knjigi Roberta Spaz ­ zala, medtem ko Galliano Fogar navaja poročilo, ki ga je objavila La Voce Libera l6. julija 1948. V poročilu navajajo, da je bilo v letih 1945-1948 na Tržaškem in Goriškem iz petdesetih jam izkopanih 865 trupel, od tega 449 civilistov in 416 italijanskih ter s nemških vojakov poleg treh anglo-ameriških. V drugih skupinskih grobovih so našli še 401 truplo, med njimi je bila polovica vojakov, ki so večinoma padli v boju. Samo Pahor v svojem prispevku piše o poročilu tržaške enote gasilcev z dne 19- maja 1951, v katerem navajajo, da so med 21. novembrom 1945 in 23. aprilom 1948 našli v coni 1:8 PRO, FO 371/48953R/15263/92, poročilo Investigation Committee of Venezia Giulia. Prvi del poročila, datiran s 27. septembrom 1945, sta podpisala Nubar Nadir, Special Agent (U S.) in J.I I. Byrd, Captain (R.A.), drugi del, datiran s 14. novembrom 1945, pa samoj. H. Byrd. Preiskovalni odbor je v dneh med 15- avgustom in 20. septembrom 1945 ugotavljal resničnost poročil o zverinstvih, aretacijah in deportacijah ter drugih nepravilnostih, ki so jih Jugoslovanska arma ­ da in partizani naredili med 2. majem in 12. junijem 1945. V prvem delu poročila so primeri razvrščeni v več kategorij: a) primeri mučenj, ki so jih opisali posamezniki; b) primeri mučenj, ki so jih opisale priče; c) primeri neselektivnih aretacij in deportacij civilnih in vojaških oseb; d) primeri ropanj in ekscesov; e) primeri zastraševanja civilnega prebivalstva s strani oboroženih jugoslovanskih »skvader« ali njihovih emisarjev; f) pričevanja o razmerah v zbirnih taboriščih v Jugoslaviji; g) razna poročila, ki se nanašajo na osebje v zavezniški službi v jugoslovanskih ta ­ boriščih; h) razna druga poročila. V drugem delu pa je poročilo razdeljeno na: 1. poročila o jugoslovanskem zatiranju Italijanov in protikomunistov; 2. poročila o zavezniškem osebju v ju ­ goslovanskih rokah: 3- poročila o fojbah (str. 222-230); 4. druga poročila. Poročilo je delno objavljeno v Elio Apih: Trieste, Roma-Bari 1989 (v nadaljevanju E. Apih, Trieste), str. 163-164. Zavezniško poročilo deloma povzema navedbe v poročilu, ki ga je poslal CLN ZVU 14. junija 1945, v ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6; AS, I, f. PNOO, m. 2, Poročilo o izkopavan ­ ju Angležev v Bazovici, nedatirano. 179 Virgil Šček: Lokavske starine, III. del, rokopis, str. 196-197, hrani Župnijski urad Lokev. Gra ­ divo je avtorici odstopil Boris Bandelj. 54 A ostanke 464 oseb (12 v Furlaniji, 283 na Goriškem in na Krasu ter 169 v Tržaški pokrajini), od tega 217 civilistov in 247 vojakov. Identificirali so 61 civilistov in 53 vo ­ jakov. Med prvimi je bil tudi sovjetski oficir, ki je padel leta 1943 pri Nabrežini, med drugimi 19 fašističnih vojakov, ki so jih partizani zajeli pri Pevmi konec junija 1944 in ustrelili v Brdih. Največ trupel so našli v jami v Jelenovci pri Hruševici - 156, od tega 94 civilistov. Poročilo tudi navaja, da v 32 jamah niso našli ničesar. 18" Na Goriškem so danes ugotovljene tri jame, v katerih so trupla usmrčenih, in si ­ cer dve ob cesti Nova Gorica-Trnovo pred vasjo Nemci (za Lesniko in za Cvetrežem) in ena ob cesti iz Grgarja proti Ravnici (brezno Podgomila). Vse tri so zaznamovane .181 Na Tržaškem je dejansko stanje težje ugotoviti, ker raziskav še ni bilo. Skoraj goto ­ vo so trupla usmrčenih v jami - rudniškem jašku pri Bazovici, o čemer pričajo tudi ustni viri, vendar bistveno manj, kol je navedeno na spomeniku ob zaprtem rudni ­ škem jašku. V drugi jami, ki je tudi označena kot množično grobišče usmrčenih maja 1945 - openski Bršljanovci, pa so verjetno samo v bitki za Opčine padli nemški voja ­ ki. Italijanski viri ugotavljajo, da naj bi bilo v Bazovici usmrčenih tristo ljudi, največ finančnih stražnikov in agentov javne varnosti, ne pa karabinjerji v uniformi. Med usmrčenimi naj bi bili Tržačani in Goričani. 180 181 182 Avgusta 1945 so zavezniki začeli izkopavati v bazoviškem šohtu. Ker je bilo izred ­ no težko, so raziskavo ustavili. Ob tem so poudarili, da so preiskave sicer ustavljene, da pa s tem ne zanikajo italijanskih obtožb o tej jami. 183 * Kljub tem zagotovilom so proitalijanski krogi kritizirali njihovo ravnanje, zlasti načelnika za civilne zadeve pol ­ kovnika Alfreda Bowmana, ki naj bi izkopavanjem nasprotoval. Italijanska stran je pri poročanju o izkopavanjih večkrat prihajala v nasprotje s svojimi prejšnjimi trditvami. Tako naj bi v fojbi pri Gropadi, globoki sedemdeset metrov, izkopali 34 trupel Tržača ­ nov, »od katerih so bili nekateri ubiti brez posebnega političnega motiva, le zaradi maščevanja ali ropa«, kot ugotavlja italijansko vladno poročilo. Ob tem pa so iden ­ tificirali le dve trupli. V drugem poročilu navajajo le pet trupel. 18' Pri tem se moramo 180 D. De Castro, La questione di Trieste, 1. izdaja, str. 167-190: R. Spazzali, Foibe, str. 122-131; Galliano Fogar: Vidiki in problemi položaja Julijske krajine 1943-1945, Trst 1941-1947, Koper 1988, str. 89-105 (v nadaljevanju G. Fogar, Trst 1941-1947), str. 99, 100; S. Pahor, Naši razgledi. 181 Podatki N. Nemec, Goriški muzej. 182 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 34, dopis Glavnega poveljstva kraljevih karabinjer ­ jev različnim ministrstvom o položaju v Trstu, 13- junij 1945; b. 6, poročilo CLNG ZVU, 14. junij 1945; isto, poročilo Akcijskega odbora Julijske krajine, nedatirano; AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 146, dokument CLNG, Vesti o fojbah, 17. avgust 1945. 183 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, Aide memoire, ki ga je o prenehanju preiskav v bazoviški jami poslal italijanski vladi glavni komisar, 29- marec 1946; b. 3, dopis generalnega tajnika italijanskega zunanjega ministrstva R. Prunasa ambasadorju Italije v ZDA A. Tarchianiju, 3. april 1946; AS, I, f- AIS, ae 138, poročilo Ozne o bazoviški jami oziroma o zavezniških izkopa ­ vanjih v njej, 3- september 1945, v katerem navajajo: »Partizani so vrgli / jamo precej streliva, na to še ekrazita, kar je z eksplozijo delno vsa trupla prekrilo s kamenjem. Zavezniki so kopali v dneh 28. in 29. avgusta, izkopali naj bi 250 kg gnijočih trupel»-, f. PNOO, m. 2, Poročilo o izkopavanjih Angležev v Bazovici; PRO, FO 371/48953 R/15263/92, 1. del poročila Investigation Committee of Venezia Giulia, str. 31. Do 27. septembra 1945 so zavezniki izkopali osem celih trupel - sedmih nemških vojakov in enega civilista. 181 ASDMAE, AP 1946—1950, Jugoslavia, b. 14, poročilo: Zločini, ki so jih na škodo italijanskega prebivalstva izvedli Slovani v Julijski krajini, ravnanje ZVU, 27. junij 1946: isto, poročilo Generalnega štaba italijanske vojske, l6. julij 1946; isto, dopis italijanskega vojnega ministr ­ stva, 15. avgust 1945; isto, Ravnanje Jugoslovanov z Italijani po 8. septembru 1943, koncept; b. 6, poročilo o položaju v Trstu, nepodpisano, 1. julij 1946 55 vprašati, kako so, za tiste, ki niso bili identificirani, vedeli, da so bili Tržačani, in zakaj so bili ubiti. O usmrtitvah najdemo poročila tudi v dokumentih partije in množičnih političnih organizacij v Julijski krajini. V njih pa ne pišejo o načinu in obsegu le-teh, pač pa o tem, da je pisanje o fojbah del kampanje zaveznikov in italijanskih oblasti, ki hkrati pozabljajo na fašistične zločine, ki bi jih morali raziskati. 1SS REAKCIJA ITALIJANSKIH OBLASTI Tudi italijanske oblasti so aretirane in deportirane delile na vojake in civiliste, pri čemer naj bi imeli Jugoslovani kot zasedbena oblast pravico aretirati le tiste, ki so se aktivno borili proti njihovim enotam, torej le nemško vojsko in enote RSI,1*’ in jih ob ­ ravnavati kot vojne ujetnike. Jugoslovanske oblasti pa naj bi aretirale tudi mnoge, ki so sami prišli izročit orožje, tiste, ki so sodelovali v vstaji (finančne stražnike, Mestno stražo), in celo one, ki so se borili skupaj s Titovimi partizani proti Nemcem, italijanske partizane, ki so nosili uniformo 8. angleške armade, vojake, ki se niso priključili re- publikinskim enotam, ranjence v vojaških bolnišnicah in izpuščene iz nemškega ujet ­ ništva. 185 186 187 Med civilisti pa bi smeli aretirati le tiste, ki so se prekršili med njeno zased ­ bo. Dejansko pa naj bi aretirali osebje bank, vodilne raznih podjetij in delavce, za katere so člani NZ vedeli, da so sovražni do Jugoslavije, člane CLN, ljudi, ki so hoteli zapustiti Julijsko krajino, in tudi domnevne fašiste, čeprav naj bi težko potrdili njihovo krivdo, ker njihove družine tega niso priznavale. Aretirale pa naj ne bi vidnih fašistov, od katerih naj ne bi bil nihče preganjan. Ob tem naj dodam, da so v italijanski doku ­ mentaciji o ilegalnih deportacijah navedeni tudi Italijani, člani Narodne zaščite, ki naj bi jih jugoslovanske oblasti deportirale iz neznanih vzrokov. 188 Italijanske oblasti med aretiranimi člani CLN navajajo finančne stražnike, ki so se na podlagi poprejšnjih dogovorov vključili v vstajo CLN v Trstu, in tudi dva oddelka po dvesto mož iz kasarn na Campo marzio in v Via Udine v Trstu, ki sta zasedla jav ­ ne zgradbe (pošto, radio) in naj bi tudi sodelovala z Jugoslovani ob njihovem vpa ­ du v mesto. Oboji so bili aretirani 2. maja 1945. Medtem ko so bili tisti iz kasarne v Via Udine kmalu izpuščeni, večinoma že junija in julija 1945, pa je bila večina tistih 185 AS, L f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 28. junij 1945; pismo B. Kraigherja CK KPS, 31. julij 1945; pismo B. Kraigherja I. Mačku, 4. avgust 1945, v katerem poroča o obisku skupine tujih novinarjev: -Kajje v jamah, ho verjetno težko ugotoviti. V štiriletni borbi in v zad­ njih dneh bojev za Trst so ljudje maso padlih vojakov, partizanov, Nemcev, karabinjerjev itd. metali v te jame, ker je bilo s pokopavanjem preveč dela in da preprečijo okužbe. Samo Goebelsu so v interesu katinske afere. Čudimo se, zakaj novinarji stikajo po teh jamah. Edini smisel bi bilo poduzeti potrebne ukrepe, da stvar ne bi povzročila kakih zdravstvenih motenj. Sicer pa bi bilo bolje, da bi si novina fi ogledali mesto jam okoliške požgane vasi in zbirali podatke o fašističnih, karabinjerskih, financarskih in nemških zločinih. Približno vtem smislu odgovarjajo naši ljudje, tudi tisk, na akcije omenjenih novinarjev.- je tudi zanimiva korespon ­ denca med B. Kraigherjem in V. Ščekom o poizvedovanjih zaveznikov glede likvidacij in o pričevanjih lokalnih prebivalcev, AS, I. f. GO KPJK, ae 388, osebni arhiv B. Kraigherja; f. Boris Kraigher, šk. 1.; f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček. 186 Repubblica sociale italiana, Italijanska socialna republika. ■- ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 144, spremni dokumenti k seznamom aretiranih. 188 ASDMAE. AP I93O-I945, Jugoslavia, b. 144, spremni dokumenti k seznamom aretiranih. 56 iz kasarne v Campo marzio verjetno že naslednje dni po aretaciji usmrčena v Ba ­ zovici. 189 Izpustitve finančnih stražnikov marsikdo ni sprejel z naklonjenostjo, saj so mno ­ gi, a ne ti iz tržaških kasarn, sodelovali pri požigih vasi na Krasu. Poleg tega so po izpustitvi iz jugoslovanskega ujetništva širili govorice o nečloveškem mučenju, ki so ga morali prestati. Viri poročajo: »Ljudstvo t: Trstu se sedaj sprašuje, zakaj so se ti ele ­ menti izpustili, zakaj so oni toliko žrtvovali, česo vendar na svobodi fašisti, squadristi, kolaboracionisti, republikini, špi/oui in mučitelji. Iz taborišč prihajajo celo taki, ki so sodelovali v akcijah proti partizanom na Krasu in v Istri. Lahko se zgodi, da bomo spet videli bataljon M. Tako govori in komentira ljudstvo povratek, raznih ele ­ mentov iz taborišč.^ Italijanski vladni krogi so menili, da so jugoslovanske oblasti med zasedbo ne le vzpodbujale protiitalijansko sovraštvo, ampak tudi izvajale vnaprej pripravljen načrt za raznarodovanje in oslabitev italijanskega življa v Julijski krajini, da bi si tako olajšale kasnejšo priključitev tega območja k Jugoslaviji. Glavni cilj aretacij naj bi bil odstrani ­ ti tiste, ki so bili znani po svojem italijanstvu, in ne kaznovanje fašistov. Velika večina aretiranih naj bi bila brez kakršnekoli krivde. 191 Menili so, da aretacije sploh niso zajele vseh fašistov, zlasti ne tistih, ki so sodelovali z Nemci, in višjih oficirjev vojske RSI. Aretirani naj bi bili le nepomembni eksponenti fašizma, medtem ko naj bi bili zlasti predstavniki visoke buržoazije in vodilnih slojev, katerih naklonjenost so jugoslo ­ vanske oblasti potrebovale, hitro izpuščeni. 192 * * Trditev, da so bili večinoma aretirani le manjši »grešniki«, je sicer točna, vzroki za to pa so bili daigje, in sicer v tem, da so se vidnejši eksponenti fašizma pred prihodom jugoslovanskih oblasti umaknili na območje, ki so ga zasedli zahodni zavezniki. Dogajalo se je, da so bili izpuščeni nekateri, ki so bili obremenjeni s fašizmom, ven ­ dar se je to dogajalo po pomoti. 195 Tudi jugoslovanske oblasti so poročale o pritožbah ljudi zaradi izpuščanja fašistov in pomanjkljivega čiščenja v podjetjih. Pod plaščem demokracije naj bi prihajal na površje novi fašizem. Ob tem moramo upoštevati, da so zlasti delavci kot fašista videli tudi marsikaterega od »izkoriščevalcev«, ki je bil sicer naklonjen fašizmu, sam pa ni imel umazanih rok. 19' »Po jugoslovanskem umiku,« prše v poročilu italijanske vlade, »veliko kompromi­ tiranih mirno živi v mestu in se pojavljajo kot ’branitelji italijanstva 1, da bi se tako 189 ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, podatki o aretacijah CLN (finančni stražniki); AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 35, dopis italijanskega finančnega ministrstva zavezniški komisiji, 13. junij 1945. Za izpustitev finančnih stražnikov sta posredovala tudi predsednik PNOO F. Bevk (AS, I, f. CK ZKS, šk. 52) in javni tožilec za Slovensko primorje in Trst S. Peterin (f. PNOO, m. 3, dopis javnega tožilca za Slovensko primorje javnemu tožilcu Slovenije, 11. oktober 1945). Pri tem je zanimivo, da je imel S. Peterin podatke, da so se verjetno že maja 1945 usmrčeni fi­ nančni stražniki takrat nahajali v KPZ v Kočevju in Novem mestu. 199 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 18. julij 1945. 191 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3. Obnašanje jugoslovanskih zasedbenih sil do itali ­ janskega prebivalstva Julijske krajine, nedatirano; b. 34, dopis Zveze deportirancev v Jugoslaviji italijanskemu zunanjemu ministru P. Nenniju, 24. oktober 1946. 192 R. Spazzali, Foibe, str. 64. 195 AS, I, f. AIS, ae 41, poročilo 3- sektorja Ozne Trst, 6. maj 1945; isto, ae 53, 24. maj 1945- 191 AS, I, f. AIS, ae 101, poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 12. maj 1945; ae 107, isto, 14. maj 1945; ae 53, isto, 24. maj 1945. 57 oprali preteklosti in s teni pomagajo jugoslovanski politiki, ki use Italijane enači s fašisti. «195rditve so bile deloma upravičene, saj so se nekateri nekdanji fašisti res vključili v jugoslovanske oblastne organe, zlasti v Narodno zaščito. Vzrok pa ni bila. kot so trdili italijanski viri. načrtna politika, ampak neurejene in nepregledne razmere. Ko so take primere ugotovile, so oblasti hitro ukrepale. 19Obtožbe so bile večkrat le plod propagande proilalijanskih krogov, ki so skušali tudi jugoslovansko stran obreme ­ niti s fašizmom. Ena takih je trditev, da je bil fašist Bruno Della Motta celo urednik časopisa II nostro avvenire, ki je izhajal kot glasilo italijanskih partizanov že med vojno, čeprav je bil urednik Mario Pacor, ki je naveden tudi v kolofonu. 19’Takšno na ­ črtno ravnanje jugoslovanskih oblasti je bilo nemogoče tudi zato, ker so se dobro za ­ vedale, da bi s kakršnimkoli popuščanjem fašistom izgubile verodostojnost pri pri ­ morskih Slovencih. Italijanske oblasti so poleg široke protijugoslovanske kampanje, zlasti v tisku, posredovale tudi pri zahodnih zaveznikih, ki so vprašanje aretiranih in deportiranih zastavili na pogajanjih o jugoslovanskem umiku iz Trsta. Množične jugoslovanske aretacije so bile po njihovem mnenju poskus odstraniti opozicijo, ki je bila proti priključitvi k Jugoslaviji, posebno zaradi možne izvedbe plebiscita. Obenem so meni ­ li, da so podatki o šest tisoč deportiranih verjetno pretirani in da so med njimi tudi Slovani. 195 196 197 198 199 200 Ravnanje jugoslovanskih oblasti je zlasti med mirovnimi pogajanji v letih 1945-1947, pa tudi kasneje, italijanska vlada skušala prikazati kot eno največjih tragedij te vojne. Tudi v drugih vojskujočih se državah je prihajalo do nasilja, ki pa je v Jugoslaviji, tako italijanski viri, -doseglo mejo, ki je dotlej ni poznala zgodouina človeških nesreč«. 199Aretacije, deportacije in usmrtitve, ki so jih izvajale jugoslovan ­ ske oblasti na zasedenem območju, naj bi bile vojni zločini, saj so bili izvajalci are ­ tacij člani rednih jugoslovanskih enot, dejanja pa so bila izvršena med vojno, ko območje ni bilo podrejeno zavezniški zasedbi. Po njihovem aretacije niso bile le kršitev vojnega prava, ki zahteva spoštovanje življenja civilistov, ampak naj bi bile s svojo krutostjo zločin proti človeštvu. Ker je bilo zaradi dogovora med zavezniki izključeno sojenje zavezniških vojakov, torej tudi vojakov Jugoslovanske armade, bi bili krivci lahko sojeni pred italijanskimi vojaškimi sodišči, ker so bila dejanja op ­ ravljena na tleh italijanske države. 200Aretacije in deportacije jugoslovanskih oblasti so bile nelegalne, ker zasedbena oblast ne sme deportirati ljudi z zasedenega območja. 195 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 6. Položaj v Julijski krajini ob koncu junija 1945 in potrebni ukrepi; b. 6, poročilo Akcijskega odbora Julijske krajine, 2. junij 1945; AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, La nostra vigilia, št. 3, 31- maj 1945; R. Spazzali, Foibe, str. 49, kjer navaja po ­ ročila zaveznikov o tem vprašanju; isti, str. 191, 446, 564. 196 AS, I, f. AIS, ae 41, poročilo 3- sektorja Ozne Trst, 6. maj 1945. 197 G. Fogar, La tragedia di Porzös, str. 133-140. Drug problem je udeležba nekdanjih fašistov v osvobodilnem boju, ko je marsikdo, največ Slovenci, postal tudi član KPS. O njem več v B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 374-375. 198 NA, PG 226,E 108, B 82, Wash. Reg., int. 19, poročilo OSS (Office of Strategic Services), 8. junij 1945; G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 105, 106; J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 88. 199 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 12, Prijave nekaterih jugoslovanskih zverinstev pro ­ ti italijanskim vojakom in civilistom, 30. avgust 1949- 200 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 38, dopis italijanskega zunanjega ministrstva obramb ­ nemu z naslovom Vojni zločini, 26. april 1947. 58 „Tak način je prakticirala samo Nemčija in je bil splošno obsojan,« pVe\o v poroči ­ lu italijanskega zunanjega ministrstva in dodajajo, da je za sojenje političnih deliktov na svojem območju pristojna le Italija? 11 Ob tem so italijanske oblasti povsem prezrle in mirno zamolčale deportacije Slovencev z območja Ljubljanske pokrajine v zapo ­ re in taborišča v Italiji med italijansko okupacijo v letih 1941-1943. Italijanska vlada je zahtevala vrnitev vseh deportiranih, medtem ko so Britanci menili, da bi bilo bolj priporočljivo, če bi zahtevala samo vrnitev tistihj ki se niso kompromitirali s fašizmom. 201 202 203 * Da je bilo njeno ravnanje v nasprotju z določili mednarodnega prava, se je zavedala tudi jugoslovanska oblast in zato aretacije vztrajno zanikala. Na intervenci ­ jo predsednika ljudskega sodišča PNOO je Boris Kidrič odgovoril: »Predsednika je bilo odgovorjeno, tako kot je to resnica, se pravi, da nobena naša oblast ni nikogar zaprla. Kar je iz vojaško političnih razlogov ukrenila vojaška oblast, je bilo izpu­ ščeno, kar se ujetnikov tiče, se jih išče, kolikor se nahajajo v taboriščih. Vse drugo je ordinirana laž. Ljudsko sodišče o tem nič ne ve, ker to ni bilo nikoli njegova zadeva.*** SOJENJE OSUMLJENIM ZA USMRTITVE MAJA 1945 Od leta 1946 naprej, največ v letu 1947, je bilo pred Porotnim sodiščem v Trstu nekaj sodnih procesov proti domnevnim izvajalcem likvidacij - infoibatorjem. Namen teh procesov je bil bolj političen kot pa ugotavljanje krivde. Na podlagi zbranih časopisnih podatkov je bilo med letoma 1945 in 1949 proti protifašistom sproženih 76 procesov, na katerih so sodili 324 ljudem, ki so bili skupaj obsojeni na 289 let, 10 mesecev in 14 dni zapora. Samo leta 1947 pa je bilo na devetih procesih sojeno 80 ljudem, ki so bili obsojeni skupaj na 125 let, štiri mesece in osem dni zapora, kar je v povprečju več kot eno leto. 20' Z aretacijami osumljenih so začele zavezniške oblasti poleti 1946, spremljalo jih je odobravanje in zadovoljstvo proitalijanskega prebivalstva. 205 Josip Ferfolja je v imenu sodnega odseka MOS Trst 31- oktobra 1947 poročal pravosodnemu ministrstvu v Ljubljani: »Kakor vam je znano, se vrše v Trstu v zadnjem času številni procesi proti našim aktivistom, bivšim funkcionarjem ljudske oblasti, ker so za časa naše­ ga režima po osvoboditvi leta 1945, vršeč svojo službeno dolžnost, stopali na prste fašističnim reakcionarjem, kolaboracionistom ali celo vojnim zločincem. Tukaj se­ danje oblasti skušajo na vse možne načine umetnim potom skonstruirati te proce­ se z očitnim namenom oblatiti našo NOB, našo ljudsko oblast in režim Titove Ju­ 201 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 34. opomnik za Urad za zvezo: Italijanski državljani, deportirani s strani jugoslovanskih oblasti, 13- november 1945; isto, opomnik za generalno direkcijo: Italijanski državljani iz Julijske krajine, deportirani s strani jugoslovanskih oblasti, 9- november 1945; isto, opomnik za generalni sekretariat: Ravnanje z italijanskimi vojnimi in civil ­ nimi interniranci v Jugoslaviji, 12. april 1946. ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 34, opomnik za generalno direkcijo: Italijanski držav ­ ljani iz Julijske krajine, deportirani s strani jugoslovanskih oblasti, 9- november 1945- 203 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kidriča B. Kraigherju, 21. junij 1945- 21,1 Nazionalismo e neofascismo, C. Vetter, str. 216. 205 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, Položaj v Julijski krajini, 30. september 1946. 59 goslavije.« 207 Obtoženi so se večinoma umaknili v cono B ali v Jugoslavijo. Odvetniki obloženih so poudarjali, da bi morala ZVU uporabili splošni ukaz št. 46 iz marca 1946, ki je razglašal za amnestirane vse zločine, narejene z namenom boja proti fa ­ šizmu, kajti obtoženi so bili v vojni pod poveljstvom Jugoslovanske armade in so aretacije izvajali med zakonitim izvrševanjem službe. Obenem naj bi bili sojeni za de ­ janja, ki so jih naredili kot izvrševalci sodb ljudskih sodišč, ki so bila takrat zakonita sodna oblast.- 07 Maja in junija 1947 je tekel proces proti osumljenim za usmrtitve med Orlekom in Gropado ter v Lonjerju. Trije (Danilo Pertot, Vladislav Ferluga, Fran Marušič) so bili v odsotnosti obsojeni na 30 let, Lucian Vever v odsotnosti na 26. Teodor Čok je bil obsojen na 3 leta in takoj pomiloščen. medtem ko so bili Dušan Glavina, Andrej Gregorič, Emilij Gombač in Franc Udovič oproščeni. 208 Konec leta 1947 in v začetku 1948 sta bila še dva procesa za dejanja, izvršena med “štiridesetimi dnevi “ jugoslovan ­ ske zasedbe. Na procesu za uboje v fojbi Jamen dol (Plutone), ki se je začel 3- januar ­ ja 1948, so bili obsojeni Teodoro Cumar na 28, Angelo Cecchelin na 5, v odsotnosti pa še Edoardo Musina in Nerino Gobbo na 26 ter Giacomo Stuie na 24 let. 209 Na drugem procesu so bile sodbe izrečene sredi januarja 1948, in sicer je bil obsojen Žar ­ ko Besednjak na 15 let, Boris in Peter Viđali na 10, Herminij Sosič in Miroslav Purič na šest let in tri mesece. Trije so bili oproščeni. 210 Na demonstraciji, ki je bila v protest proti procesom organizirana na Opčinah 4. januarja 1948, je bilo aretiranih trideset nekdanjih partizanov, ki so bili po burnih protestih SIAU čez nekaj dni izpuščeni. 211 Tiste, obsojene pred septembrom 1947, so zavezniške oblasti pred uvedbo STO izročile italijanskim in so bili nato v italijanskih zaporih. Vprašanje sta Jugoslavija in Italija rešili s sporazumom aprila 1948 o amnestiji jugoslovanskih zapornikov v Italiji in italijanskih v Jugoslaviji. Izvajanje sporazuma je potekalo počasi in z velikimi zas­ toji. Koliko let zapora so obsojeni za dejanja maja 1945 resnično prestali, ne vem, ker nimam teh podatkov. 212 2,16 AS, I, f. ALS, ae 147, poročilo MOS Trst, odseka za sodstvo, o procesih proti obtoženim sode ­ lovanja v aretacijah in likvidacijah maja 1945, 17. december 1947: isto. 31- oktober 1947. v ka ­ terem izpostavijo proces proti štirim obtoženim (eden je bil sojen v odsotnosti) zaradi premišlje ­ nega umora treh fašističnih miličnikov, ki so priznali svoje zločine in »katere je ljudska sodba v Velikem Repna obsodila na sanino kazen, kije bila tudi izvršena» Galliano Fogar: 1945-1954. Appunti storico-politici sul secondo dopoguerra a Trieste 1945-1985. 40 anni di politica a Trie ­ ste. Giovani di ieri e di oggi a confronto, Trieste 1985; R. Spazzali, Foibe, str. 76, 221, 245, 555- 2 Na drugi strani pa so bili tisti, ki so zahtevali pridružitev k Jugoslaviji. prepričani, da so bile aretacije in likvidacije opravljene po predpisih in zakonih in da je bila to bistvena in pozitivna razlika od največkrat stihijskega maščevanja drugje po Evropi. Takšnega mnenja niso bili le navadni ljudje, ampak tudi njihova vodstva v Julijski kra ­ jini, ki očitno tudi niso sodila v krog posvečenih. Zlasti izrazito so se takšna stališča pokazala na Goriškem, kjer je bilo deportiranih in usmrčenih bistveno več ljudi kot na Tržaškem in kjer je bilo tudi zaradi negotovosti glede usode mnogih deportiranih nasprotovanje italijanskega prebivalstva Jugoslaviji večje in obtožbe proti Slovencem številnejše. V nadaljevanju navajam obširnejši citat s seje partijskega aktiva za Goriško avgusta 1945: »Vprašanje fojb, kraških jam, koncentracijskih taborišč mislim, daje jasno. V vsaki borbi so žrtve in borbe v Julijski krajini so bile med najtršimi v Evropi. Kar se tiče hitre obsodbe nekaterih brez sodišča, moramo ugotoviti, da jih je bilo v Julijski krajini mnogo manj kot v Milanu, Torinu itd. Na te obtožbe, ki so jih brza sodišča ustvarila v Milanu, ne mislim dajati kritike, ampak je to obtožba proti ti­ stim, ki tam niso pustili postaviti ljudsko oblast in tako omogočiti zakonito čiščenje fašistov. Mi smo ustvarili ljudska sodišča in s tem preprečili, da bi se nezakonito po­ stopalo proti predstavnikom fašizma. Edino resnična ljudska oblast je sposobna za­ konito čistiti državo fašističnih ostankov. Tisti, ki danes radi tega obsojajo Jugoslavijo, delajo to zato, ker jokajo za temi, ki so bili obsojeni. To so tisti, ki morajo en mesec razpravljati, ali je Petain vojni zločinec ali ne. Mi nočemo takega norčevanja iz naših teženj po očiščenju naroda vseh izdajalcev in. kolaboracionistov.«*'' ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 14, poročilo: Zločini, ki so jih Slovani v Julijski kra ­ jini izvedli proti italijanskemu prebivalstvu, 27. junij 1946. Tekst se v originalu glasi: »Vittime della ferocia slava, considerata nella Venezia Giulia - e non a tono - superiore a cjuella teu­ tonica.« M AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 28. julij 1945. 26 AS. I, f. OK KPJK za Goriško, m. la, zapisnik seje partijskega aktiva, 24. avgust 1945. 72 ODNOSI MED ZAVEZNIŠKO VOJAŠKO UPRAVO IN PROJUGOSLOVANSKIMI ORGANIZACIJAMI CONA A JULIJSKE KRAJINE V skladu z beograjskim sporazumom se je Jugoslovanska armada 12. junija 1945 umaknila na območje vzhodno od Morganove črte. V coni A. ki je obsegala območje med Morganovo črto in italijansko-avstro-ogrsko mejo iz leta 1915 ter Pulj z bližnjo okolico, je bila vzpostavljena anglo-ameriška zavezniška vojaška uprava (ZVU). Cona B med Morganovo črto in rapalsko mejo pa je bila pod upravo Vojaške uprave Ju ­ goslovanske armade za Slovensko primorje, Istro in Reko (VUJA) s sedežem v Opatiji. 1 Obe zavezniški upravi sta sicer imeli pristojnosti, ki jih za zasedbeno območje pred ­ pisuje mednarodno pravo, a sta se v svojem delovanju precej razlikovali, kajti medtem ko je bila ZVU le začasna zasedbena oblast, je Jugoslavija to območje hotela zadržati zase. Prva je vzpostavila sistem uprave, kakršnega je uvedla na drugih zasedenih ob ­ močjih, v okviru zahodne demokracije, a obenem z vse bolj izraženim protikomuni ­ zmom, VUJA pa je del pristojnosti prenesla na novo ljudsko oblast, a obenem zara ­ di mednarodnih omejitev ni uveljavila vseh ukrepov, ki so jih nove oblasti sprejele v Jugoslaviji. ZVU je v Julijski krajini delovala neodvisno od zavezniške uprave v Italiji. V coni A ni bilo začasne uprave, ki bi delovala v imenu italijanske vlade, ampak je tam ZVU vzpostavila svojo lastno popolno oblast. Delovala naj bi tako, da ne bi podpirala ali dajala prednosti nobeni od držav, ki sta območje zahtevali zase. Toda pri tej nalogi ni bila dosledna in je večkrat dajala prednost italijanski opciji. 2 3 Že takoj po prihodu so zavezniki zastražili jugoslovanske stražarje na sodišču, iz ­ pustili nekatere zapornike iz tržaških zaporov in zahtevali izselitev PNOO.5 ZVU je tako jasno pokazala, da ne bo soglašala z dvovladjem svojih in jugoslovanskih orga ­ nov, ampak da bo dovoljevala le tisto upravo, ki bo delovala v skladu z njenimi na ­ vodili. Zaradi takšne usmeritve je bila njena prva naloga odpraviti političnoupravni sistem, ki so ga vzpostavili Jugoslovani, in uveljaviti novo lokalno upravo. Od 12. do 1 O teritorialnoupravni razdelitvi glej Cvetko Vidmar: Oris zavezniške vojaške uprave v Slo ­ venskem primorju, Goriški letnik, 8/1981, str. 173-222 (v nadaljevanju C. Vidmar, Oris zavezniške vojaške uprave); Nevenka Troha: Uprava v Slovenskem primorju 1918-1954 (pregled), Arhivi, 1. 20, 1997, št. 1-2, str. 88-102 (v nadaljevanju N. Troha, Uprava v Slovenskem primorju). Po ­ drobnejši potek mejnih črt je razviden iz priloženega zemljevida. 2 G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 113. 3 AS, I, f. CK ZKS, šk. 45, depeša B. Kraigherja CK KPS, 13- junij 1945. 73 24. junija je objavila štiri razglase, ki so ji dajali popolno oblast. Ukinila je zakonska določila, ki so jih sprejele jugoslovanske oblasti, vzpostavila nekoliko modificirano italijansko zakonodajo izpred 8. septembra 1943. razpustila Ljudsko sodišče in policij ­ ske enote. Uradno je tako poleg Narodne zaščite razpustila tudi razne veje italijanske policije, a je ukrep dejansko prizadel le Narodno zaščito, ki je med policijskimi enota ­ mi edina delovala. 7 Na prvih pogovorih s predstavniki PNOO in Slovansko-italijanske antifašistične unije (SIAU) so zavezniki odklonili vse predloge jugoslovanske strani, ki je bila takrat še pripravljena na kompromis? SIAU, Komunistična partija Julijske krajine (KPJK). PNOO ter okrožni narodnoosvobodilni odbori, ki so ves čas delovali v skladu z na ­ vodili slovenskega vodstva, 6 * so nadaljevali delovanje v dotedanjem obsegu in odkla ­ njali direktive zavezniške uprave. Ob prvih ukrepih zavezniških oblasti so organizirali demonstracije, proteste in stavke, češ da je zasedbeni režim v coni A Julijske krajine hujši kot v premaganih državah, Nemčiji in Italiji.' ZVU takrat še ni sprejela sklepa o razpustitvi narodnoosvobodilnih odborov, očit ­ no pa je postajalo, da to nameravajo storiti. PNOO je zato 20. junija, na dan sporazu ­ ma v Devinu, v protestu zavezniškim vladam zahteval priznanje civilnih oblasti. Iste zahteve so postavili na zborovanju v Gorici, ki je bilo prav tako 20. junija. Zavezniška policija je preprečevala ljudem iz okolice prihod v mesto in aretirala nekatere vodje projugoslovanskih organizacij na Goriškem. Proti aretiranim Ivanu Beltramu, Francu Valentinčiču, Jožetu Sosolu in Danili Vendramin je bila v začetku julija 1945 sodna ob ­ ravnava. 8 Nekaj dni kasneje, 10. julija, so zavezniki aretirali petinštirideset znanih pro- tifašistov, med njimi predsednika MOS Trst Giuseppeja Pogassija. Nekatere med nji ­ mi so obdolžili nedovoljene posesti orožja. 9 Obenem je ZVU začela nastavljati svoje 1 G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 110. Ill; E. Maserati, L’occupazione jugoslava, str. 193; UL ZVU št. 1/45, 15- september 1945. Zavezniki so še pred prepovedjo NZ njene člane razo- roževali, jim očitali nepravilnosti, tudi tatvine, in jim predlagali, naj se vključijo v zavezniško policijo, AS, MNZ, A 130, Letna poročila MNZ, poročilo inštruktorja Narodne milice za Slovensko primorje Franca Čehovina NVS, 18. junij 1945; AS. I, f. PNOO, poročilo o sestanku med predsed ­ nikom PNOO F. Bevkom in polkovnikom N. Monfortom, 17. junij 1945- 5 AS, 1, f. CK KPS, ae 77, depeša E. Kardelja J. Brozu, 14. junij 1945; f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša E. Kardelja J. Brozu, 20. junij 1945, v kateri mu sporoča o pogovorih z ZVU: »Poleg tega sem predlagal, da se PNOO skuša sporazumeti z Angleži, lahko tudi v okviru nekaterih kompromisnih formul, samo da obdrži določeno samostojnost. Bojim se, da se takti­ ka bojkota angleških oblasti, čeprav je sedaj popolna, ne bo mogla dolgo obdržati. Pošlji mi takoj svoje mnenje." 6 Direktive je večinoma pošiljal B. Kidrič B. Kraigherju, ki je bil ključni eksponent KPS in sloven ­ skih oblasti v Julijski krajini. Pomembnejše zadeve, kot so bile glavne politične usmeritve, spre ­ memba politike, organizacija gibanja in politični programi, so bile vedno dogovorjene tudi z E. Kardeljem, ki je bil ključni jugoslovanski politik za vprašanja mej. ' AS, I, f. MOS Trst, m. 2a, zapisnik seje MOS, 15. junij 1945; Primorski dnevnik, 16. junij 1945; f. Boris Kraigher, šk. 1, pisma B. Kraigherja B. Kidriču, 16., 23., 25., 26. junij 1945. V zadnjem je zapisal: Stavkale so vse banke, tudi Banco d’Italia. Celo direktorji se nam zopet klanjajo kot pred odhodom JA. Nove uredbe so prizadele vse sloje in vsi jokajo za nami." 8 Primorski dnevnik, 22. junij 1945, Za demokratična načela in priznanje naše civilne oblasti; isti, 4. julij 1945; Soški tednik, 7. julij 1945. 9 Primorski dnevnik, 2. avgust 1945, Zavezniško vojaško sodišče sodi antifašiste. Med obsoje ­ nimi je bil tudi Giorgio Jaksetich, urednik glasila II Lavoratore in eden najvidnejših italijanskih komunistov v Julijski krajini. Zavezniška vojaška sodišča (Allied Military Courts) so bila vzpo ­ stavljena z Razglasom št. 1, junij 1945, LJL ZVU, št. 1/45, 15- september 1945. Uradni list ZVU je bil trojezičen, angleški, italijanski in slovenski. 74 župane, ki so jih ljudje, ki so podpirali priključitev k Jugoslaviji, obsojali in tudi fizi ­ čno napadali. 10 Ob tem moram poudariti, da odpor proti novim županom niso bile le »spontane manifestacije« (ki jih je organiziralo vodstvo), ampak je bil večinoma tudi pristen, ker so imeli ljudje NOO, ki so nastali med osvobodilnim bojem, za svoje. 11 12 * * Z razglasom št. 5 je ZVU 11. julija 1945 (po nekaterih podatkih že konec junija) postavila Posebno porotno sodišče (Special Courts of Assize) kot samostojno enoto, ki ni bila del italijanskega sodnega sistema. S splošnim ukazom št. 6 so zavezniki 12. julija 1945 obnovili delovanje civilnih sodišč izpred 8. septembra 1943. Ti ukrepi so znova izzvali ostre proteste PNOO, ker so ljudska sodišča že bila izvoljena. Protestirali so tudi proti poskusu, da bi PNOO in iVIOS Trst prikazali le kol predstavnika Sloven ­ cev. 13- julija je bila v vseh večjih krajih cone A enodnevna stavka, s katero so pro ­ testirali tudi zaradi slabih življenjskih razmer, zahtevali izpustitev aretiranih protifašistov in upoštevanje demokratičnih ustanov. Vnovična stavka je bila v Trstu 18. julija 1945. Zavezniki so ju sicer skušali prikazati kot zgolj gospodarski, v resnici pa sta bili pred ­ vsem politični. Kot piše Boris Kraigher, je bil njun namen tudi v tem, da bi osmešili »bedaste napore maršala Alexandra, da se postaci kot kak vzvišen razsodnik iznad predstavnikov Slovencev in Italijanov«.'- Sedež Zavezniške vojaške uprave v poslopju današnje prefekture na trpu Unità v Trstu. ZVU se je sprva odločila, da bi vzpostavila indirect rule - upravljanje prek doma ­ čih organov uprave. Težava pa je nastala, ker v coni A marsikje, zlasti na slovenskih območjih, ni bilo več organov stare uprave. Ker obenem ni hotela prevzeti organov uprave, ki jih je vzpostavilo slovensko osvobodilno gibanje, je po krajšem vmesnem obdobju uvedla direct rule - neposredno upravo. Harold Alexander je 26. julija 1945 poslal štabu britanskega 13- korpusa navodila za organiziranje lokalne uprave, ki naj bi delovala na podlagi tiste, ki je veljala pred 8. septembrom 1943, vendar z delnimi spremembami. Ob tem je tudi poudaril, da noben funkcionar ne sme izvajati navodil organov, ki imajo sedež zunaj cone. Njegova zahteva se je seveda nanašala na PNOO in SIAU, ki sta delovala po navodilih jugoslovanskih oblasti, medtem ko italijanska 10 AS, 1, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša E. Kardelja J. Brozu, 17. junij 1945. 11 AS, 1, f. GO SIAU, šk. peticije prebivalstva. 12 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 21. julij 1945; G. Valdevit, La ques ­ tione di Trieste, str. 114; Primorski dnevnik, 14. julij 1945; isti, 20. julij 1945; UL ZVU, št. 1/45, 15. september 1945, str. 16-18, 32. 75 vlada takrat v Julijski krajini še ni imela večjega vpliva. Ta navodila so bila temelj za splošni ukaz št. 11 z dne 11. avgusta 1945 novega višjega oficirja za civilne zadeve polkovnika Alfreda C. Bowmana, s katerim je bil v coni A obnovljen star italijanski upravni sistem. Narodnoosvobodilnim odborom so odvzeli vse pristojnosti in na nji ­ hovo mesto postavili okrožne in občinske svete, ki jih je imenovala ZVU in so bili pod njenim popolnim nadzorom. Teritorialnoupravno je bila cona A na podlagi tega ukaza razdeljena na Tržaško in Goriško okrožje in občino Pulj, s tem da se dotedan ­ je meje med njimi niso spreminjale. ZVLJ je obe strani obenem pozvala, naj imenuje ­ ta kandidate za upravne funkcije, dotlej pa je ohranila stari upravni aparat, ki je bil skoraj isti kot v času fašizma. Ta ukaz je pomenil konec vmesnega obdobja, odtlej je ZVU izvajala neposredno upravo. 15 To dogajanje, skupaj s potekom pogajanj med SIAU in CLNG, o čemer več kasne ­ je, nam pokaže, da ne ena ne druga stran nista bili pripravljeni na kompromis. Jugo ­ slovanska stran je skušala dokazati, da je ZVU nesposobna upravljati to območje, kar naj bi bil močan argument za ozemeljske zahteve Jugoslavije na mirovnih pogajan ­ jih, medtem ko je bila ZVU vse manj zainteresirana za udeležbo komunistične strani, ki jo je usmerjala Jugoslavija. Takšna politika izločanja nasprotnika (komunisti = Ju ­ goslavija) se je še okrepila po konferenci v Potsdamu in potem, ko je tudi Sovjetska zveza aktivneje posegla v vprašanje Julijske krajine." V skladu z vse doslednejšo de ­ litvijo sveta na interesne sfere je ZVU skušala onemogočiti vpliv Jugoslavije v svoji coni in obenem puščala proste roke jugoslovanski vojaški upravi v njeni coni. De ­ markacijska črta je tako dobila pomen črte, ki je ločevala dva svetova. V Julijski kra ­ jini sta se vse bolj prekrivala mednarodno in lokalno dogajanje. Aktiv KPJK je junija 1947 tamkajšnji položaj ocenjeval kot »refleksijo boja mecl reakcijo in demokracijo«.^ Tržaško vprašanje je zlasti od sredine leta 1946 prešlo v fazo, ko se je vzpostavi ­ la še tesnejša povezava med lokalnim in mednarodnim dogajanjem. 16 Kot ugotavlja Giampaolo Valdevit, so se ZDA le navidezno zavzemale za Svobodno tržaško ozeml ­ je (STO). Njihov glavni interes naj bi bil, da v Trstu ostanejo ZVU in vojaške enote, saj naj bi njihov umik pomenil okrepitev sovjetskega vpliva v Italiji in tudi v Franciji. Ti pogledi so bili v skladu s teorijo domin, po kateri je prehod Trsta pod sovjetski vpliv pomenil njegov prodor v Italijo in naprej v Francijo, zato je Trst dobil pomem ­ bno vlogo v ameriških načrtih glede Zahodne Evrope. ZVLJ je odtlej hotela zagotoviti zakon in red (law and order) zlasti z uporabo policije. Ker pa je bila tudi med Italijani brez opore, je počasi spoznala, da je na tem območju tujek. 17 Jugoslovanska vlada se je motila, ko je računala na neomejeno podporo Sovjet ­ ske zveze, saj je nastajajoča voditeljica enega od blokov pazila predvsem na svoje lastne globalne interese. Nadaljevala je s politiko do nekdanjih nemških satelitov Avstrije, Italije, Romunije in Madžarske, ki so jo začrtali že na Jalti in nato v Potsda ­ mu. Te države naj bi odtrgali od Nemčije in trajno pritegniti k zaveznikom, Nemčijo 15 LJL ZVU št. I/45. 15. september 1945, str. 44-46. O delovanju ZVU v coni A Julijske krajine glej C. Vidmar, Oris zavezniške vojaške uprave; N. Troha, Uprava v Slovenskem primorju, str. 95-100. " O stališčih Sovjetske zveze do vprašanja jugoslovanske zahodne meje glej La crisi di Trieste, L. Gibjanskij, str. 45-73- Gibjanskij poudari, da je bila Stalinova politika v okviru možnega in ni tvegal ničesar, kar bi poslabšalo njegove odnose z Zahodom. 15 AS, I, f. GO KPJK, ae 165, zapisnik seje partijskega aktiva, 11. junij 1947. 16 O diplomatskem delu t. i. tržaškega vprašanja npr. J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 104-194. 17 G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 158-171. 76 pa z dolgo okupacijo in drugimi sredstvi onesposobili. 18 Že avgusta 1945 je italijan ­ ski ambasador v Moskvi Pietro Quaroni poročal o svojih vtisih, da se pod nenehni ­ mi manifestacijami prijateljstva med DFJ in Sovjetsko zvezo skrivajo večje težave, kot je videti, zlasti glede vprašanja odnosov do zahodnih zaveznikov. Jugoslovanska vla ­ da naj bi v svojem delovanju kljub zunanjim manifestacijam naklonjenosti SZ skuša ­ la ohraniti vsaj nekaj neodvisnosti. Ob tem je ugotavljal, da verjetno v sovjetskem obnašanju ne bo prišlo do radikalnega zasuka, ampak bo imelo to razmerje dol ­ goročen vpliv. 19 Quaroni je že oktobra 1945 menil, da Anglo-Američani ne bodo soglašali s tem, da bi Trst in Pulj pripadla Jugoslaviji, ker bi s tem Sovjetska zveza do ­ bila izhod na morje. Zavzel se je za mejo po Wilsonovi črti, ki naj bi prinašala etnično ravnotežje. Odnosi med Jugoslavijo in Italijo so bili po njegovem tudi odnosi s Sovjetsko zvezo. Italija bi se morala aktivno vključiti v zahodni del. -Ce že moramo sodelovati v vseh naslednjih vojnah, izberimo stran, ki bo zmagala,- je svetoval Quaroni. 20 Jugoslovanske oblasti so s politiko nesodelovanja z ZVU vztrajale do sredine leta 1946, ko so spoznale, da jim taka politika mnogokrat škoduje in da izgubljajo vpliv. Ena od posledic je bila, da so zaradi odklonitve članov SIAU vsa mesta v upravi za ­ sedli Italijani in Slovenci, nasprotniki SIAU, največ politični emigranti iz osrednje Slo ­ venije. Bali so se možnosti, da bi ZVU razpisala volitve, katerih izid bi bil v takratnem položaju za SIAU in KPJK slab, zato so skušali doseči dogovor glede volitev v občinske svete in delno spremembo ukaza št. 11 v korist jugoslovanske strani. 21 Pogajanja so propadla, ker je Alfred Bowman po nalogu nadrejenih predloge zavrnil z obrazložitvi- Poveljniški kader Zavezniške vojaške uprave, slikan jeseni 1945 v Gorici. 'Na sredini sedi (s sprehajalno palico) polkovnik Alfred Bowman. 18 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 28/2, pismo Ljuba Leontiča jugoslovanskemu zunanjemu ministrstvu, 29. marec 1946. 19 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 145, poročilo italijanskega ambasadorja v Moskvi P. Quaronija o italijanskih vojakih v Jugoslaviji. 16. avgust 1945; b. 141. poročilo italijanskega am ­ basadorja v Moskvi P. Quaronija o jugoslovansko-italijanskih odnosih, 26. november 1945- 20 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 2, dopis italijanskega ambasadorja v Moskvi P. Quaronija A. De Gasperiju: Naši odnosi zjugoslavijo, 16. september 1946; AS, I, f. Edvard Kar ­ delj, šk. 10, poročilo jugoslovanskega ambasadorja v Moskvi V. Popoviča J. Brozu, 5- oktober 1945. 21 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša B. Kidriča E. Kardelju, nedatirana. 77 jo. da bi z njihovim sprejemom ukinili vojno upravo. ZVIJ bi privolila samo v takšne predloge, ki bi drugo stran prisilili v veliko popuščanje. ” Vzporedno z zavezniško se je tako v coni A ohranjala jugoslovanska civilna upra ­ va, vendar, z nekaj izjemami, brez oblastnih pristojnosti. PNOO je po 12. juniju 1945 na območju cone A vzpostavil novo teritorialnoupravno ureditev z dvema okrožjema. Tržaškim (okraji Milje-Dolina, Nabrežina, Sežana. Tržič) in Goriškim (okraji Bovec, Kobarid, Kanal, Brda s Krminom, Miren. Gorica in Komen) ter s Trstom kot samostoj ­ no enoto. Odtlej je deloval večinoma le na območju cone A, za območje cone B pa je bilo 25. julija 1945 ustanovljeno Poverjeništvo PNOO s sedežem v Ajdovščini. De ­ lovali so tudi še okrožni narodnoosvobodilni odbori v Tržaškem in Goriškem okrožju in Mestni osvobodilni svet Trst. ZVU je ljudsko oblast ukinjala postopoma. Najhitreje je bila uprava, ki jo je posta ­ vila ZVU, poleg Trsta in Gorice vzpostavljena v okraju Tržič, kjer je bila pomembna industrija. Sodelovanje ali ne z ZVU je bilo poleg narodnostne sestave odvisno tudi od političnih usmeritev prebivalstva, saj so tam. kjer je bila večina ljudi za Jugoslavijo, sodelovanje z ZVU odklonili. 22 * * 25 Upravo, ki jo je predlagala ZVU, so odklonili tudi v štirih občinah, kjer je bilo Italijanov več kot devetdeset odstotkov, medtem ko so bile med osemnajstimi občinami, ki so sodelovale z ZVU. tudi nekatere s slovensko večino, zlasti na Goriškem. 21 Okrajni odbor Brda je izgubil oblastne pristojnosti šele 19- decem ­ bra 1945, okrajni odbor Sežana pa 4. decembra 1945. Izjemen položaj je bil tudi v okra ­ ju Nabrežina, kjer so se pogajanja zavlekla do decembra 1945, ker zavezniki niso do ­ bili ljudi, ki bi nadomestili odbornike okrajnega narodnoosvobodilnega odbora. Cvetko Vidmar meni, da so imele občine, kjer civilna uprava po navodilih ZVU ni bila vzpostavljena, približno 74.000 prebivalcev. 25 Sistem uprave, ki jo je ZVU vzpostavila septembra in oktobra 1945, je ostal enak do uveljavitve določil mirovne pogodbe septembra 1947 in za cono A STO deloma še kasneje. Pod ZVU se je položaj Slovencev nedvomno izboljšal, saj je npr. v šolstvu vzpostavila stanje, ki je bilo na tem območju pred prihodom Italije. Toda obenem ZVU Slovencev ni enakopravno obravnavala v primerjavi z drugimi žrtvami fašističnega pre ­ ganjanja, npr. Židi. Ob prihodu v Trst je ukinila protižidovske zakone, odpuščene so sprejeli nazaj v službo, kar pa se ni zgodilo mnogim Slovencem, ki so bili odpuščeni zaradi protifašizma. Ukaz št. 60 z dne 7. maja 1946 je rehabilitiral uslužbence, ki so bili odpuščeni iz političnih razlogov, med katerimi pa ni bilo tistih, ki so izgubili itali ­ jansko državljanstvo. Slovenci niso dobili odškodnine za požgani Narodni dom. Težave so bile tudi pri izdaji osebnih izkaznic, ko so mnoge Slovence uradno spre- 22 AS, I, f. CK ZKS, šk. 45, depeša B. Kraigherja B. Kidriču, september 1945. 21 AS, I, f. AIS, dodatno, poročilo okrajnega NOO Milje-Dolina ONOO za Tržaško okrožje, 3. december 1945. V njem poročajo o pogovoru s Častnikom ZVU o uvedbi njene uprave, ki so jo ljudje odklanjali, ker je -temeljila na fašističnih zakonih, ljudstvo pa se je ravno proti tem zakonom borilo ter si postavilo ljudsko oblast in razen te ne pripozna nobene drupe vsiljene oblasti* f. MO SIAU Trst. m. 3a, peticija SIAU ZVU, 20. avgust 194.5. 21 B. Novak, Trieste, str. 207; Julij Beltram: Tukaj je Jugoslavija. Goriška 1945/47, Koper 1983, str. 114-120. 25 C. Vidmar, Oris zavezniške vojaške uprave. Več o delovanju PNOO glej Metka Gombač: Auto ­ nomia e decentramento della politica jugoslava alla fine del secondo conflitto mondiale. Un caso specifico: Il Comitato di liberazione nazionale per il Litorale sloveno e Trieste, Annales, 1. 6, 1996, št. 8, str. 87-110; N. Troha, Uprava v Slovenskem primorju, str. 95-98, pregled litera ­ ture str. 101. 78 menili v jugoslovanske državljane, ker niso imeli stalnega bivališča v coni A, čeprav so bili domačini, ki so se morali izseliti zaradi raznarodovalnega pritiska italijanskih oblasti. 26 * 28 Najbolj so se zaostrili odnosi med ZVU in projugoslovanskimi organizacijami glede slovenskih šol, zlasti o vprašanju, kdo bo v njih poučeval in kako, saj ZVU ni dopuščala, da bi v njih »vzgajali mladino v demokratičnem dnini«. Zlasti v osnov ­ nem šolstvu je bil vzpostavljen dvojni šolski sistem, enega je vodil oddelek za prosve ­ to PNOO, drugega ZVU. Precej učiteljev, naklonjenih SIALI, je zavezniška šolska oblast odpustila ali odklonila njihovo zaposlitev, vzrok pa naj bi bilo pomanjkljivo strokovno znanje. Ker pa je ZVU odklonila ali odpustila tudi nekatere profesorje, je jasno, da je bilo njeno ravnanje tudi politično. Slovenske šole so zavezniki skušali ide ­ ološko uravnotežiti, tako da so ob »rdečih« učiteljih nameščali slovenske politične emigrante. 2' Oktobra 1945 je ZVU ustanovila posebno civilno policijo (CP), ki je skrbela za nadzor nad prometom in javnim redom in tako ukrepala tudi ob demonstracijah. Večina njenih pripadnikov (maja 1946 je štela 3500 policistov) je bila Italijanov, ki so nasprotovali Jugoslaviji, nekaj pa je bilo tudi Italijanov in Slovencev (največ nek ­ danjih pripadnikov Narodne zaščite), ki so bili Jugoslaviji naklonjeni. 2* Med civilni ­ mi policisti so bili tudi nekdanji člani fašistične stranke, Mestne straže, prebegli iz cone B, domobranci, zato so tisti, ki so bili za priključitev k Jugoslaviji, nanjo gledali z nezaupanjem in je med njimi kmalu prišlo do incidentov. Prvi hujši incident se je 26 V coni A je ZVU ukinila protižidovske zakone s splošnim ukazom št. 3, 5. julij 1945, UL ZVU št. 1/45, 15- september 1945; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 28, 29; AS, I, f. MO SIAU Trst, m. 3a, dopis PNOO (predsednik F. Bevk, tajnik B. Puc) ZVU: Pritožbe zaradi izdajanja oseb ­ nih izkaznic, 4. november 1945; f. GO KPJK, ae 310, F. Tončič: Vprašanje slovanskih priimkov. r AS, I, f. GO SIAU, šk. 2, zapisnik 2. zasedanja GO SIAU, 27. januar 1946. O vprašanju sloven ­ skih šol in kulture glej Aleš Gabrič: Slovenske kulturne ustanove na Primorskem med kul ­ turnim in političnim poslanstvom, Acta Histriae, VI. Koper 1998, str. 347-368 (v nadaljevanju A. Gabrič, Acta Histriae). 28 AS, I, f. Boris Kraigher, zapisnik 2. zasedanja GO SIAU, 27. januar 1946, referat B. Kraigherja Ljudska oblast in obstoječa civilna uprava. V njem navaja, da je policija res sestavljena iz ljudi vseh narodnosti in strank, dejansko pa je izbrana tako, da so »pošteni, demokratični, borbeni elementi v manjšini in brez besede«. 79 zgodil 6. decembra 1945, ko so civilni policisti v gostilni II mondo nuovo ubili Maria Roso in Pina Coverlizzo, ki naj bi prepevala partizanske pesmi. 29 PNOO, SIAU in KPJK so ZVU vse bolj upravičeno očitali, da ni nepristranska in da ščiti "italijansko reakcijo in fašiste«. Glasneje so se ti očitki pojavili po prvi večji pro- italijanski manifestaciji ob obletnici prihoda italijanske vojske v Trst 3- novembra 1945, ko je nova civilna policija zaščitila »oborožene fašistične manifestante proti neoboro­ ženem ljudstvu. Jedro in glavnino manifestantov so tvorili osopovci in drugi fašisti, ki jih je tukajšnji CLN z odobrenjem AA oblasti poklical in organiziral ... Ljudstvo, posebno pa delavci, je bilo prepričano, da bo manifestacijo razbilo, kajti uiti malo si niso predstavljali, da so AA oblasti za uspeh tako zainteresirane, niso pričakovali toliko policije, še manj pa, da se bodo ti obnašali slabše kot nemški SS ati celo kot Cal ­ lotti jevi agenti. AA oblast je z včerajšnjim dnem obrnila proti sebi še več ljudi, ki sedaj dejansko vidi v njih okupatorja, proti kateremu se je treba boriti, in ne zaveznikov. Policija je brezobzirno pretepala in pobijala na tla delavce in tudi ostale. Sproti so jih odvažali v zapore. Ranjenih je cca 100 oseb, veliko močno pretepenih in zaprtih. Angleška ofenzivnost se je zaostrila ob koncu leta, ko so začasno prepovedali izhajanje Primorskega dnevnika * 51 in ko so nekdanje partizane, kot je poročal predsed ­ nik slovenske vlade Boris Kidrič Edvardu Kardelju, »ki nosijo kak komad angleške obleke, npr. sviter, dobljen v naši vojski za časa narodnoosvobodilne vojne«, obso ­ jali zaradi posesti angleškega vojnega materiala, jih pozivali kot dezerterje ponovno v italijansko vojsko in jih lovili z italijansko policijo. 52 * * Številne polemike je sprožila februarja 1946 sprejeta uredba ZVU, po kateri so se morali na policiji prijavljati vsi, ki niso bili italijanski državljani. 55 Uredba je prizadela zlasti Slovence, ki so emigrirali v času fašizma in so se ob koncu vojne vrnili na Primorsko, saj so bili jugoslovanski državljani. Vrhunec je doseglo nasprotovanje med demonstracijami ob obisku razme ­ jitvene komisije konec marca 1946 in med stavko julija 1946.51 Do enega najhujših incidentov med Jugoslaviji naklonjenimi prebivalci in civil ­ no policijo ZVU je prišlo 10. marca 1946 v Skednju, potem ko je policija zahtevala 29 AS, I, f. MO SIAU Trst, m. 3a, nota IO SIAU ZVU, 19. december 1945: Il Lavoratore, 18. in 19. december 1945. 30 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 4. november 1945; f. GO SIAU. šk. 3, zapisnik seje IO SIAU, 5- november 1945- 51 Primorski dnevnik je 24. novembra 1945 objavil članek Zgodba se nadaljuje, v katerem je ob ­ ravnaval vprašanje slovenskih šol in med drugim zapisal, tla je »vse višje vodstvo slovenske za­ vezniške šole, ki ga je izbral gospod Simoni (John. P, referent ZVU za šolstvo, op. a.) nacistično, fašistično in domobransko«'m. da tudi izgleda, »kakor da Simoni hoče zavestno in z vztrajnim delom fašist izirati, to je prepojiti slovansko srednjo šolo s fašističnimi elementi». Ker uredništvo članka ni hotelo preklicati, je bil PD 6. decembra začasno ukinjen. Sledil je val protestov in eno ­ dnevna splošna stavka. Ukinitev je bila preklicana po sporazumu 23- decembra 1945, v N. Tro ­ ha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 145-147; A. Gabrič, Acta Histriae, str. 352-354. 52 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša B. Kidriča E. Kardelju, nedatirana, konec leta 1945. 55 AS, I, f. GO KPJK, ae 388, osebna korespondenca B. Kraigherja, pismo B. Kraigherja CK KPS, 22. februar 1946. 51 Septembra 1945 so na zasedanju Sveta zunanjih ministrov v Londonu sprejeli sklep o usta ­ novitvi posebne komisije izvedencev, v kateri bi bili predstavniki štirih velesil (ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije in Francije) in ki bi na terenu preučila narodnostno stanje. Komisija je obiskala Julijsko krajino in Benečijo spomladi 1946. Svetu zunanjih ministrov je predložila štiri različne predloge meje. Jugoslaviji najbolj naklonjen je bil sovjetski predlog, najmanj ameriški. Nova meja je v veliki meri identična s francoskim predlogom, glej priložen zemljevid. Več v J. Jeri. Tržaško vprašanje, str. 144-153. 80 odstranitev jugoslovanske zastave na cerkvenem zvoniku, kar so ljudje skušali pre ­ prečiti. Pripadniki civilne policije so streljali v množico, ubili Giovanno Genzo. mater treh otrok, in Giorgia Bonifacia, dva sta bila hudo in 15 lažje ranjenih. O dogajanju, vzrokih in posledicah obstajajo popolnoma nasprotujoča si poročila v jugoslovanskih, zavezniških in italijanskih virih. 33 Žrtve nasilja nad proji igoslova i iškim i demonstranti v Skednju, 10. marec 1946. V protest proti nasilju v Skednju je bila od 11. do 13. marca 1946 v Trstu splošna stavka, ki so se ji pridružili tudi slovenski učitelji z učenci, zaradi česar je ZVU odredi ­ la začasno zaprtje slovenskih šol in nekatere učitelje odpustila. Po pogrebu 12. mar ­ ca so bile manifestacije, ki se jih je udeležilo, po pisanju Primorskega dnevnika, 150 tisoč ljudi. Zaradi solidarnosti s Tržačani je bila velika protestna demonstracija tudi v Gorici, protest sta vložila tudi PNOO in jugoslovanska vlada. Proti uredniku časopisa Il Lavoratore Leopoldu Gaspariniju je bil od 21. do 29. marca 1946 proces pred za ­ vezniškim sodiščem zaradi pisanja o škedenjskih dogodkih; obsojen je bil na sto tisoč lir globe. Nad ravnanjem civilne policije je bil zgrožen tudi starosta slovenskih primor ­ skih duhovnikov msgr. Jakob Ukmar, ki je živel v Skednju in tam tudi pomagal pri dušnopastirskem delu. 36 Podpolkovnik Jan C. Smuts je 25. marca 1946 razpustil stav ­ kovni odbor in ob tej priložnosti izjavil: »Tista, ki tu vlada je ZVIJ ... Ni drupe obli ­ ke vlade ne uprave ... Kdorkoli, oseba ali organizacija, otežuje njene naloge in si na kakršenkoli način skuša prisvojiti naloge ZVU in njene uprave, je zagrešil zločin, ki se ne tolerira.« S to svojo izjavo Smuts, po mnenju Giampaola Valdevita, ni meril samo na stavkovni odbor, ampak predvsem na jugoslovansko vodstvo v Beogradu, saj so projugoslovanske organizacije delovale po njegovih navodilih. 35 36 37 35 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, Tanjugovo poročilo iz Trsta, 10. marec 1946: Primorski dnevnik, 12. marec 1946; ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, CG ACR. priprav ­ ljalni odbor, poročilo za čas 10.-11. marca 1946; Giampaolo Valdevit: Per avere Trieste - una partita a scacchi, Il Piccolo, 26. maree 1996 (v nadaljevanju G. Valdevit, Il Piccolo). Po njego ­ vih podatkih naj bi bila ubita dva demonstranta in IS ranjenih; N. Troha, Politika slovensko- -italijanskega bratstva, str. 154-156. 36 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeše B. Kidriča E. Kardelju, 13- marec 1946; isto, 14. marec 1946; f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 12. in 13. marec 1946: Pri ­ morski dnevnik, 13. marec 1946, 22.-30. marec 1946. 3 G. Valdevit, Il Piccolo. 81 O dogodkih v Skednju lahko v poročilu italijanskemu zunanjemu ministrstvu preberemo, da so slavokomunisti znova skušali povzročiti nerede. Kamion policije, ki je prispel zato. da bi sneli zastavo (jugoslovansko, op. a) s cerkvenega zvonika, ki je bil zlorabljen v ta namen, je obkrožila godrnjajoča in grozeča množica, začela žali ­ ti agente in jim preprečila približati se cerkvi. Policija se je vrnila z okrepitvami, a so bili zopet deležni groženj. Iz množice se je sprožil rafal, nakar so policisti večkrat ustre ­ lili v zrak, da bi razpršili demonstrante, vendar brez uspeha. Na koncu so bili prisilje ­ ni braniti svojo varnost in streljati v množico, ki se je šele takrat oddaljila. Trije naj bi bili ubiti in sedemnajst ranjenih. Tudi preiskava ZVU v Skednju naj bi ugotovila, da je bila policija tarča številnih provokacij, groženj in žalitev. 58 Ob obisku razmejitvene komisije so v Trstu ter drugje v dneh od 24. do 28. mar ­ ca 1946 izbruhnile demonstracije tako tistih, ki so hoteli Italijo, kot tistih, ki so zahteva ­ li Jugoslavijo. Bile so prežete z nasiljem, prvič po vojni pa se je zgodilo, da so italijan ­ ski demonstranti prevladali. 59 Demonstracije proita lija nskih krogov so bile izrazito šovinistične in tudi profašistične. Nekateri italijanski krogi so se zavedali, da so šle predaleč. '° Civilna policija je samo 27. marca 1946 aretirala več kot sto demonstrantov, sku ­ paj pa konec marca 548 ljudi, od tega samo v Trstu 407. Zaprti projugoslovanski de ­ monstranti so izjavili: «V tem času je pripeljala tja tudi štiri Italijane, kateri so bili oboroženi z nožem. Policija jih je preiskala, vzela nože in izpustila. Vsakega tovariša pa so v sobi št. 27 pretepli do nezavesti in šele nato odpeljali v zapor. Nudili jim niso niti zdraviliške pomoči, četudi so bili vsledpretepanja v obupnem stanju. Pri pre­ tepanju so se policisti režali in nekateri izjasnili: ’Crknite umazani ščavi, lahko bi ostali doma, kdo pa vas je klical? 1.«" Proti večjemu številu zaprtih je bila 8. aprila 1946 pred vojaškim sodiščem ZVU razprava, kjer so bili ti obtoženi raznih kaznivih dejanj med manifestacijami v Trstu in Gorici. ’2 Drugi vrhunec nasprotovanj med ZVU in SIAU je bil med stavko, ki jo je SIAU organizirala julija 1946 kot odgovor na nasilje proitalijanskega bloka v dneh, ko se je v Parizu odločala usoda Julijske krajine. ZVU je bila prepričana, da je glavni namen stavke pokazati, da so predstavniki ZDA in Velike Britanije nesposobni vzdrževati red * 11 12 * * * «ASDMAE, AP 1946-1950,Jugoslavia, b. 4, CG ACR, pripravljalni odbor, 11. marec 1946; isto, poročilo: Položaj v Julijski krajini, 28. marec 1946. 59 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, pismo B. Kraigherja CK KPS, 30. marec 1946; Primorski dnevnik, 2., 6., 9. in 10. april 1946. '° AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo J. Mihelčiča o sestanku s F. Gandusijem, 6. april 1946; isto, 7. april 1946. 11 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 31. marec 1946. Tekst se v originalu glasi: «Crepate sciavi porcili, potevate stare a casa vostra, chi vi ha chiamato?«-, G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 136. 12 Primorski dnevnik. 9. in 10. aprii 1946; NA, RG 331 Allied Commission of Control, Italy, 1134/2-29A, zapisnik seje v glavnem štabu ZVU Julijske krajine, 1. april 1946 (objavljeno v II Piccolo, 26. marec 1996). Na seji so izpostavili, da so med demonstracijami v Trstu uporabili od 450 do 500 policistov, ki so bili na dolžnosti tudi po 16 ur na dan. Ranjenih je bilo devet policistov ter tudi več kot 150 civilistov. Nekaj aretacij je bilo t. i. zaščitnih, večina pa zaradi posesti orožja, žalitev, napadov na policiste. Med orožjem so zasegli strelno orožje, boksarje, sekire, nože, torbe polne žebljev, cevi napolnjene s svincem ter eno sabljo in baterijsko luč na ­ polnjeno z vnetljivo tekočino. Obe strani sta uporabljali tudi grafit in kamniti prah kot na ­ domestek popra (verjetno za oviranje nasprotnih demonstrantov). V kulturnem krožku Rinaldi so 29- marca našli orožje, mitraljeze in pištole z naboji. 82 v coni brez pomoči projugoslovanskih organizacij, zato se je čutila izzvano. Stavko je razglasila za ilegalno, aretirala člane stavkovnega odbora in blokirala pomoč stavka ­ jočim iz cone B.'3 Veliko incidentov in oboroženih spopadov je bilo tudi na podeželju. Postopki do prebivalstva, ki je bilo naklonjeno Jugoslaviji, so bili velikokrat brutalni, ljudje so bili pretepeni, aretirani in obsojeni na krajše zaporne kazni z obtožbo kolaboracije z ju ­ goslovanskimi oblastmi. ZVU je izvajala preiskave na sedežih NOO, SIAU in KPJK, ukinjala NOO." Boris Kraigher je na 2. zasedanju GO SIAU januarja 1946 izjavil: „pretirajo naše ljustvo enako ali skora j enako kot posamezne clele Nemčije, enako kot dele Avstrije in hujše kot Romunijo, Madžarsko in Bolgarijo in končno hujše kot Italijo. Tretirajo nas torej enako kot dežele, ki so se aktivno borile na strain sil osi proti zaveznikom M ZVU naj bi vse to počela »pod parolo nekega nezainteresirane ­ ga objektivnega razsodnika, ki naj prepreči nadaljnje spore tukajšnjega prebivalstva", a je obenem, tako Kraigher, »poštena nacionalna čustva izrabljala v reakcionarne namene«. Nasedli naj bi ji tudi predstavniki delavskega gibanja v Italiji, ki so očitali .delavstvu Trsta in Julijske krajine egoizem, ko se odloča za rešitev, ki mu prinaša svobodo, nacionalno enakopravnost, neodvisnost in ljudsko oblast«/' Ob tem moram poudariti, da je bilo ravnanje ZVU marsikdaj tudi odgovor na delovanje projugoslovanske strani, ki ni ostala dolžna in je marsikdaj ravnala brutal ­ no in v nasprotju z zakoni. Veliko akcij je bilo podobnih tisti, ko so po demonstracijah v začetku novembra 1945 v Skednju, kot je poročal Boris Kraigher, ubili tri fašiste.' 7 Zavezniki so menili, da je bila njihova največja napaka, ki so jo naredili pri upravi cone A Julijske krajine, da so dovolili projugoslovansko vlado v senci. |S Ta je poslušala ukaze iz Jugoslavije in delovala ne le proti zakonom, ampak naj bi celo ubijala, med 16 17 18 '•’AS, f. Edvard Kardelj, šk. 74, depeša L. Šentjurc B. Kidriču, 12. julij 1946. O dogajanjih med stavko piše: »Vposlednjem času so se projugoslova ni aktivirali, razbiti nekaj lokalov fašističnih band, trgovin, kino, bare, prevrnili nekaj tramvajev in avtomobilov, pretepli štrajkbreherje, za­ žgali hiše dveh organizatorjev fašističnih band, ubiti tri fašiste itd. Sedaj je ponovno stavka popolna. Včeraj demonstracije 100 000 ljudi, ki so popolnoma obvladali Trst in okolico. ZVU je poslala na ulice vso policijo, vojsko, mornarico, ki je streljala v zrak in na nekaterih mestih v demonstrante, a jih ni razbila«-, G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 152-154. 44 AS, I, f. CK ZKS, IK, šk. 1, zapis seje CK KPS, 15- december 1945; f. AIS, dodatno, obveščeval ­ no poročilo o aretacijah, 26. junij 1946; f. MOS Trst, m. 7a, protest MOS Trst ZVU, 31- julij 1946; ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo Glavnega poveljstva kraljevih karabinjerjev raznim ministrstvom o političnem položaju v Julijski krajini, 15. januar 1946. En od primerov je razviden iz poročila o preiskavi po incidentu, v katerem je bil ubit zavezniški vojak. Zavezniki, med katerimi naj bi bilo tudi več italijanskih in istrskih fašistov, so preiskovali vasi, izvajali gro ­ bosti, kradli kokoši, več ljudi aretirali. Dalj časa so pridržali sedemnajst oseb, med njimi družine dveh »Titovih vojakov», ki naj bi bila kriva uboja, v AS, f. Edvard Kardelj, šk. 35/16, depeša 4. armade generallajtnantu K. Popoviču, 29. december 1945- 45 AS, I, f. GO SIAU, šk. 3, poročilo B. Kraigherja na 2. zasednaju GO SIAU, 27. januar 1946 (tudi f. Boris Kraigher, šk. 2). 16 AS, I, f. GO SIAU, šk. 3, poročilo B. Kraigherja na 2. zasednaju GO SIAU, 27. januar 1946 (tudi f. Boris Kraigher, šk. 2). Zasedanje je potekalo še ne mesec dni po govoru P. Togliattija na 5. kongresu KPI, v katerem je generalni sekretar KPI obtožil italijanske tržaške delavce, ki so se odločali za Jugoslavijo, zapostavljanja nacionalnih interesov, N. Troha, Politika slovensko-itali- janskega bratstva, str. 122. 17 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 6. november 1945. 18 PNOO za Slovensko primorje in Trst in njemu podrejene NOO, zlasti MOS Trst. 83 demonstracijami uničevala lastnino, organizirala stavke, ki so še oteževale slab gospo ­ darski položaj, in v cono pošiljala svoje fanatične privržence. 19 Nova zaostritev odnosov med SIAU in ZVU je bila v mesecih pred vzpostavitvi ­ jo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) predvsem zaradi sodnih procesov, ki jih je ZVU začela voditi proti partizanom za dejanja med jugoslovansko zasedbo in tudi med vojno. Predsednik slovenske vlade Miha Marinko je junija 1947 zahteval: »FLRJ bi mo­ rala protestirati proti obsojanja ljudi, ki so dejanja arsili kot vojaki JA. Očitiia na­ mera AA, da po Franciji in Italiji s hitrimi udarci izolirajo komuniste in protifašiste od odločilnejšega upliva pri oblasti v Trstu.« s" Da je bila ZVU vse bolj naklonjena proitalijanski strani, so že konec leta 1945 pri ­ znali tudi uradni italijanski organi. * 50 51 Enako pa niso razmišljale lokalne proitalijanske organizacije, ki so vsako najmanjšo potezo ZVU v korist Slovencev sprejele kot napad nanje. Obsojali so ZVU, da je sploh dopuščala delovanje projugoslovanskih organiza ­ cij SIAU in KPJK. Kot ukrep proti italijanstvu Trsta in dokaz za ukinjanje italijanske uprave so razumeli tudi ukaz št. 19, po katerem italijansko državljanstvo ni bilo več obvezno za zaposlitev v javnih šolah, torej ukaz, ki je bil sprejel zato, da so lahko zaposlili slovenske politične emigrante in je zato dejansko škodoval in ne koristil ju­ goslovanski politiki. 52 * * Ukaz je bil kasneje preklican. Italijansko stran so motili tudi Ju ­ goslaviji nenaklonjeni emigrantski slovenski učitelji, saj naj bi jih po njihovem ZVU zaposlovala ne le na območjih, ki so bila od nekdaj slovanska, ampak tudi na popol ­ noma italijanskih. Zlasti jih je motilo uvajanje slovenskega srednjega šolstva, še poseb ­ no, ker naj bi bilo med dijaki precej beguncev iz Jugoslavije. Lokalno prebivalstvo naj bi nastali položaj vse težje prenašalo, saj ni bilo nobene italijanske oblasti. V za ­ vezniški civilni policiji naj bi bilo veliko nekdanjih članov rdeče straže, torej partiza ­ nov. 55 Motile so jih tudi slovenske oddaje radia Trst in vračanje slovenskih beguncev iz časa fašizma, za katere ZVU ni postavila nobenih omejitev. Večina naj bi jih svo ­ bodno odšla iz razlogov, ki niso bili politični, medtem ko naj bi bili prihodi Slovencev v cono A po maju 1945 povsem politični in v funkciji spremembe etnične sestave območja. Protislovenska fašistična zakonodaja je bila zanje zgolj tehnična in je zato ni bilo treba spremeniti. 51 Posledica takšne politike ZVU naj bi bilo tudi dejstvo, da se je odtlej v Trstu lahko »povsod slišal slovanski jezik, tudi v javnih uradih, inje tako mesto počasi dobivalo značaj, ki pa stoletja, niti pod Avstrijo ni imelo, to je dvo ­ jezičnega slovansko-italijanskega aglomerata«. Ugotavljali so celo, da je bil položaj Italijanov pod ZVU slabši kot v času Avstrije in nemške okupacije. 55 w A memorandum, prepared by GSI, BETFOR, 9. oktober 1947, v G. Valdevit, La questione di Trieste, str. 181. 50 AS. f. Edvard Kardelj, šk. 74, depeša M. Marinka E. Kardelju, 16. junij 1947. 51 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo Glavne komande kraljevih karabinjerjev raznim ministrstvom. 19- december 1945, v katerem so poročali o ukinitvi Primorskega dnevni ­ ka, ki naj bi »dvignila moralo italijanskim elementom», in oprostitvi C. Pagninija, glede katere naj bi »ZVUposlušala javno mnenje». 52 La Voce Libera, 17. november 1945. 55 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 5, obveščevalno poročilo kapetana fregate Gianroberta Burgosa, nedatirano. 51 ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 149, pismo A. De Gasperija admiralu E. W. Stonu, 26. avgust 1945; Nazionalismo e neofascismo, str. 43, 44. 55 ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, obveščevalno poročilo: Razvoj položaja v Julijski krajini, 17. oktober 1945- 84 Višji oficir za civilne zadeve polkovnik Alfred Bowman je bil zanje slavofil, med ­ tem ko naj bi bili nekateri drugi zavezniški oficirji Italijanom bolj naklonjeni, zlasti polkovnik Jan C. Smuts, ki je Bowmana nadomeščal med njegovo odsotnostjo konec marca 1946 v času velikih demonstracij. Jugoslovanski viri so celo poročali, da je polkovnik Smuts osebno vodil proitalijanske demonstracije, razporejal povorke, po ­ šiljal tovornjake s policisti ipd* Posledica neučinkovitosti ZVIJ pred slovanskimi na ­ vali naj bi bili tudi nemiri, ki so izbruhnili med 30. aprilom in 2. majem 1946, ko je bil en človek ubit, in sicer »rw/z titovski oficir, zakrinkali v trgovca«, in mnogi ranje ­ ni na obeh straneh. Italijanska stran tudi ni bila zadovoljna z ravnanjem Velike Britanije na mirovni konferenci, ker naj ne bi priznala italijanskega deleža k zmagi zavezniške koalicije? 7 * Bolj so proitalijanski krogi cenili Američane, ki naj bi imeli več razumevan ­ ja za probleme preseljenih - esulov, bili bolj humani in naj bi bolj enakopravno obravnavali prebivalstvo.* Vendar so se tudi ti lokalni proitalijanski krogi junija 1946 prenehali pritoževati, da ZVU favorizira Slovane, in priznali, da je začela proti sla- vokomunistom ostreje nastopati. Vzrok za spremenjeno ravnanje so našli v tem, da je bilo delovanje jugoslovanske strani usmerjano iz Beograda in Moskve in naj bi okrepilo sovražnost proti Anglo-Američanom in stanje vojne napetosti? 9 Razdejanje na sedežu OF v Skednju (v Trstu) po preiskavi, ki jo je izvedla civilna policija ZVU leta 1946. Eden največjih očitkov, ki so ga tako partija kot množične organizacije in PNOO očitali ZVU, je bil ta, da ni izvedla epuracije fašistov. Tako so se, kot je poudaril Boris Kraigher ob oprostilni sodbi tržaškega župana iz časa nemške okupacije in ustanovite ­ lja Mestne straže Cesara Pagninija pred Posebnim porotnim sodiščem novembra 1945, -vojni zločinci svobodno sprehajali, oproščali kolaboracioniste, ker da so izvrševali svoje funkcije pod Nemci, da bi preprečili večje zlo za prebivalstvo«.® Pagniniju je le epuracijska komisija prve stopnje prepovedala delo kot odvetniku in prokuratorju za 56 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju v Trstu, nepodpisano, 1. julij 1946; AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, pismo B. Kraigherja CK KPS, 27. marec 1946. '■'ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo načelniku policije, nepodpisano, 6. maj 1946. 58 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju v Trstu, nepodpisano, 1. julij 1946; isto, 1. avgust 1946. ” ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o Trstu, nepodpisano, 7. junij 1946. 60 AS. I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 14. november 1945. 85 dobo treh let. V njegovo obrambo so na procesu nastopili vodilni člani krščanske de ­ mokracije, tržaška industrijalca brata Cosulich, škof' Santin ter razni funkcionarji žu ­ panstva. Javni tožilec naj bi med preiskavo celo izjavil, da mora kot Italijan in proti- lašist kljub dolžnosti tožilca prevzeti funkcijo branilca. 61 62 63 * Za naklonjene Jugoslaviji je bila epuracija (čiščenje fašistov) ena najpomembnej ­ ših nalog, ki jih je bilo treba opraviti z vso ostrino in doslednostjo, saj bi le tako lahko preprečili obnovitev fašizma. Da ta njihov strah ni bil le posledica iskanja nasprot ­ nikov za vsako ceno, nam pokaže razmerje med kaznimi, ki jih je zavezniško sodišče v coni A izreklo za vojne zločine in kolaboracijo, in tistimi, ki jih je izreklo za dejan ­ ja, storjena med jugoslovansko zasedbo. Nekdanji fašisti so vse prevečkrat postajali dobrodošli sodelavci zaveznikov, pa tudi italijanskih strank, v skupni obrambi pred nevarnostjo komunizma, ki ga je poosebljala jugoslovanska stran. Jugoslovanska uprava je že maja 1945 vzpostavila organe za epuracijo, poleg po ­ sebnega ljudskega sodišča za sojenje fašističnih zločinov tudi komisije na različnih ravneh, od PNOO do podjetij, ki so lahko trajno ali začasno, dokler so imela moč od ­ ločanja, odpustila z dela »squadriste, sansepolkriste, fašiste pred pohodom nei Rim, udeležence pohoda nei Rim, nosilce sciaipa littorio, hi so prostovoljno vstopili v fa­ šistično milico kot oficirji in podoficirji, tiste, ki so se aktivno borili proti NOV, sode­ lavce fašistov, ki so delovali proti ljudstvu na kakršenkoli načind' 1 ZVIJ je tem orga ­ nom takoj po prihodu ukinila pristojnosti in njihove dotedanje ukrepe razveljavila. Epuracijske komisije so sicer nadaljevale z delom, niso pa imele več izvršilne moči. Kot naslednica komisije za epuracijo pri GO SIAU je bila 30. novembra 1945 ustanov ­ ljena komisija za antifašistično borbo, epuracijska komisija PNOO pa je bila nadome ­ ščena z odsekom za fašistične zločine. 65 ZVU je sicer vzpostavila svoj sodni in epuracijski aparat za čiščenje ostankov fa ­ šizma in kolaboracije. Tako je z razglasom št. 5 ustanovila Posebno porotno sodišče, ki je imelo nalogo razsojanja o kolaboraciji in fašističnih zločinih, z razglasom št. 6 je razpustila fašistične organizacije in preklicala njihova pravila ter nato s splošnima ukazoma št. 7 in 8 ustanovila komisijo za čiščenje (epuracijo) fašističnih častnikov in uradnikov ter komisijo za čiščenje v zasebnih obratih. Ta je bila s splošnim ukazom št. 13 razširjena še na svobodne in umetniške poklice. Na drugi stopnji je bila ustanov ­ ljena posebna lokalna sekcija apelacijskega, drugostopenjskega sodišča, medtem ko je bil epuracijski aparat dopolnjen z imenovanjem apelacijske komisije kot drugo ­ stopenjske. S splošnim ukazom št. 53 z dne 3- maja 1946 je bila pristojnost posebne ­ ga sodišča, ki je dotlej smelo soditi za dejanja pred 8. septembrom 1943 le obtoženim tudi za kolaboracijo, razširjena na kazniva dejanja pred 8. septembrom 1943- S splo ­ šnima ukazoma št. 70 in 88 pa je ZVU objavila zaplembo imetja, pridobljenega s fa ­ šističnim delovanjem. 6' Komisija za epuracijo je prejela 18.649 prijav, ki so jih večinoma poslale epura ­ cijske komisije SIAU in PNOO. Ničesar ni ukrenila v kar 17.877 primerih. Odpuščenih 61 AS, I, f. Boris Kraigher, .šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 29. november 1945; Primorski dnevnik, 28. november 1945; Nazionalismo e neofascismo, C. Vetter, str. 220. 62 AS, I, f. AIS, ae 31, dekret o ustanovitvi in pravila Komisije za čiščenje fašistov in kolaboracio ­ nistov pri PNOO. 63 AS, I, f. AIS, ae 2, referat: Organizacija protifašistične borbe v Julijski krajini. w UL ZVU št. 1/45, 15. september 1945, str. 19, str. 33-40; UL ZVU št. 2/45, 1. oktober 1945, str. 7-10; Nazionalismo e neofascismo, C. Vetter, str. 165; AS, I, f. GO KPJK, ae 294, referat: O pro ­ tifašistični borbi, 1947. 86 je bilo le 350 ljudi. Ob ukinitvi marea 1947 je ostalo 73 primerov nerešenih. Prijav, vloženih po 1. novembru 1946, niso več obravnavali. Teritorialna prizivna komisija je prejela 745 prizivov, potrjenih jih je bilo 165, uničenih 222, zamenjanih 254, v vno ­ vično sojenje vrnjenih 46, medtem ko jih je 58 ostalo odprtih. 65 Posebno porotno sodišče, ki je delovalo zunaj italijanskega sodnega sistema in je bilo pristojno za sojenje dejanj kolaboracije in tudi fašističnih zločinov pred 8. sep ­ tembrom 1943, je dejansko, z redkimi izjemami, sodilo le zaradi kolaboracije. Kazni so bile predvidene le za vodilne. Sprva so načrtovali, da bo delovalo le šest mese ­ cev, vendar so morali zaradi številnih prijav delovanje podaljšali do marca 1947, ko je postalo redno porotno sodišče. Pritožbe so bile možne na apelacijsko sodišče v Trstu kot kasacijsko sodišče in ne na kasacijsko sodišče v Rimu. 66 Sodišče je preučilo 1548 primerov, obravnavalo pa jih je 1269. Obsojenih je bilo 342 ljudi. Izreklo je smrtno obsodbo Luigiju Maraspinu, ki je bila po prizivu spremenjena v zapor, en do ­ smrtni zapor, 10 sodb na trideset let in 257 sodb od dveh do trideset let. Priziv je bil vložen v 132 primerih, v 79 je bila sodba potrjena, v 20 primerih so bili obsojeni oproščeni, v 33 znižane kazni. 6' Pri tem je pomembno, da so bile to le izrečene kazni, medtem ko so bile dejansko prestane kazni bistveno manjše. Sodišče je sodilo divizijskemu generalu Giovanniju Espositu, komandantu Milice za teritorialno obrambo (Milizia difesa territoriale, MDT) v Trstu in nato po septem ­ bru 1943 komandantu vojske Salojske republike (Repubblica sociale italiana, RSI) v Julijski krajini. Esposito je imel med nemško okupacijo med tamkajšnjimi Italijani naj ­ višjo vojaško funkcijo. 11. maja 1946 je bil obsojen na trideset let, a mu je višje sodišče 28. decembra 1948 kazen znižalo na petnajst let. Naslednje leto ga je kasacijsko so ­ dišče v Rimu izpustilo na podlagi amnestije z dne 23. avgusta 1946. Leta 1956 je bil znova vključen s činom generala divizije za čas od 1. januarja 1940 do 2. januarja 1950 v italijansko vojsko in upokojen zaradi starosti .68 Poleg Esposita so sodili tudi generalmajorju Agostinu D'Aquinu ter devetim višjim oficirjem vojske RSI, ki so bili obtoženi sodelovanja z nemškim napadalcem. D'Aquino je bil obsojen na dvanajst let. Obsodili so tudi tržaškega federala Bruna Samba zara ­ di kolaboracije in drugih zločinov, in sicer na trideset let. Že omenjeni Luigi Maraspin, ki je bil po činu policijski stražmojster (marešalo), sicer pa odgovoren za aretacije, preganjanja, mučenje in izročitev SS številnih protifašistov, je bil za kolaboracijo in druge zločine obsojen na smrt. Vendar je bila sodba s sklicevanjem na psihiatrično izvedensko mnenje 10. januarja 1947 zmanjšana na trideset let, 21. decembra 1950 je bil izpuščen. 69 Šef Posebnega inšpektorata javne varnosti za Julijsko krajino med aprilom 1942 in majem 1945 Giuseppe Gueli, z izjemo od konca avgusta do začetka novembra 1943, je bil 25. februarja 1947 v odsotnosti obsojen na osem let zapora, zgolj zaradi koiaboracionizma. Redno porotno sodišče ga je po pritožbi 28. aprila 1948 65 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, poročilo ZVU za junij 1947, str. 163-164, zaključno poročilo posebnega porotnega sodišča. 66 Nazionalismo e neofascismo, C. Vetter, str. 165, I66, 67 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, poročilo ZVU za junij 1947, str. 163-164, zaključno poročilo posebnega porotnega sodišča. 68 Nazionalismo e neofascismo, S. Ranchi, C. Vetter, str. 174: AS, MNZ, Zavezniška vojaška upra ­ va v STO, poročilo ZVU za junij 1947, str. I63. 69 Nazionalismo e neofascismo, S. Ranchi, C. Vetter, str. 175; AS, MNZ, Zavezniška vojaška upra ­ va v STO, poročilo za junij 1947, str. 163-164. 87 nato obsodilo na osem let in enajst mesecev zapora. Naj dodam, da je eden naj ­ vplivnejših tržaških Italijanov, tržaško-koprski škof Antonio Santin, ob teh procesih v imenu obrambe italijanstva pozabil na svoje izjave marca 1943, ko je posredoval zaradi mučenj na posebnem inšpektoratu.'" Avtorja poglavja o tržaški magistraturi v knjigi Nazionalismo e neofascismo, Sergio Ranchi in Cesare Vetter, pravita, da je za izrečene sodbe, ki jih je izreklo Posebno po ­ rotno sodišče ne le, da ni izreklo nobene smrtne kazni, ampak značilno tudi škanda ­ lozno nesorazmerje med kaznimi in izvršenimi dejanji. Kadri v nacifašistični upravi (prefekti, podestaji), fašistični federali, vodje fašistične republikanske stranke, sodelav ­ ci fašističnih časopisov, člani Posebnega inšpektorata javne varnosti, Teritorialne mili ­ ce so bili ali oproščeni ali obsojeni na neznatne kazni. Fašistični zločini pred 8. sep ­ tembrom 1943 so ostali skoraj nekaznovani. Značilnost vseh procesov je bilo tudi pomanjkanje vsakršnih poskusov rekonstruirati policijske, gospodarske in politične povezave med kolaboracionisti in nacifašističnim represivnim aparatom.' 1 ZVU je v zaključnem poročilu svojega pravnega oddelka o defašizaciji in epura- ciji v Julijski krajini ugotavljala, da je bila epuracija dobro sprejeta in da je bila izvršena globlje in bolj skrbno kot v Italiji. * * 72 Njena ugotovitev je sicer točna, saj drugje v Italiji epuracije skoraj ni bilo, zlasti ne po splošni amnestiji avgusta 1946, zalo ta primerja ­ va ne more biti argument. Obenem pa je bilo fašistično nasilje v Julijski krajini dosti hujše kot drugje v Italiji, saj se je tam represija proti drugače mislečim združila z re ­ presijo proti drugemu narodu in zlasti proti njegovemu osvobodilnemu boju. Projugoslovanske organizacije seveda niso bile zadovoljne z delom zavezniške ­ ga epuracijskega aparata. Menile so, da javni tožilci, ki so bili advokati ali sodniki in niso trpeli zaradi fašizma, poznajo protifašistični boj samo po imenu, zato niso bili primerni tožilci proti fašizmu. Fašistični zločini so bili izredni zločini in kot taki bi mo ­ rali biti v pristojnosti posebnih sodišč. Eden od vzrokov nezaupanja v učinkovitost zakonov in v vlogo guvernerja ter sodnikov so bili tudi rezultati različnih epuracij- skih komisij, ki so različno razlagale nekatere norme ZVU. Protifašisti so bili zato razočarani in so zahtevali revizijo dela pravosodja in epuracije: -Ljudje hočejo pravi ­ co, ne maščevanja. Kaznovan je ne vsakdanjih ljudi, ampak fašističnih dostojan ­ stvenikov, ubijalskih squadristov, policijskih uradnikov, preganjalcev partizanov in antifašistov.« 15 Za tiste, ki so bili naklonjeni Italiji, pa je bila epuracija le izgovor slavokomuni- stov, da kot fašistično razglasijo vse italijansko, in zato zgolj orožje nacionalnega boja. "° A. Santin je marca 1943 pisal o razmerah v posebnem inšpektoratu: -Možje in žene so mučeni na najbolj živalske načine. Posamezne stvari nas navdajajo z grozo,« v Nazionalismo e neo ­ fascismo, C. Vetter, str. 172, 173; Elio Apih: Dal regime alla resistenza. Venezia Giulia 1922-1943, Bari I960, str. 121, 122. Apih navaja, da je bil šef posebnega inšpektorata G. Gueli največja poli ­ cijska avtoriteta v deželi. Samo dva posebna inšpektorata sta bila ustanovljena v vsej Italiji: v Julijski krajini, ki je bil ustanovljen aprila 1942 najprej kot generalni inšpektorat, in na Siciliji proti banditizmu. Organizirali so posebne enote za boj proti partizanom. Po prihodu Nemcev je Posebni inšpektorat javne varnosti nadaljeval delovanje v okviru IV. urada SD. Nikoli ni bil kot najokrutnejši aparat nacifašistične represije obsojen kot institucija, ampak so bile izdane ob ­ tožnice le za posamezne člane; Enciklopedija Slovenije, 3/188, Generalni inšpektorat, avtor T. Ferenc; F. Škerl, Primorska 1941-1943, elaborat, 2. del, str. 314, hrani knjižnica INZ. ’’ Nazionalismo e neofascismo, S. Ranchi, C. Vetter, str. 176, 177. AS, MNZ, Zavezniška uprava v STO, poročilo ZVU za junij 1947, str. 163-164. 5 AS, 1, f. GO KPJK, ae 294, referat: O protifašistični borbi, nepodpisan, 1947. 88 Komunisti naj bi hoteli obsoditi predvsem vidne zagovornike ohranitve Italije. Čeprav je epuracijska komisija, ki sta jo v Trstu vodila Ernesto Braun in Bruno Pincherle, kot smo videli, ovrgla veliko večino prijav, naj bi vseeno delovala v korist Slovanov. 71 ODNOSI MED JUGOSLAVIJO IN ITALIJO Italija in Jugoslavija prva povojna leta (1945-1947) nista imeli diplomatskih odnosov. Medlem ko je bila Italija zaradi svoje vloge v drugi svetovni vojni prema ­ gana država, s katero se je sklepala mirovna pogodba, je bila Jugoslavija v taboru zma ­ govalcev. Vendar je v teh letih vse bolj prevladovala druga delitev, delitev na dva blo ­ ka, katerih meja je tekla tudi čez ozemlje Julijske krajine. Obe sosednji državi sta imeli vrsto nerešenih vprašanj (meja, deportirani, vojni ujetniki in begunci, reparaci ­ je, izročitev italijanskih vojnih zločincev), ki sta jih pred podpisom mirovne pogodbe z Italijo 10. februarja 1947 reševali s posredovanjem zaveznikov. Bilo pa je tudi nekaj poskusov neposrednih dogovorov, ki niso dali nobenih rezultatov. Tako Italija kot Jugoslavija sta bili sicer izključeni iz neposrednih dogovorov o prihodnji meji in sta ostali vezani na aktivnosti na mirovni konferenci. Jugoslavija je na konferenci nastopila kot del zavezniške koalicije, v kateri je sicer že bila izvršena delitev na dva bloka, a medvojno dogajanje le še ni bilo povsem pozabljeno. Po mnenju Raoula Pupa je bila mirovna pogodba zadnje dejanje med zavezniki in Italijo kot fašistično državo in je bila zunaj kasnejšega konteksta Italije kot države zahod ­ nega bloka in Jugoslavije kot države vzhodnega bloka. * * 75 Osvobodilni boj jugoslo ­ vanskih narodov je na mirovnih pogajanjih še imel svojo težo in zato jugoslovanske zahteve niso bile povsem prezrte. Italijanska vlada se je zavedala, da bodo za boljši uspeh pogajanj potrebne ne ­ katere koncesije. Konec junija 1945 so ugotovili, da je nujna izjava, ki bi zagotavljala vsem državljanom, ne glede na jezik in rod, demokratične svoboščine, zlasti jezikovne, verske, šolske, svobodo liska in spoštovanje pokrajinskih značilnosti. Tak korak naj bi bil potreben tudi kot protiukrep jugoslovanski propagandi, ki je izpostavljala raz ­ narodovanje, in dejstvo, da je etnični položaj v Julijski krajini v korist Slovencem in Hrvatom. 76 77 Obenem je v Italiji poleti 1945 potekala kampanja proti Jugoslaviji, med katero so organizirali tudi manifestacije za italijanski Trst in Istro in pri tem izrabljali dogajanje maja 1945. Obveščevalec Ozne je o teh dogodkih poročal: »5e vedno se širi ­ jo vesti o mučenju Italijanov v jugoslovanskih logorjih. Vse te vesti širijo po cestah plačani propagandistični elementi ... Interniranci, ki prihajajo iz jugoslovanskega ozemlja, so oh vrnitvi v Trstu deležni podkupnine (v denarju ali dobrinah) z inšlruk- cijami, kako naj blatijo Titovo Jugoslavijo.- Ti 7' ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, Politični položaj v mestu Trst, februar 1946; b. 6, poročilo o položaju v Trstu, 1. avgust 1946. 751 cattolici isontini, knj. 3, P- Pupo, str. 52. 76 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, promemoria Delegacije za meje (Delegazione con ­ fini) o položaju na italijanskih mejah. 30. junij 1945. Italijanska vlada je 17. avgusta 1945 prek svojih diplomatskih predstavništev objavila uradno stališče glede razmejitve z Jugoslavijo, in sicer Wilsonovo črto z kašo, Lošinjem in Cresom, J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 110. R. Pupo ugotav ­ lja, da za Jugoslavijo, v okviru zahtev po etničnih mejah, ni bilo velike razlike med zahtevami po rapalski meji in Wilsonovi črti. La crisi di Trieste, R. Pupo, str. 106. 77 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 12. julij 1945. 89 Glavno poveljstvo italijanske vojske je menilo, da bi lahko Jugoslavija pridobila prednost z organiziranjem velikih demonstracij, ki bi jih predstavila kot izraz svobo ­ dne volje prebivalcev Julijske krajine, da se priključijo k Jugoslaviji. Ob tem so opozar ­ jali na obstoj jugoslovanskih ilegalnih enot v Trstu in Julijski krajini ter partizanskih čet na območjih, ki jih niso kontrolirale zavezniške oblasti. Za Tita naj bi bil uspeh v Julijski krajini vprašanje preživetja njegovega režima, saj naj bi mu nasprotovalo naj ­ manj osemdeset odstotkov prebivalstva Jugoslavije, tako da ga je na oblasti ohranjal samo »fanatizem nekaterih, teror in grožnja z rusko intervencijo«.'* Septembra 1945 je predsednik italijanske vlade Ferruccio Farri načelniku za ­ vezniške misije v Rimu admiralu Elleryju W. Stonu predlagal, naj bi v Trst, Gorico in Pulj in po možnosti tudi v cono B, ki je bila formalno še vedno del Italije, prišli itali ­ janski opazovalci, ki bi lahko opravljali tudi pomembno nalogo povezave med zavezniškimi oblastmi in italijansko vlado, pomagali beguncem in številnim državnim uslužbencem. 79 Predlog so zavezniki odklonili, tako da je uradno italijansko predstav ­ ništvo delovalo v Trstu šele po podpisu mirovne pogodbe (Legazione d'Italia a Trieste). Že septembra 1945 se je jugoslovansko vodstvo zavedalo, da obstaja nevarnost, da Italija obdrži območja Gorice, Trsta, Tržiča, Komna, Nabrežine. 80 Na nevarnost meje, ki bi Slovenijo odrezala od morja, je opozarjal tudi duhovnik in politik Virgil Šček. Jugoslavija je res imela veliko morja v Istri in Dalmaciji, a je bila, kot je Šček zapisal Kraigherju, »federativna država, istrsko in dalmatinsko morje je hrvatsko. Slovenci smo narod, smo oh morju in morje je naše.«*' Na londonskem zasedanju sveta zunanjih ministrov je Jugoslavija 15. septembra 1945 predložila memorandum vlade DFJ glede Julijske krajine in Trsta z obširno ze ­ mljepisno, zgodovinsko, etnografsko in gospodarsko argumentacijo. Vodja jugoslo ­ vanske delegacije Edvard Kardelj je nato v svojem govoru 18. septembra razložil stališče jugoslovanske vlade glede razmejitve z Italijo in zahteval bivšo avstroogrsko- -italijansko mejo z nekaterimi popravki. Za mesto Trst je predlagal status ene od fede ­ rativnih enot v okviru DFJ, svobodni statut za tržaško pristanišče in olajšave v že ­ lezniškem tranzitu. 82 Istega dne kot Kardelj je vodja italijanske delegacije Alcide De Gasperi v imenu Italije zahteval integriteto Julijske krajine v okviru Italije, ki ji je zago ­ tavljala pokrajinsko avtonomijo, njenim narodom pa enakopravnost. Zahteve je že ute ­ meljeval s tezo, da je v Jugoslaviji diktatura in se ji tudi zato ne morejo prepustiti ti kraji. 83 '8 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 7, dopis Glavnega poveljstva italijanske kraljeve vojske zunanjemu ministrstvu: Položaj na vzhodni meji in njegova povezava z notranjim položajem v Jugoslaviji in Italiji, 18. september 1945- 79 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, dopis F. Parrija admiralu E. W. Stonu 8. september 1945; PRO, FO 371/48951/ R16766, telegram Resident Minister s Office Caserta, poslan FO-ju, 1. oktober 1945. 80 AS, I, f. Edvard Kardelj, šk. 3F depeša E. Kardelja A. Rankoviču, 21. september 1945. 