NOVOSTI V MAKEDONSKI LEKSIKOGRAFIJI
Najmljajši slovanski knjižni jezik se doma in v svetu čedalje bolj uveljavlja. Od meseca maja 1945, ko je komisija za jezik in pravopis izročila svoje predloge prvi federalni vladd Makedonije, še nista minili dve desetletji in vendar je v tem času ma-kedonščina zaživela ne samo v šoli in administraciji, ampak tudi v pomembni in obsežni književnosti, katere dela so neredko našla pot preko meja njenega jezikovnega teritorija. Uveljavljanje makedonščine kot knj-ižnega jezika pa narekuje po drugi strani skrb za njeno kultiviranje in so bili v resnici tudi v tem pogledu doseženi lepi uspehi. Poleg že precej izdelanega pravopisa raapolaga makedonski knjižni jezik s srednješolskimi gramatikami in z znanstveno gramatiko B. Koneskega, nedavno pa je izšel prvi del solidnega slovarjaO, ki je zares »odraz doslej dosežene znatne stopnje stabilizacije slovarskega fonda makedonskega knjižnega jezika«. V tem pogledu imata zlasti pomembno vlogo inštitut za makedonski jezik in katedra za makedonski jezik na univerzi v Skopju.
Makedonski jezik pa je postal tudi predmet proučevanja tujih znanstvenikov. Na prvem mestu je treba omeniti profesorja harvardske univerze H. Lunta^), čigar gramatika zavzema vidno mesto v zgodovini oblikovanja in razvijanja makedonskega knjižnega jezika. Daije je treba omeniti makedonsko-ruski slovar D. Tolovskega in V. M.-lUič-Svetičeve, ki naj bi izšel leta 1962 v redakciji N. J. Tolstoja in pri moskovski i
1. Rečnik na makedonskiot jazik so srpskohrvatski tolkuvanja, I. Sostavači: Todor Dimitrovski, Blagoja Korubin, Trajko Stamatovski. Redaktor: Blaže Koneski. Izd. Institut za makedonski jazik. Skopje, 1961, p. XII + 510.
2. Horac G. Lunt: A Grammar oL the Macedonien Literary Language. Skopje, 1952, p. XV + 287.
155
državni založbi tujih in nacionalnih slovarjev. Ta slovar bo imel, kot je bilo najavljeno, okoli 30.000 besed, pa tudi določeno število fraz, pregovorov in rekel. Med najpomembnejšimi deli o maikedanskem jeziku moramo omeniti še delo Italijana C. Giannellija to Prancoiza A. Vafflilanita »Un lexique maceđonien du XVI-e Steele«^), ki je izšto leita 1948 V zailožbi znanega pariškega inštituta, za slovanske šituddje din je eno najpomemb-nej'šdh dokumientov v novejši zgodovind m^afcedonskega jezika.
Med drugim je v tisku že tudi drugi del Slovarja mafeedooskega je23ika, s čimer bo zaključena najipomembnejša etapa makedonske leksikografije, zatem pa bo prišlo na vrsto delo za veliki slovar, ki naj bi priikazail celotno bogastvo makedonskega besednega fonda. Vzporedno s tem se pripravljajo tudi dvojezični slovarji. Po objavljenem načrtu skopskega založniškega podjetja Prosvetno delo za 1962 bi morala iziti sledeča leksikografska dela: Makedonski slovar II. del, rusko-makedonski, angleško^nakedonskd, nem-ško-makedonski, francoskonmakedonski, turško-maJkedonski, šiptarsko-makedonsfct, make-donsko-ruski, makedonsko-angleški, makedonsko-nemški, makedonsko-francoski, makedon-sko-turškl in makedonsko-šiptarski slovar. Razumljivo je, da se tako obsežen načrt ni mogel realizirati v preteklem letu. Od vsega tega smo dobili samo B. Grujiča in D. Kitanovskega »Mal francusko-makedonski rečnik«, januarja letos pa je bil dotiskan B. Grujiča in D. Crvenkovskega »Mal anglicko-makedonski rečnik«. V kratkem bo izšel nemško-makedonski in makedonsko-francoski slovar, do konca leta pa bo predvidoma končan tudi makedonsko-angleški in makedonsko-nemški slovar. Nedvomno bodo te ipriidobitve makedonske leksikografije dobro služile potrebam naših šol, slavistiiia pa se je s tem obogatila za nove vire proučevanja makedonskega jezika.
