Frans de Waal Bonobi in figovi listi. Primatski hipiji v puritanski pokrajini1 "Bonobo je izredno občutljivo, nežno bitje, daleč stran od demonične Urkraft (prasile) odraslega šimpanza." Eduard Tratz in Heinz Heck, 1954 "... v sorodu z našimi brezskrbnimi, zabavnimi, nepismenimi, očarljivimi bratranci bonobi. Naj se zahvalim Življenju zanje." Alice Walker, 1998 "O bonobih je morda bolje čim manj povedati, vsaj v kakšni družinski reviji." Barbara Ehrenreich, 1999 "Gotovo je zabavno proučevati te bonobe," mi včasih pomežiknejo znanci. Vsekakor je, a ne zaradi naznačenega razloga - da se ta vrsta človeku podobnih opic udejstvuje spolnih aktivnosti presenetljive raznolikosti. Kar me dejansko bolj prevzema, je uganka, kako je bonobja družba postala samičje osredotočena in miroljubna. Odgovor ima globlji pomen za evolucijo človeške spolnosti in odnose med spoloma; vsak program ženskih študij bi moral vključiti kratek iz-s let v svet bonobov. "t Vendar je vprašanje o njihovem spolnem življenju na tarči, ko pride do jav- J nega sprejemanja bonobov. Način, kako dojemamo živali, odseva kulturo, v kateri živimo. Tako torej občudujemo deloholične mravlje, ne pa lenih pujsov, ki I so poleg tega še umazani. Podobno so nas bonobi dosegli ob dvojni oviri: prvič, J videti so spolno razuzdani, in drugič, upirajo se macho evolucijskim scenarijem, = ki se vrtijo okrog neizogibnosti nasilja, moške nadvlade, samčjih vezi in po-f membnosti tehnologije. Tradicionalni pogled je bil obilno povzet pod naslovi f kot Moški lovec, Moški, izdelovalec orodja, Demonski samci, Možje v skupinah, Im- m i 1 Besedilo je poglavje iz knjige: Frans de Waal, "The Ape and the Sushi Master. Cultural reflections of a primatologist". Basic books, New York 2001. perialna-kraljevska žival, Temna stran moskega-človeka. Ti nazori so se tako zako-reninili, da vsakdo, ki omeni seksi in mirne bonobe, tvega, da bo veljal za sanjača. V nasprotju s pujsi pa bonobo ni neka oddaljena življenjska oblika, ki jo lahko damo na stran v razpravah o človeški naravi. Ta antropoid nam je dejansko tako blizu, da ga nekateri znanstveniki štejejo za najboljši živeči model zadnjega skupnega prednika ljudi in človeku podobnih opic, ki naj bi živel pred približno petimi milijoni let. Vendarle je bila vrsta zaradi poznega odkritja (1929) in maloštevilnosti v ujetništvu do nedavnega komaj poznana. Kljub temu so nam bonobi enako sorodni kot šimpanzi. Sele v sedemdesetih letih so japonske in zahodne odprave znanstvenikov v Demokratično republiko Kongo (prej imenovano Zaire) začele dokumentirati naravno zgodovino izmikajočega se bonoba. Njihova odkritja so posula vprašaje po celotnem evolucijskem zemljevidu naše vrste, za katero velja prepričanje, da je osvojila svet z vojno in genocidom. Drugi primati, na primer pavijani ali šimpanzi, kot kaže, podpirajo te vidike, a življenje bonobov jih nikakor ne. Ce so šimpanzi z Marsa, morajo biti bonobi z Venere. Bonobi so egalitarni primati, ki nadomeščajo agresijo s seksom: spore rešujejo s spolnim stikom. Samice zasedajo pomembne položaje v družbi, najsvetlejše točke v družbenem življenju pa so zaključki sporov in občutljivost do drugih. Cetudi bi bilo nespametno opreti se le na bonoba v poskusih rekonstruiranja naše evolucijske preteklosti, pa vrsta odkriva pristranskost prejšnjih poskusov. Jasno je, da bonobi ne bi potrebovali rešitev sporov, če nikoli ne bi imeli vzrokov zanje. Protislovje mojega dela je, da proučevanje pomirjevanja (peacemaking) zahteva konflikte in agresijo. Raziskovalci imamo obilico časa za razmišljanje o tem, če delamo s skupino primatov, ki se "predobro razumejo", ker je težko zbrati informacije o tem, kako se soočajo s spori. A to nikoli ni bila težava med bonobi, ki so daleč od popolnih pacifistov. Bonobi so živahni in tek- s movalni: niso nikakršni pomehkuženi slabiči, ki se ljubijo do smrti. Pa vendar i imajo drugačen, zelo učinkovit način uravnavanja rivalstva, in tako vabijo k al- J ternativnemu načinu razmišljanja o naših prednikih, ki za zdaj še ni prišel na misel nikomur, razen nekaterim redkim feminističnim avtoricam. | Bonobo je torej kot opomin, da imajo ljudje, ki nam kar naprej mečejo v J obraz morilsko plat šimpanzov, da bi ponazorili, da so ljudje "ubijalske opice", = kot nas je imenoval Robert Ardrey, pristranske beležke. Simpanza so sprejeli z f navdušenjem, ki je krivično do vrste (ki je večino časa sodelujoča in družab- f m na), a to vsekakor opozarja na kulturno obarvane leče, ki so do sedaj zadrževa- | le bonobe v zakulisju predstave o človeški evoluciji. | KAMASUTRA PRIMATI S to vrsto sem se zapletel leta 1978, ko sem prvič pogledal bonoba v oči in takoj opazil, da se njihov radoveden in čuten temperament razlikuje od čustveno spremenljivega šimpanza. Pozneje sem proučeval največjo kolonijo bono-bov in preždel stotine ur z videokamero pred kletko v živalskem vrtu San Diego. Delo z živalmi v ujetništvu ne more nadomestiti opazovanja na terenu, a ponuja veliko prednost popolne vidljivosti in tako lahko sledimo vedenju do največje podrobnosti. Vedenje šimpanzov sem temeljito poznal in ga opisal na precej machiavelijski način v Chimpanzee politics. Zdaj pa sem gledal prizore, ki so bolj spominjali na Rousseauja - a morda bi moral reči opičjo enačico Kama-sutre. Bonobi seksajo v vseh mogočih položajih in v dejansko vseh partnerskih kombinacijah. Izpodbijajo stališče, da je spolnost namenjena le oploditvi. Menim, da