81 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, nedatirano, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 158. 82 Dušan Nečak: Jugoslovanski odnos do vprašanja Trsta (junij-september 1945), Trst - Trieste 1945, Trst 1985, str. 45-57 (v nadaljevanju D. Nečak, Trst - Trieste); J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 134, 135. 83 AS, I, f. Edvard Kardelj, šk. 30, osebni zapiski E. Kardelja na konferenci v Londonu 1945, Julijska krajina, meja. 90 r Italija je že v zadnjem obdobju vojne vodila politiko navezovanja na Zahod, ki je po vojni postala še izrazitejša in je bila deloma tudi posledica tega, da je bila pravza ­ prav pod njegovo upravo. Ta politika se je vse bolj povezovala tudi z njeno notranje ­ politično podobo, ki je iz močne leve in CLN opcije, v kateri so prevladovale ko ­ munistična in socialistična stranka in stranka akcije, prehajala na desno. Vse večjo veljavo je dobivala krščanska demokracija. Josip Smodlaka je menil, da je v okvir na ­ vezave na Zahod in obrambe pred prodorom komunizma sodil tudi predlog inter ­ nacionalizacije Trsta. Tako bi zavezniki tam lahko obdržali svoje vojaške enote in obenem izzvali italijanski nacionalizem ter ga usmerili na desno: »Topomeni, da se skupno s Trstom rešuje tudi vprašanje oblasti v esej Italiji ... Naš spor z Italijo omogoča /L4, da obvladujejo Italijo. Če se na mirovni konferenci ne more doseči več. bi bilo dobro neposredno se pogajati z Italijo glede uprave Trsta, ker bi to privedlo do umi­ ka A4.«8' V letih 1945-1947 sta imeli stalne stike le vodstvi obeh komunističnih strank. Ge ­ neralni sekretar KPI Paimiro Togliatti, takrat še član vlade, se je zavzemal za nepo ­ sredne dogovore in dvostranski sporazum med državama, ki je bil v ozračju protiju ­ goslovanske kampanje v Italiji nemogoč/ 5 Neposredne stike med državama so poskusili navezati tudi prek posrednikov v Julijski krajini. Trgovec Josip Mihelčič je imel po volitvah v Jugoslaviji novembra 1945 pogovor s Fernandom Gandusijem, 86 s katerim sta bila skupaj v internaciji v Dachau. Pobudo je dal predsednik italijanske vlade Ferruccio Farri ob obisku v Vidmu, kot je menil France Bevk, zaradi pritiskov tržaških gospodarskih krogov. 87 Mihelčič in Gandusio sta se sešla tudi 6. aprila 1946, teden dni po silovitih proitalijanskih demonstracijah, ki so bile tudi profašistične ali vsaj izrazito šovinistične. 88 Nekoliko kasneje, junija 1946, je Alcide De Gasperi v Trstu prek svojih ljudi skušal ugotoviti, kakšne so možnosti neposrednega sporazuma med Jugoslavijo in Italijo. 89 Nadaljnjih podatkov o teh pogovorih v arhivih nisem zasledi ­ la in so bili verjetno prekinjeni. Vnovič sta obe strani skušali priti do dogovora avgusta in septembra 1946 v okviru pariške konference, nato ob ratifikaciji mirovne pogodbe v začetku oktobra 1946 in ob srečanju med Palmirom Togliattijem in Titom v začetku novembra 1946, ki je bilo pripravljeno na osebno pobudo Togliattija. 90 Srečanje je bilo v času popol ­ nega prehoda Italije v zahodno sfero in konca zavezništva strank italijanskega CLN (KPI in SSI sta nato iz vlade izstopili maja 1947). Tito in Togliatti sta se dogovarjala, 84 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 28/2, dopis J. Smodlake jugoslovanskemu zunanjemu ministrstvu, 11. julij 1946. 85 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 28/1, pismo J. Smodlake iz Rimaj. Brozu, 11. november 1945; isto, 17. november 1945. 86 Teritorialnoupravno je bila cona A razdeljena na Tržaško in Goriško okrožje in občino Pulj. Vsako okrožje je imelo predsednika, ki ga je imenovala ZVU in ji je bil neposredno odgovoren za krajevno upravo okrožja, C. Vidmar, Oris zavezniške vojaške uprave. F. Gandusio je bil predsednik sveta cone. 8' AS, I, f. GO KPJK, ae 388, osebna korespondenca Borisa Kraigherja, pismo F. Bevka B. Krai ­ gherju, 19. november 1945; isto, pismo J. Mihelčiča F. Gandusiju, 14. december 1945. 88 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo J. Mihelčiča o sestanku s F. Gandusijem, 6. april 1946; isto, 7. april 1946. 89 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša B. Kraigherja CK KPS, 5. junij 1946. 90 ASDMAE, Al 4 1946-1950, Italia, b. 178, opomnik za predsednika vlade, nedatiran; G. Valdevit, La questione di Trieste, str. l60. 91 da bi Kalija dobila Trst, ki bi mu jamčila demokratični statut, ki bi Tržačanom dovo ­ ljeval vodenje mesta na demokratičnih načelih, Jugoslavija pa bi dobila Gorico, ki je po tedanjem predlogu sporazuma pripadla Italiji, medtem ko STO ne bi ustanovili. V predlogih je bilo dosti nedorečenosti, tako tudi vprašanje tržaškega koridorja. Ita ­ lijanska vlada je predlog takoj zavrnila. 91 Nekdanji kraljevi namestnik in udeleženec pogajanj o jugoslovansko-italijanski meji po prvi svetovni vojni Ante Mandič je v svojem pismu Edvardu Kardelju razla ­ gal predlog, da bi Trst prepustili Italiji, kot perfidno in pametno potezo, «ker bo c Italiji nastala lepa zmeda. Framasoni rešujejo Trst za Italijo, a De Gasperi tepa noče.«9- Nekateri italijanski krogi v Trstu so bili zaskrbljeni, da je za Titovim predlogom skrit namen odpraviti zaveznike iz Trsta in potem poskusiti z državnim udarom. 95 Po ka ­ snejših jugoslovanskih ocenah sta bila srečanje in dogovor velika nevarnost za italijan ­ sko reakcijo in Anglo-Američane, ker bi z njim izgubili »glavno oporišče v obrambi svojih imperialističnih pozicij, v klevetanju Jugoslavije in pri njihovih imperialističnih planih v Trstu«. 9' Razmišljanje, kako bi se vprašanje meje med Jugoslavijo in Italijo razreševalo, če bi v Jugoslaviji ostal na oblasti kralj, seveda ostaja na ravni hipotez. Med njimi pre ­ vladujejo tiste, ki menijo, da je Jugoslavija izgubila boj za Trst zaradi svojega komu ­ nizma. Nekoliko drugačen in zato zanimiv pa je naslednji zapis neuradnih pogovorov med predstavnikom italijanskega zunanjega ministrstva in neimenovanim visokim predstavnikom jugoslovanske emigracije, Srbom po narodnosti, na katerih so obrav ­ navali odnos jugoslovanske emigracije, pravzaprav njenega srbskega dela, do Italije. Glavni poudarki v pogovoru so bili: jugoslovanska emigracija je predvidevala nekako obnovo kraljevine SHS, a s tremi nacionalnimi suverenimi državami. Nasprotovali so ■Titovi imperialistični politiki«, ki naj ne bi predstavljala resničnih potreb države in zara ­ di katere Italija ni mogla računati na izboljšanje svojih odnosov s Titovo Jugoslavijo. Zlasti zato Italija ne bi smela prezreti politike jugoslovanske emigracije in bi ji morala prek svojih prijateljev pomagati. S tem bi se nadaljevalo poprejšnje prijateljsko sode ­ lovanje med Kalijo in jugoslovanskimi zunanjimi ministri - Srbi. Jugoslovanska (srb ­ ska) emigracija je priznavala Italiji njene etnične pravice na zahodni obali Istre in v Trstu vse do Wilsonove črte ter je bila pripravljena podpreti njene zahteve s svojo pro ­ pagando. V promemoriji ugotavljajo: »Glede nespornih italijanskih pravic do Trsta in zahodne obale Istre so Srbi na strani Italije, Hrvatje na splošno bodo zadovoljni z dvema tretjinama hrvaške Istre, samo določen del šovinističnih Slovencev bo ostal neupogljiv, a jih bodo nevtralizirali tisti, ki imajo interes, da Jugoslavija in Italija živita v prijateljstvu, to pa so predvsem Srbi.« Predstavniki emigracije so še poudari ­ li, da le njihovo mnenje dejansko ustreza razpoloženju v Jugoslaviji, kjer je Titovemu 91 J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 181; Marco Galeazzi: Togliatti in vprašanje Julijske krajine 1941-1947, Trst 1941-1947, Koper 1988, str. 231-151 (v nadaljevanju M. Galeazzi, Trst 1941-1947), str. 245; N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 168-171; AS, I, f. MO KPJK Trst, m. 3, prepis članka iz Unità, 7. november 1946; ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 178, Predlogi maršala Tita Togliattiju in neposredni stiki med jugoslovanskimi in italijanski ­ mi predstavniki v New Yorku (november, december 1946). 92 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 75, pismo A. Mandiča E. Kardelju, 25. november 1946. 93 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, pismo vodje predstavništva Italije v Beogradu E. Mar ­ tina italijanskemu zunanjemu ministru, 27. julij 1947. 94 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 29/3, poročilo odposlanca FLRJ v Rimu M. Ivekoviča jugoslovan ­ skemu zunanjemu ministrstvu o razvoju odnosov med FLRJ in Italijo, 11. september 1947. 92 režimu nasprotovala velikanska večina ljudi, zlasti kmetje, med narodi pa predvsem Srbi in Hrvati ter velik del Slovencev. 9’ Jugoslovanska vlada je že pozimi 1944/45 od komisije za vojne zločine pri Zdru ­ ženih narodih zahtevala izročitev italijanskih vojnih zločincev, ki jih je obravnavala tako kot Nemce, čemur se je italijanska vlada izognila s sklicevanjem na status sobo- jevnice/ ’ Jugoslovanski delegat pri komisiji ZN za vojne zločince je sredi junija 1945 zahteval za italijanske vojne zločince enako obravnavo, kakršno so uporabljali za Nemce. 9" Jugoslavija je to zahtevo večkrat ponovila, med drugim tudi januarja 1946, ko je ZN obvestila, da od 679 italijanskih vojnih zločincev, registriranih pri ustrezni komisiji ZN, ki bi morali biti avtomatično aretirani, ni bil nihče niti aretiran niti izročen jugoslovanskim oblastem. Še več, nekateri med njimi so v Italiji zavzemali odgovorne položaje, tako v državni upravi kot vojski. 98 Italija se je zavedala, da bi aretacije vojnih zločincev, ki bi jih lahko izvajali za ­ vezniki, zajele mnoge visoke osebnosti, zlasti iz vojaških vrst, zato so jo prestrašile časopisne informacije 26. marca 1946, pa katerih je glavni štab zavezniških sil v Caserti izdal navodila o izročitvi italijanskih vojnih zločincev. Alcide De Gasperi je zaveznikom pisal, da bi bila izročitev posebno težavna »r času, ko prihajajo slabe vesti o pravih kriminalnih dejanjih, ki so jih izvajale jugoslovanske oblasti na škodo Italijanov«. 99 Obenem so celo kritizirali del CLN, ki je v svojem tisku poročal o nasilju in ropanju, ki so ga izvajale italijanske oblasti med okupacijo Slovenije in Dalmacije. Te kritike naj ne bi dovolj upoštevale interesov Italije in so pomagale jugoslovanski vladi, ki je enačila obe okupaciji, fašistično in nacistično. Šlo je za argumente, ki so jih Jugoslovani uporabili v protipropagandi o fojbah, in za opravičevanje priključitve kot zaščite Slovencev in Hrvatov pred italijanskim barbarstvom. Pri tem naj bi CLN pozabil poudariti gospodarsko pomoč Ljubljanski pokrajini v živilih, tekstilu, vagonih, loko ­ motivah, bencinu, gnojilih, plačevanju pokojnin in nakazilih za vojake. 100 Italijanska vlada je izrazila uradno stališče, da Italijanov, vojnih zločincev, ne bodo izročali, ampak jim bodo sodili sami. Italijanski ambasador v Moskvi Quaroni je junija 1946 priporočal, da je treba kaznovanje kmalu izvršiti in vojne zločince tudi dejansko resno kaznovati z dolgoletnimi zapornimi kaznimi in ne le simbolično, ker je obstajala možnost, da bi zavezniki v kratkem predložili sezname Italijanov, ki so jih zahtevali Jugoslovani in Sovjetska zveza. Obenem so zavezniki zastopali stališče, ki je bilo po ­ trjeno tudi v 45- členu mirovne pogodbe, da se morajo zločinci kaznovati v državi, kjer so zločine izvršili. Italija naj bi imela le tri možnosti - da jih sama resno obsodi, 9’ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 8, promemoria, 24. julij 1946. 96 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, dopis Glavnega poveljstva italijanske vojske zu ­ nanjemu ministrstvu, 17. februar 1945. ’’ Primorski dnevnik, 27. junij 1945- 98 Arhiv Jugoslavije, Državna komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomaga ­ čev, elaborat (v konceptu) O neizručivanju ratnih zločinaca, nedatiran, osem mesecev po kon ­ cu vojne. Med Italijani, osumljenimi vojnih zločinov, ki so bili na odgovornih položajih v po ­ vojni italijanski upravi in vojski, naštevajo tudi armadnega generala Maria Robottija, ki je takrat kot aktivni general živel v Rapallu. Gradivo je avtorici izročil B. Mlakar. "ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, dopis A. De Gasperija načelniku zavezniške komisi ­ je E. W. Stonu 9. april 1946; b. 3, dopis italijanskega vojnega ministra M. Brosia predsedniku vlade A. De Gasperiju, 5- april 1946. Kw ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, poročilo k dopisu A. De Gasperija E. W. Stonu, 9 april 1946. 93 sama izroči ali pa osumljenim svetuje, naj čimprej odidejo iz Italije. 101 102 Vprašanje iz ­ ročitve italijanskih vojnih zločincev tudi v naslednjih letih ni bilo razrešeno, saj Ju ­ goslaviji ni bil izročen niti eden italijanski vojni zločinec. Res je, da tudi Jugoslavija, ko se je po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 začela povezovati z Zahodom, pri iz ­ ročitvi ni več vztrajala. Stališče zahodnih sil, ki ga je podprla tudi Sovjetska zveza, da je treba dati Italiji vso podporo, da se jo pritegne v krog zaveznikov in oddalji od Nemčije, je Italiji tudi olajšalo breme reparacij. Tako je Vjačeslav Molotov med pariško konferenco zahte ­ val od vodje jugoslovanske delegacije Kardelja, naj se Italijanom breme reparacij čim bolj olajša, medtem ko so bili Anglo-Američani sploh proti reparacijam." 12 Jugoslavija je zahtevek glede reparacij in restitucij pripravila že za sestanek zunanjih ministrov septembra 1945 in pri tem izhajala iz stališča, da je Italija enako odgovorna za vojno kot Nemčija in da je Jugoslaviji naredila večjo škodo kot komurkoli drugemu. Skupno ugotovljeno škodo 9-849.897.288 USD v razmerju dolar-dinar na svetovnem trgu leta 1938 je Jugoslavija zmanjšala na 3.958.562.234 USD, ob tem pa predložila listo zahte ­ vanih restitucij. 103 Obenem so zavezniške oblasti demontirale industrijo v Pulju in jo odpeljale v Italijo, močno je bilo uničeno Anhovo in soške elektrarne, deloma tudi vodovodne naprave in gozd v Soški dolini, ki so ga leta 1946 v coni A sistematično uničevali. 10' Jugoslovanske oblasti so italijansko lastnino, ki je bila na območju Jugoslavije, nacionalizirale, tudi lastnino posameznikov, ki jo je nato Italija odštela od reparacij. Poseben problem so bile razlastitve v coni B, ki so potekale v okviru kon ­ fiskacije premoženja sodelavcev okupatorja in ne nacionalizacije kot drugje v Ju ­ goslaviji. Za Italijane so bile te še posebno sporne, ker jih je izvedla tuja vlada v coni, ki je bila formalno še italijanska, obenem pa je bila formulacija vojni zločinec takrat zelo široka. 105 Po mirovni pogodbi je bilo v odnosih med obema državama zaznati umirjanje. Italija je dajala prednost dogovorom o ribištvu, ni pa hotela sodelovati pri vprašanju vojnih zločincev, reparacij, restitucij, in je podpirala iredentistično kampanjo raznih istrskih, dalmatinskih in tržaških krogov. 106 101 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, dopis italijanske ambasade v Moskvi zunanjemu ministrstvu: Vojni zločinci, ki jih zahteva Jugoslavija, 10. junij 1946; AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, elaborat: Izvrševanje mirovne pogodbe z Italijo, nepodpisan, oktober 1947. 102 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 28/2, depeša E. Kardelja J. Brozu, 21. junij 1946. 103 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, Jugoslovanske zahteve do Italije glede reparacij, restitucij in iz ­ polnjevanje denarnih obveznosti, september 1945. 11,1 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, dopis A. Rankoviču: Vesti iz Trsta, nedatiran, (pred uveljavitvijo mirovne pogodbe). 105 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7. dopis italijanskega zunanjega ministrstva vladi, 23. julij 1946; b. 21, opomnik podsekretarja za poseben sekretariat, nedatirano. 106 AS, I. Edvard Kardelj, šk. 29/3, poročilo odposlanca FLRJ v Rimu M. Ivekoviča jugoslovan ­ skemu zunanjemu ministrstvu o razvoju odnosov med FLRJ in Italijo, 11. september 1947. 94 ODNOSI MED PROJUGOSLOVANSKIM IN PROITALIJANSKIM BLOKOM1 2 Ob umiku jugoslovanske vojske je bila v Trstu 12. junija 1945 velika manifestacija za Italijo, med katero so se slišali tudi klici: Viva Duce, Viva Mussolini, zahteve po Zadru, Reki in Istri. Projugoslovanski tisk je v tej manifestaciji videl tipičen reakcio ­ narni in fašistični manever za obujanje narodnih sovražnosti, ki ga je organiziral reak ­ cionarni in nazadnjaški Trst, skupaj z britanskimi in ameriškimi vojaki, ki naj bi se izkazali kot najpodlejši elementi in direktni nosilci restavracije fašizma.- Na mani ­ festacijo naj bi zavezniki pripeljali tudi ljudi z desnega brega Soče, med njimi tudi dva kamiona pristnih fašistov. Manifestacije naj bi se udeležili predvsem regnicoli in »prač vsi bivši fašisti, squadristi in masovci ter ženske, ki so se že prej vlačile s fašisti, po­ tem gestapovci in sedaj Angleži. Bila je tudi študentska mladina in otroci tržaških buržujev in fašistov.« Demonstriral naj bi le center mesta, samo tam so visele fašistične zastave, medtem ko naj bi se drugi predeli mesta sijajno držali. 3 Zvečer je sledila pro- tidemonstracija z jugoslovanskimi in rdečimi zastavami. Razgnali so nasprotne mani ­ festante, strgali s hiš italijanske zastave in jih zažgali. Po drugem poročilu, poslanem iz Trsta, naj bi zavezniki te demonstracije preprečili, ker so hoteli delavci nastopiti tudi s puškami. Delavstvo je tako razbilo poizkuse reakcije. V velikih primerih so jih tudi pošteno naklestili in dva fašista celo ubili ... V Trstu je prenehal lep mir, ki smo ga bili navajeni v zadnjem mesecu, ko je bila JA v Trstu.«' To je bil začetek obdobja spopadov, manifestacij in demonstracij, ki so se vrstili v coni A vse do uveljavitve določil mirovne pogodbe 15. septembra 1947. Tega dne so na območju, ki je ostalo v Italiji, kot je poročala ZVU, močna protikomunistična in protislovanska čustva prekoračila vse meje in povzročila teroristične incidente pro ­ ti Slovanom. V Trstu pa se je to obdobje zaključilo z nemiri, ki so se začeli 13- sep ­ tembra 1947 z ubojem enajstletne deklice Milke Vrabec v komunističnem kulturnem krožku Vojke Šmuc. Enotni sindikati so zaradi uboja sklicali stavko. Nemiri so dosegli višek 15. septembra, ko so bile zaprte tudi vse trgovine, nekatere zaradi zahtev itali- 1 V tem poglavju podajam presek skozi dogajanje v letih 1945-1947 v coni A Julijske krajine, v naslednjih pa razčlenjujem delovanje posameznih slojev prebivalstva in političnih organizacij. 2 Primorski dnevnik, 13- junij 1945. 3 AS, I, f. CK KPS, ae 76, depeša E. Kardelja A. Rankoviču, 12. junij 1945. 1 AS, I, f. CK ZKS, šk. 45, depeša B. Kraigherja CK KPS, 13. junij 1945; f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 12. junij 1945. 95 janskih akcijskih skvader, kot jih je označila ZVU. Med nemiri od 13. do 15. septem ­ bra so bili trije ljudje ubiti. »Pomembno je poudariti,* piše v poročilu ZVU, »da so proslovani pokazali moč in disciplino in kar uro in pol obvladovali Viale XX. set­ tembre. tradicionalno italijansko oporišče. To obenem pomeni, da lahko neodgovor ­ ni in histerični italijanski elementi povzročijo v mestu resne nerede.«* V prvih mesecih po prihodu ZVU so na manifestacijah in demonstracijah prevla ­ dovali SIAU in druge množične organizacije - mladinska, ženska. Zveza primorskih partizanov, medtem ko je bila proitalijanska stran še oslabljena in slabo organizirana. V korist Jugoslaviji naj bi bili tudi pivi znaki regionalnega separatizma/' Kljub prevladi Jugoslaviji naklonjenih na terenu, pa so se tisti, ki so zahtevali Italijo, vse bolj krepili. Med njimi so se tudi vse bolj brisale delitve med protifašisti in fašizmu naklonjenimi, nasprotna tabora, ki sta se izoblikovala med vojno, sta našla skupni jezik v obrambi italijanstva. O razdelitvi na dva tabora so kmalu poročale tudi italijanske oblasti. Trdile so, da večina prebivalstva, zlasti višji in srednji sloji, izjavlja, da so med Titovo zasedbo trpeli bolj kot poprej v vsej nacifašistični okupaciji in so tudi zato zahtevali Italijo. Drugi del prebivalstva, zlasti nižji sloji in člani partije, pa je branil Titovo delo in zatrjeval, da so jugoslovanske oblasti delovale izključno proti fašistom. Isti vir zatrjuje, da se tudi oni niso izrekali za Jugoslavijo, ampak so ponavljali formulo: »Trst Tržačanom, Julijska krajina njenim prebivalcem. Ven z Italijani iz stare kraljevine Jugoslaviji naklonjeni so ugotavljali: »Tli se spopadata dve politični sili Cproju- goslovanska in proitalijanska), ki poosebljata ena napredek ljudstva in poraz kap­ italističnega konzervatizma in druga povratek k parlamentom, ki niso zmožni nare­ diti ničesar, kar ni v interesu vladajočega kapitalizma. Ti dve sili se spopadata že stoletje in pol.«* Projugoslovanska stran je bila prepričana, da Italija potrebuje ju ­ goslovanske sile za ohranitev prave demokracije. V tem okviru je bil razpust Narodne zaščite prikazan kot prvi protirevolucionarni ukrep proti Titu. A obenem so takrat še upali, da jim bo uspelo pridobiti vpliv tudi med italijanskim srednjim slojem, zato so iskali srednjo pot in se skušali izogniti pretiranemu levičarstvu, ki je vzbujalo odpor tudi pri zaveznikih. 9 Čeprav je bil Giuseppe Rogassi na drugi seji Izvršnega odbora SIAU septembra 1945 že povsem prepričan, da jim ne bo uspelo pridobiti italijanskega srednjega sloja, ki jim je nasprotoval iz nacionalnih vzrokov, je Boris Kraigher še ved ­ no upal na uspeh. Verjel je, da bodo tudi med srednjim slojem prevladali gospodar ­ ski razlogi, potem ko bi jim dokazali, da jih lahko samo jugoslovanska oblast reši pred proletarizacijo. 10 Toda že na seji GO SIAU januarja 1946 je svoje mnenje spremenil: »Danes je dejstvo, da reakciji uspeva nacionalna čustva Italijanov tako v Italiji kot 5 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO. mesečno poročilo ZVU za september 1947. 6 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, promemoria za ministra A. De Gasperija, nedati ­ rana, nepodpisana, verjetno julij 1945. 'ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, Položaj v Julijski krajini konec meseca junija 1945 in ukrepi, ki naj se podvzamejo, 1. julij 1945- Tekst se v originalu glasi: »Trieste ai Triestini, la Venezia Giulia ai giuliani. Pilori gli italiani del vecchio regno.» 8 AS, I, f. GOKPJK, ae 145, sklepi o neodvisnem gibanju, sprejeti na seji GO KPJK, 11. januar 1946. 9 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, depeša B. Kidriča B. Kraigherju, 17. junij 1945: »Stvar gre preveč na levo, kar se tona manifestacij tiče. To bi nam lahko zelo škodovalo, prvič v smislu, da bi se odtujili za kasneje od malomeščanskih množic, drugič pa da se izkorišča kot zgolj komuni­ stično.« 10 AS, I, 1. GO SIAU, šk. 2, zapisnik seje IO SIAU, 10. september 1945. 96 v Trstu in drugih mestili Julijske krajine izkoriščati proti interesom italijanskih de­ mokratičnih ljudskih množic ... Pod nacionalno krinko uspeva danes reakciji, da vleče v odprto protiljudski tabor celo vrsto predstavnikov raznih demokratičnih strank v Trstu in Julijski krajini. Tako sodeluje pri delovanju, katerega namen je uničiti vse ostanke ljudske demokratične oblasti. -11 Spopad med civilno policijo in p roji igoslova i iškim i demonstranti v Trstu 4. novembra 1945. Dan pred manifestacijo ob dnevu miru avgusta 1945, ki sta se je udeležila oba bloka, so se v Trstu pojavili letaki z italijansko zastavo s pozivi, naj ljudje izobesijo italijansko zastavo in naj se udeleže manifestacije. Obenem so se v centru mesta po ­ javili majhni lističi s fašističnim snopom, »očividno znak, da so fašisti, če že ne glavni organizator te manifestacije, pa vsaj sodelavci". 12saka stran je nastopila s svojimi parolami. »Naši so bili neprimerno bolj udarni,« poročajo jugoslovanski viri, »in stvar bi se končala za reakcijo slabo, če jim ne bi krepko pomagala policija, ki je z vse ­ mi močmi preprečevala, da bi se obe množici združili, ker potem bi reakcionarji kar izginili. Kričanje, ploskanje in žvižganje se je mešalo vsevprek. Reakcionarji so goto­ vo imeli v programu kakšen govor, toda prilike za to ni bilo. O kakšni njihovi ofen­ zivnosti ni bilo govora. Varne so se počutili le pod okriljem številnih policijskih avto ­ mobilov in ameriških pešcev z brzostrelkami. Ko so AA videli, da z manifestacijo ne bo nič, so enostavno nasilno izpraznili Piaza Unità, nato pa seje začela gonja po mestu. Antifašistična množica je hotela po vsej sili doseči reakcionarne grupe, kar pa so policaji in vojska vedno z muko preprečili. Okoli druge ure popoldne je bilo gonje konec in množica se je razšla.«" Proslava ob obletnici ustrelitve obsojenih na 1. tržaškem procesu v Bazovici, 9- septembra 1945, je bila »veličastna manifestacija demokratičnega ljudstva. Navdušenje je bilo nepopisno. Nekdo je vrgel med ljudi neresnično vest, da so fašisti v Trstu pobili tli partizane, in ljudje bi kmalu zdivjali.« Na proslavi, ki jo je ravno takrat priredila ZVU, pa so »prevladovale reakcionarne skupine«, ki so izžvižgale jugoslovansko zastavo in nastop jugoslovanskih vojakov. Med proslavo se je slišalo tudi skandiranje: Italia! Italia! 1 ' 11 AS, I, f. GO SIAU, šk. 3, poročilo B. Kraigherja na 2. zasednaju GO SIAU, 27. januar 1946 (tudi f. Boris Kraigher, šk. 2). 12 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 19. avgust 1945. 13 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 19. avgust 1945. 11 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 10. in 11. september 1945. 97 ZVU je sprva načrtovala sodelovanje vseh političnih skupin v enotnem upravnem organu. Po mnenju Giampaola Valdevita je s tem skušala tudi okrepiti italijansko stran, zlasti protifašistični CLNG, ki je bil ob njenem prihodu oslabljen in neaktiven. 15 Tudi oba bloka sta v prvem obdobju zavezniške uprave še skušala skleniti dogovor o sodelovanju pri upravi. 'Tako so bili že konec junija 1945 pogovori med predstavniki komunistov oziroma SIAU na eni strani in strank CLNG na drugi. V razgovorih pa niso sodelovali liberalci. Rudi Uršič je po teh pogovorih poročal Borisu Kidriču: »Omenjeni predstavniki so osebno pristali, da se ukine CLN in da pristopijo kot predstavniki raznih strank, ite pa CLN. v antifašistično zvezo. Podrčtnjem, osebno so pristali, možno je, da stranka ne bo.N' S tem, da je sodelovanje potrebno, se je strinjala tudi italijanska vlada, zlasti v okviru odnosov med Trstom in Istro, s katero je bil Trst gospodarsko tesno povezan, a je ostala v coni B. Posredovala je pri ZVU za takojšnjo ustanovitev mešanih slovansko-italijanskih odborov, sestavljenih iz resnih in preudarnih ljudi, ki bi vzpostavili medsebojno sodelovanje. 17 Glasilo partije II Lavoratore je 5- in 19. julija 1945 objavilo poziv na pogajanja, glasi ­ lo strank CLNG La Voce Libera pa je 24. julija objavilo zahtevo po vnovični vključitvi komunistov v CLNG. 26. julija je eden vodilnih članov CLNG in Stranke akcije Ercole Miani v intervjuju v II Lavoratore zagotovil, da čeprav se ne odrekajo svojemu last ­ nemu prepričanju, le-to ne bodo postavili kot pogoj za sodelovanje z drugimi. Iz tega lahko razberemo, da je bilo takrat na obeh straneh sicer še veliko previdnosti, bila pa je tudi volja po sporazumu. 18 Dne 8. julija 1945 so na pogajanjih med delegacijo komunistov (SIAU) in sociali ­ stov, ki so se pogajali v imenu CLNG, niso pa bili njihovi predlogi pred tem v okviru CLNG vedno usklajeni, slednji predlagali dve različici: a) ohranitev MOS in njegovo dopolnitev s predstavniki vseh strank; b) preureditev občine in pokrajine: obnovitev sveta ali giunte s predstavniki vseh strank in nato izvolitev župana oziroma predsednika dežele, ki bi imel podporo vseh strank. 19 Na naslednjem sestanku je svoje predloge podala KPJK, in sicer: MOS ne sestav ­ ljajo samo komunisti, ampak tudi drugi deli SIAU, kot so Enotni sindikati (ES), ženske, mladina, OF, Neodvisna demokratična stranka (Partito democratico indipendente). Druge stranke bi se jim pridružile, nakar bi razpravljali o številčnih razmerjih. KPJK je obenem odklonila predloge, po katerih bi SIAU postala manjšina, in predlagala usta ­ novitev Slovensko-italijanske demokratične zveze (Unione democratica italo-slove- na), v kateri bi sodelovalo vseh pet protifašističnih političnih strank, OF in druge množične organizacije (sindikati, mladina, ženske, partizani). V predlogu so poudari ­ li, da je nujna posebna zveza vseh protifašističnih demokratičnih sil, ki bi v sodelo ­ vanju z ZVU vzpostavila oblastne organe in organe javne uprave in bi delovala v duhu bratskega sodelovanja slovenskega in italijanskega ljudstva, ki je bilo utrjeno s krvjo vojakov IX. korpusa slovenske osvobodilne vojske, italijanskih partizanov in Korpusa prostovoljcev svobode. Zveza se sicer naj ne bi opredeljevala o vprašanju 15 G. Valdevit, La questione di Trešte, str. 114-116. 16 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, dopis R. Uršiča B. Kidriču, 29. junij 1945. r ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 6, Položaj v Julijski krajini konec meseca junija 1945 in potrebni ukrepi, 1. julij 1945. 18 Nazionalismo e neofascismo, L. Biecker, R. De Rosa, S. Benvenuti, str. 55, 56. 19 AS, I, L AIS, ae 246, dopis E. Puecherja (SSI) KP Trsta (E. Solieriju - Marinu), 10. julij 1945- 98 r suverenosti na tem območju. Ob tem so dodali; «Bilo pa bi v nasprotju z vsemi zemlje ­ pisnimi, gospodarskimi, političnimi načeli in načeli pravičnosti odrezati Trst od Istre ali pu ločiti Istro in Trst od naravnega zaledja, ali pa od območja, po katerem po­ tekajo transportne poti do italijansko-avstrijsko-jugoslovanske meje.«® Ti predlogi seveda niso bili sprejemljivi za italijansko stran, ki bi ostala v manjšini. Socialisti so v odgovoru poudarili, da MOS ni bil izvoljen na temelju demokratičnih volitev in da so množične organizacije le podružnice partije, ki se podrejajo njenim ukazom. Vztrajali so na paritetnem predstavništvu zgolj političnih strank. Ker pa so Slovani sodelovali le v eni stranki od petih (KP), naj bi imeli poleg strank tudi poseb ­ no zastopstvo. Takšna rešitev naj bi bila začasna, z omejenimi cilji, kot so bili: boj pro ­ ti ostankom fašizma, vrnitev k normalnemu življenju in razrešitev najbolj perečih vprašanj. Obenem so izpostavili, da ni nikjer zagotovljeno, da bodo v prihodnosti vse italijanske stranke sestavljale enoten blok proti komunistom in Slovanom, ampak se lahko zgodi, da se bodo socialisti združili s komunisti in Slovani proti desnim stran ­ kam. 20 21 Iz obeh predlogov lahko razberemo, da sta tako ena kot druga stran postavlja ­ li predloge, pa katerih bi same prevzele večino in s tem odločanje. Krščanski demokrati so 12. julija 1945 predlagali, naj bi se v Julijski krajini vzpo ­ stavile institucije iz časa pred fašizmom, saj je bila Julijska krajina še vedno del Itali ­ je. Tudi slovanska stran naj bi ustanovila organ, podoben CLNG, ki naj bi bil sestav ­ ljen demokratično kot resnični predstavnik vseh političnih usmeritev prebivalstva neitalijanskega jezika. O vprašanju pripadnosti Julijske krajine pa so poudarili, da je tamkajšnja krščanska demokracija istega mnenja kot njena centrala, «kipoudarja, da je zaledje Trsta sestavni del Julijske krajine in pred tem Avstrijskega primorja in za- 20 AS, I, f. ALS, ae 189, Predlog sporazuma o ustanovitvi Slovensko-italijanske demokratične zveze, julij 1945. 21 AS, I, f. AIS, ae 246, dopis E. Puecherja v imenu Socialistične stranke Komunistični partiji Trsta, 26. julij 1945. 99 njo predvideva avtonomno deželno upravo, ki bi se povezovala z ostalimi avtonom ­ nimi upravami, ki so obstajale že pred letom 1918«.22 CLNG je tako 23. julija 1945 poslal OF in KPI predlog za začasno upravo tistega dela Tržaške pokrajine, ki je ostal v coni A. Za osnovo so vzeli popis prebivalstva iz leta 1921, ki je za predvojno Tržaško pokrajino ugotavljal razmerje 1:6 v korist Ita ­ lijanov. 22 23 24 25 Uvedli naj bi isto upravno ureditev kot pred 8. septembrom 1943 z 19 občina ­ mi, prefektom in dvema podprefektoma, od tega bi bil lahko en Slovenec. Pokrajinska zveza (Giunta provinciale) bi imela osem članov in štiri namestnike, sedem članov in trije namestniki bi bili Italijani. 2' Ta predlog jim je prinašal popolno prevlado in ga seveda druga stran ni sprejela. Pogajanja so bila tako neuspešna. Jugoslovanske oblasti (in prek njih SIAU) so se odločile za politiko odklanjanja vsakega sodelovanja z ZVU, kar sta potrdila tudi oba kongresa, partijski in ljudskofrontni, ki sta bila avgusta 1945. ZVU je v odgovor uvedla neposredno upravo in prevzela popolno oblast. SIAU je 27. julija 1945 ob zmagi laburistov na volitvah v Veliki Britaniji organi ­ zirala manifestacijo, na kateri sta prvič sodelovali tudi krščanska demokracija in Stran ­ ka akcije. Zbralo naj bi se od dvajset do petdeset tisoč ljudi. Govorila sta tudi eden vodilnih članov CLNG Michele Miani, ki je po mnenju obveščevalca Ozne povedal le kup fraz, in vodja socialistov Giorgio Buda. “Uspelaje le toliko, -je manifestacijo ko ­ mentiral Boris Kraigher, »da so morali predstavniki partij CLN-a priznati, da vsaj v Trstu nimajo v odnosu z nami nobene masovne opore.«1"' Stranka akcije je mani ­ festacijo zaradi velike udeležbe Slovencev, velikega števila jugoslovanskih zastav ter petja slovenskih pesmi označila za šovinistično slovensko. 26 Predstavniki krščanske demokracije, ki so v okviru CLNG vse bolj prevzemali vodilno vlogo, pa so mani ­ festacijo zapustili in obenem obsodili protestno stavko ob aretaciji enega najpomem ­ bnejših italijanskih tržaških komunistov Giorgia Jakseticha. 27 CLNG in SIAU sta zadnjič sodelovala v stavki konec septembra 1945, torej že po koncu pogajanj o sodelovanju v upravi. Stavka je bila organizirana zaradi hudih go ­ spodarskih razmer. Kmalu zatem je SIAU dopolnila svoj program z zahtevo po pri ­ ključitvi Julijske krajine k Jugoslaviji in je sodelovanje tako postalo nemogoče. Ob zaključku stavke je bila protestna manifestacija, ki se je CLNG ni udeležil in naj bi se spremenila v »manifestacijo za DFJ». Zlasti člani Stranke akcije so kritizirali govor Franceta Štoke, s katerim naj bi onemogočil sodelovanje z drugimi strankami. 28 22 AS, I, f. AIS, ae 189, Mnenje krščanske demokracije o predlogu o ustanovitvi Slovensko-itali- janske demokratične zveze. 12. julij 1945. 23 Slovenska stran je izhajala iz popisa leta 1910, ko je bilo razmerje v Trstu 2:1. 24 AS, I, f. AIS, ae 171, dopis CLNG, poslan OF in KPI: Predlog za začasno upravo Tržaške po ­ krajine, 23. julij 1945. 25 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 28. julij 1945; f. AIS, ae 421, situacij ­ sko poročilo, nepodpisano, 27. julij 1945. 26 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 30. julij 1945. 27 Nazionalismo e neofascismo, L. Biecker, R. De Rosa, S. Benvenuti, str. 56, 57. G. Jaksetich, urednik časopisa II Lavoratore in eden najvidnejših italijanskih komunistov v KPJK, je bil areti ­ ran zaradi nedovoljene posesti orožja. 28 AS, I, f. GO SIAU, šk. 4, Izjava političnih strank v deželi. 25. september 1945; f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 26. september 1945. Stavka je bila že v času mirovnih poga ­ janj v Londonu, na katerih je vodja jugoslovanske delegacije E. Kardelj med drugim predlagal, da bi se Trst vključil v Jugoslavijo kot njena sedma republika. N. Troha, Politika slovensko-itali ­ janskega bratstva, str. 136-139. 100 ■ Šele po mirovni pogodbi februarja 1947 sta oba bloka v Julijski krajini znova skušala najti dogovor, tokrat o sodelovanju pri upravi prihodnjega STO. S strankami takrat že nekdanjega CLNG naj bi se sporazumeli v interesu neodvisnosti in boljših življenjskih razmer. Pogovori so potekali spomladi in poleti 1947. Že pred tem je SIAU iskala zvezo z novo ustanovljenim Indipendentističnim odborom (Comitato in ­ dipendentista), s katerim so hoteli izmenjati stališča glede prihodnosti STO, in so v ta namen ustanovili posebno mešano komisijo. 29 Po predlogu SIAU naj bi ustanovili enotno fronto, katere temeljna naloga bi bil boj za demokracijo in proti neofašizmu in ki bi se morala zavzemati za: - čim večjo gospodarsko in politično neodvisnost STO, - demokratizacijo celotnega političnega in javnega življenja ter proti oživitvi fa ­ šizma, - enakopravnost narodov, mir na narodnostnem in političnem področju, ne- prenehnem boju proti tistim, ki pričenjajo s kampanjo sovraštva in šovinizma«, - resnično bratstvo med Slovenci in Italijani, boj proti poskusom razbitja OP v STO (glasilo Demokracija), - sindikalno enotnost, enotno mladinsko fronto, enotno antifašistično žensko gibanje, - sodelovanje na kulturnem področju, - revizijo procesov proti vojnim zločincem, - reorganizacijo sistema epuracije, - prepoved bivanja v STO vsem zločincem, ki so v zadnjem času našli zavetje v Trstu, - izključitev emigrantov iz javnih služb, - priznanje državljanstva STO vsem, ki so tam rojeni in zaradi fašizma preganjani, - ustavo, ki bo ustrezala demokratičnim principom in zagotavljala maksimalno oblast ljudstvu, - prijateljske odnose med Italijo in Jugoslavijo. To je bil program, ki ga je SIAU nato tudi izvajala v STO. Pomembni so bili tudi ukrepi na gospodarskem področju, kjer bi zlasti razvoj industrije zagotavljal gospo ­ darsko neodvisnost STO. Obenem so vse politične stranke pozvali na sporazum za ustanovitev začasne vlade in ljudske skupščine na podlagi proporcionalnega pred ­ stavništva političnih skupin, ki bi izražal voljo večine prebivalstva STO.30 Marca 1947 so še poročali, da pogajanja dokaj uspešno potekajo. Na njih so bili zastopani SIAU in KPJK na eni strani ter Narodno združenje svobode (Unione nazionale della libertà, desnica), krščanska demokracija in Demokratična socialistična fronta (Fronte democratico socialista, levica) na drugi. SIAU je predlagala dopolnitve programa glede položaja delavcev in enakopravnosti narodov. V pogajanja so se, v začetku sicer neuspešno, vključili tudi indipendentisti, po mnenju italijanskih vlad ­ nih krogov torej tisti, ki hočejo popolno samostojnost nove države. 31 CK KPS je 20. marca razpravljal o teh pogajanjih in ugotavljal, da načelnih rezulta ­ tov ni bilo: «Teoretično stojijo (proitalijani, op. a.) na stališču enakopravnosti in hoče- 29 AS, I, f. AIS, ae 256, dopis IO SIAU Indipendentističnemu odboru pri Fronti za neodvisnost, 20. februar 1947. 39 AS, I, f. GO KPJK, ae 293, Položaj po podpisu mirovne pogodbe, nedatirano. 11 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, Približevanje med Italijani in Slovani v Trstu, 18. marec 1947. 101 jo dvojezičnost pri nas (v bodoči coni B STO, op. a.), toda ne pri njih.«-- Tudi vodja italijanske strani na pogajanjih Fernando Gandusio je menil, da so bila pogajanja v začetku dobra, predlagano je bilo razmerje v številu svetovalcev za celotno STO 6:3 v korist Italijanov. Komunistična stran je nato pogajanja prekinila s pretvezo, da se ne bodo pogajali s qualunquisti, 55 čeprav so vse od začetka vedeli, da liberalec pred ­ stavlja tudi njih in bi tudi v njihovem imenu podpisal dogovor. 5' Junija 1947 so se tako pogajanja o skupnem nastopu o začasni vladi STO končala z bučnim nesporazumom, po mnenju ZVU v glavnem zaradi vztrajanja SIALI na dvo ­ jezičnosti v STO. To je bil proita lija nski blok pripravljen priznati le tam. kjer so bili Slovenci v večini. »Ponovite pogovore lahko pričakujemo, « je menila ZVU, »čim se hodo trije proitalijanski bloki sporazumeli o skupnih pogledih akcije proti proslovan- skemu bloku.« “'''' Italijanski vladni krogi pa so menili, da je bil vzrok za prekinitev pogajanj v zahtevi slavokomunistov, da bi kljub številčni premoči drugih v STO ohranili prevlado, in zaradi njihovih jezikovnih zahtev. 56 Aktiv KPJK je junija 1947 dogajanje v prihodnjem STO in s tem tudi pogajanja zno ­ va postavil v kontekst boja med reakcijo in demokracijo, v okvir nove splošne ofen ­ zive reakcionarnih sil, da preprečijo SIAU, komunistom in drugim demokratičnim si ­ lam udeležbo v prihodnji vladi STO. V okvir te nove Trumanove politike so šteli tudi kampanjo in procese zavezniškega sodišča proti partizanom, ki naj bi jih skušali pri ­ kazati kot ilegalne kriminalce, in poskus izhajanja glasila goriške Slovenske demo ­ kratske zveze, Demokracija. Kot glavnega krivca za to, da ni bila mogoča ustanovitev enotnega demokratičnega bloka, so prepoznali krščansko demokracijo, ki so ji ostale stranke slepo sledile. 57 SIAU je proitalijanskim strankam upravičeno oporekala, da bi stranke nekdanjega CLNG nastopale v imenu vseh Italijanov Trsta, saj je velik del delavcev med njimi še vedno podpiral SIAU: »Sparolo obrambe italijanstea Trsta ne bomo opravičevali bombne in teroristične napade na demokratično gibanje.« “* Čeprav so bile manifestacije in demonstracije v Julijski krajini takrat nekaj obi ­ čajnega in vsakdanjega, so ob raznih obletnicah in drugih priložnostih pripravili večje akcije, ki so še bolj razburkale že tako pregrete strasti. Ena prvih takih akcij je bilo zbiranje podpisov za priključitev k Jugoslaviji konec avgusta in v začetku septembra 1945. Te podpise naj bi predložili na bližnji konferenci v Londonu in z njimi podprli jugoslovanske zahteve. Med to akcijo so v coni A zbrali 79-960 podpisov Slovencev in 51-973 podpisov Italijanov, skupaj 131-933- Po drugem viru je bilo v coni A zbranih 127.000 podpisov (74.978 Slovencev, 51-848 Italijanov in 174 drugih), v okraju Trbiž 348, v Beneški Sloveniji 248 in pri odredu Jugoslovanske armade na Krasu 459-59 52 AS, I, f. CK ZKS, IK, šk. 2, zapisnik seje CK KPS, 20. marec 1947. 33 Fronte dell ’Uomo qualunque, več glej str 257-259- 35 ASDMAE, AP 1946—1950, Italia, b. 133, poročilo predstavništva Italije v Beogradu o pogovo ­ rih s F. Gandusijem, 24. julij 1947. 35 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO. poročilo ZVU za junij 1947. O poteku pogajanj je obširno pisal Primorski dnevnik, 12. in 1.3- junij 1947. 36 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, poročilo iz Trsta, 12. julij 1947. 37 AS, I, f. GO KPJK, ae 165, zapisnik seje partijskega aktiva KPJK, 11. junij 1947. 38 AS, I, f. GO SIAU, šk. 4, poročilo: O pogajanjih SIAU s strankami nekdanjega CLN, nedatirano. 39 ARS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša B. Kidriča E. Kardelju, nedatirana, ro ­ kopis; f. Boris Kraigher, šk. 1. Navedeni so tudi podatki za slovenski del cone B. in sicer so zbrali 93-679 podpisov, od tega 89.211 Slovencev (95%) in 4.439 Italijanov (23,9%) ter 29 drugih. Več v N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 135-137. 102 Italijanski vladni krogi so med podpisno akcijo dobivali obvestila, da v Trstu kro ­ žijo skupine slavokomunistov, ki naj bi ljudi prisilile k podpisom celo z grožnjami s smrtjo. Kot je poudaril Alcide De Gasperi, ZVU ni učinkovito ukrepala, saj naj bi bilo v demokraciji sicer dovoljeno zbirati podpise, a se pri tem ne smejo uporabljati nasil ­ na sredstva. 10 Odbor istrskih beguncev je poročal o dobro organizirani tajni mreži, ka ­ tere člani naj bi bili dobro plačani tako za demonstracije kot za stavke. Pretepali naj bi nekdanje italijanske vojake, trgali italijanske in včasih tudi zavezniške zastave, na ­ padali italijanske demonstrante, ugrabljali ljudi in po hišah zbirali podpise za Ju ­ goslavijo. Ob tem so dodali: -V večini so to ljudje, ki so se spustili z okoliških hribov.«" Prva večja proitalijanska manifestacija v Trstu, ob obletnici prihoda italijanske vojske v Trst ob koncil prve svetovne vojne, 3- november 1945. N nasprotju z italijansko stranjo pa jugoslovanski viri poročajo o sicer uspeli akci ­ ji zbiranja podpisov v celotni coni A, tudi na Goriškem, kjer so predvidevali največ težav. Vse več ljudi pa se je zaradi »akcijeproti nam, ki je vsak dan močnejša« Pečo podpisovati. Aretiranih je bilo tudi precej podpisovalcev, »ki bodo obtoženi, da so pri zbiranju podpisov grozili«. Kljub vsemu se je marsikje podpisalo 90 do 95 odstotkov ljudi, razen v Gorici, Tržiču, Kopru, Piranu in Kobaridu.' 2 Najmanj uspeha naj bi imeli zbiralci podpisov med srednjim slojem v Trstu, kjer naj bi jih ljudje največkrat prijazno sprejeli, podpis pa so zavrnili, rekoč, da so bili že enkrat ogoljufani: »Zgodili so se tudi slučaji, da so stranke poklicale AA policijo, ki je nabiralce aretirala, podpise strgala, aretirance nato največkrat izpustila, druge pa prej pretepla.«' 5 Gotovo so se posa ­ mezni incidenti med zbiranjem podpisov dogajali. Vendar so trditve italijanske strani o velikem nasilju med zbiranjem podpisov nelogične ob dejstvu, da se je v coni B, kjer je imela VUJA in s tem Jugoslavija vso oblast, podpisalo bistveno manj Italijanov * 12 40 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 7, obveščevalno poročilo, 13- september 1945; isto, pismo A. De Gasperija E. W. Stonu, 6. september 1945; isto, pismo E. W. Stona A. De Gasperiju, 12. oktober 1945- 41 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 145, poročilo Odbora istrskih beguncev raznim mini ­ strstvom, 29. avgust 1945. Tekst se v originalu glasi: »Si tratta per lo più di gente calala dai monti circovicini .« O grožnjah med akcijo zbiranja podpisov tudi v PRO, FO 371/48953 R 18361/15263/92, poročilo Investigation Committee of Venezia Giulia, 2. del, 14. november 1945, str. 191. 42 AS. I. f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 25. avgust 1945; isto, 6. septem ­ ber 1945; isto, 7. september 1945- 43 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 7. september 1945- 103 kot v coni A. Tako se je v Trstu podpisalo 32.427 Italijanov, v Tržiču 9.587, v Miljah 2.540, v Goriškem okrožju 7.091, v Koprskem okraju cone B pa le 4.439 ali 23 od ­ stotkov italijanskih volilnih upravičencev." Prva velika proitalijanska manifestacija je bila 3- novembra 1945, ob obletnici prihoda italijanske vojske v Trst leta 1918. CLNG je v letakih pozival italijansko vla ­ do, naj jim gmotno in moralno pomaga, saj je bila 'Julijska krajina sama, obupno sama«f Oznini obveščevalci so priprave na proslavo opazili že v drugi polovici okto ­ bra 1945. V Trstu naj bi se zbirali tudi ljudje iz Italije, med katerimi so bili tudi osoppov ­ ci. 16 Nek član Osoppa naj bi celo zagrozil, da bodo vrgli v zrak slovensko knjigarno v Trstu. Pojavili so se tudi letaki, kjer so primerjali Tita z Mussolinijem in jugoslovan ­ ski režim s fašizmom. Stranka akcije in krščanska demokracija naj bi celo organizira ­ li udarne skupine, ki so bile oborožene z bombami in pištolami. 1' Te manifestacije so povezovali tudi z dogodki, ki so se konec oktobra zgodili v Kopru. Tam so ob uved ­ bi t. i. jugolire izbruhnile demonstracije, ki jim je sledilo »spontano dogajanje naro­ da», med katerim je bilo nekaj ljudi, ki so demonstrirali proti jugoslovanskim oblastem, ubitih.* 8 Med obiskom razmejitvene komisije, ki je spomladi 1946 prišla na sporno območje, je nasilje doseglo vrhunec. Italijanska stran se je opomogla in je bila odtlej tudi na ulici enakovredna jugoslovanski. Kot poročajo nekateri viri, je italijanska vla ­ da februarja 1946 poslala v Trst posebno komisijo, ki je prevzela organizacijo akcij tako v coni A kot B.'9 CLNG se je na prihod komisije pripravljal z letaki, peticijami, zastavami, tudi črnimi v znak protesta zaradi Istre, kjer Italijani naj ne bi mogli svo ­ bodno izraziti svoje volje. 50 Krščanska demokracija je pozivala: »Danes se ne borimo samo za Trst, ampak tudi za Istro, Buzet, Pazin, ki so ogroženi. Zato poslušajte, kar vam bo naročil CLN, in bodite odločni, ker se gre za naše življenje ali smrt.« Orga- nizirali so tudi posebne skupine mladih in fizično močnih, ki so imeli nalogo brani ­ ti manifestante, in obenem pri podpolkovniku J. C. Smuthsu, ki je nadomeščal Alfreda Bowmana, protestirali, kol so poročali jugoslovanski obveščevalci, »zaradi navala sla- vokomunistov v Trst, da bi pretvorili značaj Trsta, kar prinaša s seboj krvave inci ­ dente«. Ker so imeli slabe izkušnje iz preteklosti, ko je nasprotna stran za njihove na- 44 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša B. Kidriča E. Kardelju, nedatirana: f. Boris Kraigher, šk. 2, podatki PNOO o podpisih za Jugoslavijo. 45 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, letak CLNG, 4. november 1945- 46 AS, 1, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 6. november 1945. V njem poročajo, da Tržačani, »ki niso včlanjeni v nobeno antifašistično organizacijo in ne v drugih organiza­ cijah (takih je v Trstu mnogo) pravijo, da bi 80 % udeležencev fašistične sobotne manifestacije v slučaju plebiscita v Trstu ne imelo volilne pravice, ker so bili sami tujci, kar pa je bilo do­ mačinov', so bili sami italijanski priseljenci, uradniki, študentje«. 47 AS, I, f. Edvard Kardelj, šk. 30, Politično situacijsko poročilo načelstva Ozne (Ivo Svetina) od 21. do 28. oktobra 1945; f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani. 26. in 30. oktober 1945. 48 AS, I, f. GO SIAU, šk. 2, zapisnik seje IO SIAU, 5. november 1945; PRO, FO 371/48953 R 18136/15263/92, poročilo Investigation Committee of Venezia Giulia, 2. del, 14. november 1945, str. 209-216; N. Troha, Prispevki 1996, str. 80. 49 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, Poročilo o položaju v Julijski krajini, 28. februar 1946. * AS, I, L AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v 'Prstu in Julijski krajini. 21. januar 1946. 104 mere izvedela in učinkovito ukrepala, so priprave potekale v tajnosti? 1 V priprave je na italijanski strani aktivno posegla obnovljena Narodna zveza (Lega nazionale), ki je pozivala Italijane, naj se udeležijo manifestacije ob prihodu razmejitvene komisi ­ je. Desničarji so organizirali posebne skvadre, bande SAM (Squadre d azione Musso ­ lini). in se odločili nastopiti tudi z orožjem »proti elementom, ki skušajo lepiti letake in napise po zidovih-P- Na prihod komisije so se temeljito pripravljali tudi tisti, ki so zahtevali Jugoslavijo. Priprave so bile skrbno načrtovane, slovenske oblasti so na Primorsko poslale ne le propagandno in študijsko gradivo, ampak tudi ljudi, ki so pomagali pri organizaciji na terenu. Organizirali so skupine, ki so nato pričale pred komisijo, izdali so razne publikacije, izobesili na tisoče zastav, izdelali napise na hišah ipd? 1 Vendar pa jugoslovanske oblasti niso pričakovale tako množičnih in nasilnih itali ­ janskih demonstracij, kakršne so izbruhnile med 24. in 28. marcem 1946, zlasti v Trstu in Gorici. Na zagovornike Italije so še vedno gledale podcenjujoče in menile, da niso sposobni organizirati množic. Tako naj bi »reakcija, zavedajoč se svoje nemoči, skuša dati italijanstvu drug navdih- parole Živela Togliattijeva Italija. Reakcija pripravlja v Trstu precej člankov, v katerih hoče prikazati Tita kot novega fašista in jugoslo ­ vansko demokracijo kot novo diktaturo.«5' Še prve dni marca 1946 so javljali CK KPS, da se teror sicer veča, a ga izvaja ZVU, med tem ko so Italijani zavzeli stališče čakan ­ ja, naj ne bi pripravljali nobenih manifestacij in so pozivali k miru in resnosti. »Hočejo s tem in s policijo demoralizirati nas. Je to znak njihove slabosti ali namen, na ta način oslabiti nas in pozneje napraviti svojo akcijo,« se je spraševal Boris Kraigher? 5 Prve italijanske demonstracije je Boris Kidrič še označil kot klavrne poskuse, ki so »še klavrnejepropadli. Kljub temu, da se trudijo z vsemi silami, Angleži doslej niso uspeli opogumiti Italijanov, razen v stilu provokacij.Te ugotovitve pa niso več po ­ novili za demonstracije 24. marca, ko je Boris Kraigher poročal v Ljubljano: »Okrog poldneva so se začele zbirati grupe reakcije za protidemonstracije. Naši so jih do dveh v glavnem razbili in so se nato vsi razšli. Reakcija se je kmalu začela ponovno zbi­ rati in demonstrira v gruči od 8 do 10 tisoč ljudi ... Naših je sicer več, vendar ne uspejo razbiti italijanskih demonstracij.«\{A\prh so tudi zahtevali, naj zahodni zavezni ­ ki zasedejo cono B in celo Dalmacijo? 7 Naslednji dan je Lidija Šentjurc poročala Ed ­ vardu Kardelju: »Včerajje reakciji v Trstu uspelo izvesti dokaj močno manifestacijo po ulicah centra mesta. Naši so vzdržali položaje pred hoteli, kjer se nahaja polici ­ ja. V večernih urah so naši prevladali in manifestirali do polnoči, vendar so po cen­ tru na hišah ostale italijanske zastave.« Tega dne je bila tudi največja manifestacija tistih, ki so zahtevali priključitev k Jugoslaviji. »Naši na mnogih mestih jurišajo. Prebili so kordone civilne in vojaške policije in razgnali vse poizkuse CLN-ovskih manife­ stacij. Piazza Unità polna, tudi vsa obala pred hoteli, kjer je komisija.« 5* 51 AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Trstu in Julijski krajini, 4. februar 1946. 52 AS, I, f. AIS, ae 421. situacijsko poročilo, nepodpisano, 4. marec 1946. 53 AS, I. f. Boris Kraigher, šk. 2; f. GO KPJK, ae 231-238, 240-242, 283, 382, 388; France Perovšek: Moja resnica, Ljubljana 1995 (v nadaljevanju F. Perovšek, Moja resnica), str. 83-85. 54 AS, I. f. GO KPJK, ae 146, zapisnik seje aktiva KPJK, 18. februar 1946. 55 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša B. Kraigherja CK KPS, 10. marec 1946. 56 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 18. marec 1946. ’ AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, pismo B. Kraigherja CK KPS, 24. marec 1946. 58 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša L. Šentjurc E. Kardelju, 25. marec 1946. 105 Na manifestacijo 24. marca 1946 so pozvale vse proitalijanske stranke in organi ­ zacije. Pomembno nalogo je prevzela mladina. Ustanovili so akcijske skupine iz naj­ bolj predanih pripadnikov CLNG, v katere pa se je, kot jih je označila jugoslovanska stran, vključila tudi vsa sodrga fašistične dobe. Ti naj bi tudi prevzeli pobudo, vodili manifestacije, razdeljevali zastave, določali kraje zborovanj, tako da je CLNG lahko ostal nekompromitiran. 59 Podobno je bilo na manifestacijah 27. marca 1946, ko je oživitev italijanstva (rinascita dell'italianità) dosegla vrhunec, ki je presenetil tako Ju ­ goslovane kot ZVU. Odtlej sta bila oba bloka sposobna, da sta se odprto spopadla. Giampaolo Valdevit meni, da to sicer še ni bila prava demokracija, bila pa je njen za ­ metek, ki je poleg obnovitve italijanskega samozaupanja prinašal tudi nekaj, kar je bilo manj ohrabrujoče - poskuse militantnih paravojaških skupin, da prevzamejo prvenstvo. V ospredje je prihajal italijanski ekstremizem, največ prek mladine in tudi v okviru nekaterih strank CLNG.60 Proitalijanski demonstranti so bili oboroženi s kiji, palicami, noži in strelnim orožjem, ki naj bi jim ga preskrbeli zavezniki. Slovenske oblasti so konec marca poročale Edvardu Kardelju: “Uporabljajo liajlmjše fašistične bandite. Forsirajo notorno fašistične metode pretepanja, razbijanja lokalov, stanovanj itd. V sredo (27. marca 1946, op. a.) so njihove bande nosile obešenega Tita. Ker so se te demonstracije vršile pod angleško zaščito, bi bilo dobro uradno protestirati ... Zadnje italijanske demonstracije so besnele odprotislovanskega šovinizma. Angleži so aranžirali kot da so udeležene vse italijanske stranke, skupno in celo na čelu z italijansko partijo. Pellegrini taji svoje prste, toda vse kaže, da je pomagal organi­ zirati. Zahtevali bomo njihovo izjavo. Spopadi, ki so ob prihodu razmejitvene komisije izbruhnili v Trstu, so se razširili tudi v druga mesta. Proitalijanski demonstranti so razbijali okna, vdirali na sedeže na ­ sprotnih organizacij, prihajalo je do medsebojnih pretepov in tudi do pretepov proju- goslovanskih demonstrantov s policijo. Samo 25. marca je bilo 30 ranjenih in 100 aretiranih, 26. marca 60 ranjenih in 150 aretiranih/ ’2 ZVU pa je obtožila tudi kar nekaj članov civilne policije zaradi pretepanja in krivih priseg pred sodiščem. 65 V Gorici so bile velike proitalijanske manifestacije 24., 27. in 28. marca 1946, ki naj bi se jih udeležilo trideset tisoč ljudi. 6' Tudi v Gorici je že nekaj dni pred tem prišlo do izzi ­ vanj in pretepov med nasprotnima blokoma. »Fašisti» so vdirali v stanovanja in razbi ­ jali izložbe slovenskih trgovcev ter med drugim razdejali stanovanje predsednika PNOO Franceta Bevka in napadli njegovo ženo. 65 Mnogi so v proitalijanski manifestaciji sodelovali predvsem zaradi zavzemanja za italijanstvo. Kot je ugotavljalo vodstvo goriške KPJK, je reakciji uspelo, da poudarek teh manifestacij ni bil v razkolu med fašizmom in protifašizmom, med pravimi in nepravimi demokrati obeh narodnosti, ampak na delitvi med Italijani in Slovenci. V 59 AS, I, f. AIS, ae 236, Poročilo o delovanju akcijskih grup -squadre d azione» med šovinistično manifestacijo, 14. april 1946. 60 G. Valdevit, Il Piccolo. 61 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša L. Šentjurc E. Kardelju, 29- marec 1946; f. GO KPJK, ae 388, osebni arhiv B. Kraigherja, pismo B. Kraigherja CK KPS, 1. april 1946. Giacomo Pellegrini je bil eden vodilnih tržaških komunistov. 62 Primorski dnevnik, 27. marec 1946; AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša L. Šen ­ tjurc E. Kardelju, 25. marec 1946; isto, depeša zvezni vladi, nepodpisana, 29- marec 1946. 63 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, pismo B. Kraigherja CK KPS, 18. april 1946. 6' ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, Gorica, 5. april 1946. 65 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša L. Šentjurc E. Kardelju, 25. marec 1946. 106 nasprotju s Trstom in nekaterimi drugimi kraji na projugoslovanskih demonstracijah v Gorici Italijanov skoraj ni bilo, zlasti ni bilo Furlanov. To je vplivalo na Slovence, ki so zato tudi sami deloma popustili vplivu nacionalizma in so se zato nasprotja med blokoma zelo zaostrila. Okrožni partijski komite je tudi menil, da so se jugoslo ­ vanske manifestacije udeležili nekateri, ki tam ne bi smeli biti. 66 Podobno kot v Trstu se je tudi ZVU v Gorici postavila izrazito na italijansko stran, zaprla 150 manifes- tantov, ki so manifestirali za Jugoslavijo, vendar nobenega »fašističnega provokator ­ ja«. Tudi demokratični Italijani so se po manifestaciji pritoževali zaradi prevlade fašistov in skrajnega nacionalizma. 6' Proji tposlova i iško zborovanje na osrednjem tržaškem trgu Unità ob obisku mednarodne razmejitvene komisije inarca 194(5. Na sliki so dobro vidne tudi italijanske zastave z zvezdo. Na silovite italijanske demonstracije je tudi SIAU odgovorila z nasiljem, velikimi manifestacijami in delavskim pohodom v središče mesta 1. in 2. aprila 1946.68 Ni pa jim uspelo organizirati splošne stavke in so morali prvič po maju 1945 priznati poraz. Gladovno stavko so prekinili tudi zaprti manifestanti, ko jim je ZVU obljubila, da jih bo izpustila. »ljudje so utrujeni," je ugotavljal Boris Kraigher. 69 Ob vsem nasilju in sovraštvu so nekateri iz obeh taborov ohranili stike. Tako je imel dober teden po silovitih demonstracijah 6. aprila 1946 Josip Mihelčič sestanek s Fernandom Gandusijem. Na italijanski strani so se nekateri zavedali, da so šle izrazi ­ to šovinistične proitalijanske demonstracije predaleč, »jako skromna njihova manjšina tega nastopa ne odobrava,« je pisal Mihelčič Kraigherju po pogovoru z Gandusijem, »medtem ko hoče velika večina po izbrani poti naprej, to je intransingento stališče proti nam - tudi proti volji Rima.«Nse večji razkol je bil ob tem vprašanju tudi v CLNG, kjer je bila večina proti vsakim pogajanjem, medtem ko se je manjšina skupaj s predsednikom Antoniom Fondo zavzemala za pogajanja. Kot piše Josip Mihelčič, celo socialist Edmondo Puecher, »ki diktira svoji stranki svojo voljo, ne želi izprememb, češ, da imajo sedaj oni nekaj oblasti in zakaj naj bi jo eventualno delili z itami. Ta Pri tem so mišljeni zlasti slovenski politični emigranti. 67 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, Analiza položaja v Goriškem okrožju (po obisku razme ­ jitvene komisije), nepodpisana, nedatirana; isto, poročilo o manifestacijah 28. marca 1946 v Gorici, nepodpisano, nedatirano; isto, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 8. april 1946. 68J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 147; Primorski dnevnik, 3- in 4. april 1946. 69 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, pismo B. Kraigherja CK KPS, 2. april 1946. 107 manjšina, ki je za sporazum z nami, ne more doseči niti tega, da bi ta vplival na n jihove časopise, da bi pisali proti nam v man j surovem tonur« Gandusio je ob tem ugotavljal: “Zaslepljenost tukajšnjih italijanskih politikov je obupna, ne vidijo tudi, da seje izhod približal Trsta na par kilometrov.''" V coni A so se občasno pojavljale govorice o vojaškem udaru, ki naj bi ga v tej coni izvedla Jugoslavija na poziv njej naklonjenih tamkajšnjih krogov. Nimam na vo ­ ljo potrebnih virov, ki bi dokazovali, koliko je bilo v teh govoricah resnice, koliko pa so bile le načrtno vnašanje zmede ali plod govoric. Je pa imela Jugoslavija zgled v Italiji, ki je z zavzetjem Reke po prvi svetovni vojni izsilila njeno priključitev. Iz vi ­ rov italijanskega zunanjega ministrstva je razvidno, da so se tega zavedali tudi itali ­ janski vladni krogi. 71 Prvič so se govorice o intervenciji Jugoslovanske armade v Trstu pojavile že sre ­ di oktobra 1945, ko je SIAU organizirala Festival dela, med katerim je prišlo v Trst veliko Slovencev iz okolice. Ponovile so se januarja in februarja naslednje leto, ko je Jugoslavija med 15. januarjem in 15. februarjem na mejo premaknila pet novih divi ­ zij s 25 do 30 tisoč ljudmi. 72 Govorice so se pojavile tudi maja 1946, ko najdemo v poročilu italijanske ambasade v Moskvi oceno, da morajo v primeru jugoslovanskega udara na Trst upoštevati, preden se odločijo za ukrepe, da je za Titom vsa Sovjetska zveza s svojo politično in materialno težo. 75 Podobne govorice so se pojavljale tudi na Goriškem. V pripravah na prihod razmejitvene komisije, ki so jo pričakovali že oktobra 1945, naj bi jugoslovanska stran izbrisala napise: Tito, Stalin, komunizem in jih nadomestila z napisi za Jugoslavijo. Obenem naj bi tja prihajali oboroženi agenti Ozne in organizirali tajne oborožene sku ­ pine. 7' Med obiskom razmejitvene komisije so nato poročali, da naj bi bilo v Ljudskem domu pravo skladišče orožja, ki bi se v primeru potrebe uporabilo, med člani za ­ vezniške civilne policije pa naj bi bili tudi člani Ozne. 75 V Gorico, kjer je bilo med obiskom komisije izobešenih malo jugoslovanskih zastav, so prihajali ljudje iz za ­ ledja in organizirali slovenske manifestacije. Ena takih je bila demonstracija 12. mar ­ ca 1946 proti ravnanju civilne policije v Škednju, na kateri je tri tisoč ljudi vzklikalo gesla proti civilni policiji, fašistom, in tudi, tako italijansko poročilo, smrt Italijanom. Tem protestom pa se naj ne bi pridružila goriška sekcija partije, ki je ukazala italijan ­ skim delavcem, da gredo na delo in ne protestirajo v korist Slovanov. 76 ZVU je 12. junija 1946 proslavljala prvo obletnico svojega prihoda v Trst z mani ­ festacijami, ki naj bi jih, tako italijansko poročilo, Slovani skušali preprečiti. »Vse do '° AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo J. Mihelčiča o sestanku s F. Gandusijem 6. aprila 1946, 7. april 1946. V tem času so na pobudo italijanske vlade potekali pogovori med tamkajšnjimi krogi (prek Mihelčiča in Gandusija) o možnostih neposrednega dogovora med Italijo in Ju ­ goslavijo, glej str. 91. 1 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, različna poročila o možnosti jugoslovanskega vo ­ jaškega udara na Trst. ‘-'AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 21. oktober 1945; ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, promemoria za predsednika vlade in Delegacijo za meje o položaju v Julijski krajini, 4. april 1946. 73 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, poročilo italijanskega ambasadorja v Moskvi P. Quaronija o možnem jugoslovanskem vojaškem udaru na Trst, 12. maj 1946. ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavija, Julijska krajina, razne novice, oktober 1945. '5 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, Gorica in pokrajina, politični položaj, 1. marec 1946. '"’ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo organizacijskega odbora CG ACR, 11. marec 1946; isto, Položaj v Julijski krajini, 28. marec 1946. 108 18. junija so se slovanske skvadre spuščale iz predmestij in iz cone B, začele lov na Italijane' 1 in napadale javne ustanove v centru.-VeWko oken je bilo razbitih, en člo ­ vek zaklan in en težko ranjen. 78 79 80 Napetost je ob začetku četrtega zasedanja Sveta zunanjih ministrov, 26. junija 1946, še narasla. Na dan solidarnosti z istrskimi begunci 29. junija 1946 je bila na trgu Unità v Trstu velika manifestacija, ki ji je sledila jugoslovanska protimanifestacija.' 9 Naslednji dan bi morala priti v Trst karavana kolesarjev Giro d'Italia, kjer so ji priprav ­ ljali svečan sprejem, vendar so jo privrženci SIALI ustavili pri Tržiču. Ob tem je prišlo do incidentov. V Trstu, kjer so kolesarje pričakovali, je tudi zaradi dezinformacij o mrtvih in ranjenih prišlo do divjanja italijanskih desničarjev. Napadali so sedeže KPJK, SIAU in PNOO, časopisne hiše, zavezniška policija pa je dogajanje le opazovala. V odgovor so projugoslovanske organizacije pripravile stavko in obenem vložile protest z zahtevo, da se razpusti CLNG «z obtožbo, da so oni organizirali fašistične bande in da so odgovorni za barbarsko požiganje in uničevanje naših zgradb«.® Tudi karabinjersko poročilo potrjuje, da so takoj po novici o napadu na kolesar ­ je napadli nekatere slovenske trgovine, sedež Zveze primorskih partizanov, kjer so za ­ žigali pohištvo in zastave, dva sedeža Enotnih sindikatov, štiri kulturne krožke, sedež KPJK in SIALI ter skušali zažgati palačo v Ulici Carducci, kjer je bil sedež PNOO, ki so jo imenovali slovansko ministrstvo (ministero slavo). V spopadih 30. junija je bilo ra ­ njenih trideset ljudi. Obenem so streljali tudi z oken jugoslovanskega podjetja UIVOD, ena deklica je bila ranjena. »Slavokomunisti« so napadli sedeže CLN v Gorici, krščan ­ ske demokracije v Miljah, socialistov v Ronkah in Tržiču. Spopadi so se nadaljevali v naslednjih dneh, ko so vrgli bombo tudi na skupino zavezniških vojakov in jih pet ranili. Zažgali so celodnevno naklado glasila KPJK II Lavoratore in napadli sedež glasi ­ la CLNG La Voce Libera. CLNG je v znak protesta 10. julija pozval Tržačane na stavko. 81 Ker je policija dogajanje le opazovala in dopuščala divjanje »fašistov«, je med Ju ­ goslaviji naklonjenimi zavladalo veliko ogorčenje. Boris Kraigher je od jugoslovanske vlade zahteval, naj vloži proteste na mirovni konferenci in zahteva razpust CLNG. Obenem je zahteval denarno pomoč in hrano. 82 ZVU je 3- julija, torej dan po spreje ­ mu sklepa o ustanovitvi STO v Parizu, razglasila splošno stavko za ilegalno in hotela aretirati stavkovni odbor, ki se je umaknil v cono B. Obenem je blokirala pošiljanje živeža stavkajočim v cono A.83 * 85 Splošna stavka julija 1946 je bila največja stavka, ki so jo organizirale KPJK, SIAU in Enotni sindikati, in je bila izključno politične narave, saj je odmevala tako v Julij- V originalu »caccia all'italiano«. 8 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju v Trstu, nepodpisano, 1. julij 1946. 79 Primorski dnevnik, 30. junij 1946. 80 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša B. Kraigherja CK KPS, 1. julij 1946. 81 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo glavne komande karabinjerjev, 1. in 2. julij 1946; AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša B. Kraigherja CK KPS, 1. julij 1946. 82 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša B. Kraigherja CK KPS, 1. julij 1946. Razpust CLNG je zahte ­ val, «ker so organizatorji fašističnih band in odgovorni za barbarstvo. Zahtevajo naj njihove aretacije in povračilo škode.« 85 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša L. Šentjurc CK KPJ, 5. julij 1946; G. Valdevit, La questione di Trešte, str. 152. Proces proti stavkovnemu odboru (Ermanno Solieri, Anton Ukmar. Eugenio Laurenti, Franc Štoka, Giordano Sorta, Antonio Juraga, Emilio Semiili) je bil šele novembra 1948. Obsojeni so bili na 4 mesece zapora, Primorski dnevnik, 11.-27. november 1948. 109 ski krajini kot meli širše. Stavkovne zahteve so se spreminjale, zlasti potem, ko je pri ­ šlo do sklepa o ustanovitvi STO v Parizu. Z zahtevami za Jugoslavijo je po mnenju GO KPJK, sprejetim na seji 17. julija, dobila tudi zunanjepolitični pomen. s ' Stavka je bila v Tržiču, Gorici in Miljah popolna, medtem ko v Trstu ni sodelovalo središče me ­ sta. Ker je bila v času sprejema sklepov o ustanovitvi STO, so v njeno dogajanje še bolj aktivno kot sicer ob akcijah projugoslovanskih organizacij posegle slovenske oblasti in CK KPS, ki je zahteval, naj odločitve ZVU izkoristijo kot dokaz, da Britan ­ ci ščitijo fašiste in da boj proti fašistom razglašajo za protizakonit/' Po prvih nav ­ dušenih ocenah o uspehu stavke so prišle tudi drugačne, ki so kazale, da ne bo dosegla svojih ciljev. Stavka se je nato zaključila po dvanajstih dneh z demonstra ­ cijami, na katerih naj bi sodelovalo kar sto tisoč ljudi? ’ V tem času je prišlo tudi do incidenta na demarkacijski črti pri Kobaridu, ko sta bila ubita dva jugoslovanska vojaka/ 7 Za ZVU je bila stavka poskus projugoslovanske strani, da bi dokazala, kako zavezniki niso sposobni obdržati reda v coni A in da je zato zlasti v lokalni upravi potrebna močnejša navzočnost jugoslovanske strani. Stavka naj bi bila po njenem tudi poskus jugoslovanskega nacionalizma, ki ga je podpirala Moskva. ZVU jo je obravnavala v okviru zunanje in notranje grožnje njeni navzočnosti v coni A?s Poleti 1946 je vpliv Jugoslavije rasel tudi na nekaterih območjih, kjer so bili Ita ­ lijani v veliki večini. Italijanski krogi so bili prepričani, da so takšne razmere posledi ­ ca močne propagande SIAU, ki je bila uspešna zlasti zaradi splošne revščine in brez ­ poselnosti/ 9 Napetost so povečale tudi govorice o jugoslovanskem vojaškem vpadu v cono A, kamor naj bi prišli na poziv tamkajšnjih organizacij, če zaključki mirovne konference ne bi bili v korist Jugoslavije. 90 Jugoslovanskega napada so se bali tudi zavezniki, ki so zato okrepili svoje sile v Gorici, organizirali čistke velikega obsega, uvedli strog nadzor oseb, okrepili oborožitev tudi s tanki, ki so jih postavili na de ­ markacijsko črto, zlasti okrog Gorice in pri Kobaridu. V nekaterih enotah naj bi bili po italijanskih virih tudi Srbi v ameriških uniformah. 91 Pariški sklep o ustanovitvi STO in sprejemu francoske črte je stališča proitali- janskega bloka še zaostril. Zlasti odločitve glede Istre in Trsta so razglasili za nedo ­ stojno trgovino v škodo te najbolj italijanske od vseh dežel in pričakovali proteste v preostalih italijanskih pokrajinah. -VPulju in Istri so se širile ideje, da bi pred odhodom vse porušili, da bi jugoslovanski uzurpator lahko okupiral le ruševine. S tem bi tudi 81 AS, I, f. GO KPJK, ae 121, zapisnik pogovora med člani GO KPJK in predstavniki CK KPS v Kopru, 14. julij 1946; isto, zapisnik seje GO KPJK. 12. julij 1946; isto, zapisnik seje GO KPJK. 17. julij 1946. 85 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša M. Marinka CK KPJ, 5. julij 1946; isto, depeša L. Šentjurc CK KPJ, 5. julij 1946; depeša L. Šentjurc CK KPJ, nedatirana. Med drugim piše: »Zadnje dni so naši v Trstu precej aktivni. Razbili so fašističnim bandam nekaj lokalov, trgovin, kino. bare itd. Prevrnili so nekoliko tramvajev in avtobusov, pretepli štrajkbreherje, zažgali hiše dveh orga­ niziranih fašističnih band, ubili tri fašiste itd.« 86 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša M. Marinka CK KPJ, 9. julij 1946; f. GO SIAU, šk. 7, m. stavka 1. do 12. julija 1946, pripombe h generalni stavki. 87 Primorski dnevnik, 16. julij 1946. 88 G. Valdevit, La questione di Trešte, str. 153, 154. 89 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavija, b. 6, poročilo iz Vidma, 3- avgust 1946. 90 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, promemoria, 19. avgust 1946. 91 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4. poročilo, 12. junij 1946. 110 ohranili za zgodovino krivico, ki so jim jo prizadejali Anglo-Američani,« so poročali italijanski vladi že 3- julija 1946.92 Sklep o sprejemu francoske črte, ki je velik del Istre pripisovala Jugoslaviji, je spro ­ žil nov val odseljevanja istrskih Italijanov. Njihovo naseljevanje v coni A je še bolj ra ­ dikaliziralo že tako zaostrene politične razmere. Obenem so istrski priseljenci spremi ­ njali etnično in tudi politično strukturo krajev, kamor so se naseljevali. Tako je v Tržiču, ki je bil večinsko naklonjen Jugoslaviji, zaradi odseljevanja delavstva in pri ­ hoda Istranov, zlasti Puljčanov januarja 1947, prihajalo do vse večje napetosti in do spopadov. Kot je ugotavljala ZVU, je položaj še radikaliziralo dejstvo, da je bila uso ­ da Tržiča znana in je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo tudi dejansko vključil v Italijo. Teroristična aktivnost proilalijanov je naraščala tudi na delu Goriške, ki je osta ­ jal pod Italijo. * 95 Splošna stavka projugoslovanskih organizacij julija 1946. Stavkajoči prejemajo pomoč. Novi neredi so izbruhnili pred 1. majem 1947, ko so Enotni sindikati pripravljali množično manifestacijo. V Tržiču so metali bombe na zagovornike Jugoslavije, izbruh ­ nila je študentska stavka proti odstavitvi rektorja. V noči na 25. april je skupina Italijanov skušala razbiti apolitično slovensko predstavo v Tržaškem narodnem gle ­ dališču. Zvečer 30. aprila so na povorko z baklami vrgli dve bombi, naslednji dan eno proti skupini tristotih partizanov, ki so se vračali s prvomajske proslave, in eno zvečer med odprtjem kmečkega praznika, ki so ga pripravili tisti, ki so zahtevali Jugoslavijo. ZVU je ugotavljala, da so bili proslovani ali komunisti (odvisno od tega, kdo piše) dobro organizirani za proslavo 1. maja in da je bil njihov cilj demonstrirati so ­ lidarnost demokratičnih sil, izogniti se incidentom in s tem dokazati, da zavezniške 92 ASĐMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju, dodatek, 3. julij 1946. 95 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, mesečno poročilo ZVIJ za januar 1947. Več o tej problematiki glej Sandi Volk: Italijanski begunci iz Istre kot subjekt »propagande italijanst- va« v Italiji in »nacionalne bonifikacije« v Trstu v letih 1945-1954, Zgodovinski časopis, 1. 51, 1997, št. 2, str. 241-254 (v nadaljevanju S. Volk. Zgodovinski časopis 1997). 111 enote niso več potrebne za vzpostavljanje reda. Italijanska reakcija na ta dogajanja pa je bila po mnenju ZVU »zlonamerna, a slaba in nedisciplinirana«.' 1' Nasilje proitalijanskega bloka se je še povečalo po smrtni obsodbi Marie Pasqui- nelli zaradi uboja zavezniškega oficirja R. \V. L. De Wintona, komandanta posadke v Pulju, 10. februarja 1947. Pasquinellijeva je bila članica fašistične stranke od leta 1933 in je od 1945 živela v Trstu ter sodelovala v Odboru za esule (Comitato per gli esuli). Uboj je izvršila, kot je sama izjavila, v znak upora proti Štirim velikim, ki so na pariški konferenci v nasprotju s pravico, humanostjo in politično modrostjo sklenili odtrgali iz materinega objema najbolj svete italijanske kraje. Verjela je v fašizem, ker je meni ­ la, da bi prek njega lahko Italija dosegla veličino. Iz nje so naredili mučenico za sve ­ to italijansko stvar. Časopisje je postavilo v ospredje dva aspekta, njeno človeško po ­ dobo in položaj beguncev iz Istre in Dalmacije. Umor je postal gesla poguma, ki ga je zagrešila oseba, ki je splošen interes postavila pred osebnega. ys Ti krogi so izha ­ jali iz teze o pohabljenih mejah in nepravičnem miru. Za vse gorje so bili krivi Slovani, imperialisti, zatiralci in preganjalci Italijanov le zaradi italijanstva. Fojbe so bile zgolj narodnostno maščevanje, ključ za razlago komaj pretekle zgodovine in osnovno sti ­ čišče vsega presojanja. Tudi ZVU je ugotavljala, da ne le v Trstu, ampak povsod zahodno od francoske črte, raste moč italijanskih desničarjev, ki so se konsolidirali. Vojaška uprava je vse težje preprečevala, kot jih je sama imenovala, divje protikomunistične in protislovan- ske incidente.* ’ Bombni napadi so se nadaljevali tudi naslednje mesece. Neofašisti so skušali ustanoviti lokalno vejo Italijanske nacionalne stranke (Partito nazionale italia ­ no). Obenem pa si je jugoslovanska stran skušala pridobiti v STO čim močnejše go ­ spodarske pozicije in je prek italijanskih posrednikov kupovala lastnino, skušala do ­ biti kontrolo v uradu za preskrbo SEPRAL, da bi imela nadzor nad uvozom hrane, in poskušala prodreti tudi v policijske sileJK. * 95 96 97 9i AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, mesečno poročilo ZVU za april 1947. 95 Nazionalismo e neofascismo, C. Vetter, str. 143-157. 96 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, mesečno poročilo ZVU za april 1947. 97 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, mesečno poročilo ZVU za junij 1947. 112 SLOVENCI V CONI A JULIJSKE KRAJINE POLITIKA SIAU IN ODNOS SLOVENCEV DO NJE V referatu o Slovencih na Tržaškem se je neznani avtor leta 1947 opredelil, da predstavljajo v tem času Slovenci politično najbolj strnjen in bojevit del prebivalstva, kar ima korenine v zgodovinskih razmerah. Združila jih je zmagovita Osvobodilna fronta, predstavljali so bojno jedro Slovansko-italijanske antifašistične unije in bili zgled italijanskemu narodu v boju za njegove demokratične pravice. 1 Šele po pri ­ družitvi k Jugoslaviji septembra leta 1947 naj bi se na območju, pridruženem Jugo ­ slaviji, začela diferenciacija, torej razlikovanje med privrženci in nasprotniki takrat ­ nih slovenskih oblasti, nasprotniki in privrženci socializma. Toda pri njeni izvedbi naj bi, tako vodstvo goriške partije, uporabili taktnost in enotnost ljudstva, ki je »bilo z nami iz nacionalnih ozirov, da bi se obdržalo tudi sedaj, ko prihaja do poudarka socialna plat«. 2 3 Obe navedbi slovenskih partijskih aktivistov povzemata temelj, ki je prevladal med Slovenci na Primorskem v letih 1945-1947, torej v času t. i. boja za meje, združiti vse sile za to, da se pridružijo k matici. Slovence, ki so ostali v coni A Julijske krajine, je po umiku Jugoslovanske armade in ob prihodu zaveznikov prevzelo malodušje. Zavezniška uprava je bila za mnoge med njimi sicer mil, a vendarle nov okupator. To razpoloženje je bilo hitro preseženo in so že konec junija 1945, kot je pisal javni tožilec za Goriško Mirko Šlibar, »žalnim manifestacijam, ki so sledile po vseh vaseh in večjih centrih z odhodom Jugoslovanske armade, sledile burne manifestacije prebivalstva za priključitev k federativni demo­ kratični Jugoslaviji in za ohranitev demokratične narodne oblasti«. Teh manifestacij so se udeleževali tudi ljudje, ki so »doslej stali več ali manj ob strani. Tudi njih je prevzela splošna iskrena želja večine po ohranitvi v borbi priborjenih demokratičnih pravic« in pokazali »jasno vsemu svetu voljo našega ljudstva, ki se za svoje pravice ne da od nikogar ogoljufati P Velika večina primorskih Slovencev je med vojno sodelovala v OF in se nato vključila v njeno naslednico - Slovensko-italijansko (od 12. avgusta 1945 Slovansko- -italijansko) antifašistično unijo (SIAU). Zato je bila nerealna ocena krogov italijanske 1 AS, I, f. GO KPJK, ae 308, referat: Slovenci na Tržaškem ozemlju, nedatiran, po septembru 1947. Tekst je napisan v takratnem značilnem slogu s poudarjanjem boja, bojevitosti ipd. 2 AS, I, f. CK ZKS, fase. 30, OK KPJK za Goriško, zapisnik OK KPS za Goriško, 23. september 1947. 3 AS, I, f. PNOO, m. 3, poročilo javnega tožilca za Goriško M. Šlibarja javnemu tožilcu za Slo ­ vensko primorje in Trst S. Peterinu, 21. junij 1945. 113 vlade, kar je potrdilo tudi poznejše dogajanje, da so njihove možnosti izredno velike, ker »Slovani v Julijski krajini nočejo ničesar slišati o Titu in hočejo ustanoviti svoje neodvisne stranke. Da jih pridobimo, bo dovolj, da jim pomagamo, da se svobodno organizirajo.«' Podobno kot ob osvoboditvi maja 1945 so Slovenci tudi v letih 1945-1947 v veli ­ ki večini, če mi je dovoljeno nekaj patetike, z dušo in srcem podpirali organizacije, ki so se zavzemale za pridružitev k Jugoslaviji. Navdušeno so sodelovali na manife ­ stacijah, demonstracijah in v protestnih stavkah, prepričani, da bodo tako pripomogli, da bodo njihove zahteve na mirovni konferenci uslišane. Na manifestacijah, na kate ­ rih so zahtevali priključitev k Jugoslaviji, je sodelovalo na tisoče ljudi, poleg Slovencev tudi številni italijanski delavci. Vztrajali so kljub temu, da jih je zavezniška policija zapi ­ rala, tudi pretepala. Tudi zanje, podobno kot za drugo stran, je postajalo vprašanje nove meje vprašanje življenja ali smrti. To skoraj popolno podporo primorskih Slo ­ vencev novi Jugoslaviji so ugotavljali tudi zavezniki v svojih poročilih? V nadaljevanju se bom na kratko zadržala pri organizaciji in delovanju SIAU.6 Organizirana je bila kot ljudska fronta, po vzoru podobne organizacije v Jugoslaviji, torej kot enotna množična organizacija in ne kot koalicija različnih strank. Ljudska fronta naj bi bila naslednica narodnoosvobodilnega gibanja, organizacija, v kateri so bili združeni vsi narodni in razredni interesi in ki naj bi nadomestila strankarsko orga ­ niziranost. Bila je enotno množično gibanje, ki naj bi upoštevalo tendence takratne ­ ga časa, ki je zahteval, »da se napredna demokratična gibanja predstavijo v obliki enotnih gibanj z vodilno vlogo širokih delavskih množic«. 1 Politiko SIAU je na podlagi navodil slovenskega partijskega in oblastnega vod ­ stva usmerjala Komunistična partija Julijske krajine (KPJK), ki je bila sicer formalno njen sestavni del? SIAU je odklanjala preštevanje in plebiscit, ki ju je večkrat zahte ­ vala proitalijanska stran, ker je bila zaradi Trsta v številčni premoči v coni A. Strah pred plebiscitom je bil v nasprotju z večkrat izraženim prepričanjem vodstva SIAU, da imajo za seboj Slovence in večino italijanskega prebivalstva, predvsem delavstva. Možno je, da v njihovo lojalnost le niso bili tako prepričani, obenem pa so se bali manipulacij zavezniških in italijanskih oblasti, deloma tudi zaradi slabih izkušenj, ki smo jih imeli Slovenci s koroškim plebiscitom. Plebiscit je bil za SIAU opravljen že med vojno z opredeljevanjem večine za narodnoosvobodilni boj. 9 4 ASDMAE, AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 6, promemoria za ministra A. De Gasperija, nedatirana, verjetno poleti 1945. 5 NA, RG226 E190 BI26 F658, poročilo z naslovom Trieste under Allied Occupation, 21. avgust 1945. 6 Več v N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 75-104, 119-174. 7 AS, I, f. GO SIAU, šk. 4, Osnove sporazumevanja SIAU, nedatirano, po 30. septembru 1945; Božo Repe: Liberalizem v Sloveniji, Borec, št. 9-10, Ljubljana 1992, str. 17. 8 Ustanovitev posebne partijske organizacije je predlagalo vodstvo KPI, ki je upalo, da bo s tem zmanjšalo vpliv KPS in da bo obenem odvrnilo kritike drugih italijanskih strank zaradi projugoslovanskih usmeritev italijanskih komunistov v Julijski krajini. S tem se je strinjal tudi CK KPS na seji 18. julija 1945, ko je razpravljal o vprašanju organiziranja projugoslovanskih orga ­ nizacij v Julijski krajini, AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 25. junij 1945; f. CK KPS, šk. 1, zapis seje CK KPS, 18. julij 1945; f. GO KPJK, ae 107, zapisnik seje GO KPJK, 16. avgust 1945; ae 309, Referat o organizacijskih principih KP, partijskih organi ­ zacijah in delovanju, nedatirano; N. Troha, Prispevki 1993, str. 155. O organizaciji in delovanju KPJK glej N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 105-118. 9 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 7, zapisnik zborovanja aktivistov Goriškega okrožja. 3. julij 1945. 114 Njena organizacija je bila različna, odvisna od tradicije in od tega, kakšne organi ­ zacije so na posameznem območju že obstajale. OF je ostala na povsem slovenskih območjih, medtem ko so na mešanih ustanavljali odbore SIAU, na italijanskih pa ita ­ lijanske osvobodilne fronte (Fronte di liberazione). Kljub formalnemu stališču, da naj bi se v njej krepila ljudska pobuda, so bile vse akcije skrbno pripravljene in vodene z vrha - Glavnega odbora SIAU, Glavnega odbora KPJK,10 11 pomembnejše pa tudi s stra ­ ni slovenskega vodstva. So pa člani SIAU te akcije zavestno sprejemali in v njih sode ­ lovali v upanju, da s tem podpirajo pridružitev k Jugoslaviji in, mnogi med njimi, tudi ljudsko oblast. Pri ustanavljanju odborov SIAU so imeli ponekod težave s Slovenci, ki so še vedno imeli predsodke do sodelovanja z Italijani." Boris Kraigher, sekretar GO KPJK. GO SIAU in podpredsednik PNOO, do odhoda v Ljubljano julija 1946 osrednja osebnost projugoslovanskega bloka. Člani SIAU so bili lahko vsi prebivalci Julijske krajine katerekoli narodnosti in stranke, ki niso delovali v škodo naroda in ki so sprejemali osnovna načela SIAU. Včla ­ nile so se lahko tudi stranke in demokratične skupine, četudi so zavzemale svoja neodvisna politična stališča, ki pa niso bila v nasprotju z osnovnimi načeli SIAU.12 V vodstvu SIAU in drugih množičnih političnih ter oblastnih organizacij niso bili le komunisti, ampak se je ohranjala frontna, zlasti v Trstu, večnarodnostna sestava. Ven ­ dar ti posamezniki niso imeli pomembnejšega vpliva na politiko SIAU in so obenem partiji priznavali vodilno vlogo, tudi zaradi njenih nespornih zaslug pri organiziranju protifašističnega in osvobodilnega boja. Velik poudarek so dali množičnosti, s čimer naj bi tudi dokazali, da je SIAU edina organizacija, ki je lahko zastopala interese 10 Predsednik SIAU je bil od kongresa 12. avgusta 1945 dalje France Bevk, ki je bil obenem pred ­ sednik PNOO. Pomembnejša je bila funkcija tajnika, Borisa Kraigherja, ki je bil obenem tudi sekretar GO KPJK. 11 AS, I, f. MO SIAU Trst, m. 3a, poročilo o organizacijskem delu, nedatirano, verjetno konec 1945 ali v začetku 1946. 12 AS, I, f. GO SIAU, razne kartoteke in seznami članov SIAU; Nataša Nemec: SIAU na Goriškem, str. 92. 115 večine prebivalstva Julijske krajine. Vsi ti ljudje naj bi tudi podpirali priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. 13 * 15 Glavni poudarki njenega programa so bili enotnost Julijske krajine, uničenje vseh ostankov fašizma in vsega fašističnega državnega, gospodarskega, prosvetnega in političnega aparata, dosledna demokracija," boj proti črni borzi, izkoriščanju bede lju ­ di in težkih povojnih gospodarskih razmer, italijansko-slovensko (slovansko) bratstvo, svoboda vere, krepitev ljudske pobude. Druga vprašanja, zlasti socialna, pa so taktično preložili na čas po mednarodni ureditvi vprašanja Julijske krajine." Čeprav je bilo ves čas jasno, da je temelj njihovega programa priključitev celotne Julijske krajine k Jugoslaviji, so to zahtevo vnesli v svoj program šele po nastopih jugoslovanskih pred ­ stavnikov na londonski konferenci, in sicer 30. septembra 1945. Takšen odlog je bil posledica dejstva, da so skušali pridobiti čim večji vpliv med Italijani. Njeno sprejetje je obenem pomenilo dokončen prelom pogajanj s CLNG in tudi zaostritev odnosov z vodstvom KPI, ki je bilo v precepu med interesi italijanske države in interesi med ­ narodnega komunističnega gibanja. Z njo se je delitev med obema taboroma ostre ­ je začrtala. V resoluciji sta se SIAU in KPJK opredelili v skladu s Kardeljevim nasto ­ pom tudi za Trst kot sedmo jugoslovansko republiko. 16 Politika SIAU je temeljila na t. i. slovensko (slovansko)-italijanskem bratstvu, zgra ­ jenem na narodni in razredni osnovi. Med vojno so postavili slovensko narodno vpra ­ šanje obenem z osvoboditvijo na prvo mesto tudi zaradi nevarnosti, da bi nasprotniki OF med Slovenci, če bi OF zapostavila slovensko narodno vprašanje, lahko dobili pre ­ vladujoč vpliv med Primorci. V prvem povojnem obdobju, ko je bil tekmec na sloven ­ ski strani poražen in oslabljen, ko Slovenci niso imeli druge izbire, so reševanje slo ­ venskega narodnega vprašanja podredili zahtevam, ki so jih postavljali Italijani, ki so bili naklonjeni priključitvi k Jugoslaviji. Ti so namreč imeli možnost izbire. Na takšno odločitev sta vplivala tudi odklonilno stališče vodstva KPI in reakcija tržaškega itali ­ janskega delavstva ob jugoslovanski zasedbi, ko so nekoliko utopično pričakovali takojšnjo uvedbo komunizma in ob tem slovensko stran obtoževali nacionalizma. 17 S poudarjanjem razrednosti so skušali tudi zanikati obtožbe CLNG o slovenskem na ­ cionalizmu in njegove očitke italijanskim komunistom, da izdajajo narodne interese. Ker s sklicevanjem na narodnostne pravice ni mogla zahtevati Trsta, pa tudi neka ­ terih drugih krajev, ki so imeli italijansko večino, je Jugoslavija potrebovala podporo 13 O številu članov nimamo popolnih podatkov. Na osnovi posrednih virov lahko sklepamo, da je v coni A Julijske krajine leta 1946 SIAU imela okrog 130.000 članov, med njimi 50.000 Itali ­ janov. Več v N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 100-104. 11 S pojmi prava, dosledna ipd. demokracija je mišljena ljudska oblast v nasprotju s t. i. zahod ­ no, strankarsko demokracijo. 15 AS, I, f. GO SIAU, šk. 1, zapisnik kongresa SIAU, 12. avgust 1945- Ureditev socialnih vprašanj je vključevala tudi spremembe lastnine v okviru nacionalizacije, agrarne reforme in drugih oblik razlastitve. 16 AS, I, f. GO KPJK, ae 108, zapisnik seje GO KPJK, 24. september 1945; f. GO SIAU, šk. 2, zapis ­ nik seje GO SIAU, 30. september 1945; f. CK KPS, ae 76, razne depeše E. Kardelja B. Kidriču; f. Boris Kraigher, šk. 1, pisma B. Kraigherja CK KPS; f. ALS, ae 170, ae 171; G. Valdevit, La ques ­ tione di Trešte, str. 114, 115; D. Nečak, Trst -Trieste 1945, str. 45-57; La crisi di Trieste, K. Pupo, str. 135-137. Pupo zapiše, da se na srečo KPI Sovjetske zveza ni odločila za brezrezervno pod ­ poro Jugoslavije in tako dopustila Togliattiju, da se je vse bolj oddaljeval od stališč, ki jih je zastopala KPJ. 17 AS, I, L AIS, ae 86, poročilo 3- sektorja Ozne Trst, 9. maj 1945; ae 98, isto, 11. maj 1945; ae 101, isto, 12. maj 1945. 116 vsaj dela Italijanov. Teorije o pripadnosti mesta zaledju (= pripadnosti italijanskih otokov v slovensko-hrvaškem morju), zahodne sile niso sprejemale. Zaradi obtožb o prevelikem zavzemanju za slovensko narodno vprašanje, a tudi zaradi komunizma vodilnih, ki so na prvo mesto vse bolj postavljali razredno vpra ­ šanje, sta KPJK in SIAU delali v odnosih z Italijani, ki so podpirali Jugoslavijo, vse pre ­ več kompromisov. Tako je Ivan Regent v zaključnem govoru na kongresu KPJK 13. avgusta 1945 postavil vprašanje priključitve Julijske krajine k Jugoslaviji povsem na razredno oz. internacionalistično osnovo in tako deloma zanikal bistvo boja primor ­ skih Slovencev. 18 19 Nekateri lokalni aktivisti so tako že poleti 1945 razlagali, da je »seda­ nje gibanje tudi v naši pokrajii ti v bistvu zgolj komunistično«.''* Tudi prva akcija v podporo slovenskih pravic po maju 1945, stavka proti prepo ­ vedi Primorskega dnevnika decembra 1945, je bila ideološka - spor z ZVU, ki je v slovenskih šolah zaposlovala politične emigrante. 20 Na sestankih, na katerih so bili na ­ vzoči Italijani, so govorili samo italijansko, ker Italijani slovenskega jezika niso po ­ znali. Pri imenu unije so privzeli izraz slovanska, kar je bil izraz italijanskih naciona ­ lističnih krogov. Zašli so tudi v take skrajnosti, da so podpirali dvojezične kulturne sekcije, pri čemer je prišlo do odpora med samimi člani odborov, češ da se kultura ne more združevati v italijansko-slovensko mešanico. Ob tem pa je tudi ZVU, itali ­ janski uradniki v njeni službi, vse bolj izpodrivala slovenščino iz sodišč in uradov. 