Arheološki vestnik {Arh. vest.) 49, 1998, str. 133-140
133
Halštatski gomili v Vidmarjevem gozdu pri Dobovem
Anja DULAR
Izvleček
V prispevku je objavljeno gradivo iz dveh halštatskih gomil, ki ju je leta 1896 raziskal Jernej Pečnik. To je najbolj zahodno ležeča nekropola, ki pripada šmarješkemu kompleksu s centrom na Vinjem Vrhu. Material hrani Naravoslovni muzej na Dunaju.
Vinji Vrli nad Belo Cerkvijo je bil skupaj s svojo okolico eno izmed velikih poselitvenih središč v starejši železni dobi na Dolenjskem. Nekropole, kjer so pokopavali prebivalce centralne naselbine in manjših okoliških zaselkov, ležijo na obsežnem območju od Dobruške vasi na vzhodu, Vinice pri Smarjeti na severu in Otočca na zahodu, na jugu pa jih omejuje struga reke Krke. Gradivo tega kompleksa je bilo predstavljeno že v dveh monografijah, ki sta ju napisali Vida Stare (1973) in Anja Dular (1991). Prva je obdelala material, ki je danes v Narodnem muzeju Slovenije, druga Pa gradivo, ki ga hranijo v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. V drugi objavi je bila podana tudi zgodovina raziskav in topografija celotnega kompleksa. Kjer je bilo le mogoče, smo podatke o izkopavanjih primerjali s topografskimi izsledki in gradivom, ki je danes v muzejih. S širšega območja s centrom na Vinjem Vrhu so ostale neobjavljene le še najdbe iz najzahodneje ležeče nekropole " to je Dobovega.
V listnatem gozdu jugovzhodno od vasi Dobovo ležita nad cesto, ki vodi iz vasi proti Gorenje-mu Kronovemu, dve gomili. Premer prve je 14 m, ohranjena višina pa 2 m, druga meri v premeru
m in je nekoliko višja, in sicer od 2 do 3 m. Obe imata v sredini velik vkop (si. 1, 2).
Gomili za vasjo Dobovo je jeseni 1896 prekopal Jernej Pečnik in novembra tega leta poslal najdbe
Abstract
The article presents the material from two Hallstatt tu-mulii that were investigated by Jernej Pečnik in 1896. This is the most western lying necropolis, with its centre at Vinji Vrh, that appertains to the Smarjeta complex. The material is preserved in the Naturhistorisches Museum in Vienna.
s seznami na Dunaj (Pečnikovo pismo Szombathyju z dne 12. 11. 1896), kjer so danes v Naravoslovnem muzeju (inv. št. 86550-86566).
Pečnikovo pismo o gomilah v Vidmarjevem gozdu je v delu Prazgodovina Smarjete delno povzela Vida Stare, njena interpretacija tega pomembnega vira pa je žal nedosledna (Stare, V. 1973, 15). Peč-
Sl. 1: Vidmarjev gozd pri Dobovem. Lega gomil.
Abb. 1: Vidmarjev gozd bei Dobovo. Lage der Grabhiigel.
SI. 2: Vidmarjev gozd pri Dobovem. Pogled z juga na gomilo 2.
Abb.2: Vidmarjev gozd bei Dobovo. Grabhiigel 2 von Siiden.
nik v njem namreč ne poroča le o grobu z bronastim kotličkom, kot piše Staretova, ampak podaja natančen seznam vseh pridatkov iz grobov 1. in 2. gomile.
