Oxf. 48- -014:587.7(497.12) 
Izvleček: 
HOČEVAR M.: 
PRVINE SMOTRNEGA ZDRAVSTVENGA STANJA GOZDNIH SESTOJEV 
V zadnjem času opažamo, da se umiranje gozdov širi tudi v Sloveniji. Ker ne poznamo 
razsežnosti pojava, je tudi pri nas v načrtu velikoprostorska inventura; njen cilj je ocena 
obsega, stopnje, prostorske razporeditve in trendov poškodovanosti gozdnih sestojev. 
Kritično so prikazane temeljne značilnosti tovrstnih snemanj v svetu, nakazana je meto-
dologija za inventuro, ki bi upoštevala značilnosti na Slovenskem. 
Abstract: 
HOČEVAR, M.: 
THE ELEMENTS OF RATIONAL, LARGE AREA PHOTOGRAPHY OF THE 
CONDITION OF FOREST STANDS 
It has recently been noticed that the die-back of forests in large areas has been spreading 
in Slovenia; too. Because the size of the phenomenon is unknown, a large area inventory 
is planned, its aim being to estimate the size, degree, space arrangement and trends of the 
damaged forest stands. The basic characteristics of such photography in the world are 
presented ciritcally. A method for such inventory that would take in account the chara-
presented critically. A method for such inventory that would take in account the chara-
cteristics of Slovenia, is presented, too. 
75 
doc. dr. Milan HOČEVAR, dipl. inž. gozd. 
VTOZD gozdarstvo , Biotehniška fakulteta, 
Večna pot 83, 61000, Ljubljana 
76 
1. UVOD 
Znanstveniki v Evropi in pri nas so opozorili na prve znake hiranja gozdov že pred več 
kot 20 leti. Sprva omejeno na jelko, je hiranje v začetku osemdesetih let zajelo smreko, 
bor in druge iglavce, lani (1984) pa ponekod po Evropi (Švica, Bavarska) že nekatere 
listavce (bukev, javor, jesen, hrast itd.); namesto o hiranju, govorimo danes o umiranju 
gozdov. 
Problem je zelo pereč v Srednji Evropi {obeh Nemčijah, Švici, Avstriji, Čehoslovaški in 
Poljski), o škodi pa poročajo že tudi iz Severne Evrope in drugih celin (Kanada, ZDA). 
Po zadnjih podatkih je v Zvezni republiki Nemčiji prizadetih več kot 50% {Scheifele 
1985) in v Švici 34 % (Schmidt-Haas 1985) vseh gozdov. V Avstriji menijo, da je poško-
dovanih od 300000 do 1 200000 ha gozdov. Močno odmirajo gozdovi posebno na 
Čehoslovaškem, v Vzhodni Nemčiji in na Poljskem, vendar tu o obsegu škod ni podatkov. 
Za stanje v Sloveniji je značilno, da imamo lokalna žarišča propadanja gozdov, povzroča 
pa jih območna industrija (Mežiška dolina, celjska kotlina, Trbovlje). Njihovo površino 
je ocenil Šolar ( 1979) na skupno 22 000 ha, kar je 2,2 % vseh gozdov. V zadnjem času 
opažamo, da se umiranje gozdov širi na vsa večja območja. To velja predvsem za jelko 
in smreko, razsežnosti škode pa ne poznamo. 
V Srednji Evropi je problem že zdavnaj dobil politične razsežnosti in raziskave javnega 
mnenja ga uvrščajo med osrednje probleme sodobnega človeka. Skrb in preplah zbuja 
umiranje gozdov, ne toliko zaradi trenutnega obsega, temveč zato, ker se vsako leto 
izredno povečuje. Pojav je presenetil sodobnega Srednjeevropejca, ki se je, navajen brez 
težav s tehniko obvladovati naravo, nenadoma nepripravljen in skorajda nemočen, znašel 
pred za njegov obstoj nadvse pomembno nalogo. Nepripravljen in nemočen zato, ker 
kljub intenzivnim raziskavam, danes še vedno ne poznamo zanesljivo in natančno niti 
neposrednega povzročitelja - vemo le, da je vedno poleg drugih dejavnikov udeležen 
tudi onesnažen zrak niti vzročno-posledičnega mehanizma umiranja gozdov. To pa 
je podlaga za načrtovanje učinkovitih ukrepov, ki niso le dragi (to bi bogate srednje-
evropske države še obvladale). temveč tudi zelo boleč poseg v celotno gospodarstvo in 
navade vsakega posameznika. 
Toda ali je preplah upravičen, saj je določen delež zaostajajočih, hirajočih dreves v 
naravnem gozdu naraven pojav? Vzpon in propad je naravna življenjska pot vsakega 
osebka v prvobitnem gozdu, v gospodarskem gozdu pa dobimo že od nekdaj 20-30 % 
etata kot naključnostne pripadke. Dokler propadajo posamezna drevesa ob vitalnih 
sosedih, dokler se njihovo število ne povečuje, ne moremo govoriti o umiranju gozda. 
Drugače pa je, če umiranje postane množični pojav, ki se naglo širi in stopnjuje. 
Za realistično oceno pojava, kakršen je umiranje gozdov, je najpomembnejše, da za• 
nesljivo poznamo obseg, stopnjo, prostorsko porazdelitev in predvsem trend razvoja 
poškodovanosti, osrednjega pomena. Inventura je zato prvi korak v vrsti ukrepov, 
ki jih zahteva reševanje tega, za stroko in širšo javnost, nadvse pomembnega problema. 
Ker so bili splošni vidiki ugotavljanja poškodovanosti že podani (Hočevar 1984), je 
predmet tega sestavka samo obravnavana metodologija inventur na velikih območjih. 
77 
2. CILJ INVENTURE ZDRAVSTVENEGA STANJA 
Iz misli, ki smo jih nanizali v uvodu, sledi, da je temeljni cilj inventure na velikem ob-
močju objektivna ocena stanja (obseg, stopnja, prostorska razporeditev) in trenda 
umiranja gozdov v območju, republiki in državi, kot izhodišče za načrtovanje preventivnih 
in sanacijskih ukrepov in sprejemanje posameznih odločitev. Kakovost in obseg zbranih 
podatkov morata biti na ravni, ki omogoča tudi znanstveno razčlenitev vzrokov poškodb 
glede na stopnjo poškodovanosti, načinom gospodarjenja z gozdovi, sestavo sestojev, 
rastiščne, klimatske in druge dejavnike. 
Snemanje mora biti zasnovano tako, da daje objektivne, primerljive podatke in oceno z 
opredeljeno točnostjo za vse obravnavano območje in določen čas - čim bolj smotrno 
in gospodarno. 