21 Eno pomembnejših vprašanj, ki je sprožalo nasprotja med člani SIAU, pogojno rečeno komunisti oziroma levico na eni in narodnjaki na drugi strani, in ki se je delo ­ ma vleklo že iz vojnih let, je bilo vprašanje odnosa med partijo in SIAU, ki je bila vse preveč nekritična in podrejena. To je bilo skupaj z vprašanjem razmerja med razred ­ nim in nacionalnim in ekskluzivizmom v smislu parole: Kdor ni z nami, je proti nam, 18 AS, I, f. GO KPJK, ae 31 (tudi f. Boris Kraigher, šk. 1), zapisnik 1. kongresa KPJK, 13- avgust 1945, razprava I. Regenta: »Vračam se na argument, da rečem vsem onim, ki še ne razume­ jo, da so se proletarci, da se je delavski razred, da se je ljudstvo julijske krajine izreklo za Ju­ goslavijo ne iz nacionalnega vidika, ampak iz vidika političnega prepričanja, da bo moglo bolje živeti, ker je oblast v njegovih rokah.« 19 AS, I, f. ALS, dodatno gradivo, izjava redovnic iz Tomaja, 5. september 1945. 20 N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 131-134. 21 AS, I, f. GO KPJK, ae 152, zapisnik seje pokrajinskega partijskega aktiva, 21. avgust 1946. 117 in nekaterimi ukrepi jugoslovanskih oblasti (eden takih se je zgodil ob dogodkih med birmo v Lanišču), vzrok za izstop posameznih vidnih članov SIALI, nekomuni ­ stov, a šele po končani mirovni konferenci, ko je odpadel povezovalni moment - spre ­ memba meje. Dotlej se je v vodstvu SIALI zaradi pomembnosti mejnih vprašanj ohrani ­ la enotnost. ” Med majem 1945 in pomladjo 1947 je imela SIALI nesporno podporo velike večine Slovencev v coni A. Delitve, ki so bile med Primorci že pred vojno in so se nadalje ­ vale med njo, so ostale tudi v teh letih, se pa zaradi nerešenega narodnega vprašanja in vprašanja nove meje niso tako izrazile kot poprej, pa tudi kot pozneje ne. Zlasti so narodni interes, kateremu so podredili vse drugo, postavili v ospredje primorski sredinski krogi, tako liberalni kot katoliški (krščansko socialni). Primorski krščanski socialci so že kmalu po začetku vojne prišli v spore s centralo SLS v Ljubljani zaradi njenega sodelovanja z italijanskim okupatorjem in snovanja vaških straž. Ne le zanje, ampak za skoraj vse primorske Slovence je bilo vsako sodelovanje z italijanskimi fa ­ šističnimi oblastmi, ki so bile v takratni Ljubljanski pokrajini še okupatorske, nepoj ­ mljivo. Večina se je zato priključila OF in obenem skušala storili vse za enoten nastop celotnega naroda proti okupatorju. Tudi vera jim ni bila ovira za sodelovanje s komu ­ nisti, saj se, kot je pisal konec leta 1944 eden najvidnejših primorskih politikov En ­ gelbert Besednjak, “boj danes v prvi vrsti vrši zato, da vrnemo našemit ljudstva do­ movino, da mu damo lastno državo«. 11' Zaradi njihovega zavzemanja za slovenske etnične meje je primorska sredina za ­ upala novim jugoslovanskim oblastem. Tako je liberalno usmerjeni Ivan Marija Čok- 1 Edvardu Kardelju izrazil vso priznanje za njegov nastop na londonski konferenci sep ­ tembra 1945: «Mi Primorci in zlasti mi tržaški Slovenci smo vedno pričakovali po­ moči od Jugoslavije in jo končno tudi dobili: v teku osvobodilne borbe na terenu s strani NOV iti po končani vojni od nove vlade, sestavljene na podlagi sporazuma ... Prva seje za Primorsko zavzela Titova vladaj 1' Njegovo stališče je bilo podobno Be- sednjakovemu v pismu Ščeku decembra 1944: «Le Tito je spravil vprašanje priključitve pred mednarodno javnost, medtem ko so gospodje iz emigracije trdili, da jim Angleži ne dovolijo javne razprave o slovanskem vprašanju J(' Sumničenje vsakega potencialnega nasprotnika, tako značilno za takratne partij ­ ske forume, se je preneslo tudi na Primorsko. Nove slovenske oblasti so tudi po vojni ohranile že med vojno izraženo sektaštvo tudi do tistih slovenskih primorskih poli- 22 23 * 25 26 22 N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 124-131. 23 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 75, pismo E. Besednjaka V. Ščeku, 31- december 1944, objavljeno v Goriškem letniku, št. 3, 1976, str. 258-267. O vprašanju primorske sredine in izobražensla med vojno v B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 363-407, kjer navaja tudi pomembnejšo literaturo. Glej še B. Mlakar, Prispevki 1997; Korespondenca Virgila Ščeka, E. Pelikan, str. 40-49- 23 Ivan Marija Čok (1886-1948), odvetnik in politik, član Narodnega veča v Zagrebu, član jugoslo ­ vanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, po 1928 predsednik Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. Med vojno je bil v ZDA kot predsednik Jugoslovanskega odbo ­ ra iz Italije. 1945 se je vrnil v Trst in sodeloval v študijskem odseku PNOO. Na obravnavi v t. i. Nagodetovem procesu je bil proglašen za agenta tuje obveščevalne službe (Slovenski po ­ ročevalec, 5- avgust 1947). Odšel je v ZDA. kjer je 1948 umrl, Primorski slovenski biografski leksikon, 20 zvezkov, Gorica 1974-1994 (v nadaljevanju PSBL), 3/245-246. 25 AS, I, f. CK ZKS, m. GO KPJK, pismo I. M. Čoka E. Kardelju, 22. oktober 1945. 26 AS, L Edvard Kardelj, šk. 75, pismo E. Besednjaka V. Ščeku, 31. december 1944, objavljeno v Goriškem letniku, št. 3, 1976, str. 258-267. 118 tikov, ki so jim bili naklonjeni, niso pa bili komunisti. Ker so imeli zaradi svojega brez ­ kompromisnega zavzemanja za narodne pravice med ljudmi velik ugled, je levica v njih, in ne v »belogardističnih« krogih, ki so se onemogočili zaradi sodelovanja z Nemci, videla večjo nevarnost za svoj vpliv med Slovenci. Bali so se tudi njihovega povezovanja z zahodnimi zavezniki, s pomočjo katerih bi lahko prevzeli oblast. Zato jim niso zaupali ključnih mest, zlasti ne takoj po osvoboditvi in le deloma kasneje. Naj dodam, da so se italijanske oblasti, ki so te sredinske politike poznale kot največje zagovornike slovenstva, takemu ravnanju čudile in pri tem posebej izpostavile slo ­ venske intelektualce, ki so ostali v Julijski krajini, kot sta bila Frane Tončič in Josip Ferfolja. 27 28 Slovenske oblasti so preprečevale vrnitev na Primorsko nekaterim najvidnejšim primorskim politikom, kot sta bila Josip Bitežnik in Engelbert Besednjak. Sprva sta načrtovala vrnitev na Primorsko že jeseni 1945, ko sta po pogovoru s Kardeljem že imela tudi njegovo dovoljenje za vrnitev. 23 O teh pogovorih najdemo daljši zapis v dnevniku Edvarda Kocbeka 14. septembra 1945. Kardeljevo priporočilno pismo naj bi bilo obenem tudi vse, kar sta v razgovoru širšega obsega dosegla. Kocbek piše: »Oba sla Kardelju govorila konkretno, predložila sta mu, da bi v soglasju z Ljudsko fronto Jugoslavije v coìti A začela izdajati list, s katerim bi disociirala belogardisti ­ čne pristaše in v njih prebudila voljo po sodelovanju z novo Jugoslavijo. Kardelj se z njunim predlogom seveda iti strinjal, ker je dobro spoznal, da je glavni motor nju­ ne aktivnosti želja po uveljavljanju. Ker se ne moreta uveljaviti na naši liniji v okvi ­ ru države in ker ne moreta sprejeti belogardističnih tez, sta izbrala sredinsko pot, ki se jima nudi v coìti A pod zavezniškim patronom, tako da naj bi bil volk sit in koza cela. Toda ta račun delata brez krčmarja. Vse mislita iti zidata v zgolj poli ­ tično predstavljenem svetu in ite jemljeta v poštev družbenih nagibov, ki so odločilni. Kardelj jima je povedal, da bosta s svojo akcijo nujno lomila enotnost ljudstva, ki je spričo narodnih zahtev meje postala posebno važna, potem pa bosta seveda z logično neizprosnostjo pristala prej ali slej na drugi strani. To sem jima povedal tudi jaz. Poleg tega sem danes Besednjaka opozoril na to, da za katoličane danes na Slovenskem ite more biti separatne politične akcije, pač pa nam je zapovedana last ­ ila in samostojna - ker od nikogar zamenljiva - versko-kulturna akcija v smeri verskega preporoda, osnovanja nove cerkvene organizacije in zbiranje njega kul ­ turne elite. Obenem sem ga opozoril, da naj s svojo politično akcijo odnosno listom čaka vsaj tako dolgo, da se reši (čeprav začasno) vprašanje meje med Italijo in Jugoslavijo. Pač pa sem mu naznačil v bodočnosti razne možnosti slovenskega de­ lovanja tako v internacionalnem Trstu kakor tudi v tistem delu zaledja, ki bo najbrž ostalo kot del manjšinskega ozemlja v Italiji. Morebiti bodo Slovenci morali seči po taki obliki sodelovanja z demokratično Italijo, kakor je to že primer v današnji 27 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo Akcijskega odbora Julijske krajine, 2. junij 1945. 28 AS, f. CK ZKS, depeše zvezne vlade, šk. 1, depeša E. Kardelja B. Kidriču, 31. avgust 1945; 1. Edvard Kardelj, šk. 74, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 8. september 1945, v kateri poroča o obi ­ sku Josipa Bitežnika: »On in Besednjak bi na lastno pest petljala v A zoni z Angleži, vrhu vse ­ ga pa še imela naš pristanek na to ... Izjavili določno, da jih bomo napadli, če bodo skušali uveljaviti nameravano smer. Na našo izjavo odgovorili, da se bodo v primeru našega neso ­ glasja povsem pasivizirali. Skušali jih bomo zadržati v Ljubljani, kjer so trenutno manj nevarni, kot na Primorskem. Pustiti jih šariti po Primorskem bi pomenilo omogočiti Angležem isto, kar jim doslej med Slovenci ni uspelo, čeprav so poizkušali na vse kriplje.« 119 Koroški. Seveda sem mu ponovno osvetljeval nemogoči položaj njegovega srediiiskega poskusa.« 2» Bitežnik in Besednjak sta nato vse do junija 1946 ostala v Ljubljani, ko je bila zno ­ va odobrena njuna vrnitev na Primorsko, vendar nato, na zahtevo Borisa Kraigherja, zaradi dogajanja v zvezi z goriško katoliško tiskarno isti mesec znova preklicana. 29 30 Partija je z nezaupanjem gledala tudi na poskus pomiritve med goriško duhovščino in oblastmi v FLRJ. Vodilni goriški duhovniki naj bi v ta namen izdali posebno spo ­ menico in obnovili izdajanja krščanskosocialnega Malega lista, ki bi bil naklonjen Ju ­ goslaviji. 31 32 Stališče slovenskih oblasti do primorskih sredinskih krogov lahko razberemo iz sicer kasneje napisanega elaborata Ozne o krščanskih socialistih na Primorskem: «V načelnem pogledu so mnenja, da je naslonitev manjšine na matično državo izven razprave, in sicer ne glede na njeno notranjo ureditev.« V nadaljevanju ocenjujejo njihovo politiko pred vojno, ko so nasprotovali temu, da bi se slovenska manjšina v Italiji spustila v ideološki boj, ampak naj bi se omejila na manjšinsko politiko za ob ­ rambo narodnostnih pravic in bila lojalna državi, v kateri živi. Podobna stališča naj bi zastopali po vojni, zlasti po razcepu v slovenskem taboru po ustanovitvi STO, ko so kritizirali tako desnico kot levico, «ki se je preveč eksponirala na partijski in ide­ ološki liniji«. Rešitev so videli v ustanovitvi enotne narodne stranke. Elaborat zaklju ­ čuje: «Tako neznanstveno obravnavanje nacionalnega vprašanja in manjšinske poli ­ tike je pač dokaz, da se sredina in z njo vred vsa buržoazija ni ničesar naučila v tej dolgi dobi težkih preizkušenj in da kljub navidezni konciljantnosti krčevito brani svoje pozicije v bolj ali manj odločni in odkriti ali prikriti obliki. Še vedno je priprav ­ ljena sprejeti drobtinice in izgublja veliko perspektivo, ki obeta ljudskim množicam popolno zadovoljitev njegovih upravičenih teženj. Trenutno taktiko ’manjšinskepoli ­ tike 1 smatra že za višek ter s tem samo podpira imperialistične težnje svojih očitnih ali skritih zaveznikov.« 52 V podobnem elaboratu o tržaškem liberalnonarodnem krogu, ki ga je verjetno prav tako izdelala Ozna, so ugotavljali, da so ta krog že pred vojno sestavljali ljudje, 29 Edvard Kocbek: Dnevnik, 1945, Ljubljana 1991, str. 38, 39. Ob tem je zanimivo Kocbekovo mnenje, kakšna bo bodoča meja, saj že septembra 1945 govori o internacionalnem Trstu in bo ­ doči slovenski manjšini v Italiji. To mnenje je eden od posrednih dokazov, da so se vodilni ju ­ goslovanski krogi, katerim je takrat pripadal tudi Kocbek, že jeseni 1945 zavedali, da njihove zahteve po Trstu ne bodo izpolnjene. 30 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeše, depeša iM. Marinka E. Kardelju, junij 1946: «Kraigher spreme ­ nil stališče in želi, da se Besednjakova vrnitev preloži. Njegova vrnitev bi pomenila naše po­ puščanje splošni ofenzivi duhovnikov z Margotijem na čelu. Na občnem zboru KTD (Katoliško tiskovno društvo, op. a.) v Gorici so naši propadli. Margot i je dobil večino duhovnikov proti Ščeku v vprašanju goiiške tiskarne in so naš sporazum s tiskarno takoj odpovedali. V tej splošni ofenzivi duhovnikov bo reakcija skušala operirati z Besednjakom in podobno za katoliško de­ mokratsko stranko in bo služila omahljivim sredincem, ki izkoristijo vsako našo popustljivost do njih. Sredinci bi vrnitev Besednjaka smatrali za našo kapitulacijo in jo skušali izkoristiti, kot da smo mi slabi in da so oni nam potrebni.« Besednjak je nato sicer začasno prišel na Pri ­ morsko jeseni 1946, v Trst pa se je vrnil jeseni 1950 in prevzel vodstvo Slovenske krščansko ­ socialne zveze. 31 AS, I, L OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 25- oktober 1946. 32 AS, MNZ, 600/8, Meščanske stranke na Primorskem, historiografija, elaborat, nedatiran; isto, poglavje Goriška krščansko socialistična sredina. 120 ki naj bi se v času fašizma izkazali za narodnjake le v besedah in frazarjenju, pri delu pa naj bi bili breznačelni in hlapčevski, vdani agenti tujih agentur, največ angleške, s katero so bili povezani tudi člani predvojne organizacije TIGR. Med drugim tržaškim procesom * 31 * * * 35 naj bi se pokazale zakulisne zveze nacionalistov in klerikalcev Janka Kralja in obenem prefinjena italijanska taktika, ko so v zadnjem trenutku oprostili na ­ cionaliste in usmrtili komuniste in tako povzročili nov razkroj v primorskem poli ­ tičnem gibanju. “Vedelipa so,« nadaljuje elaborat, »daljini utegnejo taki nacionalisti koristiti kot dušilec vsenarodnega uporniškega gibanja.« Osvobodilni boj slovenskega ljudstva na Primorskem naj bi dokončno razčistil vprašanje, kdo je pravi Slovenec in kdo izdajalec slovenskega naroda. V OF se je v Trstu vključilo »med nacionalisti vse tisto, kar je bilo zdravo, kar ni kapitulirano na prvi udarec pred kvesturo in fašisti in kar je resnično hotelo delati za narodne interese«. Obenem naj bi bila razkrinkana protinarodna vloga ljudi, ki so se vrsto let razglašali za narodne osvoboditelje. Po vojni so se nekateri sicer vključili v SIAU in naj bi skušali zasesti položaje v jugoslovanskih upravnih in političnih forumih v Trstu in na Primorskem, med njimi tudi sodelavci Intelligent Servica in medvojni simpatizerji Draže Mihailoviča. »Budnost ljudskih mno­ žic jih je onemogočila v njihovem namenu in so začeli sami odpadati od SIAU, ker jim ljudstvo ni dalo, da si zopet ustvarijo primatni položaj in jih je ljudstvo raz­ krinkavalo in paraliziralo v njihovih stremljenjih P' Nezaupanje do sredinskih krogov se je v veliki meri prekrivalo z nezaupanjem do izobraženstva, ki je bilo močno, čeprav so mnogi med njimi ves čas sodelovali z OF in bili tudi člani partije. Izobraženstva na Primorskem zaradi emigracij in pre ­ ganjanja v času fašizma ni bilo veliko, niti v prvih letih po vojni, ko se mnogi še niso vrnili. Poleg duhovnikov, ki jih obravnavam posebej, je bilo največ odvetnikov in učiteljev. Da jim nova jugoslovanska oblast ne zaupa, so se zavedali tudi sami, a so obenem hoteli delovati ne le strokovno, ampak tudi politično, kar je vzbujalo nove sume. Tako je Okrožni odbor SIAU za Gorico razlagal nadrejenim: »Seveda je narav ­ no, da nastane to nezaupanje z naše strani, ker te ljudi prvič dobro ne poznamo, ker se niso dodobra spoznali z našim gibanjem, ker so bili vedno doma, in drugače je njih težje prepričati o lin iji, ker vsak intelektualec je precej vezan na individual ­ no miselnost. On je trdno prepričan, da je misel, ki se je skuhala v njegovi glavi, najboljša.« Sicer redki izobraženci po vaseh so dostikrat nasprotovali temu, da »je bil predsednik NOO kmet, medtem ko mora on vršiti podrejeno funkcijo«, kot je poročal Julij Beltram konec leta 1945.55 SIAU na Goriškem je aprila 1946 pripravila posebno konferenco, ki se je je ude ­ ležilo približno šestdeset intelektualcev. Na njej so poudarili, da je treba obdržati enotnost OF, krepiti vseslovansko misel in se pri tern nasloniti na Sovjetsko zvezo, ki so jo v okviru panslavizma spoznali za tisto silo, edina lahko ščiti naše interese«. 53 Posebno sodišče za zaščito države je na 2. tržaškem procesu (2.-14. december 1941) sodilo šestdesetim vodilnim slovenskim protifašistom iz Julijske krajine, ki jih je razdelilo na tri skupine: komunistično, teroristično in intelektualno. Devet obtoženih so obsodili na smrt, od katerih so bili štirje pomiloščeni na dosmrtno ječo. 31 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 7, elaborat: Vloga tržaških nacionalistov od 1. svetovne vojne do danes, nepodpisan, 2. april 1948. Zadnje povedi merijo na spore Josipa Ferfolje in Franeta Tončiča, sicer člana vodstva SIAU, z vodstvom. Oba sta nato sredi leta 1948 izstopila in ustanovi ­ la skupino Neodvisni Slovenci. 35 AS, I. f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OO SIAU za Goriško (J. Beltram) GO SIAU, 8. december 1945. 121 Velik poudarek so dali bratstvu, vseslovanstvu in slovanski enotnosti in temu, da je treba preseči razcepljenost in versko-politične prepire. * Spori med izobraženci in vodstvom SIAU so bili tudi ob vprašanju šolstva, ki so dobili še dodatne razsežnosti zaradi vmešavanja ZVU v šolsko politiko. Ta je skušala zagotoviti uravnoteženost med obema blokoma tudi z zaposlovanjem slovenskih političnih emigrantov in obenem vplivati, da bi bil šolski program bolj nevtralen in apolitičen. Tako je Boris Kraigher poročal CK KPS konec novembra 1945: »Vneki vasi v Brdih je prosvetni odbor napravil prireditev brez slike Tita in naše zastave. Ko so ljudje zaradi tepa protestirali, je nastal v vasi pretep. V tej smeri je aktivna duhovščina pa tudi del inteligence, zlasti goriške, ki ni bila ves čas vojne resnično pritegnjena v osvobodilno borbo. Zato smo morali podvzcti korake tudi za kontrolo in pravilno linijo pri prosvetnem delu . 37 Tudi v SIAU in zlasti KPJK je sumničenje tistih, ki se jim niso pridružili, večkrat prehajalo v sovraštvo. V vse bolj prevladujoči boljševiški maniri diskreditirati vsako ­ gar, ki jih ni brezpogojno podpiral, ki se je iz Jugoslavije prenesla tudi na Primorsko, so marsikdaj skušali osramotiti ljudi, ki so imeli zaradi svojega dolgoletnega protifa- šizma med ljudmi velik ugled. Največkrat so bili tarča napadov duhovniki, a tudi dru ­ gi. Navajam primer odvetnika Frana Vesela, 36 37 38 39 40 ki je vodil obrambo italijanskega zdravni ­ ka v Postojni Domenika Karinčiča v procesu pred ljudskim sodiščem. 59 Karinčič je bil obtožen kaznivih dejanj proti svobodi in dostojanstvu slovenskega ljudstva, in sicer. »da je bil udeleženec mnogih kaznivih dejanj masovnega požiganja hiš in imetja ter uničevanja in ropanja imovine, naklepne usmrtitve dveh pristašev OF, nasilja, mu­ čenja in pretepanja zavednih Slovencev ter kaznivega dejanja javne žalitve mrtvih sodelavcev in pristašev OF«. Obsojen je bil na vsega 18 mesecev zapora in pet tisoč lir denarne kazni. Višina kazni dovolj zgovorno priča o konstruktu obtožnice. Kljub temu se je na Vesela kot njegovega zagovornika zgrnil val obtožb. Že to, da je zago ­ varjal domnevnega fašista, je bilo dovolj za obtožbe v članku, ki ga je objavila Pri ­ morska borba. V njem so ga obtožili, da je bil sodelavec obtoženega in da je skupaj z obtoženim kot stavkokaz vozil tramvaj v Milanu, »sedajpa bi rada skupaj preslepi ­ la naše ljudsko sodišče«. Frana Vesela so označili kot fašista, zakrknjeno prodano dušo, zvestega pripadnika skvadrističnih načel, nesramnega cinika, ponesrečeno figu ­ ro fašista na potapljajoči ladji nasilja in protiljudske borbe, protiljudskega reakcionarja na liniji izrabljanja čustev preprostega ljudstva. Skupaj s Karinčičem naj bi bila »dva izmed tistih fašistov, ki so skozi 25 let oholo nastopali«. Oba naj bi pomagala fašizmu na oblast in bila fašista pred pohodom na Rim.' 0 36 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 5, izvleček diskusije sestanka z intelektualci, nepodpisan, 25- april 1946. 37 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 29. november 1945- Več o vprašanju šolstva glej A. Gabrič, Acta Histriae. 38 Fran Vesel je bil odvetnik in politični delavec. Med vojno se je priključil osvobodilnemu gibanju in bil zaprt. Po vojni je bil predsednik NOO v Umagu, kjer je ob koncu vojne živel. Nato je bil štiri mesece zaprt, obenem so mu zaplenili premoženje. Po vojni je bil med zago ­ vorniki obtoženih protifašistov pred zavezniškimi sodišči, leta 1947 pa eden od pobudnikov Slovenske demokratske zveze za STO, PSBL, 17/194. 39 Primorska borba je že 23- februarja 1946 objavila članek Kdo je dr. Karinčič in nato 2. mar ­ ca novega z naslovom Še en greh dr. Karinčiča. 40 AS, I, f. AIS, ae 46l, slovenski odvetniki; Primorska borba, 7. september 1946, Kako si dr. Vesel predstavlja sojenje nekdanjih fašistov. 122 Na te obtožbe so se odzvali slovenski odvetniki in pri Poverjeništvu PNOO 30. septembra 1946 protestirali, češ da je bil Fran Vesel zaveden Slovenec, soborec, ki se je od začetka boril skupaj z OF. »Saj je vendar z nami vred zaupni pravnik naših oblasti, ki nesebično in požrtvovalno, morda kot prvi med nami, brani naše politi ­ čne obtožence pred italijanskimi in zavezniškimi sodišči,« so navajali slovenski pri ­ morski odvetniki in zahtevali opravičilo. Vesela, ki je hotel vložiti obtožbo, so prepri ­ čali, naj počaka, a nato zaman čakali na odgovor. »Smatramo, da bi se bil Karinčičev proces upravičeno izrabil zapovzdigo prestiža našega narodnega sodstva, saj so ven ­ dar baš v tent procesu naši narodni sodniki pokazali javno in pred vsem svetom svo ­ jo zrelost, ker so bili nepristranski tudi proti bivšemu fašistu Kurinčiču. Le-ta je bil obtožen takih dejanj, da bi zaslužil smrtno kazen, namesto na smrt je bil obsojen na 18 mesecev zapora (v coni A ZVIJ obsoja net tako kazen že partizana, ki hrani doma svojo staro pištolo v spomin na prestano borbo ob boku zaveznikov proti fašizmu). Narodno sodišče je iskalo in našlo resnico in pravico tudi za bivšega fa­ šista, -so komentirali. Primorska borba je nato objavila popravek, v katerem je zanikala očitke in se opravičila za pomoto." Manifestacije za pri kiji t čite v ji 11 ijske ki -a ji ne k Ji igosla vij i, organizirane v Parizu spomladi 1946. Naj navedem še mnenje o enem najbolj narodno zavednih Slovencev in ob ­ toženim na smrt na drugem tržaškem procesu leta 1941 Lavu Čermelju v obveščeval ­ nem poročilu, kjer med drugim zapišejo: »Kljub temu, daje pristopil v OF ni menjal svojega mišljenja. Ostal je v bistvu reakcionar- anglofil, pobornik ideje podonavske federacije, začel je s politiko zelo rafiniranega podtalnega razkrajanja organizaci ­ je OF. Njegova prekanjenost mu je pridobila spoštovanje velikega kroga tržaških Slovencev. Pred narodom je on, od vseh ostalih najmanj kompromitiran. To pa je pred vsem, ker nastopa kot velik narodnjak in skriva svoje podlo početje za krasne fraze predanosti narodu.«'1 Podobne ocene najdemo v gradivu tudi o primorskih na ­ rodnjakih in protifašistih Franetu Tončiču, Dorčetu Sardoču in Angelu Kukanji.' 3 41 AS, 1, f. AIS, ae 46l, slovenski odvetniki, protest tržaških odvetnikov pri PPNOO, 30. september 1946. 42 AS, I, f. AIS, ae 463, informacija o profesorju Lavu Čermelju. 43 Gorazd Bajc: La politica delle autorità di Lubiana nei confronti dell ’oposizione slovena a Trieste: 1945-1948, tesi di laurea. Università degli studi di Trieste, Facoltà di lettere e filosofia, Trieste 1997 (v nadaljevanju G. Bajc, Politica delle autorità di Lubiana), str. 245. 123 Sprva neuspeli poskusi ZVU, ki je v okviru ravnotežja moči tudi med Slovenci podpirala ustanovitev različnih strank in že poleti 1945 iskala svoje zaupnike, da hi tako omejila premoč levice, so še povečali nezaupanje SIAU in KPJK do sicer naklo ­ njenih sredinskih krogov. “ Pri širjenju odpora do nove Jugoslavije naj hi imeli veliko vlogo slovenski politični emigranti, torej krog, »ki s pomočjo zunanjih sil v tesnem bratstvu z vojnimi zločinci išče oslombe v nekaterih špekulantskih kropili zone A, zlasti Gorice", kot je ocenjeval Boris Kraigher januarja 1946. Ti so skupaj s primorskimi protikomunisti za priključitev k Jugoslaviji postavljali pogoje: «Hočejo drugo Jugosla ­ vijo, drugačno, kot je danes. Radi bi tisto protiljudskoJugoslavijo, ki je privedla njene narode v aprilsko nesrečo leta 1941 ... Ne diši jim ljudska oblast, ljudska demokraci­ ja, ne diši jim agrarna reforma, ne diši jim ločitev cerkve od države, svoje intrige pa zavijajo v demokratične fraze.«* Sicer večinska podpora Slovencev SIAU je bila v posameznih krajih različna in tudi ne ves čas enaka. Na to so vplivali različni dejavniki. Med pomembnejšimi so bili, zlasti v vaseh in manjših krajih, odnos domače duhovščine do nove Jugoslavije, sposobnosti lokalnih aktivistov in tudi, kaj se je v kraju dogajalo med vojno in takoj po njej. Ljudje so bili zaradi prevelike intenzivnosti dogajanja tudi utrujeni in že konec leta 1945 naj ne bi bilo zaznati več takega navdušenja.' 6 * Dostikrat pa so bili razlogi za odločanje posameznikov povsem banalni. Predvsem na podeželju ne smemo za ­ nemariti efekta mase - kamor so šli najvplivnejši, so šli vsi ali vsaj večina. SIAU je imela nedvomno veliko podporo v Tržaškem okrožju, kjer jo je podpiralo tudi veliko sloven ­ skih duhovnikov, medtem ko so bile na Goriškem med posameznimi kraji velike razlike. Vodilni funkcionar KPJK in SIAU Boris Kraigher je februarja 1946 razmere takole ocenil: «Na naši strani so vsi Slovenci, razen tistih, ki so zbežali iz Jugoslavije, dela klera in meščanstva, večinoma na Goriškem N Ob tem pa je bila akcija zbiranja podpisov za priključitev k Jugoslaviji uspešna tudi tam, kjer je bilo nasprotovanje no ­ vim jugoslovanskim oblastem večje, saj so iz interesa, da se priključijo Jugoslaviji kot državi, podpisovali tudi komunizmu nasprotni Slovenci.' 8 Na to, da je del ljudi prenehal podpirati novo Jugoslavijo, nad katero so bili sprva navdušeni, so v veliki meri vplivale napake funkcionarjev lokalnih NOO in po ­ litičnih aktivistov. V odbore so bili pogosto vključeni ljudje s slabim slovesom, ki so delovali le za svoje osebne interese. Kot beremo v poročilu italijanskega notranjega ministrstva iz jeseni 1945, naj bi ponekod celo dajali živilske nakaznice samo komu ­ nistom in slavofilom.' 9 V vasi Lokev, kjer so bili ob osvoboditvi vsi za Jugoslavijo, je veliko ljudi odvrnilo prav delovanje domačega odbora. Virgil Šček, ki je v tej vasi živel, je pisal Borisu Kraigherju: »Vzdušje je strupeno, ker si od časa fašizma kompromiti ­ rane osebe skušajo pridobiti vpliv pri višjih tako, da denuncirajo po krivici osebe, to “ AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 23. julij 1945. “ AS, I, f. GO SIAU, šk. 3. poročilo 13. Kraigherja na 2. zasednaju GO SIAU, 27. januar 1946 (tudi f. Boris Kraigher, šk. 2). Delovanje slovenske politične emigracije v coni A je obdelano v poseb ­ nem podpoglavju, str. 190-198. 46 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OO SIAU za Goriško GO SIAU, 7. december 1945. 47 AS, I, f. GO KPJK, ae 147, seja političnega aktiva KPJK, 18. februar 1946. 48 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja GK KPS, 29. avgust 1945. 49 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, poročilo italijanskega notranjega ministrstva, nedati ­ rano, verjetno november 1945. 124 se dozna in potem je vseprek eno stalno prebijanje.'^ Marsikje, kjer niso delovali že med vojno, so bili NOO postavljeni in ne izvoljeni. To je bilo sprejemljivo v pivih dneh po osvoboditvi, kasneje pa je dejstvo, da so bili nekateri odbori imenovani in ne iz ­ voljeni, med ljudmi vzbujalo nezadovoljstvo. Ljudje se niso zadovoljili z obrazložitvi ­ jo, da je bil nekdo komunist, kar je bilo pri imenovanjih večkrat edini kriterij, ampak so zahtevali, da so člani NOO ljudje, ki so jih poznali in jim zaupali? 1 Mnogim aktivi ­ stom je nepričakovana oblast stopila v glavo.' 2 Medtem ko so ljudje višjim organom po navadi priznavali sposobnost in pravilno delovanje, so se dostikrat zgražali, kot je poročal (ulij Beltram, »nadpredstavniki krajevnih oblasti, ubogimi okorelimi in ne­ veščimi kmeti in delavci, ki tie znajo in ne morejo še znati voditi vasi«. Med ljudmi so vzbujale največ nasprotovanja nepravilnosti krajevnih aktivistov in odbornikov, ki zadolžitvam mnogokrat niso bili kos?' Že med vojno so postali politični aktivisti in tudi člani KPS ljudje, ki so bili pred kapitulacijo Italije člani fašistične stranke in zato med ljudmi večinoma slabo sprejeti in nepriljubljeni?' Tudi po vojni so se mnogi, ki so bili poprej povsem lojalni ali so celo podpirali fašistično oblast, spreobrnili in postali navdušeni privrženci nove oblasti in v njej celo aktivno sodelovali. Vzroke za to. da so ljudje zavračali marsikaterega oblastnika, plastično opisuje pisec naslednjega pisma: »Res sem mogel ugotoviti, da se je nekaterim zaradi funkcije ali položaja zavrtelo v glavi in so podlegli porazne­ mu samopoveličevanju . 5 tako duševnostjo nastopajo samovoljno, diktatorsko, avto ­ kratsko, kot da bi se ves svet vrtel samo okoli njih ... Ljudem pretijo, da če tie bodo ubogali, vam bomo že pokazali ipd., razglašajo za reakcionarja, kakor hitro ima nekdo svoje mnenje ... Kot največjo pogreško pa smatram toleriranje politično kom­ promitiranih (fašistov) na vidnejših mestih, ki mase samo odbijajo, češ: včeraj fašist, ki nas je ovajal in zapiral, danes komunist, ki seje odkupil s 14 dnevnim sodelo ­ vanjem v osvobodilni borbi, jutri, če bo kazalo, spet fašist ali kaj drugega.N Ljudje so se marsikje, najbolj v severnem delu Goriškega okrožja, ki je bilo sicer dokaj revno, začeli deliti na rdeče in bele. To je bilo po mnenju vodilnih ljudi v SIALI absurdno, ker »kmet, ki se težko bojuje za življenje, razume našo idejo in jo podpi­ ra ... Namesto, da bi se skupno borili proti ostankom fašizma in proti reakciji v teh vaseh, se ljudje izgubljajo v medsebojnih spopadih Italijansko notranje ministrstvo je že jeseni 1945 poročalo o vse večjem nezado ­ voljstvu Slovencev v coni A do Titovega režima. Tako naj bi v občini Breginj vzpo ­ stavitev zavezniške občinske uprave sprejeli z navdušenjem in napadali nekatere, ki so podpirali nove jugoslovanske oblasti. Močno protijugoslovansko razpoloženje naj 30 AS, I, f. GO KPJK, ae 388, osebna korespondenca B. Kraigherja, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, nedatirano, med 17. in 25. januarjem 1946, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 137-138. 51 AS, I, f. AIS, m. V. Šček, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, nedatirano, verjetno februar 1946, ob ­ javljeno v Korespondenci Virgila Ščeka. str. 143- 52 AS, I, f. GO KPJK, ae 386, osebna korespondenca Branka Babiča, dopis Furlana B. Babiču, nedatirano. 53 AS, I, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 1. februar 1946. ’■* B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 374, 375. "AS, I, f. GO KPJK, ae 386, osebna korespondenca Branka Babiča, dopis Furlana B. Babiču, nedatirano. 56 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, Analiza položaja v Goriškem okrožju (po obisku razme ­ jitvene komisije). 125 bi bilo tudi v Brdih, kjer so NOO še vedno delovali, zato se ljudje tega niso upali javno izraziti. 5' SIAU in KPJK sta nezadovoljstvo ljudi pripisovala tudi vplivu angleške reakcije, ki je imela, kot je ugotavljal goriški partijski komite, »svoje mreže razpredene tako ge­ stapovske kot bega in te je treba razkrinkati, tako da bo npr. aretacija s strani Ozne čisto nujen pojav, v kateri se bo izražala volja naroda, ne pa teror Ozne«. Najbolj problematični naj bi bili v coni B okraji Grgar. Cerkno in Tolmin. 5” POLOŽAJ PO POSAMEZNIH OKRAJIH Kakšen je bil odnos ljudi do vprašanja pridružitve k Jugoslaviji in do njene oblasti v pretežno slovenskih okrajih v coni A Julijske krajine, nam podrobneje pokažejo ugo ­ tovitve lokalnih aktivistov SIAU, ki so navedene v nadaljevanju. V Gorici je bilo v SIAU vključenih približno devetdeset odstotkov Slovencev. Med njimi, večinoma so bili predstavniki malega meščanstva in nekaj izobraženstva, medtem ko je bilo delavcev v Gorici v primeri s Trstom malo, se je pojavljal strah pred novimi socialnimi spremembami, ki so se zgodile v Jugoslaviji. V okolici so bili Slo ­ venci v veliki večini, razen v Podgori, kjer je bilo 1800 Slovencev in 1000 Italijanov, in v Ločniku, kjer je bila večina italijanska. Tudi tamkajšnji Slovenci so v veliki večini podpirali Jugoslavijo. * 58 59 60 Obenem je bila Gorica središče delovanja slovenskih krogov, ki so bili novi Jugoslaviji nasprotni. Bovški okraj je bil izključno slovenski, med 4200 prebivalci je ostalo le 40 Ita ­ lijanov, nekateri med njimi so se vključili v SIAU. Med vojno je bila tam sicer nemška postojanka, a so se »Nemci vedli brezhibno, dali so ljudem zaslužiti, neki komisar je celo iskal stike s partizani. Prebivalstvo ve še danes povedati o njih same pohvalne stvari.« Deloma zato, deloma pa pod vplivom razmer v Rablju, kjer je bilo v rudniku zaposlenih precej tamkajšnjih ljudi, je Bovec ostal, kot so ugotavljali maja 1946, »opor­ tunističen, boljša družba ima velik, vpliv in je vsak dan bolj na pozicijah reakcije, za Jugoslavijo, ne za režim. Dokler je imel naš ONOO oblast v rokah, so vsi sodelova ­ li, danes sodelujejo prav tako z zavezniki,« ki so tam vzpostavili občino, ki je bila »v polni meri vzpostavljena tudi psihološko«. Premožni, bogataši, kot jih imenujejo v poročilu, so se obenem bali agrarne reforme in zadrug. Na občini so bili zaposleni še vedno isti uradniki kot pred vojno, večinoma nekdanji fašisti. Občinski uslužben ­ ci so skupaj z nekaterimi iz boljše družbe, vaškimi gostilničarji in trgovci okrog sebe zbirali nekatere neopredeljene ljudi/ 111 V Bovškem okraju »reakcija- ni delovala javno, razen nekaterih duhovnikov, zlasti duhovnika Ivana Hlada v Logu pod Mangartom, ki so »napadali s prižnic Jugoslavijo, partijo itd.«, člani SIAU pa so bili zanje brezbožniki, podleži in sleparji. Bili so tudi proti agrarni reformi in ločitvi cerkve od države. Velika večina ljudi, tudi srednji sloj, ’'ASDMAE, AP 1946-1950,Jugoslavia, h. 7, poročilo italijanskega notranjega ministrstva, nedati ­ rano, verjetno november 1945. 58 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. la, zapisnik seje okrožnega komiteja KPS za Goriško, 10. avgust 1945. 59 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo MO SIAU za Gorico: Karakteristika mesta in bližnjih vasi, nepodpisano, 3- marec 1946. 60 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 126 je bila kljub temu vključena v SIAU in odločno za priključitev k Jugoslaviji. Kot so poročali februarja 1946, je bilo v Bovcu od tisoč petsto ljudi le dvajset nasprotnih, v vaseh pa je bilo nasprotovanja več. 1’1 Nekaj mesecev kasneje, maja 1946, so menili, da bi se ljudje, če bi morali izbirati med Jugoslavijo in Italijo, kar 95-odstotno odločili za prvo, pri izbiri med Jugoslavijo ali Julijsko krajino pa le 75-odstotno. 61 62 63 * * V Mirenskem okraju, kjer je živelo precej polproletarcev, so se med vojno ljudje množično vključili v osvobodilno gibanje. Javni tožilec za Goriško Mirko Šlibar je poleti 1945 ugotavljal, da je bila morala kljub velikemu številu požganih hiš na viso ­ ki stopnji in da je bil to najboljši okraj. Zgolj navidezne razlike med ljudmi naj bi bile večinoma le posledica starega osebnega sovraštva. NOO je ohranil delovanje, »čeprav so se pojavili že stari apetiti, ki so pobegnili s četniki in bega in ki sedaj govore, da bo pri tem položaju (ZVU) ostalo«)* Tudi februarja 1946 je bila naklonjenost do nove Jugoslavije velika, razpoloženje je bilo celo odlično, vsaj lojalna je bila tudi večina du ­ hovnikov. Lokalni aktivisti SIAU so ugotavljali: »Vsplošnem je mirenski okraj na 2. mesta v našem okrožju, ogromna večina borbeno razpoložena, raje gredo pod hu­ diča kot pod Italijo.« 1" V Renčah, ki so bile pretežno delavsko naselje, so SIAU pod ­ pirali tudi bogati in so bile »morda edini kraj, kjer so volili v KNO po vidiku sposob ­ nosti, ne pa po premoženju, in same delavce«)* Drugačne pa so bile razmere v Dornberku, »najbogatejšem kraju na Primorskem«, kjer je bilo veliko bogatih kmetov, kulakov. Ljudje naj bi bili že v času Avstrije kleri ­ kalci, se nato pod Italijo upirali fašizmu in bili, kot ugotavljajo v poročilu maja 1946, trdnjava slovenstva. Med vojno je bila v kraju okupatorska postojanka, ki je deloma vplivala na razpoloženje ljudi. Le malo domačinov je odšlo v IX. korpus, več se jih je priključilo prekomorskim brigadam, približno štirideset tudi domobrancem. Ti so se po vojni vrnili 66 * in se nato priključili SIAU. Aktivisti SIAU (OP) so menili, da je bilo maja 1946 »60-70% Dornberčanov za nas«. V nadaljevanju podajam daljši del poročila, iz katerega lahko razberemo, kako so tamkajšnji ljudje presojali dogajanje in aktivistični jezik, ko so velikokrat šablonsko navajali nekatere izraze, katerih pome ­ na niso dobro razumeli: »V Dor n bergu v prosvetnem društvu delujejo vsi. tudi reakcio­ narji. Opaža se, da bi jih hoteli reakcionarji spraviti v svoje roke. Reakcija se sesta ­ ja tajno. Hodi na vaške zbore, ki so večkrat zelo burni. Uporablja psovke »fašisti« za naše ljudi. Hoteli so tajne volitve v KNOO. Predsednik KNOO je Vodopivec, poročnik naše vojske, bivši italijanski aktivni kapetan, ki je bil v naši prekomorski brigadi. Z njim je naša oblast veliko pridobila, ker ima ugled. Je pa kulaške mentalitete. SIAU je neaktivna. Po izjavah predsednika KNOO jo vodijo dekleta, ki nimajo nič v glavah. Obiskali smo tajnico SIAU-ja. Je bila partizanka, nosi se pa čisto mestno, se maže in šminka. Dasi je brihtno dekle, nima vpliva v vasi, kije konzervativna in kulaška. Treba bi bilo izvoliti v SIAU ugledne ljudi, ki bi se sigurno dobili P 61 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 26, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, februar 1946. 62 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 63 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. javni tožilec, poročilo javnega tožilca za Goriško okrožje M. Šlibarja javnemu tožilcu za Slovensko primorje in Trst S. Peterinu, 3. avgust 1945. 61 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo o položaju v okrožjih, nepodpisano, februar 1946. 6’AS, I, f. Boris Kraighem, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 66 Nimam podatka, ali so ob prihodu Jugoslovanske armade pobegnili ali so se vrnili iz ujet ­ ništva v Jugoslaviji. 6 AS, I, f. Boris Kraigher, m. 2, poročilo o položaju v okrajih, maj 1946. 127 Povsem drugačne pa so bile razmere v vasi Prvačina, iz katere je bilo veliko žensk na delu v Egiptu. 68 69 70 71 * 73 * 75 »Moški, ki so ostali doma,« ugotavljajo aktivisti v poročilu maja 1946, »so živeli bolj na lahko. Danes 100% naša (z župnikom vred), w značilno je to, daje bilo pred vojno tam veliko fašistov. Prvačina je imela celo fašistično god­ bo. Prvačkovci so hodili manifestirat v Dörnberg za fašistične praznike.«" Tudi v Briškem okraju so množično podpirali nove jugoslovanske oblasti. Tamkajšnji duhovniki pa so bili bolj nenaklonjeni ali pa nevtralni.' 1 V okraju je živelo kar nekaj Italijanov, od 10.300 prebivalcev 800, največ v dveh vaseh na robu furlanske nižine, kjer je bilo Slovencev le dvajset odstotkov. Šestdeset odstotkov prebivalcev je bila kolonov in najemnikov. Po vojni so koloni, v skladu z dogovorom, ki je bil sklenjen že med vojno,' 2 dajali lastnikom 25 odstotkov pridelka, medtem ko so ga morali pred vojno dajati kar polovico. Njihov položaj se je zato nedvomno izboljšal, tako da so aktivisti maja 1946 poročali: »Danes briški kolon ite živi slabo. Pridela jO do 40 hi vina, od katerega da gospodarju eno četrtino. Živina in plodovi od živine so njegova last D Po takrat zbranih podatkih je bilo iz Brd 1419 ljudi v partizanih, padlo jih je 242, 560 ljudi je bilo deportiranih in 26 civilistov ubitih. Okraj je bil ocenjen kot dober, v nekaterih vaseh so bili »100% naši«, ponekod pa naj bi se čutil vpliv plave garde. ZVLI je bila tam slabo uveljavljena, in NOO so večinoma delovali še naprej. Na nenaklo ­ njenost ljudi v nekaterih krajih so vplivale zlasti medvojne napake, npr. neupravičene rekvizicije in tudi osebno okoriščanje nekaterih aktivistov ter propaganda nasprot ­ nega tabora. Ti naj bi trdili, da bodo zavezniki ostali še 20 let. Ni pa Jugoslaviji nasprot ­ nim uspevala propaganda, da je vera v Jugoslaviji ogrožena. To naj bi preprečil zlasti župnik Edvard Ferjančič iz Kojskega,' 1 ki naj bi tudi »pridigal o svojem razgovoru z ruskimi člani razmejitvene komisije, ki so napravili nanj odličen vtis tudi z ozirom na versko vprašanje«. Tudi večina preostalih duhovnikov (petnajst od sedemnajstih) naj bi bila »na naši strani«." O razpoloženju v Brdih poročajo tudi italijanski viri. Tako naj bi v Brdih sredi leta 1946 del ljudi raje šel znova v partizane kot pod Italijo, drugi, ki so bili utrujeni od vsega dogajanja zadnjih let, bi sprejeli tudi Italijo, če bi bila ta resnično demokratična. Po italijanskem viru je v Brdih prihajalo tudi do medsebojnih spopadov in so »itali ­ cs Primorske, zlasti iz Vipavske doline, so se ženske pričele izseljevati v Egipt v šestdesetih letih 19. stoletja, kjer so se zaposlovale kot služkinje. Vrh je izseljevanje doseglo po 1. svetovni vojni. Odhajale so zlasti ženske po porodih, da hi z dojenjem tujih otrok čim več zaslužile in tako preživljale svoje družine. V Egiptu je bilo pred 2. svetovno vojno okrog 7000 Slovenk, Enciklopedija Slovenije, 4/221. 69 Župnik v Prvačini je bil Jožef Drekonja. 70 AS, I. f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 71 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, februar 1946. ’-’Mišljen je sklep, ki ga je sprejel primorski Narodnoosvobodilni svet jeseni 1943, v Zdenko Čepič: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945-1948, Maribor 1995, str. 182. 73 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 7i Edvard Ferjančič je že marca 1943 pričel sodelovati z OF in je bil jeseni istega leta izvoljen za tajnika in nato predsednika okrajnega NOO. S funkcije je sicer zaradi nadškofove prepove ­ di, da bi duhovniki delovali v službah političnega ali upravnega značaja, odstopil, je pa ohranil stike z OF in postal verski referent pri PNOO. Sodelovanje je nadaljeval tudi po vojni. PSBL, 4/356-357. 75 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 128 jansko-slovenske skupine bivših fašistov izvajale tudi teroristične akcije proti SIAU in komunistom, tako da je bila potrebna intervencija ZVU«P' V Kanalskem okraju so bili ljudje večinoma revni. Devetdeset odstotkov ljudi je si ­ cer imelo nekaj zemlje, a večina premalo, da bi od nje živeli. V okraju, ki je imel okrog 7000 prebivalcev, je bilo po takratnih podatkih 929 partizanov, 174 padlih, 15 pogre ­ šanih, 29 pogrešanih v internaciji, 21 umrlih v internaciji in 25 ubitih talcev. Duhovniki, ki so bili večinoma nasprotni novi Jugoslaviji (od sedmih šest), so imeli na ljudi velik vpliv. Najbolj sta izstopala župnik Franc Felc," ki naj bi bil prej domobranski organi ­ zator, in župnik v Za potoku, ki naj bi bil emigrant iz Jugoslavije. * 78 Precej nasprotovanja je bilo med trgovci in gostilničarji ter nekaterimi nekdanjimi domobranci, a ne vsemi, kajti »nekateri očitno zapeljani se skušajo približati nam terse udeležujejo tudi naših manifestacij v Gorici«, kot ugotavljajo maja 1946. V nekaterih vaseh naj bi bila nasprot ­ na novi Jugoslaviji celo več kot polovica prebivalstva, v povprečju pa jih je bilo pet do deset odstotkov povsem nasprotnih, nadaljnjih deset odstotkov pa jih je bilo, podob ­ no kot marsikje med primorskimi Slovenci, za Jugoslavijo, a ne za Tita. 79 80 81 V Komenskem okraju so živeli večinoma mali kmetje, saj so imeli le redki več kot hektar zemlje. Veliko je bilo brezposelnih, šest vasi je bilo popolnoma požganih, osem deloma. “ Jeseni 1945 je bil položaj dokaj dober, nekaj vasi pa naj bi bilo reak ­ cionarnih in tam so začeli, kot je poročal goriški javni tožilec Mirko Šlibar avgusta 1945, »vračajoči skrivači s sovražno propagando«?' Maja 1946 naj bi bilo ljudstvo v celoti naklonjeno SIAU, in okrajni NOO je ohranil vso oblast. 82 Podobno so položaj oce ­ njevali tudi Italijani, saj naj bi bili v spodnjem Posočju ljudje izrazito naklonjeni Tito ­ vemu gibanju, večina ljudi pa je javno kazala svoja praslovanska čustva. 83 Od preostalih okrajev, v katerih je večina ljudi podpirala novo Jugoslavijo, se je razlikoval Kobariški okraj. Bil je izključno slovenski, saj je bilo maja 1946 med 8132 '6ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4. poročilo CIP. 29. maj 1946. ” Franca Felca, župnika v Stražišču, je avgusta 1942 obtožil komandant vojaške posadke v Pod ­ brdu slovanskega nacionalizma, ker je ščitil slovenski jezik v cerkvi. Zato je moral marca 1943 odi ­ ti in je bil nato v Kojskem v Brdih. Tam so ga partizani novembra 1943 obtožili, da deluje proti OF in komunizmu. Bil je en dan zaprt, nakar je moral v enem tednu kraj zapustiti. Do konca voj ­ ne je bil v škofiji Concordia Pordenone v kraju Lorenzago v Karniji. Po vojni je prišel v Kanal, v I cattolici isontini, 3- knj., L. Tavano, str. l60, op. 256. Glasilo Katoliški glas, 24. maj 1990, v član ­ ku z naslovom Dr. Franc Felc - zlatomašnik (članek je avtorici odstopil B. Mlakar) partizansko aretacijo Franca Felca nekoliko drugače opisuje. Partizani naj bi ga nekega večera po septembru 1943 odvedli. »Poveljnik patrulje je bil neki bivši italijanski oficir Anton Rastja. Ta je že pozna! namere OP, zato je po poti proti Marijinem Celju namignil župniku Pelcu, naj izgine, ko so vedrili v nekem seniku. Za župnikom je izginil tudi partizan Rustja, ki se je zatekel v Čedad. Kasneje je partizan Rustja postal duhovnik Anton Rustja in sta se v župnišču v Podgori srečala s Prancem Pelcem, oba duhovnika.«\ članku je tudi podatek, da se je po vojni Felc vrnil v goriško nadškofijo in ga je nadškof poslal za kaplana v Oglej. Tam naj bi ostal dve leti in nato odšel na Dunaj, kjer je doktoriral iz dogmatike leta 1955. Po tej verziji torej Felc sploh ni bil v Kanalu. 78 Župnik v Zapotoku je bil Jožef Žorž, ki je tja hodil iz Mirnika. Rojen je bil v Dornberku in ni bil emigrant. 79 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 80 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK o položaju v okrožju, nepopolno, 13. februar 1946. 81 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. javni tožilec, poročilo javnega tožilca za Goriško okrožje M. Šlibarja javnemu tožilcu za Slovensko primorje in Trst S. Peterimi, 3- avgust 1945. 82 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 83ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, Cip, 29. maj 1946. 129 prebivalci vsega osem Italijanov. Kmetov je bilo približno štirideset odstotkov, a med njimi le malo bogatili. Veliko ljudi je odhajalo na sezonsko delo, največ iz Breginjskega kota, kjer je bilo veliko pomanjkanje. ZVU je tam vzpostavila svojo upravo, v kateri je zaposlila precej ljudi. Veliko tistih, ki so bili naklonjeni Jugoslaviji, je odhajalo na delo v Bohinjsko Bistrico. Zanimivo je, da so bile najbogatejše vasi. npr. Idrsko in Svi ­ no. najbolj naklonjene Jugoslaviji, ki je imela veliko podporo tudi v livških vaseh in, razen dela srednjega sloja, v Kobaridu. Kobariški srednji sloj naj bi bil precej pod vpli ­ vom kaplana Stanka Pontarja, med vojno domobranskega kurata. Bali so se tudi, »da ne bodo mogli v Jugoslaviji trgovati svobodno ter da jim bo odvzela zemlja«. Kljub takšnim ocenam pa v Kobaridu jeseni 1945 ni podpisalo izjave za priključitev k Ju ­ goslaviji le 25 ljudi. 8' SIAU je v Kobaridu tudi uspelo organizirati demonstracije pro ­ ti zavezniški upravi, najprej avgusta 1945 in nato 15- marca 1946, za katere italijanski viri navajajo, da so jih organizirali ljudje, ki so prišli iz cone B. Italijansko poročilo nato samozavestno dodaja, da se pripravlja protidemonstracija italijanskih elementov v Kobaridu (elementi italiani di Caporetto), čeprav Italijanov tam skoraj ni bilo. 81 * * * 85 Povsem drugačen je bil položaj na levem bregu Soče in zlasti v Breginjskem kotu. Lokalni aktivisti so ugotavljali, da bi bilo v celotnem okraju, če bi izbirali med Jugoslavijo in Julijsko krajino, le 35 odstotkov ljudi za Jugoslavijo, če pa bi izbirali med Jugoslavijo in Italijo, pa 65 do 70 odstotkov. 80 87 Na tem območju naj bi zbrali tudi veliko podpisov v akciji zbiranja podpisov za avtonomno Julijsko krajino spomladi 1946. Podpisali so jo tudi nekateri, ki so prejšnjo jesen podpisali za Jugoslavijo. Lokal ­ ni aktivisti si niso bili povsem na jasnem, kakšna akcija je to sploh bila, saj naj bi jo organizirala krščanska demokracija in so podpise pobirali v glavnem duhovniki: »Si­ cer se pa povsod ni dalo točno ugotoviti, za kaj so podpisovali, ker vedo v nekaterih krajih povedati, da so pobirali podpise za samostojno Primorsko ali pa za neko »de­ mokratično« Jugoslavijo . Lahko tudi, da so spreminjali taktiko iz kraja v kraj.P N Breginjskem kotu, kjer so bili zlasti kraji Borjana, Podbela, Logje, Stanovišče iz ­ razito nasprotni novim jugoslovanskim oblastem, je bilo tudi veliko osebnega sovra ­ štva. Na razdeljenost med ljudmi, ki jo je bilo čutiti že med vojno, so veliko vplivale razmere v sosednji Beneški Sloveniji. Tudi v Breginjskem kotu je veliko mobiliziranih v partizane dezertiralo, se skrivalo, nekaj je bilo domobrancev. Največji nasprotniki Jugoslaviji so pred osvoboditvijo sicer pobegnili, a so se po prihodu zaveznikov vrnili. 88 Že avgusta 1945 je goriški javni tožilec Mirko Šlibar poročal, da jim večina ljudi naspro ­ tuje, največ pod vplivom duhovščine, in nadaljeval: »Fašistična simpatizerja sta npr. borjanski župnik. Ašnjak Eugen (Benečan) in župnik Zoru Mirko (Vipavec), ki je hotel z denunciacijo kompromitirati Narodno zaščito, češ da je hotela ljudstvo s hujska ­ 81 AS, I. f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946; f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK o političnem stanju v okrožju, nepopolno, 13. fe ­ bruar 1946. Stanko Pontar je bil domačin iz Kobarida, nekaj časa kaplan v Tolminu, župni upra ­ vitelj v Kamnem pri Kobaridu in nato kaplan v Kobaridu ter obenem vojni kurat za potrebe tamkajšnje domobranske postojanke. Po podatkih Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo naj bi bil kriv za zapore, aretacije, mučenja in en umor. Septembra 1947 se je umaknil v Gorico in bil nato do smrti konec leta 1991 župnik v Zdravščini. Podatke posredoval B. Mlakar. 85 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, položaj v Julijski krajini, 28. marec 1946. 86 AS, I. f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 87 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 88 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 130 njem odtegniti od zaveznikov. Nič boljši ni župnik vLogjeh. neki Ličen (tudi Vipavec). Borjanski župnik je znan še iz dobe, ko je dal leta 1941 na iniciativo škofa Margottija za zidavo cerkve zmage (fašistične)pod Sveto Goro 300 lir. V tej zadevi je Okrožni odbor interveniral pri zavezniški komandi in predočit, da mu je tam delo oteženo Ko je prišla Z?owčs'//zz (zavezniška, ki naj bi preučila razmere, op. a.) v Borjano, jih je tam čakala vsa vas v prazničnih oblekah - na delavnik - z ameriškimi zastavami. Mala deklica je v italijanščini prečitala ameriškemu kapetanu dobrodošlico z upa­ njem, da ostane prebivalstvo stalno pod zavezniško upravo odnosno pod kristjansko državo (stato cristiano) ... Slično je bilo v Breginju. Ljudstvo se je zbralo iz 6 vasi, postavili so slavoloke z zavezniškimi (AA) zastavami, deklica je pozdravila v itali ­ janščini in dala ameriškemu oficirju šopek cvetlic. Pri tem je deklici govorprišepetaval domači župnik. Značilno je tudi, daje bila pred teni npr. v Stanoviščah propagan­ da, da tisti, ki ne bo prišel na slavnost, ne bo dobil hrane ... Najtežje pa je v Logjah in Podbeli. V Podbeli npr. ljudje groze, da od OF ne sme nihče priti, ker oni hočejo samo Angleže. Aktivistom groze z najhujšim ... Do takih pojavov je prišlo v glavnem tudi po zaslugi dezerterjev, skrivačev in pa delavcev, ki so biti preje zaposleni pri Nemcih. Po odhodu NZ so se vsi ti elementi vrnili iz Čedada ... Pojavljajo se tudi četniki v okoliških hribih, v Breginjskem kotu pa zbirajo hrano in obleko zanje. Položaj se v letu 1946 ni dosti spremenil, saj naj bi duhovniki vodili javno kam ­ panjo s prižnic proti Jugoslaviji, ki je slonela na klevetanju FLRJ in komunizma, izogibali pa naj bi se vprašanju pripadnosti Primorske. Nove jugoslovanske oblasti je tako tam, po ugotovitvah aktivistov, podpiralo le dvajset odstotkov ljudi. Drugi pa niso bili niti za Italijo. »Zmešani so od tuje propagande. Odkrito sovražijo partizansko gi­ banje in podpirajo reakcijo,« poročajo februarja 1946. Kljub temu so bili povsod postavljeni odbori OF, vendar so bili v njih aktivisti, in tudi v tem lahko najdemo del krivde za sovražno razpoloženje, jako ozki in napadajo za bega vsakega, ki se drži ob strani. Z vztrajnim in pravilnim delom bi se dalo marsikaterega zaslepljenca pritegniti.Z' A hkrati je takšno ravnanje aktivistov razumljivo, saj so bili, kot prebere ­ mo v poročilu, »podvrženi silnemu terorju, zlasti s strani duhovščine. Tisti, ki ima­ jo na hišah rdečo zvezdo, ite smejo v cerkev ipd#' V Breginjskem kotu, pa tudi drugod, sta se tako ustvarila dva nasprotna si bloka, rdeči in beli, slabi in dobri. Vrstili so se spopadi in fizični napadi na nasprotnike (Breginj) ali aktiviste (Borjana, Breginj), metali so ročne bombe, napadali s kamenjem. 89 90 91 92 89 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. javni tožilec, poročilo javnega tožilca za Goriško okrožje M. Šlibarja javnemu tožilcu za Slovensko primorje in Trst S. Peterimi, 3- avgust 1945. 90 AS, I, f. OK KPJK, m. 2b, poročilo o položaju v okrajih, februar 1946. Ob tem naj dodam, da takšna poročila niso zanesljiva, saj je marsikateri neuspešen aktivist razmere ocenjeval bolj črno. Upoštevati je treba tudi sektaštvo poročevalcev in često nizko izobrazbo. 91 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 92 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo Vladimirja o projugoslovanski demonstraciji v Kobaridu, 17. avgust 1945. Na njej je sodelovalo okrog 3500 ljudi: »Ljudstvo je bilo zelo nav ­ dušeno, razkačeno in razburkano. Slišali so se močni klici: Hočemo našo oblast!' ...Iz Bre­ ginjskega kota je organizirano prišlo okrog 30-40 nasprotnikov, da bodo razgrajali in delali proti demonstracijo. Naši demonstranti so pa takoj udarili po njih ter jih izgnali iz Kobarida... Naši nasprotniki iz Breginjskega kota, ki so morali pred množico zbežati iz Kobarida, so zve ­ čer na povratku domov počakali naše demonstrante in jih napadli. Prišlo je do pretepa. Nekaj osebje moralo danes v posteljo.«-, m. 2b, Analiza položaja v Goriškem okrožju, nedatirano, po obisku razmejitvene komisije (april 1946); f. CK ZKS. m. OK KPS Sežana, letno poročilo OK KPS Tolmin CK KPS, 3- januar 1948. 131 V Nabrežinskem okraju je bilo po podatkih jugoslovanske strani maja 1945 med 6.200 prebivalci 859 Italijanov, od tega 613 v Nabrežini. Večina prebivalstva je bila malih kmetov, ki so se postopoma proletarizirali, medtem ko so bili v kraju Nabrežina večinoma delavci. SIALI so bili naklonjeni tudi tamkajšnji Italijani, ki so bili, tako akti ­ visti, »še bolj napredni bi borbeni kot Slovenci. Na manifestacije v Trst je šlo iz Nabre­ žine včasih več Italijanov kot Sloven cev. «Tudi v Devinu, kjer se je po vojni naselilo 46 regnicolov, Italijani večinoma niso bili nasprotni; tamkajšnji italijanski učitelj je bil celo član projugoslovanskih Enotnih sindikatov in prosvetne komisije. V Sesljanu je bilo precej Slovencev, zlasti premožnih, nacionalistov, tamkajšnji Italijani pa se niso vmešavali v politiko. Večji nasprotniki Jugoslaviji so bili Italijani v Stivanti. 91 V Sežanskem okraju je bilo med 7.600 prebivalci nekaj deset Italijanov. Tamkajšnji ljudje so bili večinoma mali in srednje veliki kmetje. V Sežani je bilo več bogatih trgovcev in gostilničarjev, zato je bila tam, tako lokalni aktivisti, sicer močna malome ­ ščanska mentaliteta, vendar so jim bili ljudje kljub temu naklonjeni. Ko je zavezniška oblast nasilno izselila iz nekdanje sodnije okrajni NOO, so mu tamkajšnji trgovci in gostilničarji takoj dali na voljo prostore v svojih hišah, »tudi taki, ki so bili preje v zvezi z bega». Prosvetno društvo, v katerega so se skoraj vsi vključili, je vodil namestnik tajnika Jože Štolfa, ki je bil nekdanji domobranski oficir: »Ker je dr. juris in kot tak zelo upoštevan od trških malomeščanov, sta mn predsednik in tajnik prepustila vod ­ stvo društva J' V Lokvi so bili ljudje razdeljeni na dve skupini. Obe sta bili za novo Jugoslavijo in sta se tudi udeleževali manifestacij za Jugoslavijo v Trstu, a sta bili med seboj sprti. Za nasprotja so bili krivi člani tamkajšnjega NOO, ki niso uživali zaupanja ljudi. Precej nasprotnikov pa je imela SIAU v Tomaju, največ v tistem delu Tržaškega okrožja, ki je bil večinoma slovenski. Tomaj naj bi bil kulaška vas in center klerikalizma na Krasu, zelo nasprotna novi Jugoslaviji sta bila tudi oba tamkajšnja duhovnika. 93 94 95 96 Veliko podpore naj bi imela »reakcija- med Slovenci na Primorskem v vaseh ob demarkacijski črti, prek katere so prihajali razni propagandisti proti OF in DFJ. Raznih mitingov so se udeleževali tudi dezerterji JA in domobranski skrivači. 1* Miljski okraj je bil narodnostno mešan, tudi Milje, kjer je bilo med 13-993 prebi ­ valci 6.997 Slovencev. Okoliški kraji so imeli nekateri slovensko, drugi italijansko ve ­ čino. Ljudje so bili »razredno zelo zavedni in Slovenci in Italijani žive v teh vaseh v bratski slogi«. V Miljah, kjer je bilo kar 70 odstotkov prebivalcev delavcev, je SIAU pod ­ piralo 53 odstotkov ljudi, v okolici kar 95 odstotkov. Če pa pogledamo strukturo pre ­ bivalstva, naj bi Jugoslavijo, tako lokalni aktivisti, podpiralo 80 odstotkov delavcev, 95 odstotkov kmetov in tudi 25 odstotkov italijanske inteligence. Italijanski duhovni ­ ki so bili le v Miljah in so skrbeli tudi za italijanske vasi. Slovenski duhovniki v Borštu, Boljuncu in Plavjah so bili naklonjeni SIAU. Iz okraja je bilo 600 partizanov, od kate ­ rih jih je po takratnih podatkih 242 padlo. Okrajni NOO je deloval in je imel velik ugled. Delovalo je petnajst slovenskih in šest italijanskih šol, delovali so tudi rodilelj- 93 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 94 AS, I, f. Boris Kraigher, m. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. Josip Štol ­ fa je bil domobranski poročnik v štabnem odseku v Trstu. Umrl je 29- januarja 1978 v Trstu. Podatke posredoval B. Mlakar. 95 AS, I, f. Boris Kraigher, m. 2, poročilo o položaju v okrajih, maj 1946. Župnik v Tomaju je bil Albin Kjuder. 96 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OK KPS za Goriško Obkom KPS, 26. junij 1945. 132 ski sveti, kar je pomenilo, da so bili učitelji, vsaj večina, naklonjeni SIALI. Za to ob ­ močje je bilo značilno razpoloženje, o kakršnem poročajo iz Hrvatinov: »V Hrvatinih, ki imajo po podatkih statističnega odseka za NZ pri okrajnem NOO 254 Italijanov in 110 Slovencev, hodi velika večina slovenskih otrok v italijansko šolo. Vaščani so se zmenili, da bodo hodili v vaško šolo, kije italijanska, tako Slovenci kot Italijani, vsi pa bodo hodili v večerne tečaje za slovenščino, tako Slovenci kot Italijani. Slovenci v tej vasi so po večini le slovenskega pokoljenja ter znajo le še slabo slovensko. Večerni tečaj se pa še ne vrši, ker ni učitelja.« r policije, 19. marec 1946. „ Skedenjčani se zbirajo za protestilo manifestacijo proti ravnanju civilne ODSELJEVANJE SLOVENCEV Ekskluzivizem v skladu s parolo, da kdor je ne podpira povsem, je sovražnik, je že poprej odvrnil od sodelovanja s SIAU mnoge, ki niso bili komunisti, so pa cenili OF in tudi komuniste zaradi partizanskega boja. SIAU je izgubljala podporo dela Slo ­ vencev zaradi vse bolj razredne politike, v katero je bila deloma prisiljena, da je ohra ­ nila podporo italijanskega delavstva, o čemer sem že pisala. Obenem je bila ta nje ­ na politika tudi odsev mednarodnih razmer, kjer je vse bolj prevladovala delitev na dva bloka, ki sta se srečevala na tem območju, in tudi dogajanj v Jugoslaviji, kjer je zmagovita partija izvajala revolucionarne ukrepe. * 98 Pridružitev Julijske krajine je tako postajala vse bolj razredno in vse manj nacional ­ no vprašanje. Med bogatejšimi se je pojavljal strah pred socialnimi spremembami, ki 9 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. 98 AS, I, f. CK ZKS, šk. 43. zapis seje CK KPJ z birojem CK KPS, 4. december 1945- Na njej je Tito o vprašanju Trsta med drugim izjavil: «Vreme ide u prilog talijanske reakcije. Pribiraju se neprijatelji. Pribira se reakcija n zoni A i B ... Američka reakcija može pokušavati s kakvom provokacijom po pitanju Trsta. Moramo imati vojnu spremu. Moramo biti gotovi, da odgova ­ ramo na svaki udarac.« 133 so jih uvajali v Jugoslaviji, zato so vpliv dobivali omahljivci in "boljši ljudje«, ki so se bali za zemljo in privilegiran položaj." V ospredje so vse bolj postavljali sloje, ki naj bi jim bili bolj naklonjeni, delavstvo in malega kmeta, medtem ko se je srednji sloj vse bolj oddaljeval. OK KPJK za Goriško je julija 1946 poročal glavnemu odboru: -še vedno žele Jugoslavijo, vedo pa, da bodo tam izgubili del zaslužka, medtem ko se povečuje pripadnost revnih slojev ... To je posledica linije, ki smo jo po stavki (juli­ ja 1946, op. a.) zavzeli, namreč ne linija pomirjevdnja in centralizma, ampak lini ­ ja borbe, ki po vseh videzih sodeč, kaže jasno sliko razredne borbe. »100 Naklonjenost do SIALI in nove Jugoslavije so zmanjševali ukrepi, ki jih je izva ­ jala Ozna, kot so bile ugrabitve, največ političnih emigrantov, 1"1 in namerno povzro ­ čanje neprijetnosti tudi lojalnim duhovnikom v okviru vse bolj naraščajoče »gonje proti farjem«, če jo lahko tako poimenujem, ki se je prenesla iz Jugoslavije. * 100 101 102 Kljub temu pa nasprotovanje ni bilo tolikšno, kol lahko razberemo iz različnih poročil par ­ tije in SIALI. Marsikdaj so z ocenami o nasprotnikih pretiravali in imeli vsako, tudi dobronamerno, kritiko za sovražno in njej nasprotno dejanje. 103 Pred podpisom mirovne pogodbe februarja 1947 in nato pred uveljavitvijo sep ­ tembra istega leta je več ljudi zbežalo iz dela cone A, ki je bil pridružen Jugoslaviji, in tudi iz cone B na območje, ki je ostalo v Italiji ali v coni A STO. Ljudje so se pre ­ seljevali čez demarkacijsko črto tudi že poprej, a ne v večjem številu. Nekaj izselitev je bilo avgusta 1945 iz Ilirske Bistrice, zato so izdali nalog, da se Slovenci ne smejo "AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okraju Bovec, nepodpisano, maj 1946; f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo MO SIAU za Gorico: Karakteristika mesta in bližnjih vasi, nepodpisano, 3. marec 1946. 100 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 26. julij 1946; f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 29. november 1945: -Težko ekonomsko stanje odpira tudi v slovenskem prebivalstvu socialne probleme in razredna nasprot- stva. Na vasi se vse močneje čuti razlika med kmeti posestniki - špekulanti ne eni in koloni - malimi kmeti na drugi strani. Reakcija skuša to maksimalno izkoristiti." 101 AS, MNZ, 600/20, arhiv dr. Albina Šmajda, zaslišanje; ASOVA. m. Andrej Uršič, zaslišanje na UDV; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 86, 89: Demokracija, 30. maj 1947, 5. september 1947; ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju v Trstu, nepodpisano. 1. avgust 1946. Ozna (UDV) je v coni A ugrabila več vidnih slovenskih političnih emigrantov: Albina Šmajda, Ivana Martelanca z ženo, Izidorja Martinjaka, ki je bil edini izpuščen, in domačina, ki je med vojno deloval v Ljubljani, Andreja Uršiča; AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. la. zapisnik seje OK KPS, 10. avgust 1945; f. ALS, ae 480, m. Virgil Šček, pisma V. Ščeka B. Babiču. 4. feb ­ ruar 1947, 25. februar 1947, tri nedatirana, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 191, 196-198; Investigation Committee of Venezia Giulia, 1. del. 27. september 1945. str. 98-100, kjer poročajo o ugrabitvi nekdanjega fašista in begunca iz Pirana Marina Martinčiča v Trstu 17. avgusta 1945- Ugrabila sta ga dva bivša člana NZ iz Pirana; isto, 2. del, 14. november 1945, str. 182, Disappearance of Royalist Jugoslavs in Trieste. V njem poročajo o ugrabitvi Izidorja Martinjaka 27. oktobra 1945, in o več drugih. 102 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo A. Požarja B. Babiču, oktober 1946, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 187-188, v katerem se pritožuje zaradi obtožb proti duhovnikom na množičnih sestankih; isto, več pisem V. Ščeka B. Babiču, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 186—190; f. CK ZKS, fase. OK KPS Postojna, zapisnik konfe ­ rence sekretarjev celic, 19- april 1947, na katerem so obravnavali sektaštvo partijskih aktivistov do duhovnikov. ‘°-3 AS, I, f. GO KPJK, ae 388, osebna korespondenca B. Kraigherja, pismo I. Regenta B. Krai ­ gherju, 30. december 1945, v katerem tudi piše: -Množice so verjetno včasih bolj na naši strani, kot se zdi. Ne smemo jim vedno zameriti, če kritizirajo. Nalezli smo se bolezni, ki ji v Rusiji pravijo 'dekretiranje od zgoraj'. Vsaka kritika ni že takoj izraz sovraštva. - seliti, če pa se že selijo, ne smejo odnesti nič svojega premoženja. Nekateri, npr. iz Grgarja, so se selili tudi iz gospodarskih razlogov. 101 Vzroki za izselitve so bili različni, večinoma so bili posledica medvojnih in povoj ­ nih razmer na posameznih območjih in propagande duhovnikov ter ravnanja lokalnih aktivistov. Duhovniki so, kot poročajo jugoslovanski viri, marsikje, izstopajo ugoto ­ vitve o Breginjskem kotu. «ostro nastopali proti Jugoslaviji iu nepremišljeno strašili ljudi, češ kaj bo, ko bo Jugoslavija prišla. Vsled tega strašenja se je dober del ljudi izselil v Italijo, ki so po svojem socialnem poreklu zdravi, ker so bili povprečno mali kmetjed^ Ko je jeseni 19-46 postalo jasno, da bo francoska črta postala meja med Ju ­ goslavijo in Italijo in da bodo tako nekateri povsem slovenski okraji iz cone A pri ­ ključeni k Jugoslaviji, so se tamkajšnji duhovniki, če so bili prej temu nenaklonjeni, skušali zbližati z ljudsko oblastjo, ali pa naj bi se pripravljali na odhod. To je spravi ­ lo v precep ljudi, ki so jim prej sledili, kot je menil Julij Beltram, «zaradi svoje naivno ­ sti in vere«\n so bili sedaj ogorčeni, ker «on bo šel, toda jaz intani zemljo tu«.w' Ponekod so ljudje celo drug drugemu grozili z jamami, uboji in požigi, kar so že izkusili maja 1945, ko so marsikoga aretirali tudi zgolj iz osebnega sovraštva. Tako so »najbolj predani pristaši Jugoslavije« po sprejetju sklepov o pridružitvi k Jugoslaviji tu in tam začeli s pravo kampanjo proti tistim, ki so bili dotlej ob strani in se niso vklju ­ čevali v SIALI ali druge množične organizacije. Tistim, ki niso aktivno sodelovali v delu protifašističnih organizacij, tudi zgolj iz bojazni ali zaradi nasprotne propagande, so začeli pretiti, kaj vse se jim bo zgodilo ob prihodu jugoslovanske oblasti. Posamezniki so na skupnih sestankih in plesih izjavljali, da bodo vse, ki niso sodelovali v protifa ­ šističnem boju, prijavili jugoslovanskim oblastem in da bodo poslani na prisilno delo. Tako je za te ljudi Jugoslavija postajala kazen in so jih posredno prisilili v izselitev. Da so bili ljudje zbegani in v hudem položaju, vidimo tudi iz tega, da so se raje od ­ ločili za Italijo, čeprav so v njej dolga leta trpeli. 10' Ljudje so bežali tudi zaradi nave ­ zanosti na Gorico kot središčem pokrajine, ki je bila po sklepih mirovne pogodbe odrezana od vzhodnega dela zaledja. 1® Del je odšel zaradi gospodarske navezanosti na Furlanijo in so izrabili pravico do gospodarske opcije. * 105 * * * 109 110 Beneški župnik Antonio Cuffolo zapiše: «Po državni cesti prihajajo s Kobariške­ ga cele družine revežev, ki vlečejo s seboj živino, kuhinjske potrebščine in podobno; v naših krajih ježe na stotine beguncev O pobegih v svoji kroniki piše tudi ured ­ nik Slovenskega Primorca msgr. Alojzij Novak. Ljudje so po njegovem bežali zaradi groženj «vaških funkcionarjev, da se bodo maščevali po priključitvi nad našim i do­ 101 AS, 1, f. OK KPJK za Goriško, m. la, zapisnik seje OK KPS, 10. avgust 1945. 105 AS, I, f. CK ZKS, fase. OK KPS Gorica 1951, trimesečno poročilo št. 2. 1% AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 25. oktober 1946. 11)7 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, elaborat: Slovenska reakcija v Soški dolini pred razmejitvijo, nepodpisan, 25- januar 1947. AS, I, f. CK ZKS, šk. 32, poročilo D. Pirjevca B. Kraigherju o delu komisije za razmejitev, 28. marec 1947: «Del kmetov iz Podsabotina je našim in Italijanom, ko so bili na terenu, povedal, da bi hoteli pod Italijo zaradi tega, ker so povezani z Gorico.« 1,19 V skladu z mirovno pogodbo so imeli ljudje, ki so 10. junija 1940 živeli na leta 1947 k Ju ­ goslaviji pridruženem ozemlju, pravico do opcije za Italijo. Pogoj zanjo je bila izjava o italijan ­ skem pogovornem jeziku, pravica do t. i. poslovne opcije pa je bila priznana tudi Slovencem. 110 NAZ: Mračna leta Benečije, Ljubljana 1998 (v nadaljevanju NAZ, Mračna leta Benečije), str. 74. 135 brimi ljudmi, ki za komunizem ne marajo ... Koliko ljudi je zbežalo, se ne da Še ugotoviti, ker je to tako nanagloma prišlo. Zavezniki so v tem pogledu pustili naše ljudstvo na cedilu, ker so še pred par tedni izdali uradno obvestilo, da ostanejo do prihodnje pomladi tukaj?" V Kanalu se je dekanu javilo 23 družin, ki so večinoma tja pribežale iz cone B in Jugoslavije. Iz župnije Gorenje polje pa se je izselilo deset družin domačinov, nekaj iz Ročinja in Volč, veliko tudi iz hribovskih vasi na Kambreškem. Član komisije za razmejitev Dušan Pirjevec je marca 1947 pisal: »Pse to so družine, ki edino niso delova ­ le v protifašističnih organizacijah, medtem ko dejanskih razlogov, da bi bežali pred gnevom in pravično sodbo, niso imeli?" Iz Breginjskega kota naj bi se pripravljalo na izselitev v Beneško Slovenijo kar petdeset odstotkov družin. V Brdih je bilo orga ­ niziranih več kot tristo prebegov, ki naj bi jih pripravljali večinoma duhovniki. Ju ­ goslovanske oblasti so tako sklepale zato, ker naj bi duhovnik iz Cerovega izjavil, »r/a je pripravljen spraviti ljudi nazaj, kar dokazuje, da so ljudje vslecl njegovega pre­ govarjanja pobegnili. Duhovniki, ki so bili najhujši priganjači za pobege, so večino ­ ma ostali, pobegnili so oni (duhovniki, op. a.), ki so bili drugače kompromitirani ?" Virgil Šček je položaj v vasi Lokev, ki je bil izjemen, takole opisal Branku Babiču: »Tov. Babič, če imaš kaj vpliva in kar imaš vpliva, zastavi ga za to dobro delo: da se ne bo ponovilo, kar smo ob prihodu naše armade 1945 v Lokvi tako bridko občutili. Domača zaščita je na podlagi imenika, ki so ga sestavili prej temni elementi (ele ­ menti z umazano fašistovskopreteklostjo), aretirala več domačinov, jih gnala od so­ dnije do sodnije in končno izpustila, potem ko so se sodniki opravičili, da je šlo za pomoto. Zlatnine in denarja, ki so ga reveži imeli za sabo, pa jim niso vrnili. Kakor kaže, so si ga razdelili denuncianti. Saj to je bil očividen namen. Ravnokar se pripravlja podobna akcija. Oropati morajo mnogo družin, ako ne kakor zadnjič s pomočjo oblastev, pa sami v danem trenutku. Pri več družinah vla ­ da prava panika. Med njimi so osebe, ki mirnim srcem gredo pred vsako beograjsko sodnijo in ljubljansko tudi. Boje se samo domačinov in osebnega obračunavanja. Ker natanko tako grozi­ jo. Jaz se te dni ljudem umikam, kar se da. Ne prikažem se na cesto. Ogibam sepra- šanj: Kaj naj storim? Ali bežati ali ne? Samo to sprašujejo. Na to jim jaz ne morem dati nobene garancije spričo dejstev iz leta 1945. Zato sem rajši doma. Tako je! Tam v Trstu pa nekaj sklenite?" Položaj v Lokvi nam ponazarja tudi pismo Mira Srebotnjaka Branku Babiču, v katerem se sprašuje, ali ostati v Lokvi ali oditi. »Kar me moti so tajne in očitne grožnje, ki se kujejo na raznih sestankih. Tako sem slišal, da so na nekem takem sestanku sklenili, da je treba v Lokvi ubiti osem fantov, pet deklet odpeljati in trideset družin uničiti. V coni B so me razglasili, da sem oborožil večjo skupino fantov. Seveda je vse to izmišljeno in ker se to ni nikoli zgodilo, zato tudi ne more biti nobene priče, 111 A. Novak, Črni.ška kronika, str. 250, zapis 14. september 1947. AS, I, L CK ZKS, šk. 32, poročilo D. Pirjevca B. Kraigherju o delu komisije za razmejitev, 28. marec 1947. 113 AS, I, f. CK ZKS, fase. 30, OK KPJK za Goriško 1947, zapisnik OK KPS za Goriško, 23- sep ­ tember 1947. O izselitvah je pisal tudi Primorski dnevnik v več člankih januarja in februarja 1947. Kasneje so se pojavili posamezni članki o tistih, ki so se vrnili, npr. Tujina je mačeha, Primorski dnevnik, 20. julij 1947. NAZ, Mračna leta Benečije, str. 11-)^. 111 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Babiču, 4. februar 1947, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 196. 136 ki ima kaj poštenja v sebi. Na cinipi strani se pa razume, da so v rasi elementi in tudi Lokavci, ki se trenutno nahajajo v coin B, ki imajo temno fašistično preteklost, katero hočejo zabrisati. Ne samo to, ampak si pripraviti lestvico za avansiranje. V takem razpoloženju jaz in moja družina ne moremo živeti. Pripravljen sem stopiti jasnega lica in vedrega čela pred vsak zbor razumnih ljudi, tudi pred vsakega poštenega sodnika, resno pa se bojim gori naznačenih elementov ... Ako bi tukaj ostal, kar iskreno želim - saj sem vedno smatral Jugoslavijo za mojo mater- domovi ­ no. sem pripravljen vse svoje skromne moči dati v dobrobit domovini.«"''' V Lokvi so pripravili shod, na katerem naj bi ljudi prepričali, da ostanejo. Izključili naj bi vsako osebno obračunavanje, požiganje in pobijanje, prav tako hujskanje in grožnje. Šček je svetoval, naj poudarjajo, da ni strank, ampak da so vsi Slovenci in da nihče ne bo nikomur sodil, razen tistim, ki so imeli krvave roke, in še tem samo za dokazana dejanja. 115 116 117 Vse to je povzročilo razkol med ljudmi, večina je bila še vedno za Jugoslavijo, manjši del proti, a še med temi naj bi velik del le nasedel propagandi in niso bili zares nasprotni. Med duhovniki se je izselil kanalski kaplan Franc Felc, »ki ga je sam kanal ­ ski dekan"' označil kot ant Jugoslovanskega agenta, kije ves čas AA zasedbe stalno hujskal proti novi Jugoslaviji in poizkušal tam ustanoviti novo domobransko orga­ nizacijo in se zato upravičeno boji ljudskega sodišča," kot je razbrati v elaboratu UDV o slovenski reakciji. Drugi duhovniki so kasneje izjavili, da bodo ljudi skušali prepričati, naj ne bežijo. 118 Večina prebeglih je odšla v naslednjih letih v Avstralijo in Ameriko. Jugoslovanske oblasti so izseljevanje skušale preprečiti z množičnimi sestanki, na katerih naj bi razkrinkali AA imperializem, in s povečano kontrolo na demarkacijski črti. 119 120 Proti nekaterim domnevnim organizatorjem prebegov so konec marca 1947 v Postojni pripravili razpravo pred ljudskim sodiščem, ki naj bi pokazala, da so pobe ­ gi politične narave. Organizirani naj bi bili za to, da bi begunci postali »obtežilni mate ­ rial« za kampanjo proti Jugoslaviji. Nasprotniki Jugoslavije naj bi jo skušali prikazati kot protiljudsko, »češ, poglejte, ljudstvo, ki v strahu pred Jugoslavijo zapušča svoje do­ move in odhaja iz domovine«.'® Proti izselitvam je bila tudi novo nastala Slovenska demokratska zveza, ki je s pre ­ selitvijo ljudi, ki so bili v glavnem nasprotni jugoslovanskim oblastem, v teh krajih izgubljala pozicije. Zato je svetovala, naj odidejo le tisti, ki so bili v življenjski nevarno ­ sti, drugi pa naj delajo za nadaljnjo demokratizacijo Jugoslavije. 121 Nekateri premožnejši so se skušali preseliti legalno, ker pa naj bi šlo v večini primerov za »vojne dobičkarje, ki so več ali manj kompromitirani proti NOG«, so te legalne izselitve ustavili. 115 AS, I, f. GO KPJK, ae 386, osebna korespondenca Branka Babiča, pismo M. Srebotnjaka, 2. februar 1947. Miro Srebotnjak je bil trgovec v Lokvi, med vojno je delal za OF in bil član KNOO. 116 AS, 1, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Babiču, nedatirano, objavljeno v Ko ­ respondenci Virgila Ščeka, str. 198. 117 Ivan Semič. 118 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, elaborat: Slovenska reakcija v Soški dolini pred razmejitvijo, nepodpisan, 25. januar 1947. 119 AS, I, f. CK ZKS, fase. OK KPJK Ilirska Bistrica, letno poročilo okraja Ilirska Bistrica CK KPS, 20. december 1947. 120 Primorska borba, 5- april 1947, Resnica o pobegih. 121 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, mesečno poročilo ZVU za januar 1947. 137 Število vseh izselitev ni znano, ohranjeni pa so delni podatki. Iz Goriškega okra ­ ja je v letu 1947 odšlo 1.814 ljudi, nato do srede leta 1951 še 880. Premoženje beguncev je bilo zaseženo. 1” Leta 1949, za katerega imam podatke, je iz Goriškega okraja odšlo še 207 ljudi, iz Tolminskega okraja 62 in Sežanskega 139.123 Veliko Slovencev, ki so že odšli ali so se hoteli preseliti v Italijo, je skušalo svoj negotov položaj rešiti tako, da so vložili opcijsko izjavo z obrazložitvijo, da je njihov pogovorni jezik italijanski. Po zaključku vseh postopkov je bila opcija odklonjena 1.027 ljudem, izključno Slo ­ vencem, med katerimi prevladujejo prav zgoraj navedeni. V vmesnih fazah priznava ­ nja pa je bilo teh odklonitev veliko več in je bilo do konca leta 1950 izdanih 4.310 negativnih odločb. 12' Večina priseljenih je v naslednjih letih Italijo zapustila in odšla zlasti v Avstralijo. Dejstvo, da so jim slovenske oblasti opcijo odklonile, zanje ni bilo več pomembno. V Trst so prve novice o izseljevanju ljudi iz Soške doline v Italijo prišle v prvi polovici januarja 1947. Ker jih je objavil SIAU-ju nenaklonjen tisk, so tamkajšnji aktivisti sprva mislili, da je to samo propaganden trik brez realne osnove. 125 Preseljevanje lju ­ di so kmalu opazili tudi zavezniki. Ker so obenem krožile govorice o množičnem eksodusu iz Soške doline, so za pobegle organizirali taborišče v bližini Vidma. 126 Tudi italijanski viri so poročali o številnih izselitvah iz gornje Soške doline, le malo pa iz Brd in Vipavske doline. 127 Do teh izselitev je bila Italija še posebej pozorna, saj so ljudje prihajali na sporno območje, ki je po mirovni pogodbi ostalo njeno. 128 Novi val izselitev v Italijo, ki je bil že sam po sebi, ker so bili to Slovenci, ki so okrepili tamkajšnjo manjšino, za italijanske vladne kroge zaskrbljujoč, je bil zanje še resnejši, ker naj bi bile za naseljevanje zainteresirane zavezniške oblasti. Te so tudi izdajale dovoljenje za bivanje na območju bodoče vzhodne meje. Po nekaterih podatkih, ki so verjetno pretirani in ne zajemajo samo beguncev z območij, pridruženih k Jugo ­ slaviji, naj bi bilo januarja 1947 v Videmski in Goriški pokrajini priseljenih približno štiri tisoč ljudi, v Trevisu 850, ki so se priselili tudi z živino. Problem je bil za italijan ­ ske oblasti težak tudi zato, ker so se priseljenci imeli za begunce, a do statusa begun ­ ca naj ne bi bili upravičeni, saj so bili za Italijo nezaželeni. V skladu z določili mirovne pogodbe o opciji tudi niso bili več italijanski državljani. 129Julija 1947 jih je bilo po itali ­ janskih podatkih že več kot pet tisoč, predvidevali so še prihod tri do štiri tisoč ljudi. Na območje niso prihajali le begunci z območij, ki so bila nato priključena k Jugoslaviji, 122 AS, I, f. CK ZKS, fase. OK KPS Sežana, letno poročilo OK KPS Tolmin CK KPS. 3- januar 1948; fase. OK KPS Gorica 1951, trimesečno poročilo št. 2; isto, zapisnik 10. redne seje okraj ­ nega biroja KPS Gorica, 6. julij 1951: fase. OK KPJK Postojna, politično poročilo OK KPJK CK KPS, 6. marec 1947. 123 AS, I, f. CK ZKS, fase. 99, Oblastni komite KPS za Goriško. 121 AS, MNZ, letno poročilo MNZ za leto 1950. Glej tudi N. Troha, Prispevki 1997, str. 366-368. 125 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, elaborat: Slovenska reakcija v Soški dolini pred razmejitvijo, nepodpisan, 25- januar 1947. 126 AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, mesečno poročilo ZVU za januar 1947; AS, I, f. CK ZKS, f. OK KPJK Postojna, politično poročilo OK KPJK Postojna, 6. marec 1947. 127 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. I69, opomnik, Gorica, 1. avgust 1947. 128 O priseljevanju na območje Benečije glej NAZ, Mračna leta Benečije, str. 72-74, kjer citirajo tudi zapis župnika Antonia Cuffole iz njegovega dnevnika. 129 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 130, opomnik za predsednika vlade o preselitvah Slovanov na italijansko območje in o eksodusu Italijanov z območij, ki jih bo priključila Jugoslavija, 19- april 1947. Izrazito odklonilni do naseljevanja Slovencev v Benečiji so bili seveda tudi trikoloristi, NAZ, Mračna leta Benečije, str. 75, 76. 138 ampak so na območje kasnejše Goriške pokrajine prihajali tudi mnogi »slavi bianchi», ki so bili dotlej v raznih zavezniških taboriščih kot begunci in od tam odpuščeni. 150 Te priselitve so spreminjale etnično strukturo bodoče italijanske Goriške pokra ­ jine. Ker ti priseljenci obenem niso imeli pravice do opcije za italijansko državo, čeprav so prej živeli v Italiji, so imeli enak status kot preostali begunci iz Jugoslavije. 151 Italijanske oblasti so zato poleti 1947 tudi začele z ukrepi za revizijo statusa beguncev in za preselitev nezaželenih z mejnega območja. 152 * * Mnogi naj bi se kasneje pomešali med italijanske begunce iz Istre, ki jih italijanske oblasti opredeljujejo kot profughi giuliani, da bi dobili pomoč in dovoljenje za svobodno gibanje po Italiji. 155 Ljudje so bežali tudi v naslednjih letih, največ mladi, srednje veliki in mali kme ­ tje ter obrtniški vajenci. Del pobeglih se je hotel izogniti dveletnemu služenju vojaškega roka, ki so ga morali odslužiti največkrat zunaj Slovenije, po Jugoslaviji, ki jim je bila tuja. Nekateri so bežali tudi iz avanturizma, del iz strahu pred kaznijo, po informbiroju pa tudi zaradi vojne psihoze. 15' Zaradi poslabšanega notranjega položaja v Jugoslaviji po objavi resolucije informbiroja je bežalo tudi precej delavcev in ponekod cele vasi skupaj z živino (npr. Nova vas pri Opatjem selu). 155 Ker je bilo med begunci precej vojnih obveznikov (letnika 1928, 1929). so jugoslovanske vojaške oblasti okrepile nadzor na meji in ukazale streljati na bežeče. 150 Italijanske oblasti so oktobra 1948 načrtovale, da bi v tujino preselile večje število t. i. belih Slovanov (slavi bianchi), kot v italijanskih virih imenujejo protikomunistične Slovence in Hrvate, med katerimi je bilo dosti beguncev iz Istre in Dalmacije in ki so bili zbrani v taboriščih za povojno pomoč. Vseh naj bi bilo kar deset tisoč, večino ­ ma z območij ob meji. 157 Kdo so bili in koliko jih je zares bilo, ni povsem jasno, saj očitno tega tudi italijanske oblasti niso dobro vedele. NOVE SLOVENSKE POLITIČNE STRANKE Skupina primorskih politikov liberalne in katoliške usmeritve, ki je ves čas naspro ­ tovala novim jugoslovanskim oblastem, ne pa tudi pridružitvi k Jugoslaviji, je do poletja 1946, ko je bila usoda Julijske krajine bolj ali manj odločena, delovala v okviru neformalnih skupin in se povezovala s tamkajšnjimi političnimi emigranti. 158 Njihova 1W ASDMAE, A? 1946-1950. Italia, h. 169, dopis Urada za obmejne predele italijanskemu zunanje ­ mu ministrstvu: Preselitve t. i. belih Slovanov (slavi bianchi) na italijansko območje, nedatirano. 151 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 169, opomnik za diplomate italijanskega zunanjega ministr ­ stva, 3. september 1947: isto, dopis italijanskega zunanjega ministrstva: »Slavi bianchi» v Videm ­ ski in Goriški pokrajini, 23. januar 1948. 152 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 169, opomnik, Gorica, 1. avgust 1947. 155 ASDMAE, AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 56, dopis italijanskega zunanjega ministrstva mini ­ strskemu predsedniku, po 18. marcu 1949. 151 AS, I, f. CK ZKS, fase. OK KPS Gorica 1951, trimesečno poročilo št. 2; fase. OK KPJK Ilirska Bistrica, letno partijsko poročilo okraja Ilirska Bistrica CK KPS, 20. december 1947. 155 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 56, dopis italijanskega zunanjega ministrstva italijan ­ skemu predstavništvu v Jugoslaviji o tajni imigraciji iz Jugoslavije, 24. junij 1947. 156 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 56, dopis italijanskega notranjega ministrstva zunanje ­ mu, 13. junij 1949. 157 ASDMAE, AP 1946-1950. Italia, b. 169, opomnik za generalnega tajnika. 1. oktober 1948. 158 Vprašanje delovanja slovenske politične emigracije v coni A Julijske krajine in zlasti njene ­ ga sodelovanja z ZVU širše obravnava B. Novak. Trieste, str. 211-223- 139 propaganda je poudarjala, da vladajo v Jugoslaviji neznosne razmere, lakota, popol ­ na razlastitev zemlje, uničenje vere (cerkva), mati naj ne bi imela pravice vzgajati svojega otroka. Njihov največji očitek, ki se je nato ponavljal vsa leta (lahko rečemo, da do danes), je bil, da je Jugoslavija zaradi svojega komunizma izgubila Trst in da je zato kriva za razkosanje Primorske. 159 Temu so se pridružile tudi obtožbe, da je Ju ­ goslavija fašistična in da jih tudi v coni A preganjajo aktivisti OF, o čemer so obveščali tudi prefekturo. SIAU in partija pa sla jim po drugi strani očitala, da so razbili doteda ­ njo politično enotnost primorskih Slovencev in mednje vsejali seme razdora in da so ­ delujejo s pobeglimi fašisti iz osrednje Slovenije. * 1"’ Del katoliških krogov na Goriškem, zlasti krog sicer že umrlega Janka Kralja v povezavi z nekaterimi duhovniki in domobranci, ki so se po prihodu ZVU vrnili iz Italije, je nasprotoval SIAU-ju." 1 Lahko jih označimo tudi kot krog Slovenskega Pri ­ morca," 2 ki je od konca avgusta 1945 izhajal v Gorici. Po mnenju obveščevalcev Ozne naj bi bilo njihovo oporišče v goriškem semenišču. Tam so v vseh razredih vpeljali molitve na začetku prve in na koncu zadnje ure, ustanovili skavte, profesorji so morali imeti predavanja na sestankih Marijinih družb, na izpitih, kot je poročal obveščevalec, -gredo na roko dijakom, ki so njihovi. Ni važno, ali slovenski učitelj obvlada materin jezik ali ne, samo da ni za partizane. Imajo zvezo za Jugoslavijo, prehod čez mejo je nekje pri Trbižu d'- Vendar so skoraj vsi ti nasprotniki novih jugoslovanskih oblasti nasprotovali tudi Italiji. 1 * " Rešitev položaja so potem, ko je bilo jasno, da v Jugoslaviji do spremembe režima še ne bo prišlo kmalu, vse bolj videli v neki samostojni državi, o čemer je ob ­ časno pisal tudi Slovenski Primorec." 5 Zavzemanje za neodvisno državo se je na Go ­ riškem okrepilo v času mirovnih dogovorov v Parizu poleti in jeseni 1946, ko je bilo vse bolj jasno, da bo Gorica ostala v Italiji. Dokler je njihova propaganda vključevala le dele, ki bi ostali v Italiji, je koristila tudi jugoslovanski strani. Nasprotovanja so se pojavila, ko je posegla širše, z zahtevo po vključitvi tudi treh okrajev v Soški dolini, torej območij, ki so jih predlogi pripisovali Jugoslaviji. Julija 1946 so se pojavili tudi letaki z napisi: “Nočemo ne Mussolinija ne Titovih fašistov!^ 16 159 AS, I, f. GO KPJK, ae 386, osebna korespondenca Branka Babiča, pismo Furlana B. Babiču, nedatirano. "° AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OK KPS za Goriško Obkom KPS, 26. junij 1945- O delovanju med vojno glej B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 397, 401-407: AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OK OAM za Goriško, 28. september 1945. 1,2 Odgovorni urednik časopisa je bil v letih 1945—1947 msgr. A. Novak, drugi vidni predstavni ­ ki tega kroga pa so bili Mirko Brumat, Rudolf Klinec, Alfonz Čuk, Leopold Kemperle in Še kdo. 115 AS, I, f. AIS, ae 317, obveščevalno poročilo o delovanju v nasprotnem taboru, nedatirano, po avgustu 1946. Slovenski Primorec, 14. februar 1946. Članek navaja razloge, zakaj nočejo pod Italijo: -7. Ker smo Slovenci in Jugoslovani in zato z neštetimi vezmi povezani z ostalimi slovenskimi in ju­ žnoslovanskimi brati. Združena Slovenija v veliki Jugoslaviji je naš stoletni sen, do čigar uresni ­ čitve imamo naravno pravico. 2. Ker nam je fašistična Italija skozi 25. letno zatiranje prizadela tako težke in nepopravljive posledice, da si je za vedno odbila in dokončno odtujila naše ljud ­ stvo ...3- Ker smo izgubili vsako zaupanje celo v demokratično Italijo ... Imeli smo vtis, da vsi Italijani tiho soglašajo s fašističnim zatiranjem in se skoraj veselijo našega narodnega pogina.* "’AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 9. avgust 1946. 1,6 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 26. julij 1946. 140 Te pobude so se ponovile tudi v letu 1948. že po novi razmejitvi. Z razširitvijo STO naj bi izenačili razmerje med narodi, ki je bilo dotlej v prid Italijanom, in tako zagotovili enakopravnost med njimi. Revizija mej STO bi se seveda lahko izvedla le v škodo sosednjih držav. Italije in Jugoslavije, ki bi odstopili STO del Julijske krajine, kot je zapisalo glasilo SDZ Demokracija, aprila 1948, »od Pule do Trbiža, z Gorico vred, tako da bi tekla železnica med Trstom in Avstrijopo lastnem tržaškem ozemlju«."" Zaradi odpora do Italije je internacionalizacijo Julijske krajine podpirala t. i. slo ­ venska reakcija in ob njej tudi »nekateri iskreni demokratje. ki v tem vidijo kompro­ mis med Italijo in Jugoslavijo. Ti grešijo, če vidijo kompromis z De Gasperijem,- je ocenjeval Boris Kraigher. Vodilni v SIAU pa so internacionalizacijo razumeli kot pote ­ zo zahodnih sil, ki so tam hotele ohraniti neke vrste kolonijo in naj bi jo zato pod ­ pirali tudi najreakcionarnejši italijanski krogi, ki so obenem s slovensko reakcijo »upali na intervencijo proti Jugoslaviji«"* Ta ocena je pretirana in je verjetno posle ­ dica razmišljanja jugoslovanskih oblasti o mednarodni imperialistični zaroti. Prve podatke o osnovanju novega političnega gibanja je Ozna zaznala že julija 1945, in sicer naj bi slovenski duhovniki na Tržaškem ustanavljali neko Stranko ka ­ toliške akcije. Nekaj podobnega naj bi se ustanavljalo tudi na Goriškem." 9 Dejavnost slovenskih protikomunističnih krogov se je okrepila od pomladi leta 1946, potem ko je morala SIAU ob obisku razmejitvene komisije v Trstu in Gorici prvič priznati pre ­ moč demonstrantov, ki so zahtevali Italijo. Že v začetku junija 1946 italijanski viri po ­ ročajo o ustanavljanju protititovskih demokratičnih skupin v Brdih, kjer naj bi prišlo tudi do protititovskih demonstracij. Podoben položaj naj bi bil v gornjem Posočju, medtem ko naj bi na Krasu, tako italijanski krogi, vsak razvoj protititovskih sil preprečila Ozna. 150 Goriška komunistična partija je v začetku maja 1946 poročala glavnemu odboru o namerah za ustanovitev nove stranke, nekakšne slovenske krščanske demokraci ­ je v krogih nekaterih duhovnikov in profesorjev, »popolnoma bega krogih« v Gorici. Pobudo zanjo naj bi dal Leopold Kemperle s sodelovanjem kroga kraljevcev. Kljub ugotovitvam, da ti krogi med ljudmi nimajo širšega vpliva, ker naj bi bili voditelji znani po svojem izdajstvu, je okrožni komite KPJK za Goriško sklenil, da je treba proti njim biti oster boj. 151 Tudi Andrej Uršič je na zaslišanju na ljubljanski UDV leta 1948 izjavil, da je pobuda za ustanovitev slovenske politične stranke, v katero naj bi se vključili tisti, ki se niso hoteli sprijazniti z novim političnim redom v Jugoslaviji in se podrediti OF kot edini vsenarodni politični tvorbi, prišla iz katoliških (klerikalnih) Demokracija, l6. april 1948, Tržaški problem. 