Nadaljnji zapleti pri objavi materiala iz Vid-marjevega gozda so nastali zaradi imena vasi Dobovo, ki ga je Mitja Guštin napak povezal z zasavskim krajem Dobova pri Brežicah. Tako v objavi te obsežne žarnogrobiščne nekropole, ki je izšla sicer pod Staretovim imenom, piše, da so prve arheološke najdbe iz Dobove znane že s konca prejšnjega stoletja, ko so na posestvu Franca Vidmarja prekopali eno ali več gomil. Zapiski o tem izkopavanju so mu neznani, domneva celo, da so neohranjeni. Material je v dunajskem Naravoslovnem muzeju videl in narisal (Stare, F. 1975, 13). V razstavnem katalogu Posavskega muzeja Arheološka preteklost Dobove je Guštin nato še nadaljeval s svojo interpretacijo. Gomili je lociral na ledino "Na Gomilicah" pri Dobovi, kjer so v petdesetih in šestdesetih letih izkopali žarnogrobiščno in antično nekropolo (Guštin 1981, 3). Morda ga je zavedelo naključje, ker se je ena izmed nekdanjih lastnic opuščenih njiv ob cesti Dobova - Velik Obrež, kjer se je širilo grobišče, prav tako pisala Vidmar (Stare, F. 1951, 61). Material iz Peč-nikovih izkopavanj pa je uporabil tudi kot dokaz, da se je na tem območju poselitev nadaljevala iz pozne bronaste v halštatsko dobo (Guštin 1981, 6). Omenimo še risbe štirih predmetov, ki jih objavlja v katalogu (ib., si. 5). Rekonstrukcija cibo-rija je sicer verjetna, vendar pa je ohranjenih pre-
malo fragmentov, da bi lahko posodo narisali kot celo, bronasto situlo pa smo rekonstruirali drugače.
Pečnik je o svojih izkopavanjih v Dobovem poročal dvema dunajskima ustanovama, in sicer Naravoslovnemu muzeju (cfr. Pečnikovo pismo Szom-bathlyu z dne 12. 11. 1896) in Centralni komisiji (cfr. Arhiv Slovenije, Centralna komisija, Kranjske najdbe, karton 59, Konservatoren, ad 1774/ 1896). Seznama nista popolnoma identična, več razhajanj je pri besednem vrstnem redu. Kot osnovo smo uporabili tistega, kije bil poslan Naravoslovnemu muzeju skupaj z najdbami. Pri drugem grobu iz druge gomile pa smo dodali besedo "Brand", ki je zapisana le v poročilu Centralni komisiji, ker dopolnjuje izkopavalčev zapis.
Pečnikovi opisi izkopavanj in najdb:
Im Walde des Besitzers Franz Vidmar von Dobovo Pfarre St. Peter, b. Rudolfsvverth
Hiigel Nro. 1.
Der Hiigel war 15 Metter lang und 15 Metter breit, 4 Metter hoch, dort waren alle Brandgraber, die Asche in die Erde geworfen, und drauf die Gefasse gelegt.
Grab 1. 3 Metter tief, nur 2 Tongefasse auf der Brandasche gelegte,
Grab 2. 3.50 m tief, nur 2 Tongefasse auf dem Brande gelegte, und 1 kleine Schale,
Grab 3. 2 Metter tief, auf den Brand gelegte 1 Bronzekessel, drin in Kessel 1 Tonschale, dabei 1 Armband,
Grab 4. 3 Metter tief, auf den Brand gelegte 2 Tongefasse und 1 Lanze,
Hiigel Nro. 2.
Der Hiigel war 16 Metter lang und breit 4 Metter hoch, wieder in griiber die Brand asche geworfen, und beigaben drauf gelegt,
Grab 1. nur 1 Metter tief, Brandasche, und drauf 1 rothe Tongefass geworfen,
Grab 2. 3 Metter tief Brand in die Erde gelegt, und drauf 2 Tongefasse und 1 Lanze,
Grab 3. 3.50 m tief, Brand in die Erde geworfen, und drauf 3 Tongefasse und 1 Lanze.
Današnje stanje najdb je v nekaj primerih nekoliko drugačno, kot poroča izkopavalec. Tako manjka v drugem grobu prve gomile ena posoda, v tretjem grobu druge gomile pa je ena preveč. Verjetno sta ta dva predmeta zamešana, a nismo mogli identificirati, katero posodo bi bilo treba premestiti. V grobnih celotah manjkajo tudi tri sulične osti, ena je sicer ohranjena (t. 1: 5), a ob njej ni oznake, iz katerega groba je.
Opis najdb
Gomila 1 Grob 1 (/. 1: 1,2)
1.	Lonec z nogo iz črno žgane gline, okrašen z vrezi in štirimi plastičnimi nalepkami, inv. št. 86550 (t. 1: 1).
2.	Latvica iz svetlorjave gline, okrašena s tremi plastičnimi nalepkami - nalepke so narejene kot dvojne bradavice, inv. št. 86551 (/. 1: 2).
