DEKLICA - KAČA 
\ Starem gradu nad Loko je v davnih dneh živel graščak, ki je imel 
hčerko, katero je ljubil bolj ko vse drugo na svetu, zato je tudi ni nikomur 
dal za ženo. Grajska deklica je bila lepa kakor jutranje sonce, saj je imela 
zlate lase, oči pa čiste kakor jutranja rosa. In ker je očeta ljubila bolj ko vse 
drugo na svetu, ni marala nobenega snubca za moža, četudi so iz dneva v dan 
prihajali na Stari grad ter jo snubili in prosili za njeno belo roko. 
Starograjski graščak pa je bil kvartopirec, da je vse dneve in noči pre-
kvartal s hčerinimi snubci. Ko so nekoč tako tri dni in tri noči kvartali, je 
graščak vse, kar je imel, zakvartal; zaigral je tlačane, zakvartal polno stalo 
živine, izgubil je grad, da je hčerka legla na pograd in jokala v bele blazine, 
ker je postala sirota, kakršne ni bilo na vsem širokem svetu. 
Takrat pa je graščak, ki ga je uščenila kvartopirska strast, udaril po mizi 
in zavpil: 
»Nisem še vsega zakvartal! Hčerko še imam. Še zanjo igrajmo! Kdor jo 
bo prikvartal, s tistiui bo šla v zamož.« 
Snubci so se teh besed razveselili in vse zlato, ki so ga bili v treh dneh in 
treh nočeh prikvartali, vrgli na mizo in kvartali in kvartali, dokler ni staro 
grajski graščak še hčerke zaigral. Ker pa mu je bilo lepe deklice žal, je iz 
nožnice potegnil meč in dejal: 
»Kdorkoli se je bo dotaknil, mu bom odsekal glavo!« 
Zdajci so tudi snubci segli po svojih mečih in besni kvartači so se zapletli 
v boj, da je tekla kri ko iz studenca. Stari graščak je bil takšen korenjak, da 
je vsem posekal glave, le mlademu vitezu iz starološkega gradu je prizariesel. 
Ta pa je pograbil grajsko deklico in hotel z njo pobegniti. A stari graščak, ki 
je hčerko ljubil bolj ko vse drugo na svetu, je porinil meč v njeno srce in 
zajokal, da je odmevalo od grajskih zidin: 
»Ce moja ni več, tudi tvoja ne bo!« 
Grajska deklica je umrla, stari graščak in starološki vitez pa sta se potlej 
borila in borila, dokler nista drug drugega ugonobila. 
Tako je Stari grad ostal brez gospodarja, tako je razpadel, tako se je 
sesul v razvaline. 
Za zločin starograjskega graščaka pa je doletela kazen nedolžno deklico, 
ki se je spremenila v kačo z dekliško glavico. 
Deklica-kača se že stoletja in stoletja plazi med razvalinami Starega 
gradu in čuva zaklad — prikvartane zlatnike, ki jih vsako kresno noč suši 
na luninem svitu. 
Prekletstva jo bo rešil tisti mladec, ki se mu bo deklica-kaca zasmilila, 
da jo bo poljubil na oči, lepe ko jutranja rosa, in mu ne bo mar zlata, ki ga 
čuva — kača. (Motiv: Francka Krmelj, Skofja Loka) 
Opomba: Prim. opombo na str. 207. — P.B. 
209 14 Lo5ki razgledi