Prvi iz planirane serije in hkrati prvi popoloi slovar makedonskega knjižnega jezika je »Mal francusko-makedonski rečnik« z več ko trideset tisoč tolmačenji.
Poleg B. Grujiča in D. Kitanovskega je pri slovarju sodeloval B. Blagojevski, medtem ko je redaikcijo m'afcedonskega teksta opravil profesor na filozofski fakulteti v Skopju K. Tošev. In lahko rečemo, da je bilo delo vestno opravljeno. Ena dzmed odlik slovarja je, ida so dali avtorja po več sinonimov za vsako francosko besedo. Tudi problem dovrš-nosti oziroma nedovršnoisti, ki nd izražen s francoskim iniinitivom, ,so avtorji rešili na povsem zadovoljiv način, ko so se ravnali po nedovršni obliki glagolov. Kjer je potrebno, navajajo tudi dovršno obliko in druge karafcteiaisftične forme, kot na primer: odbira, odbere (in odbra).
V predgovoru je stavek, s katerim se avtorji nekako opravičujejo, ker pri povraitnih glagoilih zaimensko formo se redno postavljajo pred glagol in ne za njega, kot je bdi doslej običaj. »Tako smo napravili praktičnih razlogov,« pravijo avtorji. Toda čeprav morda nezavedno, so se odločili za pravo pot. Pisanje povratnega zaimka pred glagolom ni samo praktično, ampak tudi edino v duhu makedonskega jezika, in bi moralo postati zakon v makedonski leksikografiji. Dosedanji način pisanja je prevzet ^po slovarjih drugih slovanskih jezikov. V srbohrvatskem jeziku se na primer povratni glagoli označujejo z zapostavljanjem kratke zaimenske forme se: češljati se, umivati se, izuti se itd., čeprav se v tem jeziku govori tudi se češljam, se češljaš, se češlja in podobno. V slovenščini je podobno. Ker stoji zaimenska oblika za splošno glagolsko formo (infimitivom), piše slovenska leksikografija: umiti se, upirati se, itd. V .ruščini se rabi povratni zaimek pastpozitivno m ise piše skupaj z infinativom smejat'sja, sabavljat'sja itd. Tako je tudi v drugu! slovanskih jezikih, ki so ohranili dnfinitiv. Toda kako je z bolgarščino, ki je edina slovanski jezik poleg makedonščine, ki ima namesto dnfiniitiva opisno formo? Bolgarska leksikografiija jemlje za splošno foirmo glagola prvo osebo ednine sedanjega časa, povratni zaimek se pa piše prav tako po;sitpoaitivno:   mija se, smeja se, ure&dam se.
3. čeprav je Un lexique maceđonien du XVI-e siecle (par Giro Giannelli, professeur a l'Universite de Rome, avec la collaboration de Andre Vaillant, professeur au College de France et ä TEcole des Hautes Etudes, Paris, 1958, najstarejši makedonski slovar, ki zajema južnomakedonski govor 16. stoletja, je vendar prvi tiskani tekst makedonskega jezika šele v Cetverojezičniku moskopoljskega učitelja Danila, tiskanem v Benetkah 1794. Ta slovar štirih jezikov (grški, vlaški, albanski in makedonski) je doživel še nekoliko izdaj. Toda za nas je posebno pomembno to, da je prvi makedonski tiskar Teodosije Sinaitski leta 1841 v Solimu pretiskal iz grške grafike v cirilico grški in makedonski tekst ter dodal turško paralelo kot jezik državne administracije v Makedoniji. Od poznejših leksikografskih del v makedonščini je zlasti treba omeniti slovarja Đorda M. Pulevskega, ki sta izšla v Beogradu 1873 in 1875. Prvi je v naslovu označen kot slovar štirih jezikov, dejansko pa jih je pet, ker je dodana tudi srbska paralela, ki je raziskovalci doslej niso odkrili. Poleg teh delov spada v zgodovino makedonske leksikografije tudi vrsta manjših slovarjev, v katerih se tolmačijo makedonske besede, začenši od V. Karadžiča (z njegovim Dodatkom), preko Zbornika braće Miladinovih, pa vse do osvoboditve, ko je zaživela tudi leksikografija makedonskega knjižnega jezika, v katerem zavzemajo posebno mesto: Makedonski pravopis so pravopisen rečnik, Skopje, 1950, Makedonsko-anglicki rečnik v citirani Luntovi gramatiki, slovarski dodatki posameznih učbenikov tujih jezikov m končno prvi del Rečnika na makedonskiot jazik, Skopje, 1961 (katerega notranji podnaslov »so srpsko-hrvatski tolkuvanja« bi se vsekakor moral glasiti »so tolkuvanja na srpskohrvatski«).
