GLASNIK MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO BULLETIN DE LASSOCIATION DU MUSEE DE SLOVENIE LETNIK XIX ANNEE S SODELOVANJEM ČLANOV ODBORA UREDIL DR. JOSIP MAL LJUBLJANA 1938 II14551 Kazalo — Index Razprave — Dissertations Blaznik Pavle: Kolonizacija Poljanske doline.................................... ... 1 La colonisation de la vallee de Poljane Kos Milko: Odlomki stiškega nekrologija iz 15, stoletja.................................. 63 Fragments d'un necrologe de Stična du 15» siecle Ložar R.: Rimska najdba iz Polhovega gradca.............................................. 85 Objets de l'epoque romaine trouves a Polhov gradeč Mal Jos.: Schwabenspiegel in koroško ustoličenje........................................ 109 Le »Schmabenspiegel« et Vintrdnisation des ducs de Carinthie Zapiski — Melanges Polec Janko: Še enkrat o svobodnikih na Kranjskem........................................ 70 Les colons sans charge (Freisassen) en Carniole (Replique) Ložar Rajko: Bronast kipec gladiatorja z Mirja................................... . . 74 Statue en bronze d'un gladiateur trouvee au Mirje Glonar Joža: Korespondenca med Kopitarjem in J. Grimmom................................. 133 La Correspondance enlre Kopilar et J. Grimm Glonar Joža: Kopitarjev »Briefjournal« 1816—1829 ....................................... 142 Le »Briefjournal« de Kopilar Grivec Fr.: Slovenski knez Kocelj (Dodatki)............................................. 151 Le prince slovene Kocelj (Supplement) Saria B.: Viktor Skrabar.................................................................158 Victor Skrabar (necrologe) Slovstvo — Chronique des livres Richard Pittioni: Allgemeine Urgeschichte u. Urgeschichte Osterreichs (B, Saria) 76 Izbrani spisi sv. Cecilija Cipriana (B. Saria)........................................... 76 Ernst Tomek: Kirchengeschichte Čsterreichs (J. Turk)..................................... 77 Inventare osterreicbischer staatlicher Archive (M, Kos).................................. 77 Inventare osterreichischer staatlicher Archive (J. Polec)................................ 79 France Stele: Monumenta artis Slovenicae (R. Ložar)...................................... 81 Slovenska Krajina (V. Bohinec)........................................................... 82 J, Škafar: Družba sv. Mohorja in Slovenska krajina (V. Bohinec)........................ 83 Die Karntner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart (F. Zwitter) .... 84 Karlovšek Jože: Umetnostna obrt (J. Glonar)............................................ 84 Wagner W.: Die Dislokation der rom. Auxiliarformationen (B. Saria) .... 160 Klemnec J.: Archaologische Karte von Jugoslavien. Blatt Zagreb. (R. Ložar) . . 161 Grivec Fr.: Slovenski knez Kocelj (M. Miklavčič)...................................... 161 Glauert Giinter: Zur Besiedlung der Steiner Alpen und Ostkarawanken (J. Mal) 162 Eberh. v. KiinBberg: Flurnamen und Rechtsgeschichte (Jos. Mal)..........................163 Vole Jožef: Podkoren, črtice iz preteklosti (dr. Rud. Andrejka)........................165 S. Kranjec: Med Napoleonom in Leninom (Fr. Zwitter)................................... 165 Karl Gottfr. Hugelmann: Das Nationalitatenrecht des alten Oesterreich (J. Mal) 166 Dr. N—1: Keramična industrija — dioničko društvo u Zagrebu (Jos. Mal) . . . 167 Slovenska fotografija (R. Ložar)....................................................... 168 GLASNIK MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO BULLETIN DE LASSOCIATION DU MUSEE DE SLOVENIE LETNIK XIX ANNEE ZVEZEK 1-2 CAHIER S SODELOVANJEM ČLANOV ODBORA UREDIL DR. JOSIP MAL LJUBLJANA 1938 Uredništvo in upravništvo »Glasnika« je v Ljubljani, Bleiweisova c. 24 (Narodni muzej), kamor naj se pošiljajo tudi vsi za »Glasnik« namenjeni rokopisi in recenzijski izvodi. Za vsebino in obliko so odgovorni pisatelji. Ponatiskovati ali prevajati v »Glasniku« objavljene spise in slike je dovoljeno samo s pritrditvijo avtorja in društvenega odbora ter z navedbo vira. »Glasnik« izhaja četrtletno. Članska cena znaša za letnik 30 Din. P. n. člane prosi odbor Muzejskega društva, da blagovolijo poravnati to letno članarino (a 30 Din). Kdor bi imel še kak zaostanek na članarini iz prejšnjih let, tega bo društveni blagajnik s posebnim dopisom opozoril na (skupni znesek dolga. Društvo ima svoj čekovni račun pri Poštni hranilnici, podružnica v Ljubljani, s št. 10773 in z naslovom: »Muzejsko društvo za Slovenijo, Ljubljana«. Pričujoči zvezek (1—2) »Glasnika« je izšel 30. junija 1938. IZDAJA IN ZALAGA MUZEJSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO TISKA JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI (KAREL ČEČ) KOLONIZACIJA POLJANSKE DOLINE Dr. Pavle Blaznik Viri Razen virov, ki jih omenjam v Kolonizaciji Selške doline,1 sem uporabil v pričujočem delu predvsem tudi urbar iz 1. 1501, last Drž. arhiva pri Narodnem muzeju v Ljubljani, ter vse poljanske franciscejske katastrske mape s parcelnimi protokoli, seznami posestnikov itd. — Ob tej priliki velja moja posebna zahvala g. univ. profesorju dr. M. Kosu, ki mi je ljubeznivo posojal urbarje iz svoje zbirke. Obenem se zahvaljujem tudi vodstvu in osebju Mapnega arhiva v Ljubljani ter Katastrske uprave v Celju za vso prijaznost in naklonjenost. PREDSLOVENSKA DOBA Za Poljansko dolino nimamo prav do 10. stol. po Kr. nikakega listinskega gradiva, ki bi na njegovi podlagi lahko zasledovali naselitev našega ozemlja. Za osvetlitev te dobe smo zato navezani le na posredne priče, v kolikor so se ohranile do današnjih dni. Poljanska dolina je bila sicer izven območja velikih rimskih cest, vendar so bili domači zgodovinarji že zdavnaj mnenja, da je bilo tudi to ozemlje zvezano z Italijo. Tako sodi Linhart, da je bila Benečija v zvezi s Koroško preko Loke,13 Costa išče staro cesto med Benečijo in Koroško preko Gorice, Ajdovščine, Hrušice, Črnega vrha, Žirov, Poljanske doline na Loko, Kranj in Kokro,2 a po Hitzingerju je vodila cesta od Soče proti dolini Idrijce na Cerkno, mimo Stare Oslice v Poljansko dolino, Loko in od tu na Koroško.3 Tudi Kos M. sodi, da je že v predslovenski dobi bila pot med zgornjo Poljansko Soro in Cerkljanskim.4 Točneje bi seveda moglo osvetliti to vprašanje le sistematično arheološko raz-iskavanje, ki se pa poljanskega ozemlja do danes ni tako rekoč niti dotaknilo, če ne upoštevam Pečnikove lakonične ugotovitve, da je zahodno od vasi Poljane prazgodovinsko stanovanje in pa grobovi.’ Navzlic temu pa imamo nekaj oporišč, ki bolj ali manj jasno kažejo na to, da je bilo naše ozemlje vsaj rahlo naseljeno že pred prihodom Slovanov. 1 Blaznik P., Kolonizacija Selške doline, str. 5—8. la) Linhart A., Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen siidlichen Slaven Osterreichs. I. 1788, str. 329. 2 Costa H., Reiseerinnerungen aus Krain. Laibach, 1848., str. 248. 3 Hitzinger P., Die Lage mehrerer Romerstadte in Krain und in den Nachbarlandern. Mittlg. d. hist. Ver. Kr., 1856, str. 20/1. 4 Kos M., Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, str. 42. 5 Pečnik J., Prazgodovinska najdišča na Kranjskem. Izv. Muz. dr. Kr., XIV, str. 127. Glasnik - 1 Tako leži v stranski dolinici nad Hotavljami zaselek Volaka, ki je štel od 1291 do 1825 po tri gruntarje. L. 1291 se je imenoval V 1 a c h ," 15007 Vlatzi, 1630 Velaczi. Najstarejše ime torej kaže, da so bili tu naseljeni Vlahi8 — torej prebivalstvo, ki je prebivalo tu pred Slovani in ki so jih naši predniki brez razlike imenovali Vlahe ali Lahe.9 Prav v bližini naselbine leži tik nad potokom Volaščico strm grič Gradišče, kjer je stal po tradiciji nekoč grad, last sv. Heme; na tem mestu so našli domačini dva in pol metra globoko lončene črepinje. Iz tega ozemlja so v novem veku dobavljali železnikarski fužinarji železno rudo, a nekaj časa je bilo tu razvito fužinarstvo (gl. str. 39 40). Vse torej kaže, da je zelo verjetno bila tod že v predslovenski dobi doma železarska obrt; saj imamo številne arheološko dokazane primere, da je bilo na ozemlju današnjih gradišč razvito železarstvo v predslovenski dobi.10 Enako ime Volaka pa dobimo tudi v Dolenčicah in Lučnah kot naziv travniške parcele. Tudi gradišč imamo še nekaj na poljanskem ozemlju. Tako na skrajnem vzhodu na meji med nekdanjim loškim in goričanskim gospostvom pri kmetiji Močeradnik; gradišče je na griču, ki strmo pada proti Sorškemu polju; tudi tu je bil po tradiciji nekoč grad. Ime gradišče dobimo tudi na zahodni meji loškega gospostva zahodno od Ledin (1630 Piichel Gretische). Medtem ko imamo pri gradiščih opraviti zelo verjetno s predslovenskimi naselbinami, so številni tabori bržkone večinoma iz turške dobe, dasi so nekateri verjetno starejši. Mislim tu predvsem na onega v Poljanah, ki je menda istoveten s Pečnikovim prazgodovinskim naseljem (gl. str. 1), a je po Grudnu iz turške dobe.11 Tu je še ohranjeno ime »v gradu«, kjer so bile v polpretekli dobi kleti; po tradiciji so novo cerkev v Poljanah gradili največ s kamenjem teh starih ruševin. Podoben tabor je tudi v Lučnah na posestvu samotne kmetije Selevc; po tradiciji je bil tudi tu grad, čigar kleti se stari ljudje še spominjajo. Sicer pa dobimo tabore, ki so verjetno iz turške dobe, v Gorenji vasi, Žireh, pri Zavracu,1" pri kmetijah Jeran-Podlesje nad potokom Brebovščico južno od Todraža, pri kmetiji Za kovkom v Zadobju in pri naselbini Suhi dol proti Golemu vrhu. Kot je razvidno so bili tabori zelo pogosti na črti Lučne—Gorenja vas, kjer je bil torej v oni dobi zelo živahen promet. Na gotovo predslovensko naselbino pa kaže ime m i r j e (prim. ljubljansko Mirje!). Na to ime naletimo v Lajšah. Parcela »za mirjem« leži pod gričem, v katerem so dobili pri kopanju med svetovno vojno v globočini štirih metrov obsekano kamenje. Naselbina leži na obsežnem osamljenem griču, ki pada zelo strmo proti severu in zahodu. V grapi zahodno od Lajš teče potok Grobnik. Ime za mirjem dobimo tudi v naselbini Podvrh kot naziv za njivo, iz katere so pobrali kamenje in ga zložili v zid. Predslovensko naselbino oziroma utrdbo 6 Zahn, Codex diplomaticus austriaco-frisingensis (Fontes rerum austriacarum 36, kratica Fra II, 36), str. 205. 7 Letnice, pri katerih ne omenjani drugače, se nanašajo na urbar. 8 Prim. Ramovš, Historična gramatika, str. 135. 0 Kos M., o. c., str. 49. 10 Mullner A., Geschichte d. Eisens, str. 40—88. 11 Gruden J., Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stol. in ustanovitev ljubljanske škofije, str. 67. 12 Gruden J., Zgodovina slovenskega naroda, str. 365. da slutiti tudi ime trtica blizu nekdaj prometnih Lučen vzhodno od Zadobja in kmetije Bozovičar proti Bukovemu vrhu, kjer je po razvodnici tekla nekdaj meja med loškim in pograjskim gospostvom. Slično ime š a n c a je ohranjeno za hrib pri kmetu Črtancu v Podjelovem brdu (danes že v Italiji). Na pred-slovensko prebivalstvo spominja tudi ime ajdovski britof13 takoj vzhodno od Poljan poleg ceste pri kamnolomu. Pozornost vzbuja tudi ime britof na griču nad naselbino Selo. Možno je pa tudi, da je Stara vas pri Žireh, ki se že 1. 1291 imenuje v urbarju Ztariwasi14 in v bližini katere ne omenjajo urbarji prav do 18. stol. nikake Nove vasi, imenovana tako res le zaradi svoje starosti, da imamo torej v tem primeru tudi v tej vasi gledati staro predslovensko naselbino15 (gl. str. 20). Kljub arheološki neraziskanosti poljanskega ozemlja imamo torej le nekaj prič, na podlagi katerih je z večjo ali manjšo gotovostjo možno sklepati, da je bila Poljanska dolina v predslovenski dobi naseljena na najrazličnejših straneh — seveda le zelo rahlo. Potemtakem nam ni treba klicati na pomoč imena glavne vode našega ozemlja — Sore, ki ga naši filologi različno tolmačijo; Ramovš razlaga ime Sora iz slovenske besede vreti, vrelec, izvor (prim. selo Sovra blizu Žirov!),16 medtem ko je Skok mnenja, da imamo tu opraviti z neslovensko besedo,17 Ali četudi bi bila Sora poimenovana res po predslovenskem prebivalstvu, nimamo v tem nazivu še nobenega dokaza, da je bilo to prebivalstvo naseljeno prav v poljanskem ozemlju; zakaj Sora teče še po ravnini do Medvod in je možno, da jo je tako nazvalo prebivalstvo, ki se je naseljevalo ob njej od ustja proti Škofji Loki. DOBA PRVE KOLONIZACIJE Prvič govori o Poljanski dolini listina iz leta 973. Takrat je namreč daroval kralj Oton II. fresinškemu škofu Abrahamu obsežno ozemlje okrog Škofje Loke. Junija meseca le Selško dolino in del Sorškega polja,18 a že novembra tudi del Poljanske doline.19 Iz te listine, kakor tudi iz one 1. 989,20 ki je 13 Prim. Kos M., o. c., str. 51. — Prim. Schmid W., Poetovio. Čas. za zgod. in narod., 1935, str. 130. 11 Fra II, 36, str. 196. 15 Prim. Kos M., Stari trg in sorodna krajevna imena. Geogr. Vest. V/VI, str. 162/3. 16 Ramovš, o. c., str. 142. 17 Skok P , Iz slovenačke toponomastike. Etnolog III, str. 191. 18 Blaznik P., o. c., str. 15. 19 Kos Fr., Gradivo II, str. 340: ». . . usque ad Bocsanam ipsasque alpes Bocsanam et sic ad fines earundem alpium, deinde ubi rivulus C o t a b 1 a originem sumit, usque ad hunc locum ubi hostium in Zovra fluvium mittit, sicque trans Zouram usque ad summitatem ipsius montis Zourae adiacentis qui extenditur orientem versus, et ita per eundem montem perque convalles usque ad castrum quod vulgo B o s i s e n vocatur et sic deorsum de ripa quantum extenditur unius iugeri longitudo usque ad uadum quem vulgo Stresoubrod vocant.. .« 20 Gradivo II., str. 383. ». . . ad castrum quod vulgo B o s i s e n vocatur, statimque de eodem castro usque in rivulum qui vocatur Goztehe, et cacumina montium ad Zouram respicientia perindeque ubi prefatus rivulus australi parte decurrens hostium vadit in Zouram .. .« deloma natančnejša, je možno rekonstruirati obseg takratnega freisinškega posestva na Poljanskem. Koblar21 in Kos Fr.22 menita, da je Cotabla Hotaveljski potok, ki naj izvira pod Mladim vrhom. Hotaveljskega potoka pa v resnici sploh ni, marveč je tam le Logarščica, ki se izliva niže Volake v Volaščico, izvirajočo v Blegašu blizu Leskovice; Volaščica se pri Hotavljah združi s Kopačnico, ki izvira blizu razvodnice z Idrijco, oziroma Cirknico; takoj nato se izliva potok v Soro kot Hotaveljščica. Listinska Cotabla je torej lahko vsak od teh treh potokov. Ker pa je dobil junija 973 škof vso Selško dolino,23 se moramo odločiti le za Kopačnico ali Volaščico, zakaj ta dva sta najbližja ozemlju, ki o njem govori neposredno prej listina. Kateri od obeh je pravi, nam pove tolminski urbar iz 1. 1607, ki razmejuje loško in tolminsko gospostvo; po njem teče meja »... gegen Rabidnischega berda bis zum Bach C o 11 a u g 1 i a24« — torej proti Robidnici do Kopačnice ali Volaščice, zakaj oba sta v bližini meje obeh gospostev, ki jo točno poznamo iz loškega urbarja 1630, po katerem je razvidno, da je šla po razvodnici med Soro in Idrijco. Odločiti se moramo za Volaščico, zakaj tolminski urbar omenja malo pred »Cottauglia« pri meji tudi potok Kopačnico. — Iz vsega sledi, da je listinski »rivulus Cotabla« vsekakor današnja Volaščica, da je dobil torej škof pri tej daritvi ozemlje zahodno do Volaščice od njenega izvira do srečanja s Kopačnico; dalje je tekla meja po Hotaveljščici do izliva v Soro. Od tu je šla po Koblarju in Kosu Fr. na Vinharski vrh; možno je pa tudi, da je tekla po hribu Čelu, ki leži južno od Hotavelj tik nad Soro (montis Zourae adiacentis), ki ga mora v velikem loku obkrožiti; od Čela bi se spustila navzdol in šla od tod proti vzhodu na vrhove mimo Bačne proti Kremeniku. Castrum Bosisen stavlja Koblar k Črnemu vrhu,25 a Kos Fr. k izviru potoka Božje, kjer je kmetija Bosen;2" vsekakor ima Kos v mislih potok Mala Božna in kmeta Božnarja. Zelo verjetno imamo iskati castrum Bosisen na ozemlju današnje frtice (gl. str. 3). Lega frtice se sklada z listinskim tekstom, leži na meji loškega in pograjskega gospostva blizu Kremenika; v bližini izvira potok Velika Božna, po katerem se je gradišče lahko imenovalo; v neposredni bližini je kmet Bozovičar, čigar ime je tudi nemara v kaki zvezi z našim Bosisen. Od tu je šla meja čez Pasjo ravan po glavnem grebenu na Sv. Barbaro in Osovnik, kjer izvira nad Gostečami Gosteški potok, ki teče nato skozi Gosteče (Goztehe). Kdaj je dobil škof ostali — zahodni del Poljanske doline, ni znano. Gotovo pred 1. 1291, zelo verjetno pa kmalu po 989. Da so bili Slovenci naseljeni v Poljanski dolini že 973, dokazuje ime Cotabla kot oznaka za vodo, ki teče skozi tesen, zagato.27 Vsekakor jih je pa bilo prav malo, kakor je sklepati po »Noticia bonorum de Lonka« iz 1. 1160.28 Iz nje je razvidno, da je bilo tedaj v vsej Poljanski in Selški dolini komaj 153 21 Koblar A., Loško gospostvo frizinških škofov. Izv. muz. dr. I., str. 57. 22 Gradivo II., str. 339. ^ Blaznik P., o. c., str 15. 24 Mullner A., o. c., str. 635. 25 Koblar, o. c., str. 57. 26 Gradivo II., str. 339. 27 Pintar I„„ Izv. Muz. dr., 1909., str. 126/8. 28 Gradivo IV., str. 207/8. tako imenovanih slovanskih in 14, oz. 16-,# koroških hub, ki jih je staviti v Poljansko dolino, kakor bo razvidno iz kasnejše lokalizacije. In vendar je bilo tedaj to ozemlje že skoraj dve sto let v rokah freisinškega škofa, ki je tu koloniziral podložnike že takrat razmeroma v precejšnji meri, kar dokazujejo koroške kmetije. Zakaj ako je hotel imeti zemljiški gospod res kaj od gospostva, ga je moral naseliti. Da se je škof tega dobro zavedal, kaže urbar iz 1291, oz. 1318.:,° Temeljito se je izpremenilo v teh letih zunanje lice Poljanske doline, kakor je razvidno iz sledečega seznama takratnih naselbin s pripadajočimi hubami. Lokalizacija posameznih naselbin leži deloma na dlani, deloma sta se pa z njo nekaj več bavila Koblar31 in Kos Fr.;32 na sledečih straneh jo skušam nekoliko izpopolniti. 1, Oificium Aliriach An der Wolts 5 hub — Volča. Iz urbarja 1630 je razvidno, da je bilo tu pet hub, dasi jih urbarji sicer dosledno omenjajo samo štiri; peta huba, ki je bila kolonizirana okrog 1291, je bila namreč vedno pripisana k naselbini Za Prevalom, dasi sta obe selišči daleč narazen. Item in alpibus in patriarchatu octo hube quarum que-libet soluit I magnum caseum qui ualere debet VI denarios. Te hube ne leže na našem ozemlju. Urbar namreč našteva vrsto služnosti, ki jih dobi škof iz te županije; pri vsaki služnosti začenja dosledno z item, medtem ko pri naštevanju naselbin item odpade. Že iz tega je razvidno, da omenja urbar te hube le zaradi dohodka, da pa sicer leže na tolminskem ozemlju, ki je bilo last oglejskega patriarha. Iz dajatve (sir) je sklepati, da je odškodnina za pašo. Med županijama Javorje in Hotavlje je ležal v Blegašu velik kompleks domini-kalnega ozemlja. Urbar 1630 piše, da so tedaj tam pasli domačini. Prav verjetno je, da gre za tamkajšnjo pašo; saj je Blegaš v neposredni bližini Davče, kjer je izpričano, da so nekoč, zlasti pred poselitvijo, pasli sosednji Tolminci s patriarhovega ozemlja.33 Podobenem 3 h — Podobeno. Lomech 5 h — Lom. Thobenem 2 h — Dobeno. Naselbina je starejša kot Podobeno, ki leži spodaj in je po legi z ozirom na Dobeno dobila ime. Tolentschitz 7 h — Dolenčice. Sedma huba je bila ustanovljena malo pred 1291. S i t e i n 8 h — Gor. in Dol. Žetina. Murawe 3 h — Murave. Affriach 13 h — Javorje. Ena od teh hub je bila ustanovljena okrog 1291. 29 Noticia govori v začetku le o 14 koroških hubah, a malo dalje o 16. Iz teksta je sklepati, da je Noticia sestavljena iz dveh delov, ki sta si po postanku časovno zelo blizu (po prijaznem opozorilu g. univ. prof. dr. Kosa). 30 Fra II., 36, str. 168/230. 31 Koblar, o. c., str. 68/79. 32 Kos Fr., Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, str. 10 '27. — Kos Fr., Loško gospostvo 1. 1630., Izv. Muz. dr. VII. 33 Blaznik, o. c., str. 92/3. Dielnitz 6 h — Delnice. Jelautz 6 h — Jelovica. Koblar meni, da je bila kmetija Domačejek kolonizirana šele v 16. stol.34 V resnici pa spada pod Jelovico, ki je padla do 1. 1500 na tri obdelane in eno propadajočo hubo.35 Polje v Domačejku je le nadaljevanje onega v Jelovici. Postoriworch 3 h — Podvrh. Vse tri hube so bile kolonizirane okrog 1291. Ime Postoriworch (pod Starim vrhom) točno označuje lego zaselka. Seteneraun 4 h — Četena ravan. Urbarji omenjajo tu sicer le po tri hube, a po onem iz 1. 1630 je razvidno, da so bile tod vedno štiri hube; ena od njih je bila podrejena cerkvi (Widmar, colonus Ecclesiae). Prewalt 6 h — Za Prevalom. Vse kmetije so bile na novo ustanovljene okrog 1291, a se niso dolgo vzdržale. L. 1500 se ta kraj omenja kot Doleni-griboitzi s tremi obdelanimi in eno neobdelano ter Gorenigriboitzi s štirimi neobdelanimi hubami; že 1560 pa naletimo le še na Dolenichriwowitzi s tremi hubami in enim rovtom. Propadle hube moramo iskati takoj zahodno od Za Prevala, kjer leži precejšen kompleks senožeti sredi gozda. 2. Ofiicium Furten Brieznitz 7 h — Breznica. Zagradum 4 h — Gabrovo. Prvotno ime ustreza dobro legi; zaselek leži namreč nedaleč od ruševin Starega gradu. Auf dem Sie quod uulgo dicitur H a 1 s 2 h inculte. Koblar meni, da odgovarja temu ozemlju kmetija na Suši36 (Sušnik). Iz urbarja 1630 je zlasti razvidno, da je Sušnik vedno spadal pod Breznico. Kmetiji imamo iskati na posestvu Ši jugozahodno od Breznice; lokalizacijo potrjujeta ime in lega. Hubi sta bili že 1291 neobdelani, a kmalu nato so ta tla na novo kolonizirali Korošci; odslej je spadal Ši pod koroško županijo. Sutchen iuxta forumLok 1 h desolata. Laste se je loški meščani. Na isto ime naletimo 1291 tudi v koroški županiji, kjer sta bili takrat dve hubi, ki sta ju uživali loški meščani za pašo. Koblar išče Sutchen na Trati v loškem predmestju.37 Iz navedenega je pa jasno, da mora ležati kraj na stiku brodske in koroške županije v neposredni bližini Škofje Loke. Tako lego ima ozemlje Žovšče blizu izliva Hrastnice v Soro nad Dobravcem. Ime je zelo podobno urbarialnemu; prostor odgovarja trem hubam, a tamkajšnje njive so še danes pretežno v rokah Ločanov in Puštalcev. Vondeul 5 h — Bodovlje. Trachen 7 h — Zminec. Scheffelt 2 h — Šefert. 34 Koblar, o. c., str. 77. 35 Iz urbarja 1500 je razvidno, da plačujejo podložniki od propadajočih kmetij le dajatev »Sandt Jacobs zinss schilling 42«. Vse take hube so v sledečem urbarju 1560 označene kot propadle. 38 Koblar, o. c., str. 68. 37 Koblar, o. c., str. 68, 78. Grauenek 3h desolate. Koblar jih stavlja Na Grič (Gobovec).38 Gotovo jih moramo iskati v neposredni bližini Šeferta in Brodov, ako se držimo točno urbarja, ki našteva sicer v tej županiji naselbine v vrstnem redu kot leže. Tako lego imata kmetiji Mure in Špeglič, ki se razprostirata tik nad dolino med Šefertom in Brodmi. Tudi ime Grauenek potrjuje našo lokalizacijo. Ecke, Eck, Egg pomeni namreč izrazit, štrleč hrib.38 Obe kmetiji ležita na hrbtu, ki je izrazito pomaknjen proti dolini, tako da mora napraviti Sora močan ovinek. Enako kot Ši je bilo tudi to ozemlje ob koroški naselitvi že opuščeno. Korošci so to ozemlje na novo kultivirali; zato se je v upravnem oziru priključilo koroški županiji, na katero je že prej mejilo. Fvrten 5 h — Brode. Prim. imeni dveh sosednjih zaselkov: Šefert, Brode! Ochroglich 4 h — Okrogličan. Že 1291 so začeli tu grunti propadati; zakaj le tri hube so bile naseljene, ki so hkrati uživale četrto. Kasneje je ostal na tem ozemlju en sam gruntar. Gaberch 3 h — Gaberk. datz dem Penchen 4 h — Log. Pravilnost lokalizacije potrjuje vrstni red v urbarju kakor tudi število hub. Wizzoch 3 h — Visoko. Smoldin 3hin ena neobdelana — Smoldno. Lufnik et Hinterburch 3—4 noualia.40 Iz kasnejših podatkov je razvidno, da se te hube okrog Ljubnika in Starega gradu niso obdržale, če so jih sploh poselili. 3. Officium Polan Ex alia parte aque aput sanctum Martinum 2 h — Predmost pri Poljanah. Sv. Martin je farni patron poljanske cerkve, ki leži takoj na drugi strani Sore. Bei der A i c h 3 h — Dobje. Mitterdorf 6 h — Srednja vas. Oberndorf 9 h — Gorenja vas. In Polan ex altera parte aque 4 h — Sestranska vas, ki leži z ozirom na Gorenjo vas na drugi strani Sore. Prvotno je torej ime Poljane veljalo za vso razširjeno dolino vzhodno od današnjih Poljan do tam, kjer se zoži zahodno od Gorenje vasi. Kasneje se je ime obdržalo le za skrajni vzhodni del, kjer je bil sedež fare. In Hard Inferiori 3 h — Dolenja Dobrava. In Hard Superiori 4 h — Gorenja Dobrava. Auf dem Colke 4 h — Gorenje Brdo, Pravilnost lokalizacije je razvidna iz urbarja 1642 (Na Kholzi ins gemain na Gorenich Werdich). 38 Koblar, o. c., str. 68. 39 Prim. Simonič L, Kočevarji v luči krajevnih in ledinskih imen. Glasnik Muz. dr. XVI, str. 64. 