tri četrt spolnih aktivnosti, ki sem jih videl v živalskem vrtu, nima nobene zveze z razmnoževanjem: pogosto so vključevale pripadnike istega spola ali se odvijale med neplodno dobo samičjega menstrualnega cikla. Spolna dejavnost se je največkrat pojavila v trenutkih napetosti, na primer ko je obstajalo tveganje tekme za hrano, ali kot način sprave po spopadu. Potemtakem je nemogoče razumeti družbeno življenje bonobov brez upoštevanja njihovega spolnega življenja. Medtem ko je pri večini drugih vrst spolno vedenje precej ločena kategorija, je med bonobi postalo bistven del družbenih odnosov. Bonobi se razvnamejo neverjetno lahko in to izrazijo z množico seksualnih položajev in genitalnih stikov. Morda je najbolj značilen spolni vzorec tako imenovano genitalno drgnjenje ali G-G drgnjenje med odraslimi samicami. Ena samica se z nogami in rokami oprime druge - skoraj tako kot se otrok oprime matere - druga pa jo, stoječ na rokah in nogah, dvigne od tal. Samici nato na hitro drgneta svoji genitalni oteklini, ki se bočno dotikata. To vedenje, ki ga pri šimpanzih sploh ni, so opazovali pri več kot eni samici v vsaki skupi-g ni bonobov, tako v divjini kot v ujetništvu. t Tudi bonobji samci se lahko naskakujejo, a namesto tega ponavadi izvedejo J hitro drgnjenje mod: s hrbti stojita drug ob drugem, eden izmed samcev drgne svoja moda ob moda drugega. Poznajo pa tudi t. i. sabljanje s penisi, redko ve-1 denje, za zdaj opaženo le na terenu, kjer dva samca visita na veji in se gledata, J medtem ko drgneta pokončna penisa skupaj, kot bi križala meče. Sama pisanost I erotičnih stikov je impresivna, posebej če vključimo posamezne primere oral-f nega seksa, masiranje genitalij drugih in poljubljanje z jezikom. J Enaka uporaba spolnosti kot v skupini je, kot kaže, razširjena tudi na odno- m | se med skupinami. To je precejšnje nasprotje s šimpanzi, kjer samci nadzoruje- ■f jo meje svojih teritorijev in občasno vdrejo na sosedove, kar povzroči smrto- i nosne bitke. O bonobih ni niti enega poročila take stopnje medskupnostnega nasilja. Namesto tega je očitno pravilo miroljubno mešanje skupnosti, vključno z medsebojnim seksom in negovanjem. DVA ZAKONA PURITANIZMA Čutnost bonobov je bila mešan blagoslov za javno sprejemanje. Težava se je prvič pokazala kmalu po koncu zadnje svetovne vojne, ko je isti nemški znanstvenik, ki se je spomnil nenavadnega imena bonobo, hotel razložiti, da ta opica večkrat občuje iz oči v oči. Eduard Tratz in Heinz Heck sta se morala poslu-žiti latinščine in reči, da šimpanzi občujejo bolj canum (kot psi) in bonobi bolj hominum (kot ljudje). Dodala sta, da so samice bonobov anatomsko prilagojene za ta položaj: vulva se nahaja med njenimi nogami, ne pa usmerjena proti hrbtu kot pri šimpanzinji. Dandanes lahko v istem Muenchnu, kjer sta Tratz in Heck začela opazovati, vidimo mlade strokovnjake iz središča mesta vstopati v Englischer Garten med kosilom, se posesti v travo, sleči oblačila, jih lično zložiti ob strani, in nadaljevati svoje razprave popolnoma goli. Ker ne počnejo nič drugačnega od tega, kar se dnevno dogaja na evropskih plažah, nihče ne trene z očesom. Stališča celinske Evrope so se dejansko radikalno spremenila od petdesetih in so precej drugačna od teh v moji posvojeni domovini. Spoznal sem, da pritoževanje glede "Američanov" ni ravno prikupna evropska igra, a razprava o bonobih ni mogoča brez omembe puritanizma. Ceprav sem v Združenih državah živel dve desetletji ter imam državo in njene ljudi resnično rad, se nikoli ne bom navadil na enačenje spolnosti in greha. Krivda in trpljenje - kaj šele hinavščina - teh ustvarjenih povezav ne zmorem dojeti. Z veseljem bi se izognil tej temi, če ne bi bilo vprašanja, ki se vztrajno zastavlja, ko ljudje prvič slišijo za bonobe - namreč zakaj ta vrsta ni bolj poznana. Odgovor je, vsaj delno, da nas preveč spominjajo na tisto plat naše biti, ki jo hoče- s mo na vsak način nadzorovati. Namesto da bi bili delavni in sramežljivi, živijo i promiskuitetno in hedonistično. Če so naši najbližji sorodniki, jih raje zakleni- J mo daleč stran! , > Sicer poznam veliko Američanov, ki so odprtega duha glede spolnih zadev, | a žal njihova družba ni. Tole bom imenoval prvi zakon puritanizma: celota je J bolj puritanska od njenih delov. Služabniki javnosti in mediji radi spregledajo = napetost med javno moralo in osebnimi mnenji, in ob presojanju sprejemlji- f vosti vedenj ali gradiv ponavadi zaidejo na konservativno stran. Tako lahko f m skušajo obesiti javno osebnost zaradi napake in nato odkrijejo, da večina ljudi | meni, da bi zadostoval samo "javni ukor". | Drugi zakon pravi, da je spolna potlačitev teže vidna od znotraj kot od zunaj. Američani so tako navajeni živeti v deželi, kjer se stranišče imenuje soba za počitek, kjer niti ginekologi ne vidijo golih bolnikov, kjer te lahko zaprejo zaradi dojenja v javnosti, kjer se lepotice kažejo v kopalkah in kjer komedijanti osupijo občinstvo do krčevitega smeha samo z omembo prepovedanega telesnega dela, ker ne razumejo, kako čudaško je vse to videti od zunaj. Morda so izjema Američani, ki so kdaj potovali v tujino in morda obiskali japonsko zdravilišče, kjer je odstranitev vseh oblačil nujna celo v prisotnosti nasprotnega spola. Lahko so tudi videli svobodno in javno prostitucijo v Amsterdamu in Hamburgu, ali srečali ljudi, ki preprosto skomignejo z rameni ob spolnem življenju njihovih vodij. Zadnji primer, ko so mi bili ameriški zadržki