Zamorske narodne pripovedke.
Preložil Fran Erjavec.
IV. DVA  BRATA.
iromak je imel dva sina. Ker ju ni mogel več preživ= ljati, jima reče: »Dorasla sta, zato pojdita po svetu ter si poiščita zaslužka!« Starejšemu in mlajšemu je dal na pot po dvajset hlebčkov in po štiri škatle mesa.
Na poti reče starejši mlajšemu: »Daj svoje jelo, da pojeva najprej to, zakaj ti si še mlad in slaboten. Noša bi ti lahko škodila.« — Brat odvrne: »Dobro!« Pojesta torej  najprej   zalogo  mlajšega. Ko sta pa potovala že teden dni, so mu pošli hlebčki in tudi meso.
Ko postane mlajši brat lačen, pravi starejšemu: »Daj mi jesti, lačen sem!« Toda ta mu odvrne: »Jaz ti ne dam od svojega ničesar. Če pa vendar hočeš imeti kaj od moje zaloge, mi daj za to eno svojih oči. Sunil bom vanje ter ga tako oslepil.«
Tedaj zaprosi mlajši brat, rekoč: »Prosim te lepo, daj mi neko liko jesti, tako sem lačen.«
Toda starejši mu noče dati. Končno pravi mlajši: »Pa mi oslepi oko, če nikakor nočeš drugače.«
210
Starejši vzame žrebelj iz žepa ter sune z njim brata v oko. Mlaj* šega brata je jako zabolelo, jokal je in tožil nad hudobnostjo in siro* vostjo bratovo.
Ko se je izjokal, odideta dalje. Čez dva dni postane mlajši brat zopet jako lačen in reče: »Prosim te, brat, daj mi malo kruha!«
Starejši mu odvrne: »Ne dam ti ne kruha, ne mesa. Dam ti ga pa le, če mi pustiš, da ti oslepim še drugo oko.«
Ker je bil mlajši brat tako lačen, res privoli, in hudobni brat mu vzame še drugo oko. Potem pa ni čakal več nesrečnega brata, nego ga je ostavil samega in odšel iskat zaslužka. Kmalu je dobil delo.
Oslepeli brat, ki ga je pustil na cesti, je stokal od bolečine. Mimo pa sta prišli dve ženski in ko ga slišita jokati, ga vprašata: »Dete, zakaj tako jokaš?« On jima pove vse.
Ženski pravita: »Ne žaluj več za svojimi očmi, zakaj dava ti zdravilo, ki ti bo pomagalo.«
Odideta na rob gozda in prineseta zdravilo. Takoj mu ga kaneta v oči. Deček začne zopet stokati od bolečine, zdravilo je bilo ostro in je jako žgalo, toda kmalu je lahko zopet odprl oči in je izpregledal.
Dobri ženi mu izročita zdravilo ter mu pravita: »Pojdi v kra* ljevo hišo! Kralj je slep, ti pa vzemi zdravilo in stori, kakor sva sto* rili midve! Kani mu v oči, in tudi kralj zopet izpregleda.«
Spotoma naleti na brata, ki mu je oslepil oči. Moral je težko delati. Ko je šel mimo njega, mu ni rekel ničesar. P*otem je prišel v kraljevo hišo in zaklical že na stopnicah: »Rad bi videl hišnega gospodarja!« Tedaj mu odvrnejo stražniki: »Premajhen si še in zato še nisi vreden, da bi videl našega gospodarja.« On jim pa pravir »Prinašam vašemu gospodu nekaj, kar mu bo dobro delo in kar ga ozdravi.« Nato odvrnejo stražniki: »Pa pojdi gori!«
Ko je deček hotel iti mimo njih, ga zgrabijo in pretepejo, dokler se ne zgrudi, potem ga pa vržejo po stopnicah.
Kraljeva žena je slišala, da je hotel iti nekdo v hišo k njenemu možu in da so ga stražniki pretepli. Pride iz hiše in jim reče: »Ne pretepajte dečka!« Potem ga spuste noter.
Mladenič pride v hišo, zagleda kralja in ga pozdravi. Toda kralj; ga ne vidi, zakaj bil je slep. Mladenič mu pravi: »Kralj, prišel sem v tvojo hišo, ker sem čul, da si slep. Storim pa sedaj konec tvoji slepoti.«
Kralj se tem besedam jako začudi, zaka-j bil je že trideset let slep. Mladenič mu pa reče: »Ukaži svojim ljudem, naj razprostrejo rjuhe in polože nanje odeje.«
211
Ko možje to store, kane kralju zdravila v oko. Kralj se valja od prevelike bolečine po vsej hiši, stražniki pa začno vnovič pre* tepati mladeniča.
Kralj odpre končno eno oko in pravi: »Nihče ne sme tepsti tega moža!«
Sedaj kane mladenič kralju še v drugo oko, in zopet se je kralj valjal od prevelike bolečine po vsej hiši, stražniki so pa začeli vnovič nabijati mladeniča.
Kralj pa pravi: »Ne pretepajte ga! Podelil mi je zopet vid! Sedaj vidim tako dobro kot vi. Mislim, da vam to ni všeč, zato ste tepli tega moža.«
Stražniki mu odvrnejo: »Gospod kralj, mi smo storili to, ker te hoče ta mož usmrtiti.« Kralj jim pa pravi: »Ne, ne, ni res! Ker ste pretepali tega moža, usmrtim vas.«
Pokliče druge može in jim ukaže: »Pobijte teh osem stražnikov!«
Kralj podari mladeniču, ki ga je ozdravil, dva parnika, dva čolna, dve hiši z vsemi pritiklinami, trideset omar, štiri konje in lep stol. Da mu tudi svojo hčer za ženo in delil je vse z njim. Svoji hčerki je pa dal 940 srebrnikov, hišo, pet konj, dva služabnika in pet oraar oblek. Kralj mu je dal tudi mornarje, ki so skrbeli za parnike.
Sam je spremil svojega zeta prav do morja, potem mu pa reče: »Če boš kaj želel od mene, pa mi kar sporoči, in takoj dobiš.« Potem se vrne kralj s svojim parnikom domov.
Ko se je mladenič peljal dalje, zagleda svojega starejšega brata, ki ga je spotoina oslepil. Moral je težko delati in oblečen je bil samo v vrečo.