1.8 AS, I, f. GO SIAU, šk. 3, poročilo B. Kraigherja na 2. zasedanju GO SIAU, 27. januar 1946 (tudi f. Boris Kraigher, šk. 2). 1.9 G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 220-222. 1,0 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6. Gorica, zaupne novice o političnem položaju, 8. junij 1946. 151 AS, I, L OK KPJK za Goriško, m. 2b, dopis MIO Gorica, 5. maj 1946; isto, m. la, zapisnik seje partbiroja Gorica, 5. maj 1946; isto, m. 2b, dopis Julija Beltrama, sekretarja OK KPJK za Goriško, GO KPJK, 7. maj 1946; f. CK ZKS, šk. 46, depeša CK KPS B. Kraigherju, 22. junij 1946; G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 223- Glavni organizatorji so bili, poleg Leopolda Kem- perleta, duhovnik in ravnatelj slovenske gimnazije v Gorici Alfonz Čuk, duhovnik in urednik Slovenskega Primorca Mirko Brumat, vdova Janka Kralja Anica Kralj, Anton Kacin, Ivan Krpan in Teofil Simčič. V ta krog so sodili tudi Maks Komac, Sonja Saksida, Zdravko Terčelj, Franjo Vrčon in drugi. 141 vrst. 152 153 * Pripravljalni odbor nove stranke Slovenske narodne demokracije (SND) je v začetku junija 1946 okrajnemu komisarju ZVIJ v Gorici predložil prošnjo za potrditev stranke, kar je ZVU takoj odobrila, saj je bilo ustanavljanje alternative levici, torej ne ­ komunističnih strank med Slovenci, del njene politike. Ob tem pa naj bi imela ZVU pomisleke zaradi njene ozke klerikalnokonzervativne narave. 155 Slovenska narodna demokracija, tj. oživljena goriška SLS, je nato delovala od po ­ letja 1946 (ustanovni sestanek je bil 29. junija, predsednik je postal Teofil Simčič), ven ­ dar do sprejetja sklepov na mirovni konferenci o vprašanju julijske krajine v ilegali. 15' Po podatkih UDV naj bi jim ilegalno delovanje svetovali predstavniki CIC,155 s kate ­ rimi so bili nekateri njeni eksponenti (Kacin, Krpan in Kemperle) v tesnih stikih. 156 Kot je izjavil Andrej Uršič, ki mu je program dal na vpogled msgr. Alojzij Novak, je pred odločitvami na mirovni konferenci program SND še vedno vseboval zahtevo po Združeni Sloveniji. Slonel je na krščanskih načelih, zahodni demokraciji in na na ­ padanju komunizma in totalitarizma, saj naj bi bil komunizem kriv za izgubo Pri ­ morske. SND je imela tudi svoj socialni, kulturni in gospodarski program. 15’ Bila naj bi nosilka demokracije in bi slovenskemu narodu zagotovila nemoten razvoj na pod ­ lagi atlantske listine. Dokler je ta delovala, je priznavala ZVU in želela z njo sodelo ­ vati za blaginjo slovenskega naroda in za demokratizacijo cone A. Po sklepih mirovne konference so se zavzemali za internacionalizacijo celotne cone A Julijske krajine. 155 V skladu s to zahtevo je SND organizirala zbiranje podpisov. V Mirnu, Dornberku in na Krasu naj bi bil uspeh pičel, medtem ko naj bi na območju Kobarida zbrali 1392 podpisov, v Kanalski dolini 1222 in v Brdih 926 podpisov za internacionalizacijo 152 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, verjetno april 1948. Andrej Uršič je bil domačin iz Kobarida. Bil je voditelj mlade JNS in med vojno Nove Jugoslavije, ki je podpirala Dražo Mihailoviča. Bil je tudi član plenuma Slovenske zaveze. Iz Ljubljane je 6. maja 1945 odšel prek Koroške in Rima v Trst in domov v Kobarid. Nato je bil član vodstva Slovenske de ­ mokratske zveze in urednik njenega glasila Demokracija. UDV ga je ugrabila 31. avgusta 1947, bil je v njenih zaporih v Ljubljani. Ohranjen je zapisnik njegovega zaslišanja, ki je bilo dolgo ­ trajno, zadnje izjave so datirane še aprila 1948. G. Bajc dvomi v pristnost Uršičevih izjav na zaslišanju, ker so nepodpisane ali pa slabo čitljive, G. Bajc, La politica della autorità di Lubiana, str. 213- Sama ne dvomim v pristnost izjav, ker bi težko kdorkoli drug poznal takšne podrobno ­ sti o delovanju SIAU nasprotnih krogov. Uršičeva nadaljnja usoda ni znana, verjetno je bil usmrčen. Je pa zanimivo, da je v arhivu dr. Albina Šmajda (AS, MNZ, 600/20) zapis, da je bil obsojen na tri leta zapora in da živi v Kobaridu. 153 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša CK KPS B. Kraigherju, 22. junij 1946; AS, MNZ, 600/8. Me ­ ščanske stranke na Primorskem, historiati. elaborat. 151 G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 223. 155 Counter Investigations Corps - Ameriška obveščevalna služba. 156 G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 225. 226. Zaradi ilegale po začetnih podat ­ kih o ustanovitvi projugoslovanske organizacije niso bile povsem gotove, kaj je z njo in so septembra 1946 poročali o obstoju neke ilegalne narodne stranke, v kateri naj bi bili z nekaj izjemami sami duhovniki, v AS, I, L OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 12. september 1946. 157 ASOVA, m. Andrej Uršič, zaslišanje na UDV, april 1948; AS, MNZ, 600/8, Meščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborat. 158 AS, I, m. 2b. poročilo OK KPJK za Goriško GO KPJK, 7. maj 1946: AS, MNZ, 600/8, Meščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborat. UDV je njihov program in delovanje med drugim takole ocenila: -Tako formiran program očitno dokazuje vso izdajalsko in protiljndsko politi ­ ko teh izkoreninjencev.--, G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 224, 225. 142 julijske krajine. 159 Akcijo je podpirala tudi ZVU, saj so v Bovcu, Kobaridu in Kanalu zbirali podpise kar na njenih sedežih. Tudi po podatkih okrožnega partijskega komite ­ ja za Goriško je bilo zbiranje podpisov za samostojno državo najbolj uspešno v Kobariškem okraju, kjer naj bi podpisalo 20 do 25 odstotkov ljudi, ter v Brdih, kjer naj bi zbrali podpise deset odstotkov prebivalstva. Podpise so po nekaterih podat ­ kih pobirali tudi v coni B.160 Nova stranka je delovanje razširila na druga območja v coni A in tudi v cono B.161 Z njo so bili povezani slovenski politični emigranti v coni A in v Italiji, čeprav se formalno emigranti, vanjo niso vključevali."' 2 * * UDV je ugotavljala, da je bila SND »že po svojem nastanku in namenu agentura izdajalske dejavnosti slovenske emigra­ cije v službi AA imperializma«. S svojim delom naj bi razbijala enotnost slovenskega naroda v coni A, rušila vpliv FLRJ na tem območju, izvajala »klevetniško kampanjo pro­ ti novemu ustroju iti ljudski državi v matični domovini« in širila nezadovoljstvo pro ­ ti novemu stanju v domovini, v cono B in dalje v Slovenijo. Borila se je za STO, vohu ­ nila za zavezniške obveščevalne službe ter bila oporišče slovenske emigracije za njeno izdajalsko dejavnost proti FLRJ. Obenem naj bi se hotela polastiti vodstva slo ­ venske manjšine, ki bo ostala pod Italijo. 165 »Slavi bianchi», kot jih imenuje italijanska stran, so poleti 1946 iskali stike tudi z italijanskimi strankami. Te so sodelovanje deloma sprejele, ker so upale, da bodo tako okrepile »protititovski tabor», a jim obenem niso zaupale, saj so bili po njihovem mnenju ti »še večji nacionalisti kot rdeči«.“" Liberalna smer, naprednjaki, so z ustanovitvijo svoje stranke počakali do odločitev na mirovnih pogajanjih, za kar se je zavzemal zlasti Andrej Uršič, ki je na zaslišanju na UDV izjavil: »Osebno sem stal na stališču, da se strankarsko ne boni udejstvoval, dokler ne pade odločitev o mejah, ker sem na to vezal svoje ravnanje.« “" Tamkajšnji liberalci so bili protifašisti, ki so že pred vojno sodelovali v raznih protifašističnih organizacijah. Mnogi med njimi so morali v času fašizma emigrirati ali pa so bili zaprti in obsojeni pred posebnim sodiščem. Med njimi jih je precej simpatiziralo z OF ali so bili vanjo celo vključeni: Avgust Sfiligoj, Ferdinand Kalin, Fran Vesel, Peter Udovič, Josip Terčon, Josip Abram. 166 Nekateri so še po vojni sodelovali s SIAU, toda nato 159 G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 225. 160 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 9. avgust 1946. 161 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 15. avgust 1946, v katerem so podat ­ ki o tajnem delovanju SND v Sežani. Glavni organizatorji naj bi bili duhovniki, zlasti župnik v Tomaju Albin Kjuder. 162 Ozna poudarja, da do sodelovanja ni prišlo tudi zaradi medsebojne konkurence, saj naj bi oboji vohunili za CIC, G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 226. 165 AS, MNZ, 600/8, Meščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborat; G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 226. ""ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, Policija Julijske krajine, Politični položaj avgusta 1946, l. september 1946. V originalu se tekst glasi: »Sono nazionalisti come, e anche più dei rossi.» 165 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, nedatiran; AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, dopis mestnemu IO SIAU za Gorico, nepodpisan, 5. maj 1946. Poroča o tendenci po ustanovitvi neke slovenske demokratične stranke, pobuda zanjo naj bi prišla iz Trsta; m. Ib, zapisnik seje partijskega odbora za Gorico, 5- maj 1946; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 35-63. 166 N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 37. 143 prišli kmalu z njo v spor. 10' Ob njih je bila skupina, ki je bila protifašistična, a že med vojno tudi nasprotna OF, na primer [osip Agneletto, Ivan Rudolf in Boris Sancin, ki je bil z Andrejem Uršičem pri mladi JNS. Izrazil protikomunist je bil le Andrej Uršič, ki je med vojno živel največ v Ljubljani in je tam deloval v vodstvu mlade JNS, bil med podporniki Draže Mihailoviča in član raznih ilegalnih protikomunističnih organi ­ zacij. I(,s Na Goriškem je bil najvidnejši predstavnik liberalne smeri Avgust Sfiligoj. Spomladi 1946 so tam sicer skušali ustanoviti krožek primorskih naprednjakov in naprednih emigrantov, ki pa so ga zaradi spora opustili. lw Ko je postalo jasno, da Trst in Gorica ne bosta jugoslovanska, je potrebo po ustanovitvi slovenske demokratske stranke med liberalci prvi poudarjal urednik slovenskega Radia Trst Franjo Vrčon, ki je predlagal tudi stike z indipendentistično organizacijo Trieste libera. 1'11 Stranka bi bila lahko samostojna ali pa skupna s katoliško usmerjenimi, s katerimi so navezali stike septembra 1946. Za skupni nastop se je za ­ vzemal zlasti Andrej Uršič, deloma tudi iz tehničnih razlogov, saj je imela katoliška smer na voljo katoliško tiskarno v Gorici. Novembra 1946 je bil tako na paritetni osnovi ustanovljen skupni pripravljalni odbor Slovenske demokratske zveze za Go ­ riško (SDZ), ki je pri ZVL1 vložil prošnjo za izdajanje glasila. Seveda so ustanavljanje nove stranke in priprave na izdajanje njenega glasila opazili krogi SIAU in KPJK. Julij Beltram je oktobra 1946 poročal: »Napačno bi bilo podcenjevati tudi ta poizkus emigrantskih vrst, ki jih vodi Krek iz Rima. Po vseh kra­ jih imajo nekaj vodilnih elementov in ti s svojo demagogijo zavajajo lahkoverneže. Na čelu so emigranti Kemperle, Krpan, Cerne, Uršič in drugi. V njihovih vrstah je tudi dr. Sfiligoj, ki vodi liberalno strujo. Gorica postaja center slovenske reakcije na Primorskem.N' Ustanovnega zbora SDZ se je v Alojzijevišču 17. januarja 1947 udeležilo pribli ­ žno šestdeset ljudi iz goriškega dela cone A. Nova stranka je na podlagi paritete združevala tako liberalno kot katoliško smer na Goriškem. Osnovna točka progra ­ ma, ki so ga nato objavili v prvi številki glasila Demokracija, * 168 169 * * 172 je bil boj za avtonom ­ ne pravice slovenske manjšine v Italiji. Program je vseboval tudi odločen protikomuni ­ zem, odklanjanje političnega monopola, psihološkega in fizičnega terorja, opredelitev za zahodni demokratični pluralizem, obrambo etičnih in krščanskih vrednot. 173 To so bile opredelitve, ki naj bi združevale goriške Slovence vseh demokratičnih smeri za obrambo koristi Slovencev pri izvajanju mirovne pogodbe in tudi kasneje. Sprejema ­ li naj bi ga tisti, ki so bili proti vsaki obliki levega ali desnega totalitarizma in so 16~ AS, MNZ, 600/8. Meščanske stranke na Primorskem, historiati. elaborat. 168 N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 37. 169 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UD V, nedatiran. ri) AS, MNZ, 600/8, Meščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborat. ri AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 25. oktober 1946. V poročilu omenjajo Leopolda Kemperleta, Ivana Krpana, Dušana Černeta, Sirka (verjetno Albin Sirk, PSBL, 14/369, 370), Andreja Uršiča, Avgusta Sfiligoja. Anton Kacin, Andrej Uršič, Ivan Krpan in Avgust Sfiligoj so bili člani pripravljalnega odbora za ustanovitev nove stranke, N. Maganja, Trieste 1945—1949, str. 35. 172 Prva urednika sta bila Andrej Uršič in Leopold Kemperle. Več o časopisu G. Bajc, La politi ­ ca della autorità di Lubiana, str. 212-217. 173 Demokracija, 25. april 1947; N. Maganja. Trieste 1945-1949, str. 38; AS, MNZ, 600/8, Meščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborat. 144 duhovno in politično pripadali zahodni demokratični krščanski kulturi in civiliza ­ ciji- 17' SDZ je nasprotovala komunistični oblasti v FI.RJ in SIAU, kot njenemu podaljšku v Gorici in Trstu. Zanje sta bili predstavnici diktatorskega totalitarističnega nasilja, čeprav, tako Uršič na zaslišanju, »bi nam moralo biti ramo tako jasno, da ni antiteza demokracije diktatura, če je to diktatura delovnih ljudi zoper sleherno zlorabo svo ­ bode za izkoriščanje človeka po človeku«.'" ’’ Tudi SDZ je krivca za razkosanje Primorske našla v komunizmu Jugoslavije. Politika OP naj bi bila s stališča slovenskih narod ­ noosvobodilnih ciljev povsem zgrešena, tako Andrej Uršič na zaslišanju, »ker je pre­ drzno in sebično prezirala soodločajoče činitelje svetovne politike in vse stavila na eno kocko». Razkosana Primorska naj bi bila cena za spremembo oblasti v Jugoslaviji. Ob tem naj bi Uršič na zaslišanju dodal: »Na imperializem zahodnih velesil, ki so de­ jansko tudi po 2. svetovni vojni preprečile popolno osvoboditev in združitev vsega slo ­ venskega naroda, ni seveda nihče pokazal, tudi jaz ne.»n' Protikomunizem ni bil le ideološko nasprotovanje, ampak je bil motiviran z vrsto argumentov, ki so po njihovem usodno vplivali na celoten slovenski narod in poseb ­ no na slovensko manjšino na Primorskem. Partijo so obtožili, da je prevarala ljudi in vzpostavila komunistično diktaturo ter s svojo netoleranco in nasiljem povzročila državljansko vojno. * 1 * * * * * " Zlorabila naj bi OF, ki so se je ljudje oklenili, ker so bili prepričani, da bo zagotovila tisočletne težnje. 1"* Na oblasti naj bi se OF potrdila za naj ­ večjo prevaro slovenskega ljudstva. 1"9 Ob tem je bila SDZ v svojih napadih, čeprav je v programu izpostavila nasprotovanje nasilju, prav tako groba, žaljiva in obsojajoča ter je za označevanje nasprotnika uporabljala podoben besednjak kot nasprotna stran, ki so jo obtoževali totalitarizma. V prvi številki Demokracije so tako izpostavili: »Našo narodno čast, ki jo je peščica zločinskih terorističnih elementov ponižala pred celim kulturnim svetom, moramo dvigniti na mesto, ki ga je prej zavzemala in ki ga za­ služi kot čast miroljubnega in delovnega naroda.« OF na Primorskem naj bi se po ­ lastila moči peščica »zunaj zraslih oseb, ki niso poznale našega življenja in trplje ­ nja. Oni so potisnili ob stran vse domače ljudi, ki se niso uklonili nadvladi ene same stranke. In z nasiljem in strahovanjem, ki ga naše ljudstvo ni poznalo, razen s fa­ šistične strani, so se dokopali do odločilnih mest in oblasti v vsem našem javnem živ ­ ljenju. Ljudem pa pravijo, da je to ljudska oblast.« Predstavljali naj ne bi niti pet od ­ stotkov prebivalstva. 180 SDZ je SIAU in Jugoslavijo obtoževala, da sta krivi za ozračje nasilja na Primorskem. Glavne napake v politiki SIAU naj bi bile bojkot ZVU, slovensko-ita- 171 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, nedatiran. Oh tem naj hi Uršič na zaslišanju pristavil: »Čeprav bi nam moralo biti že zdavnaj jasno, da dandanes gesla formalne demokracije niso nič drugega kot ideološka pretveza vseh reakcionarn ih vlad in političnih sil na svetu, bodisi za obrambo njihovega sedanjega družbenega reda v lastnih državah ali za razširjanje njihovega gospodarskega imperializma.« 1 ’ ASOVA, m. Andrej Uršič, zaslišanje na UDV, verjetno april 1948 (sedem mesecev po aretaci ­ ji); N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 35, 36. 17f’ ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, nedatiran. l " N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 40. 18 Demokracija, 25. april 1947, Slovencem, Hrvatom in Srhom STO. ‘^Demokracija, 23. maj 1947, Sklep SIAU o Demokraciji. 195 Demokracija, 25- april 1947, Slovencem. Hrvatom in Srhom STO. O Demokraciji je zasledi ­ ti več člankov v Primorskem dnevniku, zlasti aprila in maja 1947. Glej še Primorski dnevnik, O demokraciji Demokracije, 3 avgust 1947. 145 lijansko bratstvo in s tem povezano delovanje v interesu ideologije marksizma in ne v interesu slovenskega naroda. Politika slovenskih komunistov v Trstu je bila po nje ­ nem škodljiva za manjšino, zato je bila nujna alternativa, ki jo je sama ponujala. iSI Na ustanovnem sestanku so razpravljali tudi o begunskem valu, ki je v začetku leta 1947 zajel deželo. Ker je begunstvo socialna nesreča, so pozvali rojake, naj nihče brez tehtnega razloga ne zapušča doma. Za pomoč tistim, ki se bodo kljub temu odločili, da se izselijo, so organizirali poseben socialni odbor. Kot naj bi izjavil Andrej Uršič, se je del SDZ veselil beguncev, ker so nato z njimi lahko kovali politični kapi ­ tal in prirejali politične demonstracije. 181 182 183 * Italijanski vladi (Italiji je po mirovni pogod ­ bi ostal del Goriške z Gorico in Benečija) je SDZ pred pripravo nove ustave poslala zahtevo po deželni avtonomiji s posebnim statutom in zahtevo za iste pravice vseh Slovencev v Italiji ne glede na kraj bivanja. Imeli so stike z Beneško Slovenijo, največ Leopold Kemperle, ki je poznal več tamkajšnjih župnikov. 185 Časopis Slovenski Primorec je z navdušenjem pozdravil ustanovitev SDZ, prav tako tudi začetek izhajanja njenega glasila Demokracija, v katerem je videl svoje dopolnilo. Več duhovnikov se je udeležilo ustanovnega sestanka v Gorici, duhovni ­ ki so tudi propagirali SDZ med goriškimi in beneškimi Slovenci. Tako so, po mne ­ nju UDV, vnašali v SDZ vpliv Vatikana in goriškega nadškofa Carla Margottija, ki naj bi posegal v politično življenje slovenske domače in begunske reakcije. 11,1 Duhovniki so sodelovali tudi pri organiziranju odborov SDZ na podeželju. 185 Goriška SDZ je imela s tržaškimi liberalnimi in katoliškimi krogi do pomladi 1947 malo stikov. Šele marca 1947 naj bi Anton Kacin prinesel vest o obstoju gibanja za ustanovitev politične organizacije med tržaškimi profesorji. Od pomladi 1947 so bili stiki pogostejši, zlasti potem, ko je bil ustanovljen pripravljalni odbor SDZ v 'Prstu, v katerem so bili samo liberalci (Josip Agneletto, Fran Vesel, Peter Udovič in Valentin Milok, ki je kmalu zatem emigriral v Francijo). 186 Tržaški pripravljalni odbor je imel nekaj programov, med njimi je bil morda najbolj ambiciozen ta, da bi svoje delo ­ vanje razširili tudi onstran meje, v FLRJ. Njegov vodja Josip Agneletto je večkrat po ­ udarjal velik pomen SDZ, ki je bila prva protikomunistična stranka in bi imela, v pri ­ meru spopadov, v mirovnih pogajanjih veliko vlogo. Med drugim so predvidevali tudi možnost zveze zahodnoevropskih držav, ki naj bi vključevala tudi Avstrijo, Madžarsko, Slovenijo in Hrvaško. 187 Liberalni in katoliški krogi na Tržaškem dotlej naj ne bi imeli medsebojnih stikov, saj so se skušali liberalci povezati s somišljeniki SLS prek goriškega odbora in je De ­ mokracija postala glasilo obojih. Tudi obe veji SDZ, tržaška in goriška, naj bi bili enotni in bi ju formalno ločila, po ratifikaciji mirovne pogodbe, prehodna meja. 188 181 Demokracija, B. avgust 1947; N. Maganja, Trieste 1945—1949, str. 41. 182 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, nedatiran; AS. MNZ, 6OO/8, Meščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborat. 183 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, nedatiran. 181 AS, MNZ, 600/8, Meščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborat. 185 AS, I, f. CK ZKS, fase. OK KPS za Goriško, zapisnik seje OK KPS Gorica, 4. oktober 1947. Organiziranje odborov so pripisali nadškofu Margottiju, A. Sfiligoju in župniku v Solkanu F. Mo ­ čniku, ki naj bi uporabljal kar operativce v Brdih. 186 N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 47. '8' G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 232-233. 188 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, nedatiran. 146 Smeri na Tržaškem sta le s težavo dosegli enotnost, saj je duhovnik Peter Šorli 1® mimo SDZ začel ustanavljati Udruženje slovenskih in hrvaških krščanskih soeijaleev, zaradi česar je bil odložen tudi ustanovni občni zbor. 189 190 Udruženje je bilo ustanovlje ­ no 20. julija 1947, njegovo delovanje pa ni bilo samo politično, ampak tudi kulturno in socialno. Imeli so malo članov, zlasti je bilo med njimi malo laikov. Obe skupini sta nato 8. avgusta 1947 podpisali dogovor, formalno pa je bila SDZ v Trstu ustanov ­ ljena šele 21. decembra 1947. V nasprotju z goriško SDZ, ki je bila organizirana kot paritetna koalicija, je šlo tu za dogovor o sodelovanju med liberalci in katoliškim kro ­ gom. Ustanovili so tudi sekcije v Nabrežini in Dolini. 191 Program tržaške SDZ je bil podoben goriškemu, le prilagojen razmeram v okvi ­ ru STO. Zavzeli so se za STO, sporazum z Italijani, osebno svobodo, varnost držav ­ ljanov, slovenščino kol uradni jezik v STO. vrnitev premoženja, ki so ga izgubili v času fašizma, vnovičen sprejem v službo slovanskih uradnikov, ki so bili v času faši ­ zma izgnani, in za Marshallov plan. Tudi oni so obsojali fašistični in komunistični teror. 192 193 * Tržaška SDZ, ki je sestavljala malo. izrazito meščansko skupino, je že poleti 1947, ko uradno še ni bila ustanovljena, iskala stike z ZVU, ki so bili v naslednjih letih zelo prisrčni, saj so sloneli na »ideološki in interesni skupnosti v borbi zapadne demokraci­ je proti komu nizinu v duhu Trumanove doktrine. V razklanosti sveta tretje poti ni.193 Nadja Maganja navaja, da je bil odnos SDZ do ZVU včasih tudi kritičen, ker je delova ­ la tudi protislovensko, vendar je bila kritika redka in omejena na lokalno raven. Na slovenski strani so bili v coni A STO edini sogovorniki ZVU, ki jih je tudi finančno podpirala. 191 Ustanavljanje SDZ je seveda sprožilo burno nasprotovanje SIAU. Branko Babič, sekretar GO SIAU in GO KPJK, jo je na zborovanju ob šesti obletnici OF 27. aprila 1947 označil kot skupino izdajalcev, ki prinašajo nesoglasja med Slovence, in kot agente neofašizma. Levica je SDZ obsojala z izrazi, kot izdajalci, malerba, sužnji impe ­ rialistov, fašisti, kolaboranti, tujci, prodanci. Bili naj bi agenti neofašizma, namesto sužnji Hitlerja in Mussolinija so postali sužnji Trumana in Churchilla. 195 196 Demokracija je odgovorila Babiču 2. maja 1947, in sicer, da v Trstu ne iščejo zatočišča, ker so tukaj domačini in da niso nujno že fašisti, če niso komunisti: »Ne blatimo Jugoslavije kot države, ker ostro ločimo minljivi totalitaristični režim od naroda in domovine. Nismo v službi nikogar, nego samo demokracije in slovenskega naroda 196Polemika se je 189 Delovanje Petra Šorlija sega v medvojni čas, ko je imel enaka stališča kot Janko Kralj in SLS. Po italijanski kapitulaciji je bil v obveščevalni mreži, ki je delala za zahodne zaveznike in jo je iz Ljubljane in nato Švice vodil Vladimir Vauhnik. Gestapo je Šorlija aretiral 2. oktobra 1944, v N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 71, 72. ‘"ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, april 1948 191 N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 36, 47. 48, 72-75; AS, 1. f. Boris Kraigher, šk. 7, elaborat: Vloga tržaških nacionalistov od 1. svetovne vojne do danes, nepodpisan, nedatiran. 192 Demokracija, 26. december 1947; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 49- 193 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV. 191 N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 47. Delovanje SDZ v naslednjih letih presega časovni okvir knjige. Več o tem N. Maganja, Trieste 1945-1949; G. Bajc, La politica delle autorità di Lu ­ biana. str. 230-250. 195 Primorski dnevnik, poročilo o govoru B. Babiča ob 6. obletnici OF, 27. april 1947; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 42, 43- 196 Demokracija, 2. maj 1947. 147 v naslednjih mesecih in letih nadaljevala z medsebojnimi obtoževanji in navajanjem svojih lastnih zaslug. 19" Nove stranke, ki so se začele ustanavljati od začetka leta 1947, so po mnenju vodilnih na levici, le obnovile strankarsko organiziranost izpred fašizma. Vanje naj bi se vključili tisti, ki niso nikoli resnično pripadali osvobodilnemu gibanju, ne med vojno ne v zadnjih dveh letih bojev za meje, ki naj bi bil obenem boj proti agentom a nglo-a mer iškega imperializma. To naj bi bile le »majhne skupine nezadovoljnežev, politikantov starega kova«'m naj ne bi imeli, in ta ugotovitev je vsaj za ta leta točna, množične podpore med ljudmi. I% V elaboratu UDV o meščanskih strankah na Pri ­ morskem opredeljujejo: »Tako so se pod ZVU vrnili v Trst in Gorico vodilni primor­ ski politični reakcionarji, katerim se je priključila še cela vrsta pobeglih izdajalcev in vojnih zločincev iz ostale Slovenije in Jugoslavije. Vsi ti so smatrali ta košček oku­ pirane slovenske zemlje za 'mostišče', s katerega naj bi nadaljevali svoje izdajalsko početje proti lastnemu narodu v službi zapadnoga imperializma. ZVU je prepovedala nadaljnje delovanje ljudskih organov, ki so se izoblikovali med NOB kot izraz re­ snične demokracije, pač pa je onstran Morganove črte dovolila obnovo politične de­ javnosti buržoaznim grupacijam v upravičenem pričakovanju, da bodo pri njih našli oporo za izvajanje svojih imperialističnih načrtov.«™ Odnos do Demokracije in SDZ je bil eden od vzrokov tlečega razkola v vodstvu SIAU, ki je jeseni 1947 prerasel v odkrit spor. 2"'1 Razdor med obema poloma med Slovenci se je še okrepil po ugrabitvah, ki jih je izvedla UDV, in sicer urednika Demokracije Andreja Uršiča 31- avgusta 1947 in aktivista z Opčin Ferdinanda Kalina 22. septembra istega leta. * 198 199 * 201 V članku, ki je bil objavljen v Demokraciji, je SDZ sicer apelirala na italijansko stran za medsebojno razumevanje, preseganja preteklosti in skupno delovanje v STO. Trst naj bi postal most med Italijo in Jugoslavijo. 202 203 Začetek izhajanja Demokracije je pozdravila italijanska Stranka akcije v svojem glasilu Emancipazione. Demokracija je bila zanje glasilo svobodnih slovenskih državljanov, »ki ne čutijo ponosa 1 služiti tota­ litarističnemu neofašizmu, kateri je zasužnjil nesrečno prebivalstvo v Sloveniji ...V njihovem boju jih spremlja vsa naša simpatija starih borcev za osebno svobodo, ki verujejo v mazzinjanski ideal solidarnosti med narodi. Temeljna osnova je ista, zato je med nami svobodoljubnimi ljudmi, ki spoštujejo drug drugega, rojenimi in živečimi pod istim nebom, tvoreč, kljub narodnostni razliki eno ljudstvo, ki preživlja enake zgodovinske prilike, mogoč iskren sporazum in globoko sodelovanje, da se izvede po­ mnjenje uravnovešenega avtonomnega razvoja obeh narodov.- 2** Kljub simpatijam, ki so jih imele italijanske stranke do podobne stranke med Slovenci, do sodelovanja ni prišlo. Prevladalo je medsebojno nezaupanje in naspro ­ tujoči si interesi. Takratni tržaški župan Michele Miani je sredi leta 1947 v obvestilu l9 ’ Polemiki lahko sledimo v člankih v Primorskem dnevniku in Demokraciji od prve številke Demokracije 25. aprila 1947 dalje. 198 PAK, f. STO, šk. 2, elaborat o politični usmeritvi, nedatiran, 1947. 199 AS, MNZ, 600/8, Meščanske stranke na Primorskem, historian, elaborat. -’"Glej str. 121. 201 Demokracija, 5. september 1947; Avgust Sfiligoj: Slovenska demokratska zveza v Gorici 1947-1969, Gorica 1969, str. 18-19. SDZ je ob Uršičevem izginotju poslala peticijo Varnostnemu svetu OZN. 292 Demokracija, 6. junij 1947; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 44, 45. 203 Demokracija, l6. maj 1947, Nimamo sicer namena polemizirati. 148 italijanskim oblastem poročal o ustanovitvi Demokratične zveze (Unione democra ­ tica) kot politične »slovanske protititovske« skupine, ki je zbrala zlasti srednje meščan ­ stvo in intelektualce ter male trgovce in imela možnost pridobiti precej Slovencev: »Njeno politično stališče je protikomunizem in je zato nasprotna Titu. a tudi slovansko nacionalistična in zato nasprotna italijanskim idealom v STO. V volitvah za skup ­ ščino STO hi lahko nova skupina pomembno vplivala na to, da hi se razbila slavo- komunistična skupnost.«®' Vidni italijanski predstavniki na Tržaškem, med drugimi Fernando Gandusio in Bruno Pincherle, so ugotavljali, da se ne smejo preveč naslanjati na slovanske protikomunistične sile v Trstu, ki so bile res proti Titu, vendar so bile tudi proti Italiji in je bil slogan njihove propagande obtoževanje Tita, da je izgubil to, kar so zavezniki nekoč obljubili kralju Petru. 2"" Tudi ta nova stranka je 'Prst videla v Jugoslaviji. * 205 206 SLOVENSKA DUHOVŠČINA Slovenska primorska duhovščina je imela v času fašizma pomembno vlogo pri ohranjanju narodnostne identitete. Že med vojno je del duhovnikov odkrito podprl OF, drugi del je bil nevtralen ali pa nenaklonjen, a skoraj nihče med njimi zaradi na ­ rodnih interesov ni bil odkrito proti. Nacionalna izbira je imela za večino od njih, ka ­ kor tudi za preostale Primorce, prednost pred ideološkimi delitvami. Duhovnik Ivo Juvančič 20' je spomladi 1943 v pismu z naslovom Kristus in galilejsko osvobodilno gi ­ banje zapisal, da se ne čuti več moralno in pravno vezanega na italijansko državo, potem ko je ta z napadom na Jugoslavijo prekršila rapalsko pogodbo. Zahteval je pra ­ vico do osvobodilnega gibanja in obsodil kolaboracijo. 208 Jeseni 1944 je tako odsek za oblast IX. korpusa poročal, da duhovščina v Zahodnoprimorskem okrožju, razen redkih, ne deluje proti osvobodilnemu gibanju, »druga polovica jih je celo naših sim- 2W ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, opomnik za komisarja Casardija, sredi 1947. 205 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, pismo delegacije Republike Italije v Beogradu italijan ­ skemu zunanjemu ministru, 27. julij 1947. 206 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, poročilo o Trstu, 12. julij 1947. 207 Ivo Juvančič, podravnatelj in profesor v velikem semenišču v Gorici (1935-1945). L. 1946 je sodeloval kot izvedenec za goriška vprašanja v sklopu jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. L. 1947 je odšel v Ljubljano, zapustil duhovniški stan in deloval na Inštitu ­ tu za narodnostna vprašanja kot raziskovalec in publicist, PSBL, 7/605, 606. 2liö I cattolici isontini, knj. 3, L. Tavano, str. 140. O slovenskih primorskih duhovnikih med vojno več v Korespondenci Virgila Ščeka, E. Pelikan, str. 40-49; Rudolf Klinec: Zgodovina goriške nad ­ škofije 1751-1951, Gorica 1951; Ivo Juvančič: Primorski Narodni svet - Goriška sredina in OF (Nekaj o zgodovini, 1940-1943), Primorski dnevnik, 5.-27. avgust 1970 (v nadaljevanju I. Juvan ­ čič, Primorski dnevnik); isti: Goriški nadškof Carlo Margotti; I cattolici isontini nel XX secolo, III: Liliana Ferrari: Il clero del Friuli e della Venezia Giulia di fronte all'occupazione (1943-1945), Qualestoria, a. 23, 1995, no. 3, pp. 1-26 (v nadaljevanju L. Ferrari, Il clero del Friuli e della Venezia Giulia); A. Santin: Trieste 1943-1945. Scritti, discorsi, appunti - lettere presentate raccolte e docu ­ mentate. a cura di G. Botteri, Udine 1963; Lavo Čermelj: Il vescovo Antonio Santin e gli sloveni e croati delle diocesi di Fiume e Trieste-Capodistria, Ljubljana 1953 (v nadaljevanju L. Čermelj, Il vescovo Santin); P. Blasina, Vescovo e clero; France Kralj: Cerkveni in verski položaj Slovencev na Goriškem v letih 1940-1947, v Cerkev in družba na Goriškem, str. 125-129- O dilemah, ki so se postavljale pred primorsko duhovščino, glej dnevniška zapisa župnika v Lazah v Benečiji Antonia Cuffola, Moj dnevnik, in župnika v Črničah Alojzija Novaka, Črniška kronika. 149 patizerjev, ker vidijo, da jim delovanje z bego ne koristi«. OF so bili naklonjeni tudi duhovniki v Benečiji. 209 Pri tistih, ki so nasprotovali OF, je kljub zavedanju, da je od ­ por nujen, prevladala obsodba komunizma, ki je bila značilna za Cerkev v tridesetih letih, skupaj s protikomunistično propagando o dogajanju v Sovjetski zvezi, Mehiki in Španiji. K temu je pripomogel, tako Liliana Ferrari, tudi spor med katoliki in so ­ cialdemokrati v začetku stoletja. 210 A tudi pri tistih, ki so se odločili za sodelovanje z osvobodilnim gibanjem, je nezaupanje do njegovega vodstva in v njem prevladu ­ jočega komunizma ostalo. Obenem pa je bilo tudi vodstvo osvobodilnega gibanja nezaupljivo do duhovščine, deloma zaradi razmer na območju ljubljanske škofije, še zlasti pa zaradi strahu pred njenim velikim ugledom in vplivom med ljudmi. Prihaja ­ lo je tudi do nasilja. Najbolj je odmevala likvidacija dveh duhovnikov. Lada Piščanca in Ludvika Sluge, skupaj z nekaj drugimi ljudmi po nemškem napadu na slušatelje političnega tečaja v Cerknem januarja 1944. Dogodek še vedno ni povsem raziskan. 2" Po drugi strani pa je kaplan Mirko Vekjet umrl v Dachauu februarja 1944, duhovni ­ ka Ernesta Bandlja so aprila 1945 ubili četniki. Nemci so septembra 1943 ubili župni ­ ka Antona Šateja in novembra 1943 župnika Franca Gabrenjo. 212 213 214 Ob prihodu Jugoslovanske armade se je več duhovnikov umaknilo, največ iz Vipavske doline, med njimi tudi mnogi, ki tega sicer niso nameravali, a so odšli za ­ radi propagande in psihologije mase. 215 Italijanski viri poročajo celo o pravem ekso ­ dusu slovanskih duhovnikov, ki so odšli prek Avstrije v Italijo in jih je vodil ljubljan ­ ski škof, pri čemer ne ločijo med duhovniki iz ljubljanske in primorskih škofij. 2" Msgr. Ignacij Valentinčič, ki je takrat nadomeščal goriškega nadškofa, je 6. julija 1945 PNOO zaprosil, da dovoli vrnitev 13 duhovnikom, ki niso, tako Valentinčič, storili drugega kot se pustili vplivati protikomunistični propagandi. Nihče med njimi ni bil izdajalec, še več, med fašizmom so bili zaradi zaščite narodnih interesov preganjani. PNOO je povsem soglašal z vrnitvijo treh, bil zadržan do vrnitve naslednjih treh in proti vrni ­ tvi sedmih duhovnikov. 215 Tudi Virgil Šček je od slovenskih oblasti skušal dobiti do- 209 AS, MNZ, 301/34. Odsek za oblast IX. korpusa, 2. sekcija, poročilo o položaju v Zahodno- primorskem okrožju, nepodpisano, jeseni 1944. 210 L. Ferrari, Il clero del Friuli e della Venezia Giulia, str. 22. 211 Anton Požar našteje dvanajst primorskih duhovnikov in dva bogoslovca, ki jih je na območjti današnje koprske škofije «dala ubiti slovenska, 'ljudska komunistična oblast«. Ljubo Marc: Čre ­ pinje, Celje-Gorica 1994 (v nadaljevanju L. Marc, Črepinje), uvod Antona Požarja, str. 8. Od na ­ štetih so bili štirje ubiti po vojni, eden pa je umrl za posledicami zapora. France Kralj navede se ­ dem duhovnikov in bogoslovcev ubitih med vojno, dva ubita po vojni in dva, ki sta umrla za posledicami zapora, F. Kralj, Cerkveni in verski položaj Slovencev na Goriškem v letih 1940-1947, v Cerkev in družba na Goriškem, str. 128: B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 400. 212 Palme mučeništva, Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in neka ­ teri verni laiki, Celje 1994 (v nadaljevanju Palme mučeništva), str. 101, 102. 139, 189. 213 N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 65, 66; I cattolici isontini, III, K. Humar. str. 204, 205; A. Novak, Črniška kronika, str. 223. 214 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 153, Položaj v Julijski krajini in Furlaniji. 4. junij 1945; isto, Reparacije in preganjanja katoliškega klera na območju pod jugoslovansko upravo, 14. junij 1945; isto, Stališča duhovščine v Julijski krajini, 22. november 1945- 215 Dovolili so vrnitev Jožeta Petriča, Dušana Bratine in Antona Krapeža, pogojno Franca Felca, Vladimirja Komaca in Stanislava Pontarja, medtem ko so bili proti vrnitvi Srečka Gregorca, Rudolfa Klinca, Miroslava Mazora. Stanka Staniča, Mirka Brumata, Alfonza Čuka in Stanislava Žerjala. Gorazd Bajc poudarja, da je bilo vseh sedem zavrnjenih duhovnikov znanih osebnos ­ ti in zelo aktivnih zlasti pri zaščiti jezika, bili pa so, zlasti Žerjal, kritični do OF, G. Bajc, La poli ­ tica delle autorità di Lubiana, str. 170, 171. 150 voljenje, da se nekateri pobegli duhovniki namestijo v Istri, kjer je slovenskih (in hrvaških) duhovnikov primanjkovalo, saj so v času fašizma skoraj vse nadomestili z italijanskimi. Kakšen je bil uspeh njegovega posredovanja, mi ni znano. 2”’ Kako so nove jugoslovanske oblasti takoj po osvoboditvi obravnavale slovenske katoliške duhovnike, lahko razberemo iz besed Žive Beltram na zborovanju aktivi ­ stov Goriškega okrožja 3. julija 1945: »Spoštujemo vsakega poštenega duhovnika. V duhovniku pa, ki zlorablja svoj poklic v ta namen, da seje razdor med nas, vidimo ne več duhovnika, ampak fašista, kije za svoja dejanja še toliko bolj odgovoren, ker bi moral radi svojega poklica imeti še večjo odgovornost in razumevanje za potrebe njegovega ljudstva.» 1' Vodstvo KPS je predlagalo enotno organizacijo duhovnikov na Primorskem na obeh straneh demarkacijske črte in pripravo posebne konference. Duhovniki naj bi se odločili, ali podpirajo vključitev v Jugoslavijo. 2,K V skladu s to usmeritvijo so na seji predsedstva GO SIAU 20. julija 1945 duhovščini priznali njeno vlogo v boju za slovenstvo na Primorskem in jih obenem pozvali: »Mi jih vabimo ne z namenom, da jih prisilimo, da se politično opredelijo, ampak da jasno obsodijo one izdajalce, ki so sodelovali z okupatorjem.«-V) Zborovanje v Sežani leta 1945. Po vojni so dileme, ki so se med njo postavljale pred primorske duhovnike, ostale. Eni so se odločili za podporo novi Jugoslaviji v njenih prizadevanjih za nove meje, medtem ko so drugi ob zahtevi za priključitev zahtevali drugačno, nekomuni ­ stično Jugoslavijo. Tako se v letih boja za meje med primorskimi duhovniki obliku ­ jeta oziroma ohranita dve smeri. Ob njih je veliko neopredeljenih, ki so bili sprva do novih oblasti vsaj lojalni. Posebno skupino so sestavljali duhovniki - begunci iz Slovenije, ki so na Primorsko prinašali spore iz ljubljanske škofije. Povezovali so se 216 AS, I, f. AIS, mapa Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, nedatiran, konec avgusta 1945, objavljen v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 134. 2r AS, I. f. OK KPJK za Gorico, m. 7, zapisnik zborovanja aktivistov Goriškega okrožja, 3- julij 1945. 218 AS, I, f. CK KPS, ae 1, zapis seje CK KPS, 18. julij 1945- 219 AS, 1, f. GO SIAU, šk. 2, zapisnik seje PS ASIZ, 20. julij 1945; f. GO SIAU, šk. 2, zapisnik seje GO SIAU, 27. januar 1946. Med italijanskimi duhovniki ves čas skoraj ni bilo nikogar, ki bi bil naklonjen priključitvi k Jugoslaviji. Naklonjenih novi Jugoslaviji ni bilo niti v coni B. kjer so bili ravno italijanski duhovniki med največjimi nasprotniki jugoslovanskih oblasti. 151 s krogom, ki je nasprotoval jugoslovanskim oblastem, obenem pa je bila polemika med njimi in primorskimi duhovniki, ki so sodelovali s SIALI in novo jugoslovansko oblastjo, neizbežna. Naj odločitev duhovnikov, ki so se odločili za podporo jugoslovanskim oblastem v njihovem boju za meje, ponazorim z besedami njihovega neformalnega vodje Virgila Ščeka: »Jugoslavija je naša domovina, ki krvavi iz tisoč ran. Tudi če je naredila kri­ vico, tudi če dela krivico, je vendarle naša domovina, vsa naša. Režimi giuejo. vlade se menjavajo, domovina ostane. Doživljamo edinstveno priliko, da osvobodimo Pri­ morsko in jo združimo z Jugoslavijo ... Ali zdaj ali nikoli! Gre za končnoveljavno usodo Primorske. In če nam bodo na konferenci kaj vzeli, ne bodo vzeli vladi, ampak Jugoslaviji. V vsaki bitki je eno vodstvo, to je sedaj jugoslovanska vlada, pa naj je komu simpatična ali ne. V teni trenutku moramo biti z njo vsi, kakor en mož, brez ozira, ali je naša ali ni naša.P-0 Junija 1945 so primorski duhovniki, ki so podpirali OF, pripravili deklaracijo, ki pa ni bila objavljena, zato se ne ve, koliko duhovnikov je bilo z njo sploh sezna ­ njenih. V njej so zahtevali priključitev k novi DFJ in se obenem zavzeli za pravične odnose z drugimi narodi, za bratstvo slovenskega in italijanskega življa: »Lučkrščanske resnice, kije nam in njim prisijala iz Ogleja, naj bi v bratstvu slovenskega in itali ­ janskega življa te zemlje postala most med vzhodom in zahodom A1' Skupina sloven ­ skih duhovnikov tržaško-koprske škofije, ki se je organizirala v obnovljenem Zboru svečenikov Svetega Pavla, ”2 je 1. septembra 1945 predložila predsedniku PNOO Francetu Bevku spomenico, v kateri so podprli priključitev k novi Jugoslaviji. V njej so zapisali: »Kakor globoko obžalujemo znane in neznane zločine, ki sicer gredo bolj na račun posameznikov, kakor vodstva samega, vendar brez pridržkov priznavamo OF za edino narodno oblast, ki se je utrdila v krvavi borbi proti tujstvu. Z vso iskreno hvaležnostjo ugotavljamo, da je OF na tem, da uresniči davni sen naših očetov po združeni Sloveniji, v kateri bosta vključena Trst in Celovec ...Z žalostjo pa moramo ugotoviti, da so še tu pa tam na delu sile domačih nestrpnežev, ki so že v času osvo ­ bodilnega boja preganjali našo duhovščino in tudi zdaj skušajo - izrabljajoč svo ­ bodo- z neutemeljenim sumničenjem in obrekovanjem netiti med ljudstvom neza­ upanje do duhovščine. Upamo, da bo naša narodna oblast priznala naše 25-letno delo v prid ljudstvu v dobi naj večjega fašističnega nasilja in bo zato pomagala od­ straniti tozadevne motnje potrebne sloge. Danes, ko tu zastopamo slovensko in hrva ­ ško duhovščino tržaško-koprske škofije, nismo prišli k tebi kot zapozneli spreobr ­ njenci, temveč zato, da na novo in javno potrdimo, kar smo vedno mislili in čutili, za kar smo delali in trpeli. Ponavljamo svojo gorečo željo, da bo slovensko Primorje končnoveljavno priključeno k Jugoslaviji, ki bo mati ne le slovenskih narodov, temveč 220 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, koncept intervjuja V. Ščeka za Primorski dnevnik po ob ­ javi pastirskega pisma jugoslovanskih škofov v Slovenskem Primorcu, 11. oktober 1945, objav ­ ljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 140-142. Virgil Šček, poslanec v rimskem parlamentu v začetku dvajsetih let in krščanski socialec, je bil med vojno pripadnik primorske sredine. Svoje delovanje je opisal v nagovoru vernikom v lo ­ kavski cerkvi jeseni 1944, objavljeno v Zalivu. 1979, št. 1-2. Glej še Korespondenco Virgila Ščeka, str. 141; Boris Bandelj: Katoliška socialna in politična misel Virgila Ščeka, Trst 1997 (v nadaljevanju B. Bandelj, Socialna in politična misel Virgila Ščeka), str. 169-179. 221 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, Deklaracija slovenske duhovščine, junij 1945. 222 O delovanju Zbora svečenikov glej str 171. 152 tudi grudorodnih pristnih Italijanovi* Podobno spomenico so sprejeli 27. septem ­ bra 1945 duhovniki v Vzhodnoprimorskem okrožju, ki je bilo vključeno v cono B. V njej so soglašali s programom OP in delovanjem ljudske oblasti in odklonili tistim, ki so se izrekli proti novim oblastem, pravico govoriti v imenu primorske duhovščine. Obenem so poslali tudi spomenico z zahtevo po priključitvi svetu zunanjih ministrov v Londonu .221 Paolo Blasina meni, da je bilo to dejanje duhovščine tudi taktično, ker bi jih v primeru priključitve ne mogli obtožiti, da se niso opredelili. ”5 Z njegovim mnenjem se ne morem povsem strinjati, saj je prezrl bistvo odločitev ne le slovenskih duhov ­ nikov, ampak skoraj vseh primorskih Slovencev - na najboljši možni način pomagati, da se Primorska pridruži k Sloveniji. Menim, da večino med njimi ni vodilo takti ­ ziranje, ampak iskrena želja in so se zato opredelili za podporo novim slovenskim oblastem, čeprav se niso strinjali z marsikaterim njihovim ukrepom. To so večkrat, ne le v tej spomenici, tudi odkrito povedali. 236 V glavni odbor SIAU so 30. septembra 1945 vključili Boža Milanoviča, hrvaškega duhovnika iz Trsta. ”- Trije goriški duhovniki, župnik v Kromberku Vinko Vodopivec, kanonik Ignacij Valentinčič in profesor Ivo Juvančič, so skupaj z nekaterimi sloven ­ skimi goriškimi kulturniki oktobra 1945 poslali apel ob volitvah v Jugoslaviji, v katerem so podprli ljudsko fronto z besedami: »Volite ...za, da bomo mi rešeni italijanskega jarma.228 Pred prihodom razmejitvene komisije je ta krog slovenskih duhovnikov izdal bro ­ šuro z naslovom Razgovori in članki, Primorska duhovščina za FLRJ.”9O njeni vsebini je bilo več polemik, saj jo je slovensko vodstvo pred tiskanjem pregledalo. 2 * * *’ Spo ­ 223 AS, I, f. GO SIAU, šk. 2, zapisnik seje GO SIAU, .30. september 1945; Primorski dnevnik. 4. september 1945: Razgovori in članki. Primorska duhovščina za FLRJ. Trst. februar 1946: I catto ­ lici isontini, knj. 3, L. Tavano, str. 141. Tavano navaja slogan, ki je bil uveljavljen že med vojno: »Drugotnega pomena je, kako se bo realizirala narodna združitev, pomembno jo je izvesti. Komunizem bo minil, domovina bo ostala.» 221 Primorska borba, 3- oktober 1945; F. Perovšek, Moja resnica, 2. izdaja, str. 317-318; isti, ste ­ nogram razgovora na sestanku predstavnikov katoliških duhovnikov iz cone B Slovenskega pri ­ morja, str. 320-326; AS, I, f. CK ZKS, šk. 43, okrožni komiteji. 225 P. Blasina, Vescovo e clero, str. 131. 226 Npr. AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil ŠČek; f. GO KPJK, ae 388, osebna korespondenca B. Krai ­ gherja; isto, ae 386, osebna korespondenca B. Babiča; f. Boris Kraigher, šk. 1, šk. 2. Večina pisem je objavljena v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 127-205. 227 AS, I, f. GO SIAU, šk. 1, zapisnik zasedanja GO SIAU, 30. september 1945- 228 1. Juvančič, Goriški nadškof Carlo Margotti, str. 177. 229 V brošuri, ki je izšla februarja 1946 v Trstu, so poleg uvodnih besed Franceta Bevka objavlje ­ ni prispevki župnika Ivana Bidovca, dekana Gabrijela Piščanca, župnika Antona Piščanca, deka ­ na Franca Malalana, duhovnika Virgila Ščeka, spomenica primorske duhovščine z dne 1. sep ­ tembra 1945, odprto pismo V. Ščeka A. De Gasperiju in izjava slovenske in hrvaške duhovščine na Primorskem ob prihodu zavezniške komisije, datirana s Trst in Gorica, 20. februar 1946. 239 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, dopis B. Kraigherja CK KPS, 28. februar 1946, v katerem Kraigher na očitke o nepravilnostih odgovarja, da je F. Bevk že pred tem v pogovoru s Ščekom »črtal največje oslarije. Toda duhovniki hočejo napisati, kar oni hočejo. Ne dovolijo nobene cen­ zure. Nobene odgovornosti ne nosimo mi, vso oni. Ne vidim, da bi nam moglo tisto sektaštvo toliko škoditi. Meni se še marsikaj ne dopade, toda pišejo duhovniki, ne jaz in jih ne morem siliti, da pišejo po moje. Oni hočejo imeti svoj profit. Pokazati se hočejo ’revolucionarni', če že ’morajo' z nami«-, isto, dopis L. Šentjurc B. Kraigherju, 1. marec 1946; f. CK ZKS, šk. 46, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 28. februar 1946. 153 menico, ki je datirana z 20. februarjem 1946, je podpisalo 170 slovenskih duhovnikov (po nekaterih podatkih 156), v coni B vsi razen treh, v coni A več kot 90 odstotkov, in sicer v Tržaškem okrožju skoraj vsi, medtem ko je v Goriškem »abstinirala najreak- cionarnejša grupa«. Spomenica se zaključi z besedami: »Če hoče komisija (razmeji ­ tvena, op. a.) zagotoviti Primorski mir in gospodarsko blagostanje, naj zunanjim mi­ nistrom predloži rešitev: Celokupna Primorska se priključi federativni Jugoslaviji.« 1^ Veliko duhovnikov je bilo vključenih v razne delegacije, ki so pričale pred razmeji ­ tveno komisijo. Kot je poročal Julij Beltram, so tudi v zasebnih pogovorih izjavljali, da so pripravljeni po pravici in vesti izpovedati svoje zahteve. Mirenski dekan Oskar Pahor je npr. čakal komisijo na križišču ceste v Opatje selo do sedme ure zvečer. 251 252 * * Tudi itali ­ janski viri so poročali o pričevanjih slovenskih duhovnikov. Med drugim omenjajo, da se je don Edvard Ferjančič v Brdih predstavil razmejitveni komisiji s slovensko zasta ­ vo z rdečo zvezdo in nato obljubil ljudem, da so Brda že zagotovo v Jugoslaviji. 255 256 Duhovnika Božo Milanovič in Anton Piščanec, župnik na Ratinal i v Trstu in pod ­ predsednik Prosvetne zveze, sta bila člana delegacije Julijske krajine, ki se je na mirovni konferenci v Parizu poleti 1946 zavzela za priključitev k Jugoslaviji. 25' Ker so duhovniki za odhod potrebovali uradno dovoljenje škofa in so bili le redki med nji ­ mi pripravljeni delovati brez soglasja cerkvenih oblasti, so pri odhodu duhovnikov v Pariz nastale težave. Za škofovo prepoved se med duhovniki nista menila le Božo Milanovič in Virgil Šček, ki pa ni mogel v Pariz iz zdravstvenih razlogov. 255 Italijanske oblasti, ki so maja 1945 celo poročale o zaskrbljenosti italijanskih, še bolj pa slovenskih duhovnikov ob prihodu jugoslovanskih enot v Julijsko krajino, ki naj bi imele izrazit protiverski značaj, 2*’ so bile ob podatkih italijanske ambasade pri Svetem sedežu, da naj bi slovenski duhovniki celo poslali telegram podpore sovjet ­ skemu zunanjemu ministru Vjačeslavu Molotovu, nemalo presenečene. V nadaljeva ­ nju poročila, ki govori o tem, pa so navedli bistvo, ki je bilo odločilno za takšno op ­ redeljevanje velikega dela slovenske primorske duhovščine, to so bila močna narodna čustva. Čeprav je novi jugoslovanski režim pomenil nevarnost za vero, so mu dali prednost, kajti »vse to ni pomembno. Tito bo odšel, ostala bo Jugoslavija. 2* Italijanski vladni krogi so ugotavljali, da je stališče slovenske duhovščine enako stališču itali- 251 Primorski dnevnik, 27. februar 1946; Razgovori in članki, str. 33; AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi šk. 1, depeša B. Kidriča E. Kardelju. 27. februar 1946. 252 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b. poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK. 15. marec 1946. 255 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, promemoria ob obisku razmejitvene komisije, 5- april 1946. 251 AS, I, f. Boris Kraigher, šk, 1, pismo A. Piščanca msgr. I. Valentinčiču, 27. maj 1946, v katerem ga obvešča, da odhaja kot predstavnik goriške nadškofije na mirovno konferenco v Pariz; Božo Milanovič: Moje uspomene, Pazin 1976 (v nadaljevanju B. Milanovič, Moje uspomene), str. 139-149. Delegacija PNOO je bila v Parizu od 10. maja do avgusta 1946, vodil jo je France Bevk, člani pa so bili duhovnika Milanovič in Piščanec, predsednik MOS Trst Giuseppe Rogassi, predsednik SIAU za Istro Josip Šestan, član GO KPJK Alessandro Destradi in predsednik Zveze istrskih in reških Italijanov Dino Faragogna. Podobno delegacijo, ki jo je vodil nekdanji predsed ­ nik CLN Giuliano don Edoardo Marzari, je v Pariz poslala tudi Italija. 255 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, pismo B. Kraigherja CK KPS. 18. april 1946. 256 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 153, poročilo, 25- maj 1945. 25‘ ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, dopis ambasade Kraljevine Italije pri Svetem sedežu italijanskemu zunanjemu ministrstvu: Duhovščina v Julijski krajini in položaj msgr. Santina, 7. julij 1945. 154 janske duhovščine v Gorici in Trstu, ki je braniki italijanstvo, in so ti slovenski duhovni ­ ki »iz sovraštva do Italije izgleda celo dali prednost Titovemu komunizmu«?* Čeprav je bila izbira teh duhovnikov za Jugoslavijo in ne za režim, je bil del krščanskih socialcev med njimi naklonjen tudi nekaterim socialnim spremembam, ki so jih izvajale ali vsaj obetale nove jugoslovanske oblasti. 219 V spomenici junija 1945 so tudi napisali: »Prepričani smo, da bo našla prava demokracija, ki hoče novo dru­ žbo, ki hoče zlasti dati pravice, ki mu prejo, zatiranemu kmetu in delavcu, v naših duhovnikih, glasnikih krščanskih načel pravičnosti in ljubezni, zveste boritelje, sodelavce in branitelje pravega socialnega reda in prave demokracije, kakor jo ra­ zume in razlaga Pij XII v svojem božičnem govoru 1944. leta?' 240 Delovanje SIAU in lokalnih narodnoosvobodilnih odborov v naslednjih letih, ko je marsikdaj prevladalo iz Jugoslavije na Primorsko preneseno nezaupanje do du ­ hovščine in “gonja proti farjem«, je več duhovnikov odvrnilo od podpore slovenski oblasti, in so se od nje oddaljili. To ravnanje je vplivalo zlasti na tisti del duhovščine, ki se v prvem obdobju ni odkrito opredelil ne za eno ne za drugo stran, dejansko pa so bili iz narodnostnega prepričanja lojalni novim jugoslovanskim oblastem. Te je ravnanje partijskih aktivistov, predvsem tistih, ki so na Primorsko prihajali iz osred ­ nje Slovenije, do primorskih duhovnikov, ki je bilo vse bolj aprioristično in žaljivo, odvrnilo od tihe podpore, in so ji začeli odkrito nasprotovati. O enem takih primerov je julija 1946 pisal Virgil Šček Branku Babiču, novemu se ­ kretarju GO KPJK. V pismu ga je obvestil, da je imel ob uprizoritvi Desetega brata nek Bračič iz Kozinskega okraja 2" eno uro uvodni govor, v katerem je polovico časa »pora­ bil za vojno zoper farje, ki so v okraju vsi reakcionarji, ker niso hoteli podpisati lepe kratke izjave v prilog Jugoslavije. To izjavo je tudi prebral. Ožigosal je zato duhovnike.« Ljudje so bili prepričani, da gre za laž in obrekovanje. »Tisti govor ni prinesel OF koristi. Po vsej okolici se je raznesla vsebina tistega nesrečnega govora in zdaj pripravljajo duhovniki, kakor sem čul, oster odgovor, ki se bo čital v cerkvi in obesil na vrata. To id zdravo, ni koristno,«\e opozarjal Virgil Šček in svetoval, naj se pozanima pri župniku v Rodiku Josipu Vidavu, »kije lojalen mož in poštenjak. Tako bi spoznal položaj, spo­ znal dogodek in preprečil kreg. Sicer pa: Ti si gospodar in naredi, kar hočeš. Amen.?1 Ker so na množičnih sestankih neutemeljeno obtožili tudi prav omenjenega duhovni ­ ka Vidava, se je med drugimi oktobra 1946 pritožil tudi župnik v Lokvi Tone Požar.- 243 238 ASDMAE, AP 1946—1950, Jugoslavia, b. 6, opomnik o Gorici: Zaupne novice o splošnem po ­ litičnem položaju, 8. junij 1946. 239 AS, I, f. ALS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Babiču, 23. januar 1947, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 194, v katerem se pritožuje nad ravnanjem jugoslovanskih ob ­ lasti na mejnem bloku, ker s tem ljudi odklanjajo: »Odbijajo pa ne po potrebi, kakor je na pri­ mer podržavljanje podjetij, ampak po nepotrebnem.«Več v B. Bandelj, Politična in socialna mi ­ sel Virgila Ščeka, poglavje Ščekova socialna misel, str. 73-114. 240 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, Deklaracija slovenske duhovščine, junij 1945. 241 Vladimir Bračič - Mirko. V NOV je bil od junija 1942. Po vojni je bil okrajni šolski nadzornik v Ormožu, Doljni Lendavi in Mariboru do 4. maja 1946, ko je postal načelnik okrajnega prosve ­ tnega odseka Hrpelje-Kozina (cona B Julijske krajine), AS, II, f. PNOO, fase. 56/1/3. 242 AS, I, f. ALS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Babiču, 13. julij 1946, objavljeno v Ko ­ respondenci Virgila Ščeka, str. 186-187. 245 Anton Požar (1912-1996), duhovnik, profesor, publicist. Ko se je marca 1941 vrnil iz konfi- nacije, je prevzel v upravo župnijo Lokev pri Divači in soupravljal tudi Bazovico (do 1. sept. 1942) ter Divačo (do 20. sept. 1948). Nato je bil v Tinjanu pri Pazinu, v Št. Petru na Krasu (Pivki), notar cerkvenega sodišča tržaško-koprske administrature v Pazinu in od 1958 profesor na srednji verski šoli v Vipavi, PSBL, 12/63, 64. 155 Ogorčeni pa so bili tudi domačini, saj je prav duhovnik Vidav izročil spomenico pri ­ morskih duhovnikov predsedniku Francetu Bevku septembra 1945 in med vojno pomagal partizanom. 2" V gonji proti duhovnikom se je izpostavil zlasti Soški tednik, ki je napadal tudi lojalne duhovnike, 2" a jim obenem ni hotel objavljati pojasnil in razlage. O enem ta ­ kih primerov je pisal tudi Virgil Šček Kraigherju. Tednik odgovora ni hotel objaviti, čeprav se je duhovnik skliceval na to, da se strinja »600 vernikov, vključivši partizane, s prošnjo, ne da bi list ponižaval, ampak da bi samo milo omenil, da so bili napak informirani«. 1'1' Tudi Primorski dnevnik je občasno objavljal članke z obtožbami duhovnikov, za katere se je izkazalo, da so bile lažne. Šček je očital Kraigherju: «Tudi se od časa do časa vrivajo v list besede ali stavki, ki kalijo verski čut in so v listu ne­ potrebni.«1'1 Značilna je izjava redovnic v Tomaju v času zbiranja podpisov za priključitev k Jugoslaviji avgusta 1945. Od njih naj bi šolska nadzornica zahtevala podpise, ker jih drugače ne bi več imeli za Slovenke. Na to so odgovorile, da so bile vedno za sloven ­ stvo, hočejo pa ostati nevtralne in si dovoljujejo pristaviti, da je več aktivistov izjavi ­ lo, da je «sedanje pihanje tudi v naši pokrajini v bistvu zgolj komunistično, ki je nam sovražno'. V govorih na raznih sestankih, ki so se vršili tu blizu, je prišlo to po­ novno do izraza. Imamo za to jasnih dokazov.« Proti so bile tudi zato, ker v času nemške okupacije zaplenjene hiše v Sloveniji Cerkvi še niso bile vrnjene in je država zaplenila cerkveno in redovno premoženje. 2,8 AS, I, f. Boris Kraigher, pismo A. Požarja, oktober 1946 (samo 2. in 3- stran), objavljeno v Ko ­ respondenci Virgila Ščeka. str. 187-188. Duhovnik Josip Vidav je med vojno dvakrat rešil vas Rodik pred požigom ter vsestransko podpiral partizane, PSBL, 17/205. Soški tednik je izhajal v Gorici od 7. julija 1945 do jeseni 1947. Urednik je bil Kristjan Bavdež. Od novembra 1945 do jeseni 1946 je objavil več člankov, v katerih je napadal posamezne du ­ hovnike, največkrat v rubriki Iz naših krajev. Do začetka maja 1946 so objavili članke: Iz Št. Petra pri Gorici, 3- november 1945, v katerem kritizirajo župnika Alfonza Berbuča, ki naj bi pre ­ povedal mladenkam, da bi pri prekopu padlega borca nosile vence, ki sta jih podarila ZMS in KNOO; Glas ljudstva, 10. novembra 1945, v katerem poročajo o pritožbah iz Vrtojbe, Kanala, Breginjskega kota, da duhovniki «izrabljajo prižnico v bolj politične namene«; O kanalskem kaplanu. 29- december 1945, ki ga sicer ne imenujejo, a naj bi imel pridige, ki so /z/s podob­ ne pridigam belogardističnih propagandistov«; Še nekaj o kanalskem kaplanu, 26. januar 1946, kjer pišejo o delovanju Franca Felca med vojno; 5. Lucija ob Soči, 26. januar 1946, in Pojasnilo, 9. februar 1946, v katerem pišejo o duhovniku Janku Premrlu; Trnovo pri Kobaridu. 16. februar 1946, v katerem pišejo o župniku Albinu Martinuču; «Slovenski Primorec«, Vatikan, P.L.R.j. in slovenska primorska duhovščina, 23. februar 1946, v katerem razpravljajo o stališčih Slovenskega Primorca: Log pod Mangartom, isto, o župniku Ivanu Hladu: Breginjski kot, isto. kjer pišejo o rovarjenju duhovnika Alojzija Ličena; To so zaslužili za svoje izdajalske sestanke .... 2. marec 1946, kjer ponovno pišejo o Francu Felcu: Odgovor «Slov. Primorcu« od 14. 3- 1946 (verjetno 14. 2., op. a.), 2. marec 1946; Proces «Soškega tednika«, 30. marec 1946, kjer pišejo o izjavah breginjskega župnika Mirka Zorna; Trnovo pri Kobaridu, O našem vikarju, 6. april 1946, ki naj bi zlonamerno sodeloval z domobranci. Medtem ko je Soški tednik objavljal članke predvsem o duhovnikih iz cone A, so bili v Primorski borbi, največ leta 1946 in malo manj leta 1947, objavljeni številni članki o duhovnikih v coni B. 2.6 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, nedatirano; isto, 15. maj 1946, oboje objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 170-171. 2.7 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, nedatirano, objavljeno v Ko ­ respondenci Virgila Ščeka, str. 160. 2.8 AS, I, f. AIS, dodatno, izjava redovnic iz Tomaja, 5. september 1945. 156 t Boris Kraigher je januarja 1946 menil, da je slovenska primorska duhovščina v velikem delu nacionalno poštena, in nadaljeval: »Nikdar jih nismo ovirali v njihovih resnično verskih in cerkvenih opravilih. Ne moremo pa dopustiti, da hi zunanji na­ rodni sovražniki, da hi jo protislovanski in protidemokratični profašistični škofje Margotti in Santin ščuvali na narodno izdajstvo.«Ne\i\s del goriške duhovščine naj bi vse bolj stopal po protinarodni in protiljudski poti in s tem preprečeval, da bi pri ­ morska duhovščina dosegla zaradi svojih zaslug rehabilitacijo celotne duhovščine. 2'9 Drugi krog primorske, zlasti goriške duhovščine, ki je, tako Kraigher, vse bolj stopal po Rozmanovih sledeh, je že poleti 1945 odkrito nastopil proti OF (SIAU).25" Poleg prepričanih protikomunistov so se temu krogu priključili nekateri, zlasti podeželski župniki, ki so OF in nato SIAU nasprotovali zaradi slabe obveščenosti in niso, kot je ugotavljal OO SIAU za Goriško decembra 1945, ■'poznali našo demokraci­ jo in ohlast ... To seje pokazalo v razgovorih z njimi in višji to izkoriščajo.«*' Virgil Šček je vzroke za odpor dela duhovščine pripisal vplivu takrat sicer že umrlega Janka Kralja, ki naj bi vplival tudi na ravnanje ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, a obenem tudi OF, ki je bila do primorskih duhovnikov sektaška in neza ­ upljiva. Zato je na Goriškem prevladala mlada smer, ki je bila po Ščekovi presoji, pogojno narodna in pogojno ljudska, medtem ko so bili »stari častitljivi možje poti­ snjeni vstran. Zato mnogi starejši kolegi goriški tednik zavračajo.«* 1 Ob tem naj omenim, da je krog, ki je bil OF nasproten, Janka Kralja povsem drugače ocenjeval kot Virgil Šček. Zanje je bil, kot je zapisal Slovenski Primorec, eden največjih mož, ki jih je rodila slovenska zemlja. V zadnjem desetletju naj bi poosebljal Primorsko, »njeno trpljenje in veselje, njen ohup in njene nade« ter nato umrl kot žrtev ljubezni do svojega ljudstva. * 250 251 252 253 * 255 Monsignor Alojzij Novak 25' je takole opisal svoj pogled na takratno dogajanje: »Naj ljudje malo poskusijo juho, ki so jo samo skuhali, ko naših začetnih opominov niso sprejeli za dobro in so nas za vsako kritiko pred par leti tožili v gozdu, da smo bili deležni oboroženih opominov: naj pazimo, kaj govorimo. Tako so nam usta za­ prli in dogodki so šli naprej. Zdaj je zmaga tukaj in mi moramo pačpripoznati novo vlado nad itami, ki z Bogom in njegovo cerkvijo nič ne računa. Bomo pač živeli skrito in opravljali svojo duhovsko službo, dokler nam hodo to dovolili. Nikdar pa AS, I, f. GO SIAU, šk. 3, poročilo B. Kraigherja na 2. zasedanju GO SIAU, 27. januar 1946 (tudi f. Boris Kraigher, šk. 2). 250 N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 65, 66. 251 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OO SIAU za Goriško PO SIAU, 7. december 1945. 252 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, 31. januar 1946, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 140. Z goriškim tednikom je Šček mislil Slovenskega Primorca. 255 Slovenski Primorec, 27. december 1945- 2,1 Alojzij Novak je bil med vojno župnik v Črničah in je sklenil sporazum z Jožo Vilfanom, ki je na izviren način določal razmerja med katoliško duhovščino in partizansko oblastjo. Da ne bi pa ­ dla na duhovščino obtožba, da sodeluje s komunisti, je bilo v sporazumu zapisano, da vstopa ­ jo duhovniki v partizansko vojsko kot kurati in da so z oboroženo silo v stiku le zaradi du- ševnopastirskega dela, nimajo pa nobene povezave s KPJ, A. Novak, Črniška kronika, str. 119; B. Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, str. 384. Od 26. avgusta 1944 do 1954 je bil kanonik stolnega kapitlja v Gorici in leta 1945 eden od pobudnikov ter prvi urednik časopisa Slovenski Primorec. SIAU ga je ocenjevala kot enega od zmernih v njej nasprotnem krogu duhovnikov. 157 nismo gotovi, eia kako noč ne pridejo po enega ali drugega in bomo zginiti brez sle ­ du. To so kar dobre duhovne vaje in priprava ua smrtN* V krogu duhovnikov, ki so nasprotovali novim jugoslovanskim oblastem, so poudarjali, da so Slovenci, hkrati pa tudi katoliški duhovniki in zato obsojajo komu ­ nizem v skladu s papeškimi enciklikami kot najhujšega sovražnika vere. 255 256 V Gorici sta bili odprti malo semenišče in Alojzijevišče, ki ga je v tridesetih letih prefekturni komisar don M. Antonini prodal vojnemu ministrstvu. Kazimir Humar piše. da je bila prva skrb katoliških slovenskih duhovnikov v Gorici po prihodu zavezniške uprave ustanoviti svoboden, avtonomen katoliški časopis, saj so bili kar dvajset let prisiljeni k molku. 29. avgusta 1945 je začel izhajati Slovenski Primorec, prvi slovenski katoliški časopis po vojni, ki naj bi bil svoboden glas proti slovenskemu komunističnemu ča ­ sopisju. 257 Časopisna usmeritev je bila, kot piše njegov urednik msgr. Alojzij Novak: -Mirno učiti, resnico povedati, nobenega žaliti, z ljubeznijo grajati.« 1* Časopis naj bi obravnaval tista vprašanja, za katera se mora katoličan zanimati: «Ta polja pa so tako obširna, kot je prostrano področje cerkve same. Cerkev pa mora in sme posegati vse do tja, kjer se pojavljajo življenjska vprašanja, ki so v zvezi z neumrljivimi du­ šami. Tudi v politiko, saj je tudi ta pod božjim zakonom ... Seveda ne bo naš list posegal v strankarsko dnevno politiko, kjer se tako rade sproščajo strasti.« 1* Slovenski Primorec se je razglasil za glasnika ljubezni in sprave med Slovenci, zato je obsojal laž, sovraštvo in brezmejni napuh tistih, ki sprave nočejo. Ob tem niso sovražili nobenega človeka, »niti najzagrizenejšega komunista«, ker so v vsakem človeku gledali «podobo božjo, ki jo je treba z zdravim naukom očistiti, da bo spet zablestela v prvotnem sijaju otroka božjega, kar je postal po svetem krstu, na kar pa je v vojnem vrvežu pozabil. Naš list je zaveden Slovenec in zvest Slovan, četudi in ravno zato, ker ni internacionalen komunist .«Pozvali proti razprtijam na Primorskem, ker so se zavedali, da nikdar ne bodo vsi enakega mišljenja in nazorov. 260 Zavzemali so se za slovenske šole, v katerih bi morala biti krona šolskega pouka krščanski nauk, saj naj ne bi bilo prave narodne vzgoje brez moralne verske vzgoje. S tem bi se izognili vzgoji otrok v fanatične privržence te ali one stranke. 261 Ob tem se niso zavedali ali hoteli zavedati, da tudi oni s takimi zahtevami, ki so bile za tisti čas še vedno samoumevne, prav tako vsiljujejo svoj prav drugače mislečim. Bili so za Jugoslavijo, a brez »grobe komunistične diktature«. Pred prihodom razmejitvene komisije so v posebni spomenici zahtevali priključitev k Jugoslaviji, ven ­ dar »obnovljeni, veliki, demokratični, socialno pravični in federativno urejeni«. V imenu vseh Slovencev 262 so zahtevali resnično demokratično Jugoslavijo in zaključili: 255 A. Novak, Črniška kronika, str. 221. 256 Slovenski Primorec, 29. avgust 1945; isti, 20. september 1945, Kako rešiti socijalno vprašanje; isti, 6. december 1945, Napadi na duhovnike. V italijanskih virih jih označujejo kot odkrito na ­ sprotne ateističnemu konceptu države, ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 153, Stališča duhovščine v Julijski krajini, 22. november 1945. 2,_ I cattolici isontini, knj. 3, K. Humar, str. 209- 2.8 A. Novak, Črniška kronika, str. 237, 248. 2.9 Slovenski Primorec, 29. avgust 1945- 260 Slovenski Primorec, 3- januar 1946, Preteklost in prihodnost. 261 Slovenski Primorec, 5- september 1945, Vprašanje našega šolstva: isti, 20. september 1945, Slovenskim staršem v premislek. 262 Naj dodam, da so smeri, ki je bila naklonjena OF, oporekali izrekanje v imenu celotne du ­ hovščine (npr. Slovenski Primorec, 25. oktober 1945, V imenu primorskih duhovnikov), a se hkrati sami pooblastili za zastopnika celotnega naroda. 158 „Ob koncu moramo še izjaviti, cla slovenski duhovniki goriške nadškofije ne more­ mo pod nobenim pogojem sprejeti pred zgodovino odgovornosti, če bi naše ljudstvo padlo v novo narodno sužnost ali sužnost katerekoli diktature. Hočemo živeti kot svobodni ljudje, kot Slovenci in kot verni katoličani.^ Vendar te svoje zahteve po spremembi režima med zaslišanjem pred razmejitveno komisijo niso ponovili, ampak so zahtevali le Jugoslavijo. 2“1 Prav tako so že pred tem, jeseni 1945, mnogi med nji ­ mi podpisali peticijo za priključitev k Jugoslaviji. 2“5 Opredelili so se za socialni nauk. kakor ga je zagovarjala Cerkev v papeških en ­ ciklikah. 266 Eno največjih razhajanj med tem krogom slovenskih duhovnikov in SIAU ter nekaterimi njej naklonjenimi duhovniki je bilo vprašanje odnosa do cerkvene hie ­ rarhije, zlasti do goriškega nadškofa Carla Margotlija in tržaško-koprskega škofa Antonia Santina. Oba sla bila imenovana s soglasjem fašističnega režima in sta nadomestila slovenske ali do Slovencev pravične škofe. Ta krog je obsojal napade na oba škofa, v katerih so ju označevali kot sovražnika slovenskega ljudstva, ki sta ga pod fašizmom pomagala raznarodovati. Škofje bil zanje duhovni nadpastir in oče, ki so mu bili dolžni v skladu s katoliškimi nauki posebno spoštovanje, pokorščino in ljubezen. -To spošto ­ vanje do cerkvene oblasti veže nas, vse duhovnike in laike, tudi v slučaju, da bi nam bila cerkvena oblast krivična ali da se moti. Tako smemo sicer povedati svoje mnenje, opozoriti na morebitne napake in zmote, tudi jasno in odločno, toda vedno z vso si- novsko ljubeznijo in spoštljivostjo .«267Ivo Juvančič je opredelil, da so branili avtoriteto papeža in škofov navzgor in navzdol. 268 Cerkveni dostojanstveniki, zlasti tržaško-kopr- ski škof Santin, so njihovo zvestobo izrabljali ne le za ohranjanje vere, kar je bilo legi ­ timno, ampak tudi za krepitev interesov Italije in italijanstva. Ob tem so skušali disci ­ plinirati slovenske in hrvaške duhovnike z raznimi pritiski in z grožnjo izobčenja 269 Za krog Slovenskega Primorca je bila sporna tudi v prvi ustavi FLRJ uvedena ločitev cerkve od države, čemur so nasprotovali tudi nekateri dotlej lojalni. 2'“ 263 Slovenski Primorec, 7. februar 1946, Ob prihodu razmejitvene komisije. 264 AS, I, f. CK ZKS, šk. 35, poročilo A. Vratuše E. Kardelju, 29. marec 1946, v katerem med dru ­ gim poroča o pričevanju kanonika A. Novaka, ki naj bi v imenu tridesetih duhovnikov prosil, naj zavezniki v Jugoslaviji vzpostavijo demokratični režim: -Vpredsobi konferenčne sobe smo dan poprej govoriti z njim in ga opozorili na izdajstvo, ki ga s tem korakom vrši njegova skupina. Ko je prišel pred komisijo, je zahteva! v imena svoje grape ujedinjeno Slovenijo v fe­ derativni Jugoslaviji, dal etnične podatke za goriško provinco in ožigosal štetje 1910 in 1921 kot falsifikat. Ko ga je komisija vprašala, v čem se njegova skupina ne strinja z demokratičnimi duhovniki na Primorskem in v Jugoslaviji, je odgovoril: To bomo samo med seboj uredili, ko bomo združeni.' Naša zveza je mnenja, da se je dobro držal.« O pričanju pred komisijo piše tudi A. Novak, Črniška kronika, str. 241-243- 265 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 28. avgust 1945. 266 Slovenski Primorec, 29- avgust 1945, Tebi, slovenski delavec in kmet; isti, 20. september 1945, Kako rešiti socijalno vprašanje. 26‘ Slovenski Primorec, 29. avgust 1945. 268 1. Juvančič, Goriški nadškof Carlo Margotti, str. 175- ' M ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju v Trstu, nepodpisano, 1. julij 1946; b. 7, dopis ambasade Kraljevine Italije pri Svetem sedežu italijanskemu zunanjemu mini ­ strstvu, 7. julij 1945; b. 6, Gorica, zaupne novice o političnem položaju, 8. junij 1946. Poročajo, da je nadškofe. Margotti branil svoja jasna stališča v obrambo italijanstva (»mantiene le sue nette posizioni in difesa dell'italianità); AS, I, f. AIS, ae 480. m. Virgil Šček, dokumenti o polemiki V. Sčeka s škofom A. Santinom. 2 "AS, I, f. GO SIAU, šk. 3, zapisnik 2. zasedanja GO SIAU, 27. januar 1946, diskusija J. Beltrama. 159 Podobno kot drugi Primorci, ki so nasprotovali novim slovenskim oblastem, so bili prepričani, da politika nesodelovanja z zavezniškimi oblastmi, ki jo je vodila SIAU, škodi slovenskim interesom. Zaradi bojkota Slovencev so se v vse urade vrnili italijanski uradniki, Italijani so imeli večino tudi v zavezniški civilni policiji. Jugoslo ­ vanske oblasti naj bi bile tudi krive, da je Jugoslavija izgubila Gorico. Podprli so ustanovitev slovenske demokratične stranke. »Naš list (Slovenski Primorec, op. a.) jim je preoral ledino - duhovnikom je politika prepovedana. Odvisi torej od lajikov, ali homo vsaj nekaj zgubljenih pozicij nazaj pridobili.« menil Alojzij Novak. 2'1 V Slovenskem Primorcu so se zavzeli za škofa Gregorija Rožmana, ki naj bi s svojim nasprotovanjem komunistični OF opravljal svojo versko in narodno dolžnost. Izdajalec in zločinec ni bil on, ampak tisti, ki »hujskajoproti njemu«.-''- Zanikali so pra ­ vico komurkoli govoriti v imenu slovenske primorske duhovščine in poudarili, da so za združitev z vsemi Slovenci v eno narodno enoto in v Jugoslavijo. Ker so bili tudi odločni katoliki, so terjali, da v Jugoslaviji vladajo pravični odnosi med vlado in katoliško cerkvijo: »Dokler se tam vlada ne bo pošteno in pravično poravnala s cerkvi ­ jo, kar je naša iskrena želja in za kar molimo k Bogu, pač nihče ne more pričako­ vati, da bodo slovenski katoliški duhovniki na Primorskem to odobravali, kar katoliški škofje v Jugoslaviji obsojajo, saj 'smo vsi eno telo v Kristusu in če en ud trpi, tipe z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se vesele z njim vsi udje‘.«1~‘' Svoje delovanje so razglasili za načelno, saj je duhovnik, ki je vernike posvaril pred komunizmom, ki ga je Cerkev že neštetokrat obsodila kot največjo versko nevarnost, po njihovem opravil le svojo dušnopastirsko dolžnost. 2’1 Dejansko pa je bilo njihovo delovanje obenem politično. Vse bolj odkrito so pridigali proti novi Jugoslaviji v smislu boja proti komunizmu in alternative komunizem - katolicizem in s tem širili svoj vpliv zlasti med omahljivimi in bogatejšimi. 271 272 * * 275 276 V člankih najdemo napotke, kako naj se ljudje v politiki odločajo. Takšen napotek je bila objava pa ­ peževih besed, namenjenih ženskam, ki so sedaj dobile volilno pravico in tako poslale politični subjekt. Katoliške ženske bi morale vedeti, koga volijo, in voliti prave ljudi: »Ona bo zmeraj odrekla svojo podporo in svoj glas vsakemu, ki vodi politiko razred­ nega boja in pohlepne želje po nadoblasti nad drugimi narodi.«™ Podoben namen 271 A. Novak, Črniška kronika, str. 247, zapis 10. oktobra 1946: »Danes je prišlo - menda po ra­ diju - sporočilo, da je plenarna seja mirovne konference izglasovala francosko čilo ’, ki Gorico prisoja Italiji. Vsled tega je med goriškimi Lahi veliko veselje, zastave razobešajo, mladina pa po cestah Slovence pretepa. Živela demokracija! - A naj si ne domišlja, da bo smela delati, kar hoče. Gorica torej pod Italijo - zapravljena od samih Slovanov!« 272 Slovenski Primorec, 31. januar 1946. 275 Slovenski Primorec, 25. oktober 1945, V imenu primorskih duhovnikov. 271 Slovenski Primorec, 6. december 1945, Napadi na duhovnike. 275 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OO SIAU za Goriško GO SIAU, 7. december 1945; m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK. 1. februar 1946; f. Edvard Kardelj, šk. 30, poročilo načelstva Ozne za čas od 21. do 28. oktobra 1945: f AIS, ae 480. m. Virgil Šček, pismo B. Kraigherja V. Ščeku, 26. januar 1946, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 139- V njem je izpostavil, da prehaja goriška duhovščina vse bolj v protinaroden, »lahko rečemo izdajalski tabor« in se s tem izpostavlja nevarnosti, da bo šla po »poti bele garde in Rožmana«-, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 26. julij 1946. Poročajo o napadih Slovenskega Primorca na SIAU in o letakih v smislu: »Nočemo ne Mussolinija ne Titovih fašistov.« Glavni adut naj bi bil klerikalizem in boj proti komunistom, pri čemer so izrabljali verska čustva. 276 Slovenski Primorec, 1. november 1945, Besede svetega očeta sodobni ženi. — imajo tudi napotki: «Mi katoličani se moramo svojih političnih pravic dobro zavedati in jih dobro izrabiti po pameti in po nasvetih tistih, ki so modrejši od nas, ne pa. kakor nas žene strast ali pa zlobna propaganda.«277 Zanimivo je njihovo stališče do cerkvenega premoženja, ki naj bi ga Cerkev pri ­ dobila zgolj z dobrodelnostjo, izsuševanjem močvirij in podobnim: »Zato smemo upravičeno trditi, da nihče ne poseduje imovine s tako častnimi in tako zakonitimi pravnimi naslovi kot prav katoliška cerkev. Cerkveno premožen je ni nikaka tatvina ali krivično prisvojeno blago. Zato pa je vsak nasilen odvzem cerkvene lastnine zlo ­ čin zoper naravno in božje pravo.« Vsakemu, ki bi se s to lastnino okoristil, so za ­ grozili z izobčenjem. 278 V coni A so delovale razne verske organizacije, kot so Marijine družbe. Vanje se niso mogle včlaniti članice Skoja, kar je razumljivo, a tudi ne članice kake druge orga ­ nizacije OF. Središče delovanja je bilo v Gorici, od koder so širili vpliv na podeželje, kar so opazili tudi obveščevalci 2. slovenske divizije NO: »Dokaz, da prinašajo direk­ tive iz Gorice je to, da po vsaki vrnitvi osebe, naj si bo moški ali ženska iz Gorice, se vrši sestanek v župnišču bližn jih reakcionarjev ali pa je ton nedeljske pridige po­ vsem izpremenjen v skladu s sprejetimi direktivami.« 1''1 Velik vpliv so imeli tudi v coni B, največ v Spodnji Idriji, Trebuši, Tolminu in še kje. Italijanski katoliški krogi, zlasti Katoliška akcija, so v tem krogu slovenske du ­ hovščine videli priložnost za povezavo v skupnem boju proti komunizmu. Že septem ­ bra 1945 so o tem pisali v glasilu tržaške Katoliške akcije La Vita Nuova, ki je bilo povsem pod vplivom škofa Santina. Kljub temu med obojimi do tesnejše povezave zaradi narodnostnih nasprotij ni prišlo. 280 Ozna je oktobra 1945 poročala o povečani aktivnosti nekaterih duhovnikov na Primorskem, zlasti med mladino, ki so jo pridobivali za Marijino družbo in naj bi jo skušali vzgajati v reakcionarnem duhu, ji prikazovali Anglo-Američane kot edine re ­ šitelje takratnega položaja, ker so slednji podpirali vero in duhovščino in so bili popol ­ noma demokratični, medtem ko v Jugoslaviji tega naj ne bi bilo. Sledili pa naj bi jim večinoma le stari ljudje, politično neizgrajeni in versko fanatični, večina pa naj bi menila, da so protidržavni in protiljudski elementi. 281 Ob tem vseh nasprotnih du ­ hovnikov niso enačili. Ločili so med najhujšimi »bega« duhovniki in zmernimi, kamor so šteli tudi urednika Slovenskega Primorca Alojzija Novaka, čeprav so tudi slednje skušali v očeh ljudi čim bolj obremeniti. 282 Obveščevalni center 2. slovenske divizije NO je konec decembra 1945 poročal, da so ti duhovniki, največ jih je bilo v Posočju, nosilci kampanje proti Jugoslaviji, ki naj bi jo vodili s prižnic in tudi z neposrednim posredovanjem pri družinah. Ljudi naj bi hujskali proti OF, prepovedali branje projugoslovanskih časopisov in brošur, »od- 277 Slovenski Primorec, 22. november 1945, Nekaj o politiki. 278 Slovenski Primorec, 27. december 1945, Cerkveno premoženje. 279 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 24. decem ­ ber 1945. 282 AS, I, f. ALS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 8. september 1945- 281 AS, 1, f. Edvard Kardelj, šk. 30, politično organizacijsko poročilo načelstva Ozne (Ivo Svetina) od 21. do 28. oktobra 1945. 282 Tako naj bi msgr. A. Novak med vojno napadal partizanstvo. »Vsa vas je proti njemu in ga sodijo za vojnega kriminalca,« ocenjujejo v AS, I, f. AIS, ae 422, poročilo o delovanju msgr. Alojzija Novaka, 28. marec 1946. O poročanju obveščevalne službe o primorskih duhovnikih glej G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 156-193- vajajo mladino od naših organizacij spritiskom na starše. Priporočajo čitanje Vite nuove in Slovenskega Primorca. Na liste je naročena vsa duhovščina in iz njih črpa vsebino za svoje nadaljnje delovanje.« Ker so imeli duhovniki zlasti na podeželju ve ­ lik vpliv, so s tem seveda vplivali na razpoloženje ljudi in jih odvračali od nove Ju ­ goslavije. 2X5 Nove slovenske oblasti so te duhovnike krivile za verski fanatizem, ki naj bi vladal marsikje. Tako sta v nekaterih vaseh Tolminskega okraja, kjer so duhovniki zelo ostro nastopali proti ljudski oblasti in OP, vladala nezainteresiranost in mrtvilo. 2X1 Oblasti v Jugoslaviji so katoliško duhovščino obtoževale protinarodne dejavno ­ sti in sodelovanja z okupatorjem. Ob tem so vse manj razlikovali med posamezniki. Ukrepi niso bili usmerjeni le proti tistim, ki so aktivno posegli v protikomunistični boj in ki so večinoma emigrirali, ampak vse pogosteje proti celotni duhovščini, v kateri so videli eno največjih nevarnosti za nove oblasti. Nasprotovanje se je še povečalo po sprejetju spomenice jugoslovanskih katoliških škofov 20. septembra 1945, ki so jo v obliki pastirskega pisma brali v cerkvah v Jugoslaviji 30. septembra in v kateri so se pritoževali zaradi preganjanja. V času pred volitvami je pritisk neko ­ liko popustil in se znova okrepil v drugi polovici decembra 1945- Več duhovnikov je bilo aretiranih ali ubitih (po podatkih italijanskega zunanjega ministrstva je bilo v Jugoslaviji ubitih 243 duhovnikov, ni pa znano, kdaj), prepovedali so katoliški tisk in konfiscirali imetje. 28’ Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov je objavila tržaška La Vita Nuova, ki je z njim kovala političen kapital in odvračala Tržačane od podpore Jugoslaviji. 11. okto ­ bra 1945 ga je objavil tudi Slovenski Primorec in ga pospremil z besedami: »Iz njega bodo naši primorski katoličani najzanesliveje izvedeli, kako se godi naši sveti Cerkvi v novi DFJ. Pogled na to stanje ni nič kaj razveseljiv, a prav je, da resnici pogledamo v oči, kakšna je.Po objavi pisma sta KPJK in SIAU Slovenskega Primorca še bolj napadala. Zlasti se je v polemiko vključil Primorski dnevnik. 285 286 287 Da je bila objava pastirskega pisma neumestna in politično dejanje, je menil tudi Virgil Šček, ker ni bila namenjena vernikom domače škofije. 288 Zaradi napak SIAU se je vpliv dela slovenske duhovščine, ki je nasprotoval no ­ vim jugoslovanskim oblastem, krepil. Miha Marinko je zato junija 1946 zahteval odločno akcijo »proti navalu duhovnikov, ki se skušajo politično afirmirati z razni­ mi procesijami, birmami in drugimi verskimi obredi, z zavitimi kritikami naših 285 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 24. decem ­ ber 1945: L OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OK KPS za Goriško Obkom KPS, 26. junij 1945. 281 AS, I, f. CK ZKS, fase. OK KPS Sežana, letno poročilo OK KPS Tolmin CK KPS, 3- januar 1948. 285 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 5, Preganjanje vere v Jugoslaviji in Julijski krajini, 5- januar 1946. 286 Slovenski Primorec, 11. oktober 1945. 287 Primorski dnevnik, 14. oktober 1945, Kdo naj odobrava to početje. V njem je predsednik PNOO France Bevk med drugim zapisal, da je sedaj časopis pokazal svojo pravo barvo. »Ta ’nepolitični' list pastirskega pisma ni prinesel zgolj v informacijo, ampak je hotel s tem prav nam, Primorcem, nekaj povedati. Izraziti je hotel politično misel: glejte Primorci, taka je nova Jugoslavija, ne silite vanjo.» 288 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, neobjavljen intervju V. Ščeka za Primorski dnevnik, obja ­ vljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 140-142. 162 T oblasti osvojiti množico. Nujen je oster odpor od spodaj N™ Nekateri duhovniki naj bi tudi izkoriščali privilegiran položaj nekakšnih vaških zaupnikov ZVU v svoje name ­ ne. V nekaterih cerkvah, npr. v goriški cerkvi Srca Jezusovega, so odkrito pridigali proti Jugoslaviji, in je med ljudmi dobila vzdevek politična cerkev. 29" OK KPJK za Goriško je menil, da so vero izrabljali za politične namene in poštenemu vernemu ljudstvu pridigali o izobčenju tistih, ki so bili člani partije, ter od ljudi zahtevali, da se oddaljijo od teh brezverskih organizacij. Rdeča, zvezda je bila zanje znak brezbožnega komunizma, simbol tiranije in diktature. Ker pa je bila zvezda za mnoge, tudi verne ljudi simbol svobode, pod katerim so umirali, so s tem marsikje vzbudili odpor. 289 290 291 292 * * Spor med krogom Slovenskega Primorca in duhovniki, ki so bili naklonjeni novim slovenskim oblastem, se je v Katoliškem tiskovnem društvu razvnel glede vprašanja katoliške tiskarne v Gorici. Tisti, ki so podpirali nove jugoslovanske oblasti, so bili v upravnem odboru preglasovani, in ni bila podaljšana pogodba za tiskanje glasil SIALI. Pred glasovanjem naj bi -beli ” zastrašili vrsto prvotno »naših ljudi», ki so nato ali abstini ­ rali ali preklicali svoja prvotna, Ščeku dana pooblastila. Razprava pred glasovanjem je bila ostra in v stilu delitev katolicizem - komunizem. Tako je Albin Martinčič, vikar v Trnovem ob Soči in član upravnega odbora, izjavil: «Raje požgat hišo kot obnovit pogodbo Med obema stranema, ne le duhovnikov, ampak tudi laikov, je bilo nekaj neuspe ­ šnih poskusov, da bi se spori razjasnili in obe smeri zbližali. Tako je France Bevk ob ­ vestil msgr. Ignacija Valentinčiča, sicer enega od podpisnikov spomenice duhovnikov za priključitev k Jugoslaviji februarja 1946, o pismu Karla Birse. 295 V njem je le-ta Bevku odgovarjal na vabilo za skupni nastop pred razmejitveno komisijo in obsojal OF. Aretacije in internacije nekaterih znanih fašistov 29' je Birsa imenoval zavoženo poli ­ tično zadržanje OF. Bevk v odgovoru ni zanikal pomot, a je menil, da jih ni bilo mo ­ goče posploševati v zlonamernost. Poudaril je, da je bila zasluga OF v tem, da je pre ­ prečila osebna obračunavanja, kakršna so bila v nekaterih mestih v Italiji. Karel Birsa je demonstracije ob osvoboditvi in umiku JA imenoval skrajno neolikane, obsodil je nesodelovanje v upravi, v kateri je bilo po Bevkovem mnenju nemogoče sodelovati, ker je zgrajena na fašističnem sistemu pred 8. septembrom 1943. Tudi Bevk je obso ­ jal nasilnosti proti zavezniškim vojakom, ki pa so bile delo neodgovornih elementov, ki so jih takoj obsodili. Birsa je očital «vehementne napade na cerkev in Vatikan ter 289 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 74, depeša M. Marinka E. Kardelju, 6. junij 1946. 290 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OO SIAU za Goriško GO SIAU, 7. december 1945. 291 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, analiza položaja v Goriškem okrožju (po obisku razme ­ jitvene komisije), nepodpisana, v kateri med drugim poudarijo: «V Godci je znan bega duhovnik, s prižnice strašil vernike, da so tisti, ki nosijo rdečo zvezdo križali Kristusa. Množica je ob teh besedah zapustila cerkev.« 292 AS, I. f. Boris Kraigher, šk. 2, dopis B. Žagarja B. Kraigherju. 7. junij 1946. Katoliško tiskovno društvo po letu 1935 ni bilo več pravi lastnik tiskarne niti poslopja, ker so jo privatizirali, da bi se izognili fašističnemu sekvestru in znebili dolgov. Duhovnik A. Martinčič se je po razmejitvi 1947. leta umaknil v Gorico. 295 Karel Birsa, odvetnik in politik. Po vojni je bil profesor na slovenskem učiteljišču in nato na strokovni šoli. Kot član Slovenske demokratske zveze je bil leta 1952 izvoljen v goriški občin ­ ski svet, PSBL, 2/83- 295 K. Birsa je imel v mislih aretacije in deportacije maja 1945, glej str. 43-51. 163 posamezne duhovnike«, Bevk mu je odgovarjal, da mu je dobro znano, «da so bile obla ­ sti spočetka naklonjene duhovščini, pripravljene marsikaj pozabiti, od njih se je za­ htevala samo lojalnost do nove države. Kljub agrarni reformi in ločitvi cerkve od drža­ ve bi se lahko v obojestransko zadovoljstvo rešilo marsikatero vprašanje.« Slovenski Primorec je poudarjal vdanost goriške duhovščine nadškofu Carlu Margottiju, ki naj bi mu bila, tako Bevk, «vdana in poslušna tudi v političnih zadevah po smernicah, ki jih je dobil v Vatikanu«. Zahteve po svoboščinah, kot so svoboda vesti, oznanjan ­ je vere, svoboda govora in tiska, svoboda združevanja in mirnega sožitja, naj ne bi imele podlage, saj je France Bevk menil: «Moje iskreno prepričanje, ki pobliže poznam novo Jugoslavijo je, da so tam tiste svoboščine, ki jih zahtevate.'?* Zmerna smer v krogu Slovenskega Primorca se je zaradi kritike vidnih krščanskih socialcev, Josipa Bitežnika in Engelberta Besednjaka, proti koncu leta 1946 sicer za ­ vzela za sporazum. Oba naj bi namreč menila, kot je razlagal Julij Beltram, so jo pisci Slovenskega Primorca ’zavozili' in si s tem zapravili možnosti jutrišnjega na­ stopa«. Iz kroga naj bi tako izločili najbolj nasproten del »hz rešili, kar se rešiti da«. Vendar poskus pomiritve ni uspel in je Slovenski Primorec, po mnenju partije, nada ­ ljeval «še bolj ogabno kot preje pot v svojo smer in mi nadaljujemo vse ostrejšo bor­ bo za pojasnjevanje njegove linije«.-* Ker je večina ljudi podpirala novo slovensko oblast in zlasti OF (oziroma SIAU), so marsikje stališča duhovnikov naletela na nasprotovanje, ki se je včasih, tudi zaradi prišepetavanja vodstev, spremenilo v nasilje. Obveščevalni center 2. slovenske divi ­ zije NO je poročal decembra 1945: «Proti župniku iz Lokavca,-* ki je vsako nedeljo pridigal proti našim oblastem, organizacijam, valil krivdo na partizane radi brato­ morne vojne, so vaščani odnosno župljani 16. decembra napravili po maši demon­ stracije proti njemu ter odločno zahtevali, da preneha z enakimi pridigami v bodoče in sploh naj opusti širjenje govorov, ki sličijo političnim in ne cerkvenim. Reakcionarji so takoj zagnali hrup, da ga hočejo ubiti odnosno odpoditi iz fare.«-* Prihajalo je do fizičnih napadov na duhovnike, tudi do ubojev, ki pa so jih ve ­ rjetno zakrivili agenti Ozne in ne tamkajšnje prebivalstvo. Tako so v Kobaridu med demonstracijo proti razpustu NOO avgusta 1945 iskali kaplana Stanka Pontarja. Ko se ta ni odzval, je «ljudstvo vdrlo v stanovanje, da se maščuje nad njim za njegove zločine. Ni ga dobilo, ker se je skril. «^ Italijanski viri poročajo o napadu na dona Ma ­ ria Trampuža iz Škocjana ob Soči (San Canzian disonzo), ki so ga ugrabili in pretepli. Isti vir poroča o ugrabitvi in uboju župnika iz Gorenjega polja Izidorja Zavadlava, ven ­ dar navaja napačen datum, in sicer november 1946. Župnik Zavadlav je propagiral proti Jugoslaviji, zato so ljudje v peticiji, ki jo je podpisalo tristo vernikov, zahtevali, da s tem preneha. Ko so mu resolucijo predložili, jim je Zavadlav zagrozil z izobče- -x’s AS, I, f. AIS, ae 422, prepis pisma F. Bevka stolnemu kanoniku v Gorici msgr. I. Valentinčiču, 22. januar 1946. 296 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 25. oktober 1946. -xr Župnik v Lokavcu je bil Henrik Črnigoj. 298 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 24. decem ­ ber 1945. 299 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo o demonstracijah v Kobaridu, 17. avgust 1945. O napadih na duhovnike tudi Slovenski Primorec, št. 17, 27. december 1945, Svoboda tiska; A. Novak, Črniška kronika, str. 237. 164 r njeni. 501’ Do podobnih akcij je prihajalo tudi v coni B. 9- maja 1945 je bil v Jelšanah ubit Viktor Perkan, januarja 1946 pri Davči Filip Terčelj, avgusta 1947 pa je pri Jelšanah izginil Alojz Kristan. 501 Ukrepi proti duhovščini so se v drugi polovici leta 1947 še zaostrili, zlasti v delu Julijske krajine, ki je bil nato pridružen k Jugoslaviji. Še bolj so začeli poudarjati potre ­ bo po diferenciaciji med duhovščino, razlikovanju med lojalnimi in nasprotnimi. Lo ­ jalne, »o katerih pa si moramo hiti na jasnem, da v načelu ni duhovščina tista, ki hi izvajala linijo OF", naj bi na pridruženem delu Primorske dobili tako, da bi jim iz ­ dali izkaznice OF in dovoljenje za poučevanje verouka v šoli, »medtem ko naj hi se ostalim odbilo, ker obstajajo zato konkretni dokazi o izrabljanju verouka v proti- Ijudske namene, o njihovem protiljudskem delovanju itd.