Glede na cilje je treba že v pripravljalni fazi natančno določiti tele prvine snemanja: 
vrsto in podrobnost podatkov, ki jih potrebujemo; 
vrsto vzorčnih ploskev (enkratne ali stalne); 
zahtevano točnost za posamezne interpretacijske enote (npr.: območje, republika, 
država, drevesna vrsta); 
način prikaza rezultatov: preglednice, tematske karte; 
ali zadostujejo statistične celostne ocene po območjih ali pa je potrebna izdelava karte 
o poškodovanosti gozdov z natančno razmejitvijo in lokacijsko predstavo; 
organizacijski, časovni in finančni okvir snemanja. 
3. ZNAČILNOSTI SNEMANJA ZDRAVSTVENEGA STANJA 
Pri izbiri inventurne metode zdravstvenega stanja gozdov moramo upoštevati nekatere 
značilnosti, s katerimi pri dendrometrijskih inventurah nimamo opravka. Najpomemb-
nejše so: 
1. Slika poškodovanosti se časovno zelo hitro spreminja: dolgoročen trend propadanja 
prekrivajo ciklični sezonski vplivi, ki sliko izboljšujejo ali poslabšujejo. Zato je za 
primerljivost podatkov izredno pomembno, da snemamo vedno tedaj, ko so poškodbe 
najbolj izrazite in tipične. Snemanja morajo biti opravljena v najkrajšem času, v juliju 
in avgustu, pri iglavcih še tudi v septembru, sicer podatkov ni mogoče več primerjati 
(Mahrer in dr., 1984). 
2. Zaradi nespecifične, netipične slike poškodovanosti je izredno težko, največkrat ne-
mogoče, zanesljivo ločiti umiranje, ki ga povzroča velikoprostorsko onesnaženje, od 
propadanja zaradi drugih abiotičnih in biotičnih vzrokov. Z diferencialno diagnozo 
lahko le izključimo znane povzročitelje, neposredno pravega pa ne moremo določiti. 
Nemoč dobro kaže nemški izraz „neuartige Waldschiiden" (nove gozdne škode), ki 
ne opredeljujejo ničesar. Nakazani problem je izredno pomemben, saj predvsem v 
začetni fazi preprečuje zaznavanje pojava umiranje gozdov. 
3. Poseben problem je ugotavljanje stopnje poškodovanosti, vitalnosti, zdravstvenega 
stanja, ki je fiziološki parameter. Za današnje stanje je značilno, da ni jasno in neopo-
rečno definirano niti, kaj je normalno in kje je meja med normalnim in patološkim 
78 
stanjem (zaradi tega so izredno pomembna ničelna drevesa in ploskve!). Fiziološko 
stanje drevesa se lahko slabša že mnogo prej (zmanjšanje fotosinteze in prirastka, 
spremembe v celični sestavi in na biokemijski ravni) preden so vidni zunanji znaki 
( latentne poškodbe). Zdravstvenega stanja neposredno ne moremo meriti, temveč 
ga lahko le kakovostno ocenjujemo na podlagi pomožnih znakov, za katere pred-
videvamo, da so s ciljnim podatkom v dobri korelacijski povezavi. Za ve!ikoprostorsko 
inventuro pridejo v poštev le razmeroma preprosti in maloštevilni podatki, kot so: 
velikost in oblika krošnje, barva in osulost iglic ali listja, delež in mesto suhih vej, 
spremembe v sestavi in teksturi krošnje itd. Vsi ti podatki so kakovostni in jih ni 
mogoče popolnoma objektivno absolutno lestvičiti; govorimo o strokovni okularni 
oceni. Pri dendrometričnih inventurah se takim podatkom izogibamo. Ker pa v tem 
primeru to ni mogoče, je zelo pomembno, da merila za ocenjevanje zelo skrbno, 
podrobno in nedvoumno izdelamo (navodila, primer: Schmid-Haas in dr.: Sansilva 
Waldschadeninventur - 1 nstruktionen fur die Arbeit im Wald, 1984), saj bo te podatke 
le tako mogoče primerjati in snemanja ponoviti. Za zanesljivo oceno stopnje poškodo-
vanosti je nujno temeljito začetno šolanje snemalcev (po nemških izkušnjah vsaj 1 
teden), uvajanje pri delu in stalno preverjanje na terenu (Kennel in Zwirglmaier 1985, 
Schopfer in Hradetzky 1983). 
Kljub vsem prizadevanjem na znanstvenoraziskovalnem področju še nismo zmogli razviti 
enotne metodologije za ocenjevanje zdravstvenega stanja; to zelo otežuje primerjavo rezul-
tatov posameznih inventur, opravljenih v različnih državah ali celo delih iste države. Ne-
bogljenost se kaže v številnih različnih ocenjevalnih zasnovah (Polanschutz 1985, Schroter 
in dr. 1985) in v uporabi zelo velikega števila različnih podatkov v upanju, da s količino 
raste tudi njihova kakovost. 
4. IZBIRA INVENTURNE METODE 
Pri izbiri metode inventure zdravstvenega stanja je treba upoštevati v prejšnjem poglavju 
obravnavane značilnosti tovrstnega snemanja in splošne teoretične in organizacijsko-eko-
nomske osnove pridobivanja podatkov na velikem območju. 
Inventuro je mogoče opraviti predvsem s terenskimi snemanji, s foto interpretacijo posnet-
kov iz zraka in s kombiniranimi foto-terestričnimi metodami. Vse imajo prednosti in 
pomanjkljivosti in tako tehnično kot organizacijsko niso še dokončno oblikovane. Nji-
hove najpomembnejše značilnosti so: 
1. Za hitro in poceni oceno zdravstvenega stanja gozdov na velikih območjih je primerna 
metoda popisa gozdov (anketa); tega opravi redna operativna gozdarska služba. Tak 
popis zajema celostno oceno vseh gozdov ali samo določenega starostnega razreda 
(npr.: sestoji starejši od 60 let), po gozdnih obratih, revirjih ali sestojih kot popisovalne 
enote. Ker sodeluje veliko popisovalcev, temeljita priprava na anketo ni mogoča. Za-
radi tega in psihološkega dejstva, da so lokalni popisovalci čustveno vezani na svoj 
gozd, in ga zato le neradi vidijo v slabi luči - dogaja pa se tudi nasprotno - so podatki 
zelo subjektivni in neprimerljivi. Kot kaže zgled iz Švice, kjer je bil npr.: v kantonu 
Wallis s popisom ugotovljen zelo niiek, s poznejšim podrobnim institutskim snema-
njem pa največji delež poškodovanih gozdov v Švici, so podatki včasih celo neuporabni 
(Bucher in dr. 1984, Schmid-Haas 1985). O podobnih slabih izkušnjah poročajo tudi 
iz Zahodne Nemčije. Ali so tovrstna snemanja natančna, ni mogoče ugotoviti brez 
kontrolnih snemanj. 
79 
2. Terensko vzorčno snemanje zdravstvenega stanja s posebnimi snemalnimi skupinami. 
Podrobna, natančna snemanja s posebej izbranimi snemalci so praktično in denarno 
izvedljiva le z vzorčnimi metodami. Snemanja so ponavadi zelo intenzivna in zato 
zamudna. Poleg podatkov o zdravstvenem stanju in nekaterih dendrometrijskih meritev 
obsegajo snemanja opis sestojev, rastišča, lege in reliefa. 