40 Notandum quod in der Lufnik et Hinterbuch sunt quedam noualia de quibus possent institui tres uel IIII hube, Fra II, 36, str. 194. Dragotes 7 h — Dolenje Brdo (1642 Dragatteschach ins gemain na dollenich Werdich genannt). Tezzen 2 h — Petelin. Pravilna je Koblarjeva lokalizacija,41 ki pa Kosu Fr. ni jasna,42 ker je brez utemeljitve. Točnost lokalizacije najbolj potrjuje dejstvo, da uživa to ozemlje, kjer je bila že od 1560 dalje le ena huba od 1604—1714 podložnik Petelin. Mulperg 4 h — Malenški vrh. Jabnalich 3 h inculte. Ta naselbina začenja v urbarju vrsto onih, ki plačujejo tako imenovani šiling. L. 1291 so bile vse tri hube neobdelane. Gotovo moramo iskati kraj na desni strani Sore; zakaj takoj za tem imenom sledi v urbarju vrsta naselbin, ki so nanizane na tej strani od severa proti jugu. Jabnalich mora torej ležati med Soro in Vinharji. Res dobimo v tem delu ime Jablanovica za zelo obsežno gozdno parcelo. Aput Indicherios 3 h — Vinharje. Ime kaže; da so bili kolonisti doma iz Innichena. Item Z t o y a n tenet unam hubam. Item Marin et Prodan tenent unam hubam. Item Chunradus et Petrus unam hubam. Item B r a n i z 1 a unam hubam. Item Petrus unam hubam. Germenach 3 h — Kremenik. Poimenovanje teh podložnikov je prav tako, kot ga najdemo tedaj v sosednji koroški županiji. Lokalizirati je možno te kmetije na podlagi urbarjev iz 16.—18. stol., ki navajajo naselbine te županije v istem vrstnem redu kot oni iz 1291. V vseh teh urbarjih si slede: Vinharje, Bačna 4 h, Brdo 1 h, Kremenik itd. Bačna in Brdo štejeta skupaj pet hub — število, ki tudi govori za tako lokalizacijo. Obe naselbini ležita v bližini Vinharjev in Kremenika, a hkrati poleg koroške županije. Martin de Schirochidol 2 h. Item A 11 e s i n lh. Prilezzi 3 h — Prilesje. Po vrstnem redu imamo iskati one tri hube med Kremenikom in Prilesjem — v Zadobju, ki se v urbarjih 16. stol. imenuje Črni vrh (1636 Tscherni Verch insgemain Sa dobiamb) in šteje tri obdelane hube. Tem hubam odgovarjajo kmetije Tominc, Rožanc in Za kovk. Prvi dve imata zemljo v zaselški razdelitvi in sta naslednici hub, ki ju je užival Martin. Tudi morfologija tega ozemlja odgovarja nazivu široki dol. Za kovk je v aglomeraciji s tema in leži dalje proti Prilesju, od katerega ga loči prostran gozd. Prim. imeni: Prilesje in Allesin (od lesa). Lutschen 4 (1318 — 5) h — Lučne. Dolgonibo 3 h — Dolge njive. Zuchodole 2 h — Suhi dol, je sicer omenjen v tem urbarju v žirovski županiji, a vsi ostali urbarji ga prištevajo poljanski. Leži namreč blizu meje med obema županijama. 11 Koblar, o. c., str. 72. 42 Kos Fr., Doneski, str. 20. Witodras 2 h — Todraž. Laschich 3 h — Lajše. Jesaulach 2 h in 1 propadla. Kasneje je omenjena naselbina le še 1500 kot Oschewlach z dvema propadajočima hubama. 1291 je zaselek zaznamovan med Lajšami in Sp. Ravnjo — med naselbinama, ki sta daleč narazen; s Sp. Ravnjo se namreč začenja vrsta selišč na levi strani Sore. Ker je pa Oschewlach 1500 omenjen med Sp. in Gor. Ravnjo, sodim, da ga moramo iskati na levi strani. Verjetno leži nekje v bližini obeh Ravni, mogoče na ozemlju, ki spada pod Gor. Žetino, a leži med Gor. Žetino in Podvrhom. Ni pa danes v tem kompleksu ohranjeno nobeno podobno ledinsko ime. In Inferiori Seteneravn 3 h — Sp. Ravan (prim. urbarialno ime za Četeno ravan, str. 6). L. 1500 je bila ena od teh hub neobdelana. In Superiori Seteneravn 2 h — Gor. Ravan. Jazbinach 3 h — Jazbine. Lauzkiberde 2 h in ena neobdelana — Lovsko brdo. Zelo verjetno je bil kmalu po 1318 koloniziran tudi kraj Sussie (1500). V vseh urbarjih od 1500 dalje je namreč omenjen z dvema hubama sredi med starimi naselbinami v razliko z novimi 16. in 17. stol., ki jih zaznamujejo urbarji na koncu županij. Lokalizacijo zlasti omogoča urbar 1642, ki označuje to naselbino kot »Suschie ins gemain Pod Lessam genannt« — 2 h. Jugozahodno ne daleč od Todraža ležita dva močna grunta Podi e s j e in Jeran. Lega obeh kmetij ustreza tudi urbarju 1630, po katerem je spadal ta zaselek pod podružnico sv. Urbana, enako kot sosednji Todraž. Lega pa je tudi v skladu s potekom kolonizacije; saj ležita kmetiji prav na zahodni meji ozemlja, ki je bilo naseljeno do začetka 14, stol. 4. Oificium Cotaeuel C h 1 a d 6 h. In Inferiori Chlad 3 h — Kladje. L. 1500 so bile na ozemlju obeh zaselkov le še tri obdelane in tri propadajoče hube. In Inferiori Raun 3 h. Že 1500 se zaselek sploh več ne omenja. Koblar ugiba, ni li mogoče »Raun« današnje Podjelovo brdo.43 To istovetenje je brez podlage, saj leži Podjelovo brdo daleč v ozemlju, ki je bilo prvič kolonizirano šele v 16. in 17. stol. in je spadalo pod novo županijo Oslico. Vrstni red v urbarju in skupno propadanje kaže, da zaselek Raun najbrž ni bil daleč od Kladja. Verjetno imamo te propadle kmetije iskati v ozemlju Zabrežnik južno pod Kladjem, kjer naletimo dvakrat na ime na ravni in enkrat na široki ravni. Za to lego govori tudi vrstni red v urbarju 1291, kjer tvori sicer naslednjih sedem naselbin geografsko strnjeno ozemlje. In der Chotwusse 3 h — Hobovše. L. 1500 je bila ena od teh že propadla. Tobrawe 2 h. Naselbino je zelo verjetno istovetiti s kmetijo Mežnar v Stari Oslici. Iz urbarja 1630 je namreč razvidno, pod katero podružnico so spadale posamezne naselbine v tej županiji, le pri zaselkih Tobrawe in Jeschsr- schicz taka omemba odpade. Več naselbin obsega podružnica sv. Pavla v Stari Oslici, a vse so razmeroma daleč od cerkve. Ker so bila na našem ozemlju tla v neposredni bližini cerkve navadno kolonizirana, sodim, da je zelo verjetno treba enega od zaselkov Tobrawe in Jescherschicz iskati na kmetiji Mežnar poleg cerkve. Jescherschicz ne pride v poštev, kot je razvidno spodaj. Ostane torej le Tobrawe. Za tako lokalizacijo govori tudi vrstni red v urbarju, ne nasprotuje ji pa tudi obseg kmetije. Računa se namreč za 1 V3 grunta, kar odgovarja urbarjem, po katerih je ena kmetija propadla že pred 1500, a jo je obdeloval kmet z drugega posestva (1630). O z 1 i t z 1 h in ena opuščena — Jezerc. Ime Ozlitz je omenjeno samo v urbarju 1291.'V vseh ostalih urbarjih naletimo na tem mestu na ime Jescherschicz in podobno z eno hubo. Ime nas opravičuje, da istovetimo to kmetijo s posestvom kmeta Jezerca, ki se nahaja poleg mežnarjevega grunta na zahodu. Trebei 4 h — Trbija. Podgor 5 h — Pogara. Chornitzach 5 (1318 — 6) h — Krnice. L. 1500 je bilo tu pet obdelanih in ena neobdelana huba. Laschich 2 h — Lajše. Rubinitz 3 h in ena opuščena h — Robidnica. Werchchotaeuel 2 opuščeni hubi. Ime kaže, da imamo iskati to že 1291 propadlo naselbino nad Hotavljami, Tik nad naseljem so danes poleg dveh samotnih kmetij (Slajka, Uranšek) senožeti v rokah hotaveljskih posestnikov. Ozemlje propadlih hub so pač uživali hotaveljski kmetje kot senožeti, dokler se niso večine tega ozemlja polastili novi rovtarji v 16. in 17. stoletju. Ztodor 3 h — Studor. Thobenem 3 h — Dobeno. W i z g o r 4 h — Izgorc. Od 1500 je bila tu le ena huba. In der Susge 2 h — Suša. C h o 1 m 2 obdelani in 2 neobdelani h — Homovc. L. 1500 je bila le še ena huba. Prezriach 3 h. Po Koblarju je treba iskati naselbino v staroosliških rovtih.44 L. 1630 je spadala pod podružnico sv. Lovrenca in Kancijana v Hotavljah, kamor so pristojne še Hotavlje, Hlavče njive in Srednje brdo. Vse te naselbine morajo torej tvoriti enotno ozemlje. V vseh urbarjih — razen 1291 — sta naselbini Preserje in Hotavlje zaporedoma imenovani. Iz katastralne mape 1825 je razvidno, da je polje Hotavelj, ki štejejo takrat šest celih gruntov in en polgrunt, strogo ločeno v dve celoti. Današnje Hotavlje ne obsegajo torej samo urbarialnih Hotavelj, marveč tudi Preserje; pri enem od teh gruntarjev je še ohranjeno domače ime Preserc. Qualtsemb 3 h — Hlavče njive (1500 Chlapscheniue). Naselbina je imenovana po hlapcih; zanimivo je, da leži v neposredni bližini (Dol. Brdo) njiva praznikovce. In der Chotaeuel 4 h — severni del Hotavelj. Zredimberdi 5 h — Srednje brdo. Capaznitz 3 h — Kopačnica. L i e z g a w e 7 h — Leskovica. V 1 a c h 3 h — Volaka. Schabrattsch 5 h — Čabrače. 5. Olficium Syroch Ledinitz 3 h — Ledinica. R u p e 2 zapuščeni h. Koblar meni, da je s tem imenom istovetno »Rupi- gorv Nasselli«, kjer se omenjajo 1560 štirje novi rovti.45 Rovti leže takoj zahodno nad Selom v vzhodnem delu Jarčje doline, ki se je nekoč imenovala Rupe. Kakor marsikje drugje gre tudi tu za sekundarno naselitev. Chraizkimberdo2 zapuščeni h — Kranjsko brdo. Tudi tu so kasneje ozemlje iznova kolonizirali. L. 1560 naletimo na rovte Khranskhimberdi, ki so od 1577 zaznamovane pod Okroglim (1636 Okroglim oder Kranskim Werdi); spadajo pa pod hotaveljsko županijo, ki se prav tu stika z žirovsko. Nazzeli 3 h — Selo. T obratsch 8 h — Dobračeva. In Ztariwazi3h — Stara vas. In der Ra d us 3 h (1500 Radischeui lh, 1630 Radischouim lh). Že Kos M. domneva, da so spadale kmetije »In der Radus« vsaj deloma v okoliš Nove vasi.46 Tako tolmačenje dopušča vrstni red v urbarju 1291, hkrati pa tudi lega, kajti Nova vas leži ob potoku Račevi. Dokazuje pa pravilnost domneve urbar 1630, po katerem spada ta naselbina pod podružnico sv. Ane v Ledinici; če bi ležala naselbina više ob Račevi, bi spadala pod sv. Janeza Krstnika v Goro-pekah kot n. pr. Log nad Račevo. Isto dokazuje tudi skupna posest 1630, ki jo z »Radischouim« uživajo prebivalci Stare vasi in Žirov; skupna last je vedno v neposredni bližini naselbin, ki jo uživajo. Na ime Nova vas, ki ga je dalo prebivalstvo glede na sosednjo Staro vas, naletimo prvič v urbarju 1688 (»noui Vossi«, 1709 »na Vassi«). Ragopetsch 7 h. 1500 Gorapetzi 4 h in 1 neobdelana — Goropeke. 1500 Wrekobtzi 3 h — Brekovice. Več kot verjetno je, da so tri hube, ki jih pogrešamo po 1291, oz. 1318, istovetne z onimi, ki se 1500 naenkrat pojavijo v Brekovicab; Brekovice leže jugozahodno od Goropek in ni med njima nobene naselbine. Martingenpotoch 2 h — Martinj Vrh. An der Zernonitz4h. Koblar meni, da so te hube do 16. st. propadle.47 Zernonitz je potok Žirovnica, ki se izliva južno od Žirov v Soro. Hube so bile ustanovljene najbrž malo pred 1291, zato še nimajo naselbinskega imena. V urbarju 1500 naletimo na tem mestu na dve imeni, ki ju 1291 še ni: Nalossy 2 h in Soure 3 h. Soure je Sovra, ki leži ob izlivu Žirovnice v Soro; 1291 se je imenovala po manjši Žirovnici, od 1500 dalje po večji Sori. Nalossy, ki je štel 1560 zopet le eno hubo, pa je obsegal ozemlje močnejše kajže, ki leži zahodno od 45 Koblar, o. c., str. 69. 46 Kos M., Stari trg in sorodna krajevna imena. Geogr. Vest V/VI, str. 163. 47 Koblar, o. c., str. 69. Sovre ob potoku Žirovnici ter se ji pravi v Logu, in trdnega grunta, ki leži malo južno od te kajže. Pravilnost te lokalizacije dokazuje tudi urbar 1630, po katerem spada »na Lossy« pod podružnico sv. Tomaža v Gor. Vrsniku, ki je v neposredni bližini tega ozemlja, in po katerem ima gmajno ob Žirovnici. Ostanke propadle hube so si pa prisvojili poleg onega kajžarja še gruntarji iz Gor. Vrsnika.48 In der Raunich2h — Ravne. In Inferiori Breznitz 6 h — Dol. Vrsnik. In SuperioriBreznitz 7 h — Gor. Vrsnik. Ledina 5 h — Ledine. In Minori Ledinach (1318) 4 h (1643 Doleni Ledini insgemain Petschnikh genannt) — Pečnik. InGoritich5h — Korito. In der G o r i t e n (1318) 3 h — Krnice. Iz kat. mape je razvidno, da teh 1318 na novo ustanovljenih hub ne moremo iskati v Koritu. Morale so pa ležati v neposredni bližini Korita, po katerem jih je urbar 1318 označil. Z lego in številom hub se ujema naselbina Krnice, ki 1825 skoro meji s svojim poljem na ono iz Korita. In der Brieznitz 6 h — Breznica. Zuchodole 2h (gl. str. 8). In S y r o c h 6 h — Žiri. 6. Oliicium Karinthianorum V tej županiji v urbarju 1291/1318 na splošno niso omenjene nikake naselbine, marveč so označena samo imena posameznih podložnikov. Zato je v glavnem nemogoče lokalizirati posamezne kmetije. Položaj je tem bolj zamotan, ker dobimo tedaj tu kmetije najrazličnejšega obsega — od %—4 hub. L. 1291 je bilo v tej županiji 73 podložnikov, ki je imelo v celoti 71V2 hub, štiri hube so pa bile neobdelane; do 1318 se je število hub dvignilo z nakupom in kultiviranjem na 83. Prav enako število podložnikov dobimo tudi v letu 1500, ko zaznamuje urbar že naselbinska imena. Kolonizacija je bila torej že v začetku 14. stol. zaključena. Iz vsega je razvidno, da je treba vzeti za osnovo lokalizaciji predvsem urbarje od 1500 dalje, na podlagi katerih bo v posameznih redkih primerih možna tudi točna lokalizacija imen iz 1291/1318. N a 1 o s s y 4. Koblar meni, da je to Log, ki spada pod škofjeloško faro in občino,49 Kos Fr. istoveti ime s Sv. Barbaro.50 V resnici odgovarja to ozemlje kmetijam Oberšnik, Osojnik, Bernik in Močeradnik. Urbar 1630 namreč trdi, da spadajo vse štiri kmetije pod podružnico sv. Barbare, a so daleč druga od druge; so torej samotne kmetije, kar je v skladu z dejanskim položajem. Za prvo omenja, da leži v »Hrastnicz«; to je Oberšnik ob Hrastnici. Tretji podložnik se je pisal 1560—1714 Bernik, četrti 1500—1625 Močeradnik; obe imeni sta se do danes ohranili kot hišni naziv. Pravilnost lokalizacije potrjuje tudi skupna 48 . . . gemain Scherounize, welche vor Jahren ein Huoben gewest sein solle (1630). 4" Koblar, o. c., str. 78. 50 Kos Fr., Doneski, str. 25. posest iz 1630; Močeradnik uživa gozdove skupno z Gostečami in Godeščem, a pašo ima že na goričanskem ozemlju; na vse to ozemlje res meji Močerad-nikova kmetija. Gorenioselnik 2 (1560 dve obdelani in ena neobdelana, 1630 dve in pol hubi). Iz urbarja 1630 je razvidno, da je tu cerkev sv. Mohorja; spada v sorško faro, ki je že izven loškega gospostva; tja morajo dajati kmetje kolek-ture župniku in cerkovniku. To so kmetije, ki leže že v kat. občini Studenčice jugovzhodno od cerkve sv. Mohorja izven loškega območja. L. 1625 so bili vsi trije podložniki Čarmani; enako so se pisali vsi trije kmetje 1825. So nasledniki onih treh podložnikov, ki so v urbarju 1291 označeni pod »in Superiori Ozlinch«. Dolenioselnik 4 (1560 tri obdelane in ena neobdelana h). Koblar"1 in Kos Fr.52 menita, da je to Dol. Osolnik, ki naj po Koblarju spada v faro Soro in občino Medvode. A urbar 1630 pravi, da je tu cerkev sv. Barbare, ki pa spada v loško faro. Torej mora to ime odgovarjati le Sv. Barbari, kjer so v resnici bile 1825 tri kmetije v rahli aglomeraciji. Ena od teh si je prilastila tudi propadlo hubo. Sv. Barbara je torej istovetna z »In Inferiori Ozlinch« iz 1291, kjer se omenja ena huba. Tu je treba pa tudi iskati hubo »iuxta capellam« 1291, ki jo stavlja Koblar k sv. Mohorju na Osovniku.53 Ker smo one kmetije že uspešno lokalizirali, upravičeno lahko sodimo, da capella odgovarja cerkvi sv. Barbare, za kar govori tudi vrstni red v urbarju 1291, kjer si slede: Sup. Ozlinch, Inf. Ozlinch, iuxta capellam. Pri Sv. Barbari sta bili že 1291 torej najmanj dve kmetiji. Sarnonitzi 7 in ena neobdelana kmetija (1560— 5 h). Urbar 1630 omenja, da so kmetije daleč narazen, da jih spada nekaj pod podružnico sv. Barbare, a nekaj pod Sv. Ožbolt; ena ima sosede v Hrastnici. Tej označbi ustrezajo kmetije: Podlesnik, Jamnik, Žirovnik (= Sarnonitzi), Kozjek in Vodnik. Ozemlje vseh teh je v enotnem kompleksu. C h o i k i 4. Urbar 1630 pravi, da spada prva kmetija še pod podružnico sv. Andreja, a ostale pod sv. Ožbolt. Ker leže današnje Fojke najjužneje od vseh kmetij, ki spadajo pod Sv. Ožbolt, je razvidno, da te štiri kmetije ne tvorijo teritorialne celote. Pri prvi kmetiji omenja urbar 1630, da nima »sauad« (ograjena paša); mogoče je ta kmetija Podbrežnikova, ki je bila 1825 sicer lep grunt, a skoro brez paše, medtem ko imajo druge kmetije obsežne pašnike. Leži tudi najjužneje pri Sv. Andreju. — Druga huba je istovetna s Presečnikovo kmetijo; že 1630 se je pravilo pri Presečniku; oproščena je bila robote, ker je Presečnik pazil na graščinski gozd »na Mlazi«. Še danes se imenuje eden velikih gozdov te kmetije na mlaki. Tudi to posestvo je daleč od Fojk in so vmes še druge kmetije. — Le zadnji dve posestvi sta res v Fojkah, kjer dobimo 1825 dve samotni kmetiji v aglomeraciji; obe poslopji ležita skupaj, polje obeh pa tvori celoto sredi gozda in paše. Po urbarju 1500 je užival vse to ozemlje en sam podložnik, dasi je po obsegu vsaka huba zase dvojni grunt. Tako je več kot verjetno, da odgovarjajo Fojke v ožjem smislu ozemlju štirih hub, ki jih je obdeloval 1291 Vlricus dictus Koyker54. Ostali dve hubi (Presečnik in Podbrežnik) 51 Koblar, o. c., str. 78. 52 Kos Fr., Doneski, str. 25. 53 Koblar, o. c., str. 78. sta pa mogoče kmetiji, ki ju je 1291 imel Vlricus filius eiusdem Koykerii.54 To tolmačenje bi tudi zadovoljivo razložilo, zakaj spadata oni dve posestvi, ki sta daleč vstran, pod Fojke. Da omenjajo vsi urbarji 1500—1714 za celotno ozemlje le štiri hube, nas ne moti; saj izpričuje urbar 1630 v mnogih primerih koroške županije jasno, da izraz huba v naslovu ni mišljen kot grunt, marveč le kot posestvo. Chrastnizi 9. Po urbarju 1630 spadajo nekateri podložniki pod Sv. Andrej, drugi pod Sv. Ožbolt; niso naseljeni le ob Hrastnici, marveč sploh v tem območju. To ime torej obsega posestva po Sv. Andreju in Sv. Ožboltu, v kolikor jih nismo že drugam lokalizirali. Gotovo je iskati na tem ozemlju tudi oni dve hubi, ki ju je obdelovala 1291 Maria in der Chraeznitz.55 Walterskiverch 8 (1630 šest obdelanih in ena neobdelana huba). Iz urbarja 1630 je razvidno, da sta spadali prvi dve v sosesko sv. Petra v Bo-dovljah, ostale pa pod sv. Filipa in Jakoba. Prvi dve hubi moramo iskati pri Sv. Petru v Hribu. Prvi podložnik je namreč imel razen grunta 1630 še eno propadlo kmetijo, ki jo omenjajo kasneje urbarji kot rovt, a je od 1688—1714 zopet z gruntom v enih rokah podložnika Heinricherja (1681 Arinher); 1825 dobimo tu 1 grunt in Vs grunta, ki sta bila sicer v rokah dveh gospodarjev, ki sta se pa pisala Arher. — Pri drugi hubi je 1630 omenjeno, da jo uživa podložnik, ki ima še eno hubo v isti županiji pod naslovom »Im Pach«; tudi ti dve posestvi spadata pod sv. Petra v Bodovljah. Po kat. mapi se lepo vidi, da je treba iskati kmetijo »Im Pach« ob bodoveljski grapi (kmetija Babnik), a večje posestvo je nad njo kot samotna kmetija pri Sv. Petru v Hribu. Koblar56 in Kos Fr.57 torej napačno stavljata »Im Pach« v Sopotnico; kmetija pod tem imenom je le neroden vložek pod poglavje Sopotnica. — Ostanejo še štiri hube, ki jih dobimo v vseh urbarjih pod imenom Valterski vrh. Te so istovetne s štirimi grunti, ki jih zaznamuje 1825 kat. mapa pod Stanišče. So samotne kmetije, ki spadajo pod cerkev sv. Filipa in Jakoba. Pri oni, ki jo je užival kmet Kermel od 1500 do 1714, se še danes pravi pri Kermelu. C h r i b u 2. Koblar stavlja hubi k Sv. Petru.58 Do 1630 sta bili hubi v urbarjih označeni vedno s samostojnim imenom Chribu; podložnika sta se na obeh hubah do 1636 oz. 1688 pisala Hribernik. V urbarju 1630 sta pa bili kmetiji imenovani kot zadnji pri Valterskem vrhu in sta po urbarjevi oznaki spadali pod sv. Filip in Jakob. S tema hubama sta torej istovetna grunta na Valterskem vrhu, ki se imenuje tudi Hrib, kjer stoji cerkev sv. Filipa in Jakoba. Pravilnost lokalizacije dokazujeta tudi osebni imeni obeh podložnikov; na eni hubi se omenja 1636—1714 podložnik Košir, na drugi 1688—1714 Stanovnik; obe imeni dobimo še 1825 pri obeh gruntih na Valterskem vrhu. Kalechsernitzach 8. Po urbarju 1630 spadajo deloma pod sv. Vol-benk, deloma pod sv. Soboto (Bukov vrh). Temu položaju odgovarja lega kmetij na Kovskem vrhu. Sem spada tudi kmetija Srnice v dolini, kjer je torej še S* Fra II 36, str. 212. 55 Fra II. 36, str. 210. 56 Koblar, o. c., str. 79. 57 Kos Fr., Doneski, str. 26. 58 Koblar, o. c., str. 78/9. ohranjeno staro urbarialno ime; kmetijo pa danes prištevajo upravno pod Visoko. Wukaverch 6 (1560 : 5 h) — Bukov vrh. K a 11 o b 1 i 2. Obe kmetiji sta spadali 1630 pod sv. Soboto. V takem položaju sta danes kmetiji Kisovec in Hotovelnik, ki ležita takoj vzhodno nad grapo Hotoveljščice. Pri eni se je torej še ohranilo urbarialno ime. Pletschnimwerdi 2, Po urbarju 1630 je pripadala ena huba sv. Soboti, a druga Poljanam. S kmetijo, ki je spadala pod Poljane, je istoveten grunt Muha nad Hotovljo, kjer se še pravi v Plečnem brdu. Druga kmetija je pa grunt Drnovšek, ki leži severno od Kremenika in spada že pod Bukov vrh. S a m e a 2. Urbar 1630 piše, da spada ena kmetija pod podružnico sv. Vida v Lučnah, a druga pod sv. Urbana v Žirovskem vrhu. Zato moramo iskati to ime na meji obeh sosesk. Zadobje spada še pod sv. Vida, a sosednji Kremenik že pod sv. Urbana. A prav med tema naselbinama dobimo dva polgrunta Bozo-vičar, ki sta tvorila nekoč enoto in spadata pod lučensko sosesko. Spodaj sta posestvi Brložnik in Zore, ki sta tudi verjetno naslednika enotnega grunta; po tradiciji je spadal Brložnik nekoč pod sosesko sv. Urbana. To lokalizacijo podpira tudi ime Samea = za mejo. Obe hubi sta namreč že za mejo koroške županije, zakaj vmesni Kremenik je bil uvrščen v poljansko županijo. — V to ozemlje moramo staviti 1318 na novo ustanovljeno hubo »In Cremeniach inter Karinthianos« in zelo verjetno tudi obe »In Ztreseschim« (= Stražišče, prim. v neposredni bližini v Zadobju ohranjeno ime frtica, str. 3). L. 1318 na novo ustanovljeno kmetijo »In Posavnitz« je pa treba menda iskati malo vzhodno od tod v Pasji ravni.50 Gaberški gori9 — Gabrška gora. To ime ne obsega samo kmetij, ki so res na Gabrški gori, marveč tudi tiste v Logu, kolikor spadajo pod poljansko faro. Sopotnitzi 14 — Sopotnica. Primerjava urbarja 1291/1318 s kasnejšimi da slutiti, da je bil urbar 1291/1318 tudi za koroško županijo v glavnem pisan v istem vrstnem redu kot kasnejši. Oba Ozlinch, ki sta pripisana 1291 na koncu urbarja, nas ne motita, ker ju je prav takrat škof šele dokupil.60 To misel podpirajo dvojne kmetije, ki jih je 1291 največ omenjenih sredi seznama koroške županije. Kakor kaže rekonstrukcija na podlagi kat. map 1825, so bile dvojne kmetije razvite v hribovju desne strani Sore — torej na ozemlju, ki je tudi v urbarjih 1500—1714 zaznamovano sredi koroške županije. Tudi Fojke so 1291 kakor tudi v naslednjih urbarjih kmalu na vrsti. Pri zadnjih 24 podložnikih 1291 ni nobenega posestva z nad eno hubo; v urbarjih 1500—1714 sta na tem mestu Gabrška gora in Sopotnica, kjer ni po rekonstrukciji niti enega posestva, ki bi bilo močnejše kot navaden grunt. V urbarju 1. 1500, ki nam je kot prvi ohranjen po onem iz 1318, ne dobimo na splošno po doslej omenjenih županijah nikakega prirastka. Zato nas tem bolj preseneča pojav nove županije hlevnovrške s 36 podložniki, ki so uživali tedaj 30% hub v sledečih naselbinah. 50 Fra II. 36, str. 215. <"> Fra II. 36, str. 214/5. D o 1 e c h 10 — Dole in Potok. Iz kat. mape 1825 je razvidno, da je ozemlje obeh imen v celoti, ki odgovarja urbarialnemu Dolech. Czabratza 5 — Zavrac. I s g o r i 5 — Izgorje. Goreniissgori 2 — Opale. Za pravilnost lokalizacije govori že lega, zakaj Opale leže nad Izgorjem. Enako se sklada tudi število kmetij. Razen tega je bil 1825 v Opalah kmet Reven, imenovan enako kot eden obeh podložnikov 1604—1714. Sicer pa pomeni Opale isto kot Izgorje. Radischeui 4 — Račeva. Stanomerichribu 2 — Vrh, Sv. Trije Kralji (1636. Stanommer Hribu bei denen drei H. H. Khonig). Klenovrch 4 in ena neobdelana huba — Hlevni vrh. Chlebischi 4 — Hlevišče. Kot je razvidno, je obsegala hlevnovrška županija ozemlje takoj južno od žirovske županije do razvodja. V katero dobo naj stavimo to kolonizacijo? Ali naj bo to zaključna faza prvega kolonizatoričnega delovanja (14. stol.), ali naj nemara predstavlja začetek druge velike kolonizacije — torej ob koncu 15. stol.? Razmere v žirovski županiji govore za to, da je bilo hlevnovrško ozemlje kolonizirano še v prvi polovici 14. stol. Prav blizu meje obeh županij namreč dobimo selišča Log, Ravne, Sovra, Pečnik, Krnice, Govejk in Srnaki, ki so bila kolonizirana na koncu 13., oz. začetku 14. stol. (gl. str. 20, prim. str. 11/2). Zelo verjetno je, da se je kolonizacija od tu prav kmalu nadaljevala še v razmeroma ozkem pasu južno od žirovske županije do razvodnice, do kamor je segalo loško gospostvo. Sicer pa govore v prid tej domnevi tudi urbarji. Na ozemlju druge kolonizacije namreč še dolgo po naselitvi ni govora o hubah, marveč le o rovtih, ki naj se polagoma razvijajo v hube. Na hlevnovrških tleh, kjer dobimo 1493 omenjeno hlevnovrško županijo,61 pa pozna urbar že 1500 le hube, kar dokazuje, da je bilo ozemlje kolonizirano precej pred 1500. Pač pa označujejo urbarji 16. in 17. stol. nove koloniste te županije na enak način kot drugje po loškem gospostvu (stari in novi rovtarji). Da je bilo to ozemlje naseljeno v dobi prve kolonizacije, dokazujejo tudi cerkve, ki so bile tu zelo na gosto postavljene. Na tako majhnem ozemlju osmih selišč dobimo v seznamu cerkva loškega gospostva iz 1. 