Januš Golec: Moč sv. noči. Je tako na tem ljubem svetu, da rodi v ikmečkem življenju starostna trma mnogo gorja, še več pa mladostna domišljavost ter neubogljivost. Pri Pučkovih v Dobravi je iklepal stari vdovec Lukuš preko 60 let in še vedno ni hotel dati iz rok gospodarskih vajeti sinu edincu, ker tri hčere je že bil davno omožil. Stari je zahteval, da naj mu bo snaha Pelujnsekova Nežika, sin ,Tanža je tiščal za Brinjarjevo Ciliko. Ni se upognila mladostna neubogljivost, prodrla je starčeva trma. Ženila sta iz jeze ter fkljubosti stari in mladi Pučko. Eden kot vdovec na svoj grunt; drugi v ikoeo, saj Brinjar ni mogel odstopiti pri fcopici osmero otrok več nego razkuštrano streho. Oba sta trdila, da gre za Ijubezen; v resnici je šlo za obojestransko trmo. Stari Lukuš se je pomlajal vidno pri mladi drugi žeflki; Janžeta je spodjedalo garanje za vsakdanji kruh, pri obilnem delu celo pomanjkanje iT\ k celotnemu zlu se je še pridružilo neprestano sovraštvo do četa, ki mu je izmaknil nalašč izpred ust zanj pripravljeno — polno skledo. V oni, danes tolikanj hvalisani predvojni dobi, je bila tudi trda za kruh in cvenk v žepu. Kočarji in dninarji so gledali preko mej rajne Avstrije, da bi si odščipnili kje tamkaj s krvavimi žulji in s stradajočim štedenjem večjo drobtino 'kruha zasc in družino. Krepikejše delovne moči so silile v rudokopc v Ncmčijo, prcko morja v Združone ameriške države ter v Argentino. Pravi družinski očetje so si pritrgovali v tujini od ust, da so podprli domače bajte s par desetaki; lahkomiselna vretena so potila v nemški rudniški jami krvavi pot, doma pa popivala iz namišljene baharije na dober zaslužek in pitala ženo ter deco z batino! Pučkov Janža je sprevidel pod raztcpenim krovom, katorcga mu je podaril siromašni tast, da si ne bo ohladil njcgov stari pet pri mladi ženi in zvrhani skledi še bogznaj kedaj. Mogoče bo colo zapustil po smrti v starostni zaslepljonosti vse ženi, ki mu strežc in bo porinil njega za zmiraj ob stran s kako malenkostjo. Videl je iz Vestfalske se vrnulc dobrc ter slabe. Oboji so trdili, da jc mod Nemci boljši in tečnejši zaslužck nego doma. Še on je povezal culo in se je odpeljal s trebuhom za kruhom, da bi jezil starega in vsaj pokrpal svojo kočuro. Zatonilo je ik božji »gnadi« nekaj let. Janža je postal rudar na Prajzerskem, kakor so tedaj nazivali glavne nemške premogovnike. Vračal se je po parkrat na leto in se je res poznalo na njegovi bajti ter družini, da niso zastonj njegove podzemeljske muke in srage. Starega Pučka je bieala v sinovi odsotnosti pošteno usoda telesnega pešanja in na starost — mlade ženc. Resni sosedi so mu nosili na nos, da to, kar zapravlja njegova_ Ijuba Julka z mlajšimi, bi lahko lajšalo življensko breme Janžetu, ki ni zapravljivec, a ga le tepejo po petah ljudska vrata. Resni prepiri med starikavim panjem in mladostno lahkoživko so bili pri Pučkovih prav pogosto v gostih. Ta trma — trma, ¦ki se zarije v priletnega človeka z vsemi močmi, ni dopustila Lukiišu, da bi bil zapodil od hiše vlačugo in pofclical na dom edinca, za ikojega dobrobit sta se pehala on in njegova blaga prva žena do starosti. Da, da, ko bi se mu bil približal Janža ob priliki kakega povratka iz tujine z lepo besedo, bi bilo že vse sinovo in stari samo prevžitkar. A lepa beseda je tolikokrat ikonj, ikar bi ne smelo biti in tako je bilo žalibog pri obeh Pučkih. Stari je naravnost hrepenel po sinu; sin je sovražil vedno bolj očeta in bi bil strosil dušo iz njega, da sta se sestala ikje na samoti! V očigled prevelikemu navalu delavskih moči iz vseh mogočih krajev je pričel tudi netnški kapital striči ter ikrčiti vudarjom mezde. Če si tudi vlekel liki nema živina, si jedva prifkoparil za prehiano ter obleko, s_ pošiljkami na dom je bilo pri kraju. Janža se je uvei'il, da nm ne bo rodila tujirfa gruntain bo ostal celo življenje kajšler ter dninar po krivdi in trmi lastnega očeta! Sin pri najboljšili letih krvavožulje in od rudarskega dola upocnjeh hFbet; oče v visokih Ictih na dobičkanosni posesti 7. labkomiselno ženščino, !kf?je vpohujžanje celi župniji! Ob takenl ter pod^)bncm razglabljanju je prisegel Janža, da bo napravil koncc neznosncmit stanju! Vrnil se je na božični