tuji, je bila naslovna zgodba iz leta 1999 v časopisu Time, pogumno naslovljena "Dejanska resnica o ženskem telesu". Da bi ponazorili to resnico, nam je Time ponudi sliko na naslovnici in pet slik golih žensk v časopisu. Razodetje jim je uspelo brez odkritja ene same bradavice ali genitalnega predela. Prikazana telesa so bila mišičasta in androgina: moral si dobro pogledati, da si se prepričal o njihovi ženskosti. Sli so celo tako daleč, da so vključili razgaljeno telo s puščicami, ki so vodile k različnim delom, a ker je ženska na fotografiji držala roke prekrižane pred seboj, je puščica, usmerjena v njene prsi, žalostno zadela komolec. Ta prikaz bi izzval krike protesta, če bi se pojavil v podobnem evropskem časopisu, kot je Der Spiegel ali l'Express, ker je z ženskega telesa namerno izbrisal vso ženskost. Tudi Time je bil deležen svoje mere protesta, vendar zato, ker so šli predaleč za ameriške standarde! V naslednji številki je urednik pripomnil, da "veliko bralcev meni, da slike golih žensk ne glede na to, kako okusno so narejene, nimajo kaj iskati v časopisu splošnega interesa." In tako sta se dve severnoantlantski celini razšli v seksualnih zadevah, četudi v številnih pogledih delita isto družbeno okolje. Skupaj se razlikujeta od nes zahodnih ljudstev, kot so Havajci, katerih spolnost so opisali - v precej bonob-1 jih terminih - kot balzam in lepilo celotne družbe, in od nekaterih brazilskih J plemen, kjer moški in ženske počnejo vse mogoče v grmičevju okrog svojih vasi. Tu ni prostora za pregled več tisoč človeških seksualnih praks; naj bo dovolj I reči, da na globalni lestvici dopustnosti in odprtosti večina angleško govoreče-J ga sveta s svojo viktorijansko dediščino zaseda položaj na zgražajočem se koncu. I Glede na dejstvo, da angleščina obvladuje pretok informacij v modernem f svetu, to ni prineslo prednosti bonobom. Ko so "make love not war" hipiji ži-f valskega sveta potrkali na naša vrata, jih je užaljena družina pustila stati zunaj. m I Avtorica Time članka o ženskem telesu, Barbara Ehrenreich, je čutila, da je bo-| nobje posebnosti bolje pustiti pri miru. Podobno je britanska snemalna ekipa odpotovala vse do zakotnih afriških goščav, da bi posnela bonobe, nakar so ustavili svoje kamere vsakič, ko so ujele neprijeten prizor. Ekipi je pomagal Takeshi Furuichi, japonski znanstvenik, ki mu je vloga spolnosti v bonobji družbi skrajno domača. Ko je Furuichi vljudno povprašal, zakaj tega niso dokumentirali, se je odgovor glasil, da "naših gledalcev to ne bi zanimalo". KAJ JE NAROBE S TEMI SAMCI? Car spolnosti je v tem, da bo ne glede na to, kako močno si jo družba prizadeva zatreti, vedno prisotna. Seks je kot bumerang - zmeraj se vrne. Ljudje bodo še zmeraj počeli, kar jih je naučila narava, kljub vsem pridigam Sodome in Gomore. Poznajo svoje slabosti in povrh vsega niso spregledali, da se veliki družbeni moralizatorji ne držijo vedno lastnih pravil. Zato Prvi zakon puritaniz-ma: kar družba kot celota ožigosa, je lahko sprejemljivo ali vsaj odpustljivo v srcih večine posameznih članov. Bonobo je ravno pravšnji primer. Ne samo, da so nekatere manjšine kot homoseksualci in poliamoristi iz očitnih razlogov prevzele te živahne opice, kaže, da jih je sprejela tudi večinska Amerika. Izkazalo se je, da je začetni odpor medijev odseval napačno presojo javne občutljivosti: bonobi se zdijo precej manj šokantni in žaljivi, kot bi pričakovali. Spomnim se, da sem ameriškim televizijskim producentom povedal, da sem pokazal necenzuriran bonobo film na italijanski, nemški in holandski cenjeni televiziji. Zakaj ne bi mogli storiti enako tukaj? Nekateri producenti so zagrabili izziv in obljubili, da lahko storijo enako na ameriški televiziji. Pa vendar so v zadnji minuti zmeraj stisnili rep med noge. Dokumentarec je pokazal nagajive bonobe, a zamrznil podobo takoj, ko so zavzeli položaje, v katerih je grozilo kaj seksualnega. Pripovedovalec je zavedel gledalce s kakšno megleno izjavo, na primer da so bonobi neverjetno prijateljski med seboj. Postopku sem dal vzdevek coitus interruptus. Po dolgih letih sem na srečo naletel na sorodno dušo, ki je preživela podob- s ne frustracije. Nekega dne leta 1994 mi je Frans Lanting, priznani fotograf div- i jine, povedal o stotinah slik bonobov, ki jih je posnel med odpravo National J Geographica v Kongo. Večina teh slik nikoli ni bila objavljena iz vzrokov, ki bi do sedaj morali biti očitni. Ko sem videl najdeni zaklad čudovitih slik, nastalih | v najtežjih razmerah (za fotografa ni hujšega kot črne živali v temnem gozdu), J sem takoj spoznal, da slike predstavljajo pomembno priložnost. Kot Holandca = istih let, živeča v Ameriki, sva s Fransem hitro stopila v stik in se odločila za f sodelovanje pri knjigi o bonobih, da bi obudila zavedanje o tej posebni vrsti. f ca Namen je bil povedati celotno zgodbo. Menila sva, da to ni nujno pomeni- | lo poudarka na spolnosti in erotiki, ker obstaja o bonobih veliko več posebnos- | ti. To je pomenilo, da se ne bova pustila cenzurirati. Tako je bilo najino prvo skupno poročilo namenjeno za priznano nemško revijo z bogatimi ilustracijami. Revija GEO ni imela nobene težave z objavo čiste pripovedi, s pokončnimi penisi, rožnatimi spolnimi oteklinami, "homoseksualnimi" akti in podobnimi. Naslednji poskusni zajček je bil Scientific American, ki, pohvalno, ni spremenil niti ene besede mojega teksta (razen iz stilističnih razlogov) in objavil vse Lan-tingove slike. Takrat