Inventar se ujema s Pečnikovim opisom.
Grob 2 (t. 1: 3,4)
1.	Grobo izdelana posodica iz svetlorjave gline, inv. št.
86553	(t. 1: 4).
2.	Fragmentirana latvica iz svetlorjave gline, inv. št. 86552 ('• 1: 3).
V	grobu manjka ena posoda.
Grob 3 (t. 1: 6-8)
1.	Fragmentirana bronasta situla. Ohranjeno je ustje, ki je ojačano s svinčeno žico, ročaj, ena cela in fragment druge ataše, deli oboda in dna, inv. št. 86555 (/. 1: 6).
2.	Poškodovana bronasta zapestnica, na koncih je delno še ohranjen vozlast okras, inv. št. 86556 (t. 1: 8).
3.	Skleda iz rjave gline, okrašena s tremi gubami, inv. št.
86554	(t. 1: 7). '
Inventar se sklada s Pečnikovim opisom.
Grob 4 (t. 2: 1,2)
1.	Fragmentiran ciborij iz črno žgane gline, okrašen s snopi lz po treh reber in s plastičnimi nalepkami, inv. št. 86558 (/. 2.' 1).
2.	Buča iz sive gline, inv. št. 86557 {I. 2: 2).
V	grobu manjka sulična ost.
Gomila 2 Grob 1 (t. 2: 3)
1. Fragmentiran ciborij iz reoksidacijsko žgane gline, rdeče ]e pobarvan, pod ustjem ima črn pas, noga je okrašena z rebri, inv. št. 86559 ((. 2: 3).
Inventar se ujema s Pečnikovim opisom.
Grob 2 (/. 2: 4,5)
1.	Fragmenti ciborija iz sivorjave gline, okrašenega s po lremi plastičnimi nalepkami, ohranjeno je ustje, rame in fragment noge, inv. št. 86560 (1. 2: 4).
2.	Fragmenti sklede z nogo iz sivo rjave gline, okrašene z vrezi, inv. št. 86561 (1. 2: 5).
V	grobu manjka sulična ost.
Grob 3 {t. 2: 6-9)
1.	Ciborij iz sivorjave gline, okrašen s plastičnimi nalepkami, ki so na treh mestih na obodu, inv. št. 86562 (/. 2: 9).
2.	Skleda na nogi iz sive gline, okrašena s plastičnimi nalepkami, noga ni ohranjena, le del nastavka zanjo, inv. št. 86563 (/. 2: 6).
3.	Latvica iz sive gline, inv. št. 86565 (/. 2: 7).
4.	Fragmentirana latvica iz sive gline, inv. št. 86564 (t. 2:
8).
Ena izmed posod ni bila v prvotnem inventarju groba, a nismo mogli ugotoviti, katero bi bilo potrebno izločiti. V grobu manjka sulica.
Brez grobne celote:
1. Fragmentirana železna sulica, inv. št. 86566 (/. 1: 5).
Grobovi iz dobovskih gomil so bili po Pečni-kovem opisu žgani. Sežiganje mrtvih v halštatskem obdobju na Dolenjskem po fazi Podzemelj ni bilo več običajno. Doslej je bilo znanih le nekaj izjem, pa še to so bili praviloma najstarejši grobovi v gomilah (Gabrovec 1987, 88). Tako si lahko razlagamo dobovski gomili na dva načina. Morda je izkopavalec najdbe slabo opisal in so bili to v resnici skeletni grobovi, kosti umrlega pa niso ohranjene, kar je na Dolenjskem pogosto. V prid tej teoriji govori dejstvo, da naj bi bil pepel umrlih stresen na zemljo in ne shranjen v urnah. V grobovih tudi ni kompletov zapestnic, ogrlic, nanož-nic, torej delov noše, na podlagi katerih se da ugotoviti nekdanji položaj skeleta. Vendar je ta razlaga malo verjetna, saj je gomili preiskoval Jernej Pečnik, mož, ki je izkopal velik del kranjskega prazgodovinskega gradiva iz grobišč, s katerim se danes ponašata Narodni muzej Slovenije in Naravoslovni muzej na Dunaju (Dular, J. 1996). Leta 1896 je imel že bogate izkušnje, ki si jih je pridobil na dolenjskih in posavskih grobiščih. Tako moramo verjeti njegovemu opisu, da je bilo vseh sedem dobovskih grobov žganih.