1529, ki je dodan urbarju 1501, kar štiri cerkve: v Zavracu cerkev sv. Ulrika, v Hlevišču sv. Katarine, na Vrhu sv. Treh kraljev, na Hlevnem vrhu sv. Nikolaja. Na toliko cerkev naletimo pač le na ozemlju prve kolonizacije. Na vsem ozemlju mlajše kolonizacije 16. in 17. stol. v Poljanski dolini dobimo le cerkev v Novi Oslici; enako premore v Selški dolini vsa Davča s Podporeznom in Martinj vrh tudi le eno cerkev. Vse govori torej za to, da je treba na tem ozemlju iskati zadnjo fazo prve kolonizacije, ki je bila verjetno zaključena sredi 14. stoletja. Ali je pa mogoče tudi drugod na ozemlju prve kolonizacije, ki je potrebovala za končno poselitev par sto let, ločiti starejše naselbine od mlajših? 61 Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 295. Hribovje na obeh straneh poljanske Sore med Škofjo Loko in Poljanami je spadalo — razen Gabrovega, Breznice, Smoldnega in Okrogličanove kmetije — pod koroško županijo; naseljeno je bilo torej s Korošci, kar znači, —S— -------- z7, ^ *+*■+ t- * -7^—t*-K+!+t++++— ♦+»!+!*+-st /lO *.+4.++++fx*‘x+-.'S K+4+I+4+ O .♦.♦ £ M.tH 5rr • V+V+V*-f++r^4 da je dal to ozemlje naseliti šele freisinški škof. Sem so se začeli naseljevati Korošci pred 1. 1160. Takrat je bilo namreč tu že 14 oz. 16 koroških kmetij (str. 5). Kolonizirali so to ozemlje prav do 1318; saj je zrastlo tu še med 1291 in 1318 Glasnik 2 šest novih kmetij.62 Približno 1318 je bila kolonizacija tega ozemlja zaključena; kajti 1. 1500 dobimo v tej župainiji isto število hub kot 1318 (83). Tako dolgotrajnemu koloniziranju razmeroma majhnega ozemlja odgovarja tamkajšnja razdelitev zemlje na samotne kmetije in njih aglomeracije. Sodim pa, da ne smemo iskati koroških kolonistov le v koroški županiji, marveč tudi na ozemlju zahodno od te v hribovju na desni strani Sore. Ime Vinharje (1291 Aput Indi-cherios) kaže na prebivalce iz Innichena ob zgornji Dravi na vzhodnem Tirolskem, ki pa je spadal do kasnega srednjega veka pod historično politični pojem Koroške.83 L. 1318 na novo ustanovljeno hubo »in Cremeniach« je treba lokalizirati zahodno od Kremenika, ki je spadal že v poljansko županijo, a vendar piše urbar »In Cremeniach inter K a r i n t h i a n o s« (str. 15). Razen tega omenja urbar 1291 v Poljanski dolini podložnike z imeni le na ozemlju koroške županije ter v sosedni Bačni, Brdu in Zadobju; na podoben primer naletimo tudi v Selški dolini v ozemlju potoka Luše,64 ki tvori s koroško županijo teritorialno celoto; prav možno je, da so bili tudi tamkajšnji kolonisti Korošci, ki so prišli tja preko poljanskega ozemlja. Razni znaki pa kažejo, da je koroški kolonist zasedel tudi ozemlje hlevnovrške županije. Imeni Hlevni vrh in Hlevišče dokazujeta, da so bili tam pred kolonizacijo obsežni pašniki, kamor so gonili živino od daleč; zato je bilo treba tam postaviti hleve. S tem v zvezi nas zanima notica v urbarju 1630, iz katere je razvidno, da je moral že od nekdaj pobirati hlevno-vrški župan od vsakega svojega kmeta določeno vsoto, ki jo je moral oddajati letno v znesku 12 goldinarjev županu koroške županije, ki na hlevnovrško niti ne meji. To dajatev so imeli hlevnovrški podložniki za robotnino; je pa — sodeč po zapiskih v salskih knjigah — le plačilo za gozd, oziroma za pašo v gozdu. Dajatev kot krajevni imeni dajeta slutiti, da so gonili nekoč na to pašo živino predvsem podložniki iz koroške županije; zato je koroški župan zbiral dajatve, ki so jih morali prispevati v ta namen. Kasneje so tam nekateri zemljo kultivirali in se naselili, dajatev je pa ostala. So pa še 1630 gonili tja prašiče iz tujih gospostev, za katere so morali dajati zemljiški gosposki odškodnino, kakršno je bilo sicer treba odšteti za pašo v dominikalnih gozdovih. Na neko sorodnost hlevnovrških kolonistov s Korošci kažejo tudi posamezna osebna imena iz 1. 1500. Tako dobimo tedaj pri Sv. Treh kraljih dvakrat ime Marintzek, v Hlevnem vrhu enkrat Marintschek; na to ime naletimo takrat v Poljanski dolini le še v koroški županiji. Isto velja za ime Ruedolf v Hlevišču. Ime Kolker, ki ga poznamo 1291 v koroški županiji, dobimo 1500 le v Doleh v hlevnovrški županiji. Tudi glede dajatev tvorita obe županiji v razliko z ostalim poljanskim ozemljem eno celoto (str. 32/8). Razen tega naletimo v vsej Poljanski in Selški dolini 1500 edino pri teh dveh županijah na primer, da uživajo nekateri posamezniki le po V*, Vi hube. Enako dobimo edino pri teh dveh županijah tako imenovane sovatne (sauadt = ograjen prostor za živino). Pa tudi zunanji izgled hlevnovrških posestev nas tako po obsegu kot 62 Fra II, 36, str. 215. 63 Kos M., Slovenska naselitev na Koroškem, Geogr. Vest. VIII, 1932, str. 102. Prim. Jaksch-Wutte, Erlauterungen zum Historischen Atlas der osterr. Alpenlander, 1/4, 59 d. 64 Fra II, 36, str. 219—220. razdelitvi (samotne kmetije in njih aglomeracije) spominja na razmere v koroški županiji. V dolini med koroškim ozemljem je bila b r o d s k a županija, ki jo je koroška županija vzhodno od Visokega presekala na dvoje. To ozemlje je bilo naseljeno vsekakor prej kot koroško, ker bi sicer Visoko s Smoldnim, ki je odtrgano od ostale brodske županije, spadalo pod poljansko. Pa tudi sicer so Korošci deloma naseljevali ozemlje, ki je spadalo do 1291 pod brodsko županijo, a so kmetije propadle (str. 6/7). Iz tega je razvidno, da je mlajša koroška kolonizacija prodirala proti starejši, ki je bila tu omejena na dolino in sosednje najbližje hribovito ozemlje, obenem pa tudi, da so Korošci zasedli prvotno hribovje na desni strani Sore, ki je bilo kompaktno koroško, medtem ko je leva stran v večjem delu spadala prvotno pod brodsko županijo in so se Korošci naselili tja lahko šele tedaj, ko so stare kmetije propadle. Na vzhodni strani Poljanske doline je bila torej dolina prej naseljena kot hribovje, ki jo obdaja. Pa tudi sicer izgledajo 1291 naselbine v dolini močno ustaljene. Število hub se tu po 1291 ne zvišuje, a tudi ne pada. Tu dobimo v treh primerih sklenjene naselbine z razdelitvijo na delce (str. 21, 22), ki jih znanost v veliki meri smatra kot najstarejši tip kmečkih selišč.65 Izgleda torej, da je bila glavna dolina naseljena v veliki meri že pred 1160 in da je dobršen del 1. 1160 omenjenih hub odpadel na dolino. Med starejše naselbine je šteti tudi večino onih v srednjem delu hribovja na levi strani Sore. Deloma govori za to zemljiška razdelitev na delce, ki jo dobimo tu v štirih primerih (str. 22) in ki sicer v hribovju ni preveč pogosta. Važnejšo oporo nam pa daje urbar 1291, ki loči naselbine z ozirom na dajatve v dve skupini: a) plačajo »ovis st. Georii«, b) plačajo »schilling«. Prvo dajatev odštevajo vse naselbine županije Brode in Žiri ter nekatere iz poljanske, javorske in hotaveljske županije, drugo vse iz koroške ter nekatere iz poljanske, javorske in hotaveljske županije (gl. tabele, str. 49/55 in priloženo karto).86 Že Zahn je opazil to razliko in je domneval, da so hube, ki plačujejo šiling, mogoče na novo ustanovljene.6611 Te domneve nisem mogel spraviti v sklad z razmerami v Selški dolini, ker so tam 1291 vse hube plačevale šiling in vendar je bila Selška* dolina rahlo naseljena v času, ko jo je dobil freisinški škof.67 Natančnejši študij razmer v Poljanski dolini pa vseeno kaže, da Zahnova domneva ne bo brez podlage. Pozornost vzbujata že brodska in koroška županija; starejša brodska plačuje ovco, mlajša koroška šiling. Na zanimiv primer naletimo pri hotaveljski županiji. Naselbine, ki plačujejo ovco, so močno ustaljene; število gruntov je ostalo isto od 1291 pa do 1825. Drugače pri naselbinah s šilingom; že 1291 je bilo tu kar šest opuščenih hub; do 1. 1500 so padle obdelane katastrofalno od 52 na 36, pač pa se je število hub po tem letu skozi stoletja obdržalo nespremenjeno. Iz tega sledi, da so bile naselbine, ki plačujejo šiling, na tleh mlajše kolonizacije; verjetno je bilo to ozemlje kolonizirano malo pred 1291, 85 Ilešič S., Kmetska naselja na vzhodnem Gorenjskem. Geogr. Vest. IX. str. 76. 66 Karti je narisal g. prof. Planina, za kar se mu iskreno zahvaljujem. 66a) Zahn, Die Leistungen der freisingischen Untertanen in Krain am Beginne des 14. Jhs. Mittlg. h. V. Kr., 1861., str. 3. 67 Blaznik, o. c., str. 45. sicer ne moremo razumeti take spremembe v tako kratki dobi; hube, ki so pa krizo prestale, so lahko kljubovale do današnjih dni. Tudi razmere v javorski županiji so značilne. Tu so plačevale le štiri naselbine šiling; dve od teh (Podvrh in Za Prevalom) urbar 1291 naravnost označuje kot novi;68 tretja, Jelovica, je zopet neustaljena; med 1291 in 1500 je število hub padlo od šest na tri. Nasprotno so vse hube popolnoma ustaljene v ostali javorski županiji, kjer pa vendar dobimo 1291 tri nove kmetije; a prav pri teh naletimo na zanimiv primer. Vse hube, ki so 1291 dajale ovco, so morale kasneje v razliko z ostalimi, ki so plačevale le v denarju, odštevati razen denarja tudi žito. Ena od teh novih hub je v Volči, druga v Dolenčicah; obe sta v nasprotju z ostalimi bili oproščeni davka v žitu. Tudi poljanska županija je v skladu z navedenim. Naselbine, ki plačujejo ovco, so bile že 1291 vse ustaljene; razen štirih, ki leže v hribovju na levi strani Sore, so vse v dolini. One s šilingom so vse v hribovju, in sicer razen štirih vse na desni strani. Od teh sta dve kmalu po 1318 propadli, ker ju urbar 1500 ne omenja več; Vinharje, Bačno, Brdo in Zadobje smo pa že prej označili kot mlajše naselbine (str. 18). Edino neskladnost dobimo v ž i r o v s k i županiji, ki plačuje vsa ovco. To je ozemlje, ki je bilo konec 13. stol. naseljen otok sredi gozda. Tu so v dolini naselbine, ki so gotovo izpred 13. stol., kot n. pr. Stara vas (str. 3). Ali iz urbarja 1291/1318 je razvidno, da je več naselbin zrastlo šele v 13. in začetku 14. stol. Med 21 naselbinami, ki jih tu omenja urbar 1291/1318, sta bili dve že 1291 propadli; v eni je padlo do 1. 1500 število hub od tri na eno, kar dokazuje neustaljenost. Log in Sovra sta bila kolonizirana verjetno malo pred 1291 (str. 11/12), a Ravne, Pečnik in Krnice šele v začetku 14. stol.”0 Iz teh primerov je jasno, da je bila tu kolonizacija živahna prav v času urbarja 1291/1318 in da se ne motimo, če sodimo, da so prav kmalu po 1318 zrastla selišča Log (2 hubi), Govejk (2 hubi) in Srnaki (3 hube), ki jih omenja urbar 1500. Kajti Log in Govejk imata razdeljeno polje na zaselški način (str. 21, 22/3), ki ga sicer pri kolonizaciji od 15. stol. dalje na loških freisinških posestvih sploh več ne dobimo; Srnaki so pa sicer v aglomeraciji, a leže na ozemlju, čigar naselitev je bila v ostalem .že v začetku 14. stol. zaključena. Tako je za polovico naselbin te županije iz 13./14. stol. izkazano, da so bile ustanovljene v 13. in v začetku 14. stol.70 In vendar plačuje 1291 vsa županija ovco; je pa z ozirom na ostale dajatve močno približana kmetijam, ki so plačevale šiling (str. 34). A prav ta županija je tudi kasneje v izjemnem položaju. Medtem ko plačujejo 1630 vse ostale županije te vrste razen denarja tudi žito, odrajtuje žirovska le denar (str. 32). V tej županiji se je torej sistem nekoliko pomešal. Iz vsega navedenega vendar sledi, da so v Poljanski dolini — razen v žirovski županiji — hube, ki plačujejo ovco, starejše kot one s šilingom. Freisinški škof je potemtakem prej začel sistematično kolonizirati Poljansko kot Selško dolino. Prvotno je torej bila naseljena vsa dolina do Hotavelj. Istočasno je silil kolonist tudi v hribovje leve strani Sore ob potokih navzgor, kamor ga je vabila 68 Fra II, 36, str. 210. 60 Fra II, 36, str. 197. r0 Zato ni nujno, da je bila Stara vas tako imenovana zaradi velike starosti. prisojna lega. To ozemlje je — razen koroškega na vzhodu — tako kompaktno naselil, da je bilo že v drugi polovici 13. stol. le malo prikladnega prostora za nove naselbine. Od koroške županije pa do Kopačnice je le trinajst selišč iz mlajše dobe. Pač pa je začel tiščati kolonist v drugi polovici 13. stol. proti ozemlju Stare Oslice, kjer se kolonizacija zaenkrat še ni obnesla, kot je razbrati iz propadlih hub (Werchchotaeuel, Cholm, Tobrawe, Ozlitz, str. 9/10). Hribovje na desni strani je bilo dolgo nenaseljeno. To ozemlje so kolonizirali Korošci od 12. do 14. stol. V drugi polovici 13. stol. je bilo naseljeno tudi ozemlje ob važni prometni črti Lučne—Gorenja vas. Tudi kolonizacija žirov-skega otoka je bila končana šele v drugi polovici 13. in v začetku 14. stol. in je dosegla svoj zaključek sredi 14. stol. na jugu v hlevnovrškem ozemlju. Kolonizacijo je vodil na ozemlju koroške županije njen predstojnik (stifterius), sicer pa povsod drugje loški oskrbnik, ki mu je pripadala vsaka deseta na novo ustanovljena huba. Med njimi se je zlasti odlikoval Wernher (1253—1267).71 Tako so imeli njegovi dediči v rokah tri hube na Osovniku, a tri pri Sv. Barbari.72 Kakor je razvidno iz urbarja 1291, se je tedaj škofu posrečilo dobiti nazaj te kmetije z nakupom.73 — Končni uspeh prve kolonizacije, katere težišče je bilo v drugi polovici 13. stol., pa kaže sledeča tabela, ki nam odkriva veliko razliko proti 1. 1160, ko je bilo v vsej Poljanski in Selški dolini komaj 169 kmetij. Javorje. . . . . . . 71 hub Brode . . . 46 „ in 8 neobdelanih Poljane. . . , . . . 94 n m 5 Hotavlje . . . 85 n n 6 ,, Žiri . . , 84 11 n 4 Koroška. . . . 83 n n 11 H 1 e v n i vrh . . . 30% 11 ii 1 493% hub in 24 neobdelanih Na vprašanje, kako se je naseljeval kolonist, ali posamič ali v skupinah, nam daje najboljši odgovor študij katastralnih map. Kot je razvidno iz priložene karte, imamo v Poljanski dolini sledeče tipe zemljiške razdelitve: 1. razdelitev na delce, kjer je parcelacija močno razdrobljena in imajo posamezne kmetije deleže enakomerno razdeljene po vsem polju bodisi v obliki prog, bodisi nepravilnih oblik; 2. navadna zaselška razdelitev, pri kateri so deleži posameznih posestnikov v nepravilnih oblikah neenakomerno razmetani, vendar je pri kmečkem domu največ zemlje; 3. progasto zaselška razdelitev, ki se loči od prejšnje, da imajo parcele vsaj deloma obliko prog; 4. aglomeracija samotnih kmetij, kjer je vsaka kmetija celota zase, vendar kažejo kmetije neko rahlo medsebojno povezanost v tem, da meje s poljem druga na drugo; 5. samotne kmetije, ki so po- 71 Blaznik, o. c., str. 18—20. 72 ... in terminis Chraecnic uersus Pilchgraec. Fra II, 35, str. 299/300. 73 Fra II, 36, str. 214/5. polnoma osamljene brez vsake zveze med seboj. Pri samotnih kmetijah se je vršila kolonizacija le po posameznikih; tudi pri aglomeraciji je možno, da so se naseljevali posamič; lahko so pa kolonizirali zemljo tudi v družbi zlasti tam, kjer dobimo v enotnem polju ene naselbine več skupin poslopij; vsaka skupina se je verjetno istočasno naselila. Pri prvih treh tipih je pa popolnoma jasno, da se je moralo prebivalstvo naseliti istočasno, ker bi se sicer ne pojavljala taka pomešanost parcel. Oglejmo si par primerov, ki to nazorno dokazujejo! Krnic v žirovski županiji urbar 1291 še ne omenja. Pač pa dobimo 1318 notico: Item in der Goriten sunt III hube seruientes ut prime sub anno MCCCXXIIII.74 Ustanovljene so bile torej istočasno, ker bodo istočasno začele plačevati davek. Kat. mapa izkazuje 1825 za to naselbino gručasto obliko z zaselško razdelitvijo polja. Zanimiv primer dobimo v L u č n a h. L. 1291 so bile tam štiri hube, a 1318 pet. Peta huba je bila torej ustanovljena med 1291 in 1318, kar se lepo odraža v zemljiški razdelitvi 1825. Prvotni štirje grunti imajo razdeljeno polje v progasto zaselški obliki; vsakemu pripada 7 do 9 kompleksov; prvi štirje podložniki so torej skupno krčili in se skupno naselili. Nova peta huba je pa samotna kmetija, ki leži vzhodno od prvotnega selišča in je od njega ločena s pašo. Podoben primer srečamo v Ledinah; 1291 je bilo pet, 1318 šest hub. L. 1825 dobimo tu v gruči pet gruntov, ki imajo razdeljeno polje na zaselški način; novi grunt iz 1318 je pa samotna kmetija severozahodno od naselbine. Na zelo poučen primer naletimo v Ravnah v žirovski županiji. Urbar 1291 omenja tu »... sunt due hube culte, nec poterunt institui«.75 Zdi se, da škof ni mogel dobiti novih podložnikov na kmetiji. A že 1318 piše urbar, da sta bili 1315 »instituete ... de nouo due hube in dem Rawn«.76 Obe stari hubi sta bili torej vnovič naseljeni.77 Med 1318 in 1500 so bile pa tu kolonizirane še tri nove hube. Vseh pet hub dobimo v kat. mapi 1825; oba stara grunta imata zemljo razdeljeno na zaselški način; od novih sta pa dva v aglomeraciji in prislonjena na stara grunta, medtem ko je eden na vzhodu selišča kot samotna kmetija. Ker se je število hub pri večini naselbin obdržalo skozi stoletja nespremenjeno, je v veliki meri možno rekonstruirati prvotno stanje; rekonstrukcija je pa seveda nemogoča tam, kjer je število gruntov občutno padlo. 1. Razdelitev na delce. Dolina: Log, Gorenja vas, Sestranska vas. Leva stran: Delnice, Lom, Dol. Brdo, Hlavče njive. 2. Navadna zaselška razdelitev. Dolina: Brode, Poljane, Predmost, Srednja vas, Dol. Dobrava, Gor. Dobrava, Selo, Ledinica, Stara vas, Žiri, Sovra. Leva stran: Gabrovo, Breznica (4 grunti), Volča, Lovsko brdo, Podobeno, Dolenčice, Murave, Javorje, Četena ravan, Za Prevalom, Hotavlje, Gor. Brdo, Malenški vrh, Jazbine, Gor. Ravan, Sp. Ravan, Jelovica, Gor. Žetina, Dol. Žetina, Čabrače, Volaka, Dobeno, Studor, Robidnica, Krnice, Breznica, Korito, Krnice, Ledine, Pečnik, Govejk, Gor. Vrsnik, Dol. Vrsnik, 7« Fra II, 36, str. 197. 75 Fra II, 36, str. 196. ■o Fra II, 36, str. 197. 77 Tu gre tedaj le za dve hubi, ne pa za štiri, kot meni Koblar, o. c., str. 69. Ravne (deloma), Dole (del.). Desna stran: Lajše, Vinharje, Todraž, Za -dobje (le dva grunta, tretji je v aglomeraciji), Prilesje, Lučne (le štirje, peti je samotna kmetija), Goropeke, Log. 3. Progasto zaselška razdelitev. Dolina: Bodovlje, Zminec, Gaberk, Preserje, Trbija, Pogara. Leva stran: Podvrh, Srednje brdo, Ko-pačnica, Lajše, Leskovica. 4., 5. Samotne kmetije in njih aglomeracija. Dolina: Visoko (agl.). Leva stran: Breznica (tri sam. kmet.), Smoldno (a), Suša (a), Hobovše (a), Srnaki (a). Desna stran: Kremenik (a), Brdo (sam.), Bačna (2 a, 2 sam.), Zadobje (deloma a.), Dolge njive (a), Suhi dol (a), Brekovice (a), Martinj vrh (a). Poleg teh spadajo v zadnjo skupino tudi vse kmetije koroške in hlevnovrške županije razen dveh gruntov v Doleh. Ta pregled dokazuje, da se je vršila kolonizacija v dolini — izvzemši kmetije Srnice in mogoče Visokega — izključno v skupinah, ki so se v posameznih seliščih naselile istočasno. Podoben primer dobimo tudi v hribovju na levi strani zahodno od Gabrške gore, enako zahodno od Žirov. Pač pa je na desni strani tak način naseljevanja le izjemen; tu prevladuje tip samotnih kmetij in njih aglomeracij, ki pa segajo na levo stran le preko ozemlja koroške županije. Tu se je torej vršila kolonizacija deloma po posameznikih, deloma po malih skupinah. Potrebno je poudariti, da v Poljanski dolini naseljevanje na zaselški način, ki je bilo do konca 13. stol. najbolj pogosto, že v začetku 14. stol. skoraj popolnoma izgine; novo naseljevanje v tej in še kasnejši dobi se je vršilo razen deloma v Ravnah in Doleh izključno po samotnih kmetijah in njih aglomeracijah. Kakšne narodnosti je pa bil takratni kolonist? Pri tem vprašanju so nam le deloma v pomoč krajevna imen a.77a> Če naletimo v urbarju 1291 na slovensko naselbinsko ime, vidim v njem dokaz, da je bil v taki naselbini doma vsaj pretežno slovenski kolonist, ker sicer ne bi pisal Nemec imena slovenski. V veliki večini dobimo 1291 v Poljanski dolini lepa slovenska imena. Drugače je z nemškimi imeni. V poročilu o moji Kolonizaciji Selške doline vprašuje Gatterer, ne kažejo li nemška urbarialna krajevna imena na nemško kolonizacijo.78 Zavedati se moramo, da je pisal urbar tujec Nemec, ki je često pisal imena po svoje in jih tudi prevajal. Tak primer dobimo n. pr. pri Podblici v Selški dolini. L. 1269 je omenjena v listini kot Waicenstain, kjer imajo Wernherjevi dediči pet hub.79 Urbar 1291 jo imenuje Podwelopetsch.80 V istem urbarju naletimo na ime »Auf dem Sie, quod uulgo dicitur Hals;81 tu piše torej pisec v isti sapi slovensko in prevedeno nemško ime (Sie je sija = vrat82). Podoben primer dobimo v urbarju 1630 v osliški županiji: Schwarczenperg oder Tscherni Verch. Da je pisec urbarjev imena često prevajal, dokazujejo nazivi »In Hard i n f e r i o r i«, »In I n f e r i o r i Seteneraun«, »In S u p e r i o r i Seteneraun« itd.83 Samo nemško urbarialno naselbinsko ime potemtakem še ne dokazuje, da je bil naselnik Nemec. Oporo pri razglabljanju o narodnostnem vprašanju prvotnih kolonistov imamo tudi v ledinskih imenih. A tudi ta niso popolnoma zanesljiva na ozemlju, kjer je bila asimilacija že zgodaj zelo močna — na tleh živahnejše komunikacije oziroma tam, kjer 77a) Pri dvomljivih imenih sem se obrnil za tolmačenje na g. prof. Koštiala, ki se mu za uslugo iskreno zahvaljujem. 7S Gatterer M., Carinthia, 1933, str. 164 sl. 70 Fra II, 35, str. 299/300. 80 Fra II, 36, str. 224. 81 Fra II, 36, str. 192. 82 Pleteršnik, str. 627. 83 Fra II, 36, str. 199, 201. je bil slovenski element v veliki premoči. Vinharje so n. pr. gotovo prvotna nemška naselbina, a danes dobimo tam izrazita slovenska ledinska imena; le ime riglc in mogoče cegolin kažeta na prvotno prebivalstvo. Ozirati se je treba tudi na rodbinska imena. Pa tudi pri teh je težavno, ker so nastajala šele v 15. in 16. stol. — v času, ko se je moglo morebitno z Nemci naseljeno ozemlje že posloveniti. Zanimiv primer dobimo zopet v Vinharjih. L. 1500 so bili tam kmetje Marin, Vikarin (mogoče laški Vicari?), Komalevc, 1560 Oblak, Vikarn, Maček. Prvotno nemška naselbina je po približno tri sto letih brez nemških rodbinskih imen! Večino vzhodnega hribovja so naselili kolonisti s Koroške, kjer je imel freisinški škof mnogo posestva. Zahn meni, da so prišli z Lurnskega polja in zgornje doline Moll.84 Cerkev sv. Primoža in Felicijana na Gabrški gori, ki je spadala v koroško županijo, kaže, da je verjetno vsaj en del Korošcev prišel iz okolice Vrbskega jezera, kjer je imel freisinški škof pri Celovcu sredi 12. stol. svoja posestva.85 Ob Vrbskem jezeru je bil namreč grob sv. Primoža in Felicijana,80 kjer je že v 9. stol. stala cerkev na čast obema svetnikoma.87 Tu je bilo slovensko prebivalstvo ob času preselitve pač v večini. Da so bili naši koroški kolonisti pretežno Slovenci, je razvidno iz njihovih osebnih imen, ki nam jih je ohranil urbar 1291. Slovenskih imen je 33:88 Nedeil, 3 Zwetz (Svetec), 2 Zobodin, 2 Koyker, Martinitz, 2 Malei, 7 Janez,89 2 Walchvn, Jantz, Janše, Lubei, Chuptz, Marše (Marše), Lubtzitzin (Ljubičič), 2 Ztoian,89 Kristan, Gelein89 (Jelen), Marin, Branizla, Prodan. Indiferentnih imen je 39, kot: 11 Martin, 4 Jakob, 2 Andrej, 2 Peter, 2 Štefan itd. Nemških imen je 16: 3 Chunradus, Hadmvt, Wildunch, Walto, 2 Bertoldus, Gerhart, Ortolfus, Lampertus, Hertwich, Heinricus, Wolfel, Oto, Rudolfus. Podobno kot urbarialna naselbinska nemška imena, tudi nemška osebna imena še ne dokazujejo nemške narodnosti. Zakaj v mnogih primerih so slovenski podložniki imeli nemška imena; to dokazujejo razne listine, ki govore izrečno n. pr. o slovenskih pričah, ki imajo nemška imena.9" L. 1500 dobimo na vsem ozemlju koroške županije le dve nemški imeni: Fleyschaker in Kurti; nekaj imen je le krstnih; namesto njih dobimo že 1560 izrazita slovenska rodbinska imena; samo v enem primeru nadomešča prejšnje krstno ime nemško rodbinsko ime: Wachter, ki ga pa dobimo že 1500 v Brodeh. Le imeni Fleyschaker in Kurt nista prišli sem po notranji kolonizaciji, ker ju sicer takrat po ostalem loškem gospostvu ni dobiti. Kažeta torej, da je prav nekaj malega nemškega elementa takrat še bilo med koroškimi kolonisti. Podobno naletimo tudi na hlevnovrških tleh 1500 na štiri nemška rodbinska imena, ki jih sicer takrat ni bilo na poljanskem ozemlju: Flekh v Hlevnem vrhu in Hlevišču, Zankher v Hlevnem vrhu in Zuepoldt v Doleh. — Tudi ledinska imena so v veliki večini slovenska. Vendar je treba poudariti, 84 Zahn, Die Leistungen, str. 1. 85 Fra II, 36, str. 11/2. 86 Gradivo II, str. 248. 87 Scheinigg J., Slovenska osebna imena v starih listinah. Izv. Muz. dr. Kr., III, str. 140. 88 Prim. Scheinijsg, o. c., str. 142—5. 89 To ime dobimo tudi ob Vrbskem jezeru v 12. stol., Fra II, 36, str. 112. 