156
s-hbličam se itd. Toda tu se tudi ta razlakuje od malkedonščine, iker se v taolgarščand pravi: mija se, mieš se, mie se, mieme se, miete se, mijat se, medtem ko v maikedonščini samo: se mijam, se mieš, se mie, se mieme, se miete, se mijat, in to v vseh čaisdh in načinih, razen v impenateivu in detežniiiku (mij se! češlaj se! miejKi se, češlajlči se itd.). Prav v tem sta sd francoščina in miakedonščina podobni. Francozi pravijo: se laver, toda tudi: je me lave les maiiinis praiv faat Makedonci; se mie in se mAe race; alM si gi mie racete, medtem ko pravijo Bolgari mija se, mija si r-bcete. Ravno tako kot piše francoska leksikografija glagole in daje v pojasnilu povratno formo: se —, bi morala makedonščina sprejeti pisanje samo nepovratne forme, v pojasnilu pa bi se navedlo: se — (in ne: — se, kot je bilo doslej v navadi). Samo tako imenovani nepravi povratni glagoli (verbes sim-plemenit proniomlinaux) se v franoaslkilh islovanjiilh OBnačujejo s powratniim zaimikom se (v oklepajih) za infiiniitivom, na primer: eorier(s'), enfuir(s'). Tako bi laihko plsaili tudi v makedonskih slovarj'üi za glagolsko obliko še povraltnd zaimek: boi (se), smee (se), sostoi (se) itd., ker bi se z izpuščanjem se izgubil pomen glagola, medtem ko bi bilo v pojasnilu v makedonščind treba piisaiti: se boi, se smee, se sostoi, kot ^se rabi tudi v pojasnilih v francoščini. Ta pripomba zadeva zlasti RečnOc na makedonsiciot jazik, katerega drugi del je že v tisku, da bi se izogniü napaki, do katere je prišlo v prvem delu.
Ob francoako-mđkeđonskem slovarju bi pripomnili še nekaj. Ob navajanju dejanja, ki se ponavlja ali ponovno traja, so se avtorji naslanjali na tuje zglede. Tako na primer totonačiijo: remballage m = povtorno pakuvanje; remballer = povtorno pakuva; re-marier vt. = 1 odnovo oženuva 2 odnovo omašuva; se remarier = 1 odnovo se ženi, se oženuva 2 odnovo se maži, se omašuva in podobno. Au ni bolj makedonsko, bolj v duhu makedanščiine, in v tem primeru tudi bolj praktično, da se uporabi samo: remballage m. = prepakuvanje; remballer = prepakuva; remarier "A. = 1 preženuva, 2 prema-žuva; se remarier 1 se preženuva 2 se premažuva.
Avtorji so se tudi zavedali omahovanja pri izbiranju posameznih besed, vendar pa ne bi bila potrebna tolikšna svoboda v naslednjih slovarjih iz te serije. Zakaj bi na primer dali prednost obliki muvlija (s turškim siifiksom) pred krajšo in bolj pogosto rabljeno muvla? Ali, zakaj se je morala uporabite, tuja beseda srešta namesto maked. sredba? Podobnih primerov bi lahko našteli več, pa tudi drugih slabosti tega »malega« slovarja; zlasti motijo ^tiskovne napake. Toda kljub temu nim^amo razloga, da se ne bi veselili tega slovarja, saj je to pravzaprav prvi končani slovar makedonskega knjižnega jezika. In ne smemo pceabiti, da življenjska doba makedonščine ni dos^la še niti polnih dveh desetletij.
Blaže  Ristovski