87
Novičar iz austrijanskih krajev.
Iz Siska 7. marca. Odkar sem vam poslednjič pisal, se je kupčija precej poživila in se je blizo 20.000 vaganov koruze stare po 3 fl. 55 kr. do 4 fl., nove po 3 fl. 40 kr. za krajnsko deželo prodalo« Če bi se je bilo drugikrat toliko v kratkem poprodalo, bi bila ceaa zlo posko-
čila, tabart pa je ostala kakor je bila. V Kar lovcu je koruza bolje kup kakor tukaj, čeravno se je vsaki dan več j)roda in se je je okoli 3000 vaganov po 3 fl. 45 kr. spečalo. Če še delj časa ne bo več žita odtod čez morje se prodalo, bo cena močno padla.
Iz Gorice 11. marca. A. M. Kar bi se še pred malo leti nobenemu ne bilo sanjalo, doživeli smo 8. marca. Vpervo kar Gorica stoji, so se mili in sladki glasovi slovenski pred izbrano družbo omikanih stanov v dvorani goriške zabavnice (kazine) odmevali. Do zdaj se, bodi Bogu milo! ni prederznil naš ubogi „pariaa stopnicam gosposkih poslopij približati se, in slovenski sin se je tu moral kakor si bodi tako rekoč ošemiti, če se je hotel kake slovesnosti vdeležiti.    Pa zdaj smo v drugo dobo stopili.
Da bi tudi gimnazijalna mladina željno pričakovano rojstvo presvitle cesaričinje po svoje spodobno obhajala, je napravil tukajšni gimnazijalni vodja g. J. V. Mencel prav lepo in primerno veselico, kjer se je pelo, umetno bese-dovalo in igralo. Kar se je po novi vredbi učenje petja in muzike vpeljalo , se ga je lepo število učencev s sercom poprijeio. Čuditi se je tudi kako so se nekteri (prostovoljci) v deklamiranji izurili pod vodstvom imenovanega g. Mencel-na. Dragi hvale vredni namen te slovesnosti je bil nek tudi pri občinstvu marnost za šolske reči zbuditi in mu vedenje našega gimnazija priobčiti, ki je mnogim res „ne-znana dežela".
Odpela se je nar poprej neka nalašč za ta dan od g. Mencel-na   (ki   je   tudi   izversten pesnik)   zložena pesem; na to   je sledilo   besedovanje   v   nemškem,   in    potem   se je spet nekaj pelo v slovenskem jeziku.    G. Ton ki i,   se-stošolec pristopi  in začne Tomanovo   „Austrije   zvezda deklamirati: „Tiho je morje, pokojni valovi" ....   Sloven-com trepeče osupnjeno serce; vsakteri napenja in nateguje ušesa,   skor   dihati   si  ne   upa;   tiho   je vse in mirno, da bi šivanko slišal pasti: pa precej zapazimo, da nekteri široko oči odpirajo,  drugi noše vihajo in eden   druzega  pogledujejo; zakaj, da se bode po gerški govorilo, so vedili, pa da po slovenski — popred   bi  se   bili   menda  smert zanesli, ka*or kaj tacega.   Toda mladi govornik se za-nje kar ne zmeni,   berzno svojo ladjico suče in   naprej   veslja in čujte! nikakor se naš jezik ne   ustraši   ne   mrežastih zagrinjal, ne mehkih rudečodamastnih sedališč, ne pozlačenih svetilnic;  tudi  ni, ko se je vnel,   ne   krasnih  velikanskih zerkal razbil, ne svetilnjakov (kandelabrov) prevergel,  in ni se mu spodersnilo,  da^iravno  so prav   polzue bile   par-ketirane tla, ni se splašil ne zalo okinčanih gospa ne dol-goberkastih in čveterookih gospodov,  ki so si tam pa tam, ne vem kaj, na uho šeptali: obnašal se je prav kakor vitez in „dvoransk junak".    In ko govornik odstopi, se celo nobeden ni prederznil uprašati: „Prijatel! kako si semkaj prišel, kjer nimaš.....?"? temoč spodobno ploskanje iz verst
Slovencev je dalo njih zadovoljnost in veselje na znanje. Tako smo Rubikon prestopili, važen korak! Slovenski jezik bil je ravnoroden in ravnopraven spoznan drugim živim in mertvim jezikom in je dosegel častno pravica „pridvorstva". Goriški Slovenci ne bomo tega dneva nikoli pozabili, zakaj dobro de sercu človeškemu, kadar se mu dolgo dolgo prikrajšane in odtegnjene pravice sopet dovolijo. Verstilo se je dalej petje (v nemškem) in deklamiranje v latinskem, francozkem (večkrat), gerškem, nemškem (večkrat) in laškem jeziku. Poslednjič so še trije slovenski fantje en prizor iz neke šaljive opere kaj izverstno igrali in peli, in potem ko se je g. vodja častitim gostom zahvalil, se je ta slovesnost s „cesarsko pesmijo" in trikratnim vnetim „živio" na Cesarja sklenila, ki so ga naš okrožni poglavar Pr. Bar. Buffa zagnali. Vroče želje za blagor cesarske rodbine in austrijanske domovine so iz veselih slovenskih sere puhtele.