00 Scheinigg, o. c., str. 8/9. da najdemo skoraj preko vsega koroškega ozemlja sporadično nemška imena, tako na levi strani 2 rigl, 2 kogl, 2 špil, šenpajkelc (voda), desno 4 rigl, 3 kogl, reki, na reklcah, reklica, špil, za moštencem, skerovnica, kajtre?, kucl?, pod narigerjem?, cegolin? (voda). Imena nemški grič na Valterskem vrhu ne stav-ljam v to skupino, ker je bil tam dominikalen gozd, od tod ime. Nekaj nemških imen dobimo tudi v sosednjih koroških naselbinah, ki so bile izven koroške županije: rigl, riglc, reki, na lošteh, klovže, 2 kucl?, Štorman?, cegolin?, medtem ko na ozemlju hlevnovrške županije danes ni dobiti nemških ledinskih imen. Nemška ledinska imena še najbolj dokazujejo, da je bilo med sicer slovenskimi koroškimi kolonisti vendar nekaj nemškega elementa. Tudi na ostalem poljanskem ozemlju je bil slovenski živelj takoj od vsega početka v veliki večini. V zbirki ledinskih imen dobimo le nekaj izrazitih nemških besedi. Dolina. Visoko: špil, Gorenja vas: volbene. Leva stran. Lom: klovža. Delnice: pinta, v riglcah, Murave: reki. Gor. Žetina: reki, Čabrače-Logar: kobl, Kopačnica-Topličar: klavža. Desna stran. Prilesje: špil, Suhi dol: v rejgelnah. Žirovski del. Breko vice: za širmom, Ravne: špekl, Log: štuca. Nekaj več dobimo 1500 nemških rodbinskih imen. Dolina. Brode: Wachter, Log: Farstner, Predmost: Schalderman, Pogara: Putz. Leva stran. Lom — trije od petih podložnikov: Cotzyan Nematz, Oswald Nematz, Pettar Nematz, Delnice: Lamprecht Nematz, Javorje: Zewritzer, Murave: Jan-nes Thomase, 1560. Simon sin Thomas Demsser, Podvrh: Gruesl, Gor. Žetina (vsi štirje podložniki): Lamprecht, Drassel, 2 Demsser, Jelovica: Partl Haberly, Dol. Brdo: Gadways, Krnice: Pheyffer, 1560. Jurij sin Zeyritzer. Desna stran. Lučne: Schalmayster. Žirovski del, Selo: Sollniczer, Ledinica: Sollniczer, Dobračeva: Gasser, Streit, Stara vas: Wurtel, Žiri: Futt, Račeva: Verweser. Imeni Zeyritzer in Haberl, ki je izrazito soriško, kažeta, da gre pri njiju le za notranjo kolonizacijo. Pri drugih je možno, da gre za imena kolonistov, ki jih je naselil škof sem naravnost iz svojega nemškega ozemlja; treba je pa poudariti, da so bili to le nemški posamezniki v sicer slovenskem ozemlju, na kar kaže ime Nematz; takega naziva bi v nemški pokrajini ne dobili. Ti posamezniki, ki so bili naseljeni največ v hribovju leve strani Sore, so se v slovenski okolici kmalu poslovenili. Že po 1. 1582 ne dobimo v Poljanski dolini imena Nematz. Par osebnih imen iz 1. 1500, kot Verlann v Suši in Čabračah, mogoče tudi Gusell v Bodovljah, Valterskem vrhu in Gabrški gori, Wradesko v Prilesju in Vikar v Vinharjih ter Kremeniku, kaže, da je bilo že pred 16. stol. na poljanskem ozemlju tudi nekaj romanskega elementa. Socialni položaj poljanskih podložnikov se da deloma razbrati že iz zemljiške odmere. V naslednjem seznamu navajam pod 1. naselbine, ki imajo polje v delcih ali v zaselški razdelitvi. Pri teh je možno iskati povprečen obseg hub v posameznih seliščih. Vendar je bilo mogoče približno rekonstruirati prvotno odmero le v onih naselbinah, kjer se je obdržalo prvotno število gruntov do 19. stol. Zato upoštevam v seznamu le taka selišča. Številka se nanaša samo na polje, ki je bilo že prvotno v zasebnem užitku. Gozd in paša sta bila dolgo skupna; do delitve je prišlo največ šele v 18. stol. Pod 2. upo- števam naselbine s samotnimi kmetijami in njih aglomeracijo. V teh seliščih seveda ni mogoče iskati povprečka, ker so bile hube od vsega početka zaokrožena celota. 1. (.) Dol. Brdo91 ... 6,4 oralov (.) Gabrovo .... 9 ,, (.) Bodovlje .... 9,1 ,, (.) Dolenčice .... 9,1 ,, (.) Javorje............9,2 ,, (.} Breznica .... 9,8 ,, (.) Hlavče njive ... 10 ,, (—) Jazbine..................10 ,, (.) Gor. Brdo .... 10,5 ,, (—) Četena ravan . . . 10,5 ,, (.) Malenški vrh ... 11 ,, (.) Murave.................11,1 ,, (.) Preserje .... 11,3 „ (.) Gorenja vas . . . 11,3 ,, (.) Lom....................11,3 ,, (.) Gaberk.................11,7 ,, (.) Delnice................11,7 ,, (.) Volaka.................11,8 ,, (.) Čabrače................12,7 ,, (.) Zminec.................12,8 ,, {.) Dobje..................13 „ (—) Krnice...................13 ,, (—) Gor. Ravan . . . 13,3 ,, (.) Dol. Žetina .... 13,4 ,, Selo....................13,5 ,, Dol. Vrsnik . . . 13,5 ,, (.) Hotavlje .... 13,5 „ (—) Dobeno............13,7 (.) Srednje brdo . . . 13,8 Gor. Vrsnik . . . 13,9 „ (—) Vinharje .... 14 „ (.) Sestranska vas . . 14,2 ,, (.) Podobeno .... 14,3 „ (—) Robidnica .... 14,5 „ (.) Srednja vas . . . 14,6 ,, (—) Podvrh...................15 ,, (.) Volča..................15 ,, (.) Dol. Dobrava . . . 15,2 ,, (•) Log....................15,4 „ (—) Todraž...................15,5 „ -) Lajše . . . . -) Zadobje . . . . 15,5 „ (.) Brode . . . . 15,6 „ [-) Trbija . . Dobračeva . ■ • 16,4 „ • • 16,4 „ -) Lajše . . . . . 16,5 „ (.) Gor. Žetina . ■ 16,9 „ (.) Gor. Dobrava Žiri . . . Sovra . . Breznica . . 16,9 „ ■ • 17,7 „ ■ • 17,7 „ . . 18 (-) Lučne . . . - 18,4 „ -) Pogara . . Korito . . . . 18,8 „ • . 19 „ , (-) Prilesje . . Goropeke . . . 20 . . 20 (.) Predmost Krnice . . Stara vas . . . 21 . . 21 ■ ■ 21 (.) Leskovica . • • 21,4 „ (.) Kopačnica . . . 22 (-) Studor . . Log . . . Ledine . . Ledinica Govejk . . • • 22 . . 22,5 „ ■ • 22,5 „ . . 26 • ■ 29,5 „ (.) Smoldno 7 — 8,5 „ (■) Breznica 9,5—14 -) Bačna . . Ravne . . 11 —22 12 —27 -) Kremenik . Brekovice . 12,5—16 13 —29 -) Suša . . . 14 —16 (.) Visoko . . 15,5—16,5 „ -) Suhi dol 16 —28 -) Brdo . . . Martinj vrh 17 19 —24 -) Zadobje (agl.) 20 -) Dolge njive Srnaki . . 21 —33 27 —29 Kot je razbrati iz tabele, je obseg kmetij kaj različen, dasi se suče največ kmetij med 10 in 17 orali. Če primerjamo starejše hube, ki plačujejo ovco, z mlajšimi s šilingom, vidimo v splošnem močno razliko. Pod 13 oralov polja ima 21 naselbin, a med temi sta samo dve, ki plačujeta šiling. Na drugi strani je opaziti, da so hube, ki so bile kolonizirane šele v začetku 14. stol., zelo obsežne 91 Znak (.) obsega selišča, ki so plačevala ovco, (—) ona s šilingom. Brez znaka so naselbine žirovske županije. (Log 22,5, Srnaki 27—29, Govejk 29,5 oralov). Starejše hube so torej v glavnem manjše kot mlajše V splošnem gre to pač na račun boljše lege in boljše zemlje, ki so jo prvi kolonisti lahko izbirali. So pa gotovo tudi primeri, kjer so nastale razlike v obsegu kmetij zaradi različnega postopanja do posameznikov. To dokazuje n. pr. velika razlika med Dol. Brdom (6,4) in Predmostom (21), ki je v dolini. Obe naselbini sta bili ustanovljeni verjetno precej istočasno na lepem prostoru, a vendar dobimo tako različno odmero. Posebne razmere dobimo v tej dobi na tleh koroške županije. Tu so 1291 uživali posamezniki zemljo v obsegu —4 hube. Korošci so namreč edini med vsemi loškimi podložniki imeli pravico, deliti hube na dva ali celo štiri dele že 1291 — torej v času, ko je bilo za kolonizacijo še dovolj zemlje na razpolago. Istočasno je pa tudi edino koroški kolonist imel prodajno pravico. Vsak je lahko hubo prodal, komur je hotel, le da je bil kupec zmožen obdelovanja in odplačevanja služnosti gosposki. Ob prodaji je moral dati prodajalec oskrbniku 12 denarjev, kupec pa škofu 10% kupnine, a županu neko manjšo vsoto.92 Posledica teh pravic je bilo na eni strani drobljenje hub, na drugi pa kopičenje kmetij v enih rokah. — Na koroških tleh je bilo razvito tudi zadružno življenje; v šestih primerih sta uživala 1291 po dva podložnika skupaj eno hubo.83 Po stanju 1291 je bila zemlja razdeljena, kot kaže sledeča tabela. podložnikov Obseg zemlje Skupaj 1 4 hube 1 ■ 2A ■ 2% „ 7 • 2 . 14 2 . VA . 3 1 . iyt „ . . . . • VA „ 35 • 1 . 35 2 • % • VA „ 17 ... . • 8H> „ 7 ■ V , . iv* „ 73 podložnikov ima skupaj . 71 A hube Niti polovico podložnikov torej ni uživalo tedaj normalne kmetije. Do 1318 se je število hub povečalo na 83. Prav toliko podložnikov je bilo v tej županiji 1501, ko so imeli zemljo tako razdeljeno. Število podložnikov Obseg zemlje Skupaj 3 ....................1 Vi hube...................3 % hube 43........................1 43 29........................ H 14/2 „ 4....................... %........................3 4....................... lA 1 83 podložnikov ima skupaj . . 65 Vi hube Vrednost vseh hub bi torej znašala 1501 le 65*4 hub nasproti 83 iz 1. 1318. Ker je pa bilo 1501 število podložnikov isto kot 1318, sodim, da v tem raz- 82 Fra II, 36, str. 211. 93 Prim. Dolenc M,, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, str. 141. dobju obseg kulturne zemlje ni padel. Urbar 1501 verjetno ni več registriral tako natančno razlik posameznih kmetij; saj dobimo pri urbarjih od 1560 dalje v naslovih vsake naselbine v koroški županiji sploh le cele hube, medtem ko je v tekstu parkrat omenjeno, da je dozdevna cela huba le slaba, ali da šteje le za pol hube. Zato sem mnenja, da se je položaj iz 1318 v veliki meri obdržal še v naslednjih stoletjih. Za to sodbo govori tudi rekonstrukcija kmetij na podlagi katastralnih map iz 1825. Sicer je tako delo na ozemlju samotnih kmetij težje, ker so morebitna kasnejša krčenja slabše razvidna, vendar je v glavnem razbrati, da variira obseg starih posestev med 10 in 36 orali. Med njimi je petnajst kmetij, ki se po svojem velikem obsegu precej ločijo od ostalih. Te imam za dvojnike. Vsi leže na desni strani Sore (gl. str. 53/4). Na podobne razmere naletimo tudi v hlevnovrški županiji. Tudi tam so uživali posamezniki zemljo najrazličnejšega obsega. podložnikov Obseg zemlje Skupaj 2 4 hube 1 . VA IX „ 20 • 1 . 20 2 . % „ .... ■ VA „ 5 . . lA • 2'A „ 6 ■ 'A ■ 1A „ 36 podložnikov ima skupaj . 30% hube A tudi tu so omenjali urbarji od 1560 dalje le cele hube, ki so pa bile v resnici najrazličnejšega obsega, kot je razvidno iz kat. mape, po kateri so merili tamkajšnji stari grunti od 13 do 82 oralov. Posestva so torej na hlevno-vrških mlajših tleh dosti obsežnejša kot na starejših v koroški županiji. Socialna stopnja poljanskih kolonistov se da pa najbolj razbrati iz obveznosti nasproti zemljiškemu gospodu in njegovim uslužbencem. Urbar iz 1. 1291 nam nudi tudi v tem oziru dragocene podatke. Že prej (str. 19) smo omenili, da loči ta urbar poljanske koloniste glede na dajatve v dve skupini. Prva skupina, ki obsega vso brodsko in žirovsko županijo ter del poljanske, hotaveljske in javorske, plačuje ovco, druga, pod katero spada vse koroško ozemlje ter del poljanske, hotaveljske in javorske županije, pa odšteva šiling. Ni pa to edina razlika v dajatvah med obema tipoma, kot kaže naslednja tabela.04 A. B. 1. Ovis sancti Georii.......................20 den. Schilling 35 den. 2. Pro steura vini...........................8 ,, .... 8 „ (Korošci nič) 3. Harreht...................................6 ,, . ... 6 ,, 4. Frumentum............................. le deloma 5. Poklon......................................3,, odpade 6. Dajatev za božič..........................14 ,, 7. Dajatev ob škofovem bivanju na loških isto (Korošci nič) tleh................................. odpade 8. Steura.................................. 20 ,, .... 20 den. 9. Jaitreht ................................................. odpade 10. Sterbochsen............................. isto 11. Dajatev oskrbniku ob priliki sodstva . podobno 1. Podložniki prve skupine (A) morajo dati škofu na dan sv. Jurija ovco z jagnjetom; lahko pa plačajo po 20 starih denarjev, če ne zmorejo one dajatve, kar pa morata potrditi pod prisego župan in gozdar. Podložniki druge skupine (B) plačajo na ta dan po 35 starih oz. 30 novih denarjev. 2. Za praznik sv. Jakoba oddaja vsak v A »pro steura vini« enega prašička; če ga nima, se lahko odkupi z 8 starimi (7 novimi) denarji. Podobno obveznost — dva podložnika dasta skupaj enega prašička v vrednosti 14 denarjev, oz. vsak 7 novih denarjev — dobimo tudi pri B. Zato sodim, da odgovarja ta dajatev oni »pro steura vini«. Koroška županija tega ne plača. 3. Za praznik sv. Mihaela so odštevali dajatev »pro harreht«, ki je bila verjetno odkupnina za tlačansko delo trenja lanu.95 Ta dajatev je omenjena pri vseh županijah A in B, razen pri hotaveljski; vendar so jo očividno tudi tam odštevali, saj so prav pri hotaveljski županiji zapiski zelo površni; omenjena ni niti dajatev »sterbochsen«, ki jo sicer dobimo takrat povsod po Poljanski in Selški dolini. Splošno so dajali »pro harreht« po 6 starih (5 novih) denarjev; le v javorski županiji, kjer je izrečno poudarjeno, da pritiče ta dajatev oskrbniku (officialis), dajejo po dve meri (mez) ovsa, tri stare denarje, tri povesme lanu, dve pogači s prigrizkom, a po sedem podložnikov skupaj oddaja eno mero ječmena. 4. O sv. Mihaelu oddaja A žito po letini in cenitvi uradnikov, če je bil škof za sv. Jurija v Loki ali ne; le pri žirovski županiji ta dajatev ni omenjena. — B plačuje žito le, če je bil škof za sv. Jurija v Loki. Korošci odštevajo le rž in oves, ne pa pšenice. 5. Vsako tretje leto odštevajo podložniki A o sv. Juriju poklon. Po dva kmeta morata dati ovco, ali skupno 16 denarjev, če ovce ne zmoreta. S temi ovcami obnavljajo ali urejajo na novo sirnice (planšarske kmetije — swaige). B poklona ne plačuje. 6. Za božič da vsak podložnik A po enega prašiča, oziroma 14 starih (12 novih) denarjev. B je brez te dajatve. 7. Kadar pride škof v loško gospostvo, morajo vsi podložniki prispevati meso za kuhinjo; le pri Korošcih ta dajatev ni omenjena. 8. Vsi — verjetno tudi Korošci — plačujejo steuro, ki je znašala okoli 20 denarjev.06 9. Jaitreht97 plačujejo med sv. Martinom in božičem v različni višini: podložniki brodske županije po tri mere ovsa, osem pogač s prigrizkom; poljanske po štiri mere ovsa, šest hlebov s prigrizkom; oni iz hotaveljske in javorske po dve meri ovsa ter pet pogač. V dolini plačajo torej na splošno več. Pač pa je pri žirovski županiji izrečno omenjeno, da te dajatve ne odšteva; isto velja tudi za skupino B. 95 Hauptmann, Die Freileute. Carinthia, 100, str. 28. — Prim. Blaznik, o. c. str. 63, 65. 96 Blaznik, o. c., str. 65. 97 Zahn meni, da je to prispevek za pašo svinj, Leistungen, str. 3. 10. Ob podložnikovi smrti je bilo treba dati najboljšega vola in prašička (sterbochsen) — dajatev, ki je značilna za nesvobodnike. Če vdova ne ostane na kmetiji, se premičnina razdeli na tri dele ne glede na dediče. En del pripade škofu, drugi vdovi, a tretji del porabijo za molitev v zveličanje pokojnikove duše. Le koroški podložnik že v 13. stol. lahko svobodno prodaja posestva; ostali podložniki so to pravico uživali gotovo šele proti koncu 15. stoletja.08 11. Trikrat na leto — ob sv. Juriju, sv. Mihaelu in svečnici — so se vršile pojezde; ob tej priliki je prišel oskrbnik sodit v vsako županijo — razen koroško, ki jo je obiskal le enkrat letno. Prehrano so morali oskrbeti njemu in spremstvu župani in podložniki. V vseh županijah je bil župan vsakokrat dolžan dati po en sodček vina, hkrati pa dodati vse potrebno za kosilo in večerjo, v kolikor ni pobral v ta namen od kmetov. Ti so morali dajati vsakikrat po eno mero ovsa za živino (v poljanski županiji A za sv. Mihaela in svečnico po dva kmeta skupaj eno mero, a v hotaveljski B županiji prvič po dva, drugič in tretjič po štirje eno mero) in po en hleb kruha, podložniki v žirovski županiji tudi prigrizek. Razen tega so morali odšteti o sv. Juriju in sv. Mihaelu piščancev in jajc — oni iz B tudi kozličkov — kolikor so jih potrebovali za prehrano, a o svečnici po možnosti vsak eno pišče; kar je ostalo, je pripadalo oskrbniku. Le pri Korošcih je stvar drugačna. Ker je tam o manjših deliktih razsojal domači župan, je prišel oskrbnik tja samo enkrat na leto. Tedaj mu je moral dati župan sodček vina, a kmetje po eno mero ovsa, eno mero rži, en hleb in eno pišče ali prigrizek. Vendar daje sicer vsak oskrbniku o veliki noči po 30 jajc, a jeseni po dve stegni, županu pa po eno rebrce, ki ga pa lahko odkupijo z denarjem. Poleg teh dajatev je še nekaj izrednih, med katere spada odštevanje svinjskih stegen. V posameznih letih so namreč na veliko pasli svinje v škofovih gozdovih.09 Tja so gonili tudi svinje iz drugih gospostev. Tujci so enako kot meščani plačevali od vsake svinje škofu en denar ali eno mero ovsa, za majhne samo polovico.100 Ostali so dajali od vsake zaklane živali po eno stegno. Iz naselbin A je dobil od teh vsako tretje škof, ostale oskrbnik kot jaitreht (poljanska županija forstreht); iz naselbin B pripadajo vsa stegna škofu, le v koroški županiji dajejo redno vsako leto po dve stegni oskrbniku. Kdor je imel mlin, je odšteval poleg ostalih dajatev o sv. Štefanu še šest hlebov s prigrizkom ali pa tri denarje;101 te dajatve niso bili oproščeni ne gozdarji, ne župani.102 Poseben položaj so uživale sirnice (planinske kmetije, swaige), ki so bile oproščene nekaterih dajatev. Odštevati so morale letno po dve sto sirov; vsak sir je moral biti vreden najmanj tri obole. Če izjavita škofova ocenjevalca sirov, da je bila živina jalova, plača sirnica mesto zadnjih sto sirov deset denarjev manj kot eno marko. Razen tega so sirnice odštevale tudi harreht in 88 Prim. Blaznik, o. c., str. 45/6. 09 Ta navada je bila tu gotovo še ohranjena v 17. stol. (Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 297, Nr. 415.) 100 Fra II, 36, str. 190/1. 101 Fra II, 36, str. 192. 102 Fra II, 36, str. 216. / Dajatve Župa- žirovska a) hotaveljska b) 1. Steur a 80—90 B105 . a 22—40 B a 32 B , . . Sbaigelt . . a 32 G . . a 32 B a 32 B . . . j pšenica St. Jacobsschilling a 42 B 1 rž .... ( oves 2. Županov račun. St. Michaels harrecht .... a 10 B .... a 10B . . . Vogtrecht skupaj 92 B skupaj 96 B St. Jorgenrecht . . .... a 24 B .... a 32 B . . Accidencia skupaj dvakrat a 1 m 68 B . skupaj 27 B Czinstrayd Steura vini a 10 B .... a 10 B Stewr porcorum Martini . . . a 17 B ... a 33 B . . . Plochphenig skupaj 92 B skupaj 42 B Pojezda prva skupaj 1 m 24 B skupaj 1 m druga skupaj 1 m 24 B skupaj 1/2 m tretja skupaj 1 m 24 B skupaj 1j0 m Pro officio skupaj 2 m 15 B skupaj 1 m In festo st. Georii skupaj 3 jagnjičke skupaj 49 piščancev 3 jajca 4 jagnjičke Pro scapulis Skupen znesek županovega računa a 80 B in 1 pete- lina ter oves . . a 21 B a 76 B . . . ob poklonu a 90 B in 1 pete- lina ter oves . . a 86 B . . steuro. Bile so dolžne dajati meso ob škofovem bivanju v Loki ter voziti vino z Dolenjskega ali od drugod, če je bilo potrebno.103 — Zadnje tri služnosti — harreht, steuro in vožnjo so poleg jaitrehta zadevale tudi kmetije, ki so gojile čebele;104 tudi te kmetije so bile torej nekaj na boljšem kot ostale. 103 Fra II, 36, str. 189/90, 207. 104 Fra II, 36, str. 207/8. leta 1501. nija a) poljanska b) a) javorska b) brodska koroška hlevnovrška a 20 50 13 a 22-50 13 a 22-52 B a 22-52 B a 10-50 B a 30-100 B a 30-100 B a 32 13 a 32 13 a 32 B . a 32 B a 32 B . a 10B . a 16 B (pšenica I pšenica ( pšenica tudi a 42 13 j rž . . . a 42 B rž . . . rž . . . a 42 B | oves | oves | oves prispevao a 10 B . a 10 B . a 10 B a 9‘/J i 9 B . a 10 B skupaj 92 B skupaj 68 B skupaj 32 B skupaj x/2 m skupaj 29 B a 33 B a 12 B a 24 B . skupaj 1 m 10 B skupaj 1/n m 32 B skupaj75 B skupaj 1 m 60 B lalmera rži lalmera rži | » ovsa » ovsa (ali 32 oz.40 B:106 !ali 32 oz, 18 Aloa a 10 B . a 10 B . a 9 1/2 B . a 18 B a 15 B a 18 B . skupaj 92 B skupaj 80 B skupaj 80 B skupaj 1/2 m 60 B skupaj skupaj 3/2 m 2 B 1l2 m 2 B skupaj 80 B skupaj 1/2 m 60 B skupaj skupaj 1/2 m 2 B 1/2 m 2 B skupaj 80 B skupaj 1/2 m 60 B skupaj skupaj 1/2 m 2 B V, m 2 B skupaj 80 B skupaj 2 m skupaj skupaj Im 3 V* m tudi prispevajo . . . skupaj 29 piščancev skupaj 49 3 jagnjičke piščancev 4 jagnjičke skupaj 1 m a 73 B . a 74 B a 80 B . a 91 B™7 . a 93 fi107 a 21 B a 20 B . a 83 B a 82 B a 90 B in a 99 B a 101 B 1 petelina Kot je razvidno je bilo možno skoraj vse obveznosti plačati v denarju. Cs primerjamo dajatve navadnih kmetij med seboj, dobimo splošno tri raz- 10r’ 160 šilingov (13) je ena marka šilingov (ra), Kos Fr. Zgodovinski pobirki iz loškega okraja. Izv. Muz. dr. Kr., II, str. 25. 106 Ko je poklon, plačajo po 40 0. 107 V tej vsoti je vštetih tudi 42 13, ki so jih plačevali kot »St. Jacobs schilling«. Glasnik 3 lične skupine. 1. Podložniki v naselbinah A — razen ž i r o v s k e županije — plačujejo poleg služnosti v naturi še v novcu po 71 denarjev. 2. V drugi skupini je ozemlje pod B razen koroške županije. Ti podložniki plačujejo po 69 denarjev, ne odštevajo jaitrehta, a tudi dajatev v žitu je zelo lahka. Sem prištevam tudi žirovsko županijo, dasi plačuje ovco, a je oproščena jaitrehta; tudi dajatve žita urbar v tej županiji ne omenja — menda ne pomotoma; zakaj v urbarju 1630 se še kaže vedno razlika med obema tipoma A in B v tem, da mora tip A odštevati žito, tip B pa ne; žirovska županija tudi tedaj žita ni oddajala. 3. Koroška županija plačuje le 61 denarjev, je sicer deležna istih ugodnosti kot druga skupina, a ji razen tega tudi ni treba prispevati mesa za kuhinjo ob škofovem prihodu. Iz vsega lahko sklepamo, da je zemljiški gospod favoriziral kolonizacijo 13. in 14. stoletja (str. 16/21). Zadovoljen je bil, da je na nenaseljena tla dobil koloniste; zato je tam z dajatvami nekoliko popustil. Na podobne razlike naletimo tudi v urbarju iz 1. 1501. Dajatve so se tedaj delile v dve skupini: 1. dajatve, ki so jih odštevali direktno zemljiškemu gospodu, 2. dajatve v županov račun; iz urbarja 1630 je razbrati, da je moral župan večino tega denarja odplačati zemljiškemu gospodu; izjema je bil le koroški župan, ki je lahko obdržal kakih 40 odstotkov. Kakor je razvidno iz tabele imamo tudi 1501 opraviti s tremi vrstami plačnikov. 1. Prva skupina odgovarja ozemlju, ki je 1291 plačevalo ovco. Pri tej je treba poudariti, da je 1501 odrajtovala kot »St. Jacobs schilling« žito (pšenico, rž, oves); enako še 1630, le da je mesto žita mogla plačati denar. Največ dajatev plačujejo ti podložniki v županov račun — vsako leto redno 73—80 13, a vsako tretje leto, ko je poklon, 82—90 B. Žirovska županija izkazuje tudi 1501 prehoden značaj; tamkajšnji podložniki namreč ne plačujejo »St. Jacobs schilling«; je pa zato pri njih »steur« večji kot kjerkoli drugje, ako upoštevam, da gre visok steur v koroški in hlevnovrški županiji na račun dvojnih hub; tudi za pojezde plača žirovska županija več kot druge. 2. Druga skupina obsega ostalo ozemlje razen koroške in hlevnovrške županije. Te kmetije odrajtujejo kot »St. Jacobs schilling« po 42 B, so pa brez dajatve v žitu. Ne plačujejo nič »St. Jorgenrecht«, nič v »steura vini«, nič »steura porcorum Martini«; obenem tega ozemlja tudi ne zadene poklon vsako tretje leto. V županov račun dajejo letno komaj 20—21 B. Razlika med obema skupinama se kaže v višini dajatev tudi 1630; prva plačuje takrat 7,5—12 goldinarjev, a druga komaj 5—6,5 goldinarjev. 3. V tretjo skupino spadata koroška in hlevnovrška županija. V razliko z ostalimi kmetijami, ki plačujejo v »sbaigelt« po 32 B, odštevajo tamkajšnje hube le po 10 oz. 16 B; če huba ni cela, plačuje le ustrezni del. V županov račun plačujejo sicer 91 oz. 93 B — vsako tretje leto 99 oz. 101 B, vendar je v to vsoto zaračunana dajatev »St. Jacobs schilling«. Posebna dajatev je »czinstraid« (rž in oves), kar so pa že 1501 lahko odplačali v denarju. Dajatev za pojezde v hlevnovrški županiji ni omenjena. Povezanost med obema županijama se kaže tudi kasneje v tem, da so morali po urbarju 1630 hlevnovrški podložniki plačevati koroškemu županu letno po 16 krajcarjev (str. 18). Pač pa so dajatve pri s i r n i c a h enake brez ozira na to, kje leže. V županov račun plačujejo 13—21 B, petelina, pogačo in oves, zemljiškemu gospodu direktno pa 1 marko 40 B. Dajatev je torej večja kot pri ostalih kmetijah. Zato so često prepisovali sirnico od revnih kmetij na bogatejše, vendar vedno tako, da je pripadala enakemu tipu kmetij — bodisi kmetiji, ki odšteva žito, bodisi taki, ki plačuje v denarju. Razen teh služnosti dobimo 1500 pri poljanskih podložnikih še nekaj drugih obveznosti. O veliki noči so dajali jajca. kaščarju Županije: Žiri Poljane.................. Javorje.................. Brode ................... Koroška in hlevnovrška županija nista dajali nič. pisarju mojstru-posodniku 103 .. . . 40 . . . . 40 100 .. . . 25 . . . . 25 100 .. . . 32 . . . . 25 100 .. . . 28 . . . . 25 100 .. . . 25 . . . . 25 Kot »s c h r e y b e r s o 1 d« so morali prispevati vsi kmetje po dve kokoši in štiri denarje, župani pa ob pojezdah po dve kokoši in dve pogači; le koroška in hlevnovrška županija nista nič odštevali. Vsak kmet je moral odštevati kot »m oyster sold« eno skledo ovsa, eno povesmo lanu ter 16 povesmov prediva, župani po dve kokoši ter ob pojezdah še po dve pogači. Pri koroški in hlevnovrški županiji je izrečno omenjeno, da te dajatve ne odštevajo. Razen tega so podložniki iz žirovske, hotaveljske, poljanske in javorske županije prispevali pleča, od katerih je odpadlo 10% na lovskega mojstra, 4% na pisarja; ostala pleča sta si delila zemljiški gospod (-/s) in kaščar (‘/3). Brodska, koroška in hlevnovrška županija te dajatve niso poznale. Kadar je prišel novi škof prvič v Loko, so morali vsi podložniki prispevati meso za kuho; le županiji koroška in hlevnovrška zopet pri tej dajatvi nista omenjeni. Koroško in hlevnovrško ozemlje je bilo torej glede na te dajatve v izjemnem položaju.108 Večjo enotnost pa kaže poljansko ozemlje pri vprašanju desetine, o kateri nas najbolje pouči urbar iz 1. 