sva začutila, da je čas za knjigo. Našla sva založbo ameriške univerze (American University Press), ki je bila pripravljena sprejeti najine pogoje, da ne bo nobene cenzure. Morda ne po naključju, a založnik je bil v Berkeleyu. Držali so besedo in nastala je knjiga Bonobo: The forgotten Ape (Bo-nobo: pozabljena opica) (1997), ki je dosegla širok krog bralcev in kolikor vem, ni povzročila kakršnega izbruha moralnega ogorčenja. Pri pisanju te knjige sem si za svojo prvo nalogo zadal pritegniti čim več strokovnjakov za bonobe. Kljub mirnosti naših subjektov raziskave naše malo območje ni bilo brez običajnih notranjih sporov med bližnjimi znanstvenimi kolegi. Ker nisem želel, da bi se karkoli od tega zrcalilo v knjigi, sem z veliko kolegi razpravljal o njihovem lastnem mnenju. Upal sem tudi, da se bom tako izognil občutku, da sem vse odkril sam. Nimam izkušenj s terenskim delom in raziskovalci, kot je npr. Takayoshi Kano, japonski znanstvenik, ki je 25 let vodil raziskavo v najbolj napornih razmerah, imajo največ zaslug za to, kar danes vemo o bonobih. V soboto, na dan počitka, sem se lahko posvetil pisanju. Menjaval sem ure za računalnikom s potovanji z vlakom po Avstriji, Nemčiji in Nizozemski, da bi preveril svoje sporočilo pri vseh mogočih publikah. Svetla točka moje evropske poučevalne turneje - ali je bila morda temna lisa - se je pokazala, ko je starejši, skrajno spoštovani nemški profesor, po predavanju vstal in zakašljal v skoraj obtoževalnem tonu: "Kaj je narobe s temi samci?" Šokirala ga je dominantnost samic. Glede na to, da so bonobi živeli tisoče let v afriškem des ževnem pragozdu, preden je človeška aktivnost začela ogrožati njihov obstoj, 1 kaže, da z njimi ni prav nič narobe. In z vidika njihove pogoste spolne aktiv-J nosti in majhne agresivnosti si težko predstavljam, da imajo samci te vrste kaj stresno življenje. Moj odgovor profesorju, da se bonobjim samcem, kot kaže I dobro godi, ga očitno ni zadovoljil. Prigoda pa vendar kaže, kako globoko boji nobo izziva predvidevanje o naši liniji. 1 ZADREGA ZNANSTVENIKOV m I Prvi namig na naravni družbeni red te vrste sem dobil, ko sem leto dni po I svoji začetni študiji ponovno obiskal živalski vrt v San Diegu. Izvorno je bil Vernon, odrasli samec, zaprt sam z Loretto, odraslo samico, ki ji je gospodoval. Ko pa sem se vrnil, se je skupini pridružila starejša samica Louise; očitno je bilo, da sta sedaj obe obvladali Vernona. Vernon je dejansko moral prositi samici, da sta delili hrano z njim, in Louise ga je včasih preganjala. To se mi je zdelo nenavadno, saj je bil Vernon mišičast samec; ne le da je bil večji od Louise in Lorette, prav tako je imel ostrejše podočnjake svojega spola. Ko sem proučeval več skupin bonobov v ujetništvu, sem spoznal, da je dominantnost samic prej pravilo kot izjema. Terenski raziskovalci so enako domnevali celo že dalj časa. Pa vendar so se strokovnjaki za bonobe upirali tako kontroverznim trditvam - vsaj do leta 1992. Na XIV. Kongresu Mednarodne primatološke družbe v Strassbourgu v Franciji so raziskovalci bonobov v naravi in ujetništvu prvič predstavili podatke, ki so puščali le malo dvoma o sporni zadevi. Amy Parish, antropologinja s Kalifornijske univerze v Davisu, je poročala o tekmovalnosti za hrano v identičnih skupinah (en odrasli samec, dve odrasli samici) šimpanzov in bonobov v živalskem vrtu Stuttgart. Med so nastavili na prostor, kjer so lahko prišli do njega, če so v majhno luknjico potisnili paličice. Cim so ga dosegli, je šimpanz uprizoril svoje grozeče bahanje in preprosto zahteval vse zase; šele ko je bil njegov apetit potešen, je samicam dovolil lov na med. Nasprotno pa so bile v bo-nobji skupini samice tiste, ki so se prve približale medu. Po kratkem G-G drgnjenju sta se skupaj hranili in se izmenjavali brez kakršnekoli tekmovalnosti. Samec se je lahko bahal in grozil, kolikor je hotel, a samici se nista prestrašili in sta njegovo razburjenje ignorirali. Na isti konferenci so terenski raziskovalci potrdili, da bonobo samice domi-nirajo nad samci. Na oskrbovalnem območju Wamba v Kongu npr. samci pridejo prvi in jedo v naglici, kajti ko pridejo samice, so se prisiljeni umakniti. Nekateri znanstveniki so dvomili, da lahko ta vzorec imenujemo dominanca, in namesto tega predlagali, da so bonobo samci tolerantni in popustljivi. To je skoraj smešno: samci so ponavadi orisani kot tekmovalne pošasti, če pa siste- s matično izgubljajo bitke s samicami, je to gotovo zato, ker so prijazni fantje. i Kakorkoli, če obstaja kriterij, ki smo ga uporabili za vsako žival na planetu, J je takle: če posameznik A lahko prežene B od svoje hrane, mora biti A dominanten. Nejasno je, zakaj bi morali za bonobe nenadoma privzeti drugačen | standard. Kano je odločno zavrnil ta argument: J Prednost pri dostopu do hrane je pomembna funkcija dominance. Ker se večina = dominantnih interakcij in dejansko vsi agonistični konflikti med odraslimi posamezni- § ki pojavljajo v prehranjevalnih kontekstih, vidim veliko manj pomena v nadvladi, ki f m se ne pojavlja v kontekstih hranjenja. Poleg tega med bonobi v Wambi med prehra- | njevalnimi in neprehranjevalnimi dominantnimi razmerji ni razlik. Na primer pribli- | tevanje pomembnih samic večkrat sproti ustrežljive reakcije med samci, kot so pače-nje, kazanje zob, retanje, pripogibanje stran ... Na isti način, kot so proučevalci gledali skozi kulturne leče na bonobjo družbeno ureditev, so bili nezmožni obravnavati