Stopnja vzorčenja je iz denarnih razlogov ponavadi zelo nizka, snemanje je omejeno na 
majhne vzorčne ploskve, ki so združene v grozde (dvostopenjsko vzorčenje). Primarni 
vzorci, grozdi, so ponavadi trakti (pravilen razpored sekundarnih vzorcev v obliki 
pravokotnika (Švica, Schmid-Haas 1984) ali križa (Nemčija, Schopfer in Hradetzky, 
1983) ali pa so to gozdni sestoji (Bavarska, Kennel in Zwirglmaier, 1985), sekundarne 
vzorčne ploskve pa krogi, ploskve stalnega števila drevja (metoda 6 dreves) ali pa se za 
izbiro dreves v ploskvi uporablja Bitterlichova metoda. Vzorčne ploskve so stalne, in 
zato omgočajo zanesljivo spremljanje zdravstvenega stanja posameznih dreves. V Sred-
nji Evropi se je uveljavila sistematična razporeditev primarnih vzorcev v mreži 4 x 4 km, 
njena podlaga je Gauss-Kriigerjev koordinatni sistem. Grozd sestoji iz 4-8 sekundarnih 
vzorcev s skupno 24-50 drevesi. Izračuni vzorčne napake rezultatov kažejo, da taka 
gostota za oceno zdravstvenega stanja na ravni dežele in območij zadostuje (Kennel in 
Zwirglmaier 1985, Schopfer 1985). 
Kljub temu da so inventurne metode, ki se v Evropi v večjem obsegu že uporabljajo, 
omejene le na najnujnejše kazalnike zdravstvenega stanja, so terenska snemanja zelo 
zahtevna in zamudna. Snemanja potekajo vse poletje (junij-september), to pa zaradi 
sprememb v vegetaciji lahko vodi do neprimerljivih ocen. Ker se slika poškodb spre-
minja, so nadzorna snemanja težko izvedljiva, zamujenih meritev pa ni mogoče nado-
mestiti. 
Vzorčna snemanja so se v Evropi že uveljavila (Zahodna Nemčija, Švica, Nizozemska, 
Danska, Norveška, Švedska, Anglija in deloma Avstrija, Francija in Italija) in dajejo 
razmeroma zanesljive podatke. 
Za obe terestrični metodi (popis, posebna vzorčna snemanja) je značilno, da je mogoče 
ocenjevati zanesljivo le videz, predvsem spodnjega in osrednjega dela krošenj, v mladih 
gostih sestojih pa je tudi to zelo težko. Zelo pogosto ne moremo ugotoviti znakov pro-
padanja (npr. različni tipi obravnavanja iglic in listja, strukturne spremembe v vrhu), 
ki se pojavljajo predvsem v vrhovih in na zgornjih delih krošenj. Zaradi tega je odlična 
dopolnitev terestričnih opazovanj uporaba posnetkov iz zraka. 
3. Fotointerpretacija posnetkov iz zraka je najbolj smotrna metoda za površinsko oceno 
zdravstvenega stanja in za izločanje, razmejevanje in kartiranje gozdnih sestojev po 
stopnji poškodovanosti (izdelava kart poškodovanosti gozdov). 
80 
Do velikosti nekaj 10 km2 velikih območij snemamo iz zraka le površinsko in tudi 
inventura zajema vso površino. Večje površine se ponavadi snemajo le delno, v 4-16 
kilometrov oddaljenih pasovih, fotointerpretacija pa je osredotočena na sistematično 
izbrane vzorčne ploskve. 
Posnetki iz zraka nezmotljivo dokumentirajo stanje vegetacije gozda, v natačno do-
ločenem trenutku (razlike največ nekaj dni). Dajejo pregled nad vsem območjem in 
hkrati dovoljujejo istočasno ob primerni optični povečavi, podrobno razčlenitev 
posameznega drevesa. Zaradi tega je lažje kot na terenu uveljaviti načelo enotnega 
ocenjevanja na vsej površini (drevesa različnih stopenj poškodovanosti vidna z enim 
pogledom na istem posnetku; primerjave, kontrolne ocene in popravki so izvedljivi 
tako rekoč v trenutku) ter prepoznati za različne tipe škod značilne razporeditve 
(npr. koncentrirane škode kažejo na epidemične pojave). S tem sta nekoliko olajšani 
diagnoza povzročitelja in razčlenitev povezav med stopnjo poškodovanosti, tipom in 
sestavo gozda, lego in reliefom. Če imamo isto območje posneto tudi terestrično, 
lahko hitro presodimo, koliko je terenska točkovna ocena reprezentančna za vse 
območje, ki ga ta predstavlja. Aerosnemanje in ovrednotenje sta tehnično in časovno 
povsem ločeni delovni fazi, zato nas pri fotointerpretaciji ne utesnjujejo časovni roki 
(izjema je izdelava fotointerpretacijskega ključa) in jo lahko opravi manj oseb. Ker 
ostane stanje na sliki nespremenjeno, je fotointerpretacijo mogoče vsak trenutek pre-
veriti, tudi še desetletja po samem snemanju. Menjava metodologije ovrednotenja ne 
dela težav, ker lahko stare posnetka ovrednotimo po novih merilih. Ta možnost je 
pomembna prednost, ker današnja metodologija ocenjevanja poškodovanosti še ni 
dokončno izdelana in mnogih podatkov, ki jih bomo v prihodnje potrebovali - ker 
niso aktualni - ne snemamo. Posnetka lahko ovrednotimo postopoma, se omejimo 
na izbrana področja, ostalo površino pa šele, ko se pokaže potreba (dokumentacijsko 
gradivo). Aerosnemanja so zelo uporabna za spremljanje razvoja zdravstvenega stanja 
in učinka sanacijskih ukrepov. Z neposredno primerjavo slik, posnetih v različnih 
obdobjih, je mogoče zelo natančno primerjati začetno in končno stanje, ocena spre-
memb na podlagi shematičnih terenskih snemanj pa je velikokrat povod za nezaupa-
nje in nesoglasja. 
Kakovost ocenjevanja zdravstvenega stanja na podlagi fotointerpretacije je odvisna od 
merila (ločljivost}, filmskega materiala (črno-beli, barvni, infra rdeči film), tehnike 
snemanja (fotografsko, elektronsko snemanje, spektralno območje) in tehnike ovred-
notenja (vizualna, avtomatična fotointerpretacija). Na posnetkih so vidne bolezenske 
spremembe drevja v območju krošenj, kot so: izguba in obravnavanje iglic in listja, 
pojav suhih vej in spremembe v obliki in zgradbi krošnje. Našteti pojavi vplivajo na 
refleksijske značilnosti drevja, ki povzročajo na posnetkih značilne spremembe barvnih 
odtenkov, oblike, velikosti, sestave in stereoskopskega učinka. Za propadajoča drevesa 
je značilna zmanjšana refleksija v infra rdečem delu spektra, zato so infra rdeči barvni 
filmi ( 1 RC-filmi) za tovrstna snemanja posebno primerni. 