1630. Iz tega je razvidno, da je tedaj pobiralo loško gospostvo samo manjši del desetine; tako je pri starih hubah le v brodski županiji večina desetine odpadla na Loko, v koroški nekako polovica, a v ostalih komaj tretjina. Druga desetina je pripadala deloma zasebnikom, deloma ženskemu samostanu v Loki, a največ idrijskemu gospostvu. Loško gospostvo si je v tem oziru skušalo popraviti položaj pri novo koloniziranem ozemlju. Tako je pripadala Loki vsa desetina osliške županije in vseh rovt hlevnovrškega ozemlja. V poljanski županiji je dobivalo loško gospostvo od starih rovt le polovico, a od novih vso desetino. V nekaterih primerih se kaže razlika celo pri eni in isti kmetiji; desetina stare obdelane zemlje pripada drugam, a desetino novih lazov pobira loško gospostvo. Svojo desetino je tedaj dajalo gospostvo v zakup posameznikom, tako n, pr. osliško v 1. 1630 za znesek 384 gld. in dve koži plemenite kune. Desetina je bila v primeri z ostalimi dajatvami zelo občutna. Oproščeni so je bili le redki posamezniki, tako lus Prim. podobne razmere v soriškem ozemlju v Selški dolini, Blaznik, o. c., str. 61/70. n. pr. Topličar v Kopačnici zaradi zdravilnih toplic, ki so bile na njegovi kmetiji, in sosednji kajžar, ki je Topličarju pomagal in sprejemal ljudi, ki so se prišli kopat. Desetino so odštevali deloma v denarju, deloma v žitu, nekateri hobovški kajžarji celo v žebljih. Gruntarska desetina je dosegla večinoma vrednost štirih goldinarjev, kajžarska nekako dveh, kar je pri novih kolonistih 16. in 17. stol., ki so jim šele z izboljševanjem kmetij večali davke, znatno presegalo višino vseh ostalih dajatev. Ce ne upoštevamo tlake in manjših služnosti cerkvi, se je 1630 vrednost dajatev, ki so jo morali grunti letno odštevati, gibala nekako od 9 do 16 goldinarjev — v času, ko so bili vredni ca 300 do 1000 goldinarjev. Seveda je bil poljanski kolonist že od vsega početka dolžen delati zemljiškemu gospodu tlako ,109 vendar je točna razporeditev razvidna šele iz urbarja 1501 in 1630. Tudi tlaka ni bila enakomerno porazdeljena. Po urbarju iz 1501 so bile najbolj prizadete žirovska, hotaveljska, poljanska in javorska županija; te podložnike je namreč vezala najtežja tlaka, prevažanje vina, dasi so dobili za to nekaj odškodnine.110 Na žirovsko županijo je odpadlo 28, na hotaveljsko 18, poljansko 25, a javorsko 13 voženj. Vino so vozili z Dolenjskega, pa tudi Trsta in Vipave111 škofu v Freising; po ena vožnja iz vsake teh županij je pa pripadala županu, gozdarju, pisarju in mojstru na loškem gospostvu. Razen tega so bili dolžni tamkajšnji podložniki sekati les, kolikor ga je rabila gospoščina za apnenice, pomagati so morali pri zidavi na gradovih in jezovih, pri mlinih ter čistiti mestne jarke. Podložniki v brodski županiji so bili dolžni voziti les za oskrbnika in kaščarja, preklje za vrt na gradu in ob stolpu ter vršiti tlako pri gradovih. Kmetje hlevnovrške županije so morali plačevati za tesanje po tri 6, za enega konja po en 13 in po en penez za dve lati. Korošci so bili dolžni sekati za gradove in mline, les požagati in ga prepeljati do Žovšč oziroma Trate pri Škofji Loki, a tesan les po potrebi spraviti na Stari grad. Če je pa postavila gospoščina pri gradu popolnoma novo stavbo, je moral škof povrniti za vso pomoč dve tretjini stroškov. Še bolj natančno so označene razlike v urbarju 1630. Iz njega je razvidno, da so bili popolnoma oproščeni vsake tlake vsi tudi najnižji škofovi uslužbenci (n. pr. tičarji v Račevi, Martinj vrhu, Sovri, Sušju, Podlesju). Enako so bili prosti robote podložniki na sirnicah, gostilnah in vidmih; le dolžnost prevažanja vina je tudi te zadevala, a so se lahko odkupili z letno dajatvijo 40 krajcarjev. Pač pa so bili vidmarji (štirje: iz Žirov, Poljan, Gorenje vasi in Četene ravni) dolžni preskrbeti za škofijsko kaščo v Poljanah potreben les, slamo za streho in vršiti tam ročno delo; vendar je moral tesarje zemljiški gospod plačati. V ostalem se je omejeno število podložnikov lahko rešilo tlake tako, da so se posamezniki pogodili z županom, gozdarjem ali deželnim sodnikom za neko vsoto (okrog 1 gld.); ta pravica je bila namreč uvrščena med stalne dohodke teh funkcionarjev. Tudi kajžarji so hodili na tlako, ki pa zanje enako kot za rovtarje še ni bila točno urejena; zato so vsi plačevali manjšo 109 Blaznik, o. c., str. 67/8. 110 Blaznik, o. c., str. 66. 111 Kos Fr., Doneski, str. 89, 95, 163. vsoto (12 do 18 krajcarjev) kot robotnino. V ostalem je bila tedaj tlaka razporejena kot kaže sledeča tabela. a) Prevažanje vina b) Ročno delo na gradovih, mlinih in apnenicah c) Skrb za drva žirovska žirovska žirovska hotaveljska hotaveljska hotaveljska Županije; poljanska poljanska poljanska javorska javorska javorska hlevnovrška hlevnovrška osliška osliška brodska koroška ad a) Podložniki hlevnovrške županije poudarjajo, da delajo to tlako le iz dobre volje z 2—3 konji, a loško gospostvo je zahtevalo 5 konj. Zato so se podložniki pritožili pri deželni gosposki.112 ad c) Korošci so sekali drevje v dveh dominikalnih gozdovih v koroški županiji in ga spravljali do ravnine. Sicer so pa sekali les dvakrat na leto podložniki žirovske, javorske in osliške županije v Žirovskem vrhu; debla so raz-sekavali hotaveljski kajžarji in poljanski kmetje; les so spravljali tri do petkrat na dan do vode žirovski, hotaveljski in poljanski podložniki. Najtežje delo — kot poudarja urbar — je zadevalo brodske podložnike, ki so morali v vsakem letnem času plaviti drva tako iz Poljanske kot iz Selške doline. Razen tega so morali voziti v Loko gradbeni les podložniki koroške in brodske županije iz domačega ozemlja, a podložniki javorske županije iz Luše v Selški dolini. Žirovski podložniki so morali tudi popravljati pota in ceste, kadar jih je razdrla voda, vzdrževati tri mostove, oskrbovati loški grad z deščicami iz Žirov-skega vrha ter trebiti graščinske travnike; zadnja dolžnost je zadevala tudi osliške tlačane. Iz vsega je razvidno, da so bili koroški in hlevnovrški podložniki tudi glede na tlako tako 1501 kot 1630 na boljšem kot ostali kolonisti v Poljanski dolini. Vendar so se prav v času našega urbarja 1630 že vršili poskusi, temeljito reformirati robotno vprašanje; tega dela se je z vso vnemo lotil škofov diplomat Puecher, ki ni izbiral sredstev za dosego svojega načrta. Šestkrat se je mudil v ta namen na loških tleh.1’3 Skušal je povečati škofove dohodke z uvedbo nove pristave, kjer bi delali loški podložniki tlako, — oziroma z novim davkom — robotnino.11’ Končno se je odločil zemljiški gospod za robotnino. Zaradi odpora podložnikov je prišlo do dolge pravde, ki se je končala šele 1652, ko je Puecher dosegel vse s podkupovanjem kranjskega deželnega glavarja ter vlade in tajnega sveta v Gradcu. Odslej so morali plačevati kmetje letno povprečno 112 Prim. Kos Fr., Loško gospostvo 1. 1630. Izv. Muz. dr. Kr., VII, str. 123. 113 Striedinger I., Hans Georg Puecher (Freiherr von Puech) ein freisinger Diplomat des 17. Jahrhd. XII. Sammelblatt d. hist. Ver. Freising, 1920, str. 7. 114 Striedinger, o. c., str. 19/20. Blaznik, o. c., str. 69. 4 goldinarje robotnine, a poleg tega opravljati še en dan pravo roboto.115 5 tem je bilo poljansko ozemlje glede na tlako izenačeno. FUŽINARSTVO Vedno lepši vsestranski razmah škofovega gospodarstva v Poljanski dolini je pa v 16. stoletju hipoma začela ogrožati velika nevarnost — fužinarstvo. Sicer je imel freisinški škof na loškem ozemlju vse rudarske pravice po privilegiju iz 1. 1277 v svojih rokah, a recepcija rimskega prava v začetku 16. stol. se na take pravice ni ozirala. Odslej naj pripade deželnemu knezu vse rudno bogastvo, a z njim tudi gozdovi, ki so bili nujno potrebni fuži-narstvu.116 Fužinarstvo, ki ga je dotlej škof podpiral v Selški dolini,117 je bilo odslej zanj nesreča, katere se je treba obvarovati. A navzlic škofovi opreznosti se je ta nevarnost kmalu pojavila tudi v Poljanski dolini, kjer ne naletimo na fužinarstvo v času, ko je bil še škof gospodar tudi nad rudarstvom. Malo pred 1. 1549 se je začelo razvijati fužinarstvo v Hobovšah (današnje Fužine). Iz tega leta je namreč ohranjen zagovor loškega žitničarja Sigesdorfa, iz katerega je razvidno, da so zgradili nekateri meščani novo fužino in dve hiši med Poljanami in Žirmi ob potoku Hobovščici v bližini Sore poleg deželne ceste. Brez njegove vednosti so začeli v sosedstvu pustošiti gozdove; s tem delajo škodo sosednjim loškim podložnikom, pa tudi gospoščini, ker je bilo od tam lahko plaviti les v Loko; razen tega uničujejo tudi divjačino in ribe. Napravljene škode ne bo odtehtalo pet renskih goldinarjev, ki jih bo prejemalo od fužinarjev loško gospostvo.118 Nova fužina, ki je že od vsega početka naletela na odpor loške gosposke, je torej zrastla na meji naseljenega in nenaseljenega ozemlja; fužinarji so pač hoteli izkoristiti sosednje močne gozdove. Podjetje je bilo v rokah družbe loških meščanov, ki so si izrabo med seboj porazdelili. Na vsakih osem tednov so prišli vsi na vrsto. L. 1560 je bilo šest gospodarjev; 1563 le še pet, med katerimi je imel skoraj polovico tednov loški meščan Jakob Heinricher. Po Miillnerju so izdelovali žeblje iz rude, ki so jo dobivali iz Nove Oslice.1'9 L. 1565 je huda povodenj razdrla podjetje,120 ki je bilo pa že 1568 zopet obnovljeno ter je imelo 1588 pet gospodarjev.121 Podjetje je omenjeno v vseh urbarjih do 1688, vendar je razvidno, da je bil tekst enostavno prepisan iz urbarja v urbar. Obrat je že davno prej propadel. Saj piše 1689 Valvasor, da je prišlo do poloma pred nekako šestdesetimi ali še več leti; takrat so namreč dobili podjetje v roke upniki fužinarja Carniona; zaradi njihove neizkušenosti je vse skupaj kmalu propadlo.122 Gotovo je le, da je bilo podjetje še 1616 v obratu; zakaj takrat so bile Hobovše še v seznamu volilcev 115 Striedinger, o. c., str. 26/7. Blaznik, o. c., str. 69. 1111 Blaznik, o. c., str. 79/81. 117 Blaznik, o. c., str. 70/9. 118 Miinchen, Metropolitanarchiv: Heck. Frsg. 142, str. 320. 110 Miillner, o. c., str. 531, 636. 120 Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 296. 121 Miillner, o. c., str. 150/1, 636. 122 Valvasor, III, C16. — Miillner, o. c., str. 638. višjega rudarskega sodnika.123 — Spomin na to podjetje je še danes v imenu Fužine za naselbino, ki se je razvila na onem mestu v dobi fužinarstva. Iz katastralne mape je razvidno, da je naselbina izključno nepoljedelska ustanova. L. 1825 je štela petnajst kajžarjev, ki so imeli poslopja deloma skupaj ob izlivu Hobovščice v Soro, deloma malo od tod navzgor. Zemlje so imeli največ do štiri orale; polje posameznikov sicer ni močno izpremešano, vendar kaže, da se prebivalstvo ni naseljevalo posamič. Ti posestniki so pač potomci starih fužinarskih delavcev. Skoraj istočasno je zrastla nova fužina tudi v žirovskem koncu — v Brekovicah. Kot prva posestnika novo zgrajene fužine se omenjata 1550 loški meščan Jakob Heinricher (isti kot v Hobovšah) in Jurij Piwagkh. Pri fužini je bila tudi kovačija, žaga in dve novi kajži. Škofu je bilo treba plačevati od fužine po tri marke, a od ostalih objektov po 12 6 letnega davka.124 Že od vsega početka je prišlo do sporov med fužinarji in loškim gospostvom zaradi nerednega plačevanja davkov ter zaradi izsekavanja gozdov.125 Ponovno (1557, 1560) se je loško gospostvo pritožilo na cesarja, da delajo fužinarji z uničevanjem gozdov škodo podložnikom in gospostvu; obenem ga prosi, naj pošlje sem komisarje, ki naj napravijo red.126 Pritožbe menda niso dosti zalegle; pomagala je bolj narava, ki je tudi to fužino razdrla. A kmalu jo je obnovil Jakob Heinricher,126 ki se omenja kot edini gospodar te fužine od 1560 do 1579.127 L. 1581 obrata ne dobimo več v fužinskem seznamu.128 Pač je še nekaj časa delala brescianska peč; tu sta namreč podjetnika Gnecco še 1587 topila železno rudo, ki sta jo dovažala iz hribovja v neposredni bližini; raztopino sta pošiljala v svojo vipavsko fužino Hubelj v nadaljnjo obdelavo. Ali zaradi prezadolženosti so jima upniki blago zaplenili.128 Tako je tudi ta peč nehala delati; že 1595 je brekoviška fužina označena kot propadla.130 Mlajšega postanka je — upoštevajoč le freisinško dobo — fužinarstvo nad Hotavljami ob potoku Volaščici. Izgleda, da je razvoj fužinarstva na tem ozemlju narekovala obilica železne rude. Izpod Srednjega brda so namreč že 1614 spravljali železno rudo na selško stran v fužino Farjev potok.131 Iz 1637 je ohranjena listina, po kateri je razvidno, da je nameraval tedaj tu napraviti fužino ljubljanski meščan Cornion.132 Škof svetuje oskrbniku previdnost, ker se freisinška škofija glede gozdov ne more popolnoma podvreči zahtevam rudarskega reda. Fužinarji naj bodo loški podložniki, od katerih si je treba predvsem zagotoviti davke, a hkrati pred njimi zavarovati freisinške gozdove.133 Dovolienje je bilo kmalu nato izdano, zakaj že 1642 dobimo v urbarju notico, 123 Miillner, o. c., str. 637. 124 Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 296, str. 12. 125 Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 42. 126 Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 296. 127 Miillner, o. c., str. 476. 128 Miillner, o. c., str. 640. 129 Miillner, o. c., str. 621, 624, 641. 13» Miillner, o. c., str. 720. 131 Miillner, o. c., str. 647. 132 Kos Fr., Doneski, str. 98. 133 Kos Fr., Doneski, str. 100. ki govori o tej fužini. Cornionovo podjetje je bilo precej veliko; sestajalo je iz dveh brescianskih peči, ene cajnarice (priprava za izdelovanje železnih paličic); poleg tega je bila kovačija, kjer so izdelovali žeblje, trgovina, mlin, žaga ter tri delavske hišice. Za vsak objekt so plačevali zemljiškemu gospodu poseben davek v skupni vrednosti 13 goldinarjev. Za les, ki so ga sekali v Blegašu, so odštevali 18 gld. Podjetje je propadlo za višjega rudarskega sodnika Rosettija, ki je služboval 1658—1667.134 Vendar so pa tu rudo kasneje (na primer 1772) še kopali in jo dobavljali Železnikom,135 kar se je po tradiciji vršilo še pred sto leti. — Obilica rude in gradišče v neposredni bližini, o katerem pravi tradicija, da je imela tam svoj grad sv. Hema, da slutiti, da je bilo v tej okolici razvito rudarstvo že v predslovenski dobi (str. 2). Malo časa je bila v obratu tudi fužina ob potoku Brebovščici pod Lučnami. L. 1609 je namreč dovolil nadvojvoda Ferdinand Gašparju Oblaku postaviti na tem mestu fužino, proti čemur je loški glavar protestiral. L. 1612 je bil lastnik fužine Coronino.136 Drugih vesti o tej fužini ni. Verjetno je podjetje prav kmalu propadlo, dasi je bila okolica tako bogata železne rude, da so jo od tu spravljali v Železnike še v drugi polovici 19. stol.136 Fužinarstvo torej v Poljanski dolini ni pognalo preveč globokih korenin, a vendar dovolj, da je ogrožalo posest zemljiškega gospoda. Zaradi recepcije rimskega prava je grozilo, da se izmaknejo izpod oblasti zemljiškega gospoda ne samo fužinarske naselbine, marveč tudi vsi obsežni gozdovi v zahodni polovici Poljanske doline, ki so bili ob pojavljanju prvih fužin še popolnoma nenaseljeni. Nesrečo je bilo treba preprečiti in s tem v zvezi se je začela druga velika doba intenzivne kolonizacije, ki je dosegla svoj višek na koncu 16. stoletja. DOBA DRUGE KOLONIZACIJE Urbarja 1500 in 1501 dokazujeta, da je bilo tedaj ozemlje Poljanske doline naseljeno domala v takem obsegu kot 1. 1318. Iz urbarialnega gradiva druge polovice 16. stoletja je pa razvidno, da se je nekako sredi 16. stol. začelo veliko kolonizatorično delo, ki je imelo svoje izhodišče v severozahodnem delu Poljanske doline — na ozemlju, ki je spadalo tedaj pod hotaveljsko županijo. Hotaveljska županija, v kateri je zrastlo samo 1. 1555 število rovtarjev novincev od 25 na 38,137 je postala preobširna. Zato se je zahodni del do 1560 upravno osamosvojil z na novo ustanovljeno osliško županijo. Na prvo sled nove kolonizacije v hotaveljski županiji naletimo že 1500, ko omenja urbar pod imenom Jesertschitzi eno hubo in tri rovte. L. 1560 je bila huba označena pod naslovom Jesertschitsch, a vsi trije rovti so bili zabeleženi šele na koncu županije pod istim imenom. Stara huba je istovetna s kmetijo Jezerc (str. 10). Novi rovti ne morejo biti daleč proč. Z enim je gotovo istoveten bližnji grunt Jezeršek, kar dokazuje ime; ostala rovta pa 134 Miillner, o. c., str. 168, 162, 169. 135 Miillner, o. c., str. 205. is« Miillner, o. c., str. 644. 137 Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 296. ustrezata zelo verjetno sosednjima gruntoma Presker in Škrbina. Vsi trije grunti so namreč v aglomeraciji; vendar so se prvotni kolonisti naselili posamič, kajti 1500 so odštevali zelo različne vsote (42, 24, 2013). — Sicer pa najbolje po-nazoruje potek druge kolonizacije v tej županiji sledeča tabela. 1500 malo pred 1560—1588139 1588—1621 1621—1630 Vseh 1 grunt138 . . 3 3 — — 6 'A grunta . — 3 1 — 4 Yi grunta . — 15 15 1 31 kajža . — 30 30 19 79 3 + 51 + 46 + 20 120 Pri redkih primerih je možno nove koloniste točno lokalizirati. Tako se je že 1560 pojavilo dvoje rovt v Kladju, kjer je bilo 1291 še devet hub, a 1500 le še tri obdelane in tri neobdelane (str. 9). Istega leta dobimo tudi nove rovte na Kranjskem brdu, kjer sta bili 1291 le dve zapuščeni kmetiji (str. 11). Ozemlje, ki je bilo ob prvi kolonizaciji preslabo, je ob drugem zaletu v 16. stol. zadovoljevalo. Do 1560 je zrastel Topličarjev grunt v Kopačnici, a do 1588 nekateri rovti tik starih naselbin (Robidnice, Volake, Hobovš, Suše). Tudi kajže, ki so na novo zrastle do 1588, bomo v splošnem dodelili pač starim naselbinam. Malo je namreč verjetno, da bi se tako mala posestva razvila v tej dobi na ozemlju, ki je bilo dotlej popolnoma nenaseljeno, a na katerem so zrastla po 1588 močnejša rovtarska posestva. Sicer je pa marsikatera kajža pripadala fužini; saj dobimo pri nekaterih dajatev v žebljih. Prirastek prve dobe (do 1588) je torej v večji meri staviti prav v neposredno bližino starih naselbin. Do močnejše kolonizacije dotlej popolnoma nenaseljenega ozemlja je prišlo v dobi 1588—1630. Od 1588 do 1621 dobimo 46 novincev, od katerih je bilo več kot *A pravih rovtarjev. Med 1621 in 1630 se je na novo naselilo 20 kolonistov, ki so bili sicer 1630 še skoro vsi na kajžarski stopnji, vendar so se posestveca iz leta v leto izboljševala in dobila kasneje značaj celega ali delnega grunta. Po 1630 dobimo v urbarjih le še tri novince. — Kolonizacija dotlej neposeljenega hotaveljskega ozemlja je torej dosegla svoj višek proti koncu 16. in v začetku 17. stol. V tej dobi je zrastla večina kmetij obširne Stare Oslice. V okrog 1560 ustanovljeni o s 1 i š k i županiji je zastavil kolonist sekiro za oskrbnika Leonharda pl. Sigesdorfa,14" ki je oskrboval loško gospostvo najmanj v letih 1553—1570.M1 V tej županiji dobimo posamezna naselbinska imena, katerih lokalizacija je pa precej otežkočena. Ker je bila osliška županija sredi 16. stol. v nastajanju, so kmetije v takratnih urbarjih zaznamovane brez pravega reda. Tako so n. pr. omenjeni pod naslovom Hobovše (Chodwulsch) tudi rovti 138 Razvrstitev sem izvršil pri tabelah na podlagi setve po urbarju iz 1630. Razlikovanje je v glavnem točno, ker označuje urbar pri nekaterih rovtih, kolikemu delu hube odgovarjajo. Pod 5 mer (halben) setve imajo kajže, 5—10 mer — 'A grunta, 10—20 mer — ]A grunta, nad 20 mer — 1 grunt. 130 Do 1588 so vpisovali vse novince tako v Poljanski kot v Selški dolini naravnost v urbar, od takrat dalje pa v poseben rovtarski seznam (Neugereutler Register). 1411 Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 296. 141 Kos Fr., Zgodovinski pobirki, str. 7. iz na novo kolonizirane Davče, ki je zelo daleč od Hobovš.142 Orientacija je tem težja, ker ni bilo na tem na novo naseljenem ozemlju cerkev; zato seveda tudi nimamo označene v urbarju 1630 pri kolektivnih imenih njih pripadnosti k posameznim cerkvam. Razen tega je danes večji del ozemlja pod Italijo, zaradi česar je delo na terenu onemogočeno. Vendar skušajmo lokalizirati posamezne rovte sledeč urbarju 1630. Lanischach — 6 kmetij. Iz mejnega popisa te županije (1630) je razvidno, da sta bili tedaj daleč narazen dve imeni Lanišče; eno je bilo južno od Škofja, kjer je danes kolektivno naselbinsko ime Podlanišče, drugo blizu Jazen. Naše urbarialno ime je istovetno s prvim, kar dokazuje zlasti notica na koncu osliške županije 1630; piše namreč, da imata tolminski naselbini Planina in Čep-lez, ki ležita jugozahodno od Škofja, na loškem ozemlju lepe senožeti, ki segajo skoraj do loških podložnikov Lucije Peternelj iz Novin, Gregorja Dolenca — ta ima eno kmetijo v Žirovskem brdu, a drugo v »Hobovšah« — in Matevža Podobnika, ki je omenjen pod imenom Lanišče. Lanischach je torej Podlanišče. To lokalizacijo podpira tudi kat. mapa 1825, ki zaznamuje na tem ozemlju sedem posestev, ki ustrezajo obsegu starih rovt; te razmere se domala strinjajo z urba-rialnimi noticami. — Malo naprej omenja urbar, da imajo prebivalci tolminske naselbine Jazne senožeti na gori Lanišče. To je pač drugo Lanišče, za katero izkazuje tudi kat. mapa 1825 senožeti, ki so v rokah posestnikov iz Jazen. O s z 1 i c z - 8 kmetij | k MersslimVuercho — 6 kmetij j Urbar 1560 omenja pod imenom Osslitzi 13 posestev, a že tedaj je pri enem od teh pripisano ime »Merslimburchi«. Od 1568 dalje je zadnjih šest kmetij pod samostojnim naslovom Marsliwurch. Mrzli vrh leži takoj južno od Nove Oslice poleg drugega Lanišča, ki je del urbarialnega Mrzlega vrha, kot je razvidno iz kat. mape, kjer je označen najlepši grunt z imenom Mrzli vrh; ta kmetija je vsekakor istovetna z ono, ki o nji piše urbar 1630 pod naslovom Mrzli vrh, da je najboljša huba v vsej županiji. Osslitzi iz 1560 ustreza torej ozemlju Nova Oslica, Mrzli vrh in Lanišče; na tem teritoriju je bilo 1825 14 posestev, kar se lepo sklada z urbarialnimi zapiski. Nouinach — 3 kmetije (1560 : 2) — Novine. Sernouskim Werdi — 6 kmetij (1644 Scherouskhim Werdi). Kos Fr, ne ve, kam s tem imenom.143 Koblar ugiba, če ni mogoče istovetno s Srednjim brdom.144 L. 1560 je bilo v urbarju pod tem imenom 10 kmetij, vendar so kmalu štiri odpadle, ker niso ležale v tej celoti; ena je iz Lanišča, dve iz ozemlja, ki je bilo 1563 oz. 1569 pripisano pod žirovsko županijo — torej sta ležali nekje blizu meje obeh županij. Za ostalih šest vendar predpostavljam, da so ležale v enotnem kompleksu. Ker sta imela dva podložnika pod tem imenom 1630 svojo pašo že na tolminski strani, moramo iskati te kmetije na tolminski meji. V takem položaju je ozemlje Podpleče, kjer je bilo 1825 pet gruntov; dva od teh sta samotni kmetiji prav na tolminski meji; pri enem od obeh je vpisano 142 Prim. Blaznik, o. c., str. 85. 143 Kos Fr., Doneski, str. 15. 144 Koblar, o. c., str. 76. domače ime Saruskimwerdam (= Žirovsko brdo). V Podpleču so bili 1825 trije posestniki Primožiči, a v 17. stol. dobimo v tem poglavju to ime dvakrat (1610—1714, 1644—1714), kar tudi govori za pravilnost naše lokalizacije. Hudowolsh. Pod tem imenom je bilo 1630 označenih 32 posestev. A že iz urbarja 1560 je razvidno, da so bile tedaj mišljene pod tem imenom vse kmetije v tej županiji, v kolikor jih nisem že doslej omenil. Tudi ostali urbarji dokazujejo, da ni govora o kaki sistematični razvrstitvi kmetij pod tem imenom. Razen Hobovš samih spada sem gotovo tudi Tičje brdo. Med številnimi rovtarji dobimo namreč v Lomeh ime Pšenica z rovtom, ki ga je užival 1709 Mossikh; 1825 pa naletimo v Tičjem brdu na posestnika Meška, po domače Lom. Tudi zadnji med »hobovškimi« rovtarji 1630 Hans Mraulle je iz Tičjega brda, ker je po popisu sodne meje 1630 imel Hans Mraulle rovt južno od Robidnice, kar se ujema s položajem Tičjega brda. — Gotovo se pa ne motimo, če iščemo pod tem naslovom tudi lepe številne rovte iz Podjelovega brda. Na Presznikh — 6 kmetij (1688 Na Petschi). Razvrstitev kmetij pod tem imenom kaže na enako neurejenost. Urbar 1630 piše pri zadnjem kmetu, da so ga prepisali v žirovsko županijo; moral je torej biti nekje na južni strani osliške županije. A v urbarju 1568 dobimo notico, da ima Jakob Erseen iz »Na-presenikh« svoj rovt tam kot Juri Selenitz in Thoni Lambschnikher; po urbarju 1560 je imel T. Lambschnikher rovt »zu Wurchosslitzi«. »Wurchosslitzi« je iskati še nad Hobovšami, kakor je razvidno iz istega urbarja. Menim, da je mišljena pri tem imenu Oslica kot celotna županija sodeč po mejnem zapisku iz 1630: »Der Gerichts Confin aus Alsszer (= Davča) Ambt heryber in die O s z 1 i c z geht von Schvvarczenperg oder Tscherni Verch herab«. Osliška županija je torej obsegala še poljanski del Davče, bila prekinjena po hotaveljski županiji pri Robidnici in se zopet nadaljevala pri Tičjem brdu. V skladu s tem je možno staviti ime »Na Presznikh«, ki ga Koblar ne ve lokalizirati,145 vsaj v glavnem v poljansko Davčo, ki leži prav na vrhu osliške županije. Lokalizacijo bi bilo treba še preizkusiti z ledinskimi imeni, kar je pa nemogoče zaradi državne meje. Razvoj kolonizacije je razviden iz sledeče tabele. 