«.®1 Več novim jugoslovan ­ skim oblastem najbolj nasprotnih duhovnikov se je pred prihodom jugoslovanskih oblasti iz pridruženega dela umaknilo v Italijo ali cono A STO. Med drugimi sta odšla Franc Felc iz Kanala in Stanko Pontar iz Kobarida. Na Tržaškem med slovenskimi duhovniki - domačini skoraj ni bilo tistih, ki so nasprotovali novim slovenskim oblastem oziroma SIAU. Tudi tam sta sicer obstajala dva tabora, ki naj bi bila načeloma oba proti škofu, vendar je bila večina starejših za novo Jugoslavijo, nekateri mlajši pod vplivom Alfonza Čuka in goriških krogov za Jugoslavijo, a proti Titu. 303 Tako je bil novi Jugoslaviji nasproten krog večinoma ome ­ jen na tiste, ki so prišli sem iz cone B ali Jugoslavije, vodil pa ga je po svoji vrnitvi iz 3 ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 6, poročilo, nepodpisano. Trst, 25. avgust 1946; h. 8, dopis italijanskega notranjega ministrstva zunanjemu ministrstvu. 21. november 1946. Izidor Za ­ vadlav je bil borec za pravice slovenskih ljudi, zato je prihajal v nasprotje s fašističnimi oblast ­ mi. Med vojno je nasprotoval OF in komunizmu. Ko so Nemci februarja 1945 v Gorenjem polju ustrelili 16 ljudi, je OF za to krivila Zavadlava, zato se je ta umaknil v Gorico. Vrnil se je konec avgusta 1945. Ob njegovi vrnitvi je Primorski dnevnik 23- avgusta 1945 v članku Duhovnik fa ­ šist se je vrnil, Zavadlava obtožil, da se je omadeževal z nedolžno krvjo borcev za svobodo, ovajal aktiviste Nemcem, ki so jih nato ustrelili in »s prižnice javno in imenoma napadal dru­ žine partizanov in širil fašistično domobransko propagando». Ves čas fašistične oblasti naj bi bil »strah in trepet za naše ljudstvo«. Po njegovem priporočilu naj bi domobranci februarja 1945 v Anhovem ustrelili devet nedolžnih ljudi, ki jim je pred smrtjo odklonil spoved. Ob nje ­ govi vrnitvi so ljudje zahtevali, -t/rz morajo taki zločinci pred sodišče«. Ko se je 15- septembra 1946 skozi gozd vračal domov, so ga neznanci napadli in pobili do smrti. Sum je padel na domačine, zato je nadškof Margotti 23. septembra izdal interdikt nad župnijo. Zavadlavovo truplo so našli v gozdu šele 5. oktobra, krivcev niso našli, PSBL, 17/325- Brata župnika M. Trampuža, ki je bil oficir milice (verjetno MDT), so partizani ubili med vojno, v I cattolici ison ­ tini. knj. 3, L. Tavano, str. 150. 301 Palme mučeništva, str. 211, 266-267, 273-274, 248-249; L. Marc, Črepinje, str. 8; Cerkev in družba na Goriškem, F. Kralj, str. 128. 302 AS, I, f. CK ZKS, fase. OK KPS Sežana, zapisnik 15. seje OK KPS, 29. avgust 1947: fase. OK KPJK za Postojno, zapisnik 18. seje OK KPS, 9- julij 1947; isto, zapisnik konference sekretarjev celic, 19. april 1947. 303 AS, I, f. AIS, ae 421, izjava duhovnika Karla Musizze, 23. avgust 1946. Karel Musizza je bil od leta 1930 profesor fundamentalke in študijski prefekt v goriškem bogoslovju. L. 1934 je bil interniran v notranjost Italije. Od leta 1939 je bil profesor in nato ge ­ neralni tajnik na papeški univerzi Urbaniana. L. Škerl navaja, da se je Musizza naučil slovenskega jezika, nastopal kot zaščitnik slovenskih pravic in sodeloval pri pisanju raznih spomenic o nevzdržnem stanju slovenskih vernikov pod fašističnim zatiranjem, PSBL, 10/481. 165 Buchenwalda 9. junija 1945 domačin Peter Šorli. 30' Z njimi se je po sporu s SIAU povezal odgovorni za šolstvo pri ZVU John. P. Simoni. Peter Šorli je 20. julija 1947 s podporo nekaterih mlajših duhovnikov ustanovil Udruženje slovenskih in hrvaških krščanskih socijalcev. Namen organizacije ni bil samo političen, ampak tudi socialen in kulturen. Skupina je 16. septembra 1947 kol Udruženje slovenskih in hrvaških krščanskih socijalcev vstopila v SDZ kot avtonomna skupina in izstopila naslednje leto 1. avgusta, ko je delovanje nadaljevala kot samostojna Slovenska krščansko-socialna zveza. Temelj njenega programa je bil protikomunizem, zato so v programu, izdanem junija 1948, pozivali v skladu z navodili Cerkve na križarsko vojno proti vsem, ki za ­ tirajo krščanstvo.* 5 ODNOS MED CERKVENO HIERAREIIJO, SLOVENSKIMI DUHOVNIKI IN PROJUGOSLOVANSKIMI ORGANIZACIJAMI Le redki italijanski duhovniki so ohranili stike s Slovenci in nekaterimi predstav ­ niki projugoslovanskih organizacij. Poleg duhovnika Karla Musizze je bil eden takih duhovnik Cristiani, ki je bil zaradi svoje naklonjenosti do protifašistov premeščen iz splošne bolnišnice v Trstu, kjer je deloval. V obveščevalnem poročilu januarja 1946 lahko preberemo: »Škof se je čudil, kako more duhovnik in še Italijan simpatizirati s partizani. Cristian i je izjavil, da bo imel v SMM inferiore še več prilike, da bo prišel v stik z antifašisti in komunisti.^ Večina preostalih italijanskih duhovnikov v coni A je bila naklonjena obrambi itali ­ janstva, in je podobno kot slovenska delovala tudi politično, zlasti pod vplivom škofa Antonia Santina. 507 Ozna je celo poročala, da naj bi eden od italijanskih duhovnikov na konferenci Stranke akcije 27. oktobra 1945 v Trstu podžigal k oboroženemu boju: »Da obdržimo Trst moramo začeti z neusmiljeno borbo proti KP in italijanskim odpadnikom, zatorej udarjajte, ubijajte. Italijanski duhovniki iz Istre in Trsta so 3. avgusta 1945 izdali peticijo, v kateri so izpostavili, da bi priključitev italijanskega dela Julijske krajine k Jugoslaviji pomeni ­ la krivico in izkopala prepad med dvema narodoma, v škodo duha bratskega sode ­ lovanja, »ki mora vzpodbujati in osnovati solidno osnovo za mirno sožitje ... Nasilna podreditev teh ozemelj k Jugoslaviji bi bila huda kršitev principov, za katere so se bojevali v dveh svetovnih vojnah, ki bi jo zgodovina nedvomno obsodila.*™ V hujšem položaju so bili italijanski duhovniki v coni B, kjer so delili usodo du ­ hovščine v Jugoslaviji in obenem ostali vneti zagovorniki italijanstva Julijske krajine. Italijanski viri so poročali o nasilju nad duhovščino med jugoslovansko upravo v Ju- 504 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 20. avgust 1945; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 71, 72. 505 N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 72-75. 506 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 5. januar 1946. ■*" ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, opomnik o Gorici, zaupne vesti o splošnem poli ­ tičnem položaju, 8. junij 1946; AS, I, f. AIS, ae 421, izjava duhovnika Karla Musizze, 23. avgust 1946. 508 AS, I, L Edvard Kardelj, šk. 30, politično organizacijsko poročilo načelstva Ozne (Ivo Svetina) od 21. do 28. oktobra 1945- w ASDMAE, AP 1931—1945, Jugoslavia, b. 141. 166 lijski krajini in v Sloveniji, zaradi česar so mnogi zbežali v Italijo. 510 Tak odnos do ita ­ lijanske duhovščine je bil tudi posledica tega, da je veliko italijanskih duhovnikov pri ­ šlo v Istro na mesta odstavljenih slovenskih in hrvaških duhovnikov zaradi italianizacije območja. Tržaško-koprski škof Antonio Santin je konec oktobra 1945 zahteval posre ­ dovanje italijanskega zunanjega ministrstva za številne duhovnike na območjih, ki so jih zasedle jugoslovanske enote in kjer so ti živeli v hudih razmerah. Niso imeli me ­ sečnih dohodkov niti pokojnin in naj bi ostali na teh območjih iz čuta dolžnosti. 511 Julija 1946 so tamkajšnji škofje izdali skupno deklaracijo o položaju v Julijski kra ­ jini, v kateri govorijo o intenzivni protiverski propagandi, o odtujevanju kanonskih registrov iz župnij, o stalnem nadzoru pridig itd. 512 * * Vendar pa je eden najboljših po ­ znavalcev tamkajšnjih razmer, v času fašizma odstranjeni tržaško-koprski škof, Alojzij Fogar marca 1946 menil, da ravnanje jugoslovanskih oblasti v coni B ni bilo tako trdo, kakor je bilo prikazano v italijanskem tisku in propagandi, in bistveno boljše kot v Jugoslaviji. Duhovniki so bili spoštovani, škof Santin je takrat še imel prost vstop v cono B, čeprav je bila poznana njegova intenzivna aktivnost za italijansko stvar, Italijanom so ponujali razne oblike sodelovanja. Pretiravanje v italijanskem tisku v Italiji in coni A je po Fogarjevem mnenju oteževalo sodelovanje z Jugoslavijo, na kar je sam že poprej opozarjal, a ga nista poslušala ne italijanska vlada ne Vatikan. 515 Slabi in napeti odnosi med škofom Antonijem Santinom in velikim delom tam ­ kajšnjih slovenskih duhovnikov iz predvojnega obdobja, ki so bili posledica narodno ­ stnega konflikta, so zaznamovali tudi prva povojna leta. 5" Škof Santin je aktivno posegal v politiko. Ob koncu vojne je posredoval v poga ­ janjih med umikajočimi se nemškimi enotami in partizanskimi silami in v nasprotju 510 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 153, Reparacije in preganjanja katoliških duhovnikov na območju pod jugoslovansko zasedbo, 14. junij 1945. 511 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 8, dopis predsedstva italijanske vlade zunanjemu ministrstvu o duhovnikih v Julijski krajini, 31. oktober 1945. 312 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo, 22. junij 1946. 315 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, opomnik o mnenju msgr. A. Fogarja, 26. marec 1946. 311 Škof Antonio Santin (1895-1981) je bil rojen v Rovinju 1. 1895. Od leta 1933 je bil škof na Reki, kjer je nasprotoval uporabi slovenskega in hrvaškega jezika pri nekaterih pobožnostih in zahteval latinščino ter obenem poučevanje verouka v italijanskem jeziku. V tržaško-koprski škofiji je leta 1938 nadomestil odstavljenega škofa A. Fogarja. Slovenski duhovniki so mu novem ­ bra 1938 izročili spomenico 56 duhovnikov o razmerah v koprskem semenišču. Nekaj mese ­ cev po Santinovem prihodu so slovenski in hrvaški duhovniki znova protestirali, ker ne-le, da njihove želje iz prejšnje spomenice niso bile izpolnjene, ampak se je položaj še poslabšal. Ker tudi druga spomenica ni imela zaželenega učinka, so slovenski in hrvaški duhovniki sestavili delegacijo, ki naj bi pod vodstvom goriškega kanonika I. Valentinčiča v Rimu ukrepala, ven ­ dar je škof Santin že vnaprej onemogočil uspeh poslanstva, L. Čermelj, Il vescovo Santin, str. 86-92; Tomaž Simčič: Jakob Ukmar (1878-1971). Sto let slovenstva in krščanstva v Trstu, Gorica 1986 (v nadaljevanju T. Simčič, Jakob Ukmar), str. 123. 1. decembra 1938 je škof Santin pre ­ mestil zadnjega slovanskega duhovnika v koprskem semenišču Hrvata Zvonimirja Brumiča v Zrenj. Še leta 1946 so bili v Kopru samo italijanski gojenci. Tudi vodstvo semenišča je bilo še vedno povsem italijansko, ravnatelj je bil Marcello Labor. Škofov kancler L. Škerl v A. Santin, PSBL, 13/294-297, o Santino piše, da se je odločno postavil v obrambo svobode v cerkvi, ko so leta 1940 oblasti v Trstu hotele odpraviti slovensko bogoslužje. Med vojno je pri oblasteh posredoval za posamezne zaprte in internirane. Obenem pa je videl, tako Škerl, katerega ocene so dosti bolj mile kot ocene drugih slovenskih avtorjev, tudi iz vrst duhovnikov, »veliko nevarnost v komunizmu, a ga je večkrat videl samo pri Slovencih in pri slovenskih zadevah. Ni torej čudno, da niso Slovenci vedno videli v njem prijatelja in zagovornika.» 167 z nadškofom Carlom Margottijem, ki ga je Jugoslovanska armada aretirala, nemoteno nadaljeval svoje delo. 515 O dejavnosti škofa Santina med jugoslovansko zasedbo maja 1945 v njegovem arhivu, kot piše Paolo Blasina, sicer ni posebnih podatkov. Kot kaže, se je omejil na pogovore z oblastmi glede aretacij in projugoslovanskih mani ­ festacij. O vprašanju aretiranih je govoril dvakrat, 6. in 30. maja 1945 med tradicio ­ nalno procesijo. 516 Primorski dnevnik je 2. junija 1945 objavil Santinovo pisno izjavo: »Prijetno mi je izjaviti: a) da je bilo obnašanje tržaških občinskih in jugoslovanskih oblasti proti meni redno uljudno in prijazno: b) da nisem bil ujet uiti zasledovan v svojem stanovanju ne zunaj njega, kakor nisem imel nikakršnih sitnosti od omenje­ nih oblasti: c) da versko življenje v Trstu poteka popolnoma neovirano; d) da sem sklenil izvršiti procesijo na Sveto Rešuje Telo v zmanjšani obliki in v drugi cerkvi zara­ di ovir materialnega izvora in me oblasti ne samo niso nikakor ovirale, temveč se celo potrudile, da mi olajšajo redno in slovensko izvedbo procesije.« Naslednji dan je Primorski dnevnik objavil popravek: »Pod točko b se izjava glasi pravilno: 'da moje osebe nikdar niso priprli, niti nisem bil nadzorovati v svojem stanovanju in se tudi nikoli nisem imel ničesar od njih bati. Pod točko d se zadnji del glasi pravilno: ... ’da mi olajšajo redno in slovesno izvedbo procesije. Po umiku JA je škof Santin aktivno posegel v reševanje vprašanja italijanskih de ­ portirancev iz Julijske krajine v Jugoslavijo. Na škofiji so pripravljali sezname deportira ­ nih, ki so jih nato predložili zaveznikom. V vprašanje deportiranih se je vključil tudi časopis La Vita Nuova, uradno glasilo škofijske zveze Katoliške akcije, ki je bila glas ­ nik Santinove politike. 518 Temeljna usmeritev te politike je bila obnovitev enotnosti ita ­ lijanskega ljudstva, ki ga je treba doseči ne prek obtoževanja preteklosti in fašističnega režima, ampak z enotnim italijanskim blokom, ki ga ne smejo razbijati politične delitve. To je v času, ko se druge proitalijanske sile še niso obnovile, dopuščalo škofu, da je bil njihova stična točka, ki je bila nad in zunaj različnih političnih usmeritev in ideo ­ logij in ne torej samo katolikov. Jugoslavija je bila izenačena s komunizmom, ki je bil sinonim za nečlovečnost. V boju proti njemu se je katolicizem zato poistovetil z ev ­ ropsko civilizacijo. Škofje postal, kot ugotavlja Giampaolo Valdevit v knjigi Nazio ­ nalismo e neofascismo, v očeh tamkajšnjih italijanskih krogov »defensor civitatis«. Cer ­ kev in še posebej škof Santin sta v imenu teh vrednot zase zahtevala vodilno vlogo. 519 Škof Santin je avgusta 1945 priredil tridnevnico in nato izdal okrožnico, ki jo je naslovil na vse cerkvene ustanove ter na zavode. V poročilu Ozne piše: »Pravi, da se 3151 cattolici isontini, knj. 3. L. Tavano, str. 171, op. 302. 316 P. Blasina, Vesovo e clero, str. 124. 3I’ Primorski dnevnik. 2. junij 1945, Izjava tržaškega škofa o prejšnjem ravnanju naših oblasti in o neoviranem verskem življenju v Trstu; isti, 3- junij 1945- Izjavo je objavila tudi Borba, 4. juni ­ ja 1945. O tem dogajanju je škof zapisal v svojih spominih: -JO. maja- praznik Reše njega tele ­ sa - sta zjutraj k meni prišli dve vodilni osebnosti: Uršič in Gustincich ... Prosil sem ju, naj se tiska Vita Nuova in dovolila sta. Spraševala sta me, ali sem ime! kakšne težave in ali je bila v Trstu motena verska svoboda. Odgovoril sem, da ne. To je bila čista resnica. Zaprosila sta me, naj napišem ustrezno izjavo in storil sem to,« A. Santin, Al tramonto, str. I66. 518 Italijanski viri so časopis La Vita Nuova, glasilo škofovske kurije in Katoliške akcije, katere ­ ga urednik je bil don Giorgio Beari, opisovali kot v Trstu zelo iskano (20.000 izvodov) glasilo zaradi njegovih stališč, ki so bila protislovanska in protikomunistična, in zaradi polemik proti tema dvema nasprotnikoma, v ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, Poročilo o položaju v Trstu februarja 1946. 519 Nazionalismo e neofascismo, G. Valdevit, str. 102-108. I68 komunistična nemarnost širi po Trstu preko Slovanov, zato je treba napovedati boj tudi proti Slovanom, ki da so nositelji komunističnega zla. Apelira, da je zdaj zad­ nji trenutek za rešitev Trsta za Italijo in sicer tako, da pred vsem svetom dokažemo, da je Trst italijanski in da odklanja komunizem. Santin ima tesne stike z italijan ­ sko reakcijo in seveda Vatikanom.«™ Komunizem in nacizem naj bi bila enaka, obe ­ nem pa se je pozabljalo na fašizem in njegove zločine. Jugoslovanska stran je zato upravičeno očitala, da ob «klevetah o preganjanju vere in deportirancev ni besede ogorčenja, da še vedno niso kaznovani in izročeni ljudski sodbi krvniki in požigal ­ ci nad slovanskim prebivalstvom Julijske krajine in Jugoslavije (Roatta, Robotti, Gra­ zioli itd.) ... Ali more prebivalstvo teh župnij torej sploh priznati škofa, kije ves Čas svojega škofovanja neštetokrat dokazal svoje sovraštvo do slovenskega prebivalstva.«™ V italijanskem poročilu o položaju v Trstu julija 1946 je izpostavljeno, da je Santin «od vernikov malikovan zaradi svoje dobrote, italijanstva in odločnosti proti nem­ škemu okupatorju«.™- Antonio Santin, ki je bil škof ne le Italijanov, ampak tudi Slo ­ vencev in Hrvatov, se kot cerkvena avtoriteta ne bi smel opredeljevati, kot so se lahko odločali slovenski in italijanski duhovniki, vendar se je aktivno vključil v itali ­ janska prizadevanja za mejo na Wilsonovi črti. * 521 522 * * 525 .’-’■'AS, I, f. ALS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano. 19- avgust 1945. 521 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, Nekaj pripomb k »zaskrbljenosti« tržaškega in goriškega škofa. Podlost klevet o deportirancih, 16. maj 1946. 522 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju, nepodpisano, Trst, 1. julij 1946. V originalu se tekst glasi: «idolatrato dai diocesani per la sua bontà, per la sua italia ­ nità e per la sua fermezza contro i tedeschi invasori.« PSBL, 13/294-297. 323 Škof A. Santin je predlagal Wilsonovo črto. «ki zapušča slovanska območja Jugoslaviji«, že 24. februarja 1946 v pismu predstavnikom ZDA in Francije v Vatikanu, predsedniku ZDA Truma ­ nu, kardinalom Stritschu v Chicago, Spellmanu v New York, Mooneyu v Detroit, Griffinu v Lon ­ don. V pismu tudi omenja, da so škofje v Gorici, Poreču, Pulju in na Reki istega mnenja. Dne 18. maja 1946 je Santin v pismu zunanjim ministrom ZDA, Velike Britanije in Francije francoski predlog meje, ki, kot piše, «trga živo meso«, označil za imperializem ter dodal: «Čez angleško črto ne moremo iti niti en meter ... Čudite se, da se oglaša škof. A če smo včeraj z dvignjeno glavo protestirali proti nemškim krivicam, imamo danes pravico protestirati proti katerikoli kri­ vici ... Nismo se strinjali s fašizmom, a v primerjavi s tem režimom, predstavlja fašizem sko ­ raj kraljestvo svobode. To potrjujejo tudi najbolj goreči prot if ašisti.«, Sergio Galimberti: Santin. Testimonianze dall'archivio privato, Trieste 1996 (v nadaljevanju S. Galimberti, Santin), str. 331 - 6. julija 1946 je Santin pisal zunanjim ministrom ZDA, Velike Britanije, Francije, Belgije, Kitajske, Nizozemske, Brazilije, Avstralije, J. Afrike in Kanade. Pisma si med seboj niso povsem identična. V pismu Francozu Bidaultu je poudaril, da so predlagani sklepi mirovnih pogajanj velika krivi ­ ca in zanikanje etničnega načela, sprejetega na londonski konferenci. Izročitev italijanskih mest Jugoslaviji naj bi pomenila prepustiti jih najbolj barbarskemu in najbolj nasilnemu suženjstvu in jih spremeniti v prava zbirna taborišča. Predvideval je nemire in spopade v STO, jugoslovan ­ sko intervencijo in zasedbo ter znova zahteval Wilsonovo črto, S. Galimberti, Santin, str. 336, 337. Naslednji dan je poslal brzojavko londonskemu nadškofu kardinalu Griffinu, kardinalu Mo ­ oneyu v Detroit in kardinalu Stritschu v Chicago, v katerem je obsodil po njegovem krivične odločitve v Parizu. Brzojavko je objavila La Vita Nuova 20. julija 1946. Škofu Santini! se je za pismo podpore in za njegova stališča do mejnih vprašanj 20. julija 1946 zahvalil A. De Gasperi. Strinjal se je, da je treba na vsak način zaščititi Pulj, Rovinj in Poreč. Koristen naj bi bil memorandum o ravnanju Slovanov, s katerim bi svet seznanili, kaj pomeni pripasti k Jugoslaviji. Obenem je zanikal možnost zamenjave, ki jo je očitno predlagal Santin, Istre z Gornjim Poadižjem, «ker je Rusi nočejo dati Avstriji iz istega razloga ne, kot Trsta Italiji«, S. Galimberti, Santin, str. 337, 338. Mejna črta, ki jo je predlagala Velika Britanija, se na slovenskem delu razlikuje v tem, da pušča Italiji Brda, del Goriške in Koprsko vključuje v STO. Pomembne razlike med današnjo mejo in britanskim predlogom so v Istri. 169 Takšno Santinovo opredeljevanje je še toliko bolj sporno, ker je obenem s škofov ­ sko avtoriteto posegal v aktivnost slovenskih duhovnikov, ki so se aktivno vključili v prizadevanja Jugoslavije, o čemer več kasneje. Takratni škofov kancler Lojze Škerl se v svojem prispevku o Alojziju Santinu, objavljenem v PSBL, sprašuje: »Kdajje prestopil prag in zašel e politiko, ko sam politik ìli bil? Kdaj je zavest pravičnosti zasenčila ljubezen do Slovencev? Kdaj mu je strah pred zmoto narekoval korake, ki so duhovnike ranili in prizadeli?« 1'1' Podoba delovanja škofa Antonia Santina v teh letih bo popolnejša, če upoštevamo besede iz dopisa, ki ga je italijansko zunanje ministrstvo poslalo 15. novem ­ bra 1948 svojemu ambasadorju pri Svetem sedežu ob govoricah o zamenjavi Antonia Santina kot tržaškega škofa. Italijanske oblasti so bile odločno proti. V dopisu med drugim pišejo: »Dejansko, kdorkoli tudi zgolj površno pozna tržaške ljudi in dogajanje, je lahko opazil med ljudmi redke kvalitete, ki označujejo škofa Santina ne le kot du­ hovnika, ampak kot politika in Italijana, ki jih je le ta pokazal v zadnjih težkih letih P* Hrvaški duhovnik Božo Milanovič v svojih spominih piše o izjavi škofa Santina 25. julija 1946, da vsi vedo, da posamezni slovanski duhovniki upravičeno zahteva ­ jo Jugoslavijo. To si je Milanovič razlagal kot škofovo priznanje o pravilnosti svoje od ­ ločitve. Obenem je imel Santin ob odprtju semenišča v Pazinu leta 1945 celo mašo v hrvaščini, Božu Milanoviču je dal tudi dovoljenje za odhod na konferenco v Pariz po ­ leti 1946.520 Vendar je treba škofova stališča do hrvaške duhovščine, ki so bila manj ostra kot do slovenske, razumeti v okviru njegovega razumevanja nove meje. Wilso- nova črta je Hrvaški pripisovala precejšen del Istre, medtem ko so slovenske zahteve (in zahteve slovenskih duhovnikov) vključevale Trst in njegovo zaledje. Lojze Škerl je v PSBL menil, da se je škof Santin ves čas potegoval za to, da pridejo čisto italijan ­ ski kraji pod Italijo, da se za druge kraje izvede plebiscit, za Slovence, ki bi ostali pod Italijo, pa je zahteval pravice po narodnem pravu. 327 Vprašanje je, kaj si je Santin razla­ gal pod popolnoma italijanskimi kraji. Naj opozorim na medvojne polemike v pogovo ­ rih med predstavniki CLNAI in OF pa tudi KPS in KPI. V pogovorih na načelni ravni so si bili enotni, ko pa so prešli na konkretna ozemeljska vprašanja, se je izkazalo, da je za slovensko stran popolnoma slovensko območje območje vse do etnične meje (z delno izjemo Trsta), za italijansko pa je veljalo ravno nasprotno. Santin je skušal narediti korak v smeri zahtev slovenskih duhovnikov in je 15. juli ­ ja 1945 imenoval paritetno komisijo iz po štirih italijanskih in slovenskih duhovnikov. Preučila naj bi slovenske zahteve na področju bogoslužja, vendar je bila komisija zaradi odhoda dveh slovenskih članov kmalu razpuščena. Na predlog preostalih dveh slovenskih članov msgr. Jakoba Ukmarja in takratnega stolnega vikarja in škofovega kanclerja Lojzeta Škerla je bilo znova uvedeno slovensko bogoslužje v cerkvi Svetega Antona in Svetega Vincenca, kar pa odnosov med slovenskimi duhovniki in škofom ni izboljšalo. 528 521 PSBL, 13/294-297. 525 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 178, dopis italijanskega zunanjega ministrstva ambasadi Republike Italije pri Svetem sedežu, 15- november 1948. V originalu se tekst glasi: »Di fatto, chi­ unque abbia una conoscenza anche se superficiale, di uomini e cose triestine, potrà render­ si conto delle non comuni qualità, non soltanto di religioso, ma di uomo politico e di italia ­ no che il Vescovo ha dimostrato durante questi ultimi difficili anni.« 526 B. Milanovič, Moje uspomene, str. 123. 527 PSBL, 13/294-297. 528 Alojz Rebula: Jakob Ukmar, Pordenone 1992 (v nadaljevanju A. Rebula, Jakob Ukmar), str. 68; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 67, izjava L. Škerla N. Maganja, 22. september 1979. 170 Zbor svečenikov svetega Pavla je bil na pobudo Janeza E. Kreka ustanovljen leta 1908 v Trstu in je združeval slovenske in hrvaške duhovnike goriške, tržaško-koprske in reške škofije. Sedež, je imel v Gorici, kjer ga je odobril nadškof Frančišek Sedej. Njegovo delovanje je zamrlo v začetku druge svetovne vojne. Skušali so ga obnovi ­ ti že leta 1942, ko je bil izvoljen začasen odbor, ki je februarja 1943 razpravljal o vprašanju osvobodilnega boja. Del članstva je sprejel teze SLS iz Ljubljane, večinska sredina je bila bližje OF in so odklanjali politiko SLS' niso pa prevzemali funkcij v OF. Del pa je odkrito podprl partizane, ki so bili na Primorskem v veliki večini iz katoliških vrst. 10. septembra 1945 je na sestanku v Trstu, na katerega so bili pova ­ bljeni vsi slovenski duhovniki tržaške, koprske in reške škofije, starešinstvo predla ­ galo poživitev zbora. Predlog so podprli vsi navzoči razen Jakoba Ukmarja, ki je po ­ zval na verski značaj duhovščine in proti njenemu političnemu opredeljevanju. Glavni organizator Virgil Šček, ki ga je podpirala velika večina duhovnikov, je menil, da se mora zbor opredelili tudi do vprašanja priključitve Primorske k Jugoslaviji in da se je treba pripraviti na nove čase. Po tem sestanku je starešinstvo poverilo tajnika zbo ­ ra Antona Požarja, naj škofa Santina seznani s sprejetimi sklepi in naj mu izroči začrtana pravila v ogled. Ker ga škof ni maral poslušati, mu je zbor 6. oktobra poslal pisno poročilo o poteku prvega sestanka in napoved shoda za 16. oktober 1945. Dnevni red naj bi obsegal predavanje o sodobni pridigi, pogovor o verskem tisku, o ukrepih, ki naj bi omilili proticerkveno pisanje brezverskega tiska in bližnjih nalogah zbora. Škofje shod prepovedal. Starešinstvo je nato na seji 7. novembra 1945 skle ­ nilo, da se zbor razpusti. 529 Škofova prepoved je tako pomenila konec društva. Slovenski duhovniki so nato v začetku leta 1947 ustanovili Duhovsko zvezo, ki jo je vodil Andrej Gabrovšek. 330 Virgil Šček je komentiral, da je škof onemogočil ustanovitev zbora, ker so se nje ­ govi ustanovitelji izrekli za OF in ljudsko oblast in s tem politično delovanje, a je obenem odobraval politične akcije italijanske duhovščine, kot je bilo delovanje dona Edoarda Marzarija. 33' Slovenske oblasti in projugoslovanske organizacije v Julijski krajini so skušale doseči, da bi škofa Antonia Santina in goriškega nadškofa Carla Margottija, ki sta v času fašizma nadomestila slovenske in Slovencem naklonjene škofe, zamenjali. Z njuno zamenjavo se je strinjal tudi precejšen del slovenske in furlanske duhovščine. 329 T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 143-147; PAK, f. Virgil Šček, m. 2; P. Blasina, Vescovo e clero, str. 131; A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 70-73; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 93-95; Kore ­ spondenca Virgila Ščeka, str. 135- 00 Po nekaterih podatkih je bila ustanovljena šele leta 1948, npr. geslo Antonio Santin avtorja L. Škerla v PSBL. 13/294-297, kar pa ni točno. Šček piše o njeni ustanovitvi: -Da bi vrgel nekaj peska v oči, je rZocoZZZ (Santin, op. a.) ustanovitev nekega surogata za Zbor, takoimenovano Duhovsko društvo, ki se je pravkar januarja ali februarja ustanovilo: navidezno je samostoj ­ no, v resnici pa delo Santina, ali vsaj njegovih podrepnikov. Vodijo ga na zunaj domačini, v resnici pa krajsni (kranjski, op. a.) begunci iz Ljubljane (alla Prešeren). Pa tudi oba člana, ki sta vodila pripravljalno delo, sta pribežala iz cone B pred partizani (Iz Št Petra Kramarič, iz Divače Gabrovšek) ... V Duhovsko društvo se je vpisalo le 22 članov,- AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, elaborat: Položaj ali kaj?, nedatirano, leta 1947, objavljeno v Korespondenci Vir ­ gila Ščeka, str. 195-196; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 71. 331 Don E. Marzari je bil med vojno predsednik CLNG in nato član njegovega vodstva. Zlasti akti ­ ven je bil pri osnovanju združenja katoliških delavcev (AGLI) in proitalijanskih sindikatov Sin ­ dacati giuliani; f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, elaborat: Položaj ali kaj?, nedatirano, 1947, objavlje ­ no v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 195-196. 171 V tej akciji se je med duhovniki najbolj izpostavil Virgil Šček, ki je bil človek dejanj in je s svojimi ognjevitimi govori v italijanskem parlamentu impresioniral mnoge, tudi Mussolinija. V pismu Borisu Kraigherju je spomladi 1946 ugotavljal, da je Santin »od vseli škofov najbolj škodljiv. Drugi so več ali manj igračke. Ali ni prišel čas. da bi se naredili koraki, da bi ga sveta stolica odstavila? Modus: plebiscitarni podpisi v Rim. Verniki naj bi podpisali, duhovniki (z ozirom na bolj boječe) pa bi na isti poli izjavi ­ li, da so ljudje podpisali prostovoljno in da odgovarja vsebina istiniP* Široka kampa ­ nja za odstavitev škofov, ki so ju obtoževali fašizma, je potekala največ prek Primor ­ skega dnevnika. Od maja 1946 je tako izšla vrsta člankov o vlogi Santina in Margottija kot fašističnih škofov. 353 Škof Santin je 6. junija 1946 poslal slovenskim vernikom pastirsko pismo, v ka ­ terem je poudaril, da ni bil naklonjen fašizmu, da je vedno nastopal v obrambo Slo ­ vencev, da je slovansko ljudstvo vedno našlo v škofu pravičnega branitelja, ki je po ­ magal s posredovanji v Gonarsu, povzdignil glas proti strahotam, ki so se dogajale v mučilnicah posebnega inšpektorata, bil proti požigom vasi, da je ubranil slovensko pridigo in posredoval za Slovence pri Nemcih. Boj proti njemu naj bi bila le gola pre ­ tveza, v resnici naj bi šlo za boj proti veri, ki jo hočejo uničiti. 331 Duhovniki ga sprva niso prebrali, po grožnji s cerkvenimi kaznimi pa so ga prebrali vsi razen msgr. Jakoba Ukmarja v Škednju. 335 Škofu je odgovoril Virgil Šček, ki je poudaril, da škofu niso nikdar zanikali tega, kar je resnica (da je nabiral hrano itd.). Dodal je, da je škof povedal le del resnice, in se vprašal, zakaj se niso borili proti Alojziju Fogarju in drugim škofom, kot npr. 332 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, nedatirano, verjetno marec 1946, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 169. Podobno ga je ocenil v pismu B. Krai ­ gherju 9. aprila 1946, f. Boris Kraigher, šk. 1, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 159. 333 Kampanja proti fašističnim škofom se je v Primorskem dnevniku začela s člankom B. Krai ­ gherja Nekaj pripomb k »zaskrbljenosti- tržaškega in goriškega škofa. Podlost klevet o deporti ­ rancih, 18. maj 1946. Sledili so članki Val ogorčenja po vsej deželi. Hočemo škofa, »vrednega časti, da birma slovenske otroke»; France Škrlj: O tržaškem škofu, 4. junij 1946; Mar naj se na ­ daljuje? Nikoli več z ljudmi, ki so desetletja blagoslavljali sovražnika vsega naroda; France Škrlj: Delovanje tržaškega škofa, 5. junij 1946; Primorsko ljudstvo odklanja škofa Santina in Margottija; France Škrlj: O škofu Santinu, 7. junij 1946; Sredstva, ki ne posvečujejo dobrega namena. Tudi sila ne bo več odvrnila primorskega ljudstva, da pošlje otroke dobremu škofu, 8. junij 1946; Vedno odločneje proti Santinu in Margottiju; France Škrlj: Zakaj je bil in je škof Santin v službi fašizma, 9- junij 1946; Tudi Istrani odklanjajo msgr. Santina; Duhovnik iz Goriške: Nevreden pa ­ stir, 13- junij 1946; Vsa Koprščina na braniku svoje narodne časti; Cerkvenozgodovinski paber ­ ki: Msgr. Margotti v hiši, 15. junij 1946; FR.Š., Fašistični škof napada slovanske duhovnike, 16. junij 1946; Škofa Margotti in Santin med ogorčenim ljudstvom, 18. junij 1946; Interesi ljudstva in cerkve, 21. junij 1946; Msgr. Santinu na pot: Kako je ljubil svoje slovanske brate, 22. junij; Diabolica campagna. Taka je resnica! Župnijski upravitelj zrenjski in škof, podpisano »njegov sobrat«, 25. junij 1946; Mar je potreben še kakšen dokaz; Monsignor Santin v Rimu, 28. junij 1946. Franc Škrlj, ki je podpisnik nekaterih člankov, je bil duhovnik, predsednik rajonskega odbora OF Ilirska Bistrica, delegat zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943, član Avnoja in SNOS. Slovenski Primorec ga v članku Škrlju v poštni nabiralnik, 6. junij 1946, omen ­ ja kot nekdanjega redovnika trapista iz Rajhenburga. 331 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo A. Santina: Ljubljenim vernikom slovenske in hrvatske narodnosti, binkošti 1946. 335 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, odgovor na škofovo okrožnico: A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 73, 74; T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 140. Pastirsko pismo je objavil Slovenski Primorec, 4. julij 1946. 172 T Sedeju, Bartolomasiju ali Camozzi na Reki. »Ne gre za boj proti veri, ampak za boj proti vaši osebi, ki zaradi svojega antislovanskega mišljenja, čustvovanja in delovanja niste več na mestu.»™' Škof Santin je za 2. julij 1946 sklical konferenco tržaške škofije, da bi dokazal, da so proti njemu samo komunisti in da je vsa gonja proti njemu umetna. Ob tem je po ­ skusil vzpostaviti sodelovanje med slovenskimi in italijanskimi duhovniki na podla ­ gi nekakšnega »julijskega bratstva (fratellanza giuliana)», ki pa je bilo v službi italijanske politike. »5 to Fratellanza giuliano šari po Parizu škofov zaupnik don Marzari. Mi slovenski in hrvaški duhovniki naj pomagamo,» je komentiral Virgil Šček. 55’ Škof San ­ tin je zaradi okrožnice, v kateri so pozivali na abstinenco na sklicanem sestanku, su ­ spendiral Virgila Ščeka, mu odvzel pravico maševanja in delitve zakramentov ter s tem vir preživljanja, in dekana v Klancu Gabrijela Piščanca, ki mu je odvzel mašo in de ­ kanat. 338 Slovenski in hrvaški duhovniki so 2. julija 1946 sicer soglasno sprejeli poslušnost škofu in Cerkvi in obsodili napade na škofa v časopisju in nasilna dejanja proti du ­ hovnikom, a obenem pripomnili, da vsa Santinova dejanja niso v redu. Jakob Ukmar je dobil nalogo, da pripombe zbere. V promemoriji, ki so jo 6. septembra 1946 pred ­ ložili škofu, je najprej poudaril zvestobo slovenskih duhovnikov katoliški cerkvi in pokorščino škofu ne glede na njegovo narodnost in politično prepričanje ter obžalo ­ vanje za nasilna dejanja proti cerkvenim hierarhom in zaradi časopisnih člankov. A temu je priložil pritožbe zaradi političnega delovanja škofa, zaradi zapostavljanja slo ­ venščine, zaradi tega, ker se v uradnem poslovanju škofije latinščina umika italijan ­ ščini in zaradi načina pisanja La Vita Nuove. Pismo naj bi bilo akt iskrenosti klera pro ­ ti svojemu škofu ne pa sovražni napad. 359 Škofje 19. septembra vse pripombe odklonil, kot ugotavlja Alojz Rebula, v polemičnem in neolikanem tonu. Duhovniki na pismo niso javno odgovorili, je pa ohranjen njihov odgovor v konceptu. 5'0 Škof Santin tudi ni dovolil verskega tednika v slovenščini. Tri mesece po prene ­ hanju izhajanja časopisa Božji vrelci, ki je bil strogo verski, je 8. maja 1947 začel izha ­ jati katoliški Teden, katerega urednik je bil Andrej Gabrovšek. Jakob Ukmar je v njem sodeloval z verskimi članki in vztrajal, da mora imeti Teden, v nasprotju s politično naravnanim glasilom Katoliške akcije La Vita Nuova, popolnoma versko vsebino. Ju ­ lija 1948 je umrl Virgil Šček in Teden bi se, če bi ignoriral njegovo smrt, popolnoma 336 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, Odgovor na škofovo okrožnico. 337 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, V. Šček: Ob pozivu presvetlega škofa mons. A. Santina na kon ­ ferenco, 2. junij 1946, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 180. O sporu med V. Šče ­ kom in A. Santinom v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 175-186; L. Čermelj, Il vescovo Santin, str. 93- 338 Okrožnica v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 177-181, AS, I, f. AIS, ae 422, obveščevalno poročilo o duhovnikih, nedatirano. 339 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, prevod pisma Jakoba Ukmarja škofu, 8. september 1946; isto, spomenica: Obtežitev duhovščine slovenske narodnosti o upravljanju tržaško-koprske škofije; N. Maganja, Trieste 1945—1949, str. 83-86, celoten tekst z naslovom Pripombe slovanske duhovščine (slovenskega in hrvatskega jezika) glede vladanja skupne škofije Trst-Koper, napisal J. Ukmar, 6. september 1946; A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 75-77; L. Čermelj, Il vescovo Santin. str. 93-99; T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 141-142. 340 A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 77; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 87: L. Čermelj. Il vesco ­ vo Santin, str. 106-119, koncept odgovora A. Santinu, nepodpisan. V njem mu očitajo delovanje za italijanstvo Trsta in Julijske krajine. 173 onemogočil v očeh vernikov in tudi duhovnikov, ki so Ščekovo delovanje na Trža ­ škem pred tem večinsko podpirali. Urednik Andrej Gabrovšek je kot njegov dolgo ­ letni prijatelj napisal nekrolog, v katerem pa ni zamolčal dejstva, da je bila tedaj že večina slovenskih duhovnikov nasprotna Ščekovi polemiki s cerkvenimi oblastmi. Škof Santin je nato 19- avgusta 1948 časopis ukinil. 5'1 19- junija 1947 so napadli škofa Santina v katoliškem semenišču v Kopru. Narodna zaščita ga je nato pospremila do meje. Tem dogodkom so v Trstu sledile ostre reak ­ cije. Tako so na dvorišče kulturnega kluba SIALI v Trstu vrgli tri bombe, ki so ranile dvajset ljudi. Napad na škofa naj bi bil posledica tega, da je bil Santinov prihod v Koper ne le verske, ampak tudi politične narave, kar je do neke mere točno, zato so množice na provokacijo odgovorile. 1'2 Eden največjih sporov med obema škofoma in jugoslovanskimi oblastmi je bilo vprašanje birme. SIAU je s parolo »otroke ne bo birmal fašistični škof« spomladi 1946 pozvala na abstinenco, ki je bila v slovenskih krajih tržaško-koprske škofije, razen v Tomaju, kjer je bil župnik Albin Kjuder, popolna. 5'1 Ljudje so škofu pošiljali razne pe ­ ticije, kakršna je naslednja: »Starši ne bomo nikoli dopustili, da bi tisti škof ki je s svo ­ jo roko blagoroval fašistovsko orožje, s katerim so neusmiljeno klali svobodoljubno ljudstvo, pokladal svojo roko. umazano s krvjo, na nedolžna lica naših čistih otrok.»1"' Posamezniki, največ iz Vipavske doline, so skušali poslati otroke na birmo v Gorico. »Poslali smo zastopnike zavednih vasi v take kraje, kjer bodo povedali, da oni ne do­ puste, če bi jim tudi oblast pustila,» je poročalo Poverjeništvo PNOO.55 Na poti na birmo v Sežano 23. junija 1946 so škofa Santina kamenjali in se je moral vrniti v Trst. V Miljah, »centru slavokomunizma«, so sklenili, da škofu ne bodo pustili birmati, niti ni mogel v Koper na praznik Sv. Nazaria, patrona »najbolj italijanskega mesta«. Italiji naklonjeni Tržačani so škofu izkazali množično podporo med procesijo Svetega reš- njega telesa tudi s tisoči podpisi, ki so jih zbirali ob vhodih v cerkve. 5'6 Polemika o vprašanju birme se je nadaljevala leta 1947, ko je škof Santin razglasil birmo za slovenske otroke v Trstu pri Sv. Antonu. Šček je svetoval, naj množičen obisk preprečijo, ker bo sicer škof triumfiral. Priporočal je, naj omogočijo v coni A in B birmanje slovenskemu kanoniku. 5'7 Z vprašanjem birme so povezani tudi dogodki v Lanišču v hrvaški Istri, s kateri ­ mi so jugoslovanske oblasti pretrgale marsikatero nit, ki je nanje vezala tiste, ki sicer 511 A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 87, 88; T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 149, 150. 512 AS, I, f. GO KPJK, ae 165, seja partijskega aktiva KPJK, 11. junij 1947; AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, mesečno poročilo ZVU za junij 1947; Primorski dnevnik, 20., 21., 25. ju ­ nij 1947. 545 V Tomaju so šli k birmi vsi razen treh in naj bi izjavili, da je škof za Slovence dober in je vse pisanje v časopisih grdo obrekovanje, v AS, I, f- Boris Kraigher, šk. 1, pismo V. Ščeka B. Krai ­ gherju, nedatirano, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 174. 511 AS, I, f. ALS, dodatno, protestna pisma, poslana A. Santinu in C. Margottiju proti birmanju, junij 1946. Pisma so pošiljali tudi iz italijanskih vasi, npr. Borgo San Paolo C. Margottiju. 515 AS, I, f- CK ZKS, šk. 46, poverjeništvo Ajdovščina, depeša poverjeništva Ajdovščina Agitpropu pri CK KPS, 8. junij 1946; ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo italijanskega notra ­ njega ministrstva raznim ministrstvom, 21. julij 1946. •w ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju, nepodpisano. Trst, 1. julij 1946; AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša poverjeništva Ajdovščina CK KPS, 18. junij 1946. 547 AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Babiču, 13- junij 1947, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 200. 174 niso bili naklonjeni komunizmu, a zvesti slovenstvu. Msgr. Jakob Ukmar, novoimeno ­ vani apostolski administrator za del škofije Trst-Koper, ki je bil pridružen k Jugoslaviji, je tja odšel birmat 16. avgusta 1947. Nastopiti v imenu osovraženega škofa v Istri pa je bilo enako mahanju z rdečo zastavo na koridi, kot se je slikovito izrazil Alojz Re ­ bula. Msgr. Ukmar je za sovraštvo sicer vedel, ni pa si predstavljal, da je tako močno, kot je sam pojasnjeval v poročilu tajništvu Svetega sedeža.'' 18 Kljub temu je s pomočjo najprej Leopolda Jurce in nato Mira Bulešiča opravljal birmo le z manjšimi ločenimi incidenti od 17. avgusta do 23. avgusta 1947, ko so izbruhnili večji incidenti v Bujah. Nasprotovanje je doseglo vrh v Lanišču 24. avgusta 1947. Tamkajšnji župnik Šte­ fan Cek 3'9 je odklonil, kot kaže so bile takšne usmeritve škofa, da bi kot botri nastopili tisti, katerih življenje ni bilo v skladu z zapovedmi Cerkve. 'I’o pa je pomenilo, da kot botre ni sprejel pripadnikov JA, nekdanjih partizanov in levice sploh. Ker je pričako ­ val nerede, je organiziral skupino ljudi, ki naj bi ob birmi dovolila v cerkev samo ti ­ stim, ki so bili z birmo povezani. To je nasprotno stran še bolj razburilo. Ljudje so hoteli vdreti v cerkev že med obredom in so nato pred njo napadli duhovnike. Miro Bulešič je bil ubit, Jakob Ukmar ranjen in se je zdravil en mesec, Štefan Cek je ušel in se skril. 350 V Ukmarjevem poročilu o dogajanju, ki ga je poslal vatikanskemu držav ­ nemu tajništvu, lahko preberemo, da so ljudje vzklikali: »Poglejte še enega, ki je prišel med nas pridigat fašizem.« Sam jim je odgovoril, da je prišel le birmat, nakar so ga napadli in je ranjen dalj časa ležal na cesti, preden so ga odpeljali na Reko v bolni ­ šnico. Po okrevanju v reški bolnišnici so ga 5. septembra 1947 zaprli pod obtožbo, da je sokriv za zločin. 351 O dogajanju je tržaška škofovska kurija poročala italijanskim oblastem v elabo ­ ratu o verskem preganjanju v coni B septembra 1947: »Za birmanje tisočer otrok je bil izbran človek, ki se je zdel vreden tega zaupanja, msgr. Jakob Ukmar. Potevi ko so nasilno preprečili birmo v Bujah (kjer je bila cerkev dve uri priča vulgarnosti, na­ silju, zaničevanju svetih stvari: kletvice, petje, kričanje, pretepanje, metanje gnilega sadja in jajc, obscenostim), je prišlo do dogodkov v Lanišču. Tu je bil msgr. Ukmar pretepen in ranjen, don Miro Bulešič zaklan z nožem. Pretveza, da so izključili borce JLA in mlade železničarje je otročja in lažna in popolnoma izmišljena. Poleg tega se ne ubija duhovnike iz takšnih razlogov. Namesto, da bi zaprli napadalce in ubijalce, ki so vsi znani, so zaprli msgr. Ukmarja in duhovnika don Ceka in nekatere tamkajšnje vernike, ki so bili krivi tega, da so branili cerkev, ko so jih napadli. A1 Tako napadalcem kot napadenim so nato sodili na procesu v Pazinu od 29- se ­ ptembra do 2. oktobra 1947, ki je bil organiziran, kot piše Rebula, v najčistejši stali ­ nistični praksi, po kateri si na isti klopi videl napadalce in žrtve. Napadalci so bili obso ­ jeni na enega do osem mesecev prisilnega dela, Cek na šest let prisilnega dela in msgr. Ukmar na en mesec zapora, ki pa ga je že prestal, in na takojšen izgon. 353 338 A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 79: T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 154-155- 3,9 Štefan Cek je bil rojen v Hrušici. Bil je 28 let duhovnik v hrvaški Istri, od leta 1965 pa duhovnik v Šmarju pri Kopru in župnik v Dekanih, PSBL, 19/514, 515- 350 T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 152 351 A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 80-83. 3.2 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 132, poročilo tržaške škofovske kurije o verskem prega ­ njanju v coni B, 23- september 1947. 3.3 T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 155; A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 83, 84; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 121; B. Milanovič, Moje uspomene, str, 162-164; L. Čermelj, Il vescovo Santin. 175 Na procesu je Jakob Ukmar menil, da je bilo ravnanje Štefana Ceka pred birmo pomanjkanje duhovniške previdnosti in mladostna zaletavost in ne kriminal. Ni p-, Ukmar mogel zanikati vseh obsodb na delo Santina. Potek procesa v Pazinu je opisal v pismu, poslanem vatikanskemu državnemu tajništvu, od koder je izvedel, da je bilo njegovo poročilo ugodno sprejeto. 35' Ob vrnitvi v Trst ga je pričakalo v cerkvenih krogih ledeno ozračje. Njegove izjave na sodišču, ki jih je kasneje, zlasti pripombe na račun školovanja Antonia Santina, le deloma preklical, so bile postavljene kot laž ­ ne in posledica zamračenega uma. 5. oktobra 1947 so vsi pridigarji v Trstu morali bra ­ ti pismo, v katerem so italijanski, slovenski in hrvaški duhovniki, katere pa poprej ni nihče ničesar vprašal, kot priča škof Alojzij Fogar, ki je Ukmarja podprl, protestirali proti obsodbam na račun škofa. Škof Santin je msgr. Ukmarja razrešil vseh dolžnosti v tržaški kuriji. 555 Demokracija je ob tem zapisala: »Msgr Ukmar je bil od jugoslovan ­ skih oblasti osemkrat zaslišan, preden je bil obsojen. Cerkvena oblast ga je obsodi ­ la. ne da bi ga uiti enkrat zaslišala. Po 46 letih poštenega službovanja v škofiji in po šestih tednih nepopisnega fizičnega in moralnega trpljenja, bi bil vsak pričako­ val bolj pravično in bolj človeško postopanje.«™ Goriška nadškofija je bila v Italiji posebnost, saj so lam Slovenci imeli večino, ve ­ liko pa je bilo tudi Furlanov, med katerimi je bil precej razširjen protifašizem. Italijan ­ ske fašistične oblasti so skušale to goriško specifiko izbrisati in jo spremeniti v eno od »običajnih« italijanskih škofij. Pritiski so se povečali zlasti potem, ko je bil oktobra 1931 prisiljen odstopiti nadškof Frančišek Borgia Sedej. Njegov naslednik apostolski administrator Giovanni Sirotti je bil, tako Rudolf Klinec, »ognjeviti zagovornik itali- janstva Julijske krajine«.™ »Sirottijeva uprava,« je zapisala Milica Kacin Wohinz, »jepo­ vzročila vgoriški nadškofiji usodne premike: upravno reorganizacijo, zaostritev na­ sproti/ med dvema etničnima skupnostima, izgubo zaupanja vernikov in duhovnikov v cerkveno hierarhijo in pojave odcepitve ali oddaljitve vernikov od cerkve. Njegovi posegi so prizadeli tudi tisto furlansko duhovščino, ki je gojila tradicije, tuje itali ­ janskemu ambientu.«™* Vatikan je bil prisiljen zamenjati Sirottija zaradi njegove kompromitiranosti s fašizmom. Septembra 1934 mu je sledil Carlo Margotti, ki pa je nadaljeval delo svojega predhodnika s poitalijančevanjem obeh semenišč, nastavlja ­ njem italijanskih duhovnikov in uvajanjem italijanskega krščanskega nauka v šolah. Margotti je uvedel t. i. romanizacijo cerkve, ki je bila izenačena z italianizacijo. Pri tem ni prizadel le slovenske, ampak tudi starejšo furlansko duhovščino, ki je bila filoavstrij- ska. »A obe/ze/»,« zapiše Kacinova, »obstajajo tudi podatki o prizadevanjih Margottija za zaščito določenih pravic slovenskih vernikov.«™ Bil naj bi razpet med človeško pozornostjo, ki jo je imel v stikih s Slovenci, in podporo italijanskemu nacionalizmu in v njegovem okviru tudi fašizmu, zato ga eni ocenjujejo kot mučeniškega, drugi kot 351 A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 86; T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 155: Giornale di Trieste, 5. okto ­ ber 1947; L. Čermelj, Il vescovo Santin, str. 137-139, pričevanje msgr. J. Ukmarja na procesu v Pazinu 13- septembra 1947. 355 Promemoria škofa A. Fogarja Državnemu tajništvu, 22. oktober 1947, v A. Rebula, Jakob Ukmar, str. 86; T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 155. 336 Demokracija, 17. oktober 1947, v T. Simčič, Jakob Ukmar, str. 155-156. 357 R. Klinec, Primorska duhovščina, str. 94. 358 Milica Kacin Wohinz: Prvi antifašizem v Evropi. Primorska 1925-1935, Koper 1990 (v nada ­ ljevanju M. Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi), str. 201. 339 M. Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, str. 202-203; PSBL. 9/367. 176' fašističnega škofa. Marsikatero njegovo dejanje je bilo tudi posledica tega, da goriških razmer kot dotedanji vatikanski diplomat ni poznal .360 Pozdravil je vstop Italije v vojno, obenem pa je protestiral proti okrutnostim. Kot piše Luigi Tavano, se goriški nadškof Carlo Margotti med vojno ni opredelil. Zavedal se je t. i. Juvančičeve linije med slovenskimi duhovniki, ki se je zbližala z OF, a se zlasti naslanjal na njej nasprotno, ki je zahtevala od nadškofa, tako 'Lavano, bolj od ­ ločno odklonilno stališče do politično-vojaške prisotnosti, ki je takrat že prevladovala in se je jasno ideološko opredelila za revolucijo. A zanj se nadškof ni odločno opre ­ delil, zato protikomunisti niso bili opogumljeni, ker niso imeli izrecne podpore in nadškof ni obsodil izbire za OF.361Obenem je bilo tudi med furlansko in italijansko duhovščino precej naklonjenosti do rezistence.* 2 Nadškofa Margottija so jugoslovanske oblasti 2. maja 1945 aretirale in izgnale. Odšel je v Videm, od koder se je vrnil 13- julija 1945.363Pred prihodom je pisal msgr. Ignaciju Valentinčiču in zahteval pogovor s Francetom Bevkom in Borisom Kraigher ­ jem, da bi se dogovorili o vračanju nekaterih pobeglih duhovnikov in njegovi preda ­ ji poslov. "Pravi, cla papež zahteva ocl njega, da poda ostavko rednim potom in da ho šele pozneje postavil slovenskega škofa, pred tem pa Fogarja za apostolskega admi­ nistratorja goriške škofije.« je poročal Boris Kraigher CK KPS.*1 Margotti naj bi nam ­ reč že dalj časa v Vatikanu vztrajal, da ga zamenjajo z nekom, ki bi bil domačin in ki bi bolje poznal razmere, kar pa je Sveti sedež odklonil. Razlog za tako papeževo ra ­ vnanje Tavano vidi v takratnem mednarodnem položaju Goriške in v praksi Svetega sedeža, da ne popusti zahtevam. Z njegovo vrnitvijo naj bi na eni strani zagotovili ugled nadškofove avtoritete, obenem pa ne bi na ramena nekoga drugega preložili bremen, ki si jih je nabral Margotti med desetletnim službovanjem. Luigi Tavano se obenem sprašuje, ali je bil Margottijev izgon maja 1945 tudi oblika pritiska na Vatikan, da bi ga le-ta zamenjal.* 5 Za zamenjavo nadškofa pa niso bile le slovenske oblasti, ampak tudi večina slovenske duhovščine, a ta bolj zaradi priložnosti, da bi dobila škofa domačina. Ignacij Valentinčič je videl možno zamenjavo v Furlanu Alojziju Fogarju. Za nadškofovo za ­ menjavo pa je bila tudi furlanska duhovščina, ki je zahtevala, da se desni breg Soče priključi k videmski nadškofiji, ker so se bali priključitve k Jugoslaviji, ki je bila takrat v njihovih očeh sinonim za partizanski teror. 366 360 L. Tavano: Gorizia. Una Diocesi Anomala nella Storia della Chiesa in Italia, Ricerca Storica e Chiesa Locale in Italia, Atti del IX Convegno di Studi dell ’Associazione Italiana dei Professori di Storia della Chiesa. Grado, 9-13 settembre 1991, Roma 1994. 3611 cattolici isontini, knj. 3, L. Tavano, str. 160, l6l. Najvidnejši predstavnik smeri med goriškimi duhovniki, ki se je povezovala z OF, je bil Ivo Juvančič, ki je to vprašanje tudi obdelal v več prispevkih: I. Juvančič, Goriški nadškof Carlo Margotti; isti, Primorski dnevnik. 362 1. Juvančič, Goriški nadškof Carlo Margotti, str. 172, opisuje sestanek pri Margottiju aprila 1945: "Zanimivo je, da med italijansko duhovščino ni bilo razburjanja, zlasti ne med kapucini, frančiškani, jezuiti in salezijanci, le neki privandrani duhovni, ki so prišli v misiji italijanst ­ va, so bili malo nervozni. • 363 Glej str. 50; I cattolici isontini, 3- knj., L. Tavano, str. 167. 361 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 12. julij 1945. Alojzij Fogar je bil Furlan in tržaško-koprski škof od 1924 do 1936, ko je moral na pritisk fašističnih oblasti zara ­ di svojega zavzemanja za pravice Slovencev zapustiti Trst. 365 1 cattolici isontini, knj. 3, L. Tavano, str. 167-169- 3661 cattolici isontini, knj. 3, L. Tavano, str. 167-169- 177 Nadškof Carlo Margotti je kmalu po vrnitvi sklical duhovščino na konferenco z naslovom Katoliki in volitve. Na njej je predlagal resolucijo, ki je bila zanj pravzaprav zaupnica, za katero pa so glasovali tudi slovenski duhovniki/' 7 Duhovniki so mu tudi predali vdanostno izjavo, v kateri so sočustvovali z njegovo usodo po koncu vojne. Ob tem so nekateri Slovenci med njimi izjavili, da vse le ni bilo tako tragično in da je treba ohraniti občutek za mero. 568 Alojzij Novak je v svojem dnevniku o seji kapit ­ lja po Margottijevi vrnitvi zapisal: »Rahlo nam je očital, cla nismo pokazali doeolj so­ čutja in povezanosti z njim. No, on ne ve, koliko siììo v tistih dneh njegove ječe trpeli, delali, prepričevali in molili, saj smo vedeli, da so partizani največjo neumnost sebi napravili - če bi vsej enkrat prespali svoje zmagoslavje vkorakanja v mesto, bi čez 24 ur te neumnosti več ne storili. Diskreditirali so se kar največ z njegovo in sledečimi aretacijami. Danes oni ne pomenijo tostran demarkacijske črte že nič več.« w Nadškof Margotti je slovenska kanonika Alojzija Novaka in Ignacija Valentinčiča obtožil, da sta tudi onadva preklicala vdanostno izjavo, kar pa sta zanikala. 570 Nadškof je 25. julija 1945 poslal vernikom poslanico, v kateri se jim je zahvalil za zvestobo, obenem pa je pojasnil svoje videnje dogodkov v začetku maja 1945..lokal je zaradi nesreče, ki je zadela toliko vernikov v Gorici in okolici, Italijanov in Slo ­ vencev: »Moje srce pastirja in očeta ne more, da ne bi čutilo tega trpljenja mojih dra­ gih vernikov kot ga je čutilo vedno ob nesrečah, ki so v zadnjih letih zadele tako težko moje slovenske otroke, ki so bili izgnani iz svojih hiš, preganjani, osamljeni, konfi- nirani, obsojeni na razne kazni, mučeni na najbolj divjaški način od policije, ki ni poznala usmiljenja.« Razne obtožbe, ki jih je izrekel radio Trst 20. maja 1945, da je bil vpisan v fašistično stranko, da je bil pomagač okupatorja proti Slovencem, po ­ vezan z domobranstvom in celo član gestapa, je seveda ovrgel. V prihodnje naj bi ravnal v skladu s smernicami Svetega sedeža, ki so bile: duhovniki ne smejo pripa ­ dati politični stranki, Katoliška akcija mora biti nad vsako politično stranko, katoličani pa so lahko člani političnih strank, »a le tistih, ki nudijo trdno jamstvo, da bodo spo­ štovali vero, katoliško cerkev, njene nauke in pravice«. Verniki morajo v skladu s temi usmeritvami tudi voliti. Poudaril je tudi boj proti brezbožnemu komunizmu. 571 Tudi proti nadškofu Margottiju je SIAU v časopisju organizirala veliko kampanjo. V mnogih člankih so napadali oba fašistična škofa, nekaj pa je bilo tudi člankov, v katerih napadejo le Margottija kot fašista, protislovana in raznarodovalca. Cilj je bil izsiliti njegovo zamenjavo s slovenskim ali vsaj Slovencem naklonjenim škofom. 572 Če pa primerjamo napade na tržaškega škofa Santina in goriškega nadškofa Margottija, lahko ugotovimo, da so sicer potekali vzporedno proti obema cerkvenima dostojan ­ stvenikoma, vendar so napadi na Margottija manj goreči. Njegovo delovanje med AS, I, f. AIS, ae 480, m. Virgil Šček, pismo V. Ščeka B. Kraigherju, 9- avgust 1945, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 132. V tem pismu Šček sicer govori o nezaupnici sloven ­ skih in furlanskih duhovnikov, kar pa je kasneje demantiral, v f. Boris Kraigher, šk. 2, Ob pozivu presvetlega škofa mons. Santina na konferenco, 2. julij 1946, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 177-181. 568 A. Novak, Črniška kronika, opomba B. Mlakarja št. 277, str. 234. 569 A. Novak, Črniška kronika, str. 232. 570 A. Novak, Črniška kronika, opomba B. Mlakarja št. 278, str. 234. 571 AS, I, f. AIS, dodatno, poslanica C. Margottija vernikom, 25. julij 1945; tudi ae 200, časopisje. 572 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, obveščevalno poročilo, 13- september 1945. Napadi na C. Margottija so bili objavljeni v Soškem tedniku že 4., 11. in 18. avgusta ter 1. septembra 1945, I cattolici isontini, knj. 3, L. Tavano, str. 169. O pisanju Primorskega dnevnika glej op. 333,str. 172. 178 ljudmi le ni vzbujalo toliko nasprotovanja kot izrazito proitalijansko delovanje škofa Santina tudi po letu 1945. Ohranjen je zanimiv nepodpisan elaborat o nadškofu Carlu Margottiju iz marca 1946, v katerem pišejo, da sicer ni bil pogumen, imel pa je neko človekoljubnost. Tako je med vojno posredoval za mnoge slovenske ujetnike in in ­ ternirance ne glede na njihovo strankarsko pripadnost, tako da se je fašistična kvestu ­ ra celo norčevala ob tem. V elaboratu obveščevalne službe o nadškofu lahko prebe ­ remo: »Italijanstvo naše zemlje mu je dogma. Pač pa je 1945priznal Tarasu (župniku v Kojskem Edvardu Ferjančiču, op. a.), da je goriška nadškofija dee tretjini sloven ­ ska. Kot škofje podpiralfašistično linijo, ni protestiral proti krivicam niti ni priznal, da bi Slovenci imeli neko pravico ali da se jim gode krivice. Zadnje leto se je tesno iiaslonil na slovenske duhovnike iz vrst »belih". Msgr. Brumat Mirko je kot kanonik napredoval, novi kanonik. Gregorec Srečko in pred par leti imenovani msgr. Novak so si zelo tesni. V semenišču, na škofijski gimnaziji mu je desna roka dr. Cuk. Vendar se pa zdi, da mu je že celo žal, da je dovolil slovenščino kot učni jezik na škofijski gimnaziji v 1. in 2. razredih, ki naj bi postopoma rasli v nadaljne. Upa na italijansko z m ago. N3 Tudi v goriški nadškofiji je spomladi 1946 potekala kampanja proti birmanju, ki bi ga opravil fašistični škof. Margottija so 16. junija 1946 ob birmi v Solkanu kamenja ­ li ob izhodu iz cerkve. V odgovor je bila 20. junija 1946 ob prazniku Svetega rešnje- ga telesa velika manifestacija solidarnosti s škofom, na kateri so bili tako Italijani kot Slovenci. Na njej je nadškof razglasil izobčenje sodelavcev časopisov II Lavoratore, Fronte unico, Primorski dnevnik in Soški tednik zaradi kampanje proti njemu in veri. 37' Nadškof Carlo Margotti je marca 1947, ko so bile po podpisu mirovne pogodbe meje znane, poslal vernikom pastirsko pismo, ki pa ga v cerkvah v coni B niso brali. Duhovnika v Sv. Luciji in Ročah (okraj Tolmin) sta pridigo navezala na vsebino pisma, prav tako sta storila duhovnika v Spodnji Idriji in Cerknem. V coni A so brali posame ­ zne izvlečke, v Prvačini, Vogrskem in Brjah v celoti, kjer pa je »ljudstvo v večini izražalo nadMargottijevim pismom nezadovoljstvo«.^ Nova meja je namreč razdelila goriško nadškofijo in je nadškof zato izgubil jurisdikcijo nad njenim precejšnjim delom. Jugoslovanske oblasti so se aprila 1947 pritoževale, da Sveti sedež še ni ničesar ukrenil glede ustanovitve nove škofije, so pa preučevali možnosti, da se priključi že obstoječi škofiji oziroma se imenuje apostolski administrator. Pri tem je italijanska 373 AS, I, f. AIS, ae 422, elaborat o nadškofu C. Margottiju, 18. marec 1946. Mirko Brumat je bil od leta 1935 kanonik penitenciar, od 1945 do smrti 1950 pa sholastik. Od leta 1935 je bil tudi škofijski voditelj vseh slovenskih Marijinih družb. V PSBL, 3/144, je oprede ­ ljen kot osrednja vodilna osebnost slovenske duhovščine na Goriškem, neustrašen v obrambi narodnih pravic slovenske manjšine v dobi fašizma in nasprotnik komunizma. Srečko Gregorec je bil župnik v Šturju na Vipavskem, kjer je med vojno preprečil večji požig Šturij in Ajdovščine. Od tam se je umaknil 30. aprila 1945 in se septembra istega leta vrnil v Gorico. Bil je kanonik goriškega stolnega kapitlja in penitenciar, katehet na slovenski srednji šoli in nato na učiteljišču, PSBL, 6/492-494. Alfonz Čuk, profesor slovenščine, filozofije in grščine v malosemeniškem liceju in profesor dogmatike v bogoslovnem semenišču (1943-1948), ravnatelj slovenske gimnazije v Gorici (1945-1947). Leta 1948 je odšel v New York, PSBL, 4/251, 252. 371 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo, 22. junij 1946; AS, I, f. OK KPJK za Go ­ riško, m. 2b, poročilo OK KPJK za Goriško (J. Beltram) GO KPJK, 24. junij 1946. 375 AS, I, f. CK ZKS, šk. 47, depeša OK KPS Gorica CK KPS, 19. marec 1947. 179 cerkvena hierarhija ugotavljala, da bo v goriški nadškofiji ostalo 142 tisoč prebival ­ cev, od tega le 12 tisoč Slovencev, v Jugoslaviji pa 160 tisoč prebivalcev v 140 župni ­ jah, pri čemer niso povedali, da so to samo Slovenci. 371’ Za jugoslovanski del goriške nadškofije in tržaško-koprske škofije je bil kot apo ­ stolski administrator imenovan solkanski župnik msgr. France Močnik. 37 Sredi septem ­ bra 1947, ko je bila uveljavljena mirovna pogodba in ko so italijanski šovinisti razbi ­ jali slovenske trgovine v Gorici, so ga nove jugoslovanske oblasti pregnale iz Solkana, ker naj bi, kot je poročalo vodstvo goriške partije, »kot eksponent reakcije hotel raz­ dvajati ljudstvo in uprizoriti reakcionarno manifestacijo pod krinko proslave last ­ nega imenovanja za apostolskega upravitelja, prav na dan festivala v Lijaku, radi česar ga je zavedno ljudstvo na masovnem sestanku v Solkanu razkrinkalo in potem pregnalo preko meje v Gorico)'* Da je bila reakcija organizirana dokazuje dejstvo, da je del solkanskega prebivalstva takoj za tem zahteval njegovo vrnitev, sklicujoč se nič manj kot na svobodo zajamčeno v Ustavi in na naša narodna sodišča, ki dei so edina kompetentna, da imenovanega duhovnika sodijo in če je kriv tudi obsodi ­ jo. Pri tej priliki so bile iznesene tudi te besede: prej so nas pritiskali fašisti, seda j nas pa Kranjci ’, kar jasno dokazuje, od kod izvira vsa propaganda. Vidi se pa tudi, daje reakcijo izgon Močnika zadel v živo. V glavnem so se postavili v njegovo obram­ bo žene in celo pionirji.« 379 Primorski dnevnik je, verjetno nepoučen o ozadju, sprva obsodil dejanje in po ­ ročal o obžalovanja vrednem dogodku in delu neodgovornih in brezvestnih ljudi, ki so se na svojo pest znesli nad msgr. Močnikom: »Nekaj malopridnežev, ki jim je oblast že na sledi, se je ponoči priklatilo v župnišče in se zaradi osebnega sovraštva zne­ slo nad g. župnikom ter ga prisililo, daje zapustil Solkan in odšel na italijansko stran.« Solkansko prebivalstvo je nastopilo v obrambo župniku in zahtevalo strogo 3"6 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 166, dopis italijanskega zunanjega ministrstva predsedstvu vlade o goriški nadškofiji, 21. april 1947. 3” Msgr. Franc Močnik (1907) je bil stolni vikar za slovenske vernike v Gorici in nato župnik v Solkanu. Po letu 1947 je bil vzgojni vodja in nato ravnatelj Alojzijevišča in odgovorni urednik Katoliškega glasu. 1983 je bil imenovan za stolnega kanonika in penitenciarja v Gorici. PSBL, 10/453, 454, ga označuje kot vodilno osebnost med slovenskimi duhovniki na Goriškem po vojni. Za administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije je bil najprej imenovan M. To- roš, F. Močnik pa za del tržaško-koprske in poreško-puljske škofije. Imenovanje je bilo po po ­ sredovanju škofov spremenjeno in je bil J. Ukmar imenovan za tržaško-koprski del. F. Močnik za goriški in M. Toroš za poreško-puljsko škofijo. Po zapletih (glej str. 175-176) je nato M. To- roš prevzel 1. 1948 upravo novogoriške apostolske administrature, tržaško-koprski del pa D. Nežič, Cerkev in družba na Goriškem, O. Simčič, str. 295, 296. 378 B. Marušič je obširneje opisal dogajanje, povezano z izgonom msgr. F. Močnika v članku O izgonu msgr. Franca Močnika, objavljenem v tedniku Družina, 17. marec 1991, ponatisnjenim v Branko Marušič: Z zahodnega roba, Nova Gorica 1995 (v nadaljevanju B. Marušič, Z zahodne ­ ga roba), str. 67-72. Potek izgona opisuje takole: »V nedeljo 21. septembra je nova oblast pri­ pravila veliko zborovanje na Lijaku (na poljih med Ajševico in Ozeljanom) v počastitev pred kratkim opravljene priključitve. Hkrati pa je javnost izvedela za nameravano versko slavnost na Sveti Gori istega dne; udeležencem naj bi se predstavil novi apostolski administrator. Da bi to slovesnost preprečili, se je v noči med 19. in 20. septembrom odpravila v župnišče v Sol ­ kan skupina ljudi z nalogo, da dr. Močnika nasilno odžene iz Solkana in ga potisne čez državno mejo. To je seveda tudi opravila.«-, F. Rupnik, Slovenska cerkev na Goriškem med leti 1945-1965, v Cerkev in družba na Goriškem, str. 298-300. 19 AS, I, f. CK ZKS, fase. 30, OK KPJK za Goriško, zapisnik OK KPS za Goriško 23- september 1947; B. Marušič, Z zahodnega roba, str. 69. 180 kazen. Oblasti s temi provokacijami naj ne bi imele ničesar. 380 Ko se je msgr. Močnik vrnil v Solkan, ga je OK KPS osumil aktivnega sodelovanja v snovanju odborov Slo ­ venske demokratske zveze. Na seji 4. oktobra 1947 so ugotavljali: -Z naše strani svio pri tem s te strani napravili velik propast, cla nismo akcije proti Močnika nadaljeva ­ li, kar moramo takoj popraviti.« Msgr. Močnik naj bi namreč po vrnitvi iz Ljubljane poslal okrožnico, »v kateri govori o pobožnostih in molitvah, ki naj bi ljudi odvajali od dela in interesov obnove ter gradnje Nove Gorice ... O Močnika se širi govorica, da gaje pripeljal France Bevk.« Sumili so. da je msgr. Močnik okrožnico napisal po direktivah nadškofa. Na seji so sklenili, da bodo na zborovanju 12. oktobra 1947 v Solkanu sprejeli resolucijo proti msgr. Močniku, 381 ki so ga še isti dan znova izgnali. Drugi izgon je potekal po podobnem scenariju, le da je bilo ravnanje še bolj surovo. Tudi komentiranje Primorskega dnevnika se je spremenilo in je sedaj msgr. Močnika označil za Margottijevega slugo, njegovo ravnanje pa za protinarodno početje. 382 383 384 O tem dogodku najdemo v Novakovi Črniški kroniki naslednji zapis: «Dne 19. septembra 1947 je potrkal okrog polnoči na okno moje spalnice mons. dr. Franc Močnik, apostolski administrator iz Solkana, v spremstva karabinjerjev. Izgnali so ga iz Solkana najeti kričači in ga na bloka izročili ital. vojaštva. Prenočil sem ga. Odšel je čez Trst v Ljabljano na notranje ministrstvo. Potevi seje vrnil v Solkan. V nedeljo 12. oktobra pa je spet zvečer prišel najprej župnik Kretič, kot izgnanec k meni v spremstva dr. Klineca, škofijskega kanclerja, čez dobro aro pa še mons. Močnik, ki je bil ponovno izgnan od še večje množice - spet nedomačinov - to pot pa tadi zasramovan, klofatan in obrcan. - Pa pravijo, pišejo in dokazujejo, da je tam svo ­ boda vere - in naše ljudstvo je tako neumno, da jim verjame*** SLOVENSKA POLITIČNA EMIGRACIJA V ITALIJI IN JULIJSKI KRAJINI V prvem letu po vojni so bili v coni A najbolj nasprotni novim jugoslovanskim oblastem politični emigranti iz osrednje Slovenije, ki so prebegli v Italijo in nato po vzpostavitvi ZVU prišli v cono A. Vzpostavljali so tudi povezave v coni B in tudi tam širili odpor do novih jugoslovanskih oblasti. Oporo so imeli v bogatih slojih «bivših fa­ šistov in bega, medtem koje revnejši sloj, posebno delavstvo odločno na naši strani«, je decembra 1945 ugotovilo poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO.38' Vprašanje delovanja slovenske (in jugoslovanske) politične emigracije v letih 1945-1947 je bilo raziskano le v nekaterih segmentih njenega delovanja, zlasti v šolstvu. Zaradi pomanjkanja ali nedosegljivosti drugih virov (velika večina tamkajšnjih emigrantov je odšla v obe Ameriki) sem se poleg literature večinoma lahko oprla le 380 Primorski dnevnik, 24. september 1947, Resnica o župniku Močniku, ki je že zopet v Solkanu. 381 AS, I, f. CK ZKS, fase. OK KPS za Goriško, zapisnik seje OK KPS Gorica, 4. oktober 1947. 382 Primorski dnevnik, 15. oktober 1947; B. Marušič, Z zahodnega roba, str. 71. 383 A. Novak, Črniška kronika, str. 251. Ivan Kretič je bil župnijski namestnik v Solkanu samo mesec dni in je bil izgnan, ker so ga zamenjali z Močnikom. Pred vojno je bil župnik v Kojskem in Čepovanu. Fašistične oblasti pa so ga zaradi uporabe in obrambe slovenskega jezika za dve leti konfinirale v Potenzi. Takoj po vojni je bil ravnatelj Alojzijevišča. nato župnik v Doberdobu in Devinu, tik pred smrtjo pa je postal kanonik stolnega kapitlja, v PSBL, 8/200. 384 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 24. decem ­ ber 1945. 181 na manj zanesljive jugoslovanske obveščevalne vire in na poročila v italijanskem zunanjem ministrstvu. V poglavju tako prikazujem bolj videnje oz. razumevanje ju ­ goslovanskih oblasti kot delovanje emigracije same. 585 POLITIČNA EMIGRACIJA V ITALIJANSKIH BEGUNSKIH TABORIŠČIH V Italiji je bilo v prvih mesecih po drugi vojni več deset tisoč jugoslovanskih be ­ guncev, ki so bili različnih političnih usmeritev. Med njimi je bilo veliko simpatizer ­ jev Draže Mihailoviča, ki je bil, tako italijansko zunanje ministrstvo junija 1945, zopet blizu zahodnim zaveznikom in njihovo edino upanje proti Titovi tiraniji. Velike sile naj bi še naprej podpirale srbsko tezo, da je možna samo Titova ali pa Karadordevi- čeva Jugoslavija. 5*’Jeseni 1945 so italijanske oblasti zaznale povečano delovanje vojnih ujetnikov in civilnih političnih beguncev, ki so skušali vzpostaviti medsebojne stike in imeli pri tem podporo zaveznikov. Vprašanje jugoslovanskih beguncev v Italiji je bilo za italijanske oblasti pomembno in občutljivo, saj je bila navzočnost jugoslovan ­ ske politične emigracije v Italiji eden od razlogov, poleg zahteve po repatriaciji Ju ­ goslovanov, ki so se iz različnih vzrokov ob koncu vojne znašli v Italiji, s katerimi je jugoslovanska vlada pogojevala razreševanje medsebojnih vprašanj, zlasti vprašanje vračanja italijanskih vojnih ujetnikov in deportiranih. Za Italijo je bilo vprašanje toliko težje, ker so begunci sodili pod pristojnost zavezniških in ne njenih oblasti. Poleg tega je imel del emigrantov, z izjemo Srbov, glede meje enako stališče kot nove jugoslovan ­ ske oblasti. Italijanska vlada je tudi zato težko podpirala to emigracijo. Temu osnov ­ nemu razlogu so se pridružili nekateri drugi. Nekateri emigranti so se okoriščali s svo ­ jim položajem in zavezniško zaščito ter prihajali v spore z lokalnim prebivalstvom. Med njimi je bila razširjena tudi črna borza. 587 588 Italijanska vlada je o tem vprašanju skušala najti dogovor z Jugoslavijo, in beguncem kljub prošnjam ni dajala nobene pod ­ pore. Obenem je poslala noto Veliki Britaniji, v kateri jo je obvestila, da nasprotuje podpori »elementom, ki so nasprotni Titovemu režimu«?® Vprašanje bivanja »jugoslo ­ vanskih izdajalcev» v Italiji je bilo tudi predmet pogovorov med italijanskim velepo ­ slanikom v Sovjetski zvezi Pietrom Quaronijem in njegovim jugoslovanskim kole ­ gom Vladom Popovičem.- 589 Med jugoslovanskimi emigranti v Italiji so bili civilni politični begunci in pripad ­ niki oboroženih enot, ki so imeli status vojnih ujetnikov. Največ je bilo Srbov in Slo ­ vencev. Slovenska zaveza, ki jo je vodil Miha Krek, in Jugoslovanski nacionalni komite sta ustanovila Demokratski blok, ki mu je pripadalo devetdeset odstotkov slovenskih 385 Poleg vprašanja šolstva, glej str. 198-201. je vprašanje emigracije obdelano zlasti v G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 54-91, 194-218. Naj dodam, da so tudi Bajcu glavni vir obveščevalni podatki Ozne oz. od marca 1946 UDV. ^’ASDMAE, AP 1931—1945, Jugoslavia, b. 149, poročilo italijanskega notranjega ministrstva o jugoslovanskih političnih antititovskih skupinah v Rimu, nedatirano. 587 ASDMAE, AP 1931—1945, Jugoslavia, b. 141, opomnik italijanskega zunanjega ministrstva, 17. november 1945. 588 ASDMAE, AP I93I—1945, Jugoslavia, b. 141, Aktivnost v tujini živečih Jugoslovanov, ki so na ­ sprotovali Titovemu režimu, 26. oktober 1945- 585 ASDMAE, AP I93I-I945, Jugoslavia, b. 141, poročilo italijanskega ambasadorja v Moskvi P. Quaronija o italijansko-jugoslovanskih odnosih, 26. november 1945. 182 in srbskih političnih emigrantov v Italiji, medtem ko so Hrvati, privrženci Vladka Ma ­ čka, čakali na sporazum z Dražem Mihailovičem. Ni pa bilo sodelovanja z ustaši. Med političnimi emigranti so bile velike razlike. Tako so zlasti srbski krogi podprli med drugim tudi De Gasperijev govor na mirovni konferenci v Parizu. Razlikovali so se tudi v pogledih na prihodnjo ureditev Jugoslavije. Večina je bila za federacijo, ne ­ kateri Slovenci so bili tudi za neodvisno Slovenijo. 590 Odgovornost zanje je prevzela ZVU. Zavezniki so jim tudi ponudili pomoč, kar je nujno privedlo do napetosti med njimi in Jugoslavijo. 591 Jugoslovanski nacionalni ko ­ mite je užival posebno podporo Američanov, kar je bila predvsem zasluga nekdanje ­ ga jugoslovanskega ambasadorja v ZDA Konstantina Hotiča. Kot je izjavil Ivan Marte ­ lanc avgusta 1945, je jugoslovanska reakcija v tujini imela dober položaj in je bila pri Anglo- Američanih zelo upoštevana. Čakali so na preobrat v Jugoslaviji, ki so ga v za ­ četku pričakovali v nekaj tednih, kasneje v nekaj mesecih. 592 * * Njihova glavna aktivnost je bila organiziranje čim večjega števila Jugoslovanov, ki so bili v zavezniških tabo ­ riščih, da bi tako imeli razpoložljivo silo v primeru, če bi bilo treba svetu pokazati pomembnost opozicijskega gibanja proti Titu. Zaveznikom so poslali noto z zahtevo, naj posredujejo za to, da bi se v Jugoslaviji obnovila svoboda. Jugoslovanske begun ­ ce je spomladi 1946 vodil centralni narodni odbor, ki je imel sedež v Rimu in katere ­ mu je predsedoval Živko Topalovič, člana sta bila tudi Adam Pribičevič in Miha Krek. Vojaški predstavnik je bil general Miodrag Damjanovič, ki je imel sedež v Eboliju. 595 Zavezniki so begunce razvrstili v tri kategorije: 1. nedolžne, ki so bili zaščiteni; 2. tiste, katerih dejavnost še ni bila ugotovljena; 3- vojne zločince, ki bi jih lahko izro ­ čili Jugoslaviji. Te so zbrali v taborišču Riccione.- 59' Zavezniki so skušali čim več ljudi tudi prepričati, da se prostovoljno vrnejo v domovino, ali pa jim priskrbeti namestitev v drugih državah. 595 Junija 1946 so zastopniki jugoslovanskih beguncev poslali peti ­ cijo feldmaršalu Haroldu Alexandra, v kateri so poudarili, da so se v Jugoslaviji borili proti nacifašizmu in komunizmu. Marsikdo naj bi bil po nedolžnem osumljen vojnih zločinov, zavezniki pa so jih izročali jugoslovanskim oblastem. Velika Britanija je pred junijem 1946 premestila dvanajst tisoč Jugoslovanov iz Italije v Nemčijo, ker naj bi bili tam varnejši in tudi zaradi predaje pristojnosti italijanskim oblastem. A tudi v Nemčiji so jih še vedno obravnavali kot vojne ujetnike in so z njimi slabo ravnali. V peticiji so prosili za pomoč pri preselitvi v Kanado. 596 Ozna je januarja 1946 ugotavljala, da je bilo v italijanskih taboriščih več kot dvaj ­ set tisoč Jugoslovanov. 597 Italijanska vlada spomladi 1946 navaja, da je v Italiji kar 350 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 31, poročilo, 24. avgust 1946; b. 30, poročilo o poli ­ tični jugoslovanski emigraciji, 28. marec 1947. 591 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30, pismo italijanskega zunanjega ministrstva predsed ­ stvu vlade, 29. november 1945. 592 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 10. avgust 1945- 595 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30, poročilo o položaju Jugoslovanov, privržencev kralja Petra v Italiji, 22. april 1946. 591 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 31, poročilo, 24. avgust 1946. 595 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30, pismo Vrhovnega poveljstva zavezniške komisi ­ je (Headquarters Allied Commission) generalnemu tajniku italijanskega zunanjega ministrstva R. Prunasu, 8. avgust 1946. 596 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 31, peticija predstavnikov jugoslovanske emigracije v Italiji feldmaršalu H. Alexandru, 4. junij 1946. 597 AS, I, f. ALS, ae 155, poročilo poverjenika Tugomerja, 28. januar 1946. 183 50.000 jugoslovanskih beguncev, in sicer: 1. v zavezniških in Unrrinih taboriščih 25.000 (v Eboliju I3.OOO, največ vojakov, v Fermu 3000 vojakov in civilistov, v Servi- glianu 2000, večinoma slovenskih vojakov, v Jesi 1000 vojakov in civilistov, za Se- nigalio ni točnega števila, manjše skupine tudi drugje); 2. v zavezniški službi priklju ­ čeni raznim pomožnim službam 5000 (del teh je bil repatriiran, približno 1760 ljudi); 3. v zavezniški službi ali službi LInrre kot posamezniki prevajalci, delavci, uslužben ­ ci 5000; 4. razpršeni kot civilisti v Italiji približno 500C). Za zadnje ni bilo točnih po ­ datkov, večinoma so bili nekdanji politični interniranci ali pa begunci. w V imenu zavezniških oblasti je komandant begunskih taborišč v Italiji polkovnik Lindev julija 1946 jugoslovanskim beguncem sporočil, da morajo v petih mesecih za ­ pustiti Italijo. V ta namen so zavezniki ustanovili posebno komisijo, v kateri je bilo tudi šest Jugoslovanov (po dva Srba, Hrvata, Slovenca). Obenem so začeli v hrvaških taboriščih z registracijo, kar je med begunci povzročilo veliko zaskrbljenost, saj je bilo med njimi veliko tistih, ki so jih v Jugoslaviji obtožili vojnih zločinov. Ti so seveda želeli čim prej zapustiti Italijo, ker so se bali, da bodo v primeru sporazuma med Ita ­ lijo in Jugoslavijo zamenjani z italijanskimi deportiranci. Potem ko so zavezniške ob ­ lasti Jugoslaviji izročile nekatere zahtevane, niso zaupali niti zaveznikom. Italijanska stran je ugotavljala: »Ti so pripravljeni na ilegalno emigriranje ali pa na življenje b ilegali clo razjasnitve položaja.»™ Odhod Jugoslovanov, ki naj bi jih bilo v Italiji septembra 1946 še vedno dvajset tisoč, je zahtevala tudi italijanska vlada, ki je s 30. septembrom 1946 prevzela vso od ­ govornost za njihovo oskrbo. Italijanska vlada jih ni bila sposobna preživeti tudi zato, ker se je pripravljala na prihod, po njenih ugotovitvah, trideset tisoč Italijanov, ki naj bi zapustili Istro. Ti jugoslovanski begunci namreč naj ne bi sodili v kategorijo razse ­ ljenih oseb (displaced persons), ki so se vračale domov, saj se sploh niso hoteli vrni ­ ti v domovino. Italijanske oblasti so zato zahtevale, da preden zavezniške oblasti za ­ pustijo Italijo, le-te izdelajo načrt za njihov odhod in jih preselijo. ‘°0 Obenem je tudi predsednik Odbora za obrambo političnih beguncev lord Beveridge novembra 1946 zahteval, da se jugoslovanski begunci iz Italije preselijo na varnejše mesto, ker jim je po odhodu zavezniških enot iz Italije grozila prisilna repatriacija.' 01 Kljub tem stališčem italijanskih oblasti so jugoslovanski emigranti dobili status razseljenih oseb in hkrati ohranili predhodno vzpostavljeno vojaško organizacijo. Ta naj bi se razširila tudi na tisti del beguncev, ki je neodvisno od zaveznikov živel svobodno v Italiji. Jugoslovansko predstavništvo je 11. marca 1947 izdalo italijanskemu zunanjemu ministrstvu noto, v kateri so jih obvestili, da bo tisti, ki ne bo vložil zahteve za repa ­ triacijo do 23. maja 1947, izgubil jugoslovansko državljanstvo.' 02 Kot poročajo viri italijanskega zunanjega ministrstva, je bilo marca 1947 v Eboliju še 11.700 jugoslovanskih beguncev (od tega 10.000 Srbov), v Jesi 900, v Barletti 700, 398 399 * 401 * 398 ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30, poročilo o položaju Jugoslovanov, pristašev kra ­ lja Petra v Italiji, 22. april 1946. 399 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30, Odhod jugoslovanske emigracije iz Italije, 2. julij 1946. "w ASDMAE, Al ’ 1946-1950, Jugoslavia, b. 30. dopis glavnega tajnika italijanskega zunanjega mini ­ strstva R. Prunasa admiralu E. W. Stonu, 29. september 1946. 401 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 12, poročilo generalnega konzulata Italije v Londonu zunanjemu ministrstvu, 22. november 1946. '°2 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 31. nota političnega predstavništva FLRJ italijanske ­ mu zunanjemu ministrstvu, 11. marec 1947. 184 v Traniju 2200 in približno 300 zunaj taborišč v službi zavezniških organizacij. Za razseljene po Italiji ni zbranih podatkov, a samo v Rimu jih je bilo 2000. Med Sloven ­ ci je bilo največ privržencev SLS, medtem ko so bili Hrvati razdeljeni na privržence Vladka Mačka in ustaše, ki pa jih je bilo malo in so jih drugi gledali z nezaupanjem. Večina se je takrat pripravljala na izselitev v Južno Ameriko. '°5 Jugoslovanske oblasti so maja 1947 znova zahtevale izročitev »quislingov«, ki so še bili v Italiji, in takojšnjo razpustitev begunskih taborišč. 101 Ves čas po vojni, zlasti pa po izidu odloka o amnestiji, so v okviru Jugoslovanske misije za repatriacijo med lemi begunci propagirali vrnitev, za katero se je odločil le manjši del. Odlok o amnestiji je za tiste, ki se ne bi vrnili, predvideval izgubo držav ­ ljanstva. Ozna (UDV) je ob tem tudi ugrabljala ljudi in nekatere politično aktivne tudi umorila. '°5 Jugoslovanska misija za repatriacijo je delovala še leta 1947, a se je tudi takrat za repatriacijo odločilo le malo tistih, ki so še bili v zbirnih taboriščih. ,oh Zahodne sile pa niso pomagale le beguncem, ampak so podpirale tudi t. i. bande, ki so po koncu vojne nastajale v Jugoslaviji. Kot piše Gorazd Bajc, so bile bande v letu 1945 še neorganizirane in med seboj nepovezane, a vse so skušale vzpostaviti stike tako med seboj kot z emigracijo za mejo, zlasti najbližjo v coni A in na Koroškem. V naslednjih dveh letih pa se je emigracija v Italiji in Avstriji organizirala in skušala združi ­ ti te skupine in ustanoviti nove, ki so jih pošiljali v Jugoslavijo. Tam so bile hitro razbite. Posamezniki so sodelovali tudi z britansko ali ameriško obveščevalno službo. 107 Na območju PNOO so leta 1945 ponekod še delovali domobranci, ustaši in četni ­ ki, najbolj aktivno v okolici Idrije, zato je morala Narodna zaščita narediti vse, da »bodo ti ostanki fašističnih band čim prej uničeni. V ta namen morajo NZ zasledovati te postopaške bande in jim postavljati po vaseh zasede. Podučevati je treba ljudi, da ne smejo nuditi zavetja posameznikovi ali skupinam in da takoj prijavijo najbližji edi- nici NZpojavljenjeposameznikov ali skupin izdajalcev. Večje število domobrancev, pripadnikov Volkssturma in Wehrmanschafta se je preobleklo v civilno obleko in se tako vračajo na svoje domove. Vračajo se tudi nekateri Kočevarji, ki so se leta 1941 pro­ stovoljno izselili s kočevske zemlje. NZ mora te ljudi aretirati in jih takoj predati sodišču. Takoj po odhodu Jugoslovanske armade sredi junija 1945 so v coni A začeli or ­ ganizirati mrežo, ki bi emigracijo v Italiji povezala z ilegalnimi skupinami za mejo. V Trst je že avgusta 1945 prišel general Miodrag Damjanovič, adjutant kralja Petra. Po nepotrjenih vesteh je imel stike tudi z Britanci in je pripravljal mobilizacijo pro- 403 404 405 * 407 408 403 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30, poročilo: Jugoslovanska politična emigracija v Ita ­ liji, nepodpisano, 28. marec 1947. 404 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30. dopis italijanskega zunanjega ministrstva amba ­ sadam v Londonu, Moskvi in Parizu, 22. maj 1947. 405 ASDMAE, AP 1931—1945, Jugoslavia, b. 149; AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepod ­ pisano, 14. september 1945- V njem pišejo o izjavi I. Martelanca, ki je poročal v Trstu, da parti ­ zani nagovarjajo ljudi, naj se vrnejo v domovino, a jih ti ne poslušajo. 4(16 ASDMAE, AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 31, poročilo: Obisk Jugoslovanske misije za repatria ­ cijo v taborišču v Alberobello (Bari), nedatirano, verjetno junij 1947. Od 43 žensk v taborišču se jih je za vrnitev odločilo pet, med njimi dve ali tri Slovenke; isto, dopis italijanskega notranje ­ ga ministrstva zunanjemu, 9- september 1947. 407 G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 54-63. 408 AS, MNZ, 301/2, Ozna za Slovenijo, dopis PNOO, odseka za notranje zadeve (Danilo Milič) okrožnim NOO in okrožnim načelstvom NZ, 29. maj 1945. 185 stovoljcev s Primorske za kraljevo vojsko, ki se je snovala v okolici Benetk in Trevi- sa. Isti mesec so jugoslovanski obveščevalci poročali o množičnih prihodih emigran ­ tov, tudi vojakov, na območje cone A Julijske krajine, kjer naj bi bili v pripravljenosti za morebiten napad na Jugoslavijo. V Trstu je bil sredi septembra 1945 tudi Miha Krek. Boris Kraigher je konec avgusta 1945 poročal CK KPS: »Z vsega se vidi, da je reakcija zelo močno na delu in da bomo morati verjetno kmalu računati tudi z možnostjo kakih oboroženih incidentov. Mi bomo vse te govorice še točno preverili, vendar mislim, da moramo v času mirovne konference računati s podobnimi provokacijami ,«109 Po nekaterih poročilih naj bi bilo v Trstu in okolici konec septembra 1945 kar deset tisoč četnikov, ki bi jih v primeru spopada med Jugoslavijo in zavezniki sled ­ nji oborožili in uporabili." 0Te paravojaške enote, s katerimi so zahodni zavezniki je ­ seni 1945 okrepili pritisk na Jugoslavijo, so zavezniki že pred januarjem 1946 umaknili. Del je odšel v Benečijo, kjer so se pridružili osoppovskim enotam in drugim »ostankom fašizma«; “Tako te bande v skupnosti nadaljujejo svoje ravnanje, vsestransko podpi­ rane bodisi od zaveznikov ali od italijanske vlade same.«"' Del se je iz okolice Trsta umaknil v notranjost Italije, kjer so bili v glavnem razporejeni v taboriščih v okolici Trevisa, Bologne, Forlija in v južni Italiji. Imeli so vojaške vaje in bili vključeni v na ­ stajajočo Jugoslovansko kraljevo armado ali, kot so jo imenovali, v vojsko kralja Petra. Politični in vojaški pouk so imeli četniški oficirji po navodilih britanskih višjih oficir ­ jev."- Taborišči, kjer so se urili, sta bili Forli in Eboli, kjer je bilo osem do devet tisoč mož vseh narodov Jugoslavije. Poročali so tudi, da je bilo v Vidmu tri tisoč domo ­ brancev in četnikov, oboroženih in v britanskih uniformah, ki pa so po nepreverjenih podatkih verjetno bili v sestavu angleške ali ameriške vojske." 5 Po podatkih obveščevalnega centra 2. slovenske divizije Narodne obrambe naj bi večje skupine konec leta 1945 odšle tudi s Koroške v Italijo, kjer naj bi se priključile formacijam kra ­ ljeve vojske." 1 Jugoslovanski obveščevalci v začetku leta 1946 poročajo tudi o tem, da je jugo ­ slovansko emigrantsko vodstvo spoznalo, da je bolje odstraniti najbolj kompromitira ­ ne ljudi. Zato so hkrati z novačenjem ljudi za jugoslovansko vojsko v emigraciji v ta ­ boriščih izvedli čistko, saj naj bi tisti, ki so imeli krvave roke, kvarili ugled drugim, ki naj bi imeli nalogo v tujini predstavljati novo, pravo in neomadeževano Jugoslavijo." 5 409 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 25- avgust 1945- 410 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijska poročila za september, oktober 1945, nepodpisana; f. CK KPS, šk. 38, obveščevalna poročila komande VAT, september, oktober 1945; šk. 39, poročila obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, september, oktober 1945; G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 63-65. AS, I, f. CK KPS, šk. 39, 20-dnevno poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO za čas od 1. do 20. januarja 1946 (podpisana šef obveščevalnega centra P. Štukelj in načelnik štaba F. Tavčar). 412 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, redno mesečno poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizi ­ je NO za čas od 1. do 31- januarja 1946 (podpisana šef obveščevalnega centra P. Štukelj in na ­ čelnik štaba F. Tavčar). 413 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, redno mesečno poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizi ­ je NO za čas od 1. do 28. februarja 1946 (podpisan šef obveščevalnega centra P. Štukelj). 414 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, 20-dnevno poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO za čas od 1. do 20. januarja 1946. 415 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, redno mesečno poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizi ­ je NO za čas od 1. do 28. februarja 1946. 186 r Slovenska emigracija v Italiji je bila združena v Slovenskem narodnem odboru, v katerem sporov med posameznimi političnimi usmeritvami ni bilo, imeli pa so Fi­ nančne težave. Katoliški krog je bil nekoliko bolje oskrbljen, saj so dobivali pomoč iz Vatikana in od duhovščine ter tudi iz Amerike. Bila pa so posamezna trenja zno ­ traj samih skupin, ki jih je Andrej Uršič v zaslišanju na UDV pripisal boju za politično vodstvo. Največ sporov je bilo s katoliškimi Stražarji, ki so bili zelo dogmatični, jezuiti v civilnih oblačilih, kot jih je označil Uršič. Njihov član Ciril Žebot je propagiral t. i. Cordon sanitaire med Vzhodom in Zahodom v obliki konfederacije med Jadranskim, Egejskim in Crnim morjem kot krščanski obrambni zid pred Sovjetsko zvezo." 6 Največ vodilnih političnih emigrantov je bilo v Rimu, kjer je bilo septembra 1945 kakih petsto Slovencev. Liberalna smer - narodnjaki, zlasti oficirji, so bili prepričani Jugoslovani in za kralja, medtem ko so drugi politiki omahovali med ohranitvijo kra ­ ljevine Jugoslavije ali neko drugo državno tvorbo, ki so jo največkrat razumeli kot po ­ donavsko federacijo. Vsi pa so priznavali nesporno vodilno mesto Mihi Kreku, ki je imel dostop tudi do uradnih predstavnikov zaveznikov, ker naj bi bil edini med nji ­ mi nekompromitiran. Verjetno obveščevalec Ozne je slikovito poročal o razmerah med jugoslovansko emigracijo septembra 1945: -Vkratkem se more Rim kot središče jugoslovanske emigracije oceniti sledeče: polit ičarji - en kup ministrskih kandida­ tov, vojaki - sami kandidati za generalske naslove, pripravljeni vedno poriniti nož v hrbet drugemu, samo da dosežejo lastne osebne cilje. Vse pa druži eno - sovraštvo proti Titovi Jugoslaviji. «"7 Vodstva slovenskih strank SLS, JNS, odbora za Slovenijo, in SSJ, odbora za Slo ­ venijo, so v Rimu 29- oktobra 1945 izdala razglas o totalitarnem Titovem režimu, v katerem je bila, kot so zapisali, edina realna politična sila partija. Vse drugo, kar je delovalo pod oznako OF, tako razglas, je bilo brez pomena in samo zato, da bi se dalo režimu videz demokratičnosti. Titov režim je prišel do oblasti samo s krvavim terorjem in prevaro, da je nekakšno osvobodilno gibanje. Na oblasti naj bi se obdržal samo s svojo strankarsko vojsko, tajno in javno strankarsko policijo in svojimi posebni ­ mi sodišči. Najvažnejša skupna naloga demokratičnih političnih strank je bila tako ob ­ nova javnega življenja po načelih demokracije. Zahtevali so kontinuiteto kraljevine Jugoslavije kot federativne države SHS, o obliki vladavine pa naj bi odločilo ljudstvo. Razglas so zaključili: -Podpisane stranke odklanjajo vsako sodelovanje in tudi vsako razpravljanje hi dogovarjanje z OP ali z Avnojem, ker vidijo v teh dveh organiza­ cijah totalitarne politične tvorbe z delovnimi metodami fašističnega značaja. Pri­ pravljene so pa stopiti v razgovore s komunistično partijo.