Na začetni stopnji umiranja, zanjo je značilno hiranje posameznih dreves, mora biti 
merilo snemanja dovolj veliko, da je mogoče opazovanje krošenj posameznih dreves. 
Uveljavila so se merita med 1:5000 do 1: 10 000, in to je tudi skrajna spodnja meja. 
Za analizo so uporabni te infra rdeči barvni diapozitivi vrhunske kakovosti, posneti od 
srede julija do konca avgusta. Izurjen interpretator prepozna različne stopnje umiranja 
po jakosti in sestavi barvnih odtenkov (barvnega mozaika), ki se s stopnjevanjem po-
škodb spreminjajo od škrlatno rdeče - vijoličasto rdeče - blede rumeno rdeče -
rumenkasto sive - svetlo sive do modro zelene barve. Pri dovolj velikem merilu po-
snetka je mogoč tudi prostorski vpogled v samo krošnjo in prepoznavanje dodatnih 
znakov umiranja, kot so: mesto odpadanja iglic in listja, spremembe v gostoti in obliki 
krošnje, vidljivost in značilna slika vejnega skeleta, mesto in delež suhih vej, odmiranj 
vrhov, značilne spremembe oblike vrha (koničast, gnezdast), pojav značilnih poganj-
kov (šibasti poganjki pri bukvi, lametta sestava poganjkov pri smreki). 
Seveda vizualna ocena zdravstvenega stanja drevja in gozda na aeroposnetkih po tako 
celostnih znakih ni preprosta in zahteva izkušenega interpretatorja, specialista. Zanes-
ljiva interpretacija je mogoča šele po 5-12-tedenskem intenzivnem usposabljanju, pa 
tudi potem, brez stalnih terenskih preverjanj ne gre. 
81 
Težave nastopajo, ker barvni toni na posnetku niso odvisni le od stopnje poškodova-
nosti, temveč tudi od uporabljenega filma (razlike med filmi iste vrste), mesta objekta 
na aeroposnetku (osrednji, robni, dobro ali slabše osvetljeni del posnetka), drevesne vrste 
(poškodovano drevo neke vrste se preslikava kot zdravo drevo neke druge vrste), feno-
loškega stanja (cvetenje, pojav plodov) in drugih pojavov. Za zanesljivo fotointerpre-
tacijo je zato bistvenega pomena detajliran fotointerpretacijski ključ, ki podrobno 
opredeljuje videz dreves (za vsako drevesno vrsto posebej) različne stopnje poškodo-
vanosti na posnetku in na terenu. Ključ mora biti, zaradi naglega spreminjanja stanja 
na terenu, narejen v 30 dneh po snemanju. Dober interpretator lahko na posnetku 
loči 5 stopenj poškodovanosti. 
Tehnika infra rdečih barvnih aerosnemanJ m vizualne fotointerpretacije je danes 
zrela za operativno rabo. Ker obseg članka ne dopušča podrobnejši opis, bo bra-
lec, ki ga taka tehnika zanima, lahko zvedel več o njej v obsežni tuji in v domači 
literaturi (Kenneweg 1980, Huss 1984, Sch6pfer in Hradetzky 1984, Kalafadžič 
1984). 
Opis postopka pri vidni interpretaciji daje slutiti, s kakšnimi težavami je povezan 
razvoj metod računalniškega, avtomatičnega ocenjevanja zdravstvenega stanja, ki 
temelji za zdaj samo na točkovni interpretaciji spektralnih vrednosti slikovnih sestavin. 
To pomeni, da računalnik pri interpretaciji ne upošteva teksturnih, strukturnih značil­
nosti in stereoefekta. Raziskave so osredotočene na multispektralna, optično-elektron­
ska snemanja z letal in satelitov. Nekateri poskusi pri snemanju umiranja gozdov s 
ploskovnimi razsežnostmi so obetavni. To velja predvsem za snemanja z elektron-
skimi tipati (skanerji) z letal z razmeroma visoko ločljivostjo od 0,75 do 10 m (Kadro 
1984, Koch in Ammer 1984). Ker bo še letos ( 1985) izstreljen v vesolje francoski 
satelit SPOT s podobno ločljivostjo (10 m), lahko že v naslednjih nekaj letih pričaku­
jemo hiter razvoj tudi na tem področju. Samodejna fotointerpretacija za operativne 
analize za zdaj še ne pride v poštev. 
Prednosti samodejne foto interpretacije satelitskih posnetkov so: nizka cena, ažurnost 
in možnost, da tako ovrednotimo veliko posnetkov v kratkem času. 
5. PRVINE INVENTURE ZDRAVSTVENEGA STANJA GOZDOV V SLOVENIJI 
Inventurne metode, ki jih zdaj uporabljajo v Evropi, so več ali manj, še v poskusnem 
stadiju in niso toliko izdelane, da bi jih brez pomislekov in izboljšav lahko prevzeli. To 
je razumljivo, saj so nastale v hudi časovni stiski in brez poprejšnjih znanstvenih raziskav 
in preskušenj. Ko s časovnim zamikom začenjamo reševati enake naloge pri nas, mora biti 
naš cilj: 
- da upoštevamo tuje izkušnje, toda ne delamo tujih napak; 
da oblikujemo tako zasnovo, ki bo ustrezala posebni organizaciji slovenskega gozdar-
stva; 
da bo rezultate inventure mogoče primerjati s podatki drugih dežel. 
Načrtovana inventura je pomembna strokovna naloga, ki zahteva hitro in usklajeno akcijo 
med znanstvenoraziskovalnimi ustanovami in gozdarsko operativo. Jasno in objektivno 
mora odgovoriti na vprašanje ogroženosti naših gozdov in rabiti kot podlaga za načrtova­
nje konkretnih ukrepov, ki naj proces propadanja zavrejo ali vsaj omilijo. Njeni rezultati 
82 
so pomembni za ciljno uravnavo raziskovalnega cela pri umiranju gozdov, najti pa morajo 
mesto tudi v planskih dokumentih razvoja gozdarstva, lesne industrije in celotnega gospo-
darstva do leta 2000. Inventura je prednostna naloga, ki zahteva, da jo uresničimo takoj 
(slika 1 ). 
Zaradi vsega tega in ob upoštevanju kadrovskih in ekonomskih možnosti mora slovenska 
inventura zdravstvenega stanja upoštevati naslednja načela: 
Uporaba take inventurne zasnove, ki bo omogočala kakovostno, hkratno in usklajeno 
sodelovanje operativne in znanstvenoraziskovalnih ustanov. 
Uporaba sodobnih, učinkovitih matematično-statističnih osnov snemanja podatkov, 
kot so večstopenjsko in večfazno vzorčenje. 
Omejitev interpretacije rezutatov na raven gozdnogospodarskih območij in republiko, 
za katere je treba določiti natančnost ocene, npr.: ± 1 O% območje in 2 % republika. 