1560 1570 1630 rovt kajža rovt kajža rovt (1 gr V2 gr Vs gr) k. Podlanišče . . 5 5 — 6 ( 4 2 I Nova Oslica , Mrzli vrh 1 . . . 13 13 — 14 (H 3 ) — Lanišče Novine . . . 2 2 — 3 ( 3 —■ ) — Podpleče . . 6 — 6 6 ( 3 3 ) — Hobovše Podjelovo brdo Tičje brdo 28 — 36 37 (17 19 1) 1 Davča-poljanska Sovodenj . . — — — — 1 ( 1 — ) — Brez lokalizacije . 1 — 3 4 (— — 4) 20 54 + 1 62 + 3 71 (39 + 27 + 5) + 21 Kolonizacija, ki se je začela sredi 16. stol. (str. 41), je bila torej v nekaterih delih zaključena že okrog 1560, drugod okrog 1570. Od 1570 do 1630 je bilo kultiviranih komaj devet novih rovtov, a še ti so večinoma iz let, ki so blizu 1570, — Kajžarji so se v nekoliko večji meri začeli razvijati šele po 1570. Do 1588 jih je bilo devet. Pač pa je bilo vseh dvanajst novincev med 1588 in 1630 kajžar-skega značaja. Njih nasledniki so kajžarski značaj tudi obdržali, kar dokazuje rekonstrukcija na podlagi kat. map iz 1825. Iz tega sledi, da na osliških tleh že 1588 ni bilo več prostora za prave rovtarje in da je bila takrat tu prava kolonizacija že zaključena. Če vzamemo hotaveljsko in osliško županijo kot celoto, vidimo, da se je prvi le rahli kolonizacijski sunek sicer pojavil v hotaveljski županiji, da je pa glavna kolonizacija v dotlej popolnoma nenaseljenem ozemlju potekala v smeri od zahoda proti vzhodu. Istočasno je pa opaziti močno kolonizacijsko gibanje tudi v ž i r o v s k i županiji, kot vidimo iz priložene tabele. 1500 po 1500— 1588 1588—1630 Vseh 1 grunt — 15 2 17 X> grunta . — 24 27 51 Va grunta — 13 24 37 kajža 6146 44 38 88 6 + 96 + 91 193 Od kajž iz 1. 1500 je staviti z gotovostjo dve v Žiri, a eno v Novo vas; ostale verjetno niso daleč od tega ozemlj a, kjer je bilo že takrat središče naj- močnejše poseljenosti. Število novincev je zrastlo do 1560 na 53, a do 1588 kar 1500-1588 1 grunt Yi grunta 'A grunta kajža Rupe nad Selom . ... 1 4 1 Blizu Kladja — 1 — Blizu Kranjskega brda 1 1 — Koprivnik — — 1 Gradišče ... — 1 — Javorjev dol 7 4 — Mrzli vrh . — 1 1 Selo — — — 2 Ledinica — — — 1 Dobračeva — — 2 Stara vas — 1 2 2 Žiri — — — 3 Žirovnica—Log 1 1 — Ideršek—Čuden vrh . . . — 1 1 1 Nova vas—Račeva 3 — 3 2 Žirovski vrh ... ... — 1 1 — Brez lokalizacije 2 8 3 37 15 f 24 + 13 50 146 Kajžarji se torej omenjajo pod imenom Vndersass na loškem ozemlju že v urbarju 1500. Dolenc M., Pravna zgodovina, str. 223, je zasledil ta pojem na slovenskem ozemlju šele v začetku 17. stol. v arhivalijah blejskega gospostva. na 102. Lokalizirati se dajo le deloma, dasi dobimo starejše rovtarje v urbarju 1630 razdeljene pod posamezna naselbinska imena; iz ostalih urbarjev je namreč razvidno, da so nekateri rovti daleč proč in nimajo nikake skupnosti z onimi imeni. V tej županiji je vladala do 1577 v upravnem oziru velika zmešnjava. Nove koloniste v severnem delu so vpisovali večinoma kar pod na novo ustanovljeno osliško, deloma tudi hotaveljsko županijo; šele kasneje so jih prepisali pod Žiri. Iz tega lahko sklepamo, da je bila kolonizacija v severnem delu v glavnem le nadaljevanje osliške. Izmed 52 rovt, ki so zrastli do 1588, jih je možno 24 z gotovostjo lokalizirati v precej strnjeno ozemlje na severni strani županije. Deloma je bilo to ozemlje nekoč že naseljeno, a kasneje opuščeno (Rupe, Kladje, Kranjsko brdo, str. 9, 11). A največ novih rovt je v severozahodnem delu — v Koprivniku, Gradišču, Mrzlem vrhu in Javorjevem dolu, ki je obsegal takrat tudi Jarčjo dolino. Deloma so tiščali v tej dobi tudi na ozemlje Žirovnica-Log ter Ideršek-Čuden vrh — torej na nenaseljena tla med žirovsko in hlevnovrško županijo. Obenem pa že naletimo na gibanje na vzhodni strani županije — proti Račevi in Žirovskemu vrhu; vendar ta smer v tej dobi še ni bila preveč upoštevana. Ce bi vse nelokalizirane rovte (13) prisodili Žirovskemu vrhu, bi jih bilo tedaj tam komaj 15, kar ni v nobenem pravem razmerju s položajem 1825, ko je bilo v žirovskem delu Žirovskega vrha 40 posestev z značajem 'A—1 grunta. Žirovski vrh je bil torej v glavnem koloniziran po 1. 1588. Iz vsega je razvidno, da moramo zelo verjetno staviti nelokalizirane rovte v glavnem v severni del županije. Nič manj živahna pa ni bila kolonizacija v žirovski županiji v dobi 1588 do 1630. Saj naletimo do 1621 na 61 novincev, katerih število je zrastlo do 1630 na 91. Med njimi prevladujejo rovtarji z Va do 'A grunta. Le redke od njih je možno lokalizirati. Vendar je razvidno, da dobimo še vedno posamezne novince v severozahodnem kotu (Lanišče, Jarčja dolina). A iz pripisov in zgoraj navedenega je jasno, da je šel močnejši tok v tej dobi proti vzhodu — proti Račevi in Žirovskemu vrhu. Okrog 1630 je bila druga kolonizacija tudi v tej županiji na splošno končana; urbarji izkazujejo do 1714 le še štiri novince. Ne dosti manjše gibanje se je vršilo v sosednji poljanski županiji, kjer so zapisovali novince v razliko z ostalimi prav do 1604 naravnost v urbar, a šele nato v posebne registre. Kolonizacijo prikazuje sledeča tabela. 1500 po 1500- -1604 1604—1621 1621—1630 Vseh 1 grunt . . — 3 3 1 7 'A grunta . . . — 5 8 1 14 % grunta . . . — 8 2 2 12 kajža . 3 68 29 23 123 3 + 84 4- 42 II r- OJ + 156 Le redke od teh je možno lokalizirati. Sicer je pa v tej županiji zadeva bolj preprosta. Kajžarji do 1604 so pač tudi tu v glavnem omejeni na starejše naselbine. Za nove rovtarje je bilo pa prostora samo v enotnem ozemlju Žirovskega vrha (Sv. Antona in Sv. Urbana) in Brebovnice. Novinci so bili do 1604 večinoma kajžarji; le majhen odstotek odpade na rovtarje, ki jih je treba iskati na dotlej nenaseljenem ozemlju. V kratkem razdobju 1604—1621 dobimo kar 42 novincev, od katerih je bilo 13 rovtarjev. Iz tega je razvidno, da moramo iskati težišče rovtarske kolonizacije na koncu 16. in v začetku 17. stol. Saj se je vršilo tudi v letih 1621 do 1630 močno naseljevanje, ki je pa preblizu času, v katerem je nastal glavni urbar; zaradi tega so takratni novinci omenjeni večinoma kot kajžarji, pa so se kasneje verjetno mnogi kmalu dvignili na rovtarsko stopnjo. Tudi ti so v glavnem tiščali v Žirovski vrh, kar sledi iz pripisa pri zadnjih štirih novincih. Žirovski vrh s poljanske strani in Brebovnica sta bila torej v splošnem kolonizirana proti koncu 16. in v začetku 17. stol. — v času, ko je silil proti istemu ozemlju tudi kolonist iz žirovske smeri. Skrajni jugozahodni del na novo koloniziranega ozemlja je segal v hlev-n o v r š k o županijo. Tamkajšnje novince, ki so se naselili do 1588, omenjajo urbarji pod kolektivnim naselbinskim imenom Choyniwurch 1560 (Couniverch: 1630). Koblar meni, da je to Konjski vrh, ki ni imel 1880 nobene hiše in ki naj leži na jugozahodni strani županije.147 Iz urbarja 1630 je razvidno, da leži »am Seyracher perg« neka kmetija, pri kateri je bilo 1570 izrečno omenjeno, da je v Konjskem vrhu. Da moramo iskati to ime pri Žirovskem vrhu, sklepamo tudi iz urbarja 1569, po katerem sta si bila soseda v Konjskem vrhu kmeta Jesenko in Homolec, ki je imel rovt ob pograjski meji. Ime Konjski vrh dobimo še danes na vzhodni strani Račeve. Iz vsega torej vidimo, da je urbarialni Konjski vrh današnji Lavrovec ob meji loškega gospostva. Seveda je možno, da je treba nekatere rovte, ki so omenjeni v urbarjih pod tem kolektivnim imenom, iskati tudi po ostalem ozemlju te županije. Izven Lavrovca so se naselili v splošnem novinci po 1588. — Število in značaj novih kolonistov je razviden iz tabele. 1500 malo pred 1560—1588 1588—1630 Vseh 1 grunt . — 1 2 3 '4 grunta . . . — 6 1 7 Ya grunta . . . — 6 5 11 kajža . . . . 1 2 4 7 1 15 4 12 28 V vzhodnih treh županijah — javorski, koroški in brodski — se je moglo rovtarstvo le malenkostno razmahniti. Kajti na tem ozemlju ni ostalo po prvi kolonizaciji večjih nenaseljenih vrzeli; za nove laze torej ni bilo dosti prostora. Tako dobimo v javorski županiji do 1630 komaj deset rovt; štiri je možno lokalizirati na tla pri Za Prevalom in ob Blegašu; kolonizirali so torej ponovno ozemlje, kjer so svoj čas stare hube propadle (str. 6). V vsej koroški županiji naletimo do 1714 le na devet rovtarjev, ki so bili raztreseni preko vsega ozemlja. B r o d s k a županija, ki je bila omejena večinoma na dolino, je imela prostora komaj za šest novih rovt. Sledeča tabela kaže zanimivo razliko med vzhodnim (A) in zahodnim (B) ozemljem Poljanske doline glede na obseg prve (I) in druge (II) kolonizacije po stanju 1. 1500 oziroma 1630. Županija I II A) Javorška .... 65.....................10 Koroška...................83..................... 9 Brodska...................43..................... 6 191 25 B) Poljanska .... 93.....................33 Hotaveljska ... 72.....................41 Osliška....................—.....................71 Žirovska..................88....................105 Hlevnovrška ... 36.....................21 289 271 Razmerje med starimi gruntarji in novimi pravimi rovtarji je torej pod A 191 : 25, a pod B kar 289 : 271. Druga kolonizacija, ki je zajela Poljansko dolino po dvestoletnem odmoru, potemtakem ni v zahodnem delu po obsegu dosti zaostajala za prvo. Na vprašanje, od kod je prišel novi kolonist, nam pomagajo odgovoriti osebna imena. Pri tem je važno, ali je ime novinca ob njegovem pojavu novo, nenavadno, ali ga pa dobimo na našem ozemlju že prej zaznamovanega. Težava pri osebnih imenih je v tem, da so bili še 1500 zelo mnogi podložniki v urbarju označeni samo s krstnim imenom. Zato še na podlagi urbarja 1560 ne moremo z gotovostjo kontrolirati, ali je kolonist z novim imenom v resnici tujec ali domačin. Po 1. 1560 je delo lažje. Imena novih kolonistov — izvzemši osliško in žirovsko županijo — dokazujejo, da so bili novinci v veliki večini domačini iz rodne županije ali vsaj iz najbližje okolice. Redka so tuja imena, kot Stresik, Tašic, Leben (hotav. žup.), Štibel, Lunger, Weber, Sporer, Čik, Mahovne (poljan, ž.), Krivec, Martinšek (hlevnovrška ž.). A še v teh tujcih moramo v veliki meri iskati podložnike iz ostalih delov loškega gospostva. Drugače v osliški županiji. Ime Nova Oslica sicer kaže, da je kraj poimenoval kolonist, ki je bil doma iz Stare Oslice.148 Podobno tudi Hobovše, ki jih dobimo v hotaveljski in osliški županiji. Enako je iz osebnih imen (Avsenik, Terkovic, Razvozda itd.) sklepati, da so bili pri osliški kolonizaciji soudeleženi prebivalci hotaveljske županije. Vendar je bil večji pritisk s Tolminskega. Podložnikov obeh gospostev namreč ni ločila stroga meja. Saj so že v prejšnjih stoletjih pasli Tolminci na tleh loškega gospostva (str. 5). Iz urbarjev je razvidno, da so imeli Tolminci v 16. stol. na raznih krajih osliške županije svoje senožeti, enako loški podložniki na tolminski strani (1560, 1563, 1630); značilno je ime Škofje, kjer je bil velik kompleks senožeti, ki so jih uživali podložniki oglejskega patriarha iz tolminske naselbine Planine. V Javorjevem dolu v žirovski županiji dobimo pri novem rovtu 1630 celo primer, da stoji gospodarsko poslopje na loškem, a hiša na tolminskem ozemlju. Da so tiščali Tolminci na loška tla, dokazuje dejstvo, da je moral loški oskrbnik 1561 nastopiti zoper nje, ker so le preveč pustošili gozdove.1,0 Pri raznih novincih urbar naravnost 14s Prim. Melik A., Slovenija I, str. 346. 1,9 Landshut, Staatsarchiv, Rep. 53, Fasc. 296. pove, da so s Tolminskega. Razen tega izdajajo Tolmince tudi osebna imena, kot Sedej, Podobnik, Mravlja, Peternelj itd. Tako lahko razumemo farno razdelitev iz 1. 1630, ko je bilo 41 podložnikov osliške županije podrejenih cerkljanski fari, medtem ko so ostali spadali pod poljansko. Ko je šlo 1752 za to, da zgrade v Novi Oslici cerkev, je bilo že vnaprej rečeno, da bo podružnična cerkev cerkljanske fare.150 Sicer se pa še danes zaveda prebivalstvo, od kod je prišlo; prebivalci Stare Oslice imajo namreč svoje sosede v Novi Oslici za Tolmince. Tudi novinci žirovske županije so prišli v veliki meri s tujega ozemlja. Med njimi dobimo celo vrsto tujih osebnih imen, kot Liker, Kolinic, Pervina, Nadišovic, Sedej, Sekničič, Merlak, Šorn, Jež, Gruden, Kobav, Pavlin, Lemba, Schagl, Consort, Kušič, Križe, Goličič, Prebelic, Kosmač, Sava, Gerbec, Koporc. Brez dvoma so mnogi od teh Tolminci, predvsem oni, ki so se naseljevali na ozemlju ob tolminski meji. Kolonizacija se je v tej dobi vršila le po posameznikih. To sledi že iz načina pripisov teh novincev v urbarje. Isto pa dokazuje tudi zemljiška razdelitev; na vsem tem obsežnem ozemlju dobimo namreč izključno le samotne kmetije in njih aglomeracije. Rovti so bili že od vsega početka najrazličnejšega obsega. Kasneje so jih številni rovtarji čedalje bolj širili; mnogi rovti so bili že sredi 17. stol. vredni toliko kot grunti ali pa celo več.151 Večina rovt je imelo po kat. mapi 1825 od 15 do 25 oralov polja; niso pa redki taki s 40 orali, v Stari Oslici dobimo celo rovt z 51 orali polja. Pri drugi kolonizaciji je bilo treba premagati mnoge težave. Ozirati se je bilo treba na stare koloniste, ki so se često upravičeno pritoževali, da silijo novi rovtarji v njih skupno zemljo. V spornih primerih se je posebna komisija prepričala o pravem položaju na tistem mestu. Glavna borba se je pa bila s fužinarji, zoper katere je bila kolonizacija naperjena. Pravdo s fužinarji je rešil škof sebi v prid. Ob koncu druge kolonizacije okrog 1. 1630 je bila vsa Poljanska dolina trdno v rokah zemljiškega gospoda. Naseljeno je bilo vse ozemlje; za novince z večjim posestvom odslej tu ni bilo več prostora. RAZVOJ KAJŽARSTVA Že iz pre šnjega poglavja je razvidno, da se je vzporedno s pravim rov-tarstvom razvijalo na dotlej nenaseljenem ozemlju iudi kajžarstvo, ki je pa zajelo istočasno tudi naselbine prve kolonizacije. Razmah kajžarstva v posameznih naselbinah naj pokažejo sledeče tabele, pri katerih jemljem za osnovo urbarialno razvrstitev naselbin v županije. Žal je lokalizacija kajžarjev 16. in 17. sto etja močno otežkočena, ker so kajžatji omenjeni v urbarjih v celoti na koncu posameznih županij, ne pa po naselbinah. Zato je moralo ostati mnogo kajžarjev brez lokalizacije. 150 Kos Fr., Doneski, str. 295. 151 Kos Fr., Doneski, str. 245. 1) Ž u p a n i j a J a v o r j e i* 1313 1500 1630 1825 153 grunt-kajža 1 g- , ’/2 g. V* g. k. i g I1/, g.|> /s g. 1 k‘ A) 30) 154 Volča .... 5 5 — 5 — — 6 4 — 2 10 31) Podobeno . 3 3 — 3 -— — 1 3 — ■— 4 32) Lom 5 5 — 5 — — — 5 — — 11 33) Dobeno .... 2 2 — 2 — — — 1 — — — 35) Dolenčice . 7 7 — 7 — — 1 6 2 — 5 42) Dol. Žetina ) 4 — 4 — 2 6 4 1 2 4 41) Gor. Žetina j ' O 4 4 — — 1 5 — 3 4 36) Murave .... 3 3 _ 3 — — 1 3 — — 5 37) Javorje .... 13 13 — 13 — — 4 6 4 3 10 34) Delnice .... 6 6 — 6 — — 2 4 2 1 6 Vseh 52 52 — 52 — 2 22 41 + 9 + 11 + 59 B) 43) 44) Domačejk ) Jelovica J ' ' 6 1) 3 - 3 — 1 — 3 1 1 1 40) Podvrh .... 3 3 — 3 — — 3 3 — 2 2 38) Četena ravan 4 4 — 4 — — 1 4 — — 4 39) Za Prevalom 6 5) 3 - 3 — 1 — 3 — 1 1 Vseh 19 6) 13 — 13 — 2 4 13 1 4 8 A) 52 52 52 2 22 41 9 11 59 B) 19 6) 1 3 _ 13 2 4 13 1 4 8 Brez lokalizacije . — — — — 3 3 8 — — — — Vseh 71 6)65 — 65 + 3 + 7 + 34 54 -j-10 + 15 + 67 152 V javorski, poljanski in hotaveljski županiji so pod A naselbine, ki so 1291 plačevale ovco, a pod B one s šilingom. Pod C so kmetije druge kolonizacije. 153 Razlikovanje posestev po obsegu sem izdelal po ključu, ki sem ga deloma posnel na podlagi rekonstrukcije bližnjih posestev. 1 grunt Dolina 9 oralov polja 8 oralov polja in 30 oralov gozda in paše 7 oralov polja in 40 oralov gozda in paše Prisojno 12 oralov polja hribovje 9 oralov polja in 15 oralov gozda in paše Osojno 15 oralov polja hribovje 13 oralov polja in 30 oralov gozda in paše 10 oralov polja in 45 oralov gozda in paše Vse vrednosti so minimalne. Vi grunta 7 oralov polja 6 oralov polja in 20 oralov gozda in paše 4 orale polja in 30 oralov gozda in paše 9 oralov polja 7 oralov polja in 20 oralov gozda in paše 5 oralov polja in 40 oralov gozda in paše 10 oralov polja 8 oralov polja in 30 oralov gozda in paše 6 oralov polja in 50 oralov gozda in paše 'A grunta 3,5 oralov polja 3 orale polja in 15 oralov gozda in paše 4 orale polja 3,5 oralov polja in 10 oralov gozda in paše 5 oralov polja lr>4 Številka se nanaša na oznako naselbin 155 Znak ) pomeni opuščeno hubo. Glasni k priloženi karti. 2) Županija Broc e. 1500 1630 1825 1318 grunt-kajža t 1 V* 1 V* 1 k. 1 1 */* 1 Vi 1 k. 2 Breznica 7 7 1 7 1 2 4 3 3 4 1 Gabrovo 4 4 — 4 — — — 3 1 1 1 3 Bodovlje 5 5 — 5 — — 3 4 1 — 4 4 Zminec . 7 7 — 7 — — 3 7 — — 7 9 Brode . 5\ 5 Šefert . 2 | 6 -— 6 — 1 6 — — 6 8 Okrogličan 1) 3 1 — 1 — — — 1 — — — 7 Na Šiji . 2) — — v koroški županiji 6 »Grauenek« . 3) — — v koroški županiji 10 Gaberk . 3 3 — 3 — — 2 3 — — 2 11 Log ... . 4 4 — 4 — — 2 4 — 3 6 28 Visoko . 3 3 — 3 — — — 3 — — —- 29 Smoldno 1) 3 3 — 3 — — 2 2 1 — 3 12 Žovšče . 1) Brez lokalizacije . — — — — 1 4 6 — — — — Vseh . . 8) 46 43 + 1 43 + 2 + 4 + 21 37+6 + 7 + 33 3) Ž upa n l j a Polja n e. A) 54 Predmost 2 2 2 | 53 Poljane 2*) 2*) — 2 1 1 1 1 4 — 4 32 55 Hotovlja — — — — 1 1 10 — — 6 28 56 Dobje . 3 3 — 3 — — 1 3 — — 6 57 Srednja vas . 6 6 — 6 — - — 6 — 2 4 58 Žabja vas . 2 8 59 Gorenja vas . 9 9 — 9 — 1 9 9 — — 29 60 Sestranska vas 4 4 — 4 1 — 3 4 — — 2 61 Trata . — — — — — — — 1 28 62 Dol. Dobrava 3 3 — 3 — — 3 3 — 4 17 63 Gor. Dobrava 4 4 4 — — 3 4 1 5 51 Gor. Brdo . 4 4 — 4 — — 5 3 1 — 9 52 Dol. Brdo . 7 7 7 — — 6 5 2 — 9 50 Petelin . 2 2 — 1 — — — 1 — — — 49 Malenški vrh. 4 4 — 4 — — 4 3 — 3 4 Vseh . 50 50 49+2 + 3 + 55 45 + 3 + 23 + 181 Eno hubo, ki jo je obdeloval vidmar (cerkveni podložnik), omenjajo vsi urbarji od 1560, Drugo izpričuje katastralna mapa 1825 kot last župnišča, Ker sta obe kmetiji v zaselški razdelitvi, je bila tudi ta ustanovljena gotovo pred 1560. Prav verjetno je obstojala že na koncu 13. stol.; saj se omenja vikariat v Poljanah že v 1. 1296 (Kovač K., Ein Zehentverzeichnis aus 1318 1500 1630 1825 grunt-kaiža 1 */. | /a k. 1 1 1 ‘/3 | k. B) 64) »Jabnalich« . • 3) 65) Vinharje 3 3 — 3 — 3 — 1 5 68) Bačna . 4 4 — 4 — 4 1 — 66) Brdo 1 1 — 1 1 — — 67) Kremenik . 3 3 — 3 — 1 3 — 1 1 70) Zadobje 3 1 3 — 3 — — 3 — — 7 1) Prilesje . 3 3 — 3 3 — 1 7 2) Lučne . 5 5 — 1) 5 — 5 — 6 73) Dolge njive . 3 3 — 3 3 — 4 74) Suhi dol . 2 2 — 2 2 — 2 75) Podlesom . — 2 — 2 — 2 — — 69) Todraž 2 2 — 2 — 2 — 2 76) Lajše »Jesaulach« . • ') 3 2 2) 3 — 3 3 45) Spod. Ravan . 3 1) 2 — 2 — 1 2 — 2 46) Gor. Ravan 2 2 — 2 — — — 2 — 2 47) Jazbine . . 3 3 — 3 — 3 2 2 2 3 48) Lovsko brdo . • 1) 2 2 — 2 — — 2 — 1 1 Vseh . . 5| 44 4)43 — 1)43 — 5 42 + 3 -f -5 + 29 C) 152) Žirovski vrh Sv. Antona ... — — — — — — —- 2 7 2 3 151) Žirovski vrh Sv. Urbana ... — — — — — — — 6 5 7 3 153) Brebovnica . . — — — — — — — 4 — 2 7 Vseh........................— — — — — — — 12 —f- 12 —H 11 ~13 A) 50 50 — 49 2 3 55 45 3 23 181 B • 5) 44 4) 43 — 1)43 — — 5 42 3 5 29 C) — — — — — — — 12 12 11 13 Brez lokalizacije . . — — — 7 12 9 63 — — — — Vseh . • 5) 94 4) 93 — 1)99 + 14 + 12+123 99+18 + 39 + 223 der Diozese Aquileja vom Jahre 1296, Mitt. d. Inst. f. osterr. Gesch. Forsch. 30, 1909, str. 634.). Da ne dobimo hub v seznamu 1291, nas ne moti, ker ta urbar našteva le tiste kmetije, ki imajo obveznosti do loškega gospostva. Tako tudi ne omenja urbar 1500 hube v Bodovljah, ki je bila last starološkega župnišča, enako ne štirih hub v Zmincu, od katerih sta bili dve v lasti Hansa Adama von Wernekh, a drugi dve ženskega samostana v Loki (gl. urbar 1630). 4) Županija Hotavlje. 1500 1630 1825 1318 grunt-ka jža 1 v» 1 v» 1 k. 1 1 V* i V:l | k. A) 77) Preserje . 3 3 — 3 — — — 2 1 1 3 79) Hlavče njive 3 3 ■— 3 — — 6 3 — 6 2 78) Hotavlje . 4 4 - 4 — — 13 4 — 5 19 80) Srednje brdo 5 5 — 5 — 5 5 — — 7 83) Kopačnica . 3 3 — 4 — — 3 4 i 5 4 84) Leskovica 7 7 — 7 -— — 1 7 — 1 14 81) Volaka 3 3 — 3 — 1 1 3 •— 1 10 82) Čabrače . 5 5 — 5 — — 3 5 — 1 4 Vseh 33 33 — 34+ - + 1 + 32 33 + 2 + 20 + 63 B) 98) Kladje M 31 3) 3 — 3 2 — 5 3 2 3 99) »In inferiori Raun« 3 100) Hobovše . 3 1)2 — 2 _ 1 2 1 1 3 7 94) Dobrava-Mežnar 2 1) 1 — ) 1 — — — l — — — 93) Jezerc 1) 1 1 — 1 — — — 1 — — — 95) Trbija .... 4 4 — 4 _ — 1 4 — — 2 96) Pogara 5 5 — 5 — — 4 5 — 2 6 87) Krnice 6 1)5 — 5 — — 4 5 — 1 4 86) Lajše .... 2 2 — 2 — — 1 2 — 1 2 85) Robidnica 1) 3 3 — 3 — 1 1 2 — 3 1 97) Slajka 2) — — — — — — — 1 i — 1 88) Studor 3 3 — 3 — — 2 3 — — 6 89) Dobeno 3 3 — 3 — — 1 2 1 1 1 90) Izgorc 4 1 .... 1 — — —• 1 — — — 91| Suša . . . . 2 2 — 2 — — 3 2 — 3 4 92) Homovc . 2) 2 1 — 1 — — — 1 — — — Vseh .... 6) 52 6) 36 l) 36 + 2 + 2 + 19 36 + 6 + 16 + 37 C) 135) Lazi . — — — — — — 1 — — 3 5 144) Stara Oslica -— 3 — 3 — — — 18 5 3 9 145) Fužine — — — 1 — — — 2 —•. 2 14 Vseh — 3 — 4 — — 1 20 + 5 + 8 +28 A) 33 33 34 - 1 32 33 2 20 63 B) 6) 52 6) 36 — 1) 36 2 2 19 36 6 16 37 C) — 3 — 4 — — 1 20 b 8 28 Brez lokalizacije . — — — 1 2 28 27 — — — — Vseh . . . 6) +85 6) +72 — ) +75 + 4 +31 +79 89+ 13 + 44+128 5) Županija Žiri 1500 1630 1825 grunt-kajža 1 | *| 2 S- | Va g- | k 1 S. | */a S. |‘/»g. | k. 104) Ledinica . 3 3 — 3 — 1 1 3 1 1 1 103) Rupe . •;) —- — — 1 4 1 — 2 1 4 2 101) Kranjsko brdo 2) —• pod županijo Hotavlje 102) Selo 3 2 — 2 — — 3 2 — 1 1 105) Dobračeva 8 9 — 9 — — 10 8 — 6 24 106) Stara vas 3 3 — 3 1 2 2 3 — 7 8 107) Nova vas Račeva 3 1 — 4 — 3 4 2 5 1 4 1 24 5 122) Goropeke 7 1)4 — 4 — — 1 4 — — 3 123) Brekovice / 3 — 3 — — — 2 1 1 1 125) Martinj vrh . 2 2 — 2 — — — 2 -— — — 119) Log-Žirovnica A 2 — 2 1 — — 3 — 1 — 120) Sovra 4 3 — 3 — — — 3 — — 1 121) Ravne 2 5 — 5 — — — 5 1 — — 118) Dol. Vrsnik . 6 6 — 5 — — — 5 — 1 1 117j Gor. Vrsnik . 7 8 8 —- — 1 8 1 — 6 112) Ledine 6 6 — 6 — — — 6 — — 4 113) Pečnik 4 4 — 4 — — — 3 — — 1 111) Korito 4 4 •—■ 4 — — — 4 — — 1 114) Krnice 3 3 —• 3 — — — 3 — — 2 110) Breznica . 6 6 — 6 1 — — 6 — — 2 108) Žiri . . . 6 7 — 8 —- — 25 6 1 2 34 124) Log . . — 2 — 2 — — — 3 — — — 116) Govejk — 2 — 2 —• — — 2 — — — 115) Srnaki Mrzli vrh . —■ 3 2 2 8 6 1 147) Jarčja dolina Javorjev dol — — — 7 5 2 1 4 4 1 1 2 6 1 Blizu Kranjskega brda — — 1 1 — 1 146) Blizu Kladja — — — 1 — — Koprivnik . Lanišče — — — — — 2 1 2 10 5 10 9 Gradišče — — — — i — — 109) Osovnica ■ — — — — 1 — —• — 2 — 2 149) Žirovski vrh —• — — — 3 2 — 8 13 19 13 148) Ideršek-Čuden vrh — — — — 2 2 1 7 1 — — Brez lokalizacije — — 6 4 31 21 38 — —- — — Vseh 4)+77 1) 88 -f 6 103 +52 +37 - 1-90 133+36 +61 +152 6) K o r o š k a županija 1318 1500 grunt-kajža 1630 1825 1 g. V* g- 1 +3 g. | k. 2 g. 1 g. 1 + g. + g. | k. 13) »Nalossy« 4 — 1)4 — 4 — — — 14) »Osovnik« . — 1)2 - 2 1 _ _ — 2 1 — — 15) Sv. Barbara . — 4 — 1)3 — — 3 — — — 16) »Žirovnik« . — 1)7 - 5 — 3 — 2 — 2 1318 1500 1630 1825 grunt-kajža l ž- 1 V-> g. I1/*« | k. 2 g. 1 1 g 1 V. g. 1 V* g.1 k. 17) »Fojke« . 4 4 — — 2 2 _ _ 1 8) Sv. Ožbolt in Sv. Andrej . 9 9 — 1 1 10 2 4 6 19) Sv. Petra hrib- Stanišče 8 - 1)7 - — 1 5 1 1 1 20) Valterski vrh . 2 — 2 — — 1 1 — — — 21) »Samea« 2 2 — — 1 3 — 2 22) Kovski vrh 8 — 8 1 2 1 6 1 1 2 23) Bukov vrh . . 6 — 5 — — 2 3 — — 1 24) »Plečno brdo« 2 — 2 — — 1 — — — — 25) »Kattobli« . 2 — 2 — —- 2 2 1 2 26) Gabrška gora . 9 — 9 1 — — 4 2 5 13 27) Sopotnica . 14 — 14 1 1 — 7 7 4 2 Brez lokalizacije . 83 — — — 2 3 2 Vseh . . . 83 2) 83 — 3)78 + 6 + 3 + 6 15 + 49 + 20+ 15 + 31 64 7) Ž up anija Hle v n i vrh. 126) Dole . . . 10 _ 10 — 10 1 2 127) Zavrac — 5 — 5 — — 1 6 — 1 128) Izgorje — 5 — 4 — — 1 4 — 2 129) Opale . — 2 — 2 — — — 2 — — 130) Račeva — 4 — 4 — — — 3 — — 131) Vrh . . . . — 1)2 — 3 — — — 2 — 2 132) Hlevni vrh — 1)4 — 4 — — — 4 1 2 133) Hlevišče . — 4 1 4 — 1 — 4 — 1 150) Lavrovec . — — — 1 c. O 1 6 4 — Ob potoku Breznik — — — 2 6 D O 1 — 2 4 Brez lokalizacije — — — — 3 3 3 — — — — Vseh — 2) 36 + 1 39 + 9 + 10 + 8 37 + 6 + 8+14 8) Županija C s 1 i c a. 138) Podlanišče _ _ _ 4 2 _ 3 1 3 1 141) Nova Oslica- Lanišče — 11 -3 — — 8 1 5 3 137) Novine — — 3 — — — 3 — — — 139) Podpleče . — — 3 3 — — 5 — — 3 134) Davča (polj.) — — 3 2 2 2 136) Tičje brdo — — 2 — 3 — 143) Podjelovo 17 19 1 1 brdo — — 12 4 1 1 140) Hobovše . — — 3 — 1 — 142) Sovodenj . — — 1 — — — 2 — 1 10 Brez lokalizacije . 4 20 — — — — Vseh — — — 39 + 27 + 5 + 21 41 + 8+16 + 20 Županija. 1318 1500 1630 1825 grunt-kajža 1 g- lv2g.| ‘/3 g. 1 k. 1 1 i- 1 S g. V3 g. k. Javorje 71 6)65 — 65 3 7 34 54 10 15 67 Brode . 8) 46 43 1 43 2 4 21 37 6 7 33 Poljane 5) 94 4) 93 — 1) 99 14 12 123 99 18 39 223 Hotavlje . 6) 85 6) 72 — 1) 75 4 15 96 89 13 44 128 Žiri . . . . 4) 77 1) 88 6 103 52 37 90 133 36 61 152 Koroška . 