Podrobni podatki o načinu pokopavanja v gomilah pod Vinjim Vrhom, ki jih najdemo v zapiskih Josepha Szombathyja, Franza Schulza in Jerneja Pečnika (cfr. Dular, A. 1991), kažejo, da sežiganje mrtvih tu ni bilo izjema. Tako omenjajo žga-nino oz. žgan grob v gomilah Ivanec III/l 879, IV/ 1879, 13/1883, 15/1883,1/1896, 2/1896, 3/1896, 4/ 1896, 3/1899, 5/1901; Gradenjska hosta V/1896, 1/1896,1/1901,2/1901,3/1901; Mlade vine 3/1879, 6/1879, 8/1879, V/1879, 1/1880, 3/1881; Čevnice pri Žalovičah 1/1897. V štirih tumulusih se izrecno navaja biritualnost - Ivanec 1/1896 in 3/1899, Gradenjska hosta 3/1901 in Čevnice 1/1897. Po načinu pokopa je dobovskima tumulusoma najbolj soroden tisti, ki gaje Pečnik leta 1896 raziskal v Gradenjski hosti (ib., str. 35 in t. 15-17), saj so bili v njem štirje žgani grobovi. Zanimiv je tudi po inventarju, saj grobovi ne pripadajo le starejšemu halštatskemu obdobju. Vsaj pri tem tu-mulusu pa sta možni dve interpretaciji načina pokopa.V sežiganju lahko vidimo prežitke žarno-grobiščnega obdobja ali pa kulturni vpliv italske-ga prostora, kjer je bila kremacija takrat pravilo. V prid drugi teoriji govori tudi dejstvo, da sta v najbogatejšem grobu apulska keramika in fibula, ki ima številne paralele v Italiji.
O načinu pokopa na drugih dolenjskih grobiščih je bilo sicer že precej napisnega. Vendar naj tu kljub vsemu naštejem nekaj posameznih žganih grobov, ki so nam jih opisali izkopavalci. Vse arhivsko gradivo o grobiščih še ni obdelano, tako
da se bom omejila le na poročila, ki so bila objavljena skupaj z najdbami, ki so danes v Naro-voslovnem muzeju na Dunaju. Na Brezju pri Tre-belnem je bil najden v gomili 14 en žgan grob in dva skeletna (Dular, J. 1990). Najstarejša v kontekstu gomile 48 v Stični sta pokopa št. 100 in 101 (Gabrovec 1974). Na grobiščih pri Dobrni-ču, ki jih je Jernej Pečnik izkopaval leta 1897 in 1898, so žgani grobovi št. 11 v Gomili 12, 18 v gomili 14, 6 v gomili 16 in 27 v gomili 19 (Par-zinger 1988-1989). Med belokranjskimi grobišči najbolje poznamo gomile v okolici Podzemlja. Med 267 grobovi, ki jih je raziskal Joseph Szombathy v letih 1887, 1888 in 1891, je le 18 žganih (Barth 1969). Tudi tumulus, ki gaje Jernej Pečnik prekopal v Velikem Nerajcu pri Dra-gatušu, kjer je bil najden med šestdesetimi le en žgan grob iz najstarejše faze (Spitzer 1973), ima podobno strukturo. Drugačno sliko pa nam kaže velika rodovna gomila na Hribu v Metliki. Iz preliminarnih poročil lahko povzamemo, da je bilo v njej odkritih 90 grobov, po mnenju D. Brešča-ka in B. Križa, ki stajo raziskala, jih je bilo poleg tega še 20 do 30 uničenih. Večina pokopov je bila žganih. Kremiranje je omejeno na stopnje Podzemelj 1 in 2 ter Stična 1, v mlajšem času pa so prešli na skeletni pokop (Breščak, Križ 1988; Križ 1990).