Slika 1: Zasnova dvostopenjske vzorčne inventure zdravstvenega stanja in 
interpretacija rezultatov 
Konzept der zweistufigen Waldschadeninventur und Schatzgenauigkeit in 
einzelnen Befundeinheiten 
1 nterpretacija 
republika 
republika 
Snemanje 
1. stopnja 
sestoji 
trakti 
2. stopnja 
vzorčni 
krogi 
6-dreves 
Bitterlich 
podatki o zdrav. stanju 
dendromet. podatki 
št. enot 
14 
700 
· · • 5500 
35000 
Snemanje omejiti na čim manjše število relevantnih podatkov, ki jih je treba podrobno 
in nedvoumno opredeliti. 
Inventura je trajna naloga, katere cilj je tudi zanesljiva spremljava zdravstvenega stanja 
in učinkovitosti sanacijskih ukrepov. Vsaj del ploskev mora biti zasnovan kot stalna 
opazovalna površina. 
83 
Vzorčne ploskve morajo v dovoljni meri reprezentirati okolico, ki jo predstavljajo. Po 
možnosti naj služijo kot učni in opazovalni objekt za potrebe gozdarske operative in 
osveščanje širše javnosti. 
Inventurni koncept, ki navedena načela upošteva, vsebuje vse tri uvodoma omenjene 
metode snemanja: 
1. Prekritje vseh gozdov v Sloveniji s pravilno mrežo stalnih kontrolnih sestojev, v katerih 
snemanja izvajajo po gozdnogospodarskih območjih, posebno zadolžene in šolane 
snemalne skupine iz operative ( 1-2 po območju). 
Sestoji so primarne vzorčne enote dvostopenjskega snemanja, izbrani na sečiščih 4-
kilometrske Gauss-Kriigerjeve koordinatne mreže (1 sestoj na 1600 ha). V manjših 
območjih bi bilo potrebno v celoti ali deloma, zgostiti mrežo na 4 x 2 km, tako da 
bi povsod imeli vsaj 50 kontrolnih sestojev, v vsej Sloveniji pa cca 700-800. Nave-
dena gostota po podatkih iz tujine zadostuje za zanesljivo oceno na ravni območja 
(± 10%) in republike (± 2 %) ( Kennel in dr. 1985, Schopfer 1985). Površina izbranega 
sestoja mora znašati vsaj 1 ha in ne presegati 8-1 O ha. Večje sestoje snemamo tako, 
da izločimo primeren del (8-10 ha). ki ga omejujejo na terenu in karti vidne naravne 
meje (poti, jarki, potoki, grebeni in podobno). Če sestoj, v katerega pade koordinatna 
točka, ni dovolj velik, snemamo najbližji naslednji sestoj v smeri S-J. Koordinatnih 
točk, ki padejo izven gozda, ne upoštevamo. Zdravstveno stanje sestoja ocenjujemo 
vzorčno na 8-10 sistematično izbranih vzorcih, ki so lahko: vzorčni krogi, ploskve 
stalnega števila drevja ali pa drevesa izbiramo z Bitterlichovo metodo. Ker se snema-
nja opravljajo z operativnim osebjem, mora biti število snemalnih podatkov omejeno 
na najnujnejše. Podatki, ki jih v prvi vrsti potrebujemo, so za vsako drevo: ocena 
socialnega stanja, velikosti krošnje, osutosti in porumenelosti ter nekaterih osnovnih 
dendrometrijskih podatkov (d 1,3 , hzg). Ocenjujemo, da je možno v enem dnevu 
posneti 2 sestoja. Snemanja bi bilo tako mogoče v enem območju izvesti v 25-40 
dneh, kar bi dovoljevalo, da se inventura brez velikih težav opravi v juliju in avgustu 
(slika 2). 
Uporaba sestojev kot primarnih vzorčnih ploskev je primerna iz več razlogov: dela 
so koncentrirana na manjše število objektov, s čimer se zmanjša delež časov za iskanje 
vzorcev, sestoji dobro reprezentirajo okolico, kjer leže in jih ni težko ponovno najti, 
ocena se nanaša na homogeno enoto, ki jo tudi sicer pogosto uporabljamo v gozdar-
stvu in ne nazadnje, so sestoji zelo primeren opazovalni in učni objekt za osveščanje 
gozdarjev in javnosti. 
2. Del kontrolnih sestojev ( 1. faza) še enkrat posnamejo skrbno šolani snemalci, ki so 
sodelavci inštituta. V izbranih sestojih (npr. mreži 8 x 8 km) zakoličijo stalne vzorčne 
ploskve (sistem grozdov). na katerih snemajo vse podatke kot v 1. fazi, poleg tega pa 
še dodatne, kot: prisotnost lišajev, biotične škode in povzročitelje, škode zaradi 
divjadi, podrobne in posebne znake propadanja (tip osutosti, igličavost itd.), nekatere 
bioindikatorje itd. Skupno bi bilo tako posnetih približno 150 sestojev ali 1 O po ob-
močju; to bi zadostovalo, da bi lahko odpravili morebitne subjektivne napake prve 
faze snemanja z metodo regresijskega adjustiranja ocen (slika 3). 
84 
Slika 2: Izločanje in metoda snemanja kontrolnih sestojev 
Ausscheidung von Kontrollbestanden und das Datenerhebungsverahren 
85 
Primer: Snemanje sestoja, določenega s koordinantami: y = 54530, x = 51170. Koordi-
natna točka pade v gozd, debeljak iglavcev in listavcev s skupno površino 15,8 ha. Odloči­
mo se, da snemamo samo 8,5 ha velik del sestoja, ki ga z vseh strani omejujejo vlake. 
(Odločitev na podlagi pregleda kart, aeroposnetkov in terenskega ogleda!). Gostoto mreže 
sekundarnih vzročnih ploskev določimo v odvisnosti od površine sestoja, ki ga snemamo 
(skupno 8-10 vzorcev). V našem primeru je to 1 vzorec/ha. Lego ploskev na karti določi­
mo z mrežo (lahko je to milimetrski pavs papir), ki jo položimo na karto (M 1: 5000 
ali 1: 10000), tako da je izhodišče 4km-koordinatna točka. V bolj zapletenih primerih 
določimo razdaljo med vzorci po formuli 
a=../Pin 
a = razdalja v m med vzorci, P = površina sestoja v m2 , n = število vzorcev. 
V tej pripravljalni fazi si lahko veliko pomagamo z dobrimi gozdarskimi kartami (Gauss-
Kriigerjeva koordinatna mreža) in s posnetki iz zraka. Če je sestoj, v katerega pade 
koordinatna točka, premajhen, snemamo naslednji najbližji v smeri S -J ležeči sestoj, ki 
ustreza postavljenim merilom ( > 1 ha). 