prevladujoče moralne predsodke pri spolnosti. Nekateri so šli tako daleč, da so podvomili o označbi "seks" za stike med istospolnimi partnerji. Res je, družbeni nameni so večkrat doseženi s takimi stiki, kadar je nadvlada ali naklonjenost prikazana na seksualen način. A še vedno je to spolnost. S preprostimi besedami, seks prekriva vse namerne stike, ki vključujejo genitalije (prav tako ljubkovanje in oral-no stimulacijo). Vključuje celo širše kategorije, kot je poljubljanje ali razkazovanje telesa na sugestiven način. Kakorkoli, več kot enkrat sem slišal, da G-G drgnjenje med bonobi ne zasluži poimenovanja seks - morda ni nič drugega kot vzajemno samozadovoljevanje. Takšen argument pa vseeno spregleda intenzivno družbeno in očitno prijetno naravo interakcije: ko samici drgneta skupaj svoja izrazita klitorisa, večkrat odkrivata zobe v širokem reža-nju, in medtem ko druga drugi zreta v oči, vznemirjeno vriskata. Ce je to vzajemna masturbacija, ali ne bi morali potem ponovno klasificirati tudi hetero-seksualnega občevanja? Bruce Bagemihl v knjigi Biological Exuberance (Biološko razkošje) navaja nešteto primerov, ki jih vidi kot homofobijo v znanstveni literaturi. Ustaljeno so pridevniki, kot sta "psevdo" in "hlinjenje", dodani oznakam seksualnosti med partnerji istega spola (kot v "simuliranem-navideznem seksu" ali "psevdoobče-vanju"). Avtorji drugače pomembnih člankov včasih izrazijo razočaranje nad vrsto, ki izraža tako "odvratno" vedenje, ali pa urednik revije doda opombo, ki ponuja alternativno, neseksualno pojasnitev. Morda je bila najbolj domiselna spekulacija te vrste ta, ki je pripisala "prehrambno" motivacijo dvema samcema orangutanov, ki sta redno sesljala penis drug drugega. Bagemihl opaža: Kadar tirafji samec povoha samičjo zadnjico - brez vzpenjanja, erekcije, penetrans cije ali ejakulacije - je opisan kot spolno zavzet zanjo in njegovo vedenje je označeno 1 kot primarno, če ne celo izključno, seksualno. Če pa tirafji samec povoha genitalije J drugega samca, se vzpne nanj s pokončnim penisom in ejakulira - takrat pa se vede agresivno ali dominantno, njegova dejanja pa veljajo za največ sekundarno ali navi-| dezno seksualna. J V tej luči lahko razumemo, zakaj je ameriški primatolog Craig Stanford v ne- = davni kritiki povzel, da bonobi niso nič bolj seksualni kot šimpanzi. Morda je za-§ radi pomanjkanja izkušenj z bonobi Stanford omejil svoje izračune pogostnosti 1 parjenja na heteroseksualne stike in izpustil velikanski del spolnega življenja te m I vrste. Domneval je tudi, da je zavoljo tega, ker najbolj natančni opisi spolnosti I bonobov prihajajo iz živalskih vrtov, vse skupaj lahko posledica ujetništva. Mor- da se te opice vedejo tako groteskno, ker se na smrt dolgočasijo ali pa so pod vplivom človeka. Kakorkoli, pod enakimi pogoji živalskega vrta se bonobi in šimpan-zi ne vedejo prav nič podobno. Ce ujetništvo izkrivi vedenje ene opice, zakaj ne še druge? Neizogiben sklep je, da nekaj v vrsti, ne v okolju, ustvarja bonobjo značilno spolnost. Podatki s terena podpirajo to sklepanje. V gozdu Lomako, kjer bonobe proučujejo brez nastavljanja hrane, spolne aktivnosti narastejo med deljenjem mesa ali ko skupina bonobov vznemirjeno pleza na drevo zrelih sadežev. V Wam-bi pa je spolna aktivnost pogosta, kadar je možnost za tekmovalnost, na primer takrat, ko raziskovalci prinesejo sladkorni trs. Skratka, med tem, kako se bonobi vedejo v ujetništvu in kako v divjini, ni nobene relevantne protislovnosti. Na primer bonobi v živalskem vrtu včasih razrešijo tekmovalnost skozi izmenjave hrane za seks. Podobno je Suehisa Kuroda v Wambi videl, da se je "mlada samica približala samcu, ki je jedel sladkorni trs. V kratkem zaporedju sta občevala, nakar je vzela enega od dveh sladkornih trsov, ki jih je držal, in odšla". V drugem primeru se je "mlada samica vztrajno ponujala samčjemu lastniku, ki jo je sprva ignoriral, a nato občeval z njo in delil svoj sladkorni trs". Verjamem, da taka pogajanja ponujajo privlačno okno v preteklost bonobov. Najverjetneje je vrsta v začetku poznala, podobno kot druge človeku podobne opice, samčjo dominantnost. Med evolucijo je bila spolna dovzetnost lahko povečana, čemur so sledile dalj časa trajajoče spolne otekline, ki so pomagale samicam barantati za hrano, ki so jo nadzorovali samci. Sčasoma je ta taktika postajala vedno bolj omejena na mlade samice. Povsem odrasle samice imajo ponavadi enak ali višji status kot samci in preprosto zahtevajo hrano, kadarkoli hočejo. Samice bonobov ustvarjajo tesne vezi med seboj, matere pa uveljavljajo takšen vpliv na življenje svojih sinov, vključno s popolnoma odraslimi. Kano je imenoval matere "jedro" bonobje družbe. Samice se na primer vmešavajo v spopade med samci in s tem početjem določajo, kateri samci bodo dosegli višji s položaj. Ceprav nikakor ne verjamem feminističnemu mitu o hominidnem i predniku, osvobojenem spolnih predsodkov, je bonobja družba vseeno blizu te- J mu, kar je pisateljica Marilyn French v Beyond Power (Onstran moči) imenovala "matricentričnost". | TUJEC V SOSESKI | Strokovnjaki za šimpanze so razvajeni zaradi zgodovinske zvijače, ki je pro- f m učevano vrsto razkrila veliko pred bonobi. Postali so tako navajeni navreči fra- | zo "človekov najbližji sorodnik" v povezavi s svojimi subjekti, da se zelo težko "f privajajo na spremenjeno "eden naših najbližjih sorodnikov" v luči bonoba, ki nam je enako blizu. Poleg tega je bonobja