V dobovskih grobovih omenjajo tri sulične osti, ohranjena je le ena, zanjo pa ne vemo, del katere celote je bila nekoč. Tako lahko po današnjem stanju govorimo o kovinskih najdbah le pri tretjem grobu prve gomile. Bronasta situla (t. 1: 6) je sicer slabo ohranjena, vendar jo lahko uvrstimo med situle z oblim ramenom, dnom s pregibom in z žičnatim ušesom, če uporabimo ter-monologijo, ki jo je predlagala Biba Teržan ob opisu najdb z Mosta na Soči, kjer je bilo najdenih največ takih vedric v Sloveniji (Teržan 1985).
V	isti tip sodi tudi več kosov najdenih na bližnjih dolenjskih najdiščih. Naj naštejem le nekatera: Novo mesto - grob s trinožnikom (Gabrovec 1968), Dolenjske Toplice - grob 34 iz gomile
V	(Teržan 1976, 387, t. 37), Magdalenska gora, Vače (Stare 1955, 116 ss). Čas uporabe takih posod je precej dolg. Upoštevajmo le najdbi iz novomeškega groba, ki pripada horizontu Stična - Novo mesto in iz Tolplic, ki je iz negovskega horizonta. Prav tako mlademu halštatu oz. stopnji Sveta Lucija II pripadajo sorodne najdbe s tega primorskega najdišča (Teržan, Trampuž 1973). Kovinske posode obravnavanega tipa z avstrijskih najdišč tudi niso ozko časovno omejene, saj sodijo v obdobje od Ha C do Ha D3 (Prussing 1991, 61 ss).
Kronološko mesto dobovskih grobov moremo torej opredeliti predvsem s keramičnimi najdbami. Skleda iz tretjega groba prve gomile pripada tipu 5 po J. Dularju (t. 1: 7). Take sklede, za katere je značilen ornament gubanja, so bile najdene v številnih dolenjskih najdiščih v kačastem, sledečem certoškem in redkeje v negovskem horizontu (Dular, J. 1982, 71 s). Glede na to, da je bila najdena v situli, bi lahko predpostavljali, da je imela posebno uporabno funkcijo, vendar je to glede na slabo izdelavo - je namreč asimetrična in slabo žgana, manj verjetno.
Lonec z nogo iz prvega groba prve gomile (t. 1: 1) pripada tipu 1, ki je bil v rabi od stopnje Podzemelj 2 do Stična 1-2 (ib., 41 s). Ciborij tipa 5 (t. 2: 1), ki je bil najden v četrtem grobu te gomile nima znanih kronološko opredeljenih grobnih celot. Bučo iz tega groba (t. 2: 2) lahko uvrstimo v tip 1, za katerega je značilen ozek vrat. Slednje niso vezane le na eno kronološko fazo, saj so najstarejše iz faze Stična 2, največjih je iz kačastega in certoškega horizonta, posamezni primerki pa so še v negovskem (ib., 39 s). Ciborij tipa 10, ki je bil najden v prvem grobu druge gomile (t. 2: 3), se začne pojavljati konec kačastega horizonta; najpogostejši je v certoškem, nekaj kosov pa je še iz negovskega obdobja (ib., 51 s). Od najmlajših se naš kos loči po izdelavi, tako lahko predpostavljamo, daje iz časa, ko je bila njihova uporaba največja, torej iz kačastega oz. certoškega horizonta. V drugem grobu druge gomile je najden ciborij tipa 1 (t. 2: 4), ki se sicer pojavi že v obdobju Stična 1-2, a je v rabi do certoške stopnje (ib., 44 s). Med vsemi kosi, ki so bili opredeljeni v ta tip, sta dobovskima najboj sorodna kosa najdena v grobovih 5 in 6 v prvi Špilerjevi gomili pod Libno (Guštin 1976, t. 7,8). Ta dva grobova sta iz stopnje Stična 2, tako lahko verjetno istemu časovnemu obdobju pripišemo tudi dobovska kosa. V prvem grobu druge gomile je bila najdena tudi skleda z nogo tipa 1 (t. 2: 5), ki je značilna za mladohalštatsko obdobje (ib., 72 s). V tretjem grobu iz druge gomile, je skleda na nogi istega tipa (t. 2: 6) ter ciborij tipa 6 (t. 2: 9), ki je v rabi predvsem v stopnji Stična 2, posamezni kosi pa še v kačastem horizontu (ib., 48).