Terenski del snemanja se začne s terenskim obhodom sestoja; pri tem določimo sestojne 
meje in poskušamo najti najmanj (ničelni vzorec) in najbolj poškodovan del sestoja ter ju 
označimo na karti (morebiti drevesa tudi na terenu označimo), naredimo kratek opis in 
drevje po možnosti tudi fotografiramo. Opisani način je za kakovost ocenjevanja zdrav-
stvenega stanja posameznih dreves zelo pomemben, ker je videz ničelnih dreves (ta je 
odvisen od tipa sestoja in rastišča in ne absolutna kategoria) pomemben za ocenjevanje 
stopnje poškodovanosti (npr. osutosti). Vzorčne ploskve prenašamo s karte na teren z 
busolo (pozor: magnetna deklinacija!), merilno vrvico in s trakom vsaj z natančnostjo 
± 10 m. Središča vzorčnih ploskev zakoličimo z lesenimi količki, in drevesa označimo 
na koreničniku z navpično črto (z zadiračem), ki je usmerjena proti količku. 
Dokumentacija nadzornega sestoja obsega karto v merilu 1 : 5 000 ali 1 : 1 O 000 z vrisa-
nimi vzorčnimi ploskvami in sestojnimi mejami, snemalne liste, fotografije in občasne 
beležke. 
Slika 3: Izločanje vzorčnih traktov (grozdov) v kontrolnih sestojih 
Ausscheidung von sekundam Stichprobenflachen in Kontrollbestanden 
in zweiter lnventurphase 
a b C 
s s 
~ -- " ; ......... -'-j 1 f -i-----,_, ..... '" ' 1 / 1" 1" \ L, ~ r\ \ • 
\< ~ ) II' ' 1) 1 ,LI': ' 
1 
~ 1 
\ ( 
__ .,. 
J -i.. ) \ 
I ''-._ 1/ ' ~- \P"-. 1/ JI 1n "V 'J , ........ 1 • !"-- _v l.. -~ i..,., ""'- _11 ...... -
86 
Primer: 1 grozd sestavlja 5 sekundarnih vzorcev s stalnim številom dreves (metoda 6-dre-
ves, skupno 30 dreves v sestoju). Osnova so že zakoličeni vzorci sestojnega snemanja. 
Vzorce, ki sestavljajo en grozd, določimo tako, da najprej naključnostno izberemo prvi 
vzorec (središčni vzorec) nato pa v smeri S, V, J;Z še po en najbližji vzorec (a). Če to ni 
mogoče, npr. osrednji vzorec je na meji sestoja, začenši od severa v smeri urinega kazalca 
izbiramo drugi najbližji vzorec (b). če tudi ne da polnega grozda, postopek ponovimo za 
tretji in četrti vzorec (b, c). Izbrane vzorce stalno zakoličimo in drevesa prostorsko opre-
delimo s polarnimi koordinatami (azimut, razdalja od drevesa do središča ploskve). 
3. Ocena zdravstvenega stanja s foto interpretacijo I RC-posnetkov v velikem merilu 
( 1 : 5 000 - 1 : 1 O 000). 
Dokler nimamo bogatejših izkušenj (zmožnost aerosnemalne službe, kadri za foto-
interpretacijo), se zdi primerna uporaba te tehnike za izdelavo kart poškodovanosti na 
najbolj prizadetih območjih (v letu 1985 predvidoma: GG Slovenj Gradec, deli GG 
Nazarje in območje Nanos-Podkraj) in na območjih, ki so posebno pomembna in imajo 
poudarjeno okoljetvorno ali varstveno funkcijo. Ta snemanja so ploskovna, cilj ovred-
notenja je ocena poškodovanosti po sestojih in nadzor sanacijskih ukrepov. 
V nadaljevanju bi bilo mogoče prenesti težišče inventure s terenskih snemanj na aero-
snemanja (letalska snemanja, skanerska snemanja iz letal in satelitov). V ospreju je 
projekt ugotavljanja, dokumentiranja in nadzora zdravstvenega stanja gozdov v Slove-
niji z delnimi snemanji (v pasovih v razdalji 8, 12 ali 16 km) na IRC filmu v merilu 
1 : 6 000 do 1 : 8 000 in ocena stanja in trendov zdravstvenega stanja z regresijsko 
metodo (double sampling). 
Že sedaj je povezava med terenskim in letalskim snemanjem, čeprav omejena na manjše 
površine, izredno zanimiva. Terenski podatki, zbrani julija in avgusta, bi namreč lahko 
močno olajšali in pospešili izdelavo interpretacijskega ključa, ki mora biti izdelan v naj-
krajšem času po snemanju, fotogrametrična karta poškodovanosti pa je seveda odlična 
prostorska razširitev točkovnih terenskih snemanj. 
V primerjavi z dendrometrijskimi inventurami, ki jih nekateri pri nas še vedno ocenjujejo 
kot zelo celostne, je inventura zdravstvenega stanja izredno zahtevna naloga; tega se 
mora zavedati tako organizator kot vsak snemalec. Tovrstnega snemanja ni mogoče kako-
vostno opraviti brez temeljite priprave in podrobnih navodil in, to mora biti jasno poudar-
jeno, tako rekoč ob vsem rednem delu. 
6. POVZETEK 
Velikoprostorsko umiranje gozdov se širi po Evropi in prvi znaki kažejo, da je prisotno 
tudi že pri nas. Nesporno velja to za jelko; presvetljene krošnje na Koroškem, Gorenjski, 
Notranjski in drugod pa opozarjajo na ta pojav tudi pri smreki. Z izjemo nekaterih lokal-
nih ocen, zanesljivih podatkov o razsežnosti tega pojava v Sloveniji nimamo. 
Za realistično oceno pojava umiranja gozdov je zanesljivo poznavanje obsega, stopnje, 
prostorske porazdelitve poškodb in predvsem trenda umiranja osrednjega pomena in 
prvi korak v vrsti ukrepov, ki ga zahteva učinkovito reševanje tega problema. , 
87 
Snemanje mora biti zasnovano tako, da daje objektivne, primerljive podatke in oceno z 
opredeljeno točnostjo za ves obravnavani prostor in določen čas, na čim bolj smotern 
in gospodaren način. To ni povsem enostavno, ker moramo upoštevati nekatere značil­
nosti, s katerimi se pri dendrometrijskih inventurah ne srečujemo: 
1. Slika poškodovanosti se časovno zelo hitro spreminja; dolgoročen trend propadanja 
prekrivajo ciklični sezonski vplivi. 
2. Zaradi nespecifične slike poškodb povzročitelja neposredno ne moremo določiti. 
3. Zdravstveno stanje je fiziološki parameter, ki ga neposredno ne moremo meriti, temveč 
ga posredno kvalitativno ocenjujemo na osnovi pomožnih znakov, za katere sodimo, 
da so s ciljno oceno v korelacijski povezavi. 
Iz navedenih razlogov metodologija ocenjevanja zdravstvenega stanja še ni dokončno iz-
delana in je v posameznih državah različna. 