«'™ Marca 1947 je bil v taborišču Riccione sestanek slovenske emigracije, ki je pripa ­ dala liberalnemu krogu, na katerem je bila navzoča tudi tržaška skupina. Na sestanku so obravnavali med drugim tudi vprašanje izselitve v Argentino, kar je zanimalo tudi Andreja Uršiča, če ne bi mogel več živeti v Gorici ali Trstu. Ko so obravnavali med ­ narodni položaj, so ugotovili, da so se ZDA odločile prenehati s politiko popuščanja v korist komunizmu (Trumanova »vojna napoved«), Zato so predvidevali spopad in je bilo za slovensko emigracijo najbolje, če bi se umaknila s prizorišča bodočih bojev. V Argentino naj bi šel tudi ves Slovenski narodni odbor s Krekom na čelu, vendar si 416 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, oktober 1947. "'AS, I, f. AIS, ae 154, posebno poročilo iz Rima, 12. september 1945. 418 AS, I. f. AIS, ae l6l, razglas SLS, JNS, odbora za Slovenijo, SSJ. odbora za Slovenijo, 29- okto ­ ber 1945. 187 je kasneje premislil in ostal v bližini drugih jugoslovanskih vodilnih politikov. Poleg Argentine, kjer je bilo pred tem že 25-000 Primorcev in kamor bi jih lahko odšlo 10.000, so iskali možnosti naselitve tudi v Evropi. S pripravami na izselitev so izde ­ lali tudi politični sporazum za vrnitev v domovino." 9To kaže tudi na veliko mero naiv ­ nosti, saj so še vedno računali s hitrim koncem »Titovega režima». Slovenski begunci, med katerimi so pripadniki oboroženih enot imeli status vojnih ujetnikov, so bili v Italiji nameščeni v taboriščih Folli, Cesena, Riccione, Fermo, Santa Cesarea in verjetno tudi v Sorrentu. Veliko jih je bilo razseljenih po celi Italiji, največ v Trstu in Rimu. V Forliju je bilo septembra 1945 dvesto slovenskih četnikov in šeststo primorskih domobrancev, oboji pod komando generala Ivana Prezlja - Andreja. Med slovenski ­ mi četniki in domobranci naj bi bili spori zaradi sodelovanja z okupatorjem, saj so bili prvi prepričani, da so bili zgolj ilegalci in da bodo gotovo dobili nagrado za svo ­ je sedanje trpljenje. V tem taborišču je bilo tudi približno sedemdeset pripadnikov šta ­ jerskega Melaherjevega četniškega odreda. V Ceseni je bilo med četniki tudi 150 Slo ­ vencev. V Riccioneju, ki je bilo civilno taborišče, je bilo petsto Slovencev in Slovenk, med njimi tudi Primorke. Nekateri so se pred septembrom 1945 že vrnili domov.' 20 Domobrancev je bilo največ v taborišču Servigliano (Ascoli Picceno), in sicer febru ­ arja 1946 1300, med njimi tudi družine, 20 duhovnikov in večje število tistih, ki so jih jugoslovanske oblasti, kot so pisali obveščevalci 2. slovenske divizije NO januarja 1946, obtoževale vojnih zločinov. Odnosi med obremenjenimi in tistimi, ki so bili le navadni vojaki, so bili občasno zelo zaostreni.' 21 Mnogi, ki so ob koncu vojne pobegnili pod vplivom propagande, pravzaprav niso imeli nobenega razloga za beg. Konec maja 1945 je bilo v taborišču v Monigu pri Tre ­ visu 422 1200 Slovencev, ki so tja pribežali večinoma iz Ljubljanske pokrajine. V nepod ­ pisanem poročilu jugoslovanskega obveščevalca z dne 5. junija 1945 piše tudi: “Del teh je kompromitiran radi »domobranstva« ali zveze z dmb, ni pa med njimi nobene­ ga uniformiranega dmb. Izgleda pa, da je večina teh pribežala sem pod pritiskom in ustrahovana po govoricah, razširjenih iz vrst reakcije, kakor npr. o samovoljnih justifikacijah v masah brez sodnega postopka, pljačke, razlastitve imovine, prisilne ­ ga dela ipd. ... Radi majhnega števila in politične razcepljenosti verjetno niso v sta ­ nju politično se organizirati in stvoriti organizacijo, ki bi lahko škodila demokrati­ čnim silam pri nas. Pripadniki domobranstva so se trenutno skrili pod krinko ’kralju zvestih ’, da bi na ta način našli večjo zaščito in pomoč pri zaveznikih. Zaenkrat zavezniki postopajo z njimi nadvse hladno in se ne ve, kaj z njimi nameravajo ... Imam vtis, da je mnogo teh pripravljenih vrniti se takoj domov, čim dobijo zaneslji ­ vo potrdilo, da so vse tartanske vesti popolnoma neresnične in da doma vlada red 119 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, nedatirano. 420 AS, I, f. AIS, ae 154, posebno poročilo, 10. september 1945- 421 AS, I, f. AIS, ae 155, poročilo poverjenika Jurija, 21. februar 1946; ae 154, posebno poročilo, 10. september 1945; f. CK KPS, šk. 39, redno mesečno poročilo obveščevalnega centra 2. slo ­ venske divizije NO za čas od 1. do 31- januarja 1946; isto, 20-dnevno poročilo, 1. do 20. januar 1946. V njem med drugim navajajo, da sta v taborišču Servigliano tudi »črnorokec Vinko Levstik», ki je imel tudi razna politična predavanja, in Ivan Kožar. 422 Begunci iz taborišča v Monigu pri Trevisu so bili septembra 1945 prepeljani v taborišče pri Anconi, verjetno Servigliano, v AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 14. sep ­ tember 1945. 425 AS, I, f. AIS, ae 154, Poročilo o jugoslovanski emigraciji v vzhodnem delu severne Italije, 5- junij 1945. 188 in zakon.«'15 Ozna je menila, da je bilo v taborišču Riccione petindvajset odstotkov takšnih, ki so »škodovali našemu pokretu«, petindvajset odstotkov kriminalcev in kar petdeset odstotkov tistih, ki jih je propaganda prevarala. 121 Veliko ljudi se je želelo vrniti domov, niso pa našli dovolj moči, da bi to tudi sto ­ rili. Precej je bilo usod, podobnih tej, o kateri poročajo v začetku septembra 1945: «Star očanec iz lagerja v Italiji pripoveduje: Sina so mi spravili k belim, kjer je padel. Imel sem srednje veliko kmetijo, kjer sem sicer s trdim delom preživljal svojo družini ­ co. Po sili so me spravili od doma - nisem hotel - branil sem se - ker je težko pusti ­ ti svojo bajtico in iti v negotovost, posebno na stara leta - vendar prišli so gospod župnik in rekli, kaj dei vendar mislim, da v 14 dneh se itak vrnemo z Angleži kot zmagovalci in tedaj si boste za mal denar lahko kupili lepo kmetijico - ker bo po­ sestva dovolj- saj jih poznamo vse partizanske sodelavce. Kdor ne gre z nami je ko­ munist, je za Tita. No in kaj sem hotel, šel sem - sedaj pa sem brez vsega - brez denar­ ja, gospodje župniki pa vidim kar dobro živijo. Imam samo eno željo še, hotel bi na svoji zemlji zatisniti oči. Ubogi narod zapeljani.«' 15 Iz taborišča v Monigu pri Trevisu, kjer je bilo poleti 1945 približno tisoč ljudi, naj ­ več civilistov in precej duhovnikov, je ohranjen zapis o pogovoru z ljubljanskim kate ­ hetom Jankom Sedejem. 126 Sedej naj bi med drugim izjavil, da hočejo skoraj vsi civilisti iz Trevisa domov, vendar se bojijo, ker se širijo govorice, da v Jugoslaviji pobijajo in zapirajo ljudi vse povprek. Ljudje vsemu ne verjamejo in hkrati spoznavajo, da do spo ­ ra med Sovjetsko zvezo in zahodnimi zavezniki, na katerega so upali voditelji, očitno ne bo prišlo. Ljudje so tudi skrivaj brali Primorski dnevnik, zato je odlok o amnestiji vzbudil veliko zanimanja. Katehet Sedej naj bi tudi izjavil: »faz sem bil v Ljubljani pro­ ti komunizmu, nisem pa storil nikomur ničesar hudega ... Sedaj, ko je KP prišla na oblast, je pač to treba upoštevati in jo priznati za oblast.« Za beg se je odločil zara ­ di razpoloženja okrog škofa, ki pa sam sicer ni dal naloga za pobeg. »Razširjali so glasove, da partizani duhovnike vse pobijejo.« Dodal je, da so tamkajšnji italijanski duhovniki jezni na slovenske, ker po njihovem niso imeli pravilne politike, saj se ne bi smeli vezati na okupatorja, sploh pa ne bi smeli zapustiti naroda. Pisec poročila poleg pogovora s Sedejem opisuje težak položaj kmetov v taborišču, ki so ostali brez dela, medtem ko je inteligenca dobivala službe. Ljudje naj bi tudi opazili, da imajo voditelji, ki so občasno prihajali na obiske, veliko denarja. Tiste, ki so se zanimali za vrnitev, so spraševali, kako se bo odlok o amnestiji izvajal in kako bi se vrnili domov. Slovenske oblasti so bile bolj kot za vrnitev duhovnikov, na katere so gledale z neza ­ upanjem, zainteresirane za vrnitev kmetov, otrok in družin.' 27 Nekateri, med njimi tudi vojaki, so prebežali v Jugoslavijo.' 28 V taborišču v Serviglianu, kamor so bili 15. avgusta 1945 premeščeni tisti iz taborišča v Monigu, naj bi vladal »neznosen moralni teror ’Stražarjev “ in duhovnikov nad vsemi, zlasti ženskami. Večina beguncev, zlasti preprosti sloji, so vsakdan bolj * 425 426 427 428 124 AS, I, f. AIS, ae 154, Seznam logorjev naše reakcije. 425 AS, I, L AIS, ae 154, posebno poročilo Ja, 6. september 1945. 426Janko Sedej je bil rojen 1. 1905 v Železnikih in leta 1930 posvečen v duhovnika. Vrnil se je v Slovenijo, nimam pa podatka kdaj, in je umrl novembra 1976 v Ljubljani (podatki F. M. Dolinar in B. Kolar). 427 AS, I, L GO KPJK, ae 388, osebna korespondenca Borisa Kraigherja, poročilo: Iz pogovora z ljubljanskim katehetom Sedejem, ki je zbežal iz Ljubljane in je v Trevisu, nedatirano. Pri pogovoru naj bi bili navzoči Sedej, profesor Uršič, Gabrovec in avtor, ki je nepodpisan. 428 AS, I, f. AIS, ae 154, posebno poročilo Ja, 6. september 1945. 189 naveličani in nezadovoljni in so zlasti kmetje želeli domov." Vedno večji odpor naj bi bil tudi proti voditeljem, saj so ljudje počasi doumeli, da so bili zapeljani in izi ­ grani. 129 Ob tem so bili nekateri voditelji odločno proti vračanju ljudi iz begunskih taborišč v Jugoslavijo, zato so ti še bolj omahovali pri odločitvi za vrnitev.' 50 SLOVENSKA POLITIČNA EMIGRACIJA V CONI A JULIJSKE KRAJINE Kmalu po umiku Jugoslovanske armade iz nove cone A Julijske krajine, že julija 1945, so se slovenski politični emigranti, ki so bili v veliki večini iz osrednje Sloveni ­ je, med njimi je bilo tudi nekaj rojenih Primorcev, začeli naseljevati na tem območju. 151 Ena njihovih glavnih nalog je bila, kot je bilo že omenjeno, vzpostavitev povezave med begunskimi taborišči in Slovenijo, kjer je oktobra 1945 po podatkih slovenskega notranjega ministrstva delovalo 18 t. i. band s 175 možmi, »ki so imele zveze s pobegli ­ mi izdajalci na Koroškem in Primorskem«.' 1,1 Avgusta 1945 so se tako nekateri že svobodno sprehajali po Trstu in se zaposlovali v zavezniških službah. Prišlo je tudi do prvih groženj med emigranti in protifašisti ter do pretepov.' 55 V začetku avgusta 1945 naj bi emigranti v Trstu ustanovili svojo obveščevalno službo in tudi organizirali oborožene trojke, ki so odhajale v Jugoslavijo.' 5' Prihodi slovenske emigracije v cono A so bili načrtovani in dogovorjeni z zave ­ zniško upravo, saj je ta precej emigrantov, res tudi zaradi odklanjanja domačinov, za ­ poslila. Hkrati so potrebne kadre, zlasti za šolstvo, iskali tudi po begunskih taboriščih. Poleg Gorice in Trsta je veliko emigrantov ZVU kot učitelje ali delavce v svoji upravi namestila tudi na podeželju. Emigranti so bili zaposleni ne samo v šolstvu, ampak tudi pri radiu Trst in glasilu Glas zaveznikov.' 55 Pri zaposlovanju duhovnikov, največ kot učiteljev verouka v slovenskih šolah, je pomagal tudi goriški nadškof Carlo Margotti s posredovanjem msgr. Mirka Brumata.' 56 Primorski dnevnik je 18. avgusta 1945 na ­ števal naslednje slovenske emigrante - protikomuniste, ki so prispeli v Trst: Marjan Zajc, Milko Brezigar, kaplan Franc Glavač, Vladimir Žitko, Miloš Stare, Srečko Baraga, Pavle Verbič, Lenko Urbančič, Franček Robič, belogardistični poročnik Novine,' 57 429 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 18. december 1945. 450 AS, MNZ, 600/20, arhiv dr. Albina Šmajda, str. 33- 151 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 20. in 22. julij 1945- Med drugimi naj bi prišel v Trst Vinko Košir, ki je bil četniški organizator, po rodu iz Vipavske doline in je zbežal iz Ljubljane. Kriv naj bi bil za internacije ljudi. Prišla sta tudi Alfred Kralj, četnik iz Maribora, Boris Mihelič, prav tako četnik iz Maribora. 152 AS, I, f. AIS, ae 154, posebno poročilo Ja, 6. september 1945: f. CK ZKS. depeše zvezni vla ­ di šk. 1, dopis slovenskega notranjega ministra Z. Poliča notranjemu ministrstvu DFJ, 13- okto ­ ber 1945. 455 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 35, depeša Vojne misije pri 8. angleški armadi, 10. avgust 1945- 451 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 4. avgust 1945- 455 AS, I, f. AIS, ae 63, pismo načelnika Ozne za Primorsko V. Winklerja - Ferruccia Viktorju (ve ­ rjetno B. Kraigher), 25. avgust 1945.: G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 194-217. 456 AS, I, f. AIS, ae 151, prepis pisma stolnega kanonika v Gorici M. Brumata Francu Jakliču o potrdilu, ki ga je zanj izdal nadškofe. Margotti 30. oktobra 1945 za zaposlitev kot učitelja vero ­ uka na goriških slovenskih srednjih šolah. 457 To je verjetno domobranski poročnik v Klani, Ilirski Bistrici in nato v Trstu, v AS, MNZ, karto ­ teka Ozne. 190 T Drnovšek ,138 belogardistični policijski agent Adamič, iniciator velikih pokolov v Livnu Ivan Babič. 139 Že septembra 1945 so bili v Trstu nekateri vidni predstavniki slovenske politične emigracije, npr. Albin Šmajd, Miloš Stare, Vladimir Žitko in major Peter Horn. Slovensko emigracijo v Trstu naj bi do Šmajclovega prihoda vodil Stare, ki je bil tudi politični vodja katoliškega krila."" Že pred koncem septembra 1945 so imeli emigran ­ ti tudi svoj socialni odbor, ki je bil podporno društvo." 1 Dovoljenje zanj so jim dale zavezniške oblasti in je bil podružnica rimskega jugoslovanskega podpornega društva. Ta naj bi ustanovil tudi menzo za jugoslovanske begunce v Trstu, ki bi jo vzdrževali Britanci." 2 Prihodi emigracije so bili jeseni 1945 še številnejši. Naseljevali so se v Trstu, Gorici in tudi na podeželju. Pojavljati so se začeli tudi letaki, ki so, kot poročajo ju ­ goslovanski viri, »blatiliJugoslavijo in našo oblast»." 1' V Trstu je bilo avgusta 1945 precej hrvaških emigrantov, po nekaterih virih celo do dva tisoč. Bili pa so neorganizirani in tam le začasno, saj se jim bivanje v coni A ni zdelo dovolj varno." 1 Tudi italijanski viri jeseni 1945 poročajo o prihodih jugoslo ­ vanskih emigrantov v Trst, ki so se združevali v posebno organizacijo, katere temelj ­ na naloga je bila priprava na upor proti »Titovemu gibanju«." 3 Politični emigranti so imeli povezavo z organizacijami v Italiji in s centralo v Rimu. Sredi septembra 1945 je bil nekaj dni v Trstu tudi vodilni med slovenskimi političnimi emigranti Miha Krek, a so za njegov prihod vedeli le redki. Krek, ki je že junija 1945 v pogovorih z zavezniki zamenjal geslo Trst k Sloveniji z geslom Slovenija k Trstu, je bil med obiskom v Trstu zelo optimističen zaradi londonskega pogovora s kraljem malo pred tem, na katerem je bil tudi Vladimir Maček. Somišljenike naj bi spodbudil z izjavo, da bodo za božič že doma .146Tudi več drugih podatkov kaže na to, da je emigracija sprva upala na hiter zlom nove oblasti v Jugoslaviji in s tem na vrnitev v nekaj tednih." ’ Sčasoma so spoznali, da se položaj v Jugoslaviji stabilizira, in upali na spremembe spomladi leta 1946."* 138 Verjetno novinar Božo Drnovšek, ki je bil v Ljubljani sodelavec Andreja Uršiča, v AS, MNZ, kartoteka Ozne. 439 Primorski dnevnik, 18. avgust 1945. 440 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 11. in 14. september 1945. 441 AS, MNZ, 600/20, arhiv dr. Albina Šmajda, str. 33. 432 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 14. september 1945. 443 AS, 1, f. AIS, ae 421, situacijska poročila za september, oktober 1945, nepodpisana. 444 AS, I, f. AIS, ae 154, poročilo JDL: Jugoslovanska emigracija v Italiji, 19- avgust 1945- 445 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 8, Novice o aktualnem položaju v Trstu in Julijski kra ­ jini, nedatirano, verjetno oktober 1945. 446 AS, I, f. AIS, ae 154, obveščevalno poročilo Z. Mauser, l6. september 1945; AS, MNZ, 600/20, arhiv dr. Albin Šmajda, zapisnik zaslišanja na UDV, str. 33- M. Krek naj bi bil v Trstu deset dni pred Šmajdovim prihodom 22. septembra 1945; ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, oktober 1947. G. Bajc pa navaja, da je bil M. Krek zelo skeptičen glede možnosti, da bi prišlo do oboroženega posredovanja, ki bi emigraciji omogočilo vrnitev v Jugoslavijo, pri čemer navaja Šmajdovo zaslišanje 8. marca 1946, G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 59- ""AS, I, f. ALS, ae 154, poročilo JDL: Jugoslovanska emigracija v Italiji, 19. avgust 1945. V njem pišejo: »Večinoma vsi emigranti, tabo slovenski kakor srbski in hrvaški, trdijo, da se bodo naj­ kasneje do božiča vrnili v Jugoslavijo.»-, G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 58, 59. 448 AS, I, f. AIS, ae 151, prepis pisma L. K. (verjetno Leopold Kemperle) Rajku Ložarju v Lienz, nedatirano, jeseni 1945. Rajko Ložar je bil arheolog in etnograf, ravnatelj Etnografskega muze ­ ja v Ljubljani. Leta 1945 je emigriral, bil v zavezniških zbirnih taboriščih v Avstriji in od leta 1950 v ZDA. 191 Posamezniki iz emigrantskih vrst naj bi širili strupeno propagando proti DP) in izdali brošurico Resnica o Jugoslaviji. 149 Hkrati so ostro napadali jugoslovanske oblasti. Tako naj bi Bojan Ribnikar, ki je občasno nosil tudi zavezniško uniformo, in Karlo Rosner na novinarski večerji izjavljala, da je Edvard Kardelj za njiju navaden zločinec in izdajalec, ker je Koroško prodal Avstriji, in dodala: »Ce se ne bodo pametni ljudje priključili k njim (ljudem Ribnikarjevega kova), bo izgubljen in prodan tudi Trst.« Izjavila naj bi tudi, da so vsi partizani za njih komunisti in zločinci.' 50 Tudi emigraci ­ ja je, podobno kot nasprotniki komunizma na Primorskem, zagovarjala tezo, da je Jugoslavija izgubila Trst zaradi komunizma. Prepričanje, da bo novi jugoslovanski režim v kratkem propadel, ker so ljudje nezadovoljni, pa jim je dvigovalo moralo. Nezadovoljni naj bi bili tudi nekdanji partizani. Volitve v Jugoslaviji so bile po njiho ­ vem izvedene s terorjem, zato so pričakovali, da jih zahodni zavezniki ne bodo pri ­ znali. 151 Njihovo označevanje nasprotne strani ni bilo nič manj ostro in izključujoče, kot je bilo pisanje krogov SIAU o njih. Medsebojna nasprotja in spomini na medvojno do ­ gajanje so bili še tako navzoči, da ne ena ne druga stran nista bili sposobni niti najma ­ njše samorefleksije in kritične ocene lastnega dela ter priznanja svojega dela krivde. Tako je Koželj v pismu iz Trsta konec oktobra 1945 pisal verjetno o Festivalu dela: «Danes so imeli pri nas partizani manifestacijo. Nabralo se je precej te golazni, iz vseh obližnjih krajev so zbobnani skupaj, da bi predstavljali Tržačane ... Bolelo nie je, kosem videl naše zastave z zvezdo, a tisti, ki so jo nosili, so vpili po italijansko.« 62 Janko Orožen' 55 je v pismu Bojanu Ribnikarju 21. januarja 1946 (pismo je pomotoma prispelo na uredništvo Primorskega dnevnika) ob smrti Ribnikarjevega očeta v ljubljan ­ skem zaporu pisal: "Upajmo, da se bo uresničil naš stari pregovor: Božji mlini melje ­ jo počasi toda sigurno. Tudi krvniki našega naroda prejmejo plačilo. Upam, da ta čas ni daleč.« 6' V Julijski krajini so se tudi širile novice, da se pripravlja pohod na Jugoslavijo in da se v ta namen urita v Italiji dve diviziji jugoslovanskih emigrantov. V Zahodni Ev ­ ropi naj bi bilo kar šeststo tisoč pripadnikov kraljeve vojske pripravljenih na pohod.' 55 Obsojali so podpisno akcijo za priključitev k Jugoslaviji, ki naj bi jo izvajali med ljud ­ mi s pritiskom ali celo z grožnjami. »Tipodpisi,« je menil Ivan Martelanc, »nepomeni­ jo nič... Dokler bo Tito v Jugoslaviji, toliko časa Trst ne bo jugoslovanski. Trst bodo AA okupirali za pet let, medtem pa se bodo prilike toliko uredile, da Trst ne bodo zasedle partizanske bande, ampak prava redna jugoslovanska vojska.«'* S posredo- 149 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 20. september 1945. 450 AS, I, f. AIS, dodatno, obveščevalno poročilo o sestanku novinarjev, 27. september (1945). 451 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, o izjavah Vinka Koširja na sestanku z Mirkom Brezigarjem v Trstu, 24. julij 1945; isto, obveščevalno poročilo, 12. oktober in 9. no ­ vember 1945- 452 AS, I, f. AIS, ae 152, prepis pisma Koželja iz Trsta, nedatirano, konec oktobra 1945. V karto ­ teki Ozne je najti dva Koželja, Marjana, ki je bil študent, in Alojza, ki je bil pripadnik Stražarjev, AS, MNZ, kartoteka Ozne. 455 Janko Orožen, verjetno bančni uslužbenec v Mariboru. Nato je bil v Trstu, kot poročajo, pre ­ cej pasiven. 454 AS, I, f. AIS, ae 155, prepis pisma J. Orožna iz Avenga nad Muranom B. Ribnikarju, 21. ja ­ nuar 1946. 155 AS, I, f. ALS, ae421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 12. oktober 1945- 456 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 14. september 1945- 192 vanjem pri polkovniku Bowmanu so celo skušali preprečiti njeno izvajanje, a so bili neuspešni.' 57 Kljub temu so manj goreči vzpostavili stike. Tako je Bojan Ribnikar uredniku Soče (verjetno Soški tednik) svetoval, naj časopis ne bo preveč protiangleški, ker to škodi Slovencem med mirovno konferenco, saj naj bi zaradi tega pisanja Britanci vedno bolj sovražili Slovence.' 58 Nekateri so se pridružili projugoslovanski demonstra ­ ciji 4. novembra 1945, ki je sledila italijanski manifestaciji, medtem ko so »fašisti na­ padli in blatili jugoslovansko in sovjetsko zastavo*.™ Zanimivo je stališče duhovnika Virgila Ščeka o slovenski emigraciji v coni A, v katerem je izhajal tako iz vprašanja priključitve kot iz vprašanja družbene ureditve v Jugoslaviji. Verski tednik, ki je izhajal v Trstu in ga je podpirala emigracija (verjetno Teden), je objavil izjavo, da so načeloma proti vsakemu iredentizmu. V skladu s tem stališčem »mi bi ne smeli biti več Primorci ampak Odmorci», je komentiral Šček. Za tem stališčem stojijo tisti, ki so odklonili podpis za Jugoslavijo. »Rekli so, da so proti sedanji Jugoslaviji, ker pa drupe ni. so zoper Jugoslavi jo.« Skupino slovenskih emi ­ grantov je obiskal tudi tržaški škof Santin, ki so mu ob obisku ploskali. »Ploskali so škofu,« je komentiral Šček, »tistemu škofu, čigar edina sled v zgodovini bo njegovo preganjanje slovenskega jezika v tržaški škofiji. In temu škofu so kranjski begunci ploskali. Iz tega je jasno razvidno, kakšne sorte so tisti Slovenci.« Hoteli so staro Jugoslavijo in stare razmere. »Azz/ to pomeni v praksi? Da bi Srbi zdaj poklali vsaj mili ­ jon Hrvatov, ker so med vojno ustaški Hrvatje s pomočjo in podporo samega Musso ­ linija pobili pol milijona Srbov ... Da bi Hrvati imeli za kralja Aimana iz katoliške savojske dinastije. Da bi se Slovenci, ki so prvič v zgodovini zdaj edini, spet začeli kregati in med seboj sovražiti in pobijati ... Najbolj si ti ljudje želijo uničenje sociali ­ zma in vrnitev kapitalizma ...Z drugimi besedami, radi bi spet imeli oblast, jaz pra­ vim: Zakaj pa so oblast dali iz rok? Saj so imeli s sabo kralja, v rokah pa bajonete in topove, policijo in ječe. Ako so oblast izpustili iz rok, je to znak, da so bili nespo­ sobni za vladanje. V Trstu trenj v katoliškem emigrantskem krogu, ki je bil med emigranti v Trstu vodilen, naj ne bi bilo in so politično podpirali usmeritve domačina Petra Šorlija. Manj je bilo med emigracijo v Trstu liberalcev, ki so bili tudi manj aktivni.' 61 Katoliško emigrantsko skupino v Gorici so sestavljali največ profesorji, osrednja osebnost naj bi bil, po mnenju Ozne, ravnatelj učiteljišča v Gorici Vinko Brumen.' 62 Tam so imeli tudi več stikov z domačini kot v Trstu, v glavnem s tistimi, ki so se vrnili v Gorico, od koder so se umaknili pred prihodom JA ali pa so iz različnih vzrokov odšli že prej. 157 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša B. Kidriča E. Kardelju, 28. avgust 1945. 458 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 10. avgust 1945. 459 AS, I, f. AIS. ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 5. november 1945. 460 AS, I. f. Boris Kraigher, šk. 1, koncept intervjuja V. Ščeka za Primorski dnevnik, nedatirano, objavljeno v Korespondenci Virgila Ščeka, str. 202. '6I AS, I, f. AIS, ae 154, obveščevalno poročilo Z. Mauser, 16. september 1945; AS, I, f. AIS, do ­ datno, obveščevalno poročilo, februar 1946. V katoliškem krogu v Trstu so bili Jože Peterlin, msgr. Jože Prešeren, Srečko Baraga in drugi. 462 AS, I, f. AIS, dodatno, obveščevalno poročilo, februar 1946. Vinko Brumen je bil med vojno profesor na učiteljišču v Ljubljani, od februarja do aprila 1945 pri deželnem šolskem svetu v Gorici, od oktobra 1945 do septembra 1947, ko je odšel v Argentino, pa ravnatelj slovenskega učiteljišča v Gorici. V Argentini je izdal vrsto publikacij, med drugim leta 1980 zbirko filozof ­ skih esejev in meditacij Naš in moj čas, PSBL. 3/144, 145. 193 Skupaj naj bi snovali t. i. narodni blok, ki bi sc morda pridružil separatističnemu gi ­ banju, hkrati pa naj bi ustanavljali tudi posamezne stranke, zaradi česar se je zlasti Leopold Kemperle povezoval tudi s Trstom, z Bojanom Ribnikarjem in duhovnikom Petrom Šorlijem. 165 Kljub temu je bilo tudi v Gorici nekaj nezaupanja med domačini in emigranti, ter celo med emigranti, ki so tudi imeli pomisleke do tistih, ki so bili najbolj komprimitirani.' 6' Dotedanji spori med liberalci so se nadaljevali tudi po prihodu v cono A Julijske krajine, vendar zaradi splošnega položaja niso bili tako ostri.' 65 Maja 1946 so jugoslo ­ vanske organizacije poročale o Andreju Uršiču, voditelju mlade JNS v Ljubljani, sicer domačinu iz Kobarida, ki pa se javno takrat ni udejstvoval, deloval pa naj bi v okviru svojih znancev, zlasti trgovcev in gostilničarjev. ZVU je v, za jugoslovansko stran pro ­ blematičnem, Breginjskem kotu kot učitelje zaposlila tri emigrante, pravnike iz Lju ­ bljane. Od teh je bil vsaj Ivan Bole povezan z Uršičem, ni pa jasno, če so bili ti stiki tudi politični. Drugače pa se liberalci niso javno udejstvovali in so skušali najti neko srednjo pot.' 66 S pomočjo ZVLI se je v središče emigracije vse bolj spreminjal slovenski radio Trst, ki je začel oddajati takoj po osvoboditvi v okviru MOS Trst. Po svojem prihodu je ZVU prevzela nadzor in začela zaposlovati Slovence, ki so nasprotovali OF, ti pa so bili v Trstu predvsem emigranti. Pomembne naloge so prevzeli pri informativnem progra ­ mu in tako uveljavljali ••protidemokratično zahodno politiko«. V letu 1945 so se na radiu zaposlili emigranti Jože Peterlin, Drago Cimperšek in Vida Wolf. Še bolj izrazito je ZVU posegla v razmere v slovenskem radiu leta 1946, ko je bila 15. junija ustanovljena samostojna slovenska radijska postaja. Zamenjano je bilo vodstvo, dotedanji šef slo ­ venskih oddaj Gojmir Demšar je dobil le glasbeni oddelek, na njegovo mesto pa je bil imenovan Jože Lipovec. Zaposlili so še druge emigrante in proti ljudski demokraciji usmerjene ljudi, tako da je »govorni del prešel popolnoma v roke reakcije inje razum­ ljivo, da so vse te oddaje postopoma dobile značaj sredstva propagande proti državam ljudske demokracije.«S\ov oreška radijska postaja je imela v zavezniški politiki in v poli ­ tiki novim jugoslovanskim oblastem nenaklonjenih pomembno mesto tudi zato, ker so prek nje širili novice tudi v Slovenijo.' 67 Posamezna posredovanja SIAU in MOS Trst so kljub temu uspevala do konca leta 1946. Takrat je vodstvo radia prevzel Jože Germ, ki je nekatere naklonjene SIAU tudi odpustil. Na radiu so se zaposlili tudi sodelavci časopisa Glas zaveznikov, ko je ta prenehal izhajati (Alfred in Tatjana Pipan, Božo in Miran Drnovšek). Največ stikov z vodstvom radia sta imela Leopold Kemperle in Srečko 465 AS, I. f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 10. in 17. september 1945- 46’ AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 20. september 1945- Med drugim na ­ vajajo pomisleke Bojana Ribnikarja o Albinu Šmajdu. 465 ASOVA, m. Andrej Uršič, zapisnik zaslišanja na UDV, oktober 1947. 466 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. Andrej Uršič se je kot domačin iz Kobarida vključil v priprave za ustanovitev SDZ na Goriškem, v ka ­ teri emigranti formalno niso sodelovali. Bil je tudi urednik njenega glasila Demokracija, glej str. 139-149. 'l6 ~ AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 7, Pregled delovanja slovenske radijske postaje v Trstu od osvobodi ­ tve do danes, nepodpisano, nedatirano; f. AIS, dodatno, poročilo poverjenika Logarja, 2. marec 1946. Zavezniki naj bi hoteli postaviti slovensko postajo, ki bi bila zasedena s »samimi reakcio­ narnimi elementi, načrtno širila vesti v Jugoslaviji in tako vzpodbujala tamkajšnje reakcio­ narne kroge. Preko te postaje bodo takorekoč naši emigranti tu dobili vezo s sovražnimi ele ­ menti v Sloveniji in Jugoslaviji isto, ae 232, seznam osebja s karakteristikami. 194 Baraga. Tako je slovenski radio v naslednjih letih postal v očeh tistih, ki so bili naklo ­ njeni novim jugoslovanskim oblastem, »center protijugoslovanske informacijske službe, zbira okrog sebe uso slovensko reakcijo ter vzdržuje stike s podobnimi elementi na slovenskem Koroškem in v Italiji, pri čemer uživajo vso pomoč zaveznikov».'™ Najpomembnejša osebnost in vodja emigracije v Julijski krajini je bil, od svojega prihoda konec septembra 1945 v Trst, Albin Šmajd. Potem ko ga je Ozna 22. februar ­ ja 1946 ugrabila, naj bi se položaj popolnoma spremenil in je poverjenik Ozne sredi marca 1946 o položaju med tržaško emigracijo poročal: »/Vzc več ni bilo dosti slišati o kakih sestankih, videti ni bilo nikakih kurirjev iz Rima. Zbiranje po kavarnah pa je skora j izumrlo. Niti članov ožje zarotniške družbe, to je Kemperleta, Horna, Slan ­ ca, Žitka ni več videti skupaj, tudi ni več slišati o načrtih za revolucijo v Jugoslaviji. Edino govorjenje in nada je seda j tretja vojna, to je vojna proti SZ. Poudariti je tre­ ba, daje odšlo po izjavi prof. Barage in Kregarja ter drugih večina begu tičev v ta­ borišča v Italiji. Samo v zadnjih 14 dneh je odšlo izmed 200Jugoslovanov 80 Slo ­ vencev. Ostali so v glavnem v Trstu le oni, ki so v angleških službah kot profesorji, prevajalci ipd. Ostala sta še major Horn, Trop in Kemperle ter druga manj važna svojat. Kemperle se še vedno vozi vsak teden v Clorico, kjer ostaja navadno tri dni... Vodilne politične osebnosti slovenske reakcije cone A sedaj ni.«169 Med begunci so že septembra 1945 vzbudile preplah novice, da je v Trst in Pri ­ morje prispelo večje število agentov Ozne, ki jih je iskala tudi zavezniška policija. ,?0 Ozna je že jeseni 1945 začela z ugrabitvami najbolj izpostavljenih predstavnikov emi ­ gracije in hkrati hotela prestrašiti preostale, da bi se umaknili ali nehali delovati. Tako je 26. oktobra 1945 ugrabila Ivana Martelanca in njegovo ženo,' 71 dan kasneje Izidor ­ ja Martinjaka, ki je bil kasneje izpuščen, in kot sem že omenila 22. februarja 1946 Albi ­ na Šmajda. Konec oktobra 1945 so poskusili ugrabiti tudi Miloša Stareta, ki pa je ušel.' 72 Prav tako ni uspela ugrabitev Draga Petkovška, medvojnega urednika domo ­ branskega časopisa Vipavec, v Gorici 10. januarja 1946.175 Po italijanskih virih naj bi 9- decembra 1945 ugrabili tudi Vinka Koširja. Ugrabitve so se dogajala ob belem dnevu in ugrabiteljev skoraj nikoli ni nihče oviral.' 71 Tako 468 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 7, Pregled delovanja slovenske radijske postaje v Trstu od osvo ­ boditve do danes, nepodpisano, nedatirano; f. AIS, dodatno, obveščevalno poročilo, februar 1946. Več o razmerah na Radiu Trst v G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 194-206. 469 AS, I, f. AIS, ae 155, poročilo poverjenika Jaraminja, 17. marec 1946. 470 AS, I, f. AIS, ae 154, posebno poročilo Ja, 6. september 1945- 471 AS, MNZ, osebno gradivo, dr. Ivan Martelanc. Ohranjeno je njegovo zaslišanje na UDV, ki pa je nečitljivo. 472 PRO, FO 371/48953 R18136/15236/92, poročilo Investigation Committee of Venezia Giulia, 2. del, 14. november 1945, str. 206-208, Disappearance of Anti Tito Jugoslavs in Trieste, 1. november 1945. V njem poleg ponesrečene ugrabitve M. Stareta poročajo tudi o izginotju I. Martelanca in žene Amalije ter I. Martinjaka. Poročilo zaključijo: »Upoštevajoč vse okoliščine se lahko zaključi, da so vsi ti dogodki delo Ozne, tajne komunistične policije.« Primorski dnevnik. 19- junij 1946, Razprava pred višjim vojaškim sodiščem v Gorici. Takrat je bila namreč obravnava proti Ivanu Saksidi in Erminu Bratužu, ki sta bila obtožena poskusa ugrabitve Petkovška in nezakonite posesti orožja. Ugrabitev je preprečila zavezniška policija, ki je ugrabitelje tudi aretirala. Obravnava je bila v italijanščini, izjave obtoženih naj bi bile po ­ dane pod pritiskom in ustrahovanjem. 11 AS, I, f. AIS, ae 151, pismo L. K. (verjetno Leopold Kemperle) R. Ložarju, 31. oktober 1945; N. Maganja, Trieste 1945-1949, str. 89; ASDMAE. AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 4. poročilo glav ­ nega poveljstva kraljevih karabinjerjev raznim ministrstvom o položaju v Julijski krajini, 7. ja ­ nuar 1946. 195 italijanski viri poročajo o uboju advokata iz slovenske katoliške stranke, ki naj bi ga izvedla Ozna pri belem dnevu ,170 zato so se ljudje bali, da bo ista usoda doletela tudi najbolj vidne predstavnike proitalijanske politike. 1’'’ Kmalu po Šmajdu so poskusili ugrabiti tudi Franca Šopjanca v Trstu, a se ugrabitev ni posrečila. Krivci so v glavnem zbežali v cono B, štiri pa je aretirala ZVLL Načelnik Ozne za Primorsko Veri Winkler je marca 1946 poročal, naj bi zaradi zapletov, ki so jih takšne akcije povzročile Jugo ­ slaviji na mednarodnem področju, le-te ustavili. 1” Kljub temu najdemo v italijanskih virih podatke o ugrabitvah jugoslovanskih protititovskih eksponentov še v začetku avgusta 1946. 178 Tako so junija 1946 ugrabili zdravnika Passalacqua na poti na nujno zdravniško pomoč v Dolini. 179 Marca 1947 je bil v Komnu ugrabljen Miran Engelman, ki je aprila 1946 pobegnil iz zaporov UDV v Jugoslaviji.' 8" Nato sta bila ugrabljena ured ­ nik Demokracije Andrej Uršič, in sicer ponoči na poti med Robičem in Kobaridom 31. avgusta 1947, in Ferdinand Kalin, oba predstavnika SDZ. O Uršičevi ugrabitvi je poročal tudi časopis La Voce Libera 2. septembra 1947.181 Na razpoloženje med emigracijo so vplivala tudi sporočila o nameravani izročitvi petnajstih vojnih zločincev Jugoslaviji, med njimi tudi Leona Rupnika.' 8- Hkrati pa je nanje naredila močan vtis nesporna množična podpora Slovencev novim jugoslovan ­ skim oblastem, ki jo je bilo čutiti povsod, zlasti ob velikih manifestacijah, na katerih so bili izbruhi navdušenja za Jugoslavijo pristni in ne le posledica propagande. Tudi emigranti, vsaj tisti, ki niso bili ekstremisti, so bili potem, ko so spoznali, da do hitre spremembe režima v Jugoslaviji ne bo prišlo, razdvojeni. Niso hoteli pretrgati vseh vezi z domovino niti niso mogli povsem prezreti prizadevanja tamkajšnjih ljudi za pri ­ družitev k Jugoslaviji. 'Lako so se nekateri slovenski emigranti v Trstu udeleževali projugoslovanskih manifestacij, tudi ob prihodu razmejitvene komisije. 185 Ta krog je ob pariški mirovni konferenci podprl program združene Slovenije, -pri čemer je tre­ ba dati komunistom prav pri njihovih maksimalnih zahtevali«. Hkrati so menili, da bi njihova podpora novim jugoslovanskim oblastem in s tem komunistom koristila le Moskvi in ne Jugoslaviji. Podobno stališče naj bi imeli tudi zavezniki, s katerimi so imeli skupno nalogo, tj. rušenje komunizma.' 8' 475 Tu ne gre za uboj, ampak za ugrabitev Albina Šmajda. '’"ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, poročilo iz Trsta, nepodpisano. 4. marec 1946. '” AS, I, f. ALS, ae 74, pismo načelnika Ozne za Primorsko V. Winklerja - Ferruccia Viktorju (verjetno B. Kraigher), 4. marec 1946. 478 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju v Trstu, nepodpisano, 1. avgust 1946. 4-9 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o položaju v Trstu, nepodpisano, 1. julij 1946. i8" Demokracija, 30. maj 1947. 181 AS, I, f. AIS, ae 148, izrezki iz časopisja. 182 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 30. oktober in 2. november 1945- Leon Rupnik je bil izročen jugoslovanskim oblastem 2. januarja 1946, isto, situacijsko poročilo, 2. ja ­ nuar 1946. 181 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 8. oktober 1945: -Velika manifestacija 7. oktobra - bila nekaj impozantnega, Trst kaj takega še ni videl. Povorka je trajala aro in pol. Ing. Koširje izrazil, da je bila nekaj nepopisnega, dr. Kemperle je v pogledu na maso strmel. Vsi so bili primorani priznati, da je ljudstvo resnično navdušeno za novo Jugoslavijo.«-, f. CK KPS, šk. 39, redno desetdnevno poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO za čas od 1. do 10. aprila 1946. 184 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, avgust 1946. 196 7 Med emigranti v Julijski krajini so bili tudi preprosti ljudje, ki niso bili v zavezniških službah in jih je bolj zanimalo preživetje kot politika. Ti so se zavedali, da se bo nji ­ hov položaj z zaostrovanjem odnosov z Jugoslavijo še poslabšal. Jeseni 1945 jih je najbolj skrbelo, kako bodo preživeli zimo, zato se je marsikdo želel vrniti domov. V Julijsko krajino je prišlo tudi veliko emigrantov iz Italije, ki so tam skušali dobiti pove ­ zavo z domovino. 11,5 O njih je razpravljalo tudi predsedstvo PNOO, ki je predlagalo jugoslovanski vladi, da ustanovi pri štabu za repatriacijo poseben odsek, ki naj bi olajšal njihovo vrnitev. '* Predvsem v Gorici je bilo tudi veliko slovenskih beguncev iz cone B. Tam so aprila 1946 za pomoč beguncem ustanovili društvo slovenskih be ­ guncev, ki mu je predsedoval msgr. Srečko Gregorec, |S‘ rojen v Mengšu, sicer župnik iz Šturij v Vipavski dolini in tedaj učitelj v verskih šolah v Gorici. Društvo, ki je ime ­ lo ob ustanovitvi približno sto članov, je izdelalo tudi evidenco slovenskih beguncev, ki so bili prej internirani v taborišču Riccione in so se zdaj vračali v Julijsko krajino. Bilo naj bi sicer apolitično društvo, vendar se je po mnenju karabinjerjev borilo tudi proti Titovim komunistom in podpiralo slovansko kraljevo gibanje (movimento monar ­ chico slavo). 188 Ozna (nato UDV) je zbirala informacije o profesorjih emigrantih, ki jih je v sloven ­ skih šolah zaposlovala ZVU. SIAU in prosvetna komisija PNOO sta ZVU tudi očitali, da hkrati, ko je zaposlovala emigrante, ni ničesar storila za vrnitev tistih primorskih profesorjev, ki so bili v času fašizma izgnani v notranjost Italije.' 89 Karakteristike teh profesorjev, ki jih je izdeloval npr. prosvetni odsek PNOO, niso povsem šablonske, ampak so ločili med posamezniki, ki tudi niso bili vsi enako goreči nasprotniki komu ­ nizma in nove Jugoslavije. 190 Nekateri med emigranti so iskali sožitje s tamkajšnjimi prebivalci. Vladimir Žitko, ki je po svoji lastni izjavi zbežal pred JA v -onem političnem razpoloženju, ki so pa ustvarjali nacijašistični elementi takrat, ko so bežali celo številni simpatizerji OP«, kot poročajo, »od svojega imenovanja dalje, ne le da ni nikdar postopal proti, mar­ več je tudi upošteval zahteve prosvetnega odseka pri PNOO in se zadnje tedne na­ ravnost ravnal po njihovih navodilih«. Podobno naj bi ravnal tudi Martin Jevnikar, 185 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 9- november in 14. december 1945. 486 AS, I, f. PNOO, m.l, zapisnik seje predsedstva PNOO, 29. oktober 1945. 487 Srečko Gregorec, glej op. 373, str. 179 188 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo glavne komande kraljevih karabinjerjev različnim ministrstvom, 28. april 1946. 489 AS, I, f. CK KPS, šk. 38, obveščevalno poročilo komande VVP, 23- avgust 1945. 494 AS, I, f. AIS, ae 162, ae 318; AS, MNZ, osebna gradiva, dr. Srečko Baraga, Komisija za ugo ­ tavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, dokazni material zoper pro ­ fesorje kolaboracioniste (prepis datiran s 23- januarjem 1946): »1. Srečko Baraga, pred itali ­ janskim zlomom odpadel od OP, grozil z zapiranjem dijakov aktivistov, sestavil šifriran spisek vseh profesorjev ljubljanskih gimnazij, nasprotnikov bega; 2. Pavel Verbič, osebne aretacije ob božičnih praznikih itd; 3 Alojzij Geržinič, še pod okupacijo profesor domobranske gimnazi ­ je v Idriji; 4. Martin Jevnikar, domobranski obveščevalec na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ma­ ščevalen ni bil, čeprav je marsikaj vedel'; 5. Vincenc Beličič; 6. dr. Ivan Vrečar, profesor vero ­ uka na klasični gimnaziji v Ljubljani, osebno zelo pošten ter je odtočno odklanjal pisanje katoliškega časopisja o OP. Zlasti se mu je zdela ogabna gonja Slovenskega doma. Bi! je dejan­ sko simpatizer OP. Ob osvoboditvi je zbežal zaradi splošne psihoze iz Ljubljane, ker je bil mnenja, da bo slovenska duhovščina kolektivno kaznovana radi ponašanja nekaterih duhovnikov; 7. Vinko Brumen, sedaj ravnatelj slovenskega učiteljišča v Gorici; 8. Vladimir Zitko, takoj po okupaciji organizator bega.« 197 ki ni »nikdar nastopal proti prosvetni komisiji PNOO in tudi odobraval vse socialne in politične reforme ter smatral, da je povratek v staro dobo nemogoč«. Celo Anton Kacin, ki so ga sicer označevali kot bližnjega sodelavca Janka Kralja, naj bi v glavnem upošteval potrebe goriške okrožne prosvetne komisije.' 91 Najbolj ostri so bili napadi SIAU in slovenskih oblasti na Srečka Barago, ki so ga v Ljubljani obsodili kot vojne ­ ga zločinca, s čimer so ga predvsem hoteli onemogočiti v njegovem delovanju pred ­ stojnika slovenskih šol. Po mirovni pogodbi in ustanovitvi STO so si emigranti, ki so živeli na Goriškem, poiskali službe v prihodnji coni STO, nekateri pa so se pripravljali na preselitev v dru ­ ge države. Tudi listi, ki so bili na območju prihodnjega STO, so, z nekaterimi izjema ­ mi, v naslednjih letih odšli. Največ se jih je izselilo v Argentino. SLOVENSKE ŠOLE Področje šolstva je bilo tisto področje, pri katerem je prihajalo do največjega nasprotovanja med Slovenci, ki so bili naklonjeni novi Jugoslaviji, in slovensko emigra ­ cijo ter tudi med prvimi in ZVU. To področje je v literaturi že temeljito obdelano, zato tu navajam le nekaj poglavitnih poudarkov. 192 V okviru prosvetnih odsekov pri PNOO, MOS Trst in pri okrožnih NOO so že v času jugoslovanske zasedbe delovali posebni referenti za slovensko in italijansko šolstvo. ZVU je sicer vzpostavila stari italijanski šolski sistem, hkrati pa tudi obnovi ­ la slovenske šole. Šolski referent John P. Simoni je imenoval posebne svetovalce za 191 AS, MNZ, osebno gradivo, dr. Srečko Baraga, dopis referenta za prosveto PNOO Zorka Je ­ linčiča javnemu tožilstvu za Slovenijo: Poročilo in izjave o kolaboracionističnih profesorjih v Trstu in Gorici, 14. december 1945. Profesor Žitko je bil v šolskem letu 1945/46 okrožni inšpek ­ tor v Trstu, nato pa ravnatelj nižje srednje šole. S. Baraga v odgovoru na zaupno pismo sovrain- tendenta V. Rubinija med drugim zapiše, da Žitko ne le, da ni hotel nadzorovati šole, »ker se je bal priti navzkriž s komunisti, ampak se je redno dogajalo, da sploh nerednosti na šolah ni prijavil prosvetnemu oddelku ... Dalje je Žitko predlagal za namestitev hude komuniste, ki so bili poslani iz Jugoslavije in so kar očitno delali proti ZVU."T<čs.o naj bi ravnal, ker je »v Ju­ goslaviji pustil svojo tvornico mila in mislil, da jo bo na ta način rešil.«-, A. Geržinič, Boj za slovensko šolstvo na Primorskem, str. l6l. 492 Slovensko šolstvo 1945-1985 (Na Goriškem in Tržaškem), zbornik, Trst 1986; S. Baraga. Za ­ četki slovenskega šolstva na Primorskem pred 30. leti, Sij slovenske svobode, Buenos Aires, april 1976; S. Bratina, Nelahka pot do resnice (Ob 50-letnici slovenskega povojnega šolstva v hvaležen spomin na dr. Srečka Barago, dr. Antona Kacina, dr. Avgusta Sfiligoja). Trst 1996; isti, Petdeset let slovenskih šol, Koledar goriške Mohorjeve družbe, Gorica 1995, str. 65-69; A. Ga ­ brič, Oživljanje kulturne dejavnosti na Primorskem v očeh slovenske kulturne politike. Primorska srečanja, 1. 14, 1990, št. 104-105, str. 139-144; isti. Aera Histriae: A. Geržinič, Boj za slovensko šolstvo na Primorskem, Buenos Aires 1983; M. Jevnikar, Od 40-letnici obnovitve slovenskih šol na Primorskem, Koledar goriške Mohorjeve družbe. Gorica 1986, str. 42-49; R. Klinec, Ob ­ novitev' slovenskih šol po padcu fašizma, Koledar goriške Mohorjeve družbe, Gorica 1978, str. 90-106; D. Pahor, O ljudskošolskih učnih načrtih zavezniške vojaške uprave (1945). Goriški let ­ nik, Juvančičev zbornik, št. 6, Nova Gorica 1979, str. 275-282; isti, Prispevki k zgodovini obno ­ vitve slovenskega šolstva na Primorskem 1943-1945, Trst 1974; M. Šah. Deset let slovenskih šol na Tržaškem, Izvestje slovenskih šol, Trst 1955, str. 3-7; isti, Zgodovina slovenskega šolstva, Mladika, št. 6, Trst 1966, str. 105-106; T. Zorn. Zavezniška vojaška uprava in slovensko šolstvo v slovenskem Primorju leta 1945, Goriški letnik, Juvančičev zbornik, št. 6, Nova Gorica 1979, str. 261-274; G. Bajc, La politica delle autorità di Lubiana, str. 89-155- 198 italijanske in slovenske šole.' 95 CLNG, ki je sodeloval v upravi ZVU, je dobil vse pri ­ stojnosti pri italijanskem šolstvu, pri vzpostavitvi slovenskih šol pa je prihajalo do nesoglasij med projugoslovanskimi organizacijami, zlasti prosvetnim odsekom PNOO in ZVU. Glavni predmet sporov je bilo vprašanje učnega programa in učiteljev.' 9' Prvi pogovori o vprašanju slovenskega in italijanskega šolstva so bili med pred ­ stavniki ZVU in PNOO že junija 1945- Predstavniki prosvetnega odseka so poudari ­ li, da je vprašanje slovenske šole eno temeljnih vprašanj v odnosih med obema tam ­ kajšnjima narodoma, in zahtevali slovensko šolstvo v popolnem soglasju z Italijani in z njihovo pomočjo. Posebej so omenili razvoj slovenskega šolstva med osvobo ­ dilnim bojem.' 95 Zahtevali so tudi, da Slovenci sami odločajo o slovenski šoli, zlasti glede učiteljev in profesorjev. 196 Takoj so postavili tudi vprašanje vrnitve in vnovične zaposlitve slovenskih učiteljev in profesorjev, ki so bili pregnani v času fašizma. Med ­ tem ko je ZVU takoj zaposlila profesorje židovskega rodu, je za slovenske zahtevala, da se preuči vsak posamezni primer, »da se ne vrnejo v službo tudi oni. ki so bili od­ puščeni iz službe iz nepolitičnih razlogov«.'^ Prosvetni odsek PNOO je sprejel pred ­ laganega italijanskega nadzornika v Trstu in predlagal slovenskega za Gorico, in sicer Andreja Budala, ki pa je bil po mnenju ZVU predstavnik strani, ki ni zastopala vsega slovenskega naroda. Ob tem je predstavnik ZVU dodal, da imajo »na razpolago v Emi­ liji kakih 50 usposobljenih profesorjev in med njimi tudi osebo, ki bi lahko zasedla mesto superintendenta«. Na to je PNOO sklenil predložiti spomenico, da »omenjeni gospodje ne morejo priti v poštev, ker so bili v službi okupatorja in bi morali priti pred sodišče». John P. Simoni je imel prek Leopolda Kemperleta stike hkrati s prosvet ­ nim odsekom PNOO in z nasprotnim taborom.' 98 ZVU je tako začela kot učitelje za ­ poslovati slovenske emigrante. To je opravičevala s tem, da slovensko stran naj ne bi predstavljala le OF, ampak tudi njej nasprotni, ki so imeli veliko več sposobnih šolnikov. Na pogovoru med Alfredom C. Bowmanom in Dušanom Hreščakom je prvi dejal, da so pri imenovanju učiteljev naredili kompromis in so imenovali del ljudi iz tabora SIAU in del iz nasprotnega. w Ker do dogovora ni prišlo, sta postala oba podintendanta za Goriško in Tržaško okrožje Italijana in so bili slovenski šolski inšpektorji odgovorni njima, kar je po ­ vzročilo številne proteste Slovencev. Učni program je bil za slovenske šole enak kot za italijanske. Uporabili so šolski program izpred 8. septembra 1943, odvzeli pa so 495 Military Government Journal. 1. 1, št. 8. Slovenske šole so 8. oktobra 1945, ko so bile odprte, delovale v vseh občinah, kjer so bile 1. junija 1914, in v občinah, v katerih je bilo najmanj pet ­ indvajset učencev v polmeru štirih kilometrov. Po podatkih MOS Trst je bilo leta 1922 v Julijski krajini 312 slovenskih šol s 708 učitelji in 39-892 učenci v 663 razredih, v AS, I, f. MOS Trst, m. 5a, dopis prosvetnega odseka MOS Trst odseku za vzgojo pri ZVU, 7. julij 1945. 491 AS, I, f. MOS Trst, m. 2a, zapisnik seje MOS, 12. oktober 1945- 495 AS, I, f. MOS Trst, m. 5a, poročilo o pogovoru o šolskih zadevah mesta Trst, 9. julij 1945. 496 AS, I, f. MO SIAU Trst, m. 3a, okrožnica: Vsem rajonskim in terenskim odborom SIAU, nepodpisana, 12. september 1945. 497 AS, I, f. MOS Trst, m. 7b, dopis prosvetnega odseka MOS MOS-u o pogovoru Oskarja Ferlana in Draga Pahorja s C. W. Washburnom, 7. julij 1945. 498 AS, I, f. MOS Trst, m. 5a, poročilo o pogovorih z zavezniki o zadevi šolstva prosvetnega od ­ seka PNOO tajništvu PNOO, 18. avgust 1945- 499 AS, I, f. GO SIAU, m. Primorski dnevnik, poročila o ukinitvi Primorskega dnevnika, decem ­ ber 1945. 199 tiste dele, ki jih je navdihoval fašizem. Natisnili so tudi slovenske učbenike, a brez prokomunističnih besedil. 500 Primorski dnevnik je 24. novembra 1945 objavil članek Zgodba se nadaljuje, v katerem je obravnaval vprašanje slovenskih šol. Med drugim je zapisal, da je -vse vi ­ šje vodstvo slovenske zavezniške šole, ki ga je izbral in imenoval gospod Simoni na­ cistično, fašistično in domobransko«, in da ludi izgleda, -kakor da Simoni hoče zavest ­ no in z vztrajnim delom fašist izirati, to je prepojiti slovensko srednjo šolo s fašističnimi elementi«.™ Primorski dnevnik je bil zaradi tega članka nekaj časa prepovedan. PNOO za Slovensko primorje in Trst je 7. decembra poslal vrsto protestov, v katerih so pre ­ poved postavili v isti kontekst kot prepovedi Narodne zaščite in narodnoosvobodil ­ nih odborov. To je bil zanje ukrep proti temeljnim človekovim pravicam in svobodi tiska, torej ukrep, kakršnih so bili deležni v času najhujšega fašističnega in nacističnega režima. Suspenz je bil preklican 23- decembra 1945.502 Vprašanje slovenskih šol se je znova zaostrilo v času priprav na prihod razme ­ jitvene komisije. 5"5 Slovenski dijaki nižje srednje šole, višje realne gimnazije in trgovske akademije v Trstu so 12. februarja 1946 stavkali z zahtevo za odstranitev profesorjev - političnih emigrantov. 5"' Zaradi stavke so slovenske srednje šole v Trstu zaprli in od ­ pustili dva slovenska profesorja in šest učiteljev, na kar so odgovorili s protestno stavko goriški dijaki, 5"5 Nasprotja so se zaostrovala tudi med slovenskimi in italijan ­ skimi dijaki in študenti, zato je 24. februarja 1946 v Trstu prišlo med njimi do pre ­ tepov. 506 V slovenski srednji šoli v Trstu je 9- marca 1946 prišlo tudi do incidenta zara ­ di obešanja zastav. Civilna policija je vdrla v šolo in aretirala dijake. Ker so se dijaki pridružili splošni stavki, ki je bila organizirana zaradi poboja, ki so ga člani civilne policije izvedli v Škednju, in je bila politične narave, je ZVU za določen čas znova zaprla slovenske šole v Trstu. 50’ ZVU je 20. marca izdala novo uredbo glede sloven ­ skih šol, po kateri so se ponovili protesti zaradi slovenskih učbenikov, ker ti niso smeli imeti besedil, ki bi propagirala Titovo Jugoslavijo. 508 Občasni protesti zaradi emigrantskih učiteljev, ki pa niso prerasli v večje akcije ali stavke, so se nadaljevali vse do podpisa mirovne pogodbe in njene uveljavitve. V letu 1947 so protestirali proti močni kontroli, ki so jo izvajale zavezniške oblasti nad sloven ­ skimi učitelji, proti zahtevi prosvetnega odseka ZVU za preučitev vsebine nove serije slovenskih učbenikov, proti omejitvi dnevnega šolskega programa. Ta učiteljem ni dopuščal, da bi zadrževali učence po pouku in tam politično delovali. Protestirali so proti vključevanju italijanskega jezika, čeprav le pogojno, v slovenski šolski program. 509 ’°" B. Novak, Trieste, str. 210. 501 Primorski dnevnik, 24. november 1945. 502 AS, I, f. GO SIAU, m. Primorski dnevnik, poročilo o ukinitvi Primorskega dnevnika, decem ­ ber 1945; O protestih je poročal II Lavoratore, 7., 8. in 12. december 1945; N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 145-147. 503 Npr. Primorski dnevnik, 26. januar 1945, Nujnost demokratizacije slovenskih srednjih šol. 5 Manifestacija za priključitev k Jugoslaviji v Tržiču, 8. marec 1946. Zaradi takšne propagande in ker so narodnostno opredelitev podredili razredni, so italijanski delavci v coni A z nezaupanjem in sumničenjem gledali na vsako akci ­ jo za slovenske narodnostne pravice. Bili so tudi proti uporabi slovenskega jezika na sejah, saj slovenščine niso razumeli. MO SIAU Trst je zato septembra 1945 celo sveto ­ val svojim članom, naj se slovenščini izognejo in s tem pokažejo »razumevanje do Italijanov, če hočemo, da pride med tema dvema narodoma do resničnega bratst ­ va in tesnejšega političnega sodelovanja ... Resje, da je fašizem potujčeval naš slo ­ venski živelj v Trstu in Julijski krajini, ali moramo priznati, da te krivice ne morejo naprej nositi tiste resnično demokratične italijanske množice, ki so naklonjene po­ bratiti se z nami.«® Ko je oktobra 1945 slovensko vodstvo pričakovalo obisk razme- 18 AS, I, f. GO SIAU. šk. 1, zapisnik 2. zasedanja GO SIAU, 27. januar 1946. 49 AS, I, f. AIS, ae 173, razglas CLNG: Lavotarori triestini, nedatiran. 50 AS, I. f. MO SIAU Trst, m. 3a, okrožnica vsem rajonskim in terenskim odborom, nepodpisana, 1. september 1945. 227 jitvene komisije (ta je prišla šele spomladi 1946). so hoteli čim bolj manifestirati slo ­ venski značaj tržaških predmestij in zaledja. V ta namen so priredili festival slovenske prosvetne zveze, po katerem je Boris Kraigher sporočal CK KPS: »Če se bo stvar s to komisijo se dolgo zavlekla, nima smisla cla preveč forsiramo z manifestacijami slo ­ venskega značaja Trsta in Gorice, ker je jasno, cla s tem izgubljamo teren pri itali ­ janskem prebivalstvu Med italijanskim delavstvom ponekod ni uspela stavka v podporo Primorskemu dnevniku ob njegovi prepovedi decembra 1945. 52 Kljub temu se je večinska podpora italijanskega delavstva Jugoslaviji ohranila in so pred prihodom razmejitvene komisije februarja 1946 poročali Edvardu Kardelju, da se ■‘razpoloženje naših kakor tucli italijanskih delavskih množic, ki so za nas. v obeh conah vsak dan stopnjuje«.* Propaganda in pritiski nasprotnega tabora so sicer ostali, a so hkrati slednji vse pogosteje ugotavljali, da pri tem niso uspeli. Tako se je še ostreje zarezala ločnica med obema taboroma, »italofašisti in slavokomunisti«. Pro ­ italijanska stran skoraj ni več skušala pritegniti italijanskih komunistov, njihova propa ­ ganda je postajala vse bolj ne le protislovenska oziroma protislovanska, ampak tudi protikomu nistična . Ker se je obenem v okviru CLNG vse jasneje kazal spor med levico in desnico, ki je prehajala v ekstremizem in je vse bolj prevladovala, so italijanske oblasti junija 1946 z obžalovanjem ugotavljale, da mnogi v CLNG ne razumejo dejanskega položaja in nasprotujejo silam, naklonjenim Italiji, medtem ko se jim nasproti postavlja »enot­ na in homogena aktivnost slavokomunistov, ki za dosego svojih ciljev uporablja vsa sredstva, tucli laži, grožnje in zločine«.* Ob tem seveda niso povedali, da ni bilo delovanje italijanske desnice nič manj nasilno. Po sprejemu sklepa o ustanovitvi STO sta SIAU in KPJK svoje programe in aktiv ­ nosti prilagodili novim razmeram. Priključitev k Jugoslaviji je sicer ostala dolgoročni cilj, medtem ko je bila dnevnopolitična akcija namenjena pripravi na ustanovitev STO. Njegov svobodni statut naj bi dejansko pomenil sedmo jugoslovansko repu ­ bliko .55 Po podpisu mirovne pogodbe februarja 1947 so proitalijanski krogi nekoliko pre ­ senečeno ugotavljali, da SIAU, kljub zavzemanju za Jugoslavijo, še vedno obstaja. Socialist Edmund Puecher je februarja 1947 pisal italijanskemu zunanjemu ministru Carlu Sforzi, da za Jugoslavijo »niso samo Slovani, ki jim še lahko oprostimo obziren ’nacioualimperializenv, ampak tucli, in to je najbolj boleče in ponižujoče in traja že skoraj dve leti, cla se ni malo Italijanov odreklo svoji domovini, ali iz čistega in enostavnega protiitalijanskega sovraštva ali z opravičilom, cla bodo s priključitvijo k Jugoslaviji prišli pod komunistični režim«.* Tudi po sindikalnih volitvah julija 1947 je italijanska stran ugotavljala, da nekatere njene ocene o naraščajočem vplivu proita- 51 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 5. oktober 1945. 52 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 14. december 1945- V njem med dru ­ gim navajajo: »Delavci v ladjedelnicah so se začeli pogovarjati med seboj, zakaj naj bi pravza ­ prav stavkali, ko pa časopisa niso znali niti čitati.« 53 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 74, depeša E. Kardelju, 26. februar 1946. 51 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo iz Trsta, nepodpisano, 7. junij 1946. ” AS. I, f. GO KPJK. ae 282, politično poročilo, 16. avgust 1946. Avtor piše: »Osnovna naloga je razvijati bratstvo med Slovani in Italijani in bratstvo mecl delavci in kmeti. Boriti se moramo, če pride do STO, za statut, ki bo demokratičen, ki bo, neformalno, ampak v osnovi zagotavljal socializem.«-. N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 164-168. * ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 135, pismo E. Puecherja C. Sforzi, 28. februar 1947. 228 lijanskih Julijskih sindikatov (Sindacati Giuliani) niso točne, saj so Enotni sindikati, v katerih je bila včlanjena večina delavstva, medtem ko so bili v Julijske sindikate včla ­ njeni predvsem nameščenci, dobili petdeset odstotkov vseh glasov. Slovenski strani naj bi uspelo sindikalni boj spremeniti v politični, tako da so zavzemanje za Italijo enačili z meščanskim razredom in napredne sile z Jugoslavijo. 5' Med »slavokomunisti« se je tako kljub novim mejam ohranjala enotnost, čeprav so se, kot poročajo italijanski viri, med mnogimi Italijani, pripadniki SIALI, pojavili simptomi kesanja ali spoznanja in da je bila med Slovenci ustanovljena SDZ, sloven ­ ska politična stranka, ki je bila sicer proti Titu in za STO. vendar za STO v Jugoslaviji. Tudi slovenska katoliška stranka, ki je bila v ustanavljanju, je bila prav tako kot SDZ protiitalijanska ?s Poleg Trsta in tistih okoliških krajev, v katerih so živeli tudi Italijani, zlasti Milj in Nabrežine, sy je imela Jugoslavija med Italijani največjo podporo v Tržiču in tudi, a nekaj manj, v Gradišču ob Soči ter Krminu. V delavskem Tržiču je bila močna projugoslo- vansko usmerjena komunistična partija, ki je bila od avgusta 1945 sestavni del KPJK. Tamkajšnji komunisti so v Titovi Jugoslaviji videli sredstvo za boljševizacijo tega območja in prej ali slej cele Italije ter Evrope. Njihove ideje naj bi imele velik vpliv tudi v Beneški Sloveniji, Brdih in Reziji. 57 * 59 60 Kot je poročal javni tožilec za Tržaško okrožje Stojan Smrkolj svojemu predstojniku, so tržiški delavci takoj po prihodu ZVU manifestirali za Titovo Jugoslavijo, ki naj bi jim edina zagotovila tako socialne kot tudi narodnostne pravice. 61 Veliko Italijanov je bilo včlanjenih v SIAU in so se množično udeležili volitev v njene odbore spomladi 1946. V projugoslovanske Enotne sindikate je bilo sredi leta 1946 vključenih 14 tisoč tržiških delavcev. Boris Kraigher je ugotavljal, da bi protestniki med raznimi akcijami, zlasti med stavkami, ki so bile dejansko politične, potrebovali materialno pomoč, ki bi tudi pre ­ prečevala demoralizacijo zaradi odpustov. V nasprotnem primeru so ljudje namreč zahtevali dovoljenje, da emigrirajo v Jugoslavijo, z njihovim odhodom pa bi jugoslo ­ vanska stran na tem območju izgubila vpliv. To bi bilo lahko za Jugoslavijo usodno, če bi prišlo do volitev ali plebiscita, ker je tudi nasprotna stran skušala zaposlovati delavce zunaj območja. Akcija za priključitev k Jugoslaviji naj bi se povezala z akci ­ jami kolonov in ekonomsko akcijo meščanstva, ki so se mu poviševale najemnine, računi za elektriko, plin, vodo itd. 62 Med delavstvom v Tržiču je sprejem francoske črte kot prihodnje meje med Jugoslavijo in Italijo, ki je Tržič pripisovala Italiji, izzval ostro nasprotovanje, zato so se mnogi prijavili za preselitev v Jugoslavijo. Ljudje so hoteli oditi iz različnih vzrokov. Eni so sovražili Italijo, drugi so se bali preganjanja italijanske reakcije, največ je bilo 57 ASDMAE, A? 1946-1950, Italia, b. 133, opomnik za komisarja Casardija in rezultati sindikalnih volitev v Trstu, 7. julij 1947. «ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, poročilo o Trstu, 12. julij 1947. 59 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročila o položaju v okrajih, nepodpisana, maj 1946, Nabrežina. V njem med drugim navajajo, da je v Nabrežini od 2100 prebivalcev 613 italijanskih delavcev, ki so -še bolj napredni ter borbeni kot Slovenci-. 69 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 149, poročilo iz Furlanije, 17. september 1945. 61 AS, I, f. PNOO, m. 3, mesečno poročilo javnega tožilca za Tržaško okrožje S. Smrkolja javne ­ mu tožilcu za Slovensko primorje S. Peterinu, 30. junij 1945. 62 AS. I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša B. Kraigherja E. Kardelju, 30. maj 1946. V njej med drugim navaja: -V takšni borbi se na konkretnih ekonomskih vprašanjih ntrjnje enotnost delavcev, kmetov in italijansko-slovensko bratstvo. - 229 tistih, med njimi zlasti brezposelni, ki so tipali, da bodo izboljšali svoj ekonomski položaj. Kot je januarja 1947 poročal OK KPJK za Tržič, je bila «italifobija tržiških de­ mokratičnih m nožič že skoraj pregovor na« in so raje odšli v neznano, kot ostali v Ita ­ liji. Bali so se Italije, bili so internacionalisti in so obenem «vzljubili slovanske naro­ de, ki danes predstavljajo center svetovne revolucije«!* Po navodilih iz Ljubljane je tamkajšnje partijsko vodstvo do konca leta 1946. ko je še obstajala možnost mejnih korektur, oviralo odhode v Jugoslavijo. Delavci so bili zaradi tega nezadovoljni, zato je tamkajšnji vodilni komunist Leopoldo Gasparini no ­ vembra 1946 svetoval, naj dovolijo oditi na Reko, kjer je primanjkovalo kvalificiranih delavcev, tistim brezposelnim, ki niso bili politično aktivni. Ti naj bi bili samo števil ­ ka in bi se jim moralo dopustiti, da zaslužijo kruh za svoje družine. 6' Ko je pozimi 1946/47 meja postala dokončna, so partijske in sindikalne organizacije ljudi pozvale na odhod, na katerega so se množično odzvali. 63 * 65 66 Kot je poročal mestni partijski komi ­ te, so takoj po pozivu stotine delavcev obkrožile sedež sindikata in partije ter za ­ htevale takojšen odhod. Na sedežu sindikata so dobili vtis, da je ljudi zajela panika, da bodo med zadnjimi. Največ prijav je bilo 13. januarja 1947, «ko je brezštevilna množica dobesedno zasedla sindikat za cel dan«. Prvotnemu navdušenju je sledilo obdobje streznitve, ko so ljudje začeli temeljiteje razmišljali in so se začeli pojavljati dvomi. OK KPJK je že 16. januarja poročal: «Medtem ko so takoj po sklepu vsi živah ­ no razpravljali in delali najbolj rožnate načrte za bodočnost, ki jim bo za vedno zagotovljena, so sedaj mnogi prihajali po različna pojasu Had* Ljudje so se razdelili. Tako se je 180 družin, ki so bile doma iz Pulja, odločilo za takojšno vrnitev v Pulj. Hkrati so se iz njega množično odseljevali Italiji naklonjeni ter se naseljevali tudi v Tržiču in okolici. 67 68 Pojavljala so se tudi vprašanja, ali naj odidejo v skupini ali po stro ­ kah, saj je večina hotela ostati skupaj. Vse to je prijave upočasnilo. Poleg tega so se prijavljali zlasti nekvalificirani delavci, ki jih Jugoslavija ni potrebovala, medtem ko so kvalificirani delavci že tam imeli delo in določene privilegije. Pojavilo se je tudi vprašanje kmetov, verjetno kmečkih delavcev, ki so prav tako hoteli oditi in so bili med najbolj naklonjenimi novi Jugoslaviji. 65 Do julija 1947 naj bi po nekaterih podat ­ kih odšlo 3500 delavcev, večinoma komunisti in njihovi simpatizerji, veliko tudi z družinami. 69 Odhodi so obenem z naseljevanjem Istranov, ki so nasprotovali levici, poslabšali položaj tamkajšnje KPI,'° zato je njena goriška federacija julija 1947 zahtevala, da se izselitve ustavijo. Poudarili so, da sicer razumejo težave pri obnovi Jugoslavije, ven ­ dar so prosili, naj delavce iščejo na drugih območjih Italije, kjer je bila manjša ne ­ varnost, da bi prizadeli demokracijo. Tako bi se izognili temu, da bi se na tem območju na široko razmahnil mednarodni imperializem. Tudi Jugoslavija naj bi bila zaintere ­ sirana, da ne oslabi sebi naklonjenih ob meji. Poprej so vsi odhajajoči morali imeti 63 AS, I, f. AIS, ae 428, poročilo OK KPJK Tržič, 16. januar 1947. 61 PAK, f. STO, šk. 1, pismo L. Gasparinija GO KPJK. november 1946. 65 Poziv na odhod je v dokumentih omenjen, medtem ko samega poziva ali sklepa o njem v arhivih nisem našla. 66 AS, I, f. AIS, ae 428, poročilo OK KPJK za Tržič, 16. januar 1947. 67 O vprašanju množičnega izseljevanja iz Pulja glej Storia di un esodo, L. Ferrari, str. 145-215- 68 AS, I, f. AIS, ae 428, poročilo OK KPJK za Tržič, l6. januar 1947. 69 PAK, L STO, šk. 1, dopis goriške federacije KPI CK KPS, CK KPH in GO KPJK, 5. julij 1947. Po uveljavitvi mirovne pogodbe je bila tam ponovno vzpostavljena KPI. 230 tudi dovoljenje lokalne partijske organizacije, kar sedaj ni bilo potrebno. ’1 Tudi itali ­ janske oblasti so julija 19-47 ugotavljale, da je SIAU na območju Tržiča izgubila vpliv, ker so vodje odšli v cono B ali postali filoitalijani. Vendar naj bi se Slovenci vključevali v partijo in s tem omogočili, da je jugoslovanska stran ohranila del svojega vpliva .72 Jugoslavija je s tem preseljevanjem delavstva tudi marsikaj pridobila, saj je na napade zaradi italijanskih odhodov lahko odgovarjala s priseljevanjem njej naklonjenih Italijanov. Zato je bila propaganda za odhajanje v Jugoslavijo verjetno tudi del načrtne jugoslovanske politike. Manifestacija za priključitev Tržiča k Jugoslaviji, verjetno poleti 1945. Takoj po koncu vojne se je v okolici Tržiča v coni A širil vpliv garibaldincev, ki so ga »reakcionarni elementi« skušali zaustaviti s pomočjo terorja. Teror je bil naj ­ močnejši v gorskih vaseh, kjer ljudje niso imeli nobene legalne opore, da bi se temu uprli. 71 72 * 74 75 Kasneje so tam delovala razna avtonomistična gibanja, kot je bila Lega Friula ­ na, ki je bila protislovansko usmerjena in se je povezovala z Osoppom. 71 Vpliv pro- jugoslovanskih organizacij se je iz Tržiča širil v spodnjo Furlanijo, pa tudi v Videm in Beneško Slovenijo, kamor naj bi poleti 1946 množično prihajali tudi aktivisti iz cone B.75 Druge stranke so imele v Tržiču in okolici malo članov, še največ med regnico ­ li, delom inteligence ter kmetov. Tamkajšnja duhovščina pa naj bi bila proti Jugo ­ slaviji. 76 Jugoslavija je imela veliko podporo tudi v povsem italijanskem Krminu in v okoli ­ ci Gradišča ob Soči, medtem ko so ji bili v mestu, kjer je bilo veliko priseljenih, ki so dajali politično barvo mestu, nenaklonjeni. 77 Ob tem mnoge ljudi politika ni zanimala in se niso opredeljevali niti za eno niti za drugo stran. Na razpoloženje med njimi pa 71 PAK, f. STO, šk. 1, dopis goriške federacije KPI CK KPS, CK KPH in GO KPJK, 5- julij 1947. 72 ASDMAE. AP 1946-1950, Italia, b. 133, poročilo o Trstu, 12. julij 1947. 75 AS, I. f. CK KPS, šk. 38, obveščevalno poročilo WP, 17. avgust 1945- 74 AS, I, f. AIS, ae 222, poročilo o organizaciji Lega Friulana v Krminu, april 1946. O Osoppo glej str. 274-277. 75 ASDMAE, AP 1946-1950. poročilo Trstu, I. avgust 1946. 76 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946: f. CK ZKS. šk. 46, depeša B. Kraigherja E. Kardelju, 30. maj 1946; I cattolici isontini. knj. 3, C. A. Borioli. str. 332. AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b. Kratko poročilo o Trbiškem okraju in Benečiji, nepod ­ pisano, 4. marec 1946. 231 so vplivale tudi razne govorice in grožnje, ki so jim ljudje nasedali, na primer grožnja Bricev iz Vipolž, »češ, ko pride Tito. bodo ukazovali oni«, in podobne.' s FURLANIJA Po vojni so bile garibaldinske in osoppovske enote sicer razpuščene, vendar ne povsem, saj so oboji kljub odloku ZVU o razorožitvi obdržali večino orožja. Zavezniki so bili v Furlaniji le v centrih, medtem ko je drugje ostala uprava v italijanskih rokah. ZVU je nekje pustila manjše skupine Osoppa, ki so prevzele naloge policije, tj. vzdrže ­ vanje reda in zaščito lokalnega prebivalstva, ki naj bi ga ogrožali slavokomunistiA Za videmskega nadškofa Giuseppeja Nogaro so bili komunisti, ki so iz vojne izšli z dobro organizacijo, največja nevarnost za stabilnost v Videmski pokrajini. Proti ­ komunistični duh je skoraj v celoti preveval tamkajšnjo cerkveno hierarhijo, ki je v zaveznikih videla edino zagotovilo pred prodorom komunizma in obenem začela proti njemu pravi križarski pohod. Kot ocenjuje Franco Belci, iz mnogih posredovanj videmskega nadškofa veje najbolj toga ideološka nestrpnost, saj je s parolo obrambe italijanstva skušal tudi povečati svoj politični vpliv. Hkrati so oblasti videle največjo nevarnost v komunizmu in začele popuščati fašizmu. Marsikje so dovoljevale nošenje orožja ljudem, ki so bili zelo kompromitirani s fašizmom.® Tako je naraščal vpliv de ­ sničarskih organizacij, ki so ljudi pridobivale s parolami o pohabljenih mejah, nepra ­ vičnem miru, ponižanju, s katerim so Štirje veliki prizadeli Italijo, ki so jo po krivem obtožili. Propaganda je šla v smeri, ki jo je Italija v teh letih pogosto uporabljala: »Italija je sila, ne zapostavljajte in ne podcenjujte je. Hočemo eno samo mejo na vzhodu in zahodu: rapalsko, naravno mejo Italije. Če nam teh meja ne boste dali, si hostes tem otežili položaj .«Italijanski komunisti so bili zanje moskovski agenti, rdeči vohuni, Titovi služabniki. Treba je bilo vzdrževati napetost, protislovansko sovraštvo in narediti iz političnega nasprotnika izdajalca, prodanca, vohuna, morilca. Obramba je upravičevala ustanovitev prave prostovoljne vojske, ki je delovala na isti način kot partizani. Šlo naj bi za obrambo mej, obrambo domovine, ohranjanje krščanske civi ­ lizacije, boj proti barbarstvu. 78 * 80 81 Zavezniki so nadzirali vsak korak furlanskih komunistov, zlasti vodilnih, čeprav jih je jugoslovanska stran hkrati ocenjevala, da so preveč proitalijanski. Skušali so dobiti dokaze o njihovem medvojnem sodelovanju s slovenskim osvobodilnim giba ­ njem in zlasti o njihovi povezavi z dogodki v Porčinju februarja 1945.82 Tako zavezniške kakor tudi italijanske oblasti so ne le na narodnostno mešanem območju, ampak tudi drugje v Furlaniji preiskovale in aretirale garibaldince in slo ­ venske partizane, ki so jih obtoževale stikov z jugoslovanskimi oblastmi. Tako je bil partizan garibaldinske brigade Silvio Marcuzzi Josip (Giuseppe) Trusgnach iz Sv. Le ­ narta aretiran skupaj s petimi partizani iz vasi. Ti so bili osoppovci, zato so bili izpu- 78 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo o položaju v okrajih, nepodpisano, maj 1946. "’ASDMAE. AP 1931-1945. Jugoslavia, h. 149, poročilo iz Furlanije, 17. september 1945; isto, 20. september 1945: I cattolici isontini, knj. 3, A. Moretti, str. 192. 80 Nazionalismo e neofascismo, F. Belci, str. 510, 511, 514, 518, 519- 81 Nazionalismo e neofascismo, F. Belci, str. 519, 520, 553, 554. 82 AS, I, f. AIS, ae 222, poročilo o organizaciji Lega Friulana v Krminu, april 1946. O dogajanju v Porčinju glej str. 19. 232 T sceni po dveh dneh, razen enega, ki je bil socialist in je v zaporu ostal en mesec, (osipa Trusgnacha pa so kot garibaldinca zavezniški vojaki v zaporu zasliševali tri dni za ­ pored, mu očitali, da je imel stike z jugoslovanskimi oblastmi, da je sprejemal elemen ­ te iz cone B, da je z njimi govoril slovensko in da dobiva podporo SIAU za jugoslovan ­ sko propagando. Po zaslišanju je bil iz Palmanove poslan v videmske zapore, kjer je bilo takrat sedemnajst partizanov, med njimi sami, kot je povedal Trusgnach. »koman­ danti in komisarji garibaldinskih brigad ter komandanti policije po osvoboditvi ... Med njimi so bili trije Slovenci, obtoženi, da so člani OZNE ... Alojz Tarlicher (bivši borec beneškega bataljona) je bil pretepen in je že sedem mesecev v zaporu, brez da bi bil na izpraševanju . Postopanje s temi antifašisti je bilo nečloveško, strogo so lo ­ čeni, nahajajo se v najslabših mokrih celicah, ni jim dopuščeno, da bi se obrili, uiti na zrak ne smejo, nekateri imajo radi tega strašno zatečen obraz. Zastraženi so noč ii] dan in onemogočeni so jim popolnoma stiki z ljudmi. Iz obupa seje zgoraj ome­ njeni Moro vrgel iz S m višine. Ker so intervenirali CLN in ANPI so bili nekateri po­ slani v Riccione skupaj s fašisti in nacisti, stanje pa se ni na noben način izboljšalo. P' ITALIJANSKI DELAVCI V JUGOSLAVIJI V prvih povojnih letih je bilo v Jugoslaviji veliko italijanskih delavcev, ki so prišli iz različnih vzrokov in se nato tam zaposlili. Ko je leta 1947 v Beogradu začelo delova ­ ti italijansko vladno predstavništvo (Legazione d'Italia), je skušalo med drugim ugo ­ toviti število in položaj Italijanov, zaposlenih v Jugoslaviji. Septembra 1947 jih je bilo po njihovih nepreverjenih informacijah približno deset tisoč, večinoma v industrijskih in rudarskih središčih. Prišli so v glavnem iz Furlanije, Trsta in Tržiča, pa tudi iz osred ­ nje in južne Italije. Nekaj je bilo tudi nekdanjih italijanskih vojnih ujetnikov, ki so po izpustitvi iz taborišča tam ostali. Ker je večina teh ljudi prišla v Jugoslavijo brez potnega lista, je italijansko pred ­ stavništvo poročalo o pravem tajnem odseljevanju. Tisti, ki so prišli iz takratne cone A Julijske krajine, teh pa je bilo največ, si zato niso mogli preskrbeti italijanskega potnega lista. V Jugoslavijo so prihajali prek cone B, za katero so jim zavezniške oblasti izdale dovoljenje, od tam pa so brez problemov odšli naprej. Ker so odhode v večini organizirali Enotni sindikati v Trstu, so bili mnogi prepričani, da je bil njihov odhod uraden in popolnoma legalen.* 1 Po podatkih italijanskega predstavništva v Beogradu so imeli Enotni sindikati v Trstu dobro organizirano mrežo za nabor in fi­ nančna sredstva. Delavci pred odhodom niso dobili niti veljavne pogodbe o delu niti niso vedeli, kam bodo odšli. Zbirni center zanje je bil na Reki. Zaradi pomanjkanja strokovnega kadra so bili zelo iskani kvalificirani delavci. Dobivali so tudi nekoliko višje plače kot domačini z istimi kvalifikacijami, medtem ko so bili v drugih pogojih izenačeni. Imeli so še nekatere druge ugodnosti: povračilo stroškov prevoza tudi za družinske člane, mesec dopusta, delavska stanovanja z nizko najemnino, tovarniške menze T 83 AS, I. f. AIS, dodatno, situacijsko poročilo: Teror v Benečiji, 25. julij 1946. 84 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30, dopis italijanskega predstavništva v Jugoslaviji zunanjemu ministrstvu, 24. november 1947. 85 ASDMAE. AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 30, poročilo predstavništva Italije v Beogradu zunan ­ jemu ministrstvu o italijanskih delavcih v Jugoslaviji, 22. september 1947. 233 Prvi italijanski delavci so v Jugoslavijo odšli že leta 1945..Jeseni 1945 je bilo samo v Dalmaciji tristo tržaških delavcev. Imeli so svojo partijsko organizacijo v Splitu, ki je delovala v povezavi s KPH in KPJK, ter svoj časopis II Proletario.'*' Med priseljen ­ ci iz Furlanije naj bi bilo največ tistih, ki so bili osumljeni projugoslovanske propa ­ gande. Prihajali pa so tudi zaradi propagande, ki naj bi jo proslovani izvajali med brezposelnimi. Tako je poveljstvo karabinjerjev avgusta 1946 poročalo o številnih delavcih iz Tarčenta in Čedada, ki so se odseljevali zaradi dolgotrajne brezposelno ­ sti in praslovanske propagande, zaradi ekonomskih koristi in zaradi simpatiziranja z Jugoslavijo. 8" Italijanski delavci v Jugoslaviji so po Italiji širili propagando za jugoslovanski režim in s tem med ljudmi spreminjali podobo, ki jo je uradna italijanska politika širi ­ la o tej državi. Tako je bilo v časopisu federacije KPI v Padovi januarja 1946 objavlje ­ no pismo italijanskega delavca na Sušaku, v katerem je opisoval pravo napredno de ­ mokracijo v Jugoslaviji: »Vsak javili škod in vsaka manifestacija sta prej napoveda ­ na v lokalnem časopisu. Brez oglasov ali vabil najdemo na njih na podeželja ali v velikih mestih celotno ljudstvo ali pravo demokratično ljudstvo, združeno kot v šti­ rih trdih letih vojne, ko so se v gorah brez hrane borili proti italijanskemu ali nemškemu zatiralcu." Pojasnjuje tudi, kaj je z vojnimi ujetniki, ki naj bi bili pri ra ­ znih vojaških komandah, tisti s posebnimi obtožbami pa v zaporih, kjer čakajo na obsodbo: »Med zaporniki so tudi Italijani ali bolje tisti črni hudiči, ki so se opiti z umazano Mussolinijevo politiko tudi po 8. septembru 1943 udinjali barbarom. Ne moremo si predstavljati, kaj so prizadejali temu ljudstvu, ki se je prvo uprlo nacifa- šis tiči z z tira i z iji. Že sredi leta 1947 so se prvi italijanski delavci v Jugoslaviji, predvsem tisti iz osrednjih italijanskih pokrajin, iz različnih vzrokov začeli prijavljati za vrnitev v domovino. Eni so ostali brez dela, drugi so odšli zaradi podražitev ali ker so bili tam brez družin? 9 Po septembru 1947 so morali vsi, ki so prišli na delo v Jugoslavijo, sko ­ zi zbirne baze, ki so jih napotile na krajevne oziroma okrajne strokovne svete ali sin ­ dikate (odseke za zaposlitev). Tam so dobili nakazila za delo in posebne izkaznice, ki so nadomeščale delovno knjižico. 86 87 88 89 90 Prelom je pomenila objava resolucije informbiroja, ko se je večina komunistov, podobno kot drugje v Italiji in STO, opredelila proti Jugoslaviji. Tako je bila avgusta 1948 na Reki aretirana skupina vodilnih komunistov iz okolice Tržiča, in sicer Vincenzo Marini, Valerio Bergamasco, Ottavio Gehn, Sergio Neri, Alberto Bassi ter drugi, »ki so imeli vpliv na ljudi zaradi svojega dobrega imena, delovanja, vzorne ­ ga obnašanja v času fašizma in NOB", kot je v svojem življenjepisu zapisal Mario 86 AS, I, f. GO KPJK, ae 381, poročilo o delu Izvršnega komiteja KPJK, delegacije za Dalmacijo, 2. november 1945. 87 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 10, poročilo glavnega poveljstva karabinjerjev različnim ministrstvom o ljudeh, osumljenih proslovanske propagande, 28. avgust 1946. 88 AS, I, f. A1S, ae 232, pismo italijanskega delavca na Sušaku, objavljeno v časopisu federacije KPI v Padovi, 12. januar 1946. 89 ASDMAE, AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 30, dopis predstavništva Italije v Beogradu, 12. avgust 1947; isto, poročilo predstavništva Italije v Beogradu zunanjemu ministrstvu o italijanskih delav ­ cih v Jugoslaviji, 22. september 1947. 90 AMP, m. navodila za izvajanje kazni, dopis MNZ šefom odsekov za notranje zadeve pri občinskih izvršilnih odborih, 4. september 1947. 234 Karis. Obsojeni so bili na večletne zaporne kazni, ki so jih prestajali tudi na Golem otoku. 91 V pismu italijanskega generalnega konzula v Zagrebu italijanskemu zunanjemu ministrstvu 17. marca 1949 piše o represiji jugoslovanskih oblasti proti infornbiro- jevskim smerem in konkretno proti »številnim italijanskim državljanom, ki so bolj ali manj tajno prišli v Jugoslavijo, iz političnih motivov, zlasti iz Goriške in Tržiča z okoli ­ co. Večinoma so to osebe, ki so se kompromitirale med jugoslovansko zasedbo itali ­ janske Julijske krajine in se nato preselile v Jugoslavijo, kjer so našle delo in imele tudi funkcije v sindikatih ali partiji, zlasti v organizacijah, ki so delovale med Ita­ lijani v odstopljenih pokrajinah. Številne aretacije in drugi policijski ukrepi, ki so jih ti elementi utrpeli - v glavnem posledica tega, da so podprli informbiro in da so bili pod velikim vplivom italijanske partije -, so povzročili, da prihaja do vrnitev v domovino, ki so vse bolj številne.» ’1 Veliko italijanskih komunistov je bilo aretiranih in obsojenih, del njih tudi zato, ker so sodelovali v obveščevalni mreži, ki jo je v Ju ­ goslaviji organiziral vodilni tržaški italijanski komunist Vittorio Viđali. Po vrnitvi v Ita ­ lijo pa so bili pogosto obravnavani kot izdajalci nacionalnih interesov, saj so se v očeh Italije kompromitirali zaradi svoje podpore Jugoslaviji. 95 Vendar se z informbirojem prihajanje italijanskih delavcev ni ustavilo, toda zdaj so prihajali zgolj iz ekonomskih razlogov in neorganizirano. Vse do začetka petdese ­ tih let so večinoma ilegalno prihajali največ brezposelni. Tako je bilo v LRS leta 1949 1782 italijanskih delavcev in 545 državljanov STO.91 VJugoslaviji so našli zatočišče tudi pripadniki italijanskega odporniškega gibanja, ki so bili v Italiji preganjani zaradi so ­ delovanja v likvidacijah fašistov med vojno in ob koncu vojne. Tako sta italijanska ko ­ munista Pietro Terzi - Francesco in Achile Galbiati - Pietro, komandant in komisar 52. brigade Garibaldi, zbežala v Jugoslavijo septembra 1945. Iskala ju je policija zaradi likvidacij fašistov v okolici Coma in likvidacije Mussolinija in njegovega spremstva. 95 91 AS. MNZ, osebno gradivo, Mario Karis, življenjepis: AS, I, f. GO KPJK, šk. KPI. dopis, iz sep ­ tembra 1952, pripravljalnega odbora za ustanovitev društva nekdanjih emigrantov v Jugoslaviji, »del katerih je prestal preganjanja in zapore v Jugoslaviji». Med zahtevami navajajo, »da je tre­ ba poiskati in zavarovati sonarodnjake, ki so bili zlonamerno aretirani in obsojeni pred tito- fasist ičnimi sodišči». 92 ASDMAE, AP 1946/1950, b. 72, pismo generalnega konzulata Republike Italije v Zagrebu zunanjemu ministrstvu: Repatriacija elementov, ki so se kompromitirali med jugoslovansko za ­ sedbo Goriške, 17. marec 1949- 93 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 72, dopis italijanskega predstavništva v Beogradu ita ­ lijanskemu zunanjemu ministrstvu. 14. februar 1950. Priložena je peticija goriške federacije KPI goričkemu prefektu z dne 17. novembra 1949 o preganjanju in aretacijah italijanskih delavcev. V njej navajajo obsodbe zlasti tržiških delavcev na Reki na hude kazni, »ki naj bi bili krivi, da so solidarizirali s preganjanimi sorojaki». Po njihovih podatkih je bilo samo na Reki leta 1947 več kot 3000 tržiških delavcev, v zadnjem času naj bi jih bilo približno sto aretiranih, desetina obsojenih. Zahtevajo pomoč vračajočim, ki so »vsi žrtve politike, ki je protidelavska, nasprot ­ na socializmu in polna sovraštva do Italijanov in vseh delavcev». Več v Aldo Bonelli: Fra Stalin e Tito. Cominformisti a Fiume 1948-1956. Trieste 1994. AS, f. Ministrstvo za delo, fase. 36, Tuji državljani, poročila podkomisije OF, zapisnik sestan ­ ka ppdkomisje IO OF, 20. december 1949. 95 AS. I, f. CK KPS, šk. 40, ae 5220, dopis kapetanu Vidku, nepodpisan, 21. september 1945. V njem navajajo: »Ker je v tej zadevi vpleteno mnogo partijskih funkcionarjev jih KPI pošilja v Jugoslavijo, da tako zabriše sled po vsej zadevi. Tovariša se trenutno nahajata v Vipavi ali na Ozni ati komandi področja. Prosim, da poskrbite za omenjena tovariša čimprej mogoče za­ poslitev v notranjosti Jugoslavije .» 235 NARODNOOSVOBODILNI ODBOR ZA JULIJSKO KRAJINO, PROITALIJANSKE POLITIČNE STRANKE IN ORGANIZACIJE NARODNOOSVOBODILNI ODBOR ZA JULIJSKO KRAJINO (COMITATO DI LIBERAZIONE NAZIONALE GIULIANO, CLNG) Med vojno in ob njenem koncu so bili tisti prebivalci Julijske krajine, ki so zahte ­ vali ohranitev Italije, na dveh nasprotnih bregovih, saj so jo zahtevali tako fašisti in kolaboracionisti kot del italijanskih protifašistov. Ustanovitev enotnega italijanskega bloka za obrambo pred slavokomunisti tik pred koncem vojne ni uspela, saj je CLNG odklonil sodelovanje s kolaboracionisličnimi in fašističnimi krogi. Po vojni pa je velik del CLNG v imenu obrambe italijanstva soglašal z ustanovitvijo enotnega bloka vseh proitalijanskih sil. Na spremembo njihovih stališč je precej vplivalo tudi ravnanje jugoslovanskih oblasti maja 1945- Avtorji skupnega uvoda zbornika Nazionalismo e neofascismo poudarjajo, da se male ilegalne skupine protifašistov, ki so med vojno sestavljale CLNG, po vojni niso mogle dolgo upirati nacionalističnemu in šovini ­ stičnemu pohodu, ki je prodrl v Trst, kajti navade, miselnost in kultura so ostali sko ­ raj nedotaknjeni, le da jih zdaj opravičujejo z nujnostjo obrambe naroda. Še vedno so izhajali, tako v uvodu zbornika, iz predpostavk, v okviru katerih je potekal poli ­ tični boj italijanskih vodij že od prejšnjega stoletja, kot so: Italijan proti slavokomu- nistu, mesto proti podeželju. Delovali so reakcionarno, nasprotovali vsaki spremembi in s tem omejevali tudi italijanski nekomunistični protifašizemA Med jugoslovansko zasedbo Trsta, 5. junija 1945, je CLNG v odprtem pismu ured ­ niku projugoslovanskega časnika II nostro avvenire Mariu Pacorju, ki ga je poslal kot odgovor na članek, v katerem je časnik za ustanovitelja CLNG razglašal od Nemcev imenovana tržaškega župana Cesara Pagninija in prefekta Bruna Coceanija, zavrgel nesmiselne obtožbe o obstoju skupne fronte s fašisti, Jugoslavijo pa obtožil, da je im ­ perialistična. Pri tem so se sklicevali na pravico do samoodločbe in združitve s svo ­ jim narodom. Jugoslovanski nacionalistični imperializem naj bi, tako CLNG, ponovno oživljal pocl masko hinavske propagande, ki želi prepričati Tržačane, da hi se odre­ kli svoji italijanski domovini in se priključili jugoslovanski federaciji. Zagotavlja nam vse narodnostne pravice, a zanika prvo: združitev s svojim narodom. Da se -je premagal nacifašistični imperializem, je bilo potrebito morje krvi. Ali bodo tržaški komunisti postali sokrivci za nov, tretji nacionalizem?« ” Toda tudi Jugoslavija je svojo zahtevo po priključitvi Julijske krajine vsaj tako upravičeno utemeljevala z istimi pravicami. V tem je bistvo sporov in dvojnost dogaja ­ nja. CLNG se ni zavedal ali se ni hotel zavedati, da so z zahtevo po ohranitvi rapalske meje, najbolj eksplicitno izraženo v izjavi decembra 1944, iste pravice, ki so jih terja- * * 96 Nazionalismo e neofascismo, skupni uvod, str. 13-15- 9 PAK, f. STO, šk. 1, Odprto pismo CLNG direktorju II nostro avvenire M. Pacorju, 5. junij 1945. 3- maja 1945 je CLNG imel devet članov, in sicer: predsednik Vittorio Furlani (Stranka akcije), podpredsednik Antonio Fonda (neodvisen), tajnik Mario Midena (neodvisen), člani: Ercole Miani in Carlo Ferluga (Stranka akcije), Romano Redento (krščanski demokrat), Giacomo Ma­ rega (liberalec), Armando Benedetti in Venusto Rossi (socialista), B. Novak, Trieste, str. 183, 196. 236 li zase, zanikali Slovencem in Hrvatom. Izhodišče njihovih zahtev je bila teza o več ­ vrednosti naroda z visoko kulturo, ki je imel večje, poleg temeljnih še posebne zgo ­ dovinske pravice. Šlo naj bi za skoraj biološko pravico do narodnostne zavesti, ki je postala privilegij in dar. ki jo je lahko prinesla le kultura in je druga stran naj ne bi imela. 98 Poudariti pa je treba, da sta se nasprotni strani, obe sta zahtevali območja, na katerih so živeli tudi drugi, v svojih zahtevah oz. pravicah razlikovali v enem bistve ­ nem izhodišču. Medlem ko slovenske (jugoslovanske) zahteve, če izvzamemo neka ­ tere medvojne predloge, ki pa niso postali uradni, niso segle prek slovenskih etničnih mej, so bile zahteve po območju, ki je bilo k Sloveniji pridruženo leta 1947 in do ka ­ terega Italija nikdar v zgodovini, če ne posežemo več kot tisoč let nazaj, ni imela no ­ benih pravic, zgolj imperializem. Veselje Italiji naklonjei i ih Tržačanov oh vzpostavitvi Zavezniške vojaške uprave 12. junija 1945 Proti pisanju lista II nostro avvenire, v katerem so napadli tudi medvojnega predsednika CLNG duhovnika Edoarda Marzarija, je nastopil tudi škof Antonio Santin, ki je poudaril, da je Trst trpel tri tiranska in policijska gospostva, eno hujše od druge ­ ga." Čeprav je škof Santin v začetku junija 1945 še govoril o treh tiranijah, so kmalu tisti, ki so zahtevali ohranitev Italije, prepoznavali le dve, nacizem in slavokomu- nizem, medtem ko je bil fašizem pozabljen ali pa je postajal sprejemljiv. Dan pred umikom Jugoslovanske armade, 11. junija 1945, je CLNG izdal razglas, v katerem je poudaril, da ne priznava oblasti tržaškega MOS, navidezno zakonite ljudske oblasti in da odklanja vsako sodelovanje z njim. Sodelovanje s projugoslo- vansko stranjo naj bi bilo mogoče le po ukinitvi MOS-a in vseh drugih organov ljudske oblasti ter po preklicu sprejetih ukrepov, torej na podlagi enakosti in svobodnega delovanja vseh političnih strank. Sklicujoč se na sporazume, ki jih je sklenil CLNAI z 98 Nazionalismo e neofascismo, L. Biecker, R. De Rosa, S. Benvenuti, str. 39. "ASDMAE, AR 1931-1945, Jugoslavia, b. 153, Politični položaj v Julijski krajini in Furlaniji, 4. junij 1945. Skoraj hkrati je škof Santin objavil v Primorskem dnevniku odprto pismo, v katerem je zanikal kakršnokoli nasilje jugoslovanskih oblasti proti njemu, glej str. I68. 237 OF, in na prekinjena pogajanja meci CLNG in SIAIO (Slovansko-italijanski antifašistični izvršilni odbor, predhodnik MOS) tik pred koncem vojne je CLNG. po njegovem edi ­ ni legitimni organ za koordinacijo vseh strank, povabil uradnega predstavnika KPI in Slovanov, da se mu priključijo. Za projugoslovansko stran takšno stališče seveda ni bilo sprejemljivo. Tako je na hrbtno stran razglasa CLNG podpredsednik MOSTrst Franc Štoka pripisal: »Pogajanja CLN - OP so lahko samo znotraj SIAIO na osnovi italijansko-slovenskega bratstva in samo. če je CLN res prijatelj Slovencev na osnovi skupne borbe proti ostankom fašizma in za obnovo.« w KPJK in SIALI sta junija 1945 v svojem odnosu do CLNG ostajali na izhodiščih iz maja 1945 in odklonili izenačevanje MOS in CLNG. ki v njunih izjavah ostaja agent italijanskega ultranacionalizma, sestavljali naj bi ga ljudje, »ki so se težko kompromi­ tirali s sodelovanjem z okupatorjem in s fašizmom«, medtem ko je bil MOS pred ­ stavnik »demokratične volje ljudskih množic, ki so vodile herojsko borbo proti fašizmu in nemškemu okupatorju«. Medtem ko naj bi CLNG predstavljal le zelo majhen sloj prebivalstva, je MOS zajel množice, ki so bile strankarsko povezane, in tudi liste, ki se za stranke niso menili. 101 Ob tem moram poudariti, da projugoslovanska stran fašistični značaj CLNG ni le propagirala, ampak je vanj ob koncu vojne tudi verjela. 102 Hkrati je skušala prodreti v stranke CLNG na podoben način kot že med vojno; pri ­ dobiti posameznike iz različnih strank, ki bi jih nato razglasila za prave predstavnike interesov strankinega članstva in nato stranko vključila v okvir naslajajoče SIALI."1'1 Avgusta 1945 sta, tako javni tožilec za Trst Alfonz Dolhar, v Trstu obstajala dva bloka, demokratičen, ki je bil močnejši, in profašističen, v katerega so se vključili tudi krščanski demokrati, liberalci in Stranka akcije. Še vedno pa je bilo veliko Trža ­ čanov, ki se v politično življenje niso vključili. 10' Tudi nasprotna stran je v Trstu prepo ­ znavala dva bloka, slavokomunističnega in narodnega, na čelu s CLNG. Luciano Biecker, Roberto De Rosa in Silvano Benvenuti v zborniku Nacionalismo e neofascismo menijo, da so radikalna stališča CLNG v prvem povojnem obdobju po ­ sledica tega, da je bil po odhodu komunistov septembra 1944 CLNG omejen le na maj ­ hen meščanski in intelektualni krog in ni imel nobenih stikov z italijanskim delavstvom in slovenskim protifašizmom. Zaradi dogodkov med jugoslovansko zasedbo maja 1945 naj bi tudi CLNG mejo med Jugoslavijo in Italijo izenačil z mejo med barbarstvom in civilizacijo in vse bolj med zahodnimi svoboščinami in komunističnim zatiranjem. Italijani so živeli v iluziji, da bo že zgolj njihova izbira za Zahod pri Anglo- Američanih odtehtala krivdo preteklosti. LIkrati so vse pogosteje ocenjevali, da delovanje fašizma naj ne bi globoko prizadelo Slovencev in Hrvatov ter sožitja med dvema narodoma, ker Italija med fašizmom naj ne bi izvajala nacionalnega in razrednega zatiranja. Ravno IW!AS, I, f. AIS, ae 169, razglas CLNG, 11. junij 1945. O pogajanjih med CLNG in OF ter SIAIO glej N. Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, str. 34-38, 42-46. 101 PAK, f. STO, šk. 1. razglas MOS Trst ZVU. nedatirano, poleti 1945. 102 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 18. junij 1945, v katerem so zapisane tudi te besede: »Delovanje reakcije v okviru nove oblasti. 1. Angleži hočejo ustanoviti not o mest ­ no stražo. Za vodjo so predlagali polkovnika Pondo, ki je bil od izdajalskega in kolabora- cionističnega CLN-a v Trstu določen kot vojaški poveljnik vojske CLN, katere so sestavljale Crne brigade, Mestna straža, Republikanska straža, kvesturini, Collodijevi agenti itd.