Ako peščico ošabnih nsvednežev izuaamemo, kterim je morda gerkšina in slovenščina smerdela, se je sicer Id en glas slišal, da jim je „beseda" mnogo dopadla.
88
Prosimo tedaj prav lepo, da bi blagovolili nas večkrat na tako vižo razveseljevati, pa slovenščine za božjo voljo! nikar ne opuščati pri nobeni taki priložnosti, raje daljše govore vselej izbirati, da se ptuje uho našim lepim domačim glasovom privadi in njih ceno spoznavati in jih spoštovati začne; zakaj gotovo je, da se slovenščina ie iz nevednosti zaničuje, kjer naši zasmebovavci, polni predsodkov, so vajeni slišati le sirove glase popačenih narečij iz ust neomikanega ljudstva. Naše geslo mora biti, pri sosedih tisto veljavo in spoštovanje doseči, ktero jim tudi mi voljno skazujemo.
V imenu množin, ki so bili pričujoči, moram še ponižno željo tukaj razodeti, naj bi se pri zbiri za deklami-ranje ugodnih pesniških del gledalo tudi na zapopadek: ali je za mladino ali ne.
Iz Postojne 12. marca. Ze več mescov pred rojstvom perve austrijanske cesaričinje je več Postojnčanov stavilo: kaj bo pervo dete? Eni so stavili, da bode cesaric, drugi da bo cesaričinja. Tisti, ki zgube stavo, plačajo za stavljeni dnar dobro večerjico v gostivnici tukajšnega župana gosp. Lebana, — tako je bilo izgovorjeno. Id res v nedeljo, ko je bila dopoldne slovesna sv. maša z zahvalno pesmijo za srečni prigodek, je bila zvečer omenjena vesela obedinja, pri kteri so se zbrali vsi, ki so stavili, pa še mnogo povabljenih gostov, z eno besedo, večina boljarjev postojnskih. Prav zidane volje smo bili in nepozabivši veselega prigodka, ki nas je ta večer vkup spravil, smo na-pivali na slavo presvitlega cesarja in presvitle cesarice, na zdravje novorojenčice, pa prepevali tudi ^cesarsko pesem", h kteri so nam godli tukajšni godci, ki so se odtačas, ko so bili poslednjikrat v tem listu enmalo pokarani, pod novim vodnikom dobro popravili. „Pri polni miziu — se oglasi med veselim hrupom občnospoštovani naš gosp. Liborio, vodja stavbinih del na železni cesti — „ne smemo naših siromakov pozabiti; to so nam premilostljivi cesar sami veleli", — in pri ti priči začne milodare nabirati in hipoma nabere 33 fl., ki jih izroči gospodu županu, da jih razdeli revežem postojnskim. Le težkega serca se je ločila vesela druž-bica — pa kaj, ker je moglo biti! — ter bo ohranila dolgo dolgo še dragi spomin veselega dneva.              Moschus.
Iz Ljubljane. Da so s vitli fcnezoškof nedavno izvoljenega korarja gosp. Jožefa Zupana za velikega mestnega fajmoštra izvolili, je Ljubljančanom tako po volji, da je v sredo deputacija množin mestjanov, ktero je, ker je mestni župan zaderžan bil, gosp. magistratni sveto-vavec Ambrož peljal, se podala k sviti emu škofu, se jim spodobno zahvalit za to izvolitev, ki je mestu tako po volji. Svitli knez so deputacijo prijazno sprejeli in ji zagotovili, da so jim bile želje ljubljanskega mesta o ti zadevi znane, in da so, od ene strani težavnim mestnim opravilom zadostiti, od druge pa tudi faranom vstreči, izvolili moža, ki je dobro skušen v službi, ki jo je zdaj za terdno prevzel. Potem se je poklonila deputacija verlo dosluže-nemu gosp. fajmoštru in stolnemu dekanu K. Zorn-u kakor tudi novoizvoljenemu gosp. fajmoštru in okrajnemu dekanu Jož. Zupan-u.      __________