Velikoprostorsko inventuro je mogoče izvesti s terenskimi snemanji, s fotointerpretacijo 
posnetkov iz zraka in s kombiniranimi fototerestičnimi metodami. Uveljavili so se: 
1. Popis zdravstvenega stanja gozdov, ki ga izvaja lokalna gozdarska služba. Popis omo-
goča snemanje velikih gozdnih površin v kratkem času, pomanjkljivost pa je subjektiv-
na, neponovljiva ocena neznane točnosti. 
2. Vzorčno snemanje zdravstvenega stanja s posebnimi, skrbno šolanimi snemalci, ki 
daje objektivno oceno z znano točnostjo. 
3. Fotointerpretacija posnetkov iz zraka (letalsko, satelitsko snemanje), katerih osnovna 
značilnost je: nezmotljiva dokumentacija stanja gozda v točno določenem trenutku; 
aerosnemanje in fotointerpretacija sta ločeni delovni fazi. 
Analiza inventurnih metod je pokazala, da pri razvoju lastne inventurne metode zdravstve-
nega stanja, tuje izkušnje sicer moramo upoštevati, da pa ni mogoče prevzeti nobene 
metode v celoti. 
Če upoštevamo nekatera izhodiščna načela, kot so: 
upoštevanje tujih izkušenj pri tem pa ne ponavljati tujih napak, 
rezultati inventure morajo biti primerljivi s tujimi, 
inventura je skupen projekt operative in znanstveno-raziskovalnih ustanov, ki mora 
dati objektivno in zanesljivo oceno ogroženosti slovenskih gozdov na čim bolj smotrn 
način, 
inventura je trajna naloga, 
interpretacijski ravni sta gozdno gospodarsko območje in republika, 
je mogoče osnovne prvine slovenskega inventurnega koncepta opredeliti nekako takole: 
V vsej Sloveniji sistematično, na osnovi Gauss-Kriigerjeve 4-km koordinatne mreže izbere-
mo ca. 700 stalnih kontrolnih sestojev (vsaj 50 po gozdnogospoarskem območju), v ka-
terih snemalci iz operative (1-2 po območju) vzorčno (ca. 8 sekundarnih vzorcev; 
2-stopenjsko vzorčenje) ocenijo zdravstveno stanje,: Del teh sestojev (mreža: 8 x 8 km) 
88 
kontrolno ocenijo snemalci z inšituta, ki istočasno snemajo še nekatere dodatne bioindi· 
katorske znake. Kontrolno snemanje omogoča odpravo morebitnih subjektivnih napak 
posameznih popisovalcev iz operative v 1. fazi snemanja z metodo regresijskega adjusti· 
rania ocen (večfazno vzorčenje; double sampling). Na izbranih območjih (naibo/j ogro-
ženi gozdovi, gozdovi s poudarjeno okolietvorno ali varovalno funkciio) vzorčno, teres-
trično snemanje dopolnimo z aerosnemanji v infrardeči barvni tehniki v merilu 1 :6000 
do 1 : 1 O 000. Ta snemania so ploskovna, cili izvrednotenia ie izdelava karte poškovanosti 
gozdnih sestoiev in nadzor sanaciiskih ukrepov. 
že v bližnji prihodnosti bi bilo mogoče prenesti težišče inventure s terestričnih snemanj 
na aerosnemanja in na uporabo dvofazne foto-terestrične metode. 
7. ZUSAMMENFASSUNG 
ELEMENTE RA TIONELLER GROSSRAUMINVENTUR DES WALDSTERBENS 
Das Waldsterben breitet sich in Europa immer starker aus und seine ersten Anzeichen 
tauchen auch in S/owenien auf. Dies gilt zweife/sohne fiir die Weisstanne; in einigen 
Gegenden von Koroška, Gorenjska und Notranjska /ichten sich aber auch schon die 
Fichtenkronen auf. Mit Ausnahmen einiger loka/er Waldschadenschatzungen, haben 
wir zur Zeit keine zuverliissige Schiitzungen iiber die Dimension dieses Phiinomens in 
Slowenien. 
Fiir eine realistische Abschiitzung des Waldsterbenphanomens ist eine zuverliissige Kennt-
nis des Ausmasses, Grades, riiumlicher Verteilung und insbesondere der Entwicklungs-
tendenzen von Schiiden jedoch von massgebender Bedeutung und der erste Schritt in 
einer Reihe von Massnahmen zur wirkungsvollen Liisung dieses Problemes. 
Die Waldschadenserfassungsmethode muss so etnworfen werden, dass die Daten objektiv 
vergleichbar und die Schiitzung mit vorangegebener Genauigkeit auf ratione/le und wirt-
schaftliche Art kb'nnnen erhoben werden. Dies ist nicht sehr leicht zu erfiillen, da einige 
Merkmale, die bei Vorratsinventuren nicht vorhanden sind, beriicksichtigt werden miissen: 
1. Das Schadenbild iindert sich im Laufe der Zeit rasch; langfristige Schadenentwicklung 
wird von saisonalen, zyklischen Entwicklungen iiberdeckt. 
2. Das unspezifische Schadenbild erlaub nicht eindeutig und direkt den Schaden als 
Waldsterben zu identifizieren. 
3. Der Gesundheitszustand ist ein physiologisches Merkmal, das nicht direkt quantifizier-
bar ist und nur mitterbar auf Grund qualitativer Ersatzmerkmale, geschiitzt werden 
kann. Die Schiitzung wird durch die Tatsache erschwert, dass wir sowoh/ den Normal-
zustand wie die Grenze zwischen normalem und pathologischem Zustand nicht kennen. 
Aus erwiihnten Griinden sind die Schiitzverfahren in einelnen La'ndern recht unterschied-
lich und werden stets weiter entwickelt. 
Die grossriiumigen Waldschadeninventuren werden terrestrisch, mit Fernerkundungsver-
fahren und kombiniert foto-terrestrisch durchgefiihrt. Die bekanntesten Verfahren sind: 
89 
1. Waldschadenumfrage bei lokalem Forstdienst. Die Umfrage kann rasch auf grosser 
Fliiche durchgefiihrt werden; die Schiitzungen sind jedoch sehr subjektiv, unreprodu-
zierbar und unbekannter Genauigkeit. 
2. Die Stichprobenerhebungen mit speziel/ geschulten Sonderequipen geben objektive 
Gesundheitsschlitzungen bekannter Genauigkeit, sind aber teuer und auf eine relativ 
kleine Teilflache begrenzt. 
3. Die Fernerkundung aus Flugzeug und Satelliten gibt Aufnahmen, die den Wa/dzustand 
zu bestimmtem Zeitpunkt zweife/sfrei dokumentieren; F/ugaufnahmen und die Foto-
interpretation sind zwei zeitlich getrennte Arbeitsphasen. 
Die Analysen der Waldsterbenerhebungsmethoden zeigte, dass wir bei der Durchfiihrung 
einer s/owenischen Inventur fremde Erfahrungen beriicksichtigen, jedoch keine fremde 
lnventurmethode voli ubernehmen kiinnen. Dabei sind folgende Punkte von Bedeutung: 
Beriicksichtigung fremder Erfahrung ohne zugleich auch fremde Feh/er zu wieder-
holen. 