« Polkovnik Fonda je Antonio Fonda - Savio, vojaški vodja CLNG. 103 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, depeša B. Kidriča B. Kraigherju, 19. junij 1945. "" AS, I, f. PNOO, m. 3, mesečno poročilo javnega tožilca za mesto Trst (zanj Vika Brešan) jav ­ nemu tožilcu za Slovensko primorje in Trst S. Peterinu. 2.3. avgust 1945. 238 7 nasprotno, zaradi svoje civilizacijske tradicije naj bi bila Italija tista, ki bi prinesla de ­ mokracijo. Obramba italijanstva, ki je postala prva in glavna vrednota, se je poisto ­ vetila z obrambo svobode, kulture, napredka in tudi demokracije. Trst je vedno bolj postajal zadnji branik pred grožnjo, ki je prihajala z Vzhoda. 105 Tako je predsednik CLNG Antonio Fonda novembra 1945 v pismu zavezniškemu predstavniku poudarjal, da je CLNG zveza italijanskih demokratičnih strank in pravo nasprotje projugoslovanom, ki so izvajali aretacije in nasilje. Ker je bil interes CLNG obnova demokracije, so bili z ZVLI, v nasprotju s SIAU, pripravljeni sodelovati v upravi dežele. 100 Neznani avtor promemorije, poslane Alcidu De Gasperiju 1. julija 1945, poudar ­ ja, da je status Julijske krajine jasen, saj je do odločitev mirovne konference del Italije. Postavili naj bi izhodišče, da ni nobene razlike med Italijani na tej ali oni strani Soče, zato so v Julijski krajini imeli vse pravice ustanoviti stranke, ki naj bi se kot pokra ­ jinski odbori vključile v italijanske centrale. Italijanska vlada je zato morala podpreti CLNG, mu preskrbeti potrebna sredstva in obenem pozvati strankarske centrale, da oživijo dejavnost posameznih strank v Julijski krajini, kjer takrat razen med komunisti ni bilo strankarskih aktivnosti. Obenem naj bi italijanska vlada prek KPI disciplinirala tamkajšnje komuniste. 10' CLNG je tudi po vojni vključeval iste stranke kot v zadnjem vojnem obdobju, in sicer krščanske demokrate, Stranko akcije, socialiste in liberalce. Njegov predsednik je bil Antonio Fonda - Savio. Čeprav naj bi predstavljal celotno Ju ­ lijsko krajino, je bilo njegovo delovanje omejeno zlasti na Trst in deloma na ilegalno delovanje v coni B, ker je bil istrski CLN od septembra 1946 njegov sestavni del. V Gorici je deloval samostojni CLN.108 Ozna je 17. novembra 1945 poročala, da so se v Vidmu sestali predstavniki krščan ­ ske demokracije in Stranke akcije iz Trsta s funkcionarji italijanske vlade, vojske, s cer ­ kvenimi dostojanstveniki na čelu s kardinalom Federiccijem in komandantom divizije Osoppo. Na sestanku naj bi govorili o vprašanju Trsta, nevarnosti komunizma v Julijski krajini in velikih denarnih sredstvih, ki jih je porabila DFJ za svojo propagando v coni A. Dogovorili naj bi se za pomoč osoppovcev in finančno pomoč italijanske vlade. 109 23- julija 1945 je začelo izhajati glasilo CLNG La Voce Libera, v letih 1945-1946 edini dnevnik, kot je zapisano v jugoslovanskem obveščevalnem poročilu julija 1945, ki se je opredeljeval za italijansko rešitev. V njem je vse od prve številke prevladoval vpliv Stranke akcije in s tern poudarjanje večstrankarstva kot bistva demokracije. 110 Ob tem moramo upoštevati, da je bilo za KPJK, SIAU in slovenske oblasti večstrankar- 105 Nazionalismo e neofascismo, L. Biecker, R. De Rosa, S. Benvenuti, str. 29-32: G. Valdevit, La questione di Trešte, str. 114-116. 106 ASDMAE, AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 4, pismo A. Fonde z naslovom Dear Sir, neznanemu naslovniku po njunem srečanju v Trstu, 28. november 1945. 1,17 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, promemoria za ministra A. De Gasperija, nedatira ­ no, verjetno poleti 1945; isto, Trenutni položaj v Julijski krajini konec meseca junija in potreb ­ ni ukrepi, 1. julij 1945. 1(8 Alessandro (Sandi) Volk: Naselitev istrskih beguncev (esuli) in slovenske politične emigracije v Tržaški pokrajini. (Vloga in pomen begunskih organizacij ter urejanje vprašanja istrskih be ­ guncev v Italiji v luči begunskega časopisja, 1945-1963), magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1998 (v nadaljevanju S. Volk, Naselitev istrskih beguncev), str. 102. O dogajanju v Gorici glej str. 283-290. 109 AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Trstu in Julijski krajini, 19. november 1945. 11(1 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 23- julij 1945. 239 stvo, zahodna demokracija, v službi zahodnega imperializma in v nasprotju s pravo demokracijo, ki jo je lahko zagotavljala le ljudska oblast. La Voce Libera je izhajala iz predpostavke, da je Trst stična točka dveh ras, ki sta si še vedno globoko različni in se v odločilnih trenutkih ne razumeta, čeprav govo ­ rita isti jezik, italijanščino." 1 Že to izhodišče pokaže na globoko nerazumevanje slo ­ venskega narodnega vprašanja, saj znanje jezika lahko le pomaga, ne more pa biti merilo za razumevanje med narodi, če je izrazito enosmerno. Trst je bil izenačen z Italijo in ta z demokracijo, medtem ko naj bi bile jugoslovanske zahteve imperialistične in reakcionistične. Slovenski narod je bil narod kmetov, brez civilizacije. Naravno ra ­ zlikovanje med mestom in vasjo je bilo tako izenačeno z odnosom med dvema na ­ rodoma. Le SIALI in KPJK naj bi bili krivi za sovraštvo, slavokomunistična krivda naj bi bila večja od fašistične. 112 Obenem pa je bil fašizem le kratka epizoda v tisočletni zgodovini naroda. Pri njegovem obsojanju so se omejili le na formalni del in obenem del odgovornosti zanj pripisali drugim, zlasti velikim silam, ki so ga tolerirale. »Če še tako prebiraš članke, težko najdeš oceno, analizo, refleksijo, ki niso izkrivljene, osi ­ romašene in obremenjene z bolestnim oboževanjem lastne zaključuje ­ jo avtorji analize." 5 Občasno je glasilo prešlo v propagando, ki jo je uporabljal fašizem, da bi ljudi navdušil za asimilizacijski program, za t. i. allogene in za prodor v slovenske in hrvaške predele po letu 1918. Zlasti ob zbiranju podpisov za priključitev k Jugo ­ slaviji avgusta in septembra 1945 je La Voce Libera napadala italijansko delavstvo, ki je v Trstu in tudi v vzhodni Furlaniji podpisovalo izjave za priključitev k Jugoslaviji. Bili so redki italijanski zavrženci, usmiljenja vredne kreature, ki so zanikale lastno do ­ movino."' Glasilo je veliko prostora namenjalo vprašanju fojb in deportiranih. Pisali so o od ­ kritjih trupel v različnih jamah, tudi trupel petih civilistov v jami v okolici Temenice na Krasu." 5 Oktobra 1945 je obveščevalec Ozne komentiral: »Sedaj je ta časopis po­ novno odprl to vprašanje ' (deportiranih, op. a.) zzz ljudje po večini mislijo, da nobene­ ga ne bo več nazaj. Ljudstvo je sicer zadovoljno, da se je to zgodilo fašistom, niso pa zadovoljni svojci prizadetih, ki so prepričani, da so oni nedolžni in. ker ne vedo za njihovo usodo.« 116Niso pa pisali o vprašanju epuracije, razen zapisa ob ustanovitvi epuracijske komisije ZVLJ in članka, v katerem so zahtevali, da tudi v coni A, tako kot v Italiji, z epuracijo zaključijo. Procese proti kolaboracionistom so obravnavali le kot vesti, brez komentarjev in političnih ali moralnih ocen. Glasilo je tako prezrlo ti ­ sto, na čemer naj bi gradilo - ideale in vrednote protifašizma, izgubljena je bila pri ­ ložnost refleksije o fašistični in kolaboracionistični izkušnji, kar je imelo globoke in negativne posledice v naslednjih letih. Pretirana skrb za obrambo italijanstva je po ­ vzročila, da so se vse karte premešale in je bila izgubljena možnost kakršnekoli jasne presoje in ovrednotenja. 117 Potem ko sta se oba bloka julija 1945 neuspešno dogovarjala o sodelovanju v upravi, je konec tega meseca prišlo do ponovnega razkola. V CLNG je vodilno vlo- 111 La Voce Libera, 12. januar 1946. Pisanje La Voce Libera so v posebnem poglavju v zborniku Nazionalismo e neofascismo, str. 27-61, analizirali L. Biecker, R. De Rosa in S. Benvenuti. 112 La Voce Libera, 10. avgust 1945; Nazionalismo e neofascismo, isti, str. 36. 115 Nazionalismo e neofascismo, isti, str. 45, 47. "' Nazionalismo e neofascismo, isti, str. 33, 37, 38, 40. 115 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 8. september 1945. 116 AS, 1, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 25. oktober 1945. 117 Nazionalismo e neofascismo, L. Biecker, R. De Rosa, S. Benvenuti, str. 50, 52. 240 go vse bolj prevzemala krščanska demokracija, ki je širila svoj vpliv s podporo cer ­ kvenih krogov in nanje vezanih organizacij in postala nosilec zahtev zlasti srednjega sloja. Pod njenim vplivom je tudi CLNG kmalu postavil svoje zahteve SIALI na ulti ­ mativen način, njegov protifašizem je v obrambi italijanstva postajal ovira. 5. avgu ­ sta je bil cerkveni obred v počastitev ubitih v protijugoslovanskih demonstracijah 5. maja 1945. Na prvem povojnem shodu krščanske demokracije v Miljah je nekdanji predsednik CLNG don Edoardo Marzari aretacijo sekretarja tržaške partijske organi ­ zacije Luigija Frausina avgusta 1944 pripisal Slovencem. IIS Na vprašanje odnosa do protifašizma in na druge probleme v proitalijanskem bloku v coni A Julijske krajine je septembra 1945 opozoril tudi deželni odbor Stranke akcije v Venetu v pismu tržaškim članom stranke. Ugotavljali so, da so med štirimi strankami v CLNG razlike zabrisane, ker se je politični boj v Trstu odvijal zgolj glede narodnega vprašanja. V skrbi, da ne bi ogrozili enotnosti, so se Stranka akcije in zlasti socialisti omejili le na obrambo italijanstva in zapostavili svoj program na političnem, gospodarskem in socialnem področju. Takšno ravnanje naj bi dejansko pomagalo komunistom in s tem Jugoslaviji. Socialisti in tudi Stranka akcije bi morali pritegniti v proitalijanski blok delavske množice, a ne s trobojnico, 119 ampak s socializmom, z ekonomskim in socialnim programom, kot so to naredili komunisti na nasprotni strani. Drug problem je bilo vse večje vključevanje ljudi s fašistično preteklostjo v krščan ­ sko demokracijo in liberalno stranko, kar je tem strankam in z njimi vsemu CLNG pre ­ prečevalo sprejetje trdnih protifašističnih stališč. CLNG je vse pogosteje nastopal kot predstavnik Italijanov in ne kot predstavnik protifašizma. To je po mnenju deželne ­ ga odbora Stranke akcije iz Veneta omejevalo možnosti za demokratično preobrazbo tržaških Italijanov in tudi obrambe italijanstva. Komunisti so zato imeli argumente, da so CLNG obtoževali fašizma, vendar, kot so zapisali, »ne samo v smislu, v kakršnem komunisti obtožujejo kot fašista vsakega, ki ni z njimi, ampak tudi v smislu, kot ga mi razumemo«. V Trstu bi se zato nujno morali omejiti od nedavne (fašistične) pretek ­ losti, ki je onečastila Italijo, v nove demokratične stranke CLNG pa naj bi se vključevali samo protifašisti. CLNG bi moral biti bolj protifašističen, če pa v tem ne bi uspel, se bi morala vsaj Stranka akcije jasno opredeliti za protifašizem. Izpostavili so tudi mlačen in celo sovražen odnos do epuracije, ki jo je zastopal tako CLNG kot tudi posamezne njegove stranke. Za deželni odbor Stranke akcije je bilo jasno, da ZVU daje prednost Italijanom, zato morajo tudi italijanske stranke delovati bolj pametno, tiho in politično primerno, da ne pokvarijo možnosti Italije na mirovnih pogajanjih. ZVU je bilo tre ­ ba dokazati, da je Italija porok za stabilnost v Trstu. Nujno je bilo poiskati povezavo s komunisti. 120 Jugoslovanski viri že pred septembrom 1945 poročajo o prizadevanju Stranke akcije, da bi vzpostavila sodelovanje med CLNG in italijanskimi člani komunistične partije. Na te pobude so slovenske oblasti gledale z nezaupanjem, saj bi se, če bi bili dogovori uspešni, »lahko CLN razglasil za predstavnika večine prebivalstva Julijske krajine in zahteval nato od italijanske vlade priznanje avtonomije za to pokrajino 118 Nazionalismo e neofascismo, isti. str. 57, 58, 60, 61. O pogajanjih med SIALI in CLNG glej str. 98-100. 119 Italijanska zastava, t. i. tricolora. 120 AS, I, L AIS, ae 236, dopis (nepodpisan) deželnega odbora Veneta Stranke akcije pokrajin ­ ski federaciji Stranke akcije v Trstu o položaju v stranki, 15- september 1945. 241 v sestavu Italije". 121Ozna je sredi decembra 1945 poročala o pogajanjih med Stranko akcije in socialisti (Partito socialista italiano di unità proletaria. PSI UP) za izstop iz CLNG in enoten nastop, s katerim naj bi pridobili vsaj nekaj komunistične množice v svoje vrste. Z izstopom iz CLNG naj bi se rešili liberalcev in krščanskih demokra ­ tov, ki so bili v Trstu preveč kompromitirani in osovraženi med tržaškimi množica ­ mi. 1” La Voce Libera, v kateri je vpliv Stranke akcije prevladoval, je tudi takoj objavi ­ la Togliattijevo izjavo na 5. kongresu KPI. v kateri je obsojal tržaške komuniste in KPJK.125 Februarja 1946 so v pripravah na prihod razmejitvene komisije ocenjevali, da so se mnogi komunisti sicer podredili partijski disciplini in trenutni projugoslovan- ski politiki svojih voditeljev, intimno pa so podpirali nacionalno rešitev. 12' Razhajanja so bila tudi znotraj posameznih strank CLNG. zlasti med vodstvom in delom članstva. Tako je imela SIAU, kot poročajo na seji izvršnega odbora januarja 1946, zveze s skupinami iz Stranke akcije, socialisti, avtonomisti in krščanskimi demokrati iz Furlanije. Teh ljudi sicer niso mogli vključiti v SIAU, »ker niso dali izjave, da so za Jugoslavijo«, vendar naj bi sodelovali v prizadevanjih za ljudsko oblast, s čimer »smo jih že pritegnili v borbo proti imperializmu«.'* Prav vprašanje odnosa do fašizma je bilo povod za razkol med posameznimi strankami CLNG in tudi znotraj njih. O seji krščanske demokracije januarja 1946, na kateri so razpravljali o krivicah, ki so jih komunisti naredili Italijanom in Slovencem, jugoslovanski viri meti drugim poročajo: »Mnogi so branili fašizem in zatiranje Slo ­ vanov. Po drugi strani pa je Stecchina priznal, da so Italijani nastopali slabše s Slo ­ venci kot Slovenci z Italijani.« '* Krščanski demokrati so že decembra 1945 ugotav ­ ljali, da posamezne stranke CLNG med sabo slabo sodelujejo in da vlada splošna apatija. Posledica nesoglasij med njimi je bila tudi prekinitev sodelovanja krščanskih demokratov s časopisom La Voce Libera. 127 Na delitve znotraj CLNG je vplivala tudi kriza italijanske vlade novembra 1945. Tisti, ki so nasprotovali fašizmu, Bruno Pincherle, Carlo Schiffrer, Fabio Cusin, Pier ­ paolo Luzzatto Fegiz in še kdo, naj bi bili prisiljeni v kompromise, ker so se bali, da bodo v primeru desne vlade izgubili še več vpliva med Tržačani. 125 Ker niso ponudili alternative, so italijanski protifašisti postali soodgovorni, da se je boj omejil le na alternativo za ali proti Italiji, in s tem dovolili, da so v ospredje prehajali tisti, ki so bili kompromitirani s preteklim fašističnim režimom. 129 La Voce Libera je 1. januarja 1946 objavila nov program CLNG, ki je temeljil na avtonomiji Julijske krajine v okviru Italije. Spremenili so dotedanjo zahtevo po ohrani ­ tvi rapalske meje in, tako kot italijanska vlada, postavili zahtevo po Wilsonovi črti. Med predlogi je tudi ustanovitev posebne pristaniške družbe vseh zainteresiranih. 150 121 AS, I, f. AIS, ae 421. situacijsko poročilo, nepodpisano. 1. avgust 1945- 122 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano. 10. december 1945. 125 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 5. in 8. januar 1946. ‘-'ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, poročilo iz Trsta, 4. marec 1946. 125 AS, I, f. GO SIAU, šk. 2, zapisnik seje IO SIAU, 26. januar 1946. 126 AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Trstu in Julijski krajini, 20. januar 1946. Ettore Stecchina je bil pokrajinski delegat krščanske demokracije. 127 AS, I, L AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Trstu in Julijski krajini, 23. december 1945. 128 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 23. in 25. november 1945. 129Nazionalismo e neofascismo, L. Biecker, R. De Rosa, S. Benvenuti, str. 53, 54. 150 La Voce Libera, 1. januar 1946; AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 5. in 8. januar 1946. 242 V začetku marca 1946 so izpostavili, tla bodo v Trstu in istrskih mestih storili vse, da bi se uprli poskusom Jugoslavije, ki naj bi hotela spremeniti etnično podobo dežele, in tudi morebitnemu državnemu udaru. Hkrati so menili, da je podpora italijanske vlade njihovim prizadevanjem premajhna, zato naj bi se sodelavcev polaščal občutek zapuščenosti. 1'11 V taboru, ki je zahteval ohranitev Italije, je poleg CLNG, ki je bil osrednji poli ­ tični organ, delovalo več nestrankarskih oziroma nadstrankarskih organizacij, med ka ­ terimi sta bili najmočnejši Narodna zveza (Lega nazionale, LN) in sindikalna Delavska zbornica (Camera del lavoro, CGIL). Veliko članov sta imeli tudi Narodna zaveza itali ­ janske mladine (Intesa giovanile nazionale italiana, IGNI) in Zveza italijanskih študen ­ tov (Associazione studenti italiani, ASI). Samo v Trstu naj bi imele te nadstrankarske organizacije skupaj približno sto tisoč članov. Te organizacije, in ne CLNG, so pri pripravah Italiji naklonjenih pred prihodom razmejitvene komisije, ki so potekale v prvih mesecih leta 1946, prevzele njihovo organizacijo. 152 Tudi proitalijanske mani ­ festacije ob prihodu razmejitvene komisije konec marca 1946, na katerih je po itali ­ janskih podatkih v coni A sodelovalo sto osemdeset tisoč ljudi in v katerih se je proita lija nski tabor po moči prvič izenačil z nasprotnim, naj bi organizirala zlasti Na ­ rodna zveza. Kot poročajo italijanski vladni viri, se je vanjo spontano vključilo na de ­ setine tisočev ljudi, medtem ko je imel CLNG osem do devet tisoč članov. 155 Na teh manifestacijah so vpili tudi fašistične parole, ki so »besnele od italijanskega šoviniz ­ ma«, kot se je slikovito izrazila Lidija Šentjurc. 151 Proitalijanske demonstracije v Trstu ob obisku mednarodne razmejitvene komisije marca 1946. CLNG je razmejitveni komisiji predstavil stališča italijanskega bloka in sebe kot organizatorja vstaje v Trstu konec aprila 1945 in tudi kot predstavnika Italijanov iz cone B, ki naj bi bili izpostavljeni narodnostnemu zatiranju in sistematičnemu terorju, saj so morali nekateri od njih zapustiti dom. Opozoril je tudi na deportacije tisoče Italija ­ nov, za katere sorodniki večinoma niso vedeli niti tega, ali so še živi. Pred komisijo 151 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, promemoria za predsednika vlade in za Delegacijo za meje o položaju v Julijski krajini, 4. marec 1946. 152 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 7, poročilo iz Trsta, 4. marec 1946. 155 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 7, poročilo, 31- marec 1946. 151 AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša L. Šentjurc E. Kardelju, 29. marec 1946. O poteku manifestacij glej str. 82, 104-107. 243 je zagovarjal stališče, da so v Julijski krajini, ki naj bi bila že dva tisoč let italijanska, v večini Italijani, ki so v mestih, medtem ko so Slovani na podeželju. Tudi geografska meja, ki je potekala po razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem, je Julijsko kraji ­ no, ki leži zahodno od nje, prisojala Italiji. Italija jejulijsko krajino priključila na podla ­ gi svobodne odločitve po prvi svetovni vojni in je bila nanjo tudi gospodarsko vezana. Po mnenju CLNG naj bi bila tudi večina tamkajšnjih medvojnih upornikov italijanska. Slovanski manjšini, ki bi ostala v okolici italijanskih mest, bi pripadala široka svobo ­ da in avtonomija. Isto so zahtevali za Italijane, ki bi ostali v Jugoslaviji. So pa ponovili izhodišče iz programa januarja 1946 in, podobno kol uradna Italija, zahtevali Wilsono- vo črto. 155 Jugoslovanski obveščevalni viri pa poročajo, da naj bi se CLNG pripravljal tudi na oborožen odpor, ki bi ga začeli, če bi bil Trst priključen k Jugoslaviji. Tako bi CLNG dokazal, da Jugoslovani 'Prsta ne obvladujejo in s tem izsilil zavezniško posredo ­ vanje. 1* Potem ko se je italijanska stran spomladi 1946 okrepila in s svojim ravnanjem mar ­ sikje prestopila mejo dopustnega, je poleti 1946. po letu dni negotovosti glede meje, med Italiji naklonjenimi zavladala depresija, povečevalo se je število preselitev in od ­ liv kapitala. V poročilu iz Trsta italijanski vladi poudarjajo, da je CLNG ta problem za ­ postavljal, deloma tudi zato, ker je bil neenoten in je deloval v senci razhajanj med predstavniki različnih strank. Tudi Narodna zveza ni imela vloge, kot bi jo lahko ime ­ la. Uspeli niso niti pozivi na julijsko bralstvo (fratellanza giuliana), saj naj bi nasprot ­ na stran vztrajala v napadih in žalitvah, niti poziv tržaško-koprskega škofa in goriškega nadškofa na umiritev. Napetost so povečevale novice iz cone B in Jugoslavije o mobi ­ lizaciji in koncentracijah vojakov. 157 Slavokomunisti naj bi nadaljevali s terorističnimi dejanji, sabotažami, napadi, ugrabitvami jugoslovanskih političnih emigrantov in peti ­ cijami. Medtem ko naj bi bila slavokomunistična manjšina v gibanju, je v italijanskem bloku vladalo ozračje izgubljenosti, razdrobljenosti in nezaupanje v obvarovanje ita ­ lijanstva. Italijanski vladni krogi so menili, da je treba hitro ukrepati z uradnim posre ­ dovanjem italijanske vlade pri zahodnih silah ter s propagando in denarjem. Hitra po ­ moč je bila potrebna zlasti »enim najpomembnejših stebrov obrambe italijanstva, istrskim in reškim esulom, ki so prvi v boju in se zdaj izgubljajo po Italiji, ker nima­ jo dela in pomoči, ki bi jih obdržala združene».'^ Ob tem so italijanski vladni krogi pozabili na brutalnost italijanskih desničarskih krogov, ki so delovali s podporo ve ­ likega dela CLNG. Notranjo krizo v CLNG, ki se je okrepila poleti 1946, je sprožila predvsem Stranka akcije, ki je poleg socialistov vztrajala na protifašizmu. Spori med posameznimi voditelji in zastopniki različnih politik so se okrepili zaradi naraščajočega vpliva de ­ sničarskih sil, ki se v CLNG sicer niso vključile, so pa delovale v tesni povezavi z njim oziroma z nekaterimi njegovimi strankami. Nastopali so nasilno, napadali tudi za ­ vezniške vojake in sedeže projugo,slovanskih organizacij ter indipendentistov. Zaradi teh napadov je polkovnik Alfred Bowman poklical na zagovor predsednika CLNG 135 AS, I, f. GO KPJK, ae 241, poročilo CLNG: Geografski, etnični in gospodarski problemi Julij ­ ske krajine, predano razmejitveni komisiji, 12. marec 1946; f. AIS, ae 17$, referat CLNG v okvi ­ ru priprav na prihod razmejitvene komisije, februar 1946; AS, f. Edvard Kardelj, šk. 74. depeša Rada E. Kardelju o glavnih tezah delegacije CLNG pred razmejitveno komisijo, 13- marec 1946. 136 AS, I, L AIS, ae 177, obveščevalno poročilo iz prefekture, podpisan JoR, 13- april 1946. 15 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo o Trstu, 7. junij 1946. 138 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo iz Trsta, 1. avgust 1946. 244 Antonia Fondo, ki se mu je sicer opravičil, a hkrati poudaril, da tega ni sam osebno kriv. 1-'’9 Ko je poleti 1946 desničarsko gibanje Uomo qualunque 1"1 vložilo prošnjo za sprejem v CLNG, so jo delegati Stranke akcije, socialistov in republikancev odklonili, ni pa je odklonila najvplivnejša stranka CLNG, krščanski demokrati. UQ je v prošnji navedel, da hoče sodelovati v preobrazbi CLNG po sprejemu sklepa o ustanovitvi STO. Zaradi različnih stališč tako CLNG ni sprejel končnega sklepa o njihovi vklju ­ čitvi. 1'1 Zaradi predloga o internacionalizaciji Trsta so člani CLNG kritizirali francoskega zunanjega ministra Georgesa Bidaulta. Mnogi naj bi se pripravljali na izselitev, ker niso več hoteli živeti v večnem strahu." 2 CLNG je ostro nasprotoval predvidenim ukrepom ZVU, da bi onemogočila istrskim preseljencem bivanje v coni A in predvsem v Trstu. Obenem so v Trstu ustanovili komite za pomoč beguncem, ki naj bi dobil trideset mi ­ lijonov lir kredita, in v Benetkah, ki naj bi dobil dvesto milijonov lir kredita." 5 Ozračje depresije in apatičnosti se je, skupaj s kritiko na račun italijanske vlade, med Italiji naklonjenimi nadaljevalo tudi v zimi 1946/47. Poudarjali so, da je Julijska krajina edina italijanska dežela, ki plačuje za mir in posledice vojne. Italijanski vlad ­ ni viri so februarja 1947 ocenjevali, da bi na prihodnjih volitvah stranke, naklonjene Italiji, v 'Prstu dobile petinpetdeset odstotkov glasov, a le pod pogojem, da bi razgibale tudi neopredeljeno sivo množico." 1 Ker se je bližalo udejanjanje mirovne pogodbe z ustanovitvijo Svobodnega trža ­ škega ozemlja, so se nekateri strankarski prvaki takrat že nekdanjega CLNG, največ na levici, zavzeli za pomiritev med obema blokoma in za »prijateljsko in pravično re­ šitev najpomembnejših vprašanj za oba naroda«. Obenem so obsojali fašizem, ki je bil izdajalec italijanskih interesov." 5 Kljub izraženi volji po sodelovanju so pomiritev še vedno razumeli na način, ki bi pomenil italijansko prevlado. Če so še zmogli ra ­ zumeti slovanske zahteve, so še vedno ostro obsojali, kot je zapisal socialist Edmondo Puecher, »tiste Italijane, ki jih ni bilo malo, ki so se odrekli svoji domovini«. Po nji ­ hovih podatkih naj bi bilo med prebivalci STO kar pet šestin Italijanov, zato niso so ­ glašali z dvojezičnostjo v statutu STO, ki je bil priloga mirovne pogodbe. Dvojezičnost naj ne bi bila potrebna, saj, zatrjuje Puecher, »med 60 tisoč verjetno ne bo Slovana, ... ki ne bi znal toliko italijanščine, da ne bi razumel tisto, kar je bilo rečeno«."6 Znanje jezika je tako za Slovence pravzaprav postalo kazen. Takšna stališča znova dokazu- 139 AS, I, f. AIS, ae 178, obveščevalno poročilo, nedatirano, nepodpisano, verjetno poleti 1946. 140 Izraz je težko prevedljiv in v dobesednem prevodu pomeni sleherni človek. Več o gibanju na str. 257-259. 141 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo iz Vidma, nepodpisano, 3. avgust 1946; AS, I, f. AIS, ae 421, situacijska poročila, nepodpisana, 5. julij, 9. in 20. avgust, 17. september 1946. 142 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, junij 1946. Francoski zunanji minis ­ ter G. Bidault je predlog o internacionalizaciji Trsta in okolice podal 21. junija 1946. Predlog je svet zunanjih ministrov sprejel na seji 2. julija 1946. Več v J. Jeri, Tržaško vprašanje, str. 154-179- 143 AS, I, f. AIS, ae 421. situacijski poročili, nepodpisani. 24. september in 8. oktober 1946. ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, opomnik, nepodpisan, napisan po obisku v Trstu, 8. februar 1947. "’ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 135, pismo E. Puecherja italijanskemu zunanjemu ministru C. Sforzi, 28. februar 1947. 146 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 135, pismo E. Puecherja italijanskemu zunanjemu ministru C. Sforzi, 28. februar 1947. 245 jejo. kako so tucli Slovencem najbolj naklonjeni italijanski krogi v Trstu razumeli ena ­ kopravnost mecl narodi in s tem povezano enakopravnost v odnosih mecl Italijani in Slovenci. Januarja 1947 so CLNG razpustili. Že pred tem sta izstopili socialistična in repub ­ likanska stranka, ki se je kasneje združila s Stranko akcije."' Po njegovem razpustu so februarja 1947 ustanovili tri skupine strank: desno Nacionalno zvezo svobode (Unione nazionale della libertà), v kateri so bili liberalci, qualunquisti in monarhisti, mecl njimi tucli nekdanji fašisti, ki naj ne bi bili preveč kompromitirani, center s krščan ­ sko demokracijo in levo Demokratično socialistično fronto (Fronte democratico socia ­ lista) s Stranko akcije, republikanci in socialisti. 1 |S Tako artikuliran proitalijanski poli ­ tični del Trsta naj bi imel več možnosti za pridobitev podpore mecl volivci, ki je bila pomembna, saj so kmalu po ustanovitvi STO pričakovali volitve v njegove oblastne organe. Za pripravo skupne politične akcije za obrambo italijanske ideje pri volitvah in za sestavo prihodnje vlade STO vseh proitalijanskih sil je bila vseeno potrebna neka povezava mecl njimi, ki bi nadomestila dotedanji CLNG. V taki Zvezi sporazu ­ ma (Giunti d'Intesa) naj bi sodeloval tudi predstavnik italijanske vlade. Italijanska vlada naj bi zagotavljala ustrezna finančna sredstva, tudi za časopisje vseh treh usme ­ ritev in za La Voce Libera kot neodvisni dnevnik. Pomembna je bila tucli protiofenzi ­ va na gospodarskem področju, saj naj bi Jugoslavija sistematično pridobivala vpliv nad gospodarstvom prihodnjega STO."9 Aprila 1947 se je reorganizacija političnih strank in organizacij zaključila. Italiji naklonjene je sicer povezovala Zveza sporazuma, a so kljub temu, kot je ocenjevalo italijansko zunanje ministrstvo, ostajali razdeljeni. 150 Vodstvo KPJK je marca 1947 menilo, cla razen SIAU na območju prihodnjega STO ni velikih organiziranih političnih sil. Razpuščeni CLNG naj sicer ne bi imel dobre organizacije, vendar velik neorganiziran vpliv. Najbolje je bila organizirana krščan ­ ska demokracija, ki je imela tucli mladinske, ženske in delavske organizacije, medtem ko so imele preostale stranke malo članov. 151 Krščanska demokracija naj bi bila najbolj nevaren nasprotnik tucli zaradi povezave s cerkvenimi vrhovi in zaradi dobrih finan ­ čnih virov. Poleg tega naj bi krščanska demokracija iz strahu, cla bodo množice, ki so bile doslej pod njenim vplivom, prešle k tistim, ki so bili bolj odločno iredentistični, postajala protikomunistično gibanje »per eccelenza«. Italijanska levica se je nekoliko zbližala s projugoslovansko stranjo in je obstajala, sicer ne velika, možnost sporazu ­ ma. Desna Narodna zveza svobode pa je bila v svojih stališčih, ideologiji, metodah in osebah »reakcionarna, da bolj ni mogla biti». Medtem ko so bili liberalci maloštevil ­ ni, je gibanje Uomo qualunque združevalo ne samo »fašiste iz prepričanja«, ampak tudi »fašiste iz interesa«. Opuščanje iredentističnih stališč ostalih je bilo za te desne stranke prednost. Vsem trem smerem pa je ostajala skupna obramba italijanstva in "" AS, I, f. AIS, ae 178, obveščevalno poročilo, nepodpisano, 29- januar 1947. Stranki na levici sta bili nato dve, saj se Stranka akcije in republikanci združijo v Republikansko stranko akcije. “’ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 130, poročilo italijanskega zunanjega ministrstva o pogo ­ voru z italijanskimi političnimi voditelji v Trstu. 3. marec 1947; b. 133, opomnik, napisan po obisku v Trstu, 8. februar 1947: b. 135, pismo predstavnikov politične zveze (Giunta politica) G. Bartolija, G. Bude in B. Fortija, predsednika sveta cone F. Simonisa in predsednika tržaške občine M. Mianija italijanskemu zunanjemu ministru C. Sforzi, 1. marec 1947. b0 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 130. poročilo italijanskega zunanjega ministrstva general ­ nemu sekretarju in komisiji za meje, 21. april 1947: b. 133, Položaj v STO, 30. april 1947. 1,1 AS, I, f. GO KPJK, ae 159, zapisnik seje partijskega aktiva, 27. marec 1947. 246 I nezaupanje v ustanavljajoči se STO. vse bolj pa tudi protikomunizem, ki se je zakril pod »frazo protitotalitarizma«. 152 * 154 Po ocenah italijanskih vladnih krogov se je poleti 1947 politični položaj v Trstu si ­ cer odvijal v korist Italije, a bolj zaradi nedelavnosti kot pa organizirane politične ak ­ cije. 155 Italijanska vlada bi morala pomagali gospodarstvu, subvencionirati ustanavljajoče trgovsko, industrijsko in obrtno združenje, financirali propagando za italijanstvo prek strank, kulturnih krožkov, Narodne zveze, raznih športnih združenj, financirali ita ­ lijansko univerzo, ki bi se. če bi bila prepuščena vladi STO, spremenila v dvojezično. 15' KRŠČANSKA DEMOKRACIJA (PARTITO DELLA DEMOCRAZIA CRISTIANA, PDC) Ob koncu vojne je bila krščanska demokracija v Julijski krajini najmočnejša, najštevilnejša in najbolje organizirana stranka proita lijanskega bloka in je imela tudi najmočnejšo vojaško organizacijo. 155 Bila je del italijanske krščanske demokracije, ki je videla svojo nalogo in poslanstvo v tem, da se v Italiji vzpostavi krščanski red svo ­ bode in pravice. 156 Vpliv je širila prek Cerkve in njenih laičnih organizacij, zlasti Ka ­ toliške akcije. 157 Vanjo so se vključevali večinoma starejši in intelektualci, mladino pa je pridobivala prek raznih športnih in univerzitetnih organizacij. V goriško krščansko demokracijo sta se vključili dve smeri, liberalno-nacionalna, ki je prevladala takoj po vojni, in ljudsko-katoliška. 158 Julija 1945 so ustanovili deželni odbor krščanske de ­ mokracije, ki je obsegal dotedanje italijanske pokrajine Gorico, Trst, Pulj in simbo ­ lično Reko. 159 * Odbor je 22. julija 1945 v Tržiču 160 organiziral deželno posvetovanje, ki je bilo priprava na državno posvetovanje v Rimu konec julija 1945.161 152 PAK, f. STO, šk. 2, elaborat: Politična organiziranost proitalijanskih strank, nedatirano, verjet ­ no poleti 1947. 155 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133. poročilo o Trstu, 12. julij 1947. 154 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 134, opomnik o financiranju, nedatirano, poleti 1947. 155 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 153. Politični položaj v Julijski krajini in Furlaniji, 4. junij 1945; AS, I, f. Boris Kraigher, pismo B. Kraigherja B. Kidriču, 17. junij 1945, v katerem je krščanske demokrate takole označil: »To je navadna banda ... Prišli na razgovor v spremstvu, angleških oficirjev, z njimi govorili deset minut in šele nato z našimi. Hoteli demonstrirati, dei imajo njihovo pomoč.» 156 AS, I, f. AIS, ae 193, gradivo osrednjega vodstva italijanske krščanske demokracije o stranki ­ nih aktivistih. 157 O delovanju italijanske Katoliške akcije zlasti na Goriškem piše P. Biasiol, Azione cattolica goriziana 1940-1945, I cattolici isontini, knj. 3, str. 307-317. Katoliška akcija naj bi imela osnovno nalogo »vse bolj in vse bolje širiti božje kraljestvo«, imela naj ne bi političnih, ekonomskih ali sindikalističnih ciljev, ampak samo verske, duhovne, moralne in družbene »v smislu premakniti družbeno okolje h krščanskim principom«. 1581 cattolici isontini, knj. 3, I- Santeusanio, str. 292. 159 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, elaborat, poslan ministru za notranje zadeve FLRJ A. Rankoviču o pripravah na ustanovitev STO, nedatiran, 1947. V njem kot eksponente krščanske demokraci ­ je naštevajo Giannija Bartolija, Teodora Rinaldinija, Giuseppeja Viottija in Gaetana Gardo. 16,1 V Tržiču ne CLN ne krščanska demokracija nista imela vpliva, saj je v tem delavskem cen ­ tru prevladoval vpliv KPI in nato KPJK. Tudi protifašistične organizacije so bile med vojno ves čas pod vodstvom komunistov in ni bilo paritetnega CLN. Katoliške organizacije so se šele po vojni začele krepiti, zlasti z vstopanjem regnicolov in priseljenih iz Istre, zato je bila organizacija posvetovanja prav v Tržiču svojevrstno politično dejanje. Več o delovanju krščanske demokraci ­ je v Tržiču v I cattolici isontini, knj. 3, C. A. Borioli, str. 332-338. 161 I cattolici isontini, knj. 3, L Santeusanio, str. 287, 28H. 247 Po jugoslovanskih virih naj bi imela septembra 1945 krščanska demokracija v Trstu 682 članov, med katerimi je bilo malo delavstva. Med njenimi agitatorji isti viri že julija 1945 naštevajo tudi skvadriste, fašiste in vohune. 16-’ Da je krščanska demokraci ­ ja širila svoj vpliv tudi med nekdanjimi fašisti, naj bi že konec julija 1945 ugotovila tudi Stranka akcije. Bila naj bi tudi glavni organizator udarnih skupin med študenti, ki so bile oborožene s palicami in bokserji in so prvič nastopile na demonstraciji 5. avgusta 1945.163 Da bi komunistom odvzela vpliv med delavstvom, je krščanska demokracija po zgledu italijanske centrale tudi v Julijski krajini ustanovila Združenje italijanskih ka ­ toliških delavcev (Associazione cattolica lavoratori italiani, AGLI), ki ga je vodil don Edoardo Marzari. V propagando za njegovo ustanovitev se je s pastirskim pismom že julija 1945 vključil tudi tržaški škof Antonio Santin. 16' AGLI naj bi povezal čim več politično neorganiziranih ljudi ter jih prek sindikalnega dela počasi pridobival tudi za delo v stranki. Vendar združenje v Julijski krajini, podobno kot drugje v Italiji, ni pridobilo večjega vpliva. Še največji vpliv je imelo med delavstvom v manjših indu ­ strijskih obratih in med kmečkimi delavci na veleposestvih. Njegovo članstvo se je nekoliko povečalo šele marca 1946, ko so se mu priključili nekateri železničarji. I6S Med študenti je imela sprva velik vpliv Stranka akcije, nato pa je prevladala krščanska demokracija, ker naj bi nadzirala obe študentski organizaciji in imela tudi več denarja. Tako je imela krščanska demokracija pomemben vpliv na Center uni ­ verzitetne akcije (Centro azione universitaria, CAU), ki je imel v programu boj za ohranitev italijanstva Trsta, okrepitev študijskih smeri na univerzi, povečanje morale v univerzitetnem okolju in širjenje krščanskodemokratičnih idej. Deloval je predvsem kot politično propagandna organizacija. Prav tako je vpliv krščanske demokracije prevladal v drugi študentski organizaciji, Združenju italijanskih študentov (Associa ­ zione studenti italiani, ASI).166 Krščanska demokracija je bila tudi pokrovitelj Narodna zveza italijanske mladine (Intesa giovanile nazionale italiana, IGNI), katerega osnovne programske točke so bile: bog, domovina in družina. 167 Vse od nastopa ZVU so krščanski demokrati zastopali stališče, da Jugoslavija ni upravičena do nobene vojne odškodnine, saj naj bi bil ves dolg, kot poročajo jugoslo ­ vanski viri, poplačan med štiridesetdnevno zasedbo Julijske krajine. »Pravica, katero imajo Slovenci na tem ozemlju, je svoboda jezika in gledalo se bo, dei se odpravi izraz sciavi.«™ Na kongresu v začetku septembra 1945 pa so poudarili, da ima Italija »vse pravice do tega ozemlja, na katerem je njena civilizacija pustila neizbrisne sle­ dove»^ 162 AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Julijski krajini in Trstu, 14. september 1945: ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 27. julij 1945. 163 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijska poročila, nepodpisana, 30. julij, 5- in 10. avgust 1945. 161 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 23. julij 1945- 165 AS, I, f. AIS, ae 205, poročilo o ACLI, 5- marec 1946. 166 AS, I, f. AIS, ae 413, poročilo o 1. sestanku IO CAU, nedatirano; isto, poročilo: Reakcionarne organizacije tržaških univerzitetnih študentov, 8. februar 1946: poročilo o Federazione univer ­ sitari cattolici italiani, 20. marec 1946. 16‘ AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo: Zborovanje IGNI, 23- januar 1946. 168 AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Julijski krajini in Trstu, 31. avgust 1945. 169 AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Julijski krajini in Trstu, 10. september 1945- 248 Ozna jo je sicer avgusta 1945 videla kot šibko organizacijo, toda strupeno, katere glavno orožje so provokacije in rovarjenje po Istri, kjer naj bi v imenu Istranov širili šovinistične letake. Obveščevalci so omenjali tudi domnevne stike s slovensko emi ­ gracijo v Trstu. Širila je vesti o diktaturi v Jugoslaviji, kjer naj bi bil ustreljen vsak, »kdor govori proti Titu. ali državi", kot je zapisano v jugoslovanskem poročilu. 1'11 Konec septembra 1945 so izdali letak z naslovom Živel Tito, v katerem navajajo tudi pričeva ­ nje nekega jugoslovanskega novinarja, ki je pobegnil v Trst, da je v Jugoslaviji stanje neznosno, kjer je »enostavno cel narod v ječah in kri teče v potokih po ulicah«. Ulice v Zagrebu naj bi bile izumrle, ker si ljudje niso upali ven, kjer so jih masovno pobi ­ jali. V novi Titovi demokraciji naj bi tako zastalo vse življenje. 1'1 Ob vsem, lahko rečemo strupenem protikomunizmu krščanske demokracije je eden najvidnejših njenih članov don Edoardo Marzari konec septembra 1945 na pre ­ davanju poudaril, da obstajata dva sovražnika, komunizem in laicizem, pri čemer je bil zanj drugi celo nevarnejši: »Medtem koje komunizem vera, čeprav ne v običajni obliki, je politični laicizem nevarnejši, ker razjeda globoko človeško dušo in izriva iz korenin verske pojme. Je uvedba brezverskega mišljenja v javnem in zasebnem življenju (prosvetljenost, liberalizem, kult svobode ali pretirane svobode, ki je neva ­ ren).«‘7- Pokrajinski delegat Ettore Stecchina naj bi menil, da je bila krščanska demokraci ­ ja močna stranka in edina, ki je lahko rešila Italijo pred popolnim propadom. V Julijski krajini naj bi imela še poseben pomen, ker je ostro in uspešno branila italijanskost Trsta in se odločno postavljala po robu komunistom. 1'1 Februarja 1946 naj bi bilo na sestanku krščanske demokracije med drugim rečeno: »Opozarjam pa vse komuniste, Slovane in Italijane iz teh krajev, vse tiste, ki so bili pri partizanih, in vse tiste, ki danes sodelujejo s komunisti za Jugoslavijo, da bodo vsi izgnani iz Italije ... Po pri­ hodu Italije bomo vse tržaške komuniste in slovanske partizane poslali v Titovo Jugoslavijo, ki si jo sedaj tako želijo. Iz Trsta pa bomo izgnali tudi vse četnike, ustaše in bega, ki so se natepli tu po polomu Nemčije. Tukaj bodo imeli prednost samo tisti, ki so rojeni tu ali ki spadajo pod Julijsko krajino.«™ Obramba Trsta je imela za krščansko demokracijo dvojen pomen, saj naj bi bil Trst branik katolištva in italijanstva. 1'5 Njeno tržaško glasilo La Prora je poudarjalo željo, da bi krščanski demokrati postali branik pred Vzhodom in razpadom stoletnih vrednot, torej vezno tkivo italijanskega naroda. Italijanstvo je bilo temeljna in vseob- sežna predpostavka za presojo vsega. To pa je obenem pomenilo popoln in odkrit spopad med dvema usmeritvama, ki so ju delile narodnostne in duhovne opredelitve. Slovenci so bili zanje le pasivni objekt in ne subjekt zgodovine. Pri tem niso upoštevali ‘’"AS. I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 6. avgust 1945. 171 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 29. september 1945. ‘"•‘AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Julijski krajini in Trstu, 28. september 1945. ■'s AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Julijski krajini in Trstu, 10. oktober 1945. 174 AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Julijski krajini in Trstu, 16. februar 1946. 175 AS, I, f. AIS, ae 190. poročilo o delovanju krščanske demokracije v Julijski krajini in Trstu, 28. december 1945- Komunizem, ki ga je kategorično obsojala Cerkev, je bil za marsikaterega katolika najhujše zlo in Rusija je bila simbol tega zla, I cattolici isontini, M. Martina, pričevan ­ je, str. 428. 249 sprememb, ki jih je prinesel čas in zlasti vojna in ki so spremenile tradicionalne odnose med mestom in vasjo, piše Giampaolo Valdevit v svoji analizi. Ker so vse vrednotili skozi spopad med dvema narodoma, niso bili sposobni nikakršne kritike fašizma. Gredo celo do točke, ko imajo fašistično politiko do manjšin za sicer reak ­ cionarno in kdaj pa kdaj grozečo, a včasih tudi potrebno zaradi obrambe narodnost ­ nih pozicij. Tako naj bi po njihovem italijanski narod iz fašizma izšel popolnoma neokužen, še več, šlo naj bi celo za samoobrambo, celo pri ravnanju italijanske oku ­ pacijske vojske v Jugoslaviji, kjer agresor naj ne bi bila italijanska vojska, ampak ju­ goslovansko uporništvo. 1'0 V tej perspektivi so bili italijanski komunisti, kot je zapisala La Prora, »boljševistična kača, ki jo je italijanski politični organizem grel na prsih, maligni tumor, ki je razžiral duhovno tkivo«. Oni in ne fašisti so skupaj s Slovenci postajali odgovorni za položaj na vzhodni meji Italije in za obubožanje Trsta. 1" Ob njen bok se je postavil tržaško-koprski škof Antonio Santin kot interpret družbene stvarnosti s poudarki, ki niso bili samo verski, ampak tudi politični, italijanstvo, pro- tislovanstvo in protikomunizem. 178 V poročilu o delovanju krščanske demokracije so jugoslovanski obveščevalci ugotavljali, da se je le-ta spremenila »v samostan s škofom na čelu, ki prek svojih eksponentov vodi celo stvar«.'' 9 Potrditev za svoje stališče do komunizma je krščanska demokracija našla tudi v prihodu istrskih priseljencev, esulov, ki naj bi bili žive priče, da ni možno skupno živ ­ ljenje komunizma in tistih, ki se niso odpovedali svojim lastnim narodnostnim čustvom. Ob tem so zahtevali ukrepe, ki naj bi preprečili razselitev istrskih priseljencev po Italiji. Poleti 1946 je vodstvo pozvalo člane, naj se žrtvujejo in sprejmejo v svoja stanovanja istrske ubežnike, dokler jih ne bi razporedili po Furlaniji in Benečiji, torej tik ob meji. 180 Hkrati naj bi se v krščanski demokraciji, kot poročajo jugoslovanski ob ­ veščevalni viri, ukvarjali z mislijo reorganizirati »razbojniško-vojaško-vohunske tolpe v organizirano politično skupino, ki naj bi bila kos slavokomunistom«.™' Na socialnem področju je krščanska demokracija svojo identiteto gradila v okviru katoliške socialne doktrine, saj so se obračali na delavstvo z idejami, ki jih razbere ­ mo na letaku njihovega pokrajinskega odbora iz Vidma z naslovom Delavec, moraš premisliti. Svoboda, ki je bila sicer temelj, po njihovem ni bila v egoizmu, lastnih ko ­ ristih in nasilju, ampak zlasti v dolžnostih bratstva, »saj smo vsi ena družina, smo Ita­ lijani in kristjani«. Zavzemali so se za malo lastnino in razdelitev veleposesti, za so ­ lastništvo podjetij, za zadruge in sindikate na podlagi krščansko-socialne doktrine: »Krščanska demokracije je Demokracija, ker je moč ljudstva, ki ne sprejema tirane in zatiralce, ampak hoče svobodne ljudi; je Krščanska ker lahko le krščanstvo razvi ­ je in kije vplivalo na ljudi s čustvom prave svobode in resnične pravice.«™ 1 Poleg tega, da je ustanovila svojo delavsko organizacijo AGLI, je bila krščanska demokracija glavni pobudnik ustanovitve Julijskih sindikatov (Sindacati giuliani, SG), v katerih je vodil- 176 Nazionalismo e neofascismo, G. Valdevit, str. 62-64. 177 Nazionalismo e neofascismo, G. Valdevit, str. 65, 66. 178 Nazionalismo e neofascismo, G. Valdevit, str. 67-70. 179 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 11. oktober 1946. 180 AS, I, f. ALS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 9. avgust 1946: Nazionalismo e neo ­ fascismo, G. Valdevit, str. 66. 181 AS, I, f. AIS, ae 178, obveščevalno poročilo, nepodpisano, nedatirano, verjetno poleti 1946. O delovanju paravojaških organizacij glej str. 274-283. 182 AS, I, f. AIS, ae 195, okrožnica pokrajinskega odbora krščanske demokracije v Vidmu: Delavec, moraš premisliti: ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 27. julij 1945- 250 no vlogo prevzel eden njenih najvidnejših predstavnikov don Edoardo Marzari. V okrožnici njenega pokrajinskega tajništva v Trstu so poudarili temeljne naloge delo ­ vanja med delavstvom, ki so bile obramba pravic tega območja v okviru »Madre pa ­ tria«, vzpostavitev socialnih reform, vendar brez ekstremizmov, in upor proti vsem de ­ magogijam, ki so delile delavstvo. Člani bi morali vedeti, da so Julijski sindikati v veliki meri delo oseb z demokratičnimi idejami. Ob lem naj bi bile ideje krščanske demokracije enakovredne idejam preostalih strank. 183 * 185 • Februarja 1946 je imela tržaška krščanska demokracija približno tisoč članov in je bila povezana s centralo v Rimu. Kot samostojna je opravljala zlasti kulturno de ­ javnost, medtem ko se je v političnih in gospodarskih vprašanjih povezovala z drugi ­ mi strankami. Italijanski vladni viri so ugotavljali, da ima v Julijski krajini velik vpliv. 18' V stranki, ki se je sicer organizacijsko okrepila, saj je ustanovila tudi ženske skupine, zaupnike po podjetjih, skupine profesionalcev, se je prvi večji razkol začel februar ­ ja 1946, in sicer med desničarji Katoliške akcije in levico Dora Rinaldinija. 185 Do razha ­ janj v stranki je prišlo nekoliko kasneje tudi ob vprašanju, ali naj se desničarski Uomo qualunque vključi v CLNG.18*’ Jugoslovanski poslanik v Rimu Mladen Ivekovič je septembra 1947 v analizi o raz ­ voju odnosov med FLRJ in Italijo italijansko krščansko demokracijo ocenjeval kot stranko, ki je bila skupaj z Vatikanom in ob aktivnem sodelovanju neofašističnih sil gonilna sila iredentistične kampanje proti FLRJ in njenim ozemeljskim zahtevam. Imela je pomembno vlogo tudi pri ustanovitvi in delovanju raznih iredentističnih or ­ ganizacij v Italiji in Trstu, krščanskodemokratski ministri so dajali iz svojih ministrskih fondov denar za njihovo delovanje, financirali so begunce itd. Po juniju 1947 je krščanskodemokratski tisk v rednih nekaj dnevnih presledkih začel z novimi kampa ­ njami proti Jugoslaviji, kot so bile kampanja tihotapljenja orožja iz Jugoslavije v Italijo, žita iz Italije v Jugoslavijo, tajnih kurirjev Ozne, kopičenja enot JLA na meji, med naj ­ večjimi pa je bila tista v zvezi z dogodki v Lanišču. Krščanska demokracija, ki je vodi ­ la tudi vlado, je tako dokončno postala center italijanske reakcije, ki je okrog sebe zbrala vse protidemokratične sile, tudi Uomo qualunque, zato je slednji izgubil fi­ nančno podporo in moč. 187 188 Pri tem sta jo podpirala zlasti Vatikan in ZDA. Podpora Vatikana pa je takrat pomenila tudi njegovo neposredno pomoč pri usmerjanju pre ­ težno katoliške Italije in v perspektivi tudi Julijske krajine ob volitvah. Papež Pij XII je v več govorih pred italijanskimi volitvami junija 1946 usmerjal ljudi, ko je govoril o veliki odgovornosti tistih, ki ne bodo volili ali bodo volili za ideologijo, ki jo je Cerkev obsodila, o tem da je potrebno soglasje med glasovanjem in med religioznim prepričanjem. Glas je bilo treba dati le tistim, ki so branili božje zakone in pravila Cerkve.' 88 Kot je ocenjevalo jugoslovansko poslaništvo v Rimu decembra 1947, je bila krščanska demokracija sposobna postopno pridobiti na svojo stran ali pa nevtralizi- 183 AS, I, f. AIS, ae 196, okrožnica pokrajinskega tajništva krščanske demokracije: Vsem članom in simpatizerjem krščanske demokracije, 1946. ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 7, politični položaj v Trstu, februar 1946. 185 AS, I, f. AIS, ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Julijski krajini in Trstu, 4. februar 1946. 186 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijska poročila, nepodpisana, 20., 23. avgust, 4. september 1946. w" AS, f. Edvard Kardelj, šk. 29/3, poročilo poslanika FLRJ v Rimu M. Ivekoviča ministrstvu za zunanje zadeve, 11. september 1947. O dogajanju v Lanišču glej str. 174-176. 1881 cattolici isontini, knj. 3, S. Tramontin, str. 80. 251 rati druge meščanske stranke. Ustvarila naj bi »antideinokratični, protirevolucionarni blok vseh reakcionarjev, od fašistov do klerikalcev«.'* ’ STRANKA AKCIJE (PARTITO DAZIONE, PDA) Stranka akcije je bila levo sredinska in protifašistična, saj je ostala najbolj zvesta načelom gibanja CLN. Predsednik njene tržaške sekcije je bil Ercole Miani. 190 Njen temeljni program je bil republika, federacija in socializacija. Ker pa se je odločno zavzemala za ohranitev Trsta v Italiji, je bila hkrati protijugoslovanska. 191 Jugoslaviji naklonjeni so jo doživljali na dva načina. Pri vprašanju meje so z njo prihajali v ostre spore, prav tako zaradi njenih obtožb o totalitarnosti jugoslovanskega režima. Obenem pa so s Stranko akcije imeli nekaj stičnih točk, zlasti v odnosu do fašizma. Tudi Stranka akcije projugoslovanski blok ni doživljala kot nekaj absolutno nasprotnega in sovražnega in je bila poleg socialistov na italijanski strani pobudnik pogajanj poleti 1945.192 Potem ko so dogovori med obema blokoma propadli, so na mestni skupščini stranke decembra 1945 podali predlog za ustanovitev republikanske fronte, ki bi združila vse levičarske stranke in bi branila italijanstvo Trsta. Hkrati so obtožili ZVU raznarodovanja italijanskega življa v Trstu, podprli obnovitev Narodne zveze, ki naj bi zajela vse Italijane Julijske krajine in njihove stranke in se borila za italijanskost teh dežel. 193 V Stranki akcije niso nasprotovali komunizmu in so komunistom priznavali največje zasluge za poraz nacifašizma, bili pa so proti njegovemu totalitarnemu iz ­ razu. 19' Kot ocenjuje Franca Cavalieri, so izenačili totalitarizem komunizma s fašizmom in nacizmom. Ob pomanjkanju premisleka o različnih razrednih koreninah enega in drugega so Mussolini, Hitler in Lenin v njihovem pojmovanju postali isto, z istim os ­ novnim sistemom organiziranja in metodami delovanja. Zanje je bila takratna Ju ­ goslavija bolj totalitarna, kot je bila Italija v času fašizma. Cavalierijeva meni, da je bil to protikomunizem, ki pa so ga doživljali bolj čustveno in iracionalno. 195 V Julijski krajini je Stranka akcije svoj program prilagodila tamkajšnjim razmeram. Zahtevali so politično administrativno avtonomijo Julijske krajine v okviru Italije, pro ­ sto trgovinsko cono in ustanovitev pristaniškega konzorcija v Trstu. Julijska krajina naj bi tako postala most med Italijo in Balkanom. Po vojni so se vanjo vključevali zlasti 189 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 29/3, poročila poslanika FLRJ v Rimu M. Ivekoviča ministrstvu za zunanje zadeve, 17. december 1947. 190 AS, I, f. AIS, ae 238, Kratka karakteristika eksponentov tržaške PD A, 28. oktober 1945. Člani odbora Stranke akcije v Trstu naj bi bili: Giovanni Bracci, Vittorio Buffolini, Eugenio Catellani, Umberto Greatti, Galliano Fogar, Giovanni Paladin, Ercole Miani, Vittorio Rivolti, Guido Rovelli, Marcello Viđali in Ferdinando Franzin. 191 AS, I, f. CK KPS, šk. 39. poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 28. julij 1945; f. GO KPJK, ae 213, elaborat: Delo italijanske reakcionarne klike v Slovenskem primorju, neda ­ tirano. 192 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 5. januar 1946, izjava Mianija; isto, 18. oktober 1945- O pogajanjih med SIAU in CLNG glej str. 98-100. Iz poročila ni razvidno, ali imajo v mislih Ercola ali Michela Mianija. 193 AS, I, f. ALS, ae 236, obveščevalno poročilo, nepodpisano, 6. december 1945. 191 AS, I, f. ALS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 20. september 1945. 195 Nazionalismo e neofascismo, F. Cavalieri, str. 80, 81. 252 protifašisti vseh slojev, največ srednjih, in študentska mladina. Bila je sicer organiza ­ cijsko šibka, saj naj bi po podatkih jugoslovanskih virov imela v Trstu le petsto članov, vendar je bil njen vpliv bistveno večji, saj so jo podpirali številni somišljeniki. Njena mladinska sekcija je bila del splošnega mladinskega gibanja Mladinske fronte (Fronte della gioventù), ki je zaradi ostre obrambe italijanstva prihajala v spore in tudi spo ­ pade z mladino, naklonjeno Jugoslaviji. 196 Ob akciji zbiranja podpisov za Jugoslavijo so o tem obvestili osrednji odbor CLN v Milanu, zlasti o domnevnem nasilju, ki naj bi spremljalo zbiranje podpisov v coni B.19' Zbirali so tudi podatke o grozodejstvih, ki naj bi jih jugoslovanski partizani izvedli v Istri med septembrom 1943 in majem 1945. 5. avgusta 1945 so organizirali listkovno akcijo v spomin ubitim v protijugoslovanskih demonstracijah 5. maja 1945.w Poleti 1946 so jugoslovanski viri poročali o ustanavljanju ilegalnih paravojaških organizacij v okviru razpuščenega Korpusa prostovoljcev svobode, v katere so se vključevali istrski priseljenci. Te naj bi imele teroristične naloge in izzivale provokacije. Orožje naj bi dobivale iz Vidma. Člani teh skupin, tudi študenti, naj bi bili nezadovoljni, ker niso dobili zadostnega plačila. Obenem jugoslovanski viri poročajo, da je bilo v Stran ­ ki akcije veliko takih, ki so nasprotovali nasilnim akcijam. Za delovanje v Istri je Stranka akcije uporabljala Odbor istrskih esulov (Comitato esuli istriani) in tja tajno pošiljala propagandno in drugo gradivo, zlasti v Izolo, kjer naj bi bil sedež ilegalne dejavnosti. 196 197 198 199 Zavezniška civilna policija je na podlagi prijave 28. novembra 1946 opravila preiskavo na nekaterih lokalnih sedežih Stranke akcije in na domovih nekaterih voditeljev ter na strankinem pokrajinskem sedežu našla orožje. Aretirali so tudi nekaj vodilnih, ki jih je vojaško zavezniško sodišče na obravnavi 17. decembra spoznalo za nedolžne. 200 Jugoslovanski obveščevalci so bili prepričani, da je civilna policija s temi akcijami in aretacijami hotela dokazati, da ne deluje le proti SIAU.201 * Poleg časnika La Voce Libera, ki je bil uradni dnevnik CLNG, vendar je vse bolj prehajal pod vpliv Stranke akcije, je izhajal tudi strankin tednik L'Emancipazione, od julija 1947 po združitvi z republikanci kot tednik Republikanske stranke akcije (Partito repubblicano d ’azione). L’Emancipazione je že v prvih številkah poudarjal, da so za fašizem krivi velekapital, monarhija in cerkveni krogi. Stranka akcije je sicer zagovar ­ jala epuracijo, zlasti v šolstvu, vendar v Julijski krajini zaradi njenega posebnega položaja niso šli dlje od formalnih opredelitev. Odločnejšo akcijo jim je preprečevala obramba italijanstva, ki je bila zanje nad vsem drugim. Tako so lahko leta 1947 ugo- 196 AS, 1, f. AIS, ae 235, Kratka zgodovina Stranke akcije, avgust 1945; f. GO KPJK, ae, poročilo o Stranki akcije, januar 1946. 197 AS, I, f. AIS, ae 236, dopis tržaške federacije Stranke akcije CLNAI, 28. avgust 1945- 198 AS. I, f. ALS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 13- september 1945; f. GO KPJK, ae 213, Delo italijanske reakcionarne klike v Slovenskem primorju, nedatirano. 199 AS, L f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, 18. avgust 1946; ae 235, obveščevalno poročilo, nepodpisano, 31. julij 1946. 2W ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133. dopis kabineta italijanskega zunanjega ministra vla ­ di, 1. marec 1947. Po podatkih Primorskega dnevnika so bili aretirani Pietro Angelucci, Giuseppe Antinoli, Guido Raveli, Ercole Leoni in Pratoli, Primorski dnevnik, 6. december 1946. Po neka ­ terih podatkih naj bi bil aretiran tudi predsednik Ercole Miani. 201 AS, I, f. ALS, ae 236, Poročilo o dogodkih na sedežu Stranke akcije, nedatirano, po novem ­ bru 1946. 253 (ovili, kot piše Gavalierijeva. tla fašizem dviga glavo in da stari fašisti verjetno financi ­ rajo skupine mladih, ki manifestirajo fašizem. 202 Strankina centrala v severni Italiji je po izbruhu protislovenskega nasilja med de ­ monstracijami ob prihodu razmejitvene komisije konec marca 1946 skušala poseči v dogajanja in umiriti nasprotja med obema blokoma v Julijski krajini. V pozivu Italija ­ nom v Julijski krajini je poudarila, da meja med Italijo in Jugoslavijo ne sme bili več meja med dvema sovražnima narodoma, ampak črta, ki je postavljena na merilu civilizacije. Ob tem so priznali, da je stara meja temeljila na anahronističnih strateških kriterijih. Poudarjali so bratstvo v orožju med partizanskim bojem in obsojali tiste, ki so sodelo ­ vali z Nemci, in tudi tiste, ki so bili krivi »nedavnega prot islovai iškega in protidelaeskega nasilja, kakršnokoli obleko so si že nadeli in e katerokoli stranko se skušajo danes prikriti«. Ob tem so priznavali, da je med vzroki za ravnanje med jugoslovansko zased ­ bo in za kasnejše projugoslovanske akcije tudi strah, da bo prišlo do oživljanja fašizma. Tudi tamkajšnji člani Stranke akcije so menili, da je bila napaka, da so v demonstraci ­ jah konec marca 1946 uporabili fašistične elemente. * 205 Že konec decembra 1945 so začeli obnavljati republikansko stranko. Ta je bila Stranki akcije po programu zelo blizu, a je obenem imela predvojno tradicijo in je zato v Italiji od pomladi 1946 veliko članov Stranke akcije prestopilo vanjo. 20' Septembra 1946 so se Stranka akcije in republikanci pogajali o združitvi, povezovali pa naj bi se tudi s socialisti. 205 Po razpustu CLNG se je skupaj s socialisti in republikanci vključila v levo Demokratično socialistično fronto. Stranka akcije in republikanci so se združili poleti 1947. ITALIJANSKA SOCIALISTIČNA STRANKA PROLETARSKE ENOTNOSTI (PARTITO SOCIALISTA ITALIANO DI UNITÀ PROLETARIA, PSI UP) V Miljah so 15- avgusta 1945 ustanovili Socialistično stranko delavske enotnosti Italije za Trst, Milje, Koper in druga istrska mesta. 2*' V začetku septembra 1945 je za ­ čelo izhajati njeno glasilo L'Ora Socialista. 207 Stranka je izhajala iz stališča, da je osvoboditev pomenila le osvoboditev od fa ­ šizma, ki je bila potrebna, a ni bila zadostna, ker produkcijski odnosi niso doživeli nobenih sprememb. Vprašanje Trsta so vstavili v okvir rešitve vprašanja italijanskega naroda in za njene člane izbira za Italijo ni bila vprašljiva. Nacionalisti so bili po njiho ­ 21,2 Nazionalismo e neofascismo, F. Cavalieri, str. 76-79. 205 AS, I, f. AIS, ae 239, poslanica političnega tajništva Stranke akcije severne Italije: Italijanom Julijske krajine, nedatirano; ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 31- marec 1946. 2l) ' AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 24. december 1945; ae 236, obveščeval ­ no poročilo, nepodpisano, 12. februar 1946. 205 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 4. in 13- september 1946: ae 236, Poročilo o trenutnem položaju v Stranki akcije, nedatirano. 206 AS, I, f. CK KPS, šk. 38, informacijsko poročilo šefa obveščevalne sekcije komande VVP (podpis nečitljiv, verjetno Tratnik), 20. avgust 1945. 2li ' AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, elaborat, poslan ministru za notranje zadeve FLRJ A. Rankovi- ču o pripravah na ustanovitev STO, nedatiran, 1947. Vodilni člani socialistične stranke naj bi bili: Bruno Inwinkl, Edmondo Puecher, Giorgio Buda, Aristide Robba, Pietro Robba in Bruno Mislei. V elaboratu pripominjajo, da je to trenutno vodstvo, ki pa se bo verjetno kmalu spre ­ menilo. 254 1 vem mnenju predvsem Slovani, njihov nasilni nacionalizem pa je bil vzrok za razdor delavske enotnosti, medtem ko naj bi bil italijanski nacionalizem le refleksija prve ­ ga. Stranka je skušala slediti politiki stranke v Italiji in je imela dobre odnose s KPI, ne pa tudi s KPJK, ker si je ta »za očeta izbrala Tita, pozabljajoč, da komunisti ne sinejo imeti gospodarjev «.208 Jugoslavijo so obdolževali imperializma in tega, da je razdelila delavstvo. Bili so proti desnemu in levemu totalitarizmu. 2fw SIALI je program italijanskih socialistov v coni A ocenjevala kot nekaj vmesnega med obema blokoma ali, kot pravi poročilo, bili so »z nami piede socialnega programa in s CLNG glede nacionalnega«. 1™ Socialisti naj bi hoteli biti most med revolucionarnim gibanjem in reakcijo, dejansko pa naj bi razdelili množice in so z zagovarjanjem Wil- sonove črte kot najboljše rešitve postali sluge maksimalističnega italijanskega pro ­ grama. 2" Njihovemu glasilu L'Ora Socialista je, kot ugotavlja Franca Cavalieri, v nasprotju z drugimi proitalijanskimi časopisi uspelo ohraniti ravnovesje v razpravah tudi ob največjih izbruhih nacionalizma, kakršen je bil ob prihodu razmejitvene komisije, in so, drugače kot večina drugih, soglašali tudi z dogovorom z jugoslovansko stranjo. Odklanjali so enačenje Tita z Mussolinijem in Jugoslavije s fašizmom, a obenem so zahtevali zahodno zavezniško upravo tudi v Istri. 212 213 * V Julijski krajini niso imeli veliko članov, saj je, tudi po ocenah krščanske demokracije, ki je bila v sporih z njimi vsaj od novembra 1945, morda pa tudi že po ­ prej, »prešlo skoraj vse v komunizem in separatisti socialisti obstajajo bolj v oseb­ nostih kot v masi«. 1'* Ker so bili kljub nasprotjem še najbližji SIAU, so se na proitali- janski strani v prvem obdobju ZVU pogovarjali v imenu CLNG s projugoslovanskim blokom. Od jeseni 1945 je v stranki dobivala vedno večji vpliv smer, ki je zastopala maksimalistični program in ustanovitev levega bloka republikancev, socialistov in Stranke akcije. Hkrati se je ta smer zavzemala za sodelovanje levega bloka s komu ­ nisti. 2" Socialistična stranka se je februarja 1947 opredelila proti udeležbi profašistov pri obrambi italijanstva in bila skupaj z republikanci in Stranko akcije tudi pobudnica razpusta CLNG.215 Obenem si je prizadevala za ohranitev enotnosti znotraj stranke in se je tako izognila razkolu, do katerega je prišlo v Italiji, saj naj bi se zavedali, da bi vsak razdor med Italijani v Trstu škodoval nacionalnim interesom. 216 V Trstu so 2,38 Nazionalismo e neofascismo, F. Cavalieri, str. 89-91. 209 AS, I, f. AIS, ae 246, Poročilo o konferenci SSI (E. Solieri), 15. oktober 1945. 210 AS, I, f. AIS, ae 246, obveščevalno poročilo o socialistični stranki, nepodpisano, nedatirano. 211 AS, I, f. GO KPJK, ae 220, Politično poročilo in partijska usmeritev, nedatirano, januar 1946. 212 Nazionalismo e neofascismo. F. Cavalieri, str. 91. 213 AS, I. f. AIS. ae 190, poročilo o delovanju krščanske demokracije v Trstu in Julijski krajini, 19. november 1945; isto, 15. december 1945- 211 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 15. in 25- oktober 1945. 215 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 135, pismo predstavnika Demokratične fronte socialistov Julijske krajine (Fronte democratico socialista della Venezia Giulia) in tajnika socialistične stranke G. Bude zunanjemu ministru C. Sforzi, 28. februar 1947. 216 ASDMAE, AP 1946-1950. Italia, b. 133, opomnik za italijanskega zunanjega ministra, 18. junij 1947; AS, I, f. AIS, ae 246, obveščevalno poročilo, nepodpisano, 29- januar 1947, o izstopu SSI iz CLN in potrebi, da se ustanovi avtonomna socialistična stranka, »ki ne bo paktirala ne z de­ molaburisti niti s komunisti«. 255 zato ustanovili samostojno Socialistično stranko Julijske krajine (Partito socialista della Venezia Giulia, PSVG), ki je imela stike z obema socialističnima strankama v Italiji. V njej je sicer prevladala socialdemokratska smer, vendar je tudi socialistična ohranila vpliv. Stranka se ni vključila v Zvezo sporazuma, čeprav so jo navajali med ustanovitelji, z obrazložitvijo, da Zveza ni nič drugega kot ponoven in slabo po ­ pravljen CLNG. Še naprej so skušali biti vmesni člen med blokoma in doseči zavez ­ ništvo delavcev in srednjega sloja. Odločno so bili tudi proti vsakemu oživljanju fa ­ šizma. 217 Krščanski demokrati naj bi leta 1947 obtoževali socialiste, da bodo skupaj s Stranko akcije in republikanci prestopili v levi blok in nato skupaj s SIALI nastopili na prihodnjih volitvah v STO. Obtožbe so bile posledica tega, da so socialisti zapuščali strogo nacionalistično linijo, in je zato med bolj ekstremnimi vladalo veliko nezaupa ­ nje, nezadovoljstvo in rezerviranost do njih. 2ls LIBERALNA STRANKA ITALIJE (PARTITO LIBERALE ITALIANO, PLI) Liberalci so bili najmanjša stranka v CLNG. Zahtevali so enotnost Julijske krajine ter se ob lem sklicevali na tradicijo italijanstva in iredentizma, ki sta omogočila zgodovinsko priključitev leta 1918 in upor proti pravkar minulim okupacijam Hitler ­ ja in Tita. Zanje je bila rapalska pogodba nesporna, ker je bila svobodno sklenjena med dvema demokratičnima narodoma. Bili so proti epuraciji, ker bi ta osiromašila italijanstvo. Slovani so bili zanje bolni od imperializma in so hoteli iztrgati »del naše ­ ga mesa«. 219 Jugoslovanski obveščevalci so menili, da liberalna stranka združuje največje reakcionarne konzervativce. Bila naj bi brez pravega programa in se je obračala predvsem na uslužbence, ki so bili zvesti služabniki buržoazije. Veliko skupnega je imela tudi z gibanjem Uomo qualunque, ki je od nje prevzemal teorijo o gospo ­ darstvu države. 220 Liberalci so iskali svoje mesto nekje med silami centra in skrajne desnice. Zanje je prvenstvo v gospodarstvu in družbi pripadalo buržoaziji zaradi njene kulturne večvrednosti. Opredeljevanje preprostih ljudi za slavokomuniste je bilo zanje dokaz njihove kulturne manjvrednosti in nevednosti. Govorili so o napadu Titovih partizanov, ki so bili odgovorni za fojbe in zato niso imeli pravice, da bi jih spoštovali civilizirani ljudje, »ker pravi borci za svobodo ne vežejo roke svojim zapornikom z žico, da bi jih pripeljali pred brezno in jih ubili ... To so morilci, zlo ­ bni morilci, ki niso vredni nositi kakršnekoli uniforme.» 21' Maja 1946 je strankin 2I" AS, MNZ, Zavezniška vojaška uprava v STO, mesečno poročilo ZVU za september 1947; Nazionalismo e neofascismo, F. Cavalieri, str. 92-94. 21SAS, I, f. AIS, ae 246, obveščevalno poročilo, nepodpisano, nedatirano, 1947. 219 Nazionalismo e neofascismo, F. Cavalieri, str. 83-85. 229 AS, I, f. ALS, ae 242, obveščevalno poročilo, 27. februar 1946, nepodpisano, nedatirano; AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, elaborat o pripravah na ustanovitev STO, poslan ministru za notran ­ je zadeve FLRJ A. Rankoviču, nedatiran, 1947. V njem kot eksponente liberalqualunquistične stranke naštejejo Fernanda Gandusia, Edoarda Gasserja, Francesca Collottija. direktorja Seprala in člana sveta cone Sergia Piccolija, Eugenia Pesanteja in Oresta Laga. 221 Nazionalismo e neofascismo, F. Cavalieri, str. 87. 256 časopis L'Idea Liberale objavil serijo člankov, s katerimi so hoteli osvetliti zverinstva Titovih vojakov, ki naj bi bila večja od tistih, ki jih je zagrešila nacistična SS.”2 Aktivno so se vključili v zbiranje podatkov o deportiranih in ZVLJ predložili tudi več sezna ­ mov. Oktobra 1946 so v Trstu predvidevali združitev med liberalno stranko in neo ­ fašistično Demokratično italijansko stranko (Partito democratico italiano). 222 * * 225 Kasneje je prišlo do zbližanja z gibanjem Uomo qualunque, saj so pred razpustom CLNG v njem zastopali tudi interese tega gibanja. Po razpustu CLNG so se februarja 1947 vključili v desno Nacionalno zvezo svobode. UOMO QUALUNQUE (UQ) V Italiji je epuracija do amnestije, ”1 ko je bila povsem ustavljena, zajela le manjši del krivcev, zato so ekonomski temelji fašizma ostali po koncu vojne nedo ­ taknjeni, prav tako vojaški, policijski in administrativni aparat. Ohranjalo naj bi se delovanje Vatikana, profašistična mentaliteta velikega dela meščanstva. Krizo v Italiji so poglabljale tudi negativne posledice vojne in brezposelnost. V teh razmerah se je porodilo gibanje Uomo qualunque, 225 ki ga nekateri opredeljujejo kot neofaši ­ stično. V obveščevalnem poročilu, poslanem Borisu Kraigherju decembra 1945, so menili, da ideologija gibanja temelji na zanikanju razredov v družbi, na množici in na vodji, za katerega delovanje množica ne odgovarja, ker ta dela v njeno korist. Zato niti Italijani niti Nemci naj ne bi bili odgovorni za dela Hitlerja in Mussolinija. Iz tega sledi, da vojne niso izgubili in jim ni treba plačevati reparacij. Minimalni pro ­ gram gibanja je bil konec defašizacije, ukinitev CLN, popolna svoboda tiska, okre ­ pitev in selekcija policije. 226 Gibanje je nastopalo proti profesionalnim politikom, saj naj bi imeli oblast tisti, ki so bili tehnično sposobni. Ostro in razdiralno so kritizirali vsako oblastno avtoriteto, zlasti vlado in CLN, in tako podpirali anarhijo v Italiji. 227 Poleg Uoma qualunque sta v severni Italiji delovali še neofašistični organizaciji Ak ­ cijske skvadre (Squadre d azione) in Plavo gibanje (Movimento azzuro). Vse tri organizacije naj bi imele skupne vrhove in naj bi jih financirali isti velekapitalisti in banke. 228 Gibanje, ki je imelo na italijanskih državnih volitvah junija 1946 velik uspeh, je že konec leta 1947 upadalo, kar so pokazale tudi občinske volitve v Rimu oktobra istega leta. Del je prešel v krščansko demokracijo, del se je razdelil na več profa - šističnih in fašističnih skupin. Gibanje je zašlo v težave zaradi afirmacije krščanske 222 Nazionalismo e neofascismo, F. Cavalieri, str. 85. 225 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 8. oktober 1946. 22i Amnestija je bila v Italiji uveljavljena 22. junija 1946, Gazzeta Ufficiale della Repubblica Italiana, Edizione Straordinaria, No. 137, 23 giugno 1946, Relazione e Decreto Presidenziale, 22 giugno 1946, No 4: Amnistia e indulto per reati comuni, politici e militari. 225 Izraz je težko prevedljiv in dobesedno pomeni sleherni človek. 226 AS, I, f. GO KPJK, ae 213, poročilo o Uomo qualunque, poslano B. Kraigherju, 12. decem ­ ber 1945. AS, I, f. AIS, ae 228, predavanje: Pojav Uomo qualunque, 1. november 1945. 228 AS, I, f. GO KPJK, ae 213, poročilo: Neofašizem in qualunquizem. nedatirano, verjetno ja ­ nuar 1946; isto, Neofašistično delovanje v Italiji, 26. januar 1946. demokracije in njene vlade kot močnega centra italijanske reakcije, ki je pritegnila veliko tistih, ki so prej podpirali UQ.22y Gibanje Uomo qualunque se je v Trstu pojavilo že konec poletja 1945 in imelo septembra istega leta že kar nekaj privržencev. Pod njegovim vplivom je bil tudi sa ­ tirični list La Coda del diavolo, ki je zasmehoval DFJ.250 Vpliv, za katerega projugo- slovanska stran ni bila povsem gotova, kakšen je, je imelo gibanje na študente, urad- ništvo, intelektualce ter na istrske preseljence. 251 V drugi številki svojega tržaškega glasila so pojasnili, kdo so: »Uomo qualunque je tisti, ki je bil ceduo proti csaki korupciji in degeneraciji c družbi in c katerem žici čedno bolj dejstco, kije bilo cicleti pozabljeno: ljubezen do clomocine brez političnih odklouoc na desno in lečo. brez monarhistoc in republikanca 1. Ce sle istega mne­ nja in čutite isto. ste qualunquisti ... Smo italijansko gibanje, ki hočemo italijanski Trst. Smo Tržačani, ki hočemo skupaj z brati s celega polotoka obnociti domocino, ki je danes še čedno zapostacljena, izdana, pohabljena, osramočena.« Odklanjali so oznako reakcionarji, saj ne more biti reakcionar tisti, ki je proti profesionalizmu v politiki in proti oportunizmu na škodo naroda. 255 KPJK in SIALI sta poudarjali njegovo povezavo s fašisti. Večina neofašističnih or ­ ganizacij je delovala sicer v okviru Demokratične stranke Italije (Partito democratico italiano) ali drugih monarhističnih organizacij, ki so se povezovale z qualunquisti. V začetku oktobra 1946 naj bi na sestanku vodij gibanja iz Gorice, Trsta in Vidma, kot poroča jugoslovansko obveščevalno poročilo, sprejeli sklep, da je treba pripravi ­ ti ljudi in jih oborožiti, obenem pa budno nadzirati resnične komuniste, da se prvi odstranijo. 255 Zaradi nasprotovanja ZVU je stranka svoj sedež v Trstu odprla šele julija 1946. Zavezniška uprava jim tudi ni dovolila izdajati tednika in prirejati manifestacij. V po ­ ročilu italijanskim vladnim krogom so zato poudarili, da gibanju v Julijski krajini ne priznavajo mesta, ki si ga je pridobilo na volitvah v Italiji leta 1946. Ker je bilo močnejše kot nekatere stranke v CLNG, naj bi tudi v Julijski krajini dobilo večje priznanje in mesto v CLNG, saj bo v prihodnjem STO potrebna pomoč italijanskih domoljubov. Priključilo naj bi se jim tudi precej monarhistov. Ob tem je del CLNG še vedno poudar ­ jal, da je UQ fašističen. 256 Maja 1947 je imelo gibanje v Trstu deželni kongres, na ka ­ terem je bilo navzočih osemsto članov in somišljenikov. Sami so se sicer postavljali v sredino, vendar je bila njihova propaganda, kot jo je ocenjevala jugoslovanska stran, fašistična in šovinistična. 257 229 AS, f. Edvard Kardelj, šk. 29/3, poročilo poslanstva FLRJ v Rimu (M. Ivekovič) zunanjemu mi ­ nistrstvu 17. december 1947. 256 AS, I, f. AIS. ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 13. in 14. september 1945. 251 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijski poročili, nepodpisani, 21. september in 1. oktober 1945; ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji (podpisan tov. G.), 4. oktober 1946. 252 AS, I, f. AIS, ae 228. bollettino no. 2 Uomo qualunque, 30. november 1945- 233 AS, I, f. AIS, ae 228, bollettino no. 4 Uomo qualunque, 14. maj 1946. 2,1 AS, I, f. GO KPJK, ae 213, poročilo: Neofašizein in qualuquizem, nedatirano, verjetno januar 1946. 235 AS, I, L AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji (podpisan tov. G.), 4. okto ­ ber 1946. V navodilu so tudi naročali: »Tiste fašiste, ki so izdali stranko, pobiti.« 236 ASDMAE, AR 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo iz Trsta, nepodpisano, 1. avgust 1946; b. 8, poročilo »K« (Trst), 12. avgust 1946. 23 AS, I, L AIS, ae 228, obveščevalno poročilo o prvem deželnem kongresu U.Q., 10. maj 1947. 258 Qualunquisti so bili med pobudniki neredov pred uveljavitvijo mirovne pogodbe. Tako so avgusta 1947 -fašisti UQ krožili po mestu e skupinah po osem do deset oseh in napadali protifašiste na podlagi prijat: tretjih ali ker so jih sami poznali. Policija je kot ponavadi intervenirala prepozno in ni nikogar aretirala.- 1# NARODNA ZVEZA (LEGA NAZIONALE, LN) Prve priprave na vnovično ustanovitev Narodne zveze 219 so jugoslovanski ob ­ veščevalci zaznali že sredi novembra 1945. Glavni pobudniki in organizatorji so bili člani krščanske demokracije in različne mladinske organizacije. Namen je bil ustanovi ­ ti organizacijo, ki bi urejala propagandno, kulturno in iredentistično dejavnost v Ju ­ lijski krajini s temeljnim ciljem, tj. obrambo italijanstva. 2'9 Zveza je bila nato ustanovlje ­ na oziroma obnovljena februarja 1946 na pobudo pripravljalnega odbora, v katerem so bili zastopani predstavniki različnih usmeritev. Številke o njenem članstvu se razli ­ kujejo. 2" Že februarja 1946 se je začela splošna akcija za vpis. Vključevali so se naj ­ več priseljenci po letu 1919 in tudi drugi, ponekod cele družine. Obrazce za vpis so delili tudi po nekaterih srednjih šolah. Na pritisk učiteljev naj bi jih učenci morali iz ­ polniti. 2'2 Imela je štiri oddelke: za pomoč, izobrazbo, šport in rekreativne dejavno ­ sti. Delila je tudi pomoč istrskim priseljencem. 2'1 Ustanavljala je akcijske skupine, v katerih naj bi bilo, po jugoslovanskih virih, tristo aktivistov, ki naj bi dobivali plačilo. Njihova glavna naloga je bila delovati proti projugoslovanskim organizacijam in nji ­ hovim privržencem. 2" Stranke si niso bile enotne v stališču, ali naj se vanjo vključijo kot celota ali naj se vključujejo posamezniki. Stranka akcije in socialisti so bili proti vključevanju CLNG in posameznih strank kot celote, saj naj bi politično delovanje ostalo organizirano v okviru CLNG.2" Tudi vidni predstavnik KPJK Rudi Uršič je menil, da sta v italijanskem gibanju dve usmeritvi; prva, ki je zagovarjala enoten blok v okviru Zveze, in druga, ki je menila, da jim politična razcepljenost daje več možnosti za delovanje. Tudi Zve- 238 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 7. avgust 1947. 239 Leta 1886 je bilo ustanovljeno s sedežem v Trstu društvo Pro patria z nalogo, da ustanovi itali ­ janske šole in širi italijansko narodno zavest. Dve leti po njegovi prepovedi, leta 1890, je bila ustanovljena Narodna zveza - Lega nazionale. Njeno delovanje je ogrožalo slovenstvo, zato so Slovenci v odgovor leta 1893 ustanovili Družbo svetega Cirila in Metoda, ki je zbirala denar za ustanovitev hrvaških in slovenskih šol v Istri in Slovenskem primorju. 23"AS, I, L AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 10. november 1945; ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo glavne komande kraljevih karabinjerjev različnim mini ­ strstvom, 10. februar 1946. 2.1 Nazionalismo e neofascismo, C, Vetter, str. 308. AS, I, f. AIS, ae 184, začasen vodilni odbor Narodne zveze, nedatirano. Njegovi člani naj bi bili: Eugenio Borsatti, Sergio Capitano, Oda Cat- telani, Mario D Osmo, Bruno Pano, Fausto Paragona, Tullio Paraguna, Antonio Fonda, Oreste Lago, Serena Fonda. Edoardo Marzari, Gianni Mahor, Gino Monaco, Giovanni Parovel, Antonio Tromba, Sergio Vianello. 2.2 AS, I, f. AIS, ae 178, obveščevalno poročilo, nepodpisano, 9. marec 1946. 2.3 AS, I. f. AIS, ae 185, seznam ljudi, ki so prejeli pomoč Narodne zveze. 2" AS, I, f. AIS, ae 186, obveščevalno poročilo, nepodpisano, nedatirano. 235 AS, I, f. AIS, ae 186, obveščevalno poročilo, nepodpisano, 22. februar 1946. 259 za sama je bila razcepljena, eno smer naj bi vodila krščanska demokracija in fašisti, drugo republikanci. 2'6 Zveza se je razglašala za apolitično organizacijo. V očeh Jugoslaviji naklonjenih pa je bila izrazito politična koncentracija lokalnih reakcionarnih sil. 21' Njen program je bila obramba italijanstva, ohranitev obstoječega upravnega aparata in, po mnenju jugoslovanske strani, tudi protikomunizem, ki je bil skrit pod protititoizmom. Obe ­ nem ni verjela v možnost obstoja STO. Izdajala je letake, na katerih je Tita razgla ­ šala za dučeja novega jugoslovanskega fašizma, delavci, ki so podpirali Jugoslavijo, so bili zanjo »rinegati in prodanci titovskega imperializma za pest denarja«. Zveza je bila tudi, zaradi obrambe interesov "Velikanske večine prebivalstva«, proti dvoje ­ zičnosti v Trstu. Kot lahko preberemo na njenih letakih med obiskom razmejitvene komisije, je bilo zanjo vprašanje ohranitve Italije vprašanje življenja ali smrti. Obso ­ jala je slovanski (slovenski) imperializem in pozivala: dtalijaid. slovanski imperia ­ lizem se bori na vratih Italije. Slovenci hočejo našo zemljo.- 1* Bila naj bi edini or ­ gan, ki je s svojimi člani, ki so se ji priključili spontano, igral vlogo animatorja in gibalne sile v proitalijanskem bloku. Obenem je prevzela naloge, ki jih ni bil spo ­ soben izvesti CLNG. Ob tem pa jo je obremenjevalo dejstvo, da ni imela sposobne ­ ga vodstva. 2'9 V poročilu predstavništva Italije v Trstu januarja 1948 beremo o njeni aktivnosti v Trstu naslednje: obnovljena je bila v letu 1946 na temelju tradicije iz časa Avstrije, ko je skrbela za ohranitev italijanske kulture in naroda sploh. Skupaj z organizacija ­ mi v Pulju in Gorici je imela 180 tisoč članov. 246 * * * 250 Aprila 1947 je bila edina italijanska organizacija z velikim številom članov. V Trstu jih je imela po italijanskih podatkih od sto dvajset do sto trideset tisoč. Pestile so jo tudi finančne težave, ki so zavirale njene posebne dejavnosti, na primer šole, rekreacija itd. 251 Julija 1947 je bila njena tržaška veja po ocenah italijanskih vladnih krogov slabo organizirana in dokaj neak ­ tivna, razdeljena na različne smeri in brez pravega vodstva. 252 Poleti 1947 so v njej pre ­ vladali krščanski demokrati in mladina, ki je bila morda nekoliko preveč nacionali ­ stična, kot so priznali v pismu italijanskemu komisarju Casardiju. 253 * Po uveljavitvi mirovne pogodbe in ustanovitvi STO je v Narodni zvezi vse več vpliva dobivala skrajna desnica in zlasti od leta 1950 Italijansko socialno gibanje (Mo ­ vimento sociale italiano, MSI). Vzporedno s tem se je spreminjala tudi njena politi ­ ka. Medtem ko prvi letaki še pozivajo na spoštovanje vseh mnenj, od leta 1947 postanejo toni v okviru spopada med Italijani in Slovani vse bolj ostri. Takšna stališča, ki so prevladala, so povzročila umik nekaterih zmernih predstavnikov, npr. pod ­ predsednika Tullia Puecherja. 25' 246 AS, I, f. GO KPJK. ae 309, referat Rudija Uršiča, nedatirano, 1947. 2,7 AS, I. f. GO KPJK, ae 273, Politična situacija v Trstu, nedatirano, verjetno 1947. 218 AS, I, f. AIS, ae 187, letaki Narodne zveze. 2W ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 6, poročilo iz Trsta, 7. junij 1946; isto, poročilo iz Trsta, 1. julij 1946. 250 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, h. 148, dopis predstavništva Italije v Trstu italijanskemu zunanjemu ministrstvu o tržaški Narodni zvezi, 29- januar 1948. 251 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, Položaj v STO, 30. april 1947. 252 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, h. 133, poročilo o Trstu, 12. julij 1947. 2,3 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 133, dopis M. Casillija komisarju Casardiju, 9. avgust 1947. 25d Nazionalismo e neofascismo, C. Vetter, str. 308. 260 PROITALIJANSKA DRUŠTVA Po osvoboditvi Rima so kot odziv na jugoslovanske zahteve glede Istre in Trsta v Italiji ustanavljali društva, ki so poleg materialne pomoči svojim članom in beguncem iz Dalmacije in Julijske krajine razvila tudi široko politično aktivnost. Zbirala so gradi ­ vo za memorandume italijanski vladi, zavezniški kontrolni komisiji, zaveznikom, pisala članke, organizirala protijugoslovanske demonstracije. Nekatera niso nastopala javno, ampak prek svojih članov, ki so bili na visokih položajih. Za temi društvi je bil kapital zavarovalnic, ladjedelnic in industrijskih podjetij iz Julijske krajine. Takšno društvo je bil Julijski odbor (Comitato giuliano) s sedežem v Rimu in Milanu. Imel je tri sekcije (politično, podporno in študijsko) in razvil široko aktivnost. V njem je prevladoval vpliv liberalne stranke. Njegova glavna naloga med jugoslo ­ vansko zasedbo maja 1945 je bila, da italijanski vladi poda čim bolj popolno sliko o razmerah v Julijski krajini in o italijanskih pravicah na tem delu države. Pri tem so izha ­ jali iz rapalske meje z majhnimi popravki.- ’" Preostala društva so bila: Odbor za pomoč beguncem iz Dalmacije (Comitatao d'assistenza profughi della Dalmazia), Jadranska liga (Lega degli Adriatici). Združenje za celovitost italijanskega ozemlja (Associazione per l'integrità dei territori italiani), ki je nastalo iz nekdanjega Združenja Trento Trst (Associazione Trento Trieste), v katerem so bili visoki oficirji in aristokracija. Naslednje je bilo društvo Dante Alighieri, ki je bilo predvsem kulturno in neaktivno, nato skupina reških avtonomistov, skupina senatorjev in še kakšno. Skupni cilj vseh je bil obramba italijanskih meja. Za njimi je stal finančni veleka ­ pital, v vodstvih so bili tudi predstavniki fašizma, strank in industrije ter agenti ob ­ veščevalne službe. Prek javnih občil so obtoževali Jugoslavijo in napredne italijan ­ ske sile. 255 256 INDIPENDENTISTI Prve skupine, ki so se zavzemale za neodvisno državo Julijsko krajino, na primer Separatistična fronta za svobodno jadransko državo (Fronte separatista per il libero stato adriatico) Carla Tolloya, so ilegalno delovale že med nemško okupacijo. Večina od njih je do maja 1945 sodelovala tudi z OF.257 Carlo Tolloy, ki je bil po prepričanju krščanski socialist, naj bi celo sodeloval z vojaško obveščevalno službo NOVJ. Poleg njega je bil med vodilnimi tudi Teodoro Sporer, ki ga je jugoslovanska stran označevala za protiitalijana in avstrijakanta. 258 Fronto za neodvisnost svobodne primorske države (Fronte dell ’indipendenza per il libero stato Giuliano, FILSG)259 so ustanovili julija 1945 (verjetno na začetku še kot Separatistično fronto, Fronte separatista). Združila je skupine, ki so dotlej delo- 255 AS, I, f. CK KPS, ae 714, poročilo o skupščini milanskega Julijskega odbora, 29- maj 1945- 2.6 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, elaborat: Julijski komite i slična udruženja u Italiji, 19- julij 1945. 2.7 AS, I, f. AIS, ae 214, referat, verjetno Ozne, o separatističnem gibanju v Trstu, 21. november 1945. 258 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 3, evidenca vodilnih funkcionarjev reakcionarnih skupin v Trstu, poleti 1947. 259 Uradni naziv je bil trojezičen, italijanski, slovenski in angleški. 261 vale samostojno. Njihov skupni cilj je bil ustanoviti neodvisno državo, ki bi obsegala območje, odvzeto Avsto-Ogrski in z rapalsko pogodbo priključeno k Italiji. Njene meje naj bi se pokrivale z mejo območja, ki je bilo najtesneje povezano z gospodar ­ stvom Trsta. V skladu z njihovim programom bi bila ta država neodvisna in nevtral ­ na republika pod zaščito OZN, vendar z vsemi atributi svobodne države, v kateri bi bili vsi jeziki tamkajšnjih prebivalcev enakopravni in uradni, prav tako tudi družbeni razredi ali stranke. Program je predvideval tudi carinsko unijo s sosednjimi država ­ mi. Ustava bi temeljila na atlantski listini in listini OZN. Zunanja politika bi šla v smeri ohranitve miru in dobrososedskih odnosov, medtem ko bi notranja politika temelji ­ la na atlantski listini in gospodarski obnovi. Zakonodaja bi bila demokratična in na temeljih enakopravnosti. Odpravili bi obvezno vojaško službo. Niso dajali prednosti nobeni politični ali socialni ideologiji. FILSG je bila tako koalicija, odprta vsem stran ­ kam, zvezam, osebam, bila je pravzaprav gibanje in ne stranka. 260 Njeni člani so bili prepričani, da bi si s povezavo ali z Italijo ali z Jugoslavijo za ­ pečatili usodo za zmeraj. Po njihovih ocenah je v SIAU popolnoma prevladal vpliv slovanskih komunistov, ki naj bi izrabljali komunizem v nacionalistične namene in zlorabljali italijanske delavce za jugoslovanske težnje. Sicer so imeli s SIAU veliko skupnega in so zato skušali z njo sodelovati. Niso pa imeli uradnih stikov s stranka ­ mi CLNG, saj je FILSG menila, »da so te stranke pod vplivom italijanskih šovinistov in kapitalistov ter da so precej sovinistično-fašističnega kova«. Ob tem je CLNG skušal prikazati FILSG kot gibanje, ki je bilo panslavistično in komunistično. 261 262 263 * Kot je menil avtor poročila o separatističnem gibanju, naj bi bil del delavskih množic sicer pripravljen sprejeli program separatistov, »a delajo napako, ker mislijo sprejeti ameriški kapital, propagirajo, da bo jamčena ljudska oblast«. Večina članov gibanja, »ki so kaj pretrpeli ali celo sodelovali z OF«, lahko beremo v nadaljevanju po ­ ročila iz novembra 1945, je Jugoslaviji priznavala zasluge za zmago v pravkar minuli vojni in za osvoboditev Trsta, vendar so hkrati kritizirali novo Jugoslavijo zaradi njene ­ ga ravnanja v coni B, kjer naj bi vladal teror. Njihovi člani, ki jih je bilo konec novem ­ bra 1945 približno tri tisoč, so bili z redkimi izjemami samo Italijani. 26-’ Po drugih oce ­ nah so imeli januarja 1946 le približno tisoč štiristo članov, večinoma trgovcev in nekaj visokošolcev. Gibanje je podpirala ZVU, ki je prek njih skušala vplivati na tamkajšnjo politiko, in tudi nekateri tržaški kapitalisti. 265 Zunaj FILSG sta med indipendentisti leta 1945 ostali Republikanska socialistična stranka (Partito repubblicano socialista, PRS) Narcisia Smidlichena in Gibanje za ne ­ odvisnost Julijske krajine (Movimento per l'indipendenza delle regione Giulia, tudi Trieste libera, Svoboden Trst) s časopisom Trieste Libera Alberta Paulina. 26' Gibanje Svoboden Trst naj bi že konec avgusta 1945 presenetilo šovinistično italijansko re ­ akcijo z močno propagando in pridobivalo simpatije na račun drugih reakcionarnih 260 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, Ustava in ureditev Fronte za neodvisnost svobodne primorske države, 1945; f. AIS, ae 208, program FILSG. 261 AS, I, f. AIS, ae 213. obveščevalno poročilo, nepodpisano, o poteku predavanja C. Tolloya v kinu Union 28. oktobra 1945, 2. november 1945. 262 AS, I, f. AIS, ae 214, referat, verjetno Ozne, o separatističnem gibanju v Trstu. 21. november 1945. 263 AS, I, L AIS, ae 213, obveščevalno poročilo poverjenika Logarja, 15. februar 1946; isto, sklepi o neodvisnem gibanju, sprejeti na seji GO KPJK. 11. januar 1946. 2(" AS, I, f. AIS, ae 213, obveščevalno poročilo, nedatirano, verjetno poleti 1945; ae 214, referat, verjetno Ozne, o separatističnem gibanju v Trstu, 21. november 1945. 262 strank .265Obe sta iskali povezavo s SIALI. Paulinova skupina januarja 1946, PRS pa že oktobra 1945, ko je poslala MOS Trst prijavo za sodelovanje v ljudski oblasti. Nar- eisio Smidliehen je tako novembra 1945 pristopil k MOS Trst in na seji konzulte na ­ vzoče pozval na sodelovanje na prihodnjih volitvah. Ni pa se odrekel programu PRS.2W’ GO KPJK je januarja 1946 ocenjeval, da so člani neodvisnih gibanj trgovci, stari delavci, obrtniki, uslužbenci z nostalgijo po Avstriji in mladi, ki naj bi jih razburila trdo ­ ta političnega boja. Delovali so v skladu z geslom: Trst Tržačanom. Družilo jih je so ­ vraštvo do italijanske države in obenem nezaupanje do nedefiniranega slovanskega imperializma. Deležni so bili številnih napadov listih, ki so zahtevali ohranitev Italije, ne samo zaradi nasprotovanja italijanski rešitvi, ampak tudi zato, ker so bili vanje vključeni skoraj samo Italijani in naj bi bolj nasprotovali italijanski kot jugoslovanski rešitvi. Gibanja niso imela širšega političnega zaledja, saj so predstavljala le majhen del prebivalstva. Tudi GO KPJK je bil seveda nasproten »mali republiki trgovcev, mešetarjev, posrednikov, ki so se usedli na revščino industrijskega proletariata«.