Tako lahko v okviru posameznih gomil ugotovimo naslednji vrstni red pokopov. V gomili 1 sta grob 1 in 4 starejša, saj pripadata starejšemu hal-štatskemu obdobju, tretji pa je mlajši. V gomili 2 pa je težko ugotoviti, kateri grob je najstarejši, saj vse lahko uvrstimo le okvirno v mladohalštatsko obdobje.
Le na podlagi stratigrafskih podatkov o legi grobov ni mogoče delati zaključkov o njihovem kro-
nološkem redosledu, ker ne poznamo načrtov gomil, v dobovskem primeru pa dopolnjujejo sliko, ki smo jo dobili na podlagi analize grobnih pridat-kov. Če pregledamo Pečnikove navedbe globin, lahko ugotovimo, da te potrjujejo našo razvrsti-
tev pokopov v gomili 1, v gomili 2 pa lahko predpostavljamo, da je bil verjetno prvi grob v njej najmlajši.
Gradivo iz dobovskih gomil je sicer skromno, vendar dopolnjuje sliko Dolenjske v halštatskem času.
BARTH, F. E. 1969, Die hallstattzeitlichen Grabhugel im Be-reiche des Kiilsclier bei Podsemel. - Antiquitas 3, 5.
BREŠČAK, D. in B. KRIŽ 1988, Metlika, Hrib. - Var. spom. 30, 216 ss.
dular, a. 1991, Prazgodovinska grobišča v okolici Vinjega vrha nad Belo cerkvijo. - Kat. in monogr. 26.
DULAR, J. 1982, Halštatska keramika v Sloveniji. - Dela 1. razr. SAZU 23.
dular, j. 1990, Železnodobno naselje in grobišče v Brezjah pri Trebelnem. - Arh. vest. 41, 543 ss.
DULAR, J. 1996, Starinoslovec Jernej Pečnik. - V: Naši kraji in ljudje: Dobrepoljsko-Struški zbornik 1996. 226 ss, Do-brepolje.
GABROVEC, S. 1968, Grob s trinožnikom iz Novega mesta. - Arh. vest. 19, 157 ss.
GABROVEC, S. 1974, Die Ausgrabungen in Stična und ihre Bedeutung fur die sudostalpine Hallstattkultur. - V: Symposium zii Problemen der jiingeren Hallstattzeit in Mitteleuro-pa, 163 ss, Bratislava.
GABROVEC, S. 1987, Dolenjska grupa. - V: Praist. jug. zem. 5, 29 ss.
GUŠTIN, M. 1976, Libna. - Posavski muzej Brežice 3.
GUŠTIN, M. 1981, Arheološka preteklost Dobove. - Vodič k razstavi 6, Brežice.
KRIŽ, B. 1990, Metlika. - V. Arheološka najdišča Dolenjske, 45 ss, Novo mesto.
PARZINGER, H. 1988-1989, Hallstattzeitliche Grabhugel bei Dobrnič. - Arh. vest. 39-40, 529 ss.
PRUSSING, G. 1991, Die Bronzegefajie in Osterreich. - Prahi-storische Bronzefunde II, 5.
SPITZER, G. 1973, Ein hallstattzeitlicher Tumulus von Dra-gatuš. - Arh. vest. 24, 780 ss.
STARE, F. 1951, Ilirsko grobišče pri Dobovi. - Arh. vest. 2, 61 ss.
STARE. F. 1955, Prazgodovinske kovinske posode iz Slovenije. - Zbornik Filozofske fakultete 2, 103 ss.
STARE, F. 1975, Dobova. - Pos. muz. Brež. 2.
STARE, V. 1973, Prazgodovina Smarjete. - Kat. in monogr. 10.
TERŽAN, B. in N. TRAMPUŽ 1973, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine. -Arh. vest. 24, 416 ss.
TERŽAN, B. 1976, Certoška fibula. - Arh. vest. 27, 317 ss.
TERŽAN, B. 1985, Uvod v katalog. - V: B. Teržan, F. Lo Schiavo, N. Trampuž-Orel, Most na Soči II. - Kat. in monogr. 23, 13 ss.