spolnost po obdobju nelagodja spremenila te primate v medijske zvezde. Ne samo, da si delijo odrske luči, začeli so jih celo krasti! Na bolj poglobljeni ravni je bonobja samičje osredotočena družba neprimerna za tiste, ki so obdani s samčje pristranskimi evolucijskimi scenariji. Medtem ko šimpanzi vzorno ustrezajo tej liniji razmišljanja, pa miroljubni bo-nobo roti k pretehtanju osnovnih predpostavk. Posledično je peščica znanstvenikov, ki poznajo to vrsto, bila prisiljena v položaj obrambe svojih opazovanj pred skeptiki, ki večinoma niso nikoli videli bonoba. Ker tega tujca v soseski ne morejo pregnati, dvomijo o njegovi dejanski posebnosti. Kot izid vidimo neverjeten spektakel resnih znanstvenikov, ki zanikajo pozornost zbujajoče poteze bonobov in prihajajo na dan z domišlijskimi alternativnimi pojas-nitvami. Skušajo nam povedati, da določene vrste spolnosti niso spolnost, da je samičja oblast morda samčje viteštvo in da je samičja povezanost morda le toleranca. Kot eden izmed znanstvenikov, ki sta mu domača tako bonobo kot šimpanz in prepričan vernik v globočino njihovih razlik, sem imel posebno vprašanje za Furuichija in njegovo ženo, Chie Hashimoto, ko smo se srečali v baru Yokohama, ob velikanski tunini glavi, iz katere smo nabadali meso s kitajskimi palčka-mi. Par je zaradi političnih prevratov v Kongu obupal nad terensko raziskavo bonobov in sedaj proučujeta šimpanze v Ugandi. Bil sem z dvema izmed redkih ljudi na svetu, ki temeljito poznata obe vrsti človeku podobnih opic v naravi. "Ali mislita, da so razlike med šimpanzi in bonobi pretirano poudarjene?" sem vprašal. Skoraj sta poskočila s stolov ter vzkliknila, kako šokirana sta bila ob srečanju s šimpanzi. Na lastne oči sta videla, kar sta Tratz in Heck imenovala "demonična Urkraft" šimpanza, njegov viharni temperament, brutalno tekmovalnost, a prav tako povezovanje med samci in enkratno politično kompleks-s nost. Pred odhodom v Ugando sta tudi sama sumila, da je literatura morda na-1 slikala preveč črno-belo sliko, a zdaj sta se prepričala, da bonobi in šimpanzi J živijo v resnično različnih svetovih. Kuroda, ki ima prav tako izkušnje z obema vrstama na terenu, mi je povedal I zgovorno podrobnost, kako bonobi pobegnejo pred tujimi ljudmi. Medtem ko J se šimpanzi razpršijo v vse smeri, bonobi, medtem ko bežijo pred neželeno po- = zornostjo, ostanejo skupaj kot skupina. Med šimpanzi lahko celo mati in mla- f dič ubereta ločene poti, kar je Kuroda, ki je začel opazovati bonobe, dojel kot f nezaslišano, saj te opice nikoli ne bi storile česa takega. Znano je tudi, da boca I nobi kličejo drug drugega, preden začno spletati gnezda za prenočitev, medtem I ko šimpanzi ponavadi spijo vsak zase. Temperamenta obeh vrst se zdita radikal- no različna, šimpanzji je naklonjen neodvisnosti, bonobji pa je skrajno družaben in solidaren. Takoj ko bodo snemalne ekipe lahko ponovno vstopile v Kongo in bodo dovolj predrzne za snemanje bonobov takih, kakršni so, bodo ljudje razumeli, da nič od povedanega o teh opicah ni pretiravanje. Bonobi niso produkt kakšne preveč aktivne spolne domišljije ali misli, polne želja. Ker navdušujejo femi-nist(k)e, gejevsko skupnost in pacifiste, jim ne bi smeli zameriti. Ce eden naših najbližjih sorodnikov ne ustreza prevladujočim vidikom o agresivnih samcih in pasivnih samicah, je ena od možnosti, ki bi jo lahko upoštevali, ta, da so sedanja stališča napačna. Ali to ali pa je nekaj narobe s temi samci. Prevedla Maja Gašperšič :r Cu E i . s? _C 15 c z C ca J CD TU 1 lL Maja Šuštaršič Prazgodovinske reprezentacije žensk in njihove sodobne interpretacije Ko je leta 1864 Marquis de Vibraye med arheološkimi izkopavanji na najdišču Laugerie Basse pri mestu Les Eyzies-de-Tayac ob reki Vézère v francoski pokrajini Dordogne našel kipec gole ženske, ga je poimenoval "Vénus impudique" - brezsramna, nespodobna Venera. Ironično je prvi odkrit paleolitski kipec ženske, upodobitev vitke dame, kljub temu pa se je termin Venera uveljavil za poimenovanje veliko bolj okroglih ženskih upodobitev, figuric, ki so jih odkrili na različnih mlajšepaleolitskih najdiščih vse od francoskih Pirenejev do Sibirije. V devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja je bil vzdevek Venera zelo priljubljen, vendar ima danes, še posebej s stališča feminističnih študij, negativno konotacijo. Ime so uporabljali cinično za celo vrsto različnih re-prezentacij žensk, pa tudi za svoje sodobnice, kot na primer Saartje Baartman, ki so jo sočasni mediji proglasili za Hotentotsko Venero in so bile drugačnih oblin kot leta 1820 odkrita helenistična Miloška Venera, ki je navdihnila modo uporabe imena. Vzdevek se je ohranil v številnih imenih predvsem paleolitskih skulpturic, tako da danes poznamo Willendorfsko Venero, Venero iz Laussela, § Venero iz Lespuguesa, Venero iz Sireuila itn. §■ Ti kipci so danes najstarejše znane prazgodovinske človeške upodobitve. | Tvorijo prepoznavno stilistično skupino in spadajo v obdobje gravettienskega ! kulturnega kompleksa1 iz časa med 29.000 in 20.000 leti pred sedanjostjo. Ob-§ močje, ki ga "naseljujejo", so nekateri poimenovali "pas ženskih skulpturic".2 | Gre za pas, ki se razteza od Lespuguesa in Brassempouya v predgorju Pirenejev, i prek Grimaldija in Savignana v severni Italiji, proti srednji Evropi, Willen- f dorfu v Avstriji, Pavlovu in Dolnim Vistonicam na češkem Moravskem, do ^ _ ■| 1 Mlajši paleolitik, ki v Evropi zajema čas od 40.000 do 8.000 let