*' Proitalijanske skupine, ki so ob nemirih in splošni stavki konec junija in v začetku julija 1946 razbijale sedeže SIALI, KPJK in NOO, so napadale tudi sedeže FILSG in jim med drugim odnesle tudi ves arhiv. Letak Fronte za neodvisnost svobodne primorske države. Na njem pozivajo na manifestacijo 3 februarja 1946 na temo Trst Tržačanom z besedami: Medtem ko so v tovarnah in uradih odpuščali sinove Svetega Justa, so priseljenci obdržali najboljša delovna mesta. Ven s priseljenci in delo prebivalcem Julijske krajine: samo tako bomo lahko razrešili krizo brezposelnosti. TRIESTINI! Mentre i veri figli di San Giusto sono stati licenziati dalle fabbriche e dagli uffici, gli importati continuano a detenere i migliori posti. Fuori gli importati e lavoro ai giuliani: soltanto così si potrà risolvere la crisi della disoccupazione ! Intervenite tutti alla grande manifestazio­ ne di popolo che avrà luogo al Teatro Rossetti domenica 3 febbraio alle ore 10; parlerà il Commissario Politico Tolloy, sul tema Trieste ai triestini ! Razmejitveni komisiji se je v imenu FILSG predstavil tudi Slovenec Venčeslav Re ­ bec, ki je v poslanici poudaril, da so zadnje manifestacije (konec marca 1946) pokaza ­ le, da pomeni italijanski Trst smrt za Slovence in Hrvate in da bo posledica njegove priključitve ali emigracija ali odpor. Hkrati niso bili za Jugoslavijo, ki je bila komuni ­ stična država in ni izpolnjevala teženj Slovencev in Hrvatov. Zato naj bi se vrste Slo ­ vencev v fronti vsak dan večale: »Slovenci se ne bodo nikdar mogli imeti za Balkance, * * * * * 265 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano. 25. avgust 1945. 266 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 30. oktober 1945; f- AIS, ae 213, poročilo o dogovarjanju A. Paulina s SIAU, 10. februar 1946: ae 214, referat, verjetno Ozne, o separatističnem gibanju v Trstu, 21. november 1945; ae 241, poročilo o PRS, 17. november 1945; isto, 5. november 1945. 267 AS, I, f. AIS, ae 213, sklepi o neodvisnem gibanju, sprejeti na seji GO KPJK, 11. januar 1946. 268 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 3- julij 1946. 263 ker pripadajo srednji Europi in bi jugoslovanska rešitev pripeljala do emigracije v druge države. Vendar je bilo Slovencev v FILSG malo in lahko zasledimo več vklju ­ čitev šele po podpisu mirovne pogodbe ali že v času priprav na ustanovitev STO. Komisija za meje italijanskega zunanjega ministrstva je ugotavljala, da so bili v gibanju zlasti avstrijakanti. Njihov vodja Carlo Tolloy naj bi močno nasprotoval itali ­ janskim domoljubom iz julijske krajine, zato se naj ne bi smel pridmžiti italijanskim ekspertom na mirovni konferenci. Njegov prihod v Pariz bi morali preprečiti, ker bi lahko delegacija indipendentistov obtožila Italijo tiranije v odnosih do Julijske kra ­ jine in zahtevala neodvisnost, kar bi koristilo Jugoslaviji, da bi lahko zahtevala avto ­ nomijo v okviru Jugoslavije.-" 0 Zavezniška podpora indipendentistom se je med mirovnimi pogajanji in zlasti po sprejemu sklepa o ustanovitvi STO julija 1946 po ­ večala, med drugim naj bi zavezniki sofinancirali njihov časopis Trieste Sera. 271 Po sprejemu sklepov mirovne konference v Parizu je FILSG izdala razglas, v ka ­ terem je sprejemala predlagani statut STO in hkrati zahtevala tudi vključitev Tržiča zaradi njegovih ladjedelnic. Zavezniške enote naj bi se umaknile v dveh mesecih po podpisu mirovne pogodbe, kar bi preprečilo, da bi Trst postal njihova vojaška baza. Obenem naj bi bil status guvernerja STO le začasen, dokler ne bi zaživela samostoj ­ na država. 272 * Tudi indipendentisti so se spomladi 1947 vključili v pogajanja med blokoma glede prihodnje ureditve v STO, o čemer je Fernando Gandusio poročal predstavniku italijanske vlade. 275 Indipendentistična fronta je tudi predlagala, da bi samostojna drža ­ va obsegala območje vse do Wilsonove črte, torej tudi območja, ki so po mirovni pogodbi pripadla k Italiji ali Jugoslaviji. Kot poročajo italijanski vladni krogi, so to ide ­ jo podpirali številni Italijani, ki so od takšne rešitve pričakovali izboljšanje gospodar ­ skega položaja. Med njimi so se krepile tudi zahteve po izgonu s prihodnjega inter ­ nacionaliziranega območja vseh tistih Italijanov, ki so se tam naselili po letu 1938, -kar bi privedlo do občutljivega zmanjšanja italijanskega vpliva, z vsemi negativnimi po­ sledicami, ki bi škodile našim nacionalnim interesom«, kot zaključuje poročilo itali ­ janski vladi avgusta 1946.274 Poročilo je zanimivo, ker so v njem italijanski vladni kro ­ gi posredno priznali spremembe v etnični strukturi Julijske krajine v korist Italijanov v zadnjih letih. To so uradno sicer vztrajno zanikali in hkrati očitali drugi strani velike priselitve Slovanov, ki so bili v veliki večini domačini, torej predvojni primorski emi ­ granti. 275 Poleg najmočnejše FILSG sta jeseni 1946 delovali še Republikansko gibanje za neodvisnost STO (Movimento repubblicano per l'indipendenza del TL) in De ­ mokratična indipendentistična italijanska koncentracija STO (Concentrazione de ­ mocratica indipendentistica italiana del TL), ki so jo ustanovili v začetku oktobra 269 AS, I, f. AIS, ae 213, poslanica člana FILSG V. Rebeca razmejitveni komisiji, 2. april 1946. 270 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, promemorija komisije za meje italijanskega zunanje ­ ga ministrstva, 5- oktober 1946. ri ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo iz Trsta, nepodpisano, 1. avgust 1946. 2'2 AS, I, f. AIS, ae 208, razglas FILSG ob sprejemu sklepov v Parizu. 275 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 130, opomnik za predsednika vlade komisije za meje itali ­ janskega zunanjega ministrstva, 28. april 1947. 21 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo iz Vidma, nepodpisano, 3- avgust 1946. 21 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 7, pismo A. De Gasperija E. W. Stonu, v katerem se pritožuje zaradi priseljevanja večjih skupin Slovencev v Trst, 6. september 1945- 264 1946.2'6 Republikansko gibanje se je zavzemalo za popolno politično in gospodarsko neodvisnost STO, demokratično ureditev, v kateri bi sodelovali predstavniki vseh tržaških demokratičnih gibanj, demilitarizacijo, narodnostno enakopravnost, spošto ­ vanje vseh političnih in verskih usmeritev razen neofašističnih in netolerantnih, pri ­ jateljstvo med Italijo in Jugoslavijo, obrambo in razvoj gospodarstva, obrambo urad ­ niškega sloja in delo za domačine. 2"" Vse smeri so se po podpisu mirovne pogodbe zavzele za uspešno oživitev STO in ustanovile koordinacijski odbor, ohranile pa so svojo samostojno organizacijo. Glavne točke programa so bile ustanovitev STO, ekonomski, kulturni in socialni ra ­ zvoj, prijateljstvo z Italijo in Jugoslavijo, normalizacija življenja in zato spoštovanje vseh političnih in verskih usmeritev, če niso bile fašistične in netolerantne, medsebojno spo ­ štovanje med etničnimi skupinami, enakopravnost narodnostnih pravic, demokratični razvoj in reforma šolstva v demokratičnem duhu. Marca 1947 so na seji partijskega aktiva KPJK ocenjevali, da ima indipendentistična fronta vpliv med malo in srednjo buržoazijo in približno štiri tisoč članov. 2"8 ISTRSKI PRESELJENCI V CONI A JULIJSKE KRAJINE"'9 Na območju Republike Slovenije avtohtoni Italijani živijo na Koprskem zlasti v obalnih mestih, ki so bila pred drugo svetovno vojno skoraj povsem italijanska. To območje je bilo do septembra 1947 kot Koprski okraj del cone B Julijske krajine, nato pa do oktobra 1954 kot Koprski okraj (skupaj z Bujskim) vključeno v cono B STO. Po podatkih Carla Schiffrerja je bilo na Koprskem približno 29.000 Italijanov in 28.300 Slovencev. Na območju, ki je bilo po mirovni pogodbi in po spomenici o soglasju pridruženo k Hrvaški, pa je po njegovi oceni živelo približno 160.000 Ita ­ lijanov. 276 277 278 279 280 Jugoslovanske oblasti so se zavedale občutljivega položaja v istrskih obalnih me ­ stih z večinskim italijanskim prebivalstvom, zato so se hotele tam čim bolj politično utrditi. Takoj po prihodu so začeli s »politično aktivizacijo množic na osnovi linije bratstva» in tudi z izvajanjem »demokratičnih načel, kijih prinaša nova Jugoslavija«. VUJA, ki je bila v coni B vrhovna zasedbena oblast, je del pristojnosti prenesla na ci ­ vilne organe oblasti (NOO), ki so se v skladu z navodili jugoslovanskih oblasti mora ­ li razvijati na demokratičen način, kar je pomenilo ustanavljanje organov ljudske oblasti na različnih ravneh. Hkrati je posebej izpostavila, da se morajo spoštovati manjšinske pravice Italijanov, kot so bile šole, kultura in sorazmerna udeležba razli­ čnih narodov v lokalni oblasti. 281 V večinsko italijanskih mestih so ustanovili na- 276 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 17. oktober 1946. 277 AS, I, f. AIS, ae 217, osnutek programa Movimento repubblicano per l'indipendenza del TL, nedatirano. 278 AS, I, f. AIS, ae 211, Minimalni akcijski program gibanj za neodvisnost STO, po februarju 1947; f. GO KPJK. ae 159. zapisnik seje partijskega aktiva, 27. marec 1947. 279 Tu se vprašanja le bežno dotikam. Obširneje je vprašanje istrskih preseljencev v coni A obde ­ lano v Storia di un esodo. Trieste 1980 (v nadaljevanju Storia di un esodo), L. Ferrari, str. 215-325. 280 C. Schiffrer: La Venezia Giulia. Saggio di una carta dei limiti nazionali italo-jugoslavi, Roma 1946, str. 122. 281 AS, I, f. CK ZKS, šk. 52, dopis CK KPH (V. Bakarič) B. Šiljegoviču, 5. junij 1945. 265 rodnoosvobodilne odbore, v katere so vključili Italijane, ki so bili prepričani, da nova Jugoslavija sloni na bratstvu, tj. Italijane, ki niso nasprotovali vključitvi teli območij Jugoslaviji, utrjevali so partijo in množične organizacije, v katere naj bi zajeli tudi ita ­ lijanske množice. 282 * * VUJA in civilni upravni organi so v okviru politike slovensko-italijanskega brat ­ stva priznavali italijanskemu življu avtohtonost in na načelni ravni uvedli dvojezi ­ čnost. 285 Ob tem moram poudariti, da je uvedba dvojezičnosti za italijansko prebi ­ valstvo v skoraj popolnoma italijanskih istrskih obalnih mestih pomenila poseganje v njihove dotlej nedotakljive privilegije. Kljub sprejetim načelnim opredelitvam pa dvo ­ jezičnost v praksi do septembra 1947 ni bila uvedena, saj je vse dotlej italijanščina v obalnih mestih ostajala prevladujoč jezik. Slovenščina je bila na italijanski srednji šoli uvedena kot obvezen predmet šele aprila 1947. Ob tem moramo upoštevati, da so se, ker v preteklih dvajsetih letih ni bilo slovenskih šol. tudi številni Slovenci v pisani besedi lažje izražali v italijanščini kot v materinščini. 281 Ob spoštovanju dvojezičnosti in narodnostnih pravic Italijanov je bilo ravnanje VUJE in civilnih oblasti velikokrat v smislu gesla Kdor ni z nami, je proti nam. Ljudi je oblast začela deliti na njej naklonjene. Slovence in poštene demokratične Italijane, ter na nasprotne, ki jih posplošeno imenuje fašiste. 285 Da bi onemogočili tiste, ki so nasprotovali jugoslovanskim oblastem, marsikdaj niso izbirali sredstev. Aretirali so, odpuščali, odvzemali civilne in politične pravice, ovirali prehode ljudi v cono A. -Iz današnjega mednarodnopolitičnega položaja kot iz položaja Julijske krajine sledi, daje prua in glauna osnovna naloga borba proti ostankom fašizma ... Partijske organizacije morajo pričeti s sistematično politizacijo naših NOO-jev in ljudskih odposlancev ... Partijske organizacije morajo začeti z odločno borbo proti špeku­ lantom in črnoborzijancem,« je zapisano v gradivu za partijsko konferenco Koprskega okraja novembra 1945.286 Kljub sprejetim političnim usmeritvam o slovensko (slovansko)-italijanskem brat ­ stvu je na terenu zaradi enačenja Italijanov s fašizmom prihajalo do šikaniranj Ita ­ lijanov. Ob tem se moramo zavedati, da je bilo to enačenje v veliki meri posledica tega, da se je v času fašizma večina tamkajšnjih Italijanov odkrito vključila v fašizem ali pa so ob raznarodovalnih ukrepih fašističnih oblasti ostajali pasivni. Tako se je med italijanskim in slovenskim (hrvaškim) prebivalstvom ohranjalo nerazumevanje in včasih tudi mržnja in so oboji dvomili v možnost mirnega sožitja. 287 Tem nasprotjem se je pridružil še slab gospodarski položaj, ki je bil v veliki meri posledica dejstva, 282 AS, I, f. CK ZKS. m. GO KPJK Trst, poročilo sekretarja OK KPS za Tržaško okrožje Branka Babiča CK KPS. 24. maj 1945- Z linijo bratstva je mišljeno slovensko (slovansko)-italijansko bratstvo, ki je bilo ena od osnov politike OF in KPS že med vojno, zlasti pa po njej. 285 Vlasta Beltram: Slovensko-italijanski odnosi v Koprskem okraju 1945-1954, elaborat, neob ­ javljen, hrani N. Troha (v nadaljevanju V. Beltram, elaborat), str. 1-3. PPNOO ni izdalo nobene ­ ga odloka, ki se nanaša na dvojezičnost in je bilo zakonsko vprašanje rešeno šele v 7. členu statuta STO in odloku Istrskega okrožnega LO o uradnih jezikih z dne 14. septembra 1947. 281 V. Beltram, elaborat, str. 34. 285 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša poverjeništva Ajdovščina, 31. december 1946. 286 PAK, f. OK ZKS Koper, fase. 75, gradivo 2. partijske konference Koprskega okraja, 16. novem ­ ber 1945. Več o tem v Nevenka Troha: Oris položaja v Koprskem okraju cone B Julijske kra ­ jine v letih 1945-1947, Prispevki za novejšo zgodovino, L 36, 1996, št. 1-2, str. 67-94. 287 AS, I, f. CK ZKS, m. GO KPJK Trst. poročilo sekretarja OK KPS za Tržaško okrožje B. Babiča CK KPS, 24. maj 1945- 266 da je bila cona B odrezana od središč, kot sta bila Trst in Gorica, ter neurejeno finan ­ čno poslovanje in ravnanje jugoslovanskih oblasti (npr. odvažanje strojev). 2® Tudi jugoslovanske oblasti so se zavedale, da jim je večina italijanskega prebi ­ valstva nasprotovala. Tako so priznali, da so v Piranu in Kopru pri zbiranju podpisov za priključitev k Jugoslaviji (akcija je potekala avgusta in septembra 1945) doživeli popoln neuspeh. «Podpisal tako rekoč ni nihče, niti člani partije,-poročal Boris Kraigher CK KPS.289 Italijani so se odseljevali vse od konca vojne, a na Koprskem ti odhodi, zlasti za ­ radi pričakovanja, da bo STO zaživelo, vse do tržaške krize oktobra leta 1953 niso bili tako množični kot odselitve z območij, ki so jih septembra 1947 priključili k Hrva ­ ški. Vprašanje izseljevanja Italijanov in tudi drugih iz dela Istre, ki je danes v Republiki Sloveniji, tako presega časovni okvir raziskave, zato za informacijo navajam le nekaj osnovnih podatkov. Ohranjeni so podatki VLIJE o odhodih iz Koprskega okraja v le ­ tih 1945-1950. Tako je leta 1945 odšlo 759 oseb (pobegnilo 610, odselilo 149), leta 1946 579 oseb (pobegnilo 457, odselilo 122), leta 1947 730 oseb (pobegnilo 550, od ­ selilo 180), leta 1948 1926 oseb (pobegnilo 1027, odselilo 899), leta 1949 614 oseb (pobegnilo 385, odselilo 229), leta 1950 983 oseb (pobegnilo 536, odselilo 447), sku ­ paj 5591 oseb (3565 pobeglih in 2026 odseljenih). 2911 Od leta 1945 do 5. oktobra 1953 se je legalno ali ilegalno odselilo 9-008 oseb. Med 5. oktobrom 1953 in letom 1957, ko so se prebivalci odseljevali po določbah spomenice o soglasju, je iz Koprskega okraja odšlo 16.062 oseb. 288 289 * 291 Skupaj se je v povojnem obdobju do leta 1957 iz Ko ­ prskega okraja legalno ali ilegalno izselilo 25.062 oseb. Iz dela cone A STO, ki je bilo pridruženo Sloveniji (miljski Hribi), je odšlo 2748 ljudi, večinoma Slovenci. 292 Skupaj je območje, ki je bilo oktobra 1954 pridruženo Sloveniji, tako zapustilo 27.810 oseb. Koliko je bilo med njimi Slovencev, ni znano, saj je nacionalna pripadnost navede ­ na le na vlogah po oktobru 1953. V nasprotju s Koprskim okrajem so podatki za območje, ki je danes del hrvaške države, nepopolni. Ocene o izseljevanju s celotnega Jugoslaviji pridruženega območja se gibljejo od 150 do 250 tisoč. Italijanski iredentistični krogi govorijo o številki 350.000. Da je to pretirano, nam pokaže že skupno število prebivalstva tega območja, približno 370.000. Vprašanje izseljevanja je bilo doslej že precej raziskano, manjka pa celovitejša slika dogajanja, zato o vzrokih za tako množične izselitve še vedno lahko samo domnevamo. Verjetno so bili med pomembnejšimi pritisk in ukrepi jugoslovan ­ skih oblasti, ki so bili marsikdaj razredni, vendar jih je italijansko prebivalstvo zaradi svoje socialne sestave sprejemalo kot nacionalne. Vsaj v prvih letih je bila uradna poli- 288 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 6. avgust 1945; f. CK ZKS, IK, šk. 2, zapisnik seje CK KPS, 15. december 1945. 289 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 29- avgust 1945. V Koprskem okraju cone B je izjavo podpisalo 4.439 Italijanov ali 23% volilnih upravičencev, v AS, I, f. CK ZKS, depeše zvezni vladi. šk. 1, depeša B. Kidriča E. Kardelju, nedatirana. 29,1 AS, MNZ, A 130, letna poročila MNZ, poročilo VUJE za leto 1951, 15. januar 1952, priloženo letnemu poročilu MNZ za leto 1951. Po statističnem pregledu prebivalstva Istrskega okrožja STO, ki so ga zbrali mestni ali krajevni narodni odbori februarja 1948, je bilo v Koprskem okraju 45.305 prebivalcev, med njimi 23.993 Italijanov. AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 9- 291 PAK, kartoteka odseljenih, vloge za izselitev; Maruša Zagradnik: Terjatve in dolgovi na zahod ­ ni meji. Delo, 7. oktober 1995; ista: Optiranje za italijansko državljanstvo s priključenega ozem ­ lja, Prispevki za novejšo zgodovino, 1. 36, 1996, št. 1-2, str. 96-108. 292 Storia di un esodo, str. 174. 267 tika Jugoslavije slovansko-italijansko bratstvo, ki so ga razumeli kol privrženost novi ideologiji in tudi novi Jugoslaviji. Svojo vlogo so odigrali tudi predsodki do manjvre ­ dnih slovanskih barbarov, ki so zdaj prišli kot zmagovalci in kot oblast, pritiski lokalnih aktivistov, ki so marsikdaj italijanstvo enačili s fašizmom, in gospodarska navezanost na Trst. V veliki meri so odhajali, kot je zapisal Guido Miglia, zaradi strahu pred no ­ vim, pred prihodnostjo, pred nečim, kar se bo zgodilo na njihovi zemlji, skrivnost ­ nim, daljnim, različnim, vezanim na komunistični sovjetski svet, o katerem niso ničesar vedeli. 298 Velik del istrskih Italijanov se je naselil na drugih območjih Julijske krajine: v coni A Julijske krajine, nato v coni A STO (po letu 1954 Italiji) in v krajih, ki so po mirovni pogodbi leta 1947 ostali v Italiji. V Gorici in bližnji okolici se je množični pri ­ hod istrskih Italijanov začel takoj po vrnitvi mesta Italiji, ko se je tja priselil pomem ­ ben delež puljskih beguncev in tudi sedež njihovega glasila L'Arena di Pola. Veliko se jih je naselilo tudi v Tržiču, kjer je bila poprej močna usmeritev za priključitev k socialistični Jugoslaviji. Kot navaja Sandi Volk, se iz dokumentov v fondih, ki jih hrani državni arhiv v Trstu, in iz objavljenih publikacij lahko sklepa, da je ZVU zlasti med letoma 1947 in 1950 do neke mere oteževala stabilno in organizirano naseljevanje istrskih Italijanov v cono A STO.29' Priseljevanje istrskih Italijanov je spreminjalo etnično strukturo prej večinsko slovenskega zaledja Trsta in Gorice in tudi njuno po ­ litično podobo (Trst, Tržič). Prvi priseljenci so iz kasnejše cone B iz različnih vzrokov na Tržaško in Goriško prihajali že med vojno. Sledili so jim tisti, ki so bežali pred Jugoslovansko armado in so bili v veliki večini aktivni sodelavci fašizma. Slednji so se nato večinoma preselili v notranjost Italije. Preseljevanje se je nadaljevalo tudi v času, ko je upravo cone B prevzela VUJA za Slovensko primorje, Istro in Reko. Tako so že julija 1945 obveščeval ­ ci iz Trsta poročali o «novem dotoku elementov iz Istre in Reke, ki tam širijo najpodlejše laži o razmerah v naši domovini«.-* Največ so se jeseni 1945 priseljevali Italijani z Reke, za katero je bilo že tedaj skoraj gotovo, ker ni sodila v okvir rapalske pogodbe, da bo priključena k Jugoslaviji. Ti ljudje se tudi «niso strinjali z našim gibanjem in so bili zato zapostavljeni. Sedaj vršijo intenzivno protijugoslovansko propagando.«1'* Do avgusta 1945, ko je bila preklicana, so bežali tudi zaradi mobilizacije jugoslovan ­ skih oblasti. Preseljevanje se je znova povečalo februarja 1946, ko naj bi ljudje bežali, tako italijanska poročila, zlasti pred terorjem Ozne. 293 * * 296 297 Priseljeni, za katere je Italija že maja 1945 ustanovila poseben urad za pomoč s sedežem v Benetkah, so dobili posebne izkaznice CLNG, s katerimi so dobili dovo ­ ljenje za bivanje, začasno bivališče, denarno pomoč, brezplačno hrano in bivališče ter pomoč pri iskanju dela. LJrad je do avgusta 1945 pomagal 1721 ljudem, ki niso bili samo begunci, ampak tudi izpuščeni vojni ujetniki. 298 Nekateri med njimi naj bi se že konec septembra 1945 želeli vrniti. Tako so takrat poročali o približno tisoč be- 293 Guido Miglia: L'Istria. Una quercia, Trieste 1994, str. 174. 29' S. Volk, Zgodovinski časopis 1996, str. 247. 298 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 16. julij 1945. 296 AS. I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 12. septem ­ ber 1945. 297 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, Položaj v Julijski krajini, 28. februar 1946. 29h ASDMAE, AP I93I-I945, Jugoslavia, b. 145, Trije meseci delovanja Urada za pomoč CLNVG v Benetkah, 10. avgust 1945. 268 guncih iz okolice Pazina in Poreča, ki bi radi nazaj, --c/ se bojijo samo osebnih sovra ­ žnikov, ki jim hočejo škodovati, da nimajo ničesar na vesti«. Iz poročila ni jasno, ali so bili samo Italijani ali tudi Hrvati. 299 * Italijansko zunanje ministrstvo ni imelo točnih podatkov o številu preseljenih. Za mnoge je bila Julijska krajina le vmesna postaja in so nato odšli v druge italijanske pokrajine. V Videmski pokrajini naj bi jih bilo julija in avgusta 194? po poročilu itali ­ janskega zunanjega ministrstva kar petdeset tisoč, jeseni 1945. ko je bilo poročilo na ­ pisano. pa še deset tisoč, v Benetkah pa šest tisoč. V poročilu italijanski vladi so med drugim pisali: »To so najboljši Italijani, ki so pobegnili iz svojih rojstnih krajev in pri teni zapustili vse svoje premožen je v edinem upan ju, da bi čim prej videli svojo ze­ mljo znova združeno z materjo domovino. Živijo v slabih razmerah, včasih po deset do petnajst v ozkih prostorih brez zraka in luči, z malo odejami.« Veliko Istranov, repatriiranih iz Nemčije in Rusije, je ostalo v Venetu in se domov sploh niso vrnili. Precej je bilo tudi izpuščenih iz jugoslovanskih ujetniških taborišč, od koder naj bi prišli shirani v zbirni center v Vidmu. Obenem naj bi jih slovanska propaganda pre ­ pričevala, da z njimi niso ravnali tako slabo. Poročilu italijanski vladi so priložene iz ­ jave beguncev iz Julijske krajine in Dalmacije, «ki so pobegnili, ker niso hoteli prenašati jugoslovanske okupacije in so pisno izjavili, da se ne bodo vrnili, dokler ne bo nji­ hova zemlja znova italijanska«.** 1 V akcijo pomoči istrskim priseljencem se je v okviru komisije papeške pomoči v Trstu vključila tudi škofija. Posredovali so tudi pri ZVU, da bi priseljenci iz Istre dobili zelene izkaznice, na podlagi katerih so se lahko zaposlili v coni A. Ker je ZVU posredovanje odklonila, so si ti priseljenci iskali delo pri zaseb ­ nikih. 301 302 Januarja 1946 je Skupina istrskih beguncev (Gruppo esuli istriani) v Trstu naslovi ­ la na Istrane, naseljene v Trstu, letak z naslednjo vsebino: «Le združeni, enotni, soli ­ darni, odločeni, zavedajoč se naše moči in naše pravice bomo predstavljali pomem­ ben faktor v političnih računih prijateljev in sovražnikov. Spomnimo se, da naši Istri, na katero nas vežejo čustvene hi materialne vezi, grozi uničenje. Naša dolžnost pravih njenih sinov je združiti vse Italijane na tej in oni strani zidov zapora.«*v - Italijani so februarja 1946, ko so sprožili propagando za začasno množično izselje ­ vanje iz Pulja, pripravljali prostore v Trstu za sprejem beguncev iz cone B.303 V začetku tega leta so ustanovili tudi poseben Urad za Julijsko krajino (Ufficio per la Venezia Giulia) pri italijanskem notranjem ministrstvu. Kot piše Sandi Volk, je bila glavna naloga urada podpiranje vseh ustanov, organizacij, osebnosti in pobud, ki so delo ­ vale v korist italijanske pripadnosti Julijske krajine. Urad je bil kasneje ukinjen in je njegove naloge ter naloge Ministrstva za povojno pomoč prevzel Urad za obmejna območja (Ufficio per le Zone di Confine) pri predsedstvu ministrskega sveta. Hkrati so nastajale številne begunske organizacije, med njimi krovna Vsedržavno združenje Julijske Benečije in Dalmacije (Associazione Nazionale Venezia Giulia e Dalmazia, ANVGD). Usmerjenost ANVGD in drugih begunskih organizacij je bila, tako Volk, izrazito revanšistična in hipernacionalistična, družilo jih je poudarjanje večvrednosti 299 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 29. september 194?. •’"ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. ?, poročilo: Begunci iz okupiranih območij in proslo- vanska propaganda v Julijski krajini, nedatirano, verjetno jeseni 194?. 301 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 1?. november 194?. 302 AS, I, f. AIS, ae 409, letak Odbora istrskih beguncev, januar 1946. 303 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeša B. Kraigherja CK KPS, 2?. februar 1946. 269 italijanstva, neločljivo povezanega s katolištvom, antikomunizem in šovinistično gle ­ danje na Slovence in Hrvate. 5'1' Kot poroča Boris Kraigher, je pred prihodom razmejitvene komisije italijanska stran sistematično propagirala beg Italijanov, s čimer je hotela dokazali krutost jugoslo ­ vanskega režima in nezmožnost življenja pod njim. Propaganda med Italijani v slo ­ venskem delu cone B (Koprskem okraju) naj ne bi imela večjega odziva. Jugoslovan ­ ske oblasti so ob tem izdelale sezname pobeglih Italijanov, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je med njimi večina fašistov. 5"5 Obenem so na različne načine preprečevali prebege z omejitvijo svobode gibanja čez demarkacijsko črto. »Poslal sem jim sporo­ čilo. cla se s tem nikakor ne strinjam.« je pisal Boris Kraigher CK KPS konec febru ­ arja 1946. »To nam ne more prav nič koristiti. Poleg vsega je v nasprotju z devinskim sporazumom in morejo Angleži izkoristiti proti nam. Druga stvar je kontrola pre­ hoda avtomobilov. Vendar se v celoti ne strinjam s kakršnimikoli policijskimi ukrepi v tej situaciji. Saj to je mogoče preprečevati na druge načine. Naj jih z masovnim pritiskom prestrašijo, češ kdor zbeži, se ne bo mogel več vrniti ali kaj sličnega.«?*' S Kraigherjevim stališčem se je CK KPS strinjal, ker je menil, da morajo pazili, da ne dajejo povoda in argumentov za teror jugoslovanskih oblasti v coni B.50’ Istega dne je poveljnik VLIJE, general Venčeslav Holjevac, poročal Borisu Kidriču, da so tistim, ki so se hoteli preseliti v cono A, v glavnem v Trst in Pulj, zavlačevali reševanje pro ­ šenj za preselitev in poostrili kontrolo prepustnic. Veliko Istranov je prišlo v cono A tudi v juniju in nato v poletnih mesecih 1946. Italijansko zunanje ministrstvo je poročalo, da naj bi ZVU pod vplivom pričevanj istr ­ skih beguncev o terorju in despotizmu v coni B celo obljubila zavezniško zasedbo cone B.5® Italija si je na mirovnih pogajanjih prizadevala, da bi lahko tisti, ki bi hoteli zapustiti istrska območja, ko bodo prepuščena Jugoslaviji, to naredili na podlagi svo ­ je svobodne odločitve in bi s seboj preselili tudi premoženje. Ob tem je ministrstvo ugotavljalo, da ne bi bilo dobro preveč spodbujati preseljevanja, da pa morajo, zaveda ­ joč se položaja ljudi v coni B, vse pripraviti za njihov sprejem in pomoč. 510 Po množičnih izselitvah z Reke so se od julija 1946 pripravljali na preselitev Ita ­ lijani v Pulju. Avgusta je puljski CLN v protest proti pariškim sklepom pripravil kam ­ panjo za množično odselitev istrskih Italijanov. Začel je ustanavljati odbore, ki naj bi vodili emigracijo in organizirali masovno pošiljanje brzojavk z zahtevo po plebisci ­ tu. 511 Isti mesec so italijanske oblasti poročale, da so, medtem ko so projugoslovanske organizacije v gibanju, proitalijani v coni A utrujeni in brezvoljni in bi morali upora ­ biti vsa sredstva, da to odpravijo. Pri tem so posebej omenili pomoč preseljencem, ki so bili »prvi in vodilni v boju za italijanstvo, zdaj pa se izgubljajo po državi, ker 304 305 * 307 * 309 * 311 304 S. Volk, Zgodovinski časopis 1996. str. 242-246. 305 AS, I, f. GO KPJK. ae 388, osebna korespondenca Borisa Kraigherja, pismo A. Vratuše B. Kraigherju, 2. marec 1946. 300 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, pismo B. Kraigherja CK KPS, 28. februar 1946. 307 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeše poverjeništva Ajdovščina, depeša L. Sentjurc V. Holjevcu, 1. marec 1946. 304 AS, I, f. CK ZKS, šk. 46, depeše poverjeništva Ajdovščina, depeša V. Holjevca B. Kidriču, 28. februar 1946. 309 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo, 12. junij 1946. 3,0 ASDMAE, AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 7, dopis italijanskega zunanjega ministrstva predsed ­ stvu vlade: Italijani in njihova imovina na vzhodu od Morganove črte, 23. julij 1946. 311 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, avgust 1946. 270 primanjkuje pomoči«" 1 Poleg tega naj bi iz Kardeljevih nasilnih govorov na pariški konferenci razbrali, da obstaja velika nevarnost, da se ob uveljavitvi STO izvede lov na Italijane. Zato so se istrski priseljenci začeli umikati iz prihodnjega STO, največ na Goriško. V poročilu po noti italijanske vlade navajajo, da se izgoni, kot jih imenuje ­ jo, nadaljujejo zlasti z območja cone B, ki bo vključeno v STO. Prihajalo naj bi do ra ­ vnanja, ki nikakor ni moglo ostati brez odziva ne v Trstu ne drugje v Italiji. * 515 Podatki VUJE o izselitvah za to obdobje teh trditev ne potrjujejo. 51'• Od začetka leta 1947 so italijanske oblasti opažale tudi prebege Slovencev z ob ­ močja, ki je bilo po mirovni pogodbi priključeno k Jugoslaviji. Na italijansko vlado so z več strani naslavljali prošnje, naj kolikor mogoče olajša preseljevanje skupin sonarodnjakov, to je Italijanov, z območij, ki bodo prepuščena Jugoslaviji, zlasti po množičnem preseljevanju iz Pulja, z Reke in iz Zadra. Italijansko zunanje ministrstvo je menilo, da naj se, razen posameznih primerov, izogibajo množičnih preselitev Ita ­ lijanov, ki nočejo ostati v Jugoslaviji, saj naj bi skušali doseči zamenjavo za Slovence in Hrvate, ki bi ostali v mejah Italije. Predlagali so torej izmenjavo prebivalstva. Za ­ vedali so se, da je to vprašanje posebno občutljivo in da ima tudi človeško razsežnost, ki je niso mogli podcenjevati. Nujno bi bilo treba poskusiti, da bi v Jugoslavijo prese ­ lili vsaj del Slovanov iz Italije. Nujno pa bi bilo treba tudi oddaljiti od meje »vse Slovane, ki so pred kratkim i migri rali v Italijo«."' Veliko italijanskih priseljencev se je naseljevalo v Tržiču in okolici. Tam so prek Narodne zveze januarja 1947 iskali stanovanja in zaposlitve, ki so jim jih obljubili, -se­ daj pa so bili naseljeni v stari predilnici ... Naravno je, da preklinjajo proti titovcem, ki se ne izseljujejo, a obenem tudi proti tistim, ki so jim dali tako rožnate obljube. Precej naj bi jih odšlo naprej, nekateri zahtevajo zamenjavo s litini,« poročal OK KPJK za Tržič. 516 V obalnih mestih sta poleg komunistične partije nekaj časa delovali tudi italijan ­ ska krščanskodemokratska in socialistična stranka, a le v okvirih, ki so takrat veljali za opozicijo v Jugoslaviji. Sprva so ju hoteli vključiti v SIAU, kar sta odklonili, zato so skušali v SIAU vključiti njune posamezne člane. 517 Ozna naj bi imela novembra 1945 tudi točne podatke o kanalih in fašistični mreži, ki je vodila iz Trsta v Istro. 518 Krščan ­ ska demokracija, ki je takrat že delovala ilegalno, je novembra 1945 svojo aktivnost nekoliko zmanjšala, nato pa, tako obveščevalno poročilo 24. decembra 1945, posta ­ la znova aktivnejša na območju Kopra in Pirana. Njeni duhovni vodje so bili italijan ­ ski duhovniki, okoli katerih se je zbirala italijanska mladina bogatejših slojev oz. nek ­ danjih fašističnih mogotcev. Krščanskodemokratska stranka naj bi imela pomembnejši sestanek 1. decembra 1945 v Kopru, na katerem naj bi bilo tudi šest duhovnikov. Isto noč so bili izbrisani vsi napisi in prečrtane slike Tita in Stalina ter, kot je poročal ob- 5,2 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, poročilo iz Trsta, nepodpisano, 1. avgust 1946. 515 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 34, poročilo italijanske delegacije na konferenci v Pa ­ rizu glavnemu tajništvu italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, 1. oktober 1946. 511 AS, MNZ, A 13O, letna poročila MNZ, poročilo VUJE za leto 1951, 15- januar 1952, priloženo letnemu poročilu MNZ za leto 1951. V svojih osebnih zapisih Boris Kraigher 20. septembra 1946 za okraj Koper navaja 33-000 Italijanov interno oz. 20.000 uradno, v AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 24. 515 ASDMAE, AP 1946—1950, Italia, b. 130, opomnik za predsedstvo italijanske vlade, 19. april 1947. 516 AS, I, f. ALS, ae 428, poročilo OK KPJK za Tržič, l6. januar 1947. 31' PAK, f. OK ZKS Koper, fase. 75, zapisnik 4. redne seje OK KPJK Koper, 9- oktober 1945- 518 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 29. november 1945. 271 veščevalni center 2. slovenske divizije NO decembra 1945, »napisaneparole protiju­ goslovanske vsebine. Odnosi tamkajšnjega italijanskega življa in naših oblasti so nastali splošno jako napeti.«™ Tudi januarja 1946 so poročali o velikem številu reak ­ cionarnih časopisov v coni B in dodali: »Da imajo ti elementi dokajšnjo zaslombo pri italijanskem prebivalstvu v coni B, nam dokazuje dejstvo številnih listkovnih in na­ pisnih akcij v Piranu, Kopru ter ostalih mestih ob obali, tudi hrvaški Istri.«™ Jeseni 1945 je v Trstu nastala organizacija, ki se je imenovala Skupina istrskih pregnancev (Gruppo esuli istriani, GEI). Sestavljali so jo mlajši Istrani, pripadniki pro ­ tifašističnih strank, razen komunistov. Kot piše Sandi Volk, je pomagala priseljencem iz Istre in se ukvarjala s političnim bojem za pripadnost Istre Italiji. 11. januarja 1946 je bil ustanovljen Odbor narodne osvoboditve za Istro (Comitato di liberazione na ­ zionale dell'Istria, CENI), in sicer kot vodstveni organ GEI, ki je nadaljevala s svojim delovanjem, a bolj kot podporna organizacija, medtem ko je politične odločitve pre ­ pustila CLNI. Odbor naj bi bil skupni predstavnik ilegalnih CLN, ki so delovali v Istri, najbolj v severozahodni. Obenem je materialno pomagal somišljenikom v coni B in tudi priseljencem v Trstu. Predsednik je postal Rinaldo Fragiacomo iz Pirana, tajnik pa Ruggero Rovatti iz Buzeta. V odboru so bile sicer zastopane različne stranke, ven ­ dar so njegovi člani zastopali ilegalne CLN in ne svojih strank. Maja 1946 je odbor poslal delegacijo v Rim, kjer se je sestala z Alcidom De Gasperijem. To je bil prvi od vrste sestankov s predstavniki italijanske vlade, tako da je odbor postal njen glavni sogovornik o vprašanjih Istre. * 520 521 V ugotovitvah preiskave proti Skupini istrskega odpora (Gruppo resistenza istria ­ na, GRI) je navedeno, da je bil CLNI kot sestavni del CLNG ustanovljen v Istri jeseni 1945 na pobudo De Bertija, nekdanjega Bonomijevega prefekta za Istro, ki je bil po vojni svetovalec CLNG za vprašanja Julijske krajine pri italijanski vladi in je kot tak nastopil tudi v delegaciji na mirovni konferenci. Predsednik je postal Rinaldo Fra ­ giacomo, emigrant iz Pirana, ki je bil tudi njihov delegat v CLNG. Istrski CLN je bil neposredno povezan tudi s Odborom istrskih beguncev (Comitato esuli istriani, CEI) in od njih dobival materialno in moralno podporo. Takoj po ustanovitvi naj bi začeli z organizacijo ilegalnih odborov CLN v istrskih mestih cone B ter z organizacijo Od ­ bora istrske pomoči (Comitato assistenza istriana), ki je postavil svoje zaupnike pri ilegalnih CLN. V istrski CLN se je vključila tudi Skupina za istrsko propagando (Gruppo propaganda istriana), ki je izdajala glasilo Grido delLLstria in vodila radijsko postajo Venezia Giulia. 522 * * Širili so ilegalne letake in poleg omenjenega glasila še daigo proitali- jansko časopisje. V začetku leta 1946 se je odbor razširil s predstavniki CLN raznih istrskih mest, ki so pribežali v Trst. Prav tako naj bi v začetku leta 1946 istrski CLN organiziral in vodil v istrskih mestih "teroristično špijonsko organizacijo« GRI, katere naloga je bila zbiranje vojaških in političnih informacij ter razširjanje ilegalne propa ­ 319 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra štaba Gubčeve brigade 2. slovenske divizije NO, 24. december 1945. 520 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, redno mesečno poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizi ­ je NO od 1. do 31. januarjal946. 321 S. Volk. Naselitev istrskih beguncev, str. 100-107. 322 Za ponazoritev pisanja glasila II Grido delflstria naj navedem zapis o "drugarici«, citiran v Storia di un esodo, str. 143: drugarica je »žival človeškega rodu ženskega spola; je rezultat posebnih življenjskih pogojev in delovanja, ki je nasprotno naravi. Njen obraz, telo in duh so spreme ­ njeni. V tej spremembi tudi najbolj nežna ženska postane velik, mišičast in možat stvor. Njen duh je skladen s telesom in v njem je združeno vse najbolj zlobno in divje v človeški naravi.« 272 gande. Iz cone A in Italije naj bi dobivala orožje in eksploziv, pripravljala atentate, sabotaže in diverzije. Pred konferenco zunanjih ministrov je delegacijo istrskega CLN v Rimu sprejel vodja italijanske delegacije na konferenci Alcide De Gasperi. Tu so obi ­ skali tudi centrale nekaterih italijanskih strank ter dobili navodila za delo. Istrski CLN je zaradi strankarskih nesoglasij maja 1947 prenehal z delom, septembra istega leta pa je bil spremenjen v paritetni CLN.525 CLNI je od italijanskih oblasti zahteval pomoč in solidarnost za, kot pišejo na le ­ taku, «ljudi, ki so krivi le tega, da so ljubili Italijo in svobodo«?-' Z letaki so Italijane pozivali na aktiven in pasiven odpor: »Odgovorimo z našim jezikom, z našo zgodovi ­ no, z našo višjo civilizacijo, z našimi padlimi, da smo Italijani, da hočemo Italijo in bomo imeli Italijo!« 1'1'' Ko so se aprila 1946 pojavili prvi načrti nove meje, ki so Jugoslaviji prisojali pre ­ cejšen del Istre, je CLNI na ZDA in Veliko Britanijo naslovil spomenico, v kateri so protestirali proti predlagani francoski črti in opozarjali, da bodo Istrani (istrski Italijani, ki jih tu izenačujejo z Istrani, op. a.) raje sprejeli težko pot begunstva, kot se izpostavili jugoslovanskemu zatiranju. 526 Naslednji mesec so poslali spomenico tudi italijanski vla ­ di, v kateri jo opozarjajo na nemogoče razmere, če bi bila Istra priključena k Jugo ­ slaviji, in nezmožnost istrskih Italijanov, da bi živeli pod njenim totalitarnim in poli ­ cijskim režimom, 52’ Italijansko zunanje ministrstvo je maja 1946 poudarjalo, da je v Kopru in drugje v Istri prebivalstvo pod Titovo nadvlado izpostavljeno pravemu teror ­ ju in bi zavezniško zasedbo cone B sprejeli kot osvoboditev. 528 Iz italijanskih odmevov je razbrati tudi, da so bili tisti, ki so zahtevali ohranitev Italije, razočarani nad ravnanjem zahodnih zaveznikov zlasti od avgusta 1946, ko so bili rezultati na mirovni konferen ­ ci bolj ali manj znani. Sprašujejo se, kakšna mednarodna zagotovila bodo dobili ob množičnih izselitvah, saj naj bi bili zaradi brutalnega jugoslovanskega šovinizma pri ­ siljeni zapustiti svoje domačije; sprašujejo se tudi, kaj bo z njihovo lastnino. Obenem naj bi se na območju cone B, ki je bilo predvideno, da se vključi v STO, povečal te ­ ror in nadzor nad ljudmi. Prihajalo je tudi do incidentov. 529 Jugoslovanski obveščevalni viri so marca 1947 poročali, da je odbor istrskih be ­ guncev v sporazumu z Narodno zvezo v Trstu in Gorici sprejel program. V skladu z njim naj bi ustanovili posebne skupine mladincev in jih poslali v Gorico in okolico, ki bo pod Italijo. Z njihovim delovanjem (grožnjami, ustrahovanjem) naj bi dosegli 525 AS, MNZ, Bande in ilegalne organizacije na Slovenskem, m. Gruppo resistenza istriana (GRI), glavni izsledki preiskave proti skupini GRI in istrskemu CLN, nedatirano, po aretaciji februar ­ ja 1948. 521 AS, 1. f. AIS, ae 409, letak istrskega CLN: Klic Istranov, 11. februar 1946. 525 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, poročilo glavne komande kraljevih karabinjerjev, 10. fe ­ bruar 1946, v katerem poročajo o letaku istrskega CLN. V originalu se tekst glasi: -Rispondiamo con la nostra lingua, con la nostra storia, con la nostra civiltà superiore, con i nostri cadu­ ti, che siamo italiani, vogliamo l ’Italia e avremo l ’Italia.« 526 ASDMAE, AP 1946-1950, b. 4, poročilo glavnega poveljstva kraljevih karabinjerjev raznim mi ­ nistrstvom, 28. april 1946. 52' ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, Cip. 31- maj 1946. 528 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, Cip, 29. maj 1946. •’-’ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4. Politični položaj v Julijski krajini, položaj v Istri, nedatirano. Tako poročajo o napadu na tovornjak, na katerem so se prevažali voditelji SIALI, pri Miravalah pri Pulju. Več ljudi je bilo ubitih. Isto noč je jugoslovanska vojska organizirala pre ­ iskavo terena, prišlo je do spopadov in izgub na obeh straneh, veliko ljudi je bilo aretiranih. Prav tako poročajo o bombnem napadu na sedež jugoslovanskih oblasti v Pazinu. -oddaljevanje čim večjega števila Slovencev s tega območja, zlasti tistih, hi so naklo ­ njeni Jugoslaviji. Posebno se bodo trudili, da bi oddaljili na prvem mestu posestnike, katerih posestva bi prišla v poštev, da jih dodelijo emigrantom iz Istre.-™ Obenem so skušale italijanske organizacije naseliti čim več priseljencev v bližino meje in v cono A STO.551 V poročilu goriške krščanske demokracije svoji centrali v Rim marca 1947 poročajo: -Za bonifikacijo območja smo pritegnili na to območje italijanske esule iz Istre (800 do 1000 oseb) ... Ce pa se bodo razen italijanskih esulov tu na­ gnetli tudi slovenski, razpoložljiva prebivališča ne bodo zadoščala za vse. Italijani bodo odšli ter prepustili prostor Slovencem, ki so bolj žilavi in prilagodljivi.«™- Pri ­ seljenci iz Istre so imeli v nekaterih podjetjih v Trstu do leta 1947 prednost pri zaposlo ­ vanju, bili pa naj bi tudi cenejši. 555 ITALIJANSKE OBOROŽENE ILEGALNE IN POLLEGALNE SKUPINE V negotovem položaju, ko vprašanje meje še ni bilo rešeno, nacionalnemu vpra ­ šanju pa se je pridružilo tudi ideološko, so našle svoj prostor paravojaške ilegalne in pollegalne skupine, ki so bile različne po izvoru, združevala pa sta jih isti cilj in na ­ men, tj. obvarovanje meje Italije pred jugoslovanskimi infiltracijami. 551 Ena najmočnejših paravojaških enot je bil Osoppo, 535 ki je sicer nadaljeval svoje medvojno delovanje, a ga z njim ne moremo povsem poistovetiti. Deloval je ne samo v soglasju z italijansko vojsko, ampak tudi s soglasjem zaveznikov, saj se je njegova aktivnost prekrivala z njihovo vedno bolj protikomunistično in protijugoslovansko usmeritvijo. Od zaveznikov so dobivali tudi orožje in opremo. Osoppo je bil kot partizanska formacija s soglasjem videmskega CLN ustanov ­ ljen po nekaterih podatkih konec leta 1943, po drugih pa spomladi 1944. Vanj so bili vključeni tudi privrženci Stranke akcije in socialisti, vendar so vse večjo moč prido ­ bivali krščanski demokrati. Poleg garibaldincev je bil Osoppo med vojno sestavni del italijanskega upora v Furlaniji. Ni posegal v Julijsko krajino niti v sosednjo Goriško, 330 AS, I, f. AIS, dodatno, obveščevalna poročila o esulili, poročilo, 11. marec 1947. 331 AS, I, f. AIS, ae 409, razne izjave Odbora za Julijsko krajino in Zadar v severni Italiji (Comitato per la Venezia Giulia e Zara nell'Alta Italia), julij 1947. 3321 cattolici isontini, knj. 3, str. 306, ponatis poročila pokrajinske krščanske demokracije glavni direkciji stranke, marec 1947, arhiv A. Culota. 333 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 7. avgust 1947. 331 V nadaljevanju podajam oris delovanja najbolj aktivnih skupin s poudarkom na tem, kako so jih obravnavale in koliko so o njih sploh vedele projugoslovanske organizacije. Aktivnost nekaterih od teh skupin obravnavajo dela. ki so izšla v Italiji, a so, z redkimi izjemami, bolj v funkciji glorificiranja delovanja kot zgodovinske analize. Deloma, kolikor je bilo zaradi nedostop ­ nosti nekaterih virov mogoče, je njihovo delovanje analizirano v več poglavjih knjige Na ­ zionalismo e neofascismo, o dejavnosti trikoloristov in Osoppa pa v nekaterih poglavjih knjige NAZ, Mračna leta Benečije. 335 O delovanju Osoppa je v Italiji izšlo več del, ki obravnavajo njegovo medvojno delovanje in zlasti vprašanje dogajanja v Porčinju februarja 1945. VI cattolici isontini, knj. 3, je obravnavano tudi njegovo povojno delovanje v pričevanjih Luigija Bretogne in Giorgia Zardija. Prav tako povojno delovanje Osoppa obravnava Franco Belci v poglavju Aspetti del dopoguerra in Friuli, Nazionalismo e neofascismo, str. 509-550. To tematiko obravnava tudi knjiga NAZ, Mračna leta Benečije. 274" zato jc vanj vključenih malo Goričanov. Eden od razlogov naj bi bil v tem, da so mnogi zaradi tamkajšnjih izkušenj s slovenskimi partizani in italijanskimi enotami, ki so bile zgolj garibaldinske, odklanjali vsako parlizanščino. 336 V nasprotju zgaribaldin- ci ni sprejel povezave s slovenskim osvobodilnim gibanjem in naj bi nasprotoval, kot je pojasnjevalo italijansko zunanje ministrstvo ambasadorju ZDA v Rimu Alexandra Kirku, »slovanski propagandi za priključitev tepa območja in za sovjetsko republiko Furlanijo ... Medtem ko je Osoppo opravljal svojo nalogo obrambe italijanstva na italijanskih tleh s popolno podporo prebivalstva in duhovščine, dajal prednost boju proti Nemcem in soglašal s povojno rešitvijo mejnih vprašanj, so Slovenci izvajali 1. nasilno raznarodovalno kampanjo in uničenje italijanstva v alpskih dolinah Rezije, Nadiže itd.. 2. v zasedenih vaseh v šolah odpravili italijanščino, 3 delili letake in zemljevide z mejo na Tilmentu, izvajali propagando proti duhovščini, uvajali smrtne kazni za voditelje Osoppa.« Celo prihod trideset tisoč kozakov naj bi bil posledica slovenske politike. 35' Kot ugotavlja eden od njegovih članov Luigi Bretogna, naj bi bil Osoppo sicer pluralističen v idejah, a je izključeval komunizem: «Poleg tega je bil os­ novni princip in cilj zasledovati ideje čistega italijanstva našega območja z obram­ bo meja, ki bi jih sicer lahko nekoliko popravili, a brez nasilja in poseganja v pra­ vice drugih 338Eden od ustanoviteljev brigade Osoppo Friuli msgr. Aldo Moretti je leta 1990 izjavil: «Mi (katoliki), ki smo se po S. septembru 1943 podali v hribe, iz ra­ zumljivih razlogov seveda nismo mogli sprejeti komunističnih idej, zato smo usta ­ novili svoje partizanske enote, ki so imele svoje posebnosti.^ Brigada Osoppo naj bi bila tako v svojem začetnem obdobju protinacistična, protifašistična in protikomu ­ nistična. Od konca leta 1944 pa naj bi se navzela, kol ugotavlja avtor v knjigi Mračna leta Benečije, tudi protislovenskega duha. To naj bi bilo razvidno tudi iz pisma vi­ demskega nadškofa Giuseppeja Nogare majorju SS Alvenslebnu 2. januarja 1945: »Vor/sZro Osoppa želi poudariti, da je brigada nastala z jasnim ciljem ubraniti naše kraje pred širjenjem komunizma in boljševizma, danes pa se bori proti panslo ­ vanskemu gibanju, ki bi želelo našo Furlanijo priključiti Sloveniji.« 1 * * * "0 Franco Belci ugotavlja, da je šlo pri Osoppu tudi po vojni za čisti protikomuni ­ zem in protislovanstvo, ponovili so partizanstvo, le da sovražnik zdaj ni bil več fašist in Nemec, ampak komunist in Slovan. 5" Politična baza Osoppa je tudi po vojni osta ­ la predvsem krščanska demokracija in Stranka akcije, vse bolj pa so se vključevali tudi nekdanji fašisti. 5'- Glavna naloga Osoppa je bila organizacija vojaške dejavnosti, med ­ tem ko je bila propaganda samo pomožno sredstvo. Te enote, ki jih pogosto poisto ­ vetijo s pojmom trikoloristi, ki je zajemal tudi druge ilegalne in pollegalne enote, so tako izvedle na območju Beneške Slovenije in Rezije, manj Kanalske doline, že do 336 I cattolici isontini, knj. 3, A. Moretti, str. 192; isto, C. Macor, str. 217. 557 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, h. 149, pismo italijanskega zunanjega ministrstva amba ­ sadorju ZDA v Rimu A. Kirku, nedatirano; isto, poročilo britanski komandi o položaju v Furla ­ niji, 10. maj 1945. I cattolici isontini, knj. 3, L. Bretogna, str. 409. 559 NAZ, Mračna leta Benečije, str. 95. 5" NAZ, Mračna leta Benečije, str. 96. 5.1 Nazionalismo e neofascismo, E Belci, str. 521, 523. Po izjavi Maria Lizzerà se je že v začetku maja 1945 brigadi Osoppo priključilo okrog 400 republikinov. Priključili so se ji številni pri ­ padniki polka Tagliamento, X MAS in drugih enot Italijanske socialne republike, ki so ostali vklju ­ čeni vse do leta 1956, NAZ, Mračna leta Benečije, str. 97, 100-102. 5.2 AS, I. CK KPS 2, šk. 38, poročilo obveščevalnega centra VVP, 18. junij 1945- 275 konca leta 1945 več ropov, požigov in napadov na posamezne jugoslovanske aktiviste. Kasneje so organizirali tudi posebne propagandne čete v Breginjskem kotu in na de ­ snem bregu Soče, torej tudi v coni A.3,3 Jugoslovanski viri poročajo o prvih napadih na posamezne aktiviste v Brdih in Benečiji že julija 1945?" Osoppo je imel povezavo tudi s Trstom, saj so se nekateri njegovi člani konec leta 1945 vključili v zavezniško civilno policijo?" Njegovi člani naj bi se udeležili spopadov med blokoma v Trstu konec junija 1946. Vključili naj bi se tudi v udarne teroristične skupine v mestu. V Trst je v tem času prišel komandant divizije Osoppo Candido Grassi, z ilegalnim imenom Verdi, in sicer z nalogo reorganizirati oborožene skupine v mestu." 6 Osoppo, ki je s tihim soglasjem zaveznikov obdržal orožje, se je začel reor ­ ganizirati v drugi polovici marca 1946. V reorganizacijo pa niso bili vključeni vsi njegovi člani, ampak le najbolj zaupanja vredni, najsposobnejši in tisti, ki niso bili za ­ posleni. Novi bataljoni naj bi imeli največ petdeset ljudi, brigada po štiri do pet ba ­ taljonov. Skupaj naj bi bilo pet ali šest brigad. Te enote bi lahko uporabili le v vzhod ­ ni Furlaniji, zlasti v Beneški Sloveniji, ne pa tudi v coni A. Njihova naloga naj bi bila obrambna in policijska, vendar je njihova dejavnost pomembno prispevala, kot poročajo jugoslovanski viri, k neuspehu levice na volitvah junija 1946 v občinah v okolici Čedada. Vso njihovo delovanje je bilo usklajeno z zavezniki."' Jugoslovanski obveščevalni viri so poleti 1946 poročali o povečanem prometu orožja, ki naj bi ga iz Vidma premeščali v Beneško Slovenijo, Gorico in Trst." rt Čeprav je bil Osoppo najmočnejša paravojaška organizacija, ni bil edina. Že avgu ­ sta 1945 so poročali o tajni fašistični organizaciji Smrtna četa (Compagnia delle morte), ki naj bi bila naperjena proti Slovencem in OF in imela nalogo, kot je poročal ob ­ veščevalni center Vipavskega vojnega področja, »zasledovanje in likvidacija naših ljudi«.™ V okviru Osoppa naj bi bila jeseni 1945 z vednostjo ZVU ustanovljena tajna organizacija Bratje Italije (Fratelli d'Italia), njene oborožene enote naj bi preprečile ali vsaj ovirale stalne prihode slovenskih oboroženih in drugih skupin. Oborožili so jih s pomočjo polkovnika Luigija Olivierija iz Vojaške komande v Vidmu in polkovni ­ ka alpincev Prospera Del Dina, ki je bil takrat načelnik Urada domoljubov, sicer pa sta bila oba pred tem že komandanta Osoppa." 0 315 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO: O razvo ­ ju in delovanju italijanske reakcionarne klike v Slovenskem primorju, 2. december 1945; f. AIS, ae 23O, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, nedatirano, poleti 1946. 3,1 AS, I, f. GO KPJK, ae 213, poročilo: Delo italijanske reakcionarne klike v Slovenskem pri ­ morju, nedatirano. 3.5 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 5- januar 1946. 3.6 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 3. julij 1946: AS, MNZ. Bande, ilegalne organizacije na Slovenskem po 2. svetovni vojni, m. 4, območje Gorenjske, Dolenjske, Primor ­ ske, gradivo Gruppo resistenza istriana, ilegalna organizacija Izola, glavni izsledki raziskave, nedatirano. Po nekaterih virih naj bi bile skupine v Trstu in Gorici le pod vplivom delovanja Osoppa, niso pa bile njegov sestavni del, v I cattolici isontini, knj. 3, A. Moretti, str. 192. C. Grassi - Verdi je bil namestnik komandanta skupnega štaba Osoppo - Garibaldi v letu 1944. •"' AS, I, f. AIS, ae 222, poročilo o organizaciji Lega Friulana v Krminu, april 1946. 3WAS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, nedatirano, poleti 1946. •"■’AS, I, f. CK KPS, šk. 38, poročilo obveščevalnega centra WP, 22. avgust 1945. 330 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo glavne komande kraljevih karabinjerjev raznim ministrstvom, 28. april 1946; Nazionalismo e neofascizmo, F. Belci, str. 525; Roberto Spazzali: Gorizia 1945-1948. La difesa dell'identità italiana con la »Divisione Volontari Gorizia-, Gorizia 1991 (v nadaljevanju R. Spazzali, Gorizia 1945-1948), str. 20. 276 Različne skupine so se začele profilirati jeseni 1945 in so hitro našle organizacij ­ sko povezavo. Uradno so se združile spomladi 1946, ko se je ustanovil Tretji korpus prostovoljcev svobode (Terzo corpo volontari della libertà), ki je odtlej stalno delo ­ val v vzhodni Furlaniji, Posočju, v coni med Palmanovo in Tržičem ter imel poveza ­ vo s Trstom. Ustanovljen je bil na pobudo nekaterih oficirjev in s sodelovanjem dela osoppovcev, katerih prednostne naloge so bile obramba meje in protikomunizem. Njegovi člani so bili predstavniki vseh političnih usmeritev razen komunistov in socia ­ listov. Pri razumevanju njihove vloge je treba upoštevati tudi medvojne odnose med partizanskimi enotami v vzhodni Furlaniji, zlasti razhajanja med garibaldinci in osop- povci. 551 Središče pollegalnih vojaških oboroženih formacij je bilo v Vidmu, od koder so imeli povezavo z Rimom in s predstavnikom italijanskega zunanjega ministrstva v Benetkah. 552 Po odhodu zaveznikov iz Videmske pokrajine so Tretji korpus preoblikovali, ga prenesli v pristojnost poveljstva italijanske vojske, ga logistično vezali na vojašnice karabinjerjev in preimenovali v Prostovoljce za obrambo italijanskih meja Vili (Vo ­ lontari difesa confini italiani Vili), kasneje pa v organizacijo 0.555 Tako oblasti niso le tolerirale njihove aktivnosti, ampak so delovali ob sami vojski, čeprav so bili para ­ vojaška enota in so bili njeni člani le določene politične usmeritve. Izgubilo se je spoznanje, da so bili vanj vključeni ljudje, ki so bili neposredno obremenjeni s fa ­ šizmom, saj ta za oblast ni pomenil realne nevarnosti. Nevarni so bili komunisti, ki bi si lahko prisvojili oblast. Tako je Tretji korpus vedno bolj uhajal izpod kontrole in je v drugi polovici leta 1947 zagrešil veliko provokacij in atentatov. A ko je italijan ­ ska vlada 6. februarja 1948 sprejela zakon o razpustitvi paravojaških skupin, se je ta uporabljal le proti nekdanjim garibaldincem. 55' Divizija Gorica (Divisione Gorizia) je bila ustanovljena poleti 1945, od 3. junija pa je delovala brigada, po nekaterih virih kot Brigada Soča (Brigata Isonzo). Od avgu ­ sta 1945 je imela Divisione Gorizia tri brigarle s po dvesto možmi in je že bila povezana z italijanskim vojnim in notranjim ministrstvom. 555 Decembra 1945 je imela po podat ­ kih karabinjerjev 1700 članov ter policijsko enoto s l6 možmi. Zavezniki so njeno delo ­ vanje, tako kot delovanje podobnih organizacij, tolerirali in jo po potrebi, zlasti Ame ­ ričani, uporabljali. Imela je tudi povezavo z ameriško FSS (Field Security Service). 556 Kot razberemo iz okrožnice, je bila ustanovljena kot tajna prostovoljna organi ­ zacija za obrambo italijanskih državljanov pred morebitnimi represivnimi akcijami slavokomunistov «zaradi štiridesetdnevne jugoslovanske okupacije, moralnega po­ nižanja, ropanja in izsiljevanja tisočev prebivalcev, zaradi 1400 družin, ki jočejo zaradi neznane usode njihovih članov, ... za obrambo pred jugoslovansko slabo pri­ krito imperialistično diktaturo«. Bila naj bi jamstvo, da Gorice in Furlanije ne bi zno- * 355 356 * * * 551 Nazionalismo e neofascismo, F. Belci, str. 525, 529-532, 538, 540. 552 AS, MNZ, Bande in ilegalne organizacije na Slovenskem po 2. svetovni vojni, 4. mapa, območje Gorenjske, Dolenjske in Primorske, gradivo Gruppo resistenza istriana, ilegalna organizacija v Izoli, glavni izsledki raziskave, nedatirano. 355 NAZ, Mračna leta Benečije, str. l6, 17. 351 Nazionalismo e neofascismo, F. Belci, str. 543-546, 548. 355 R. Spazzali, Gorizia 1945-1948, str. 22. 356 ASDMAE, AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 4, poročilo glavnega poveljstva kraljevih karabinjer ­ jev raznim ministrstvom. 13- december 1945; Italia, b. 169, beležka Gorica, 1. avgust 1947; AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo: Italijanske oborožene organizacije, nedatirano. *277 va zajel rdeči val, zato je bila njena poglavitna naloga obramba italijanstva tega ob ­ močja z vsemi silami in vsemi sredstvi, tudi nečastnimi. Bila naj bi nadstrankarska, njen credo pa združena italijanska domovina v okviru pravičnih meja. 5"' Njeni člani so pred priključitvijo prisegli: -Pred Italijo in Italijani, oropanimi najosnovnejših pravic svobode, v imena bratstva med narodi, pred stotinami tisoči mrtvih za itali- janstvo tepa ozemlja, pripravljen priznati pravice vsakemu, ki jih priznava tudi nam, vstopam v brigado Gorizia in boni ubogal vse ukaze in se podrejal disciplini za dosego osnovnega interesa - prave demokratične svobode.«™ Po oceni Sonie Kucler in Carla Černiča je bila nedvomno paravojaška organiza ­ cija, ki je delovala izključno v zastraševalni in skvadristični funkciji in opravljala deja ­ nja, ki jih druge organizacije niso mogle ali niso bile sposobne opravljati. Kot je izja ­ vil Primo Cresta, so pri njeni ustanovitvi sodelovale vse proitalijanske organizacije, zlasti pa Združenje italijanske mladine (Associazione giovanile italiana, AGI). Sama se je predstavljala kot partizanska vojaška organizacija rezistence, ki je bila na tem območju potrebna vse do vrnitve Italije septembra 1947. Pričevanja nekdanjih članov in takratnih političnih mož potrjujejo, da je bil CLN tisti, ki je z njo vzpostavil stike in jo tudi financiral kot zadnji člen v verigi, ki je od Urada za obmejna območja vodila k raznim ministrstvom. Njena dejavnost naj bi bila vedno bolj povezana tudi z italijan ­ skimi tajnimi vojaškimi službami in paravojaškimi organizacijami s protivohunskimi nalogami. Segla je tudi na podeželje in v druga mesta, zlasti Trst. s propagando, po ­ močjo pri manifestacijah ali sodelovanjem pri napadih na ljudi in sedeže nasprotnih organizacij. Kljub poimenskim prijavam, ki so jih dali Slovenci, ni bil nihče od njenih članov aretiran, "tako da seje proklamirana tajnost pokazala kot koristen inštru­ ment za obrambo pred posegi policije".™ Tudi jugoslovanski obveščevalni viri poročajo, da sta Divisione Gorizia financi ­ rala italijansko zunanje in vojno ministrstvo. Z njuno pomočjo se je tudi bolje obo ­ rožila, saj naj bi jih bilo v času, ko je bilo pisano poročilo, od devetsto pripadnikov oboroženih le dvesto. Njeni člani so bili prostovoljci iz različnih slojev, revnejši so bili tudi plačani, vsi pa so bili -pripravljeni na vse in so prisegli, da bodo svoje delo oprav ­ ljali v dobro domovine«.™ Aprila 1946 naj bi imela 1200 članov, po potrebi naj bi jih mobilizirali celo pet tisoč, in naj bi bila v Gorici edina, ki bi se bila sposobna upreti. Za njeno boljšo organizacijo so zahtevali kadrovsko okrepitev, in sicer deset oficir ­ jev iz Vidma.* 1 Organizirana je bila na partizanski osnovi in razdeljena v oddelke v skladu z vo ­ jaško terminologijo. Vanjo so se vključili osoppovci, člani Združenja italijanskih partiza ­ nov (Associazione partigiani italiani, API), nekdanji vojaki kraljeve vojske, ljudje, ki so bili v civilnih paravojaških službah med nemško okupacijo, veliko mladih, ki niso imeli vojaškega znanja, ter nekaj žensk, ki so se vključile v -nucleo volante« in ludi v njeno policijo. Veliko je bilo sorodnikov deportiranih. Njeni člani so bili nekdanji 357 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, h. 4, Korpus prostovoljcev svobode, komanda Divisione Gorizia, stalna okrožnica, nedatirana. Tekst se v originalu glasi: -Patria italiana unita nei suoi confini secondo giustizia."-, R. Spazzali, Gorizia 1945-1948, str. 6, 17, 18. 35S R. Spazzali, Gorizia 1945-1948, str. 32. 359 Nazionalismo e neofascismo, S. Kucler, C. Černič, str. 640-642, 644. R. Spazzali se s takšno oceno njenega delovanja ne strinja, R. Spazzali, Gorizia 1945-1948, str. 9. H- 360 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo: Italijanske oborožene organizacije, nedatirano. 361 AS, I, f. AIS, ae 222, poročilo o organizaciji Lega Friulana v Krminu, april 1946. 278 partizani, člani CLN. tudi garibaldina in člani GAP (Gruppi d azione partigiana, tudi patriotica, Domoljubne akcijske partizanske skupine) in tudi nekdanji fašisti in repub ­ likini.* 2 Sprva so z nenaklonjenostjo gledali na vključevanje članov API, ki naj bi bili levičarji, nekateri tudi garibaldine! v Sloveniji in privrženci Tita. Zato je del članov API, da bi dokazal svojo naklonjenost Italiji, izstopil iz SIALI. Spori med API na eni ter Divisione Gorizia in AGI na drugi strani so se zaostrili spomladi 1946, ko so v spore posegle tudi italijanske oblasti. Postavile so nevtralnega komandanta, ki naj bi koor ­ diniral dejavnost z edinim ciljem obrambe italijanske stvari. Nasprotovanja so kasneje ponehala in poleti 1947 naj bi prišlo celo do prijateljskih odnosov med obema orga ­ nizacijama.* 3 Delovanje Divisione Gorizia je potekalo, kot piše Roberto Spazzali, v treh smereh: obramba predstavnikov CLN in civilnih institucij, zbiranje informacij, ki so jih posre ­ dovali italijanskim oblastem, in preprečevanje projugoslovanskega delovanja, tudi z udeležbo na manifestacijah in demonstracijah.* 1 Ne navaja pa akcij, na primer listih pred uveljavitvijo mirovne pogodbe poleti 1947, ko je prišlo do več nasilnih dejanj, med drugim tudi do atentata na jugoslovanskega partizana. Italijanske oblasti so se zbale zapletov pri izvajanju mirovne pogodbe, zato so apelirale na Divisione Gorizia, API in tudi AGI, naj se vzdržijo akcij, ki bi lahko izzvale incidente. Opravljali naj bi le okrepljen nadzor in obveščevalno delo, ki naj ga med seboj uskladijo.* 5 Pravi val nasilja pa je izbruhnil ob vrnitvi italijanskih oblasti v Gorico.*' Šele kasneje, po vrnitvi italijanskih oblasti v Gorico, naj bi Divisione Gorizia dobila tudi dokončno reakcio ­ narno fiziognomijo s prevlado fašističnih elementov. Čeprav je bila v skladu z zakonom kot paravojaška organizacija razpuščena, je delovala zlasti ob volitvah leta 1948.*7 OBOROŽENE PRO ITALIJANSKE SKUPINE V TRSTU"" Prve proitalijanske skvadre naj bi bile v Trstu ustanovljene zaradi obrambe pred drugo stranjo in zato, da bi zmanjšale organizacijski zaostanek proitalijanskih sil. Sprva je bilo veliko članov mladih predstavnikov italijanskih strank. Kasneje so bili njihovi člani večinoma iz nižjih slojev, t. i. lumpenproletariat in istrski priseljenci. Tam so našli zavetje tudi mnogi nekdanji republikini in člani Posebnega inšpektora ­ ta javne varnosti, ki so večkrat prevzeli vodilno vlogo.* 9 Boris Kraigher je že avgu- 362 R. Spazzali, Gorizia 1945—1948, str. 35; Nazionalismo e neofascismo, S. Kucler, C. Černič, str. 644. 363 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 6, opomba Gorica, spori med Divisione Gorizia in API, 8. junij 1946; Italia, b. l69, beležka Gorica, 1. avgust 1947. *' R. Spazzali, Gorizia 1945-1948, str. 47. 365 ASDMAE, AP 1946-1950, Italia, b. 169. beležka Gorica, 1. avgust 1947. Iz beležke je razvid ­ no, da so svojo obveščevalno službo imele tako Divisione Gorizia kot tudi API. Glej str. 289-290. *’ Nazionalismo e neofascismo, S. Kucler, C. Černič, str. 644; R. Spazzali, Gorizia 1945-1948, str. 69-71. Spazzali piše, da je bila uradno razpuščena 31. decembra 1947, dokončno pa po ob ­ činskih volitvah v Gorici oktobra 1948. ** Podatki v gradivu so za nekatere od teh skupin dokaj nezanesljivi in nepreverjeni, zato nji ­ hovo delovanje navajam v pogojniku in bolj kot pričevanje o tem, kaj so jugoslovanski ob ­ veščevalci o njih poročali. 369 Nazionalismo e neofascismo, S. Ranchi, str. 386, 387. 279 sta 1945 poročal v Ljubljano, da pošiljajo Italijani v Trst svoje oborožene skupine, «ki naj bi v prihodnjih dneh oziroma v času mirovne konference organizirale puč in prevzem oblasti«.™ Decembra 1945 poročajo o tem, da v obmejnem pasu demarkacij ­ ske črte slovenske Istre še vedno ustrahujejo «roparske bande, ki prihaja jo iz smeri Trsta in Bazovice v cono B na ropanje in se po dejanju samem vračajo v cono A«.37> Jugoslovanski obveščevalni viri so avgusta 1946 poročali o obstoju različnih pro- lašističnih gibanj v Trstu, ki so bila po njihovem mnenju bolj nacionalistična kot fa ­ šistična. Iz Milana naj bi dobili navodila, da naj prenehajo s fašistično dejavnostjo in naj širijo protijugoslovansko propagando. Poročilo navaja, da v Trstu deluje več sku ­ pin, nekdanji fašisti so bili vključeni v večino od njih, svojo fašistično dejavnost pa so prikrivali z italijanskim nacionalizmom. r2 Ena od skupin, ki so jih evidentirali jugoslovanski obveščevalci in za katero obsta ­ jajo trdnejši dokazi o njenem obstoju, je bila Enotna fronta za obrambo italijanstva (Fronte unico per la difesa dell'italianità, FUDI), ki je bila precej fašistično usmerje ­ na. Vključevala naj bi tudi ljudi iz drugih strank in bila sicer politično neodvisna, ven ­ dar je bil komandant organizacije arhitekt Tomiatti «bivši komandant fašističnih band in najbrž družabnik Patria e libertà«. Štela naj bi približno tisoč pripadnikov, ki so bili slabo oboroženi. Orožje naj bi jim priskrbela tudi krščanska demokracija. Organizacija je bila poleti 1946 v krizi in je bila verjetno vključena v monarhistične organizacije. Mnogi iz ELÌDI naj bi se vključili v Združenje Istra (Raggruppamento Istria ali ASPRO). Imeli naj bi povezavo z načelnikom italijanskega vrhovnega poveljstva generalom Raffaelom Cadorno in različnimi prostozidarskimi ložami. V to organi ­ zacijo naj bi bili vključeni tudi monarhisti, krogi pri API in krogi glasila istrskih prise ­ ljencev Grido delPlstria. Poleti 1946 naj bi imela dva tisoč mož. Včlanjevanje se je še nadaljevalo zlasti v bankah in velikih podjetjih. 575 Po nekaterih podatkih je bila ta organizacija naslednica skupin OSI (Ora e sempre Italia, tudi Organizzazione segre ­ ta italiana, Sedaj in vedno Italija, Tajna italijanska organizacija).- 57' V Trstu naj bi delovale tudi Akcijske skvadre Mussolini (Squadre d azione Mussolini, SAM), ustanovljene s pomočjo iz Milana in Vicenze. Organizacija naj bi bila poleti 1946 v razvoju in naj bi pridobivala ugled med starimi fašisti in pripadniki republikinov.- 575 Delovale naj bi tudi Monarhistična organizacija (Organizzazione monarchica), organizacija profašistične Demokratske stranke Italije, Brigada Italia (Brigata Italia), ki naj bi tudi bila v rokah fašistov in je dobivala denar iz strankinega centra v Milanu. Imela je štiristo privržencev in bila povezana z drugimi skupinami. Obstajala naj bi tudi Sabotažna skupina (Gruppo sabotatori) s slo člani. 576 Svoje oborožene enote je imelo tudi politično gibanje Uomo qualunque, ki je bilo zelo razširjeno med istrskimi priseljenci. Tako naj bi 4. oktobra 1946 na sestanku * 371 * 373 * 375 376 * r " AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 25. avgust 1945. 371 AS, I, f. CK KPS, šk. 39, poročilo obveščevalnega centra štaba Gubčeve brigade 2. divizije NO, 24. december 1945. 3‘2 AS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji. 18. avgust 1946. 373 AS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, 18. avgust 1946. 5~' AS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji. 24. avgust 1946. 375 AS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, 18. avgust 1946. 376 AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, poročilo: Italijanske oborožene organizacije, nedatirano, verjetno 1946. vodij UQ iz Gorice, Trsta in Vidma sprejeli sklep, da je treba ljudi pripraviti in jih oborožiti. Prve naj bi odstranili resnične komuniste. 57' Jugoslovanski obveščevalni viri poročajo, da naj bi imela svoje enote tudi Stranka akcije, ki naj bi uporabljala dvolično taktiko, vodila politični boj prek glasila L Eman- cipazione in obenem imela ilegalne skupine Pravičnost in svoboda (Giustizia e liber ­ tà, GL). Štele naj bi več ko štiristo mož, večinoma študentov. Če bi Trst pripadel Jugoslaviji, bi bila njihova naloga blokirati železniški promet in izvajati sabotaže. Med člani naj bi vladalo nezadovoljstvo, ker niso dobili zadostnega plačila med stavko ju ­ lija 1946, saj naj bi si nekdo v CLNG prilastil denar. Jugoslovanski obveščevalci poročajo: »Tildi v študentovskih skupinah vlada enako nerazpoloženje, pred časom so za sto lir iskali aventure po mestu cele dneve, danes pa zahtevajo tisočake, ter oči­ tajo voditeljem, da če zrejo oni. ki nič ne delajo, zakaj naj hi se oni izpostavljali za­ stonj.«^ Ena najmočnejših je bila organizacija, ki se je označevala s kratico OSI in za ka ­ tero so imeli različne razlage. OSI naj bi bila kot Tajna italijanska organizacija (Or ­ ganizzazione segreta italiana) ustanovljena že leta 1944 v Bariju kot teroristična or ­ ganizacija, ki se je vzporedno z zavezniško zasedbo Italije razširila na sever. V Italiji je njena aktivnost dosegla precejšen uspeh in je imela najboljšo povezavo s prav tako novo ustanovljenim močnim gibanjem Uomo qualunque. Njen program je bil z orož ­ jem podpreti monarhijo in ko bi bila ta utrjena, z vojaškim udarom znova vzposta ­ viti fašizem. Po jugoslovanskem obveščevalnem poročilu naj bi se OSI pojavila v Trstu oktobra 1945, tokrat kot Sedaj in vedno Italija (Ora e sempre Italia) ali tudi Povsod in vedno Italija (Ovunque e sempre Italia), kar naj bi pritegnilo čim več ita ­ lijanskih šovinistov. * 578 579 * Sredi novembra poročajo, da se je organizacija v Trstu že močno utrdila. V njenem okviru naj bi se povezale tudi ASI, ARI I (Združenje italijanskih pregnancev, Associazione reduci italiani), ARI II (Združenje italijanskih repatriiran- cev, Associazione rimpatriati italiani). 581’ Njeno jedro so bili nekdanji člani fašistične stranke, X MAS, črnih brigad, skvadristi in policijski agenti. Veliko članstva je bilo iz ASI in iz SAM in precej »fašistov iz Istre, ki so se zatekli v Trst in ki delujejo pod vod ­ stvom Comitato esuli istriani«. Tam je bila njena poglavitna naloga boriti se z vsemi sredstvi za ohranitev Italije. Za pripravo akcij je uporabljala pripadnike nekdanje vojaške obveščevalne službe SIM v Trstu, gmotno naj bi jo podpirali tudi zavezniki. Njene prve večje akcije so bile med proitalijanskimi manifestacijami 3- novembra 1945, ko naj bi dve oboroženi skupini ščitili zborovanje Stranke akcije. Dan prej, 2. novembra, je prišlo do spopada med njimi in protifašisti iz Svetega Jakoba, kot poro ­ čajo jugoslovanski viri, »iz katerega se je skupina izvlekla s popolnoma uničenim avtomobilom in polomljenimi rebri. Sedaj nameravajo preiti na individualni teror (De Stradi, Štoka, Laurenti, Jaksetich, Uršič, Bevk.).«*' Za začetek novembra naj bi bile napovedane teroristične akcije OSI, zato je projugoslovanska stran uvedla nekate ­ re varnostne ukrepe. Boris Kraigher je poročal slovenskemu CK: »Baš to daje naši akciji večjo udarnost, ker vidi vse ljudstvo v tej organizaciji zarodek novega 377 AS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, 4. oktober 1946. 578 AS, I. f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, 18. avgust 1946. 579 AS, I, L AIS, ae 259, Kratko poročilo o OSI, nedatirano. ■w’AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 14. december 1945. 381 AS, I, f. AIS, ae 259, Kratko poročilo o OSI, nedatirano. V poročilu so navedena imena najvid ­ nejših organizatorjev projugoslovanskega gibanja, na katere naj bi verjetno izvedli atentate. 281 fašizma.«® 1 Trosili naj hi tudi letake, na katerih so izenačevali taborišče vojnih ujet ­ nikov v Borovnici z Dachauom. Štirideset njenih članov naj hi se vključilo tudi v civil ­ no policijo z nalogo, da zberejo čim več orožja. 3”3 Jugoslovanski obveščevalci so vzrok za nastanek OSI pripisovali tudi temu, da »vse sedanje italijanske stranke hočejo ostati čiste, brez kompromitiranih fašistov in vojnih zločincev. V teh strankah vsaj oficialno ti ljudje ne smejo biti. En izhod iz tepa položaja je bil ustanoviti organizacijo, kjer se bodo ti udejstvovali.«®' Medtem ko nekateri jugoslovanski obveščevalni viri verjetno napačno poročajo o povezavi predsednika CLNG polkovnika Antonia Fonde - Savia z OSI, pa drugi na ­ vajajo, da naj bi se skupina nekdanjih fašistov konec septembra 1945 predstavila v uradih polkovnika Antonia Fonde in ga prosila za pomoč pri organiziranju skupine za boj proti Slovanom in komunistom, kar je Fonda odklonil. Organiziranju teh skupin je zlasti nasprotoval vodja Stranke akcije Ercole Miani, ki naj bi tudi izjavil, da takim organizacijam nasprotuje in da ne bo dal uradne privolitve, če bi se v stranki hotele organizirati teroristične skupine. * 383 * 385 386 * Zavezniki naj bi imeli stike z OSI od marca 1946. Takrat naj bi, v času priprav na velike proitalijanske demonstracije, OSI vzpostavil tudi dobre odnose s CLNG in se preimenoval v FUDI.3*’ Sčasoma naj bi tako OSI po mnenju jugoslovanskih obveščeval ­ cev, ki je v začetku združeval le fašistične sile, poleti 1946 postal «stičišče različnih sil, ki so bile pod pretvezo italijanstva mesta vodilna sila protiboljševistične fronte«. Zavezniki, ki naj bi po marcu 1946 začeli te paravojaške skupine tudi oboroževati, naj bi orožje delili neselektivno različnim skupinam. «Medtem ko je dotlej,« nadaljuje jugoslovansko obveščevalno poročilo, »med OSI in CLNG vladalo nezaupanje in so letele obtožbe zlasti na Fondo, je zdaj na pritisk zaveznikov to nezaupanje izgini ­ lo in skupine OSI prejemajo direktive za provociranje incidentov. Skuša se tudi infil ­ trirati njihove provokatorje v vrste S1AU.«®1 Eden od vodilnih KPJK, Rudi Uršič, navaja organizacije skrajne desnice v Trstu, ki so se začele ustanavljati po juniju 1946. Nekatere od njih so delovale šele po sep ­ tembru 1947. Organizacije so bile: Protiboljševistična narodna fronta (Fronte anti ­ bolscevico nazionale, FAN), Skupine narodne akcije (Gruppi d azione nazionale, GAN), Zveza italijanske mladine (Lega della giuventù italiana, LGI), Narodno giba ­ nje za socialno demokracijo (Movimento nazionale per la democrazia sociale, MNDS), Italijansko socialno gibanje (Movimento sociale italiano, MSI), Sedaj in vedno Italija (Ora e sempre Italia, OSI), Združena stranka Italije (Partito fusionista italiano, PFI).388 Višek delovanja različnih paravojaških skupin so bile demonstracije in dogajanje v zvezi z njimi med obiskom razmejitvene komisije v coni A konec marca 1946, ko se je na italijanski strani pokazala potreba po bolj množičnih manifestacijah za itali ­ janstvo Trsta. To je, kot pišeta Cesare Vetter in Sergio Ranchi v Nazionalismo e neo ­ fascismo, prisililo tudi različne italijanske stranke, da so začele tolerirati sodelovanje 38-’AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, dopis B. Kraigherja CK KPS, 2. november 1945. 383 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 19. oktober. 24. november 1945- 381 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 6. november 1945. 385 AS, I, f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, 9- oktober 1945: ae 259, Kratko poročilo o OSI, nedatirano, poleti 1946. 386 AS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, 24. avgust 1946. 38~ AS, I, f. AIS, ae 259, Kratko poročilo o OSI, nedatirano, poleti 1946. 388 R. Uršič, rokopis, podatki pri avtorici. 282 skupin, ki so že takrat bile neofašistične. »Takrat seje pričel profilirati skoraj kot me­ tastaze fenonieìì neoskuadrizma: najbolj brutalni med mladino so se odlepiti od strank narodne fronte bi se vključevali v skvadre, katerih aktivnost je v naslednjih letih označeval agresivni nacionalizem, provokacije in nasilje.« General Raffaele Ca ­ dorna, komandant italijanskih partizanov v severni Italiji in takrat načelnik vrhov ­ nega štaba, je v začetku maja 1946 poslal v Trst nekega polkovnika z nalogo, da uskladi in disciplinira oborožene formacije. Ta je imel 7. maja 1946 sestanek s koman ­ danti, ki jim je obljubil: »a) orožje, ki je že pripravljeno in ki je sedaj pod nadzorom zaveznikov, b) sprejem članov skupin v redno vojaško službo s pripadajočimi po­ vračili, c) mesečno podporo milijona na mesec, ki bi jo dobivali prek CLN, in na­ daljnje subvencije kraljeve hiše.«w Po jugoslovanskih virih naj bi italijanska vlada avgusta 1946, da bi obvladala položaj ob morebitni ljudski vstaji, ki bi zahtevala posredovanje Jugoslavije, v sode ­ lovanju s Stranko akcije, krščansko demokracijo in drugimi krogi CLNG ustanovila enotno vojaško organizacijo Obrambna organizacija (Organizzazione difesa, OD). Ta je načrtovala tudi oborožene akcije. Njeno delovanje bi aktivirali zlasti zato, da bi preprečili mirno rešitev vprašanja Julijske krajine, če ta rešitev ne bi bila v skladu s težnjami Italije. w V ta namen je povezala vse oborožene skupine italijanske reakcije in istrskih priseljencev, spojila vojaški organizaciji OSI in Osoppo, mobilizirala nove in zamenjala nekatere komandante z italijanskimi aktivnimi častniki. 589 * 591 OD naj bi imela v 'Prstu osem brigad po osemdeset ljudi, dvesto mitraljezov, veliko ročnih bomb in eksploziva. Kar devetdeset odstotkov njenih članov pa naj bi bilo, kot trdi jugoslo ­ vanski vir, kompromitiranih fašistov in kolaboracionistov. Največjo oporo naj bi imela v Stranki akcije, s katero se je vezala prek tajnih organizacij Giustizia e libertà ter Korpusa prostovoljcev svobode. Uporabljali naj bi tudi skupine SAM in mladinske skupine qualunquistov. Delovanje OD naj bi bilo razdeljeno na tri področja: Tržič, Trst in Benetke. V Trži ­ ču bi organizirali obrambni pas severno in zahodno od Tržiča, če bi se razširile vojaške operacije. Dobiti so morali premoč v kraju in kontrolirati ladjedelnice ter aktivirati skupine GAP, ki naj bi v mestu napadle slovenske voditelje. Tretji oddelek v Benetkah naj bi imel nalogo ponujati zavetje in naj ne bi sodeloval v vojaških akcijah. 592 GORICA IN GORIŠKA395 Dogajanje v Gorici je bilo podobno dogajanju drugje v coni A Julijske krajine, a z nekaj posebnostmi. 'Pako Trst kot Gorica sta imela v teh letih skoraj povsem sloven ­ sko zaledje. Vendar je bila Gorica na to zaledje dosti bolj vezana kot veliko prista ­ niško, industrijsko in trgovsko mesto Trst. Tudi socialna struktura prebivalstva je bila na Goriškem drugačna kot na Tržaškem. V okolici so živeli večinoma slovenski kmet ­ je, v mestu pa je prevladoval nižji in srednji meščanski sloj obeh narodnosti. 589 Nazionalismo e neofascismo, S. Ranchi, str. 386. AS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, 18. avgust 1946. 391 AS, I, f. AIS, ae 421. situacijsko poročilo, nepodpisano, 16. september 1946. 592 AS, I, f. AIS, ae 230, obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, 18. avgust 1946. •w V nadaljevanju se bom podrobneje lotila dogajanja med Italijani v Gorici in na Goriškem, medtem ko vprašanje Slovencev opisujem v poglavju o Slovencih v coni A. 283 Pomembnega zaveznika Jugoslavije med Italijani, delavstva, v Gorici skoraj ni bilo. Po drugi strani pa je bil v Gorici v primerjavi s Trstom slovenski živelj razmeroma močnejši, čeprav je bilo veliko Slovencev v času Italije prisiljenih emigrirati in je bilo narodnostno razmerje izpred leta 1914 porušeno? 9' Tudi v Gorici je italijansko osvobodilno gibanje usmerjal CLN, v katerem so bili konec aprila 1945 Angelo Culot in Luigi Pettarin, ki sta predstavljala krščansko de ­ mokracijo, Emilio Mulich in Rudi Malknecht sta bila predstavnika KPI, Licurgo Olivi socialistov, Ernesto Sverzutti je predstavljal Stranko akcije in Romano Forchiassini republikance. ,ys Več članov goriškega CLN so jugoslovanske oblasti prve dni maja 1945 aretirale, oba komunista in krščanski demokrat Luigi Pettarin pa so se priključili SIAU. Večina aretiranih je bila kmalu izpuščena in že junija 1945 so v Vidmu obnovili goriški CLN. Po vrnitvi v Gorico je bilo njegovo delovanje sprva usmerjeno pred ­ vsem v dokazovanje nepravilnosti pri sestavi NOO, ker naj bi bili tudi Italijani, vključeni v odbore, pravzaprav Slovenci. Tudi v Gorici je med SIALI in CLN prišlo do pogovorov, ki so bili prav tako kot v Trstu neuspešni. Goriški CLN je svojim članom, ki so se priključili SIALI (npr. Luigiju Pettarinu), odvzel pooblastilo, da zastopajo svo ­ je dotedanje stranke. Odnose je še oteževalo dejstvo, da je bilo še vedno nekaj članov goriškega CLN zaprtih v Jugoslaviji. 3911 Vprašanja o usodi deportiranih so jugoslovan ­ ski strani postavljali tudi zavezniki in obenem izpostavljali težke razmere družin interniranih. 391 * * * * * 397 V prej enotnem goriškem CLN je po proitalijanski demonstraciji v začetku novem ­ bra 1945 glede odnosa do projugoslovanskih organizacij prihajalo do razhajanj. Tako je levi del socialistov, Stranke akcije in celo krščanskih demokratov obtoževal desni ­ co, da njihova politika ni uradna politika vodstva strank in da stremi k šovinizmu in nacionalizmu. Vodstvo Stranke akcije je štiri svoje člane obtožilo slavofilstva in jih iz ­ ključilo. V znak solidarnosti je izstopilo še dvajset članov, ki so nasprotovali nacionali ­ stični kampanji strankarskega časopisja do slovenskega življa. Okrožni odbor SIAU je decembra 1945 poročal: »Četudi sami ne odobravajo naše linije, ki bazira na pri­ ključitvi, vendar so antifašisti in za bratstvo s Slovenci.« \ socialistični stranki izstopov sicer ni bilo, je pa socialistična mladina po 4. novembru protestno izstopila iz Zdru ­ ženja italijanske mladine (Associazione giovanile italiana, AGI) in, kot poroča OO SIAU, »danes sodeluje z nami pri raznih praktičnih stvareh». Predstavniki teh strank so bili navzoči tudi pri pogrebu padlih partizanov. Podoben položaj je bil tudi v fur ­ lanskih vaseh. 398 391 Po popisu leta 1910 je bilo v Gorici od 30.995 prebivalcev 10.868 Slovencev, 3611 Italijanov in 14.812 Furlanov. 395 N. Nemec, SIAU na Goriškem, str. 26. 396 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OK KPS za Goriško Obkom KPS, 26. junij 1945; isto, poročilo okrožne organizacije antifašistične mladine za Goriško, 28. september 1945; f. Boris Kraigher, šk.l, pismo B. Kraigherja B. Kidriču, 19. junij 1945, v katerem med drugim navaja: »Hudič je, ko ima Ozna še vedno nekaj znanih antifašistov, CLN-ovcev aretiranih in to ravno iz Gorice. To nam povzroča vražje težave.» Ozna je imela v Ljubljani zaprta dva člana goriškega CLN, Licurga Olivija in Ernesta Sverzuttija, ki sta bila 7. januarja 1946 odpeljana iz njenih zaporov v Ljubljani in sta pogrešana, v AS, MNZ, 218/10, Seznami pripornikov UUV za Slovenijo, knj. 1-4. 397 AS, I, f. CK KPS, šk. 38, obveščevalno poročilo komande WP, 23. avgust 1945. 398 AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo OO SIAU za Goriško GO SIAU, 7. december 1945. 284 Vodja socialistične stranke v Gorici, Gnido Coceanis, si je poleti 1946 prizadeval, da bi izdelali avtonomen statut za Julijsko krajino v okviru Italije. K delu je skušal pri ­ tegniti tudi Slovence vseli političnih skupin, s čimer bi ohromili oster nacionalni boj, ki je zastrupljal te kraje. Vendar za svoj načrt ni mogel dobiti nobenega Slovenca, saj so bili, kot je menil, nespametni, ker niso sprejeli ponujene roke. 599 Kljub takim stališčem levice v nekaterih strankah je goriški CLN ostal središče »pro ­ tijugoslovanske reakcije». V njem so prevladali liberalci in vse bolj krščanska demo ­ kracija. zato je CLN vodil dokaj šovinistično politiko. Krščanska demokracija je bila na proitalijanski strani tudi edina, ki je imela dobro organizacijo. Tudi obe stranki, naklo ­ njeni Slovencem, sta kljub občasnemu sodelovanju, po oceni MO KPJK za Gorico sep ­ tembra 1946, delovali proti SIALI. Goriški CLN naj bi se ob tem vedno bolj poistovetil z Narodno zvezo in prevladal je moto: -Na mejah ni strank, ampak samo Italija.*™ Kot ugotavljata Sonia Kucler in Carlo Černič, bi bilo popolnoma napačno vsako proitali- jansko odločitev v Gorici pred majem in maja 1945 pripisati zgolj desničarskim silam. Kasneje je pri vprašanju pripadnosti k Italiji postalo vedno težje razlikovati med nacionalizmom in jasno obrambo italijanstva. Isto je veljalo tudi za slovensko stran." 11 Med prvimi, potem ko je bil CLN po razkolu maja 1945 še napol v ilegali, je bilo 5. avgusta 1945 ustanovljeno Združenje italijanske mladine, AGI. Kot poročajo italijan ­ ski vladi, naj bi AGI zbrala okrog sebe pripadnike slavne tradicije Narodne zveze in se razvila v center obrambe italijanstva. Poudarjala naj bi protilašizem, apolitičnost in narodnost, dejansko pa ni bila apolitična, ampak večstrankarska. Večina njenih članov so bili mladi krščanski demokrati, študenti in uslužbenci, manj delavci.' 02 Ustanovljena je bila v odgovor na protifašistično praslovansko fronto, ki je po njihovem enačila fašizem z Italijo in obenem izvajala kampanjo za priključitev k Jugoslaviji. Programski dokument AGI pa naj bi bil odsev nacionalne odločnosti in politične modrosti." ’5 Tudi jugoslovanski obveščevalni viri so kmalu zaznali, da v vse večji reakcionarni propagandi v Gorici prevladujejo mladi, predvsem študenti, ki naj bi za plačilo raz ­ grajali po mestu, po zidovih pisali fašistične napise in brisali slovenske, razpečevali letake ipd.' 0' AGI je sicer sprva menila, da so stiki s Slovenci možni, vendar po napadu na njen sedež 17. avgusta 1945 na prijateljstvo s Slovenci ni nihče več mislil, saj so bili njeni člani najbolj aktivni udeleženci manifestacij proti »slavokomunistom». AGI je bila politična in organizacijska predstraža fronte, ki se je borila za to, da bi Gorica ostala v Italiji, in je kot legalna organizacija tesno sodelovala z ilegalno ali pollegalno Divisione Gorizia, API in Narodno zvezo. Te organizacije so zaradi pomanjkljivega delovanja CLN in tudi novih italijanskih strank prevzele pobudo v osnovni nalogi, ki so ji podredile vse druge. Ta naloga je bila obramba italijanstva.' 05 * 101 399 AS, I. f. AIS, ae 421, situacijsko poročilo, nepodpisano, avgust 1946. AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2b, poročilo (nepodpisano) MO KPJK za Gorico OK KPJK za Goriško, 6. september 1946; m. 2a, poročilo MO KPJK za Gorico OK KPJK za Goriško, 23. december 1945- 101 Nazionalismo e neofascismo, S. Kucler, C. Černič, str. 614, 615- "’-'ASDMAE, AP 1946-1950,Jugoslavia, b. 8, položaj v Gorici, 17. oktober 1945- "’51 cattolici isontini, knj. 3, P. Ziller, str. 99, Nota storica, str. 424. '°' AS, I, f. CK KPS, šk. 38, obveščevalno poročilo komande WP, 2. november 1945. "’5 R. Spazzali, Gorizia 1945-1948, str. 26. -Odločno, junaško, strastno akcijo-so prevzele, ko je bila per mnenju predsednika goriške Narodne zveze Egona Loclattija, objavljenem v uvodniku Spazzalijeve knjige, str. 6, -iz idealizma, da bi ji (Gorici, op. a.) prihranili žalostno usodo, ki je prizadela velik del Julijske krajine.- 285 AGI je imela močan vpliv v samem mestu, ni pa se ji uspelo razširiti v okolico, kar je bilo zaradi slovenskega in deloma furlanskega značaja razumljivo. Sprva so zavezniki njeno delovanje ovirali, kasneje pa so jo vse bolj podpirali. Tisti, ki so bili neposredno vpleteni v nasilne akcije med manifestacijami ali v napade na sedeže SIAU, KPJK ali NOO, projugoslovanskega časopisja, slovenskih trgovin in stanovanj, niso bili nikoli kaznovani. Prek CLN je dobivala tudi precejšnjo podporo italijanskega urada za obmejna območja. Vendar se je kasneje AGI odpovedala sodelovanju z neo ­ fašističnim Italijanskim socialnim gibanjem (Movimento sociale italiano, MSI), večina njenih članov je bila včlanjenih tudi v stranke CLN in je od njenih vidnih predstavnikov samo podpredsednik Carlo Pedoni postal član MSI. Hkrati se je fašistična miselnost postopoma vračala s svojimi predsodki do Slovencev in komunistov, ki so znova vse bolj postajali podrejen, manjvreden svet, ki ga je bilo treba zatreti. Città italianissime so bile zopet postavljene proti vasem in oddaljenim naseljem, kjer so živeli Slovani. 0' Goriška krščanska demokracija je ustanovila tudi Univerzitetno federacijo itali ­ janskih katolikov (Federazione universitaria cattolici italiani, FUCO in nekatere druge organizacije.' 07 V februarju 1946 so tudi v Gorici obnovili Narodno zvezo, ki naj bi sicer skrbela za kulturne in rekreativne dejavnosti, imela pa je, tako kot v Trstu, enoten ideološki okvir in nacionalistične težnje. Javno je sicer zanikala protislovanski značaj, vendar ga je težko prikrivala. Tako ona kot AGI sta prek desničarskih časopisov pro ­ pagirali, pod masko apolitičnosti in reševanja naroda, zahtevo po enotnem italijan ­ skem bloku, katerega koordinator naj bi bil CLN. Tako so konec septembra 1945 v Gorici ustanovili Odbor za izjemno stanje (Comitato di emergenza) z nalogo usmer ­ jati različne organizacije v vsakdanjem boju obrambe italijanstva. Vanj so se zlasti vključile poleg CLN tudi API, AGI, Narodna zveza in pollegalna Divisione Gorizia. Oktobra 1945 so se začeli prvi napadi na dvojezične napise obrtnikov ipd. Različni napadi so se nadaljevali in vse bolj krepili vse do prihoda italijanskih oblasti.' 0” Dejavnost goriškega CLN za te kroge ni bila dovolj radikalna, zato so v ta namen hoteli preoblikovati Narodno zvezo. Junija 1946 so zahtevali prenehanje delovanja CLN, ki se ni bil sposoben upreti nasprotni strani, ki jo je poosebljala SIALI. Zaradi notranjih sporov spomladi 1946 tudi ni bil sposoben izgladiti sporov med Divisione Gorizia in AGI na eni strani in API na drugi. Še močneje se je nemoč italijanskih orga ­ nizacij kazala v krajih zunaj Gorice, tudi v nekaterih povsem italijanskih, kjer naj bi jugoslovanska propaganda, tako v poročilu italijanski vladi, nadaljevala razglašanje popolnoma italijanskih predelov za jugoslovanske. '°9 Decembra 1946 so predlagali razširitev goriškega CLN in ustanovitev Združevalne zveze (Giunta associativa) vseh proitalijanskih organizacij v Gorici. Številni člani strank so se, kot sem deloma že omenila, vključili tudi v delovanje AGI in Narodne zveze. Nekateri udeleženci rezistence so začeli sodelovati tudi v Divisione Gorizia. 106 * * * 110 106 Nazionalismo e neofascismo. S. Kucler. C. Černič, str. 630-634, 636. O Divisione Gorizia glej str. 277-279. 1,r AS, I, f. OK KPJK za Goriško, m. 2a, poročilo Okrožne organizacije antifašistične mladine za Goriško, 18. september 1945. "i8 Nazionalismo e neofascismo, S. Kucler, C. Černič, str. 615, 6l6, 638, 639: R. Spazzali. Gorizia 1945-1948, str. 76. "w ASDMAE, AP 1946-1950. Jugoslavia, b. 6, beležka Gorica, zaupne novice o političnem po ­ ložaju, 8. junij 1946. '"’Nazionalismo e neofascismo, S. Koder, C. Černič, str. 620; R. Spazzali, Gorizia 1945-1948. str. 19, 35. 286 Italijanska stran je za izvajanje svoje politike tudi sicer skušala pridobili naklo ­ njenost nekdanjih partizanov in je že jeseni 1945 začela ustanavljati že omenjeno API. Vsak član, osoppovec ali garibaldinec. je dobil precejšnjo podporo, prav tako vdove, matere ipd. Boris Kraigher je sredi novembra 1945 poročal CK KPS: »Mi orga­ niziramo borbo proti poizkusom korumpiranja borcev za osvoboditev in demokraci­ jo. Posebno ker italijanska vlada (drugje v Italiji, op. a.) //