83 2) 83 — 3) 78 6 3 6 64 20 15 31 Hlevni vrh . — 2) 36 1 39 9 10 8 37 6 8 14 Oslica . — 39 27 • 5 21 41 8 16 20 Vseh - 23)+« 21J+18I + S 5)+541 + 111 + 93+399 554 + 117+205+ 668 Prve kajžarje dobimo torej že v letu 1500. Vendar je iz statistike razvidno, da se je kajžarstvo silno razmahnilo šele po tem letu. Njih razgibanost je dosegla svoj višek v začetku 17. stol. V naslednjih desetletjih je njih porast nekoliko izgubil na svoji sili. Kajžarji poljanskega ozemlja so bili — sodeč po osebnih imenih — v veliki večini domačini iz iste ali vsaj sosednje županije. Le na skrajnem zahodu se tudi pri kajžarjih — kot pri rovtarjih — čuti močan pritisk s sosednjega tolminskega ozemlja. Na razvoj kajžarstva je močno vplivalo fužinarstvo posredno in neposredno. Skrb za gozdove je bila glavni vzrok, da je prišlo do tako imenovane druge kolonizacije, kjer je bilo med novimi kolonisti precej kajžarjev, kakor je razvidno iz prejšnjega poglavja. V vrsto teh kajžarjev spadajo vsi iz osliške, a zelo mnogi iz poljanske, hotaveljske in žirovske županije. Neposredno zaradi fužinarstva so se razvile kajže ob starih fužinah, kjer so imeli fužinarski delavci tudi borne hišice z nekaj polja. Tako dobimo v urbarju 1630 pri nekaterih kajžarjih hotaveljske županije dajatev v žebljih. Popolnoma fužinarska naselbina so Fužine, ki jih že ime izdaja (str. 38/9). Enako so potomci fužinarskih delavcev pri tej fužini razmeroma številni kajžarji v sosednjih Hobovšah. Fužina nad Hotavljami je pustila sledove v številnih kajžarjih v Volaki, Srednjem brdu in Hotavljah. Poleg fužinarstva je vplival na razvoj kajžarstva zlasti promet, ki je bil v Poljanski dolini dosti živahnejši kot v Selški. Saj je vodila preko Poljanske doline stara srednjeveška pot na Cerkno, Tolmin in Čedad.156 Na več mestih omenjajo urbarji gostilne, kjer so prenočevali potujoči tovorniki. Zaradi prometa so se razvile številne kajže predvsem v dolini sami, zlasti v obeh središčih, kjer se dolina nekoliko razmahne — v poljanskem in žirovskem. Na teh tleh sta zrastli najstarejši fari vsega poljanskega ozemlja. Medtem ko je bilo 1825 na vsem poljanskem teritoriju razmerje med gruntarji in kajžarji 554 : 668, dobimo v 14 naselbinah, ki ležijo v teh dveh prometnih središčih, razmerje 51 : 246. — Poljansko središče sega od Poljan do Sestranske vasi in Dol. Dobrave. Tu so se zlasti razmahnile Poljane kot farno in županijsko središče. V 16. stol. je bil poseljen Tabor nad starim selom. Izrazite kajže so pa zrastle okrog in okrog cerkve. Kajžarski pritisk v Poljane je bil tako močan, da je zrastla v neposredni bližini na drugi strani Sore nova vas Hotovlja, kjer je bilo 1825 kar 28 kajžarjev in 6 posestnikov Ys grunta. Podoben primer dobimo pri Srednji vasi; na njeni skupni paši se je začela razvijati kajžarska naselbina Žabja vas. Isti primer se ponovi pri Sestranski vasi, v katere neposredni bližini je zrastla kajžarska naselbina Trata; še 1825 sta imeli obs naselbini obsežno skupno pašo. Ker je postala Trata kasneje sedež fare, se je kajžarstvo tam tem bolj razmahnilo. Na številne kajžarje naletimo tudi v Gorenji vasi in Dol. Dobravi, Tudi žirovsko središče izkazuje veliko naseljenost predvsem zaradi geografskega položaja. V Žireh, sedežu stare fare in županijskem središču, so se razvile kajže zlasti v neposredni bližini cerkve. V tem središču ležijo tudi naselbine Selo, Dobračeva, Stara vas in Nova vas, kjer povsod naletimo na številne kajžarje. Farna središča so vplivala na razvoj kajžarstva tudi ponekje v hribovju, kot v Javorjih in Leskovici. Deloma so zrastle kajže tudi na propadlih ali vsaj oslabelih gruntih. Gruntov je propadlo razmeroma malo. Pač so jih nekaj opustili takoj po prvi kolonizaciji, a to ozemlje so marsikje v 16. stol. ponovno kolonizirali. Od 480 gruntov, ki so se obdržali do 1500, jih je do 1825 propadlo 59; pri tem je pa upoštevati, da jih je 34 od teh le zdrknilo na stopnjo polgruntov. Nasprotno imamo pa kar 60 takih naselbin, ki so štele 1825 prav toliko gruntov kot ob ustanovitvi. V marsikateri naselbini dobimo primer, da so si preostali grunti razdelili ozemlje propadle hube ter ga uživali kot polje ali pa gmajno. Sicer so pa zrastle kajže vsaj deloma na razsutih gruntih v Volči, Dolenčicah, Jelovici, Gor. in Dol. Brdu, Preserju, Lučnah in Žireh. Na tleh oslabelih gruntov so se mogle razviti kajže v Dobju, Srednji vasi, Stari vasi, Gabrovem, Breznici, Dol. in Gor. Žetini ter Gor. Brdu. Ker se je na račun gruntov dvignilo razmeroma le malo kajž, dobimo le pri redkih naselbinah kajže med grun-tarskimi poslopji. V večini primerov so morali marveč kajžarji polja popolnoma na novo kultivirati na ozemlju skupnih pašnikov in gozdov. Morali so seveda imeti dovoljenje loške gospoščine, ki je nadzirala obseg novih krčevin in se je ozirala zlasti na starejše sosede, da niso bili preveč prikrajšani v svojih pravicah. Dosti je primerov, da nimajo številni kajžarji niti ene parcele v gruntarskem polju, ki tvori celoto zase. Cesto so kultivirali kajžarji zemljo takoj zraven gruntarskega polja; vsa obdelana zemlja je v takem primeru v enotnem kompleksu. V dolini, kjer je kajžarstvo številnejše, imajo kajžarji polje navadno v več delih pomešano med seboj. Ta način razdelitve bi torej ustrezal zaselškemu tipu; vendar parcele niso tako močno izprepletene, da bi iz take razdelitve sklepali na istočasno naselitev. Kajžar je predvsem kultiviral neposredno okolico svoje kajže; ker pa je bilo tam premalo prostora zaradi številnih kajž, je mogoče istočasno — lahko pa tudi šele kasneje — kultiviral zemljo, ki ni bila v neposredni bližini. Sicer pa dobimo pri poljanskih kajžarjih v splošnem primer, da ima vsak vse polje okrog kajže v eni celoti; opraviti imamo torej s kajžarskimi samnami oziroma njihovimi aglomeracijami. V začetku je bila kajžarska kultivirana zemlja kaj borna. Pri mnogih kajžarjih omenjajo urbarji, da nimajo razen kajže nič drugega. Mnogi so imeli poleg kajže le vrtič ali njivico. Največ jih je redilo le po eno kravo. V teku časa se je položaj spremenil, zlasti odkar so — največ v 18. stol. — razdelili skupne gozdove in pašnike, ki so jih bili deležni do neke mere tudi kajžarji. V tem času so se marsikateri rovti dvignili na gruntarsko stopnjo. Zato izkazuje statistika 1. 1825 nasproti 1. 1630 več gruntov, navzlic propadu nekaterih, dasi v tem razdobju o kaki kolonizaciji ni več govora. V tem času se je dvignilo število V3 gruntov od 93 na 205; v celoti tedaj zraste število Vs— s/s gruntov od 751 na 876. V tem porastu imamo torej gledati le izboljšanje starih posestev; za nove rovtarje tedaj ni bilo več pravih pogojev. Prostor imajo le še novi kajžarji, ki se dvignejo od števila 399 na 668. V statistiki na str. 49—55 je upoštevano le število domov — tako grun-tarskih kot kajžarskih. Poskusimo še v sledečem rekonstruirati po možnosti število prebivalstva v Poljanski dolini v posameznih razdobjih. Temeljno oporo nam nudi pri tem poskusu statistika prebivalstva iz leta 1817 ;1S7 ker imamo za leto 1825 na razpolago franciscejske katastralne mape s točno naznačenimi domovi, nam je dana možnost, da doženemo, koliko ljudi pride tedaj povprečno na en dom bodisi gruntarski ali kajžarski. Povprečni količnik znaša za celotno poljansko ozemlje 7, 6 (v posameznih županijah: hotaveljska 6, 4; javorska 6, 8; poljanska 7, 1; žirovska 7, 3; brodska 7, 7; hlevno-vrška 7, 7; koroška 8, 0; osliška 9, 7). — V oporo nam je tudi notica, po kateri je štela poljanska fara 1704 okrog 5000 prebivalcev.ir>8 Takratni obseg poljanske fare je možno popolnoma točno rekonstruirati na podlagi urbarja iz 1. 1630. Poljanska fara je takrat štela 635 posestev, katerih število je do 1704 naraslo na 649. Za poljansko faro velja torej v letu 1704 količnik približno 7, 7. Oba količnika iz dveh različnih stoletij se izredno ujemata. Zato upoštevam količnik 7, 6 tudi za starejšo dobo. Gibanje prebivalstva bi bilo torej sledeče: Županija 1318. 1500. 1630. 1817. Javorje .............. 540 494 828 994 Brode................... 350 334 532 636 Poljane .............. 714 707 1885 2687 Hotavlje................ 646 547 1444 1750 Žiri ....................... 585 715 2143 2794 Korcška................. 631 631 707 1040 Hlevni vrh .... —................. 281 502 703 0slica • • ' • • • —...................—......................699 823 3466 ................... 3709 8740 11427 Če upoštevamo celotno poljansko ozemlje, dobimo sledečo sliko za posamezna razdobja. 157 Haupt-Ausweis iiber die Eintheilung des Laibacher Gouvernementsgebiethes in Pro-vinzen, Kreise, Sektionen, Bezirks-Obrigkeiten, Untergemeinden und Ortschaften nebst deren Hauser- und Seelenanzahl im Jahre 1817 (Lic. knjižnica v Ljubljani). 158 Koblar A., Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izv. Muz. dr. II., str. 82. 1318 . . . . . 3466 1817 . . . . 11427 1500 . . . . . 3709 1880 . . . . 13515 1630 . . . . . 8740 1890 . . . . 14212 17 78139. . . . . 11040 1900 . . . . 13968 17801) 17. 30. .. . sacerdos anno 1651a) . . . Rudollffsw6{rth).'>) 17. OCTOBER 17. FAM.5 Laukart. Geysel. Duricus. Gerdrudis de Weyselberg.° 18. CV.5 Jacobus conversus. NOB.5 (Dom)ina Clara de O f f e n p a c h.6 Gerlacus de Weinc h.c)7 FAM. Heinricus. Agnes. Marquardus. Stepha- nus. Marcus. Marinus. Magister Nicolaus prebendarius 96.8 19. CV. Accellinus. Leo. Johannes. Conradus. Leo conversus. FAM. Chunrat. Janše. 20. NOB. Herrodus de Awersperg." FAM. Wolfarus. 21. CV. Petrus conversus. NOB. Hayna, Paul Glogowiczer.ln FAM. Christina. Marquardus. Wilhelmus. Agnes. 22. CV. Johannes conversus. FAM. Dreitel. Mechtildis. Martinus. Gerdrudis. Meinhardus. Amelricus. Lieppurch. 23. NOB. Elizabeth de Rewtenber g.11 Offna de Schonberg.12 FAM. Fri-dricus. Nicolaus. Nicolaus. Nicolaus. Jacob et filia eius Dorothea. Andre. Thomas officialis de Possen.13 Brictius Tanczl, Agnes uxor et omnium libe-rorum. 15 ex. 24. CV. Dobrosso conversus. NOB. Chunegundis. FAM. Wolgangus. Adelbertus. Dyemut. 25. NOB. Gregor de Standorff cum sanguineis (!) suis.14 FAM. Amelricus. Noch-brochna. Johannes. Heinricus. Nedobel. 26. CV. Bernhardus conversus. NOB. Vlricus dux Karinthie et Philip p us frater eiu s.15 FAM. Jacob. Margreta. 27. CV. Edelberdus conversus. NOB. Georius Hoffsteter. FAM. Ernestus. Mein-halmus. Rudolfus. Symon. Wulsilch. Cristan. Perchta. Chinicz. Winter. 28. NOB. Chunegundis et Mathias de Kosyak.16 Dominus Laurencius de Awersperg m i 11 e s.c) FAM. Biley. Adam. Waltheus.e) Reychut. Leutoldus. Meinhardus. Michael. Lienhardus. Hermayne. Meinhardus. Christina. 29. NOB. Dominus Albertus miles de Offenpac h.17 Agnes de M e y c h o u.18 Georgius Mokniczer. Margaretha uxor eius. 15 ex. FAM. Hertwi-dus. Frouinus. Waltheus.L') Heinricus Zemfiel. Elizabeth uxor eius de Staencz. Vrbanus et Andreas de Staencz cives et Vrsula uxor Martini pyleatoris. Petrus Egkell civis de Staencz. 15 ex.19 30. CV. Georius. Alexus conversus. NOB. Meinhardus dux Karinthi e.20 FAM. Perchta. Andia. Heinricus. Otto. Primus cocus. 31. CV. Laure. Heinricus. Menclinus. Adam con(versus), NOVEMBER 1. d.kal.nove. Omnium sanctorum. MON. Gotfrid(us. R)upertus.'') Johannes monachus et sacerdos de Runa.21 2. e. 4. non. Commemoratio omnium animarum. MON. Vlfoldus abbas Admundensis.22 Dominus Conradus Yserperger de Stancz.19 NOV.5 Dominus Thomas plebanus in Saxenueld.23 3. f. 3. non. MON. Heinricus. 4. g. 2. non. MON. Dominus Johannes et dominus Andrea abbates in Lantstrost.24 Bernhardus monachus et sacerdos. Vlricus professus in Czewtel.25 5. A. non. Malachie episcopi. MON. Dominus Wernhardus Victoriensis,2'’ Georius monachus et sacerdos. 6. b. 8. id. MON. Wolfingus. 7. c. 7. id. NOV. (H)einricus notarius. 8. d. 6. id. Quatuor coronatorum. 9. e. 5. id. Theodori martyris. MON. Dominus Petrus abbas Sitticen- s i s a n n o M°CCCC"XXVII0.27 Hilgerus. Leo. Abardus monachus et sacerdos, 10. (f.) 4. id. MON. Imgrammus monachus. 11. g. 3. id. M a r t i n i e p i s c o p i. MON. Nicolaus. Laurentius. Joannes Lippoglaua monachus 1525.28 NOV. In die sancti Joanfnis...) g suscepit habit(um) novi-ciorum anno . . . natus Rudolsbert.16 h) d) 12. A. 2. id. 13. b. id. Bricii episcopi. MON. Lanfridus. Rudolfus. Dominus Nichel senior in Stancz.19 14. c. 18. kal. a) odrezan pergament; b) zabrisan oziroma nečitljiv tekst; c) tako original! d) na tem mestu izradiran tekst, napisan prvotno z rdečilom. I Goriški škof Albert II., o katerem pravi Pucelj (Idiographia . . . 47), da je osvobodil 1. 1303 stiški samostan carinskih dajatev. Samostan je imel torej povod na slovesen način (sollempniter) spominjati se ga, posebno ker je grof že sledečega leta 1304., dne 3. septembra umrl (V. Joppi, Necrologium monasterii Rosacensis, Archiv tur vaterland. Geschichte und Topographie, 19, 1900, 15) in bil 7. septembra v Rosazzu na Furlanskem pokopan (Rubeis, Monumenta ecclesiae Aquileiensis, 30). Zapis v našem nekrologiju je zašel na mesto, ki je po času (druga polovica septembra namesto prva) in rubriki (med novici) napačno. Stiški opat Ivan Glavič 1500—1511 (Milkowicz, Die Kloster in Krain, Archiv fiir osterr. Geschichte, 74, 1889, 329). 3 Prejkone župnik Konrad v Šentvidu pri Stični, ki se omenja med 1249 in 1261 (Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, III, 120; Schumi, Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain, II, 136, 217; Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, IV, 392). 4 Ali Johannes arhidiakon Kranjske in Marke, ki se omenja 1361 kot župnik v Laškem, (Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, IV, 118), ali pa Johannes de Mila, 1374 omenjen kot sin Dietmara Mila, šolskega mojstra v Ljubljani, 1388 arhidiakon Kranjske in Marke, 1398 prezentiran na župnijo v Laškem (Orožen, 119—120). 5 CV. konverzi, FAM. = familiares, MON. = monachi, NOV. = novicii. “ Hmeljnik pri Novem mestu. Mogoče Klara, žena Krištofa Gumplerja, 1430 (Puzel, Idiographia .. ., 78, 593). 7 Kravjek, nemško Weineck, nekdaj grad blizu Muljave pri Stični. 8 96 = 1496. 0 Mogoče Herbart Turjaški, sin iz zakona Elizabete iz Čreteža z Viljemom Turjaškim (glej opombo 11). O njem Richter, Die Fiirsten und Grafen von Auersperg, Neues Archiv fiir Geschichte..., 1830, 188. Ta Turjaški je bil v zvezah s Stično; Pucelj ga ima v seznamu stiških dobrotnikov omenjenega pri 1. 1424 (Idiographia . . ., 76, 596). 10 Pavla, ki se je Glogowiczer imenoval po vasi Glogovici blizu Šentvida pri Stični, poznajo viri v razdobju okoli 1400—1432 (Schumi, Archiv fiir Heimatkunde, I, 108—109). Po Puclju (Idiographia . . ., 76, 347) je Pavel Glogowiczer ustanovil kapelo Matere božje v Šentvidu pri Stični, jo dotiral in si pri njej zase in dediče pridržal patronatno pravico. Pucelj ga na n. m. 592 pri letu 1422 beleži med stiškimi ustanovniki. Zadnjič se v znanih virih omenja 1. 1432 (Mittheilungen des Historischen Vereins fiir Krain, 1862, 52). II Elizabeta iz Čreteža (Reutenberg), žena Viljema Turjaškega in »hofmaisterin« vojvodinje Viride Visconti, žene avstrijskega vojvode Leopolda III., ter žena vojvodov Leopolda IV. in Ernsta. O njej glej podatke v turjaških listinah; Mitteilungen des Musealvereins fiir Krain, XIX, str. 110 dalje in XX, str. 161 dalje. Elizabeta je umrla med 26. febr. in 18. majem 1425 (Mitteilungen . .., XX, 198, 200). 12 Offnia de Schonnenberg 1250 med dobrotnicami stiškega samostana (Schumi, Urkundenbuch, II, 135). 13 Hudo pri Stični. 14 Po Puclju (Idiographia . . ., 51) je dobila Stična 1320 od Ulfinga iz Šumberka eno hubo in en ribnik v »Steindorff prope thermas vulgo Teplicz«. Pri Dolenjskih Toplicah je stiški samostan res imel posest (primerjaj ime kraja Meniška vas), toda imena nalik na »Steindorff« v tamošnji okolici danes ne najdem. 15 Koroški vojvoda Ulrik III. iz rodu Spanheim, umrl 27. oktobra 1269 v Čedadu (Jaksch, Mon. hist. duc. Carinthiae, IV, 722). Njegov brat Filip, umrl 21. ali 22. julija 1279 v Kremsu (Jaksch, Geschichte Karntens bis 1335, II, 90). 16 Kozjak, nekdaj grad pri Temenici na Dolenjskem. 17 Albert iz Hmeljnika se omenja v virih med 1300 in 1313 (Schumi, Archiv fiir Heimat- kunde, II, 244; Fontes rerum Austriacarum, II, 35, 73; 36, 132). Pucelj ga ima v seznamu usta- novnikov stiškega samostana zabeleženega pri letu 1324 (Idiographia . . ., 589). 18 Mehovo pri Novem mestu. 10 Stainz jugovzhodno od Gradca. V sekavski nekrologij sta v 15./16. stol. pri 6. oktobru vpisana tudi »Andreas famulus« in »Florianus Egckl ... de Stentz« (Mon. Germ., Necrol., II, 425). 20 Koroški vojvoda Majnhard iz rodu Goriško-Tirolskih, umrl 1. novembra 1295 v Grei-fenburgu na Koroškem (Jaksch, Geschichte Karntens bis 1335, II, 144). 21 V reinskem nekrologiju iz 1. 1390 je vpisan k 1. novembru v vrsti menihov Johannes Rotenmanner (Mon. Germ., Necrol., II, 353). 22 V reinski nekrologij iz 1. 1390 je vpisan k 2. novembru v vrsti menihov Woluoldus abb. Admundensis. Woluoldus je pred novembrom 1115 postal opat v Admontu na Zgornjem Štajerskem, umrl je 2. nov. 1137. Njegovo ime je vpisano tudi v mlajšo bratovščinsko knjigo samostana Seckau, ter v nekrologije samostanov: sv. Ruperta in sv. Erentrude v Salzburgu, Seeon na Bavarskem, Admont in Millstatt (Mon. Germ., Necrol., II, 51, 73, 182, 233, 305, 353, 379, 464, 759). 23 V Žalcu je bil za župnika neki Tomaž 1. 1319 in zopet 1. 1428 (Betrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen, IX, 96 in X, 112). 24 Kostanjeviški opat Johannes je vpisan tudi v reinski nekrologij iz 1. 1390 (Mon. Germ., Necrol., II, 353). Kostanjeviški opat Andrej se omenja v listinah med 1391 in 1406 (Milkowicz, 370). V 14. stol. je bilo v Kostanjevici pred Andrejem troje opatov z imenom Johannes. Prej-kone je v našem nekrologiju mišljen oni, ki se omenja v listinah med 1320 in 1333 (Milko wicz, 350, 370). 25 Cistercijanski samostan Zwettel v Nižji Avstriji. 20 Cistercijanski samostan v Vetrinju (Viktring) pri Celovcu. 27 Stiški opat Peter se k 9. novembru omenja tudi v nekrologiju samostana Rein iz 1. 1390 (Mon. Germ., Necrol., II, 353). Po Milkowiczu (325, 343) je upravljal samostan od 1. 1407. Valvasor, Ehre, II, 699, ga ima zabeleženega s smrtnim datumom 1428 »den 9. Winter-monats-Tag«. 28 Prejkone Lipoglav (Veliki, Mali) pri Grosupljem, Resume Fragments d'une necrologe de Stična. — Publication avec commentaire des frag-ments d’une necrologe provenant de l'abbaye de 1'ordre de citeaux a Stična (Sittich) en Slovenie. Les fragments se trouvent aux Archives du Musee National de Ljubljana et contiennent les plus anciens textes necrologiques connus de cette abbaye. Ils da-tent pour la plupart d'environ 1430—1440 et conservent des noms de personnes de-funtes pendant les mois de septembre, octobre et novembre. L'auteur explique la com-position du necrologe dont les rubriques, dans le cadre du calendrier cistercien, contiennent des noms de «monachi», «novicii», «conversi», «nobiles» et «familiares». A cet egard le necrologe de Stična s'apparente a quelques necrologes provenants des couvents cisterciens de 1'Autriche (Rein, Lilienfeld, Heiligenkreuz). Cest ce necrologe ou une copie qu'a utilise Thistorien Paul Puzel dans son oeuvre restee manuscrite »Idiographia sive rerum memorabilium monasterii Sitticensis descriptio . . . 1719« (aux Archives du Musee National de Ljubljana), mais d'une maniere tout a fait insuffisante et incorrecte. ŠE ENKRAT O SVOBODNIKIH NA KRANJSKEM Dr. Janko Polec Z mojo razpravo »Svobodniki na Kranjskem« (Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, XVIII, 3-142) se bavi g. univ. prof. Metod Dolenc kar v dveh referatih: najprvo v »Slovenskem Pravniku« (1937, 91, 92) in potem pod naslovom: »O poreklu svobodnjakov (Frei-sassen)« v 3.—4. snopiču mariborskega »Časopisa za zgodovino in narodopisje«, 1936 (116—126), (izišlem šele decembra 1937). Dočim priznava prvi (v začetku in na koncu) spisu vsaj nekaj pozitivnih strani, ne najde drugi v njem dobre trohice. Glede na način polemike se mi sicer močno upira, zastaviti pero v obrambo svojih izvajanj, ki sem jih po svojem najboljšem prepričanju z viri skrbno in dovolj podprl (na 123 straneh je 764 opazk, ki navajajo večinoma vire). Ker pa je zlasti drugi referat, posebno v IV. razdelku, postavil po virih večidel neutemeljene, deloma jim prav nasprotujoče trditve, glede katerih bi se moglo moje molčanje napačno tolmačiti in bi neoporečene utegnile zaiti v znanstvo, mi bodi dovoljeno, da priobčim zlasti na drugi referat nekaj odgovora. Ugovori v obeh referatih se tičejo v glavnem terminologije in pa postanka svobodnikov. Drugi referat podaja v I. razdelku še kratko vsebino spisa. Mestoma jo navaja tako, da ni jasno razbrati, ali podaja proti mojemu svoje ali moje mnenje. I. Všeč mu že ni moja kar mimogrede napisana, pa resnična opazka, da je za svo-bodnike na Kranjskem ohranjeno zelo obsežno gradivo »doslej popolnoma neizčrpano«. G. D. vprašuje: »Ta zadnja trditev otvarja vprašanje, odkod pa bi bil dr. Jos. Gruden zajemal svoja zelo obsežna izvajanja o svobodnjakih, ko je pisal svoje »Slov. župane v preteklosti«, ako ne vsaj iz stanovskih spisov omenjenega gradiva.« To vprašanje bi si g. D. mogel prihraniti, ko bi le zopet pogledal v Grudnovo delo. Njegova »obsežna izvajanja«, ki se bavijo na ne celih treh straneh male osmerke ex professo s »svobodnjaki«, govore izrecno le o »svobodnjakih ali plemičarjih« (str. 27.), torej le o kosezih in ne o onih svobodnjakih, ki jih pod nazivom »svobodniki« obravnava moja razprava, in to na podlagi jasno citiranih virov, ki nimajo s stanovskimi spisi, ki so meni služili, prav nobene zveze. Moja označba imenjske knjige kot »deželnega katastra« nepodložniških zemljišč se zdi D.-u »preširoka«, ne da bi povedal zakaj. Če pa si predočimo, da so morala biti vpisana v imenjsko knjigo vsa nepodložna zemljišča in nanje pripadajoče davčne naklade, pravilnosti moje označbe ni mogoče oporekati. Je tudi v skladu z ugotovitvijo S. Adlerja (Das Giiltbuch von Nieder- und Oberosterreich, str. 26.): »Das Buch hat somit den Charakter eines Steuer-katasters fiir den grundherrlichen Besitz.« V prvem in drugem referatu (SP, 92 in ČZN, 117) poudarja g. D., da sem porabil v drugem delu svojega spisa »mnogo gradiva, ki se ne tiče samo svobodnjakov, marveč na splošno vsega podeželskega prebivalstva, katero torej ni le »»specifično svobodnjaško pravo««, to pa zato, »ker sem ga našel v virih, ki sem jih obdelal«. Če naj bo to očitek, potem moram poudariti, da sem porabil to gradivo ne le zato, ker sem ga našel v virih, marveč, ker vsebuje to pravo svobodnikov, po katerem so oni živeli, čeprav, kar je naravno, res to ni specifično 1 e njihovo pravo. Saj tudi daleč ni vse »specifično pravo« sogornikov ono zasebno in ka- zensko pravo, ki ga prikazuje pisec PZ in mnogoštevilnih razprav, pisanih na podlagi zapisnikov vinogorskih zborov, marveč je tudi to po večini le pravo, po katerem so živeli tudi sogorniki! Slednjič postavlja g. D. na koncu prvega razdelka trditev, ki iz tega, kar je dotlej navedel, nikakor ni sklepčna: »Glavna misel Polčevega spisa je torej, da svobodnjaki nimajo zgodovinske zveze s kosezi (Edlinger), kakor sem trdil jaz v tem smislu, da so svobodnjaki preostanki kosezov.« Ta trditev pa je pač le domišljena. Pri prikazovanju pravne zgodovine me nikdar še ni vodila in me tudi ni v tem primeru kakšna »glavna«, morda celo aprioristična misel, marveč edinole prizadevanje, pokazati pravnozgodovinski razvoj tak, kakor je bil. Sedaj smem pač glede na navedeno trditev povedati, da sem poglavji XVII. »Nepravi svobodniki« in XVIII. »Razmerje svobodnikov do tako imenovanih .Freileute' in do kosezov« vstavil šele kasneje, ko je bil spis že gotov, in to na pobudo s tretje strani; zato sem moral celo vsa naslednja poglavja in odstavke prešteviliti. II. V terminološkem pogledu se g. D. spotika nad tremi izrazi: nad »svobod- niki«, »imenjsko knjigo« in »hubo«. Graja predvsem, da sem izpreminjal sproti »ustaljene izraze brez nujne potrebe«. »Ustaljenost« slovenskega naziva za nemški »Freisass« je do- kazal prav g. D. sam najbolje, ki navaja v PZ (str. 133.), kjer govori ex offo o svobodnikih v smislu nemških »Freisassen«, poleg izraza »svobodnjak« v oklepaju še »svobodnik, svobodin«. Sedaj pa, ko sem se jaz odločil za izraz, ki ga navaja g. D. sam na drugem mestu, pravi, da »se za prevod Freisassen izraz »svobodnik« nikakor ne da priporočati«, dočim mi očita, da sem opustil izraz »svobodin«, ki ga postavlja PZ šele na tretje mesto. Sklicujoč se na novejše slovenske zgodovinarje, ki nazivajo mimogrede svobodne kmete sploh »svobodnjake«, na novejše slovarje in na hrvatsko terminologijo, zagovarja g. D. izraz »svobodnjak« za »Frei-sass« in graja, da sem se naslonil na Čehe namesto na Hrvate in Srbe. G. D. ne uvažuje, da imenujejo Čehi prav popolnoma isti sloj prebivalcev, ki se pri njih in pri nas imenujejo nemški »Freisassen«, s starim prvotnim nazivom »svobodniki«, dočim danes ne moremo še trditi, da so hrvatski svobodnjaki tudi prav svobodniki v našem smislu. Tudi pušča popolnoma vnemar doslej edino sled, kako so naši predniki pristno slovensko imenovali »frajzase«, namreč ledinsko ime »svobodnico«, ki ga najdemo v listinah kot naziv za svobodniški vinograd na Vipavskem. Izraz »svobodnjak« mi je tudi presplošen, označujoč v navadnem govoru in v pravnem izrazoslovju vobče svobodnega človeka in kar nič pripadnika posebne vrste, le v nekem pogledu svobodnega sloja prebivalstva. G. D. sam mora v naslovu svojega drugega referata pristaviti »svobodnjakom« v oklepaju nemški »Freisassen«. Zato ni mogel prepričati, da je njegov izraz kaj boljši in točnejši od mojega. Proti novejšim zgodovinarjem in slovarjem, ki nam razen Cigaleta za to staro, ne več obstoječo ustanovo ne morejo dosti povedati, morem tukaj (po prijazni opozoritvi g. ravnatelja dr. A. Breznika) staviti nasproti starejše gradivo, ki pa govori proti g. D.