pr. n. št., se v zahodni in srednji Evropi de- "§ li na štiri glavne kulturne skupine: aurignacien (34.000-29.000 pr. n. št.), gravettien (28.000-20.000 pr. n. št.), s solutréen (21.000-18.000 pr. n. št.) in magdalénien (17.000-11.500 pr. n. št.). V Vzhodni Evropi in na | Balkanu pa: aurignacien (34.000-29.000 pr. n. št.), gravettien (29.000-20.000 pr. n. št.) in lokalne obli- | ke poznega gravettiena (20.000-8.000 pr. n. št.). | 2 Delporte 1993, Gamble 1986. skrajnega vzhodnega dela Evrope, najdišč Kostenki, Avdeevo in Gagari-no v Ruskem nižavju. Linijo pogosto raztegujejo tudi do sibirskih najdišč Malžta in Bouržet v okolici Bajkalske-ga jezera, čeprav so tu kipci žensk mlajši, pa tudi tipološko in stilistično so tako drugačni, da jih težko primerjamo z vzhodno-, srednje- ali zahodnoevropskimi. Goli ženski kipci, ki ne presegajo velikosti 30 cm ter so lahko veliki tudi le 2-3 cm, imajo navadno poudarjene nekatere anatomske značilnosti, kot so zadnjica, prsi, trebuh in boki. Izdelani so iz mamutovine, kamna, kosti ali žgane gline. Vse od Pirenejev do Sibirije imajo skulpturice podobne telesne proporce (slika 1). Zgornji del telesa do bokov obsega dve tretjini celotne upodobitve in ne polovice kakor v naravi. Glava je zmanjšana, prav tako so ožja ramena in roke. Prsi, trebuh, zadnjica, boki in stegna pa so obilnejši. Zgornji torzo in predel križa sta podaljšana, prsi so nameščene nizko in čeprav so stegna v primerjavi s preostalim telesom navadno proporcionalno normalne velikosti, so noge od kolena navzdol močno skrajšane. Nekatere imajo telesa okrašena z zapestnicami, ogrlicami in pasovi na bokih ali nad prsmi, na katerih je mogoče zaznati tudi ornament, in čeprav ima kar nekaj upodobitev natančno upodobljene pričeske ali na glavah poveznjena pokrivala (Willendorfska Venera naj bi bila upodobljena s pokrivat lom (slika 2)), pa skoraj nikoli nimajo upom §■ dobljenih obrazov. Obdelava telesnosti in j izbira materialov je podobna kot pri starej- 1 ših živalskih skulpturicah iz najdišč nemške § Jure - Vogelherda, Geissenklosterleja in I Hohlensten-Stadela, ki spadajo še v obdob- | je aurignacienske kulture. | Gravettienske reprezentacije žensk, o ^ katerih je govor, se razlikujejo od upodobi- li tev, narejenih v mlajših obdobjih paleoliti- | ka. Mlajše - magdalenienske - podobe so I veliko bolj shematične od gravettienskih, « saj so navadno izdelane zgolj z nekaj linija- "č? mi in v profilu. Upodobitve, ki imajo prav tako poudarjene nekatere ženske atribute, kot so prsi in zadnjica, so bile odkrite na najdiščih v srednji (Gonnersdorf, Peterfels ...) in zahodni Evropi (Les Combarelles, Laugerie-Basse, Angles-sur-l'Anglin ...). Zanje je značilno, da so dvodimenzionalno vgravirane na kamnitih in koščenih ploščicah ter jamskih stenah, na katerih se večinoma pojavljajo upodobljene v večjih skupinah, nanizane ena za drugo. Kljub očitni razliki med magdalénienskimi in gravettienskimi podobami žensk so v preteklosti nekateri avtorji zagovarjali nadaljevanje gravettienske tradicije ženskih kipcev skozi ves magdalénien in še naprej vse do neolitika.3 Ti zaključki so bili povezani z interpretacijami o matriarhatu v prazgodovinskih družbah ter so se kot odgovor na prevladujoče androcentrične obarvane poglede na preteklost ukvarjali bolj kot z dejanskimi arheološkimi podatki z dokazovanjem ideje o družbeni pomembnosti žensk. Paleolitski materialni ostanki pa prepričljivo pričajo, da so magdalénienske in gravettienske upodobitve izšle iz različnih tradicij ter sledile različnim razvojnim potem. V umetnosti srednje in vzhodne Evrope lahko že v času gravettiena (pa tudi še starejšega aurignaciena) opazimo tako figurativne kot geometrične reprezentativne sisteme, po okoli 18.000 let pred sedanjostjo pa prevzamejo primat geometrični.4 Gre za nasproten proces, kot nam jih kažejo franko-kantabrij ske umetniške najdbe. V zahodni Evropi namreč v starejših obdobjih paleolitika, kot sta aurignaciena in gravettien, prevladujejo predvsem najdbe nakita in različnih dekoriranih predmetov, število primerov figurativne prenosne in stenske umetnosti pa se poveča šele pozneje z magdalénienom. Olga Soffer je pisala o tem, da imata figurativen in geometričen sistem reprezentacije izrazito drugačne družbene implikacije, zato lahko sklepamo, da prehod iz enega sistema v drugega priča o naraščajoči družbeno-kulturni kompleksnosti paleolitskih družb.5 Umetniška produkcija in konsump-§ cija je očitno imela v različnih delih Evrope svoja obdobja razmaha in pojenjali nja, razlogi zanje pa nam ostajajo uganka. | V zgodovini interpretacij paleolitske umetnosti so bile upodobitve žensk ! vedno deležne posebne pozornosti. Kot redke človeške upodobitve že stoletje § in pol burijo domišljijo piscem o prazgodovinski umetnosti. Vendar medtem ko | so študije franko-kantabrijske jamske umetnosti obvladovale vseobsegajoče in 0 1 v določenem času trdno sprejete razlage pomena, ki so nenazadnje vplivale tuf di na razlage antropomorfnih upodobitev, pa so bila pisanja o pomenu ženskih | skulpturic obarvana bolj individualno. Trendov pri interpretacijah seveda ni J mogoče zanikati, ti so bili vezani na v določenem času prevladujoče predstave | 4 Soffer 1997, 239-261. i 5 Soffer 1997, 239-261. ^ 3 Na primer Marija Gimbutas. o prazgodovinskih ljudeh, znotraj njih pa so se veliko pogosteje kot pri razlagah jamske umetnosti dogajale variacije. Ob prvih najdbah prenosne umetnosti v zgodnjih 