Verg/eichbarkeit der Resultate mit ausliindischen Schiitzungen. 
Durchfiihrbarkeit der Inventur in Zusammenarbeit der Forschungsanstalt mit der 
Forstpraxis. 
Die Inventur muss miiglichst ratione/1 durchgefunrt werden und eine objektive wie 
zuverlassige Einschatzung der Gefanrdung slowenischer Wiilder ermiiglichten. 
Die Waldschadeninventur ist permanente Aufgabe. 
Befundeinheiten sind das Land (die Republik) und die Forstwirtschaftsregionen. 
Das lnventurkonzept hat folgende Grundziige {Bilder 1, 2, 3): Systematische Auswah/ 
von ca. 700 permanenten Kontrollbestiinden (50 pro Forstwirtschaftsregion) auf Grund 
von 4 x 4 km Gauss-Kruger Koordinatensystem und Erhebung von Waldsterbemerk-
malen auf Stichprobenbasis (cca. 8 Stichproben mit insgesamt cca. 50 Biiumen; zwei-
stufige Erhebungsmethode) durch iirtliche Forstleute (1-2 beauftragte Forstleute in 
jeder Forstwirtschaftsregion). Zur Kontrolle erster Erhebungsphase und Vervollstandigung 
der Erhebungsmerkmale durch Bioindikatoren, wird ein Tei/ der Bestande nochmals 
durch Spezialequipen aufgenommen (Stichprobennetz: 8 x 8 km, 5 permanente Stich-
proben pro Bestand). Diese Doppelmessung (double samp!ing) erlaubt einen eventuellen 
systematischen Fehler einelner Aufnahmeequipen in der ersten Phase mit der Adjustierung 
durch die Regressionsmethode zu eliminieren. In ausgewanlten Waldregionen werden die 
terrestischen Stichprobenschiltzung durch die flachendeckenden Flugaufnahmen mit 
lnfrarotfarbfilm im Massstab 1 :6000-1: 10000 erganzt und eine Waldschiidenkarte 
erstellt. Weitere Aufgabe der Flugaufnahmen ist die fla'chendeckende Zustanddoku-
mentation zum Zwecke der Ueberwachung von Waldschadenentwičklung und Wirkung 
von Sanierungsmassnahmen. Fiir die nahe Zukunft wird eine Schwerpunktiiber/agerung 
von terrestrischen Erhebungen auf F/ugaufnahmen und die Verwendung von zweistufigen 
Flugbild-terrestrischen Erhebungsmethoden erwogen. 
90 
S.SLOVSTVO 
1. BUCHER, J. 8.; KAUFMANN, E.: LANDOL T, W., 1984: Waldschiiden in der 
Schweiz (1. del}: Schweiz. Zeitschrift f. Forstw. 135, 4, 271-487. 
2. HOČEVAR, M.: 1984: Ugotavljanje in spremljanje poškodb gozdnih sestojev, 
Študijski dnevi, Portorož. 
3. HUSS, J., 1984: Luftbildmessung und Fernerkundung in der Forstwirtschaft; H. 
Wichmann, Karlsruhe, 406 s. 
4. KADRO, A., 1984: lnvestigation of Spectral Signatures of Differentfy damaged 
Trees and Forest Stands Using Airborne Multispectral Data, ESA SP-215 Vol. 
1, /GRASS 1984, Remonte Sensing tram Research Towards Oper. Use, Strass-
bourg 27-30 Aug. 1984. 
5. KALAFADŽIČ, Z., 1984: Ugotavljanje in spremljanje poškodovanosti gozdnih 
sestojev z metodami fotointerpretacije. Seminar: Daljinsko pridobivanje po• 
datkov o stanju in razvoju gozdnih sestojev in gozdnega prostora; zbirka refera• 
tov, VTOZD za gozdarstvo, Ljubljana. 
6. KENNEL, E.: ZWIRGLMAIER, G., 1985: Waldschadeninventur Bayern 1984, Forst. 
Forschungsber., Miinchen. 
7. KENNEWEG, H., 1980: Luftbildinterpretation und Bestimmung von Belastung und 
Schaden in vitalitiitsgeminderten Wald- und Baumbestiinden, Schriften Forst. 
Fak. Univ. Giittingen und Niedersiichs. Forst. Versuchsanst., zvezek 62, 224 s. 
8. KOCK, 8.: AMMER, U., 1984: Untersuchungen zur Beurteiliing der Vitalitiit von 
Fichten anhand multispektraler Scannerbilder; Forstw. Cbl., 103, 213-231. 
9. MAHRER, F.; BASSEL, P.; STIERLIN, H. P., 1984: Erste Ergebnisse zum Wald-
sterben aus der Schweizerischen Landesforstinventur (LFI}, Schweiz. Zeitschrift 
f. Forstw., 135, 4:289-306. 
10. POLANSCHliTZ, J., 1985: Zur Frage Nadelverluste und Kronenverlichtung bei 
Fichte; Allg. Forstztg., 96, 5: 110-114. 
11. SCHEITELE, M., 1985: Waldschadenerhebungen in europaischen Nachbarlandern; 
Allg. Forstzt. 40, 18:426. 
12. SCHMID, P. in dr., 1984: Sanasilva Waldschadeninventur, /nstruktionen fur die 
Arbeiten im Waald, Eidg. Anst. f. d. forst. Versuchswesen, Birmendsdorf, Švica. 
13. SCHMID-HAAS, P., 1985: Der Gesundheitszustand des Schweizerwaldes 1984, 
Schweiz. Zeitschrift f. Forstwesen, 1985, 136, 4:251-273. 
14. SCHOPFER, W., 1985: Zur Genauigkeit terrestrischer Waldschadeninventuren; 
Ho/z- u. Forstwirt, 40, 8:221-224. 
15. SCHOPFER, W., HRADETZKY, J., 1983: Zielsetzung, Methoden und Probleme der 
terrestrischen Waldschadeninventur Baden-Wurttenberg 1983; Mitt. der Forst. 
Ver.- und Forsch. anst. Baden-Wurtt., zvezek 107. 
16. SCHOPFER, W.; HRADETZKY, J., 1984: Waldschadeninventur Baden-Wurttenberg 
1983 mit Jnfrarot-Farbluftbildern; Mitt. Forst. Ver. und Forsch. anst. Baden 
Wii'rt, zvezek 111; 146 s. 
11. SCHROTER, H.; ALDINGER, E., 1985: Beurteilung des Gesundheitszustandes von 
Fichte und Tanne nach der Benandelungsdichte, Allg. Forstzt., 40, 18:438-442. 
18. ŠOLAR, M., 1979: Gozdarska imisijska problematika v SR Sloveniji, Zbornik X. 
srečanja IUFRO S.2.09, Ljubljana 1979, 41-72. 
91