-u. Kastelčev rokopisni slovar: Dictionarium latino-carniolicum (okoli 1680) navaja pri besedi colliberti: »slabodniki; kateri per enim gospudi služio inu §o slobodni sturjeni«; prav tako pod besedo libertus: »kateri je slaboden sturjen; sla-bodnik«. Kastelčevemu slovarju sledi po njem posneti Dictionarium latino-carniolanum (okoli 1700) in ima pri »colliberti: Slobodniki; kateri per enim gospudi služio, inu so Slobodniki sturjeni.« Janežičev slovar (1850) navaja za Freisas: svobodnik, poleg hrvatske oblike: svobodnjak, ki jo je prepisal iz Mažuraniča. Obe obliki ima tudi v slovensko-nemškem delu 1851. Problematičnost slovenskega izraza za nemški »Giiltbuch« sem že sam dovolj označil (str. 17.). Odklanjajoč izraz »imenjska knjiga« ponavlja g. D. kot odklonilne razloge v resnici prav le pomisleke, ki sem jih jaz sam izrecno izrazil (str. 17., odst. 2., na koncu) zoper ta naziv. V drugem referatu predlaga g. D., naslanjaje se na Cigaletov prevod, izraz »zemljišnica« za »Gult«, a za »Giiltbuch« naziv: »stanovske zemljiške bukve« za Giiltbuch stanov, »svobodnjaške zemljiške bukve« pa za one svobodnikov. Prvič pa bi bilo jezikovno pravilno reči kvečjemu »zemljišnične bukve«. Delitev v stanovske in svobodnjaške pa je nepotrebna, ker tvorijo enotno knjigo. Za svobodnike so vodili poseben zvezek samo iz razlogov priročnosti. Mislim pa, da D.-ev izraz ni nič bolj posrečen kakor moj. Vodi do zamenjave z zemljiško knjigo, kar se je tudi g. D.-u samemu nehote pripetilo. Oba izraza sta skovanki; drugi upošteva bolj prvotni namen, prvi poznejši značaj imenjske knjige, nobeden pa ne krije popolnoma nemškega izraza. Zakaj rabim izraz »huba« in ne »kmetija« za nemški »Hube«, sem pojasnil v opombi 180.; to je g. D. očitno prezrl. Tudi očitek, da rabim »imenje« in »huba« za isti pojem drugega poleg drugega, je neupravičen: prvi pomenja »Gult«, drugi »Hube«, oba izraza uporablja drugega poleg drugega uradni spis, ki ga citiram. III. Slednjič mi (na koncu IV. razdelka) g. D. očita »nekritičnost«, ker sem zopet mimo- grede napisal. da se v moji razpravi »uvaja v pravnozgodovinsko vedo prvič pojem »svobodniške-ga župana«. Še v nemškem resumeju na koncu ogorčeno odklanja to trditev! Ali zopet po krivici. Ne borim se sicer za znanstveno rekorderstvo, toda resnici na ljubo moram ponoviti, da je moja trditev točna. Res govori g. D. (Dušanov zakonik, 1925, 771 o občinah svobodnjakov in njihovih županih, in sicer, kakor to sedaj točno navaja, na podlagi Grudnovih »Slovenskih županov« (str. 28., 29.). Ti svobodnjaki pa, ki so tukaj navedeni, so izrecno označeni kot »plemičarji« (Edlinger), torej niso »svobodniki«. Gruden se naslanja zopet na Dimitzovo razpravo o zagorskih plemičarjih-kosezih in njihovih županih (MHVK, 1864, str. 15. sl.). Prav tako mi g. D. v tej zvezi kaj malo premišljeno očita nevednost, češ da se nisem spomnil, da je že Goršič (ČZN, 1929) »pisal o županih (sodnikih) p 1 e m i č a r j e v«. Toda spomnil se le ni več g D., da pišem jaz o »svobodnikih« in ne o »plemičarjih«-kosezih, katere v vsem svojem spisu natančno ločim, in o svobodniških županih. IV. V glavnem pa g. D.-u ni prav, ker oporekam njegovi neutemeljeni trditvi, da so »svobodniki prejšnji kosezi« in ker sem napisal na str. 34. op. 136: »M. Dolenc, PZ, 218, trdi kar apodiktično: »Vendar so svobodnjaki resnično preostali izza staroslovenske dobe preko poznega srednjega veka kot svobodne, naravnost deželnemu knezu podrejene osebe, ne da bi bili njihovi osebni podložniki.« Pravi, da »tisti ,kar apodiktično' ni bil na mestu, zlasti ne v resni znanstveni razpravi«. Ne vem, zakaj ne, ko je resnično. G. D. šele sedaj naknadno navaja Luschina, Grudna, M. Kosa, gotovo ugledna imena, ki pa tudi niso prišli preko golih trditev. Zato hoče g. D. sedaj na vsak način naknadno dokazati, da so svobodniki vendarle izšli iz starih slovenskih kosezov. Njegovo sklepanje vodi po zelo vijugastih, težko prehodnih in še teže preglednih potih. Na eni strani mu je po uvodih k III. in IV. zvezku Kosovega »Gradiva« kar brez pomislekov jasno, da je bilo do XIII. stol. veliko svobodnih ljudi med Slovenci. »Prav lahko, da je bil kakšen kosez med njimi,« pravi g. D. zato, ker navaja Ljudmil Hauptmann podatke za svobodne koseze še za XIII. stol. To je ena komponenta, ki jo uporablja g. D. Druga pa se mu je nudila prav slučajno v teoriji, ki jo je postavil tubinški prof. Teodor Mayer 1. 1935. v svojem spisu »Der Staat der Herzoge von Zahringen«. Po tem naj bi bili poleg zelo raztresenih in ustavno neorganiziranih starih svobodnjakov naselili Zahringovci na krčevinah, zlasti po Švici, svobodne kmete. Nastal je prelom med ustanovo zemljiške gosposke in državnim gospostvom. Za to novo vrsto svobodnjakov, naseljenih na krčevinah, so namreč ustanovili Zahringovci posebno gosposko, tako imenovani »Freiamt«;1 tako navaja Mayer tudi za ozemlje salzburškega nadškofa. Zanimiv je sedaj način, kako hoče g. D. iz teh Mayerjevih, za Švico napisanih trditev dokazati prehod od kosezov na svobodnike. Čeprav da ni treba sicer misliti, da so Zahringovci in njihovi nasledniki pošiljali svobodne kmete tudi med Slovence, se zdi v isti sapi g. D.-u vendar važna ugotovitev »da se pojavlja najpozneje v XII. stol. poleg prejšnjih vrst svobodnih ljudi š e nova vrsta, ki ji je zagotovljena posebnost glede podrejenosti napram vladarju«. Četudi ni prav nikjer niti malo ugotovljeno, niti ni doslej sploh kdo trdil, da je bilo tako tudi v naših deželah, pravi sedaj g. D., da pojav takih svobodnih kmetov »ni mogel ostati brez vpliva na podrejenost kosezov, ki so bili že prej v deželi. . . Kar nič ni pomislekov, ampak je povsem naravno«, nadaljuje g. D. svojo pripovest, »da se je pravno razmerje do vladarja za svobodne kmete-koloniste razširilo tudi na koseze. Na dlani leži, da se je s tem končna stopitev obeh stvarno močno pripravila«. Po tem, kar le trdi Luschin, »da so kosezi (Edlinge) šli navzgor in se povzpeli do svobodnjakov — (zakaj neki, ko so bili, kakor smo pravkar brali, kosezi itak med starimi svobodnjaki!) — se zdijo g. D.-u pravkar navedene domneve »več kakor verjetne«. — (Očitek zmote, ki ga je g. D. tukaj izrekel, da bi bil jaz trdil (str. 94.), da so bili kosezi v primeri s svobodnjaki svobodnejši, ni upravičen; resnica je, kakor je razvidno na str. 94. in 95. mojega spisa, prav narobe.) — Zato smatra g. D. že kar za gotovo »novo ustanovljeno podrejenost svobodnjakov in kosezov na slovenskem ozemlju«, vendar pa more »samo domnevati, kakšna je bila«. Misli pa, da se, »po duhu časa sodeč, gotovo ne moti, če retrogradno sklepa, da je vsakočasni gospod v deželi izvrševal funkcije, ki so jih drugod v alpskih deželah dobili ,die Freiamter'«. G. D.-a pri teh trditvah nič ne moti, da nimamo v listinskem gradivu ne na Kranjskem, niti v kakšni drugi slovenski deželi niti najmanjšega sledu take funkcije deželnega kneza nad katerokoli vrsto svobodnih ljudi. Sploh moramo ugotoviti, da so vse gori navedene trditve D.-eve gole drzne kombinacije, in to na podlagi vsaj za naše dežele popolnoma nerealnih predpostavk, ki jih g. D. niti dokazati ne skuša. Preko tega v zgodovini ne morejo pomagati rekla: »Kar nič ni pomislekov«, »na dlani leži«, ne sklicevanje na »duh časa«; tu je treba dokazov vsaj za naše razmere veljavnih dejstev, na podlagi katerih bi bile take trditve vsaj nekoliko verjetne. Pa še taka dejstva je ostal g. D. popolnoma dolžan. Nato skuša moj kritik pokazati, kako se je po zatrjevani novi podrejenosti »pripravljena« stopitev svobodnikov in kosezev izvršila prav ob poslovanju imenjske knjige. Tukaj je pa še teže slediti njegovim razmetanim trditvam. Na čelo postavlja vzporedbo svobodnikov in svobodnih kosezov, obojih s svojimi svobodnimi posestvi, ki jo je našel v deželskem sodnem redu iz 1. 1535., in njihovo antitezo s plemiči. Vendar pa mora g. D. priznati, da navaja isti vir tudi podložne koseze. Nobeno mi neznano, za moja izvajanja usodno odkritje! Pa vendar vprašuje g. D. po tej ugotovitvi kar presenetljivo; »Ali more biti še kaj dvoma, če se poslej kosezi v XVII. stol. ne imenujejo več v imenjski knjigi, ... da so se poslej stopili s svobodnjaki v en sloj?« Ne da bi bil sploh kdaj pogledal v imenjske knjige, kaj šele jih predelal, ali da bi se mogel sklicevati tudi le na kak posreden vir, trdi g. D., »da so imenjske knjige do 1. 1662. vodile podatke za plemenitnike in koseze kot svobodnjake hkrati, v toku stoletja pa sploh pozabile na koseze«. Ker štejejo od 1. do 5. knjige svobodnjake pod oznako »Gemain« poleg meščanov, a se oznaka »Freisassengrund« najde šele v 7. knjigi, je g. D.-u jasno, »da se do 1. 1662. zapisovalci niso čisto nič brigali za vprašanje, kaj je izvor svobodnjaške posesti, dasi je zakonodajec v 1. 1535. koseze in svobodnjake še ločil, pa vendar skupno obravnaval. Dokazna vrednost tistih svobodnjaških bukev zdrkne torej, kar se tiče ugotavljanja razvojne črte svobodnjakov na nič«. To po D.-evi sodbi tudi popolnoma ustreja novi dobi od 1535 do 1662. Svobodniki in kosezi so se v tej dobi še dalje komendirali in prehajali v podložništvo, nastale so nove posebne diferenciacije v pravni lastnosti zemljišč. Ker so se tako v tej dobi »razmere postopoma izpreminjale . . . pravne enotnosti ni bilo, še manj pa pravega pregleda pri tistih činiteljih, ki jim je bila poverjena naloga, da imajo vse davčne zavezance v razvidnosti«. Njihovo nepoznanje domačih stanovskopravnih razmer dokazuje g. D.-u tudi to, da o priliki terezijanske davčne preosnove stanovski organi niso bili na jasnem, zakaj so bila nekatera zemljišča na Kranjskem polju davka prosta. G. D. vidi tu zopet enkrat »na dlani ležati« priznanje nepoznanja porekla svobodnjakov in se »čudi, da stanovski odbor ni vedel, da so to bivši kosezi, prav svobodnjaki«. Pripomniti pa moram, da nam je to šele sedaj g. D. prvi odkril, in sicer gotovo samo za enkrat brez vseh dokazov. I v tem, da so se n. pr. v kostanjeviški gosposki nazivali imetniki kupnih zemljišč tudi »Freisassen« — (tudi Kovačičevi »svobodniki« [Slov. Štaj. 167] so bili taki) — vidi g D. dokaz, da stanovski spisi za rešitev vprašanja porekla svobodnikov niso zanesljivi. Ali iz tega, da se pri drugih gosposkah, ki nimajo z oblastvi deželnih stanov prav nikake zveze, 1 0 tem gl. zopet v novem Mayerjevem spisu »Die Entstehung des »modernen« Staates im Mittelalter«, Zeitschr. der Savignystiftung f. Rechtsgesch., German. Abt., 57. Bd. (1937), 278. nazivajo s takim nazivom podložniki, logično pač ni mogoče sklepati na nezanesljivost stanovskih spisov! Sploh so v tem času, trdi g. D., stanovski dostojanstveniki, ki so zapustili pod vplivom 30 letne vojne, ki igra pri g. D.-u veliko vlogo, svoje gradove in so bili zaposleni v službah, opravljali uradne posle le po formularjih, poznavali so zakone in naredbe le malo temeljito, še manj pa poreklo institucij. Ker nisem te njihove »zanikrnosti« uvaževal, mi očita prikrito nekritično uporabo listinskih virov in — omalovaževanje »čistih zgodovinarjev«! V glavnem torej g. D. v teh izvajanjih trdi, da se je prav v dobi med 1. 1535. in 1662. izvršilo »stapljanje« kosezov in svobodnikov, zakar se pa »zapisovalci« imenjske knjige niso zmenili. Ker pa vendarle čuti, da dokazov v imenjski knjigi ni tako lahko spraviti s poti, pa skuša omajati verodostojnost teh knjig in drugih stanovskih virov. Glede tega »stapljanja« kosezov in svobodnikov pa se mu ni posrečil najmanjši dokaz. 2e v splošnem je pustil popolnoma vnemar dejstvo, da svobodništvo ni bilo z osebo spojena lastnost ali pravica, marveč s posestjo nepodložnega, prej stanovskega zemljišča združeno svojstvo, prav kakor tudi lastnost koseza — kolikor moremo to doslej pregledati — vsaj v poznejši dobi poznega srednjega veka ni bilo osebno, marveč s posestjo neke vrste zemljišča združeno svojstvo. Taka koseška zemljišča pa so bila vsaj v tej dobi, ki prihaja tukaj v poštev, pretežno podložna. Konkretnih prostih koseških zemljišč sploh ne poznamo; vsa ona, ki so nam znana v tej dobi, so podložna. Zato se v imenjsko knjigo niso mogla niti vpisati. Kajti po praških sklepih 1. 1542. so bila predmet obdavčbe in vpisa v imenjsko knjigo samo prosta zemljišča. Nikdar pa niso vodile te knjige podatkov za plemenitnike in k o s e z e kot take. Vse to je razvidno iz mojega spisa (str. 16. sl.). Kar se pa tiče posameznih knjig in primerov, je g. D. popolnoma prezrl, da sem prav knjigo IV., ki obsega vpise iz kritične dobe 1546 do 1618 v večmesečnem študiju od strani do strani predelal. Skoraj za vsak posamezni posestni primer sem mogel ugotoviti pri-dobitveni naslov, kakor je to podrobno razvidno iz opomb 158—162, 172—176 mojega spisa. Iz vseh teh primerov sem mogel povzeti z vso gotovostjo že v tej dobi kot pridobitvene načine: a) fevdno podelitev; b) nakup od gosposke; c) nakup od svobodnikov; d) delitev že obstoječih svobodniških zemljišč in f) dedovanje. O vpisu kakega koseškega zemljišča ni sledu. Isti posestni naslovi so razvidni tudi iz imenjskih knjig poznejše dobe v popolnoma ravni črti. tako da moremo iz njih izvor svobodniške posesti brez vsakega dvoma in jasno posneti. Ako hoče g. D. to osporavati, mora dokazati neresničnost mojih konkretnih posameznih ugotovitev iz imenjske knjige. Pa tudi tega ni niti poskusil. O kakšni nezanesljivosti vpisov ne more biti govora. Kolikor so ohranjene še listine, se vpisi s temi povsem skladajo, prav tako pa tudi prilična pojasnila stanovskih organov o poreklu institucije soglašajo z imenjskimi knjigami in ostalimi viri. Zato se jim tudi ne more pripisovati krivda na moji »zmedi v nazorih glede porekla svobodnjakov« (str. 117., odst. 5.). — Izvajanja D.-eva torej niso mogla ni malo omajati moje ugotovitve, da ni mogoče trditi, da bi bili svobodniki, to je oni »svobodni« kmetje, ki se nazivajo v naših deželah z nemškim imenom »Freisassen«, prejšnji kosezi, marveč da so svobodniki na eni in kosezi na drugi strani vsak zase po postanku in bistvu čisto posebna vrsta svobodnejšega kmetskega sloja.la Če g. D. slednjič poudarja, da so načini postanka svobodništva, ki sem jih ugotovil, le sekundarni pojavi, katerim je poiskati še historično izhodišče, potem moremo kaj lahko odgovoriti, da je pri svobodniškem pojavu pr marna prostost gospoščnih zemljišč. Prostost teh zemljišč ostane nedotaknjena, tudi ako jih pridobi podložna oseba, in daje tej, dokler je v lasti takih zemljišč, svojstvo svobodništva. V tem leži njegov prvotni izvor. V istem smislu ugotavlja tudi F. L. Baumann2 za švabsko ozemlje, ki mu pripisuje prav g D. znova (str. 116.) veliko važnost za naše razmere, da v poznejši dobi »prostost« sploh ne pristaja posameznim ljudem kot takim, marveč da se prostost drži zemljišča. Tudi T. Mayer sam, na katerega se g. D. sklicuje in ki mu je kot »čisti zgodovinar« gotovo še verodostojnejši, prihaja do zaključka, da se omenjajo v poznejših virih »prosti ljudje« le mimogrede, v glavnem pa »prosta zemljišča«.3 Zdi se pa, da gre na drugem mestu4 še dalie, ko pravi brez omejitve na poznejšo dobo: »Immer wieder horen wir, dass urspriinglich die Freiheit bei den Menschen gewesen und dann auf die Griinde iibergegangen sei, aber nirgends wird ein Fali dargestellt, in dem man diesen Obergang verfolgen konnte.« Ko me končno hoče g. D. ironizirati, češ da »svobodnjaštvo« sploh ni le »kranjski« problem, s tem res ni povedal nič novega. Toda problem ni enostaven, ne pojem »svoboden« (»frei«) enoznačen, niti v istem političnem ozemlju ali, recimo, v isti deželi. Tudi po razdobjih se vsebina tega pojma spreminja. Kolikor se je v poznejšem času neprostost poostrila, je postala seveda »prostost« važnejša, pravi pravilno T. Mayer (ibid. str. 246.), in pojem naravno drug. Prav Teodor Mayer, ki je v svoji zadnji razpravi »Die Entstehung des »modernen« Staates im Mittelalter« zbral dosedanje novejše izsledke raziskovalcev položaja »svobodnih 1:1 Tudi za Koroško navaja v najnovejšem času K. Torggler, Carinthia I., 1938, 42, da se ne more ugotoviti, da bi bili ostanki kosezov prešli kasneje med svobodnike. 2 »Forschungen zur schwabischen Geschichte«, str. 237. sl. (citirano po Zeitschr. d. Sa-vigny-Stiftung f. Rechtsgesch . Germ. Abt., 57. Bd., 1937, 266). 3 Theodor Mayer, Die Entstehung des »modernen« Staates im Mittelalter, ibid. str. 251., 254., 257. 4 Prav tam, str. 267. kmetov« za različne dele jugozahodne Nemčije, je pokazal zelo nazorno pestrost in spremenljivost pojma »svobodnega kmeta« in važnost podrobnih razprav za manjše okoliše. Tudi za naše ozemlje bomo mogli pregledati problem prostega kmeta le s preiskavo razmer v posameznih deželah in po posameznih vrstah »svobodnih« kmetov, ki jih ne smemo že a priori istovetiti. Tudi pri nas niso bile v dveh deželah razmere povsem enake. Prav ima zato Mayer, ki zopet pravi: »Es miisste eigentlich immer durch Spezialuntersuchung festgestellt werden, was jeweils darunter (sc. unter »frei«) verstanden worden ist.« (Str. 246. ibid.) Izhajati pa iz nekega splošnega pojma »svobodnjaštva«, ki ga ni, in skušati spraviti nasilno vse vrste »svobodnih« kmetov, morda celo v najrazličnejših ozemljih, v slovenskih deželah in v Švici, pod en klobuk, je zato po današnjem stanju pravnozgodovinske znanosti popolnoma zgrešeno. Zdi se mi, da tiči prav tukaj bistvena pomota D.-evega pojmovanja in argumentacije. BRONAST KIPEC GLADIATORJA Z MIRJA R. Ložar Pri odstranjevanju materiala, nahajajočega se na notranji, to je mestni strani emonskega zidu na Mirju, so maja 1936. našli bronast kipec gladiatorja (pod. 1, 2). Kipec se je nahajal med najraznovrstnejšim drugim gradivom, kakršno je pri omenjeni regulaciji vedno prihajalo Pod. 1 Pod, 2. na dan in ki ga časovno ni mogoče dodeliti nikaki enotni skupini. Pred zidom so prebivalci Emone odlagali pač vse mogoče predmete in tudi smeti. Kipec je visok 10.5 cm ter razmeroma dobro ohranjen. Na hrbtni strani (pod. 2) je votel, in sicer sega votlina do pod kolena leve noge. Figuri manjka levica, ki je očividno držala ščit. Verjetno je, da je nekdo iz radovednosti ali iz kakega drugega nagiba levico s ščitom ter s pripadajočim hrbtnim delom odžagal ali odpilil, pri čemer se je pokazalo, da je kipec znotraj votel. Jasnih in zanesljivih sledov uporabe takega orodja pa danes na figuri seveda ni več videti. Kipec predstavlja gladiatorja v tipičnem borbenem položaju, sličnem onemu, ki nastane na povelje »bodi«. Levo nogo je gladiator sunil predse, z desnico pa drži kratek meč (gladius), s katerim bo zadal nasprotniku smrtni udarec. Pozo gladiatorja si moramo dopolniti še z gibom levice, ki je pač držala ščit (scutum), ali dolgega pravokotnega ali malega okroglega, ni mogoče reči. Na obeh nogah nosi gladiator golenice (ocrea, knemis), katerih zgornji reverzi segajo precej nad kolena. Čez prsa in pas je gladiator odet z nekakšno ohlapno srajco ali jopico, iz vzporednih raz oziroma žlebov na obeh stegnih ter na desnici pa sledi, da so bili tudi njegovi udje zavarovani; očividno nosi na stegnih fasciae, to je poveze iz blaga ali usnja, na rokah pa slično delano manico.1 Obraz gladiatorja je zavarovan s kovinsko mrežo, ki je del čelade (galea); ta je nizka ter ima greben naprej zasukan. Po vsej opremi, ki jo figura kaže, ne more biti nobenega dvoma, da gre za gladiatorja iz vrste tako imenovanih samnitov (samnes), ki je najstarejša gladiatorska vrsta Rimljanov. Ti »samniti« so prejeli vzorec orožja in oboroženosti posredno od bojne opreme plemena Samnitov, ki so ga 1. 310. pr. Kr. Rimljani po hudih bojih porazili in premagali. Samniti so neke vrste težka kategorija gladiatorskih čet in borb; zanimivo pa je, da se omenjajo le do dobe cesarja Avgusta.2 Po dobrih opažanjih Meierjevih, ki jih citiramo samo po navedenem članku Lafavevem v Daremberg-Saglioju, se je kategorija kasneje, vsekakor pa že za časa Kaligule, razdelila v dve podkategoriji, imenovani secutor in oplomahus. Razlika med obema je bila v tem, da je vsak izmed njiju imel za nasprotnika zastopnika posebne kategorije in je bil tudi temu primerno oborožen; secutor je imel za nasprotnika tako imenovanega retiaria (zaradi tega se tudi imenuje contraretiarius), oplomahus pa gladiatorja iz kategorije tako imenovanih tračanov. Meier tudi misli, da so se čelade secutorja in oplomaha med seboj razlikovale; dočim je imel poslednji visoko čelado, na kateri so se nahajali močni grebeni s perjanicami itd., je imel secutor nizko čelado brez nakita, da bi ga retiarius, zankar, mrežar, prehitro ne ujel. Če je na podlagi teh navedb dovoljeno kaj trditi o figuri z Mirja, imamo v njej upodobljenega secutorja. Na dve malenkosti je ob tej figuri potrebno opozoriti. Kratki meč, ki ga gladiator drži v desnici, ni skoz in skoz raven, temveč na koncu zakrivljen. S tem je hotel oni, ki je kipec napravil, nemara izraziti, da se je gladiatorju ta nesreča pripetila v borbi; kajti ukrivljen je samo konec rezila, ne pa celo rezilo, kot n. pr. pri mečih gladiatorjev iz traške kategorije (Daremberg-Saglio, n. n. m. fig. 3585 in 3596). Druga posebnost zadeva levo stran prsi gladiatorja, kjer se bo marsikdo z začudenjem vprašal, kako da je ta del telesa tako ploščat. Čeprav smo zgoraj dejali, da levice ni in da ščita manjka, je vendar leva stran prsi tako ploščato izdelana, da telesna oblika taka ne more biti in da bi bilo tu morda — toda z največjo previdnostjo —- vendarle mogoče videti nekak ščit, ki bi bil pa seveda skrajno slabo upodobljen.2 Ta ščit bi imel po tem takem okroglo obliko, a njegova oblika bi takisto govorila za samnita-sekutorja. Ob vsem pa ostane vprašanje nerešeno zlasti zaradi tega, ker ne vemo, kako bi bilo treba v tem primeru dopolniti levo roko gladiatorja. Ob tem malem bronastem kipcu se nehote poraja vprašanje gladiatorskih nastopov v Emoni. Ali je figura spomin nanje? Po mnenju nekaterih, ki jih W. Schmid ne navaja, se je v hiši II v Emoni nahajala gladiatorska kasarna,4 in sicer so sklepali neimenovani nanjo iz tega, ker je bil v enem izmed prostorov hiše II najden žrtvenik boginji Nemezi. Schmid upravičeno zavrača tako mnenje na podlagi razlogov, ki mu jih daje talni načrt hiše. Razen tega bi se gladiatorska kasarna po njegovem mnenju ne mogla nahajati v taki oddaljenosti od amfiteatra (več kot pol km), ki je sodeč po nekem starem sporočilu, ležal blizu križanske cerkve. Stanje emonskih terenskih izkopavanj nam zaenkrat ne dovoljuje misliti na kak amfiteater v Emoni in onemu staremu sporočilu ni mnogo verjeti, kajti razvaline gledišč in amfiteatrov v naših krajih ne bi bile dolgo skrite. Razen tega nas pa tudi pogled na gospodarske in socialne razmere v stari Emoni, kolikor so nam iz dosedanjih izkopanin znane, ne upravičuje misliti na to, da je imela Emona gladiatorske in druge amfiteaterske predstave, ki so zahtevale ogromnega denarja. Zato si moramo figuro z Mirja tolmačiti kot spomin na gladiatorske igre, ki ga je prinesel kak prebivalec Emone s seboj iz Italije. To ni nič nenavadnega. Upodobitve zlasti pri ženskem svetu v velikih čislih stoječih gladiatorjev nahajamo razen v sliki, mozaiku in reliefu zlasti v drobni umetnosti malih bronastih kipov, terakotnih svetilk, steklenih in glinastih posodic in podobnega materiala iz vseh dežel rimskega imperija in ni potreba, da ga podrobno navajamo. Med nje spada gladiatorska figura z Mirja. 1 Daremberg-Saglio, Dictionnaire des antiquites grecques et romaines, s. v. gladiator. 2 Daremberg-Saglio, ist. 3 Prim. kako lepo je ščit upodobljen na mali figuri iz brona v; Neugebauer, Antike Bronce-Statuetten, 1921, Abb. 60. 4 W. Schmid, Emona. Jahrbuch fur Altestumskunde, VII, 1913, 102. Slovstvo Dr. Richard Pittioni, Allgemeine Urgeschichte und Urgeschichte Osterreichs. Leipzig und Wien, Fr. Deuticke. 1937, VI -(- 212 str. z 48 tabl. Cena broš. 10 RM, vez. 12.60 RM. Po nemškem zgledu je tudi prejšnja Avstrija leta 1935 uvedla v učnem načrtu za srednje šole primeren pouk prazgodovine. Zahteve učnega načrta pa se niso dale tako lahko realizirati, ker ni bilo nobenega priročnika ali učne knjige, ki bi ustrezala zahtevam. V okviru dela >