Zwei Hallstattgrabhiigel im Vidmar-Wald bei Dobovo
Zusammenfassung
Vin ji Vrh oberhalb von Bela Cerkev war zusammcn mit seiner Umgebung eines der groBen Siedlungszentren in der alteren Eisenzeit in Dolenjsko. Die beiden Nekropolen, wo man die Einwohner der zentralen Siedlung und der kleine-ren umliegenden Weiler bestattete, erstrecken sich iiber ei-nen weiten Bereich von Dobruška vas im Osten, Vinica im Norden und O t oče c im Westen, im Siiden grenzen sic an das FluBbett der Krka. Das Material dieses Komplexes wurde schon in zwei Monographien vorgestcllt (Stare, V. 1973; Dular, A. 1991). Unveroffentlicht waren bislang noch die Funde der am westlichsten gelegenen Nekropolen, und zwar aus Dobovo, zwei Grabhugel (Abb. 1,2) in einem Laubwald liegen. Im Herbst 1896 fiihrte Jernej Pečnik dort Grabungen durch, und im November dcsselben Jahres sandte er die Funde mit 'len Verzeichnissen nach Wien (Pečniks Brief an Szombathy v°m 12. 11. 1896), wo sie sich heute im Naturhistorisches-museum befinden (Inv.-Nr. 86550-86566).
Der heutige Fundstand unterscheidet sich in einigen Fallen vom Grabungsbericht. So fehlt im zweiten Grab des er-s,en GrabhOgels ein GefiiB, im dritten Grab des zweiten Grabhiigels gibt es dagegen eincs zu viel. Wahrscheinlich sind diese beiden Gegenstande vertauscht wordcn, doch konnten w'r nieht erkennen, welches GefiiB umzustellen ware. In den Grabeinheiten fehlen auch drei Lanzen, eine ist zwar erhal-'en (Tuf. 1: 5), aber es fehlt der Hinweis, aus wclchem Grab s'e staminl.
Interessanterweise handelt es sich bei alien sieben Gra-bern um Brandgriiber, obwohl sie nicht nur zu den friihen Phasen der Hallstattzeit gehoren. Im Rahmen der Nekropolen von Vinji Vrh stellt dies keine Ausnahme dar, was wir auf der Grundlage der Quellen liber die in diesem Bereich durchgefuhrten Grabungen von Szombathy, Schulz und Pečnik feststellen konnen (Dular, A. 1991).
Das Alter der Graber von Dobovo konnen wir nur auf der Grundlage von Vergleichen des keramischen Materials mit Funden von anderen Fundstiitten Dolenjskos bestimmen (vgl. Dular, J. 1982).
So konnen wir im Rahmen der einzelnen Grabhugel die folgende Beslattungsreihenfolge feststellen: In Grabhugel 1 sind die Graber 1 und 4 alter, denn sie gehoren zur alteren Hallstattzeit, das dritte ist dagegen jiinger. In Grabhugel 2 laBt sich nur schwer feststellen, welches Grab das altere ist, denn wir konnen alle nur grob in die jungere Hallstattzeit einordnen.
Nur auf der Grundlage stratigraphischer Angaben iiber die Lage der Graber lassen sich keine Schliisse iiber deren chronologische Reihenfolge Ziehen, weil wir die Plane der Grabhugel nicht kennen. Im Falle von Dobovo erganzen sie allerdings das Bild, das wir auf der Grundlage der Analy-sen der keramischen Beigaben gewonnen haben. Wenn wir Pečniks Angaben iiber die Tiefen iiberpriifen, konnen wir feststellen, daB sie unsere Reihenfolge der Bestattungen in Grabhugel 1 bestattigen und bei Grabhugel 2 konnen wir
voraussetzen, dalj das erste darin befindliche Grab das jiingere ist.
Das Material aus den Grabhiigeln von Dobovo ist zwar bescheiden, doch rundet es das Dolenjsko-Bild in der Hall-stattzeit ab.
Anja Dular
Narodni muzej Slovenije Prešernova 20 SI-1000 Ljubljana
Taf. 2: Vidmarjev gozd bei Dobovo. 1-9 Ton. M. = 1:4.