Ženska vzgoja.*) (Spisuje Jos. Ciperle.) nNi zlat6 vse svetlo." Ndrodni pregovor. Ali menite, dragi bralci, da je dan danes tako lehko zarudeti nekaterim našina krasoticam? Oj ne, in kako lehko se varamo pri naših krasoticah! Koliko moke in koliko rudeče barve pač krije nekaterim njih nežna lica! koliko 6rne in rumene barve visi na njih obrvih, laseh i. t. d. Ali more tedaj tako pobarvano lice še zarudeti ? Ko bi še moglo, ne krasilo bi se z barvo. Nekdaj so si barvale lica le še sim in tje kake stare device. Svet se jim je nekdaj sinejal, tem abotnicam. Zdaj se jim ne smejemo več. Ta navada se je uže čisto vkoreninila ne samo pri starih obrazih, ampak tudi mladi obrazci se tu pa tam uže belijo in rudeče na uuieten način. To barvanje obrazev je dospelo uže na tako visoko stopinjo, da je celo izurjenim opazovalcem težko, kmalu izpoznati takov obraz. Zato mladi človek, glej najprvo na lice, in potem na srce svoje izvoljene device. Na oboje je treba pozornenm biti dan danes človeku. Goljufivi so dan danes obrazi; in pobarvan obraz je vedno znak prevarljivega srca, kajti iraa le namen prevarati te, da se zagledaš vauj. In ako še mogo zarudeti naše krasotice, treba je preiskovati, ali zarude iz prepričanja, ali brez prepričanja. Kajti tudi z zarudenjem se prevaii človek prerunogokrat. Ni čuda, da matere in odgojiteljice svoje hčere in gojenke sistematično dresirajo na zarudenje. En vzgled. Neka mati pripoveduje v navzočnoati svoje hčere nemoralično zgodbo. nIn ti nisi ne enkrat zarudela pri mojem pripovedovanji ?" se obrne konečno do bčere. „Ali mati, tega mi še niste rekli, da moram tu zarudeti", odvrne bčerka. — In neka guvernanta zopet pelje svojo gojenko v razstavo, v kateri se ka?6 slike, niej katerimi so tudi take, ki niso za mladino. In gojenka vsklikne: BJaz bi vendc.r uže zopet kmalu videla tako sliki, pri kateri mi bodete zapovedali, da morain zamižati". Zarude nekatere naše krasotice iz mnogih vzrokov: a) zarad lepšega, i) iz nevednosti, c) iz navade, d) na komando, e) po sili, i. t. d. Gotovo porečeš, draga bralka, da to pretirara, kakor je uže sploh uioja uavada. Čuden človek je ta C , kar nič dobrega ne vidi na nas. — Tako bodeš gotovo rekla. Ali vedi, da si ti jako razvajena. Stoletja in stoletja so te opevali pesniki, slavili te, povzdigovali te; in ti, kako si se obnašala ti? V zahvalo si jim bila le kriva, da ubožci niso mogli spati doma. Videla si obdelovati njih lico, kako jim je bilo veselje tuje, i. t. d. In ti si se k večemu zadrla nad nje: »Dohtar, ti jezični dohtar, kaj postopaš ti za tnano?" To tudi ni bilo lepo od tcbe. Ali pesniki, te krotke dušice, so ti za vse te neuljudnosti *) Glej lanskega BUčit. Tov." na str. 371.! Uredn. miloglasno voščili: ,,Sladko spavaj, ljubica"! ali celo: ,,Nezvesta bodi zdrava, — sto tebi sreč želim". Vidiš s tacimi in enacimi nagovori so te pesniki čisto razvadili. Ti si jih brala, in — le nikar ne ugovarjaj! — želela si tudi sebi, da bi te opeval tudi tako kakov pesnik. In zdaj pride nekov pedagog, ter ti začne stavljati pred oči tvoje naopake. Lehko rečeš: ;,Oj, ta človek nima ne trohice poezije v sebi, ta človek je ves suhoparnež".