Za razvedrilo.. Opeharjeni žid. Cigam prižene na sejem zelo lepega konja, ki se takoj dopade židu. Takoj se začne iz njim pogajati za ceno. Slednjič ga tudi vpraša, če ima konj kako napako. Cigan hvali konja na vse pretege in pravi, da nima druge napake, kakca1 da noče železa grizti in na drevje iti. Žid, misleč, da to ni nobena napaka ter da se cigan le šali, ga prav dobro plača. A glej ga, spaka! Ko ga doma hoče napreči, spozna, da se ne pusti obrzdati in da noče iti na most. Zdaj je spoznal, da je opeharjen, da se mu cigan ni zlagal, ko mu je rekel, da konj iie je železa in ne gre na drevje. Dober lovec. Gospod iz mesta je prišel vsako nedeljo na lov, kjer mu je pomagal in priganjal žival njegov znanec, nekd kmet. Zgodilo se je, da ga je ta gospod obstrelil, zato se je upravičil: »Oprosti, kmetič, meril sem na zajca, a sem žal tebe zadel!« — Kmetič pa mu je odgovoril: »V drugič pa raje merLte na mene, pa zajca zadenite!« Brez prijateljstva. Sodnik obsojencu: »No, inidva sva pa že stara znanca!« — Obsojenec: »Pa žal se še zdaj nisva pobratila, da bi sd bila boljša prijatelja!« Usodna zmota. Odvetnik je prisel v jetnižnioo k svojemu absojencu, pa je zašel v auapačno celico. Tu je nasel precej potrtega človeka, pa mu je rekel: »Nič se ne ibojte, gospod, jutri ,bo vse dobro, saj sem jaz vaš namestnik!« — Obsojeni se razveseli: »A res? Jaiz sem namreč obsojen, da bom jutri oibešen!« — Odvetnik je ibrez besede zbtžal iz sobice.