Planinarjenje je več kot hoja v hribih
K temu planinskemu razmišljanju me je spod-budilo dejstvo, da je planinska dejavnost tudi v naši občini zelo razširjena. Mnogo mani pa je odmevna v tem glasilu. Ker mi niso poznani točni podatki o delu planinskih društev v občini, se bom omejil le na delo Planinskega društva Podpeč-Preserje.
Ustanoviti neko društvo in s tem sebi in drugim -Ijudem omogočiti organizirano dejavnost, je vse-kakor izziv. Se prav posebno, če je to v kraju, ki nima nobene planinske tradicije. Kot vsaka no-vost, je bila tudi ta sprejeta z določeno rezervo. Šele, ko je dejavnost podprla krajevna skupnost, se je premaknilo. Prav hitro se je pokazalo, da je bila odločitev pravilna. V nekaj mesecih je število članov poraslo na okrog 200. Med njimi so pre-težno niladi, nekaj pa jih je s častitljivo starostjo. Prav kmalu je društvo prevzelo vodilno vlogo pri rekreaciji krajanov in pri pobudah za urejanje krajev v tem delu Ljubljanske kotline. Markacisti so markirali poti od Srebotnika do Krima, tako da lahko vsak planinec brez skrbi potuje po tem področju. Društvo se je povezalo z okoliškimi društvi in sekcijo v Tobačni tovarni. .
Vsebina programov je podrejena bistveni usmeritvi - to je organizirani hoji v gore. Omogo-čiti čim večjemu številu Ijudi obisk gora, tudi tistim, ki do sedaj zaradi raziičnih vzrokov niso hodili v gore, je glavna naloga društva. Društvo, ki nima posebnega gorskega zaledja in visokogor-skih in drugih postojank, mora ohraniti svoj te-meljni cilj, to je hojo v gore. Gospodarska dejav-nost je postranskega pomena. Omejena je Ie na nekaj akcij, ki s svojim izkupičkom pomenijo dopolnitev k finančnemu stanju. Za organizirano dejavnost pa društvo potrebuje določena sredstva s katerim pomaga razvijati dejavnost med ljudmi. V teh, z denarjem stiskaških časih, je problem peljati čim več Ijudi na planinski izlet. Kalco pelja-ti mladino vseh starosti na tak izlet? Odrasli si morajo večino stroškov pokriti sami. Kaj pa mla-dina? Naj ostaja doma?
V planinarjenju ne gre samo za doživljanje lepot narave, gre tudi za krepitev telesa in duha. Gre za zdravo rekreacijo, ki spodbudi človeka k samopremagovanju, k razmiSljanju o svojih spo-sobnostih, k samozavesti.
Planinstvo ni le pohajkovanje po dolinah in gorah. Je tudi spoznavanje krajevnih značilnosti, poti, studencev, opuščenih senikov. Z nizanjem vseh teh spoznanj si ustvarjamo tudi popolnejšo sliko o domovini. In kako naj ljubimo domovino, ki je ne poznamo? Ker vem za lepote, ker poznam mogočnost naših gora, širnih gozdov, ker vem za potoke, skrite grape in jame, plašne živali in skrita stanišča, vem za domovino.
Marko Veber