post v temi in noopažcno. Starcmu je nameraval poclkuriti za Božič, da ga bo pomnil preko praga smrti. Družina in domačini ga domncvajo na tujem. Baš- to noč je najugodnojša prilika, da se osvoti stari grči, katcro borazbila samo — smrt! Skril so je v občinsko parmo na gmaini, odkoder je lepo videl na dom. Še enkrat jo vse dobro prctnhtal, na katero streho bo posadil starcu rdečcg«a petelina in kod se bo odplazil, ko bo cela fara pri polnočnici. Celotni maščcvalni načrt je imel napeljan kot na žnori, za kateuo je bilo trcba samo potegniti po odbitju ure samote in tišine na — sveto noč. Polnočni zvon iz temnih lin, Itoliko svetega miru, sprave ter pretresljive miline je vsako leto v tvojem glasu! Kar pretreslo je Janžeta po vsem telesu v občins'ki parmi na gmajni, ko se je oglašalo prvo vabilo iz farnega zvonika k polnočni službi božji. Koj prvi udarci bronastega pozdrava so razrinili po njegovi duši pohlep po maščevalnosti in so mu priklenkali v spomin srečne — mladostne božiče. On — Pu&kov edinec je sestavljal na sveti večer v ikot jaslice, oče mu je dajal s peči navodila in mati je imela opravka z žensikami v kuhinji. Jaslice gotove ter v lu&kah, rožni venec odmoljen, vsi so brzeli presrečnih lic k polnočnici. Doma sta ostala za varuha stara dekla ter hlapec. Prelepi, da najlepši božični — mladostni spomini, rajali so eden za drugim v Janžetovem srcu in so izpolnili s svojim nedolžnim plesom celo uro — —. V spomine na presrečno božično noč na "kmetih je zaklenkal še enkrat v Janžetovo dušo farni zvon in mu šepetal tako milo: Pridi tudi danes, saj božična noč ni samo za mladino, tudi za odrasle in celo za sajaste dušc s peklensko zlobnimi nakanami! Rudar Pučkov Janža sc sam ni pi-av zavedel, zakaj, kedaj in kako je kar naenkrat ostavil samotno občins-ko parmo na gmajni. Stopil je v do zadnje lučice razsvetljcni hram božji, .kvenil brez pomisleka proti očetovemu sedežu, ki je bil prazcn ter kakor nalašč pripravljjen zanj. Ce]a cerkev — njcgovi sorojaki in tovariši je zapela d-omače, nepopisno globoko segajočc — slovensko o tihi ter blaženi oči, o ankelskem petju po širjavi in o rojstvu Deteta, ki je priklicalo zopet na svet božjo slavo in ncbeški mir dobrovoljnim -ljudem . .. Janža je poslušal, požiral domačo pesem, pel sanl in bil pri polnocn' službi liožji s pobožnim srcem, kakor žo nekaj let ne!r Tudi po polnočnici jc šc prepevala cerkcv in naravost prestrašil se je Janža, ko ga jc pocuknil cerkovnik za rokav in mu namignil h g. žnpniku v žagred. f S starim gospodom sta si segla v rokp kot iičitelj in učcnec. Zvedcl je iz njcpovih \ist, da je z očetom pri kraju. Župnik mu jo pisal pred dnevi v Noničijo, da je popravil stari Lukuš črno na bolcm, kolikor je zagrešil nad sinom. Iziccna očctova želja je, da šp vidi edinca pred spokorjenim zaključkom življenja. Mladega Pučka je zgrešilo duhovnikovo pisanje, prišel je sam in po kaj ? S fajmoštrom je stopil v župnišče, kjer je čul, kako je očetova zadnja voIja, da postane on gospodar na Pučkovini in ga blagoslavlja oče v duhu, če ga ne bo mogel osebno  Debele solze kesanja, hvaležnosti, očitkov in trdih sklepov poboljšanja so trkljale po od večletnega sovraštva razbrzdanem Janžetovem obrazu, ko je čital g. župnik oporoko. Gospod je spravil po prečitanju testament sprave med očetom in sinom. Opozoril ga je še, da bo najlepše zanj in spodbudno za celo župnijo, če bo spremljal on kot sin koj po zgodnji sv. maši župnika s sv. popotnico k očetu. Stari je ob robu življenske poti in si je poželel zadnji Božič z Gospodom v srcu. Janža je ostal po polnoči v farovžu. Pokleknil je po zorni maši k obhajilni mizi, predno je prijel z levico za svetiljfco, z desnico za zvonček ter fcazal z lučjo in z zvončkanjem pot nebeškemu Detetu, 'ki se je jspustilo to" noč nad Dobravo, da Je spravilo očeta in sina ter odpoklicalo slednjega od zločina požiga — lastnega doma! Gospod je govoril iz oči umirajočega očeta in iz srca vrnulega sina pri objemu na božično jutro po več letih in pri zagotovilu s solzami, da je in ostane vez med roditeljem in otrokom sveta in vsajena od Stvarnika! Kdor to vez trga, ali jo celo raztrga, nosi krivdo sam, ker ne posluša glasu 'T°sti, Boga in Cerkve!