60. letih 19. stoletja so bile razlage pomena pod močnim vplivom francoskih evolucionistov, ki niso verjeli, da bi lahko primitivni paleolitski ljudje izdelovali umetnost iz kakih "globljih" nagibov. Eduard Piette je v duhu splošno sprejete larpurlartistične teorije razlagal ženske kipce kot preproste ilustracije takratnih prebivalcev Evrope. Menil je, da lahko na podlagi anatomskih značilnosti prepoznamo različne rase. Na figuricah iz Grimaldija je tako prepoznal "negroidne poteze", njihovo anatomijo pa je opisal kot steatopigično. Slednje je odražalo ozračje tistega časa, ki je bilo prežeto s fascinacijo nad pojavnimi oblikami nekaterih ljudstev. Primerjave s steatopigijo, ki so jo prvi antropologi opazovali med Bušmani in Hotentoti v Južni Afriki, so se razširile tudi na poznejša odkritja, kot so Willen-dorfska Venera (1908), Venera iz Laussela (1908), Venera iz Lespuguesa (1922) in Venera iz Savignana (1924). Razmah etnografskih študij konec 19. in v začetku 20. stoletja je spodbudil razlage o povezavi prazgodovinskih reprezentacij z lovsko in plodnostno magijo. Interpretacije, katerih začetnik je bil Solomon Reinach, nadaljevala pa sta jih Henri Bégouën in Henri Breuil, so bile zelo priljubljene in so področje prazgodovine obvladovale vse do 60. let 20. stoletja. Magijo so ti avtorji razlagali kot ključno v življenju prazgodovinskih lovcev, saj naj bi verjeli, da jim pomaga preživeti v negotovem in neprijaznem okolju. Izdelovanje reprezentacij naj bi služilo izvajanju magičnih urokov, s katerimi so si starodavni lovci zagotavljali dober ulov. Na ženskih kipcih pa naj bi bile poudarjene tiste oblike telesa, ki so pomembne za družbeno reprodukcijo in simbolizirajo plodnost. Čeprav je bilo že zgodaj znano,6 da sodobnih lovcev in nabiralcev ne zanima povečanje natalite-te, temveč veliko bolj njeno omejevanje, pa so se razlage o plodnostni magiji ter § ženskih kipcev kot plodnostnih fetišev dobro prijele. Paleolitski prebivalci Ev- | rope so veljali za primitivne divjake, ki jih je vodil nagon in niso bili sposobni J načrtovanja za prihodnost. Prototip paleolitske ženske je bila s svojimi steatopi- 1 gičnimi oblinami še vedno Saartje Baartman, Hotentotka iz Južne Afrike, ki so § jo kot kurioziteto leta 1810 pripeljali v Evropo. Njene posmrtne ostanke so vse | o do 70. let 20. stoletja razstavljali v pariškem Musée de l'Homme . i Fascinacija moških raziskovalcev nad ženskimi atributi - velikimi zadnjicami, s prsmi, boki in trebuhi - se je v prvi polovici 20. stoletja zlila z različnimi magično- ® religioznimi idejami. Sledile so razlage o lepotnem idealu obilnih žensk v paleoli- J tiku (Schuchhardt), oddajanju signalov biološke pripravljenosti (Guthrie) in pro- | 6 Na to je leta 1926 opozarjal G.-H. Luquet, pozneje pa Ucko in Rosenfeldova. | 7 White 2003, 55; Sharpley-Whiting 1999, 17-31. | zaičnem hrepenenju po moških erotičnih užitkih (Absolon, Barton, Levy). Večini piscev se je zdelo samoumevno, da so kipce izdelovali in uporabljali moški. Interpretacije tega tipa so se pri nekaterih avtorjih stopnjevale do te mere, da so v domnevno pretiranem poudarjanju spolnih znakov in na drugi strani zanemarjanju osebnostnih značilnosti, kot je upodobitev obraza, videli podobnosti z upodobitvami živali. Skulpturice so tako razlagali podobno kot lovske trofeje, pričale naj bi o ugrabitvah, posilstvih, umorih (Eaton) in utelešale moške statusne simbole.8 Zanimivo se zdi, kako zelo pretiranih velikosti so se tem piscem zdeli ženski spolni atributi. Paul Bahn pa nasprotno opozarja, da so telesne oblike, ki jih vidimo na kipcih, značilne za ženske, ki so rodile veliko otrok.9 Pravi, da so le štiri skulpturice upodobljene z resnično ekstremnimi proporci - to so Willendorf-ska Venera, Venera iz Lespuguesa ter Veneri iz Grimaldija in Gagarina. Gledano v celoti pa oblike ženskih teles niso anatomsko nenormalne. V 60. in 70. letih je na interpretacije zahodnoevropske prazgodovine vplival strukturalizem, ki se je zoperstavil površnim in poenostavljenim razlagam o simpatetični magiji. Vodilni predstavnik te smeri raziskovanja, André Leroi-Gourhan, je izoblikoval razlagalni sistem, ki je temeljil na vzpostavitvi osnovnega binarnega para - principa moškega in ženske, vendar je kljub temu zaob-šel dejanske reprezentacije antropomorfov. Ukvarjal se je predvsem s proučevanjem struktur frankokantabrijske jamske umetnosti. Med upodobitvami na stenah jam je izpostavil par (na primer bizon/konj, klaviformen/tektifor-men znak itn.), ki mu je pripisal lastnosti moškega in ženske, ta pa mu je služil za vzorec, po katerem je pojasnjeval povezave med upodobitvami. Vzporedno s strukturalizmom so nastale feministične razlage pomena upodobitev, ki so skušale odgovoriti na pretežno moške interpretacije. Feministične avtorice so začele opozarjati, da je do tedaj prevladujoči pogled na prazgo-§ dovino preveč poenostavljen in popolnoma anahronističen ter da §■ interpretacije paleolitskih reprezentacij odražajo moške heteroseksualne inte-| rese, značilne za zahodno industrijsko družbo. V ospredje so stopile razlage o ! skulpturicah kot "materah Boginjah". Številčnost upodobitev žensk, v primeri rjavi z redkejšimi moškimi upodobitvami, so pojasnjevale kot dokaz za domi-| nanco žensk v družbi. Kipci naj bi predstavljali modele totemske, prvobitne | ELLER, C. (2000): The Myth of Matriarchal Prehistory. Why an Invented Past Won't Give Women a Future. Beacon Press, Boston; f