's
VSEBINA:
Kljub vsemu (Angela Vode).........233
Gospod stotnik (Ivan Cankar)........234
Pisma iz težkih dni (Anica Černej).......235
Bič zemlje (Zmago Švajger) (Konec)......237
Slaba učenka (Pearl S. Buck).........239
O premajhnem trnku in o preveliki ribi
(MÜena Mohoričeva).........242
V teh dneh (Ina Slokan)...........244
Dve pismi iz L 1940 (Tone Seliškar)......246
Zofka Kvedrova o ruski ženi (Priredila A. V.) . .	247
Sodobni prizori (Angela Vode)........249
NaSe žene v boju proti draginji........250
Poklicna izbira naših deklet (France Brenk) ...	251
Javni dogodki..............253
Matere kličejo na pomoč! ..........255
Iz ljubljanskega dramskega gledališča (K. V.) ...	257
Umetnost v Jakopičevem paviljonu (Piščančeva) .	258
Nove knjige (K. V.).............259
MiSko Kranjec: Povest o dobrih ljudeh Jože Pahor: Matija Gorjan Miroslav Gorše: Doktor Valentin Zamik Anton Ingolič: Na splavih
Obzornik .................261
Iz življenja v življenje, Žene in družba, Zdravstvo,
Kuhinja, Kozmetika . ...........263
Priloge: Modna priloga in krojna pola

Suha usta, ko se zbudite!
Kako lahko se to odpravi. Vzemite, takoj ko vsta-nele, za jutranjo nego 20b in ust zobno pasto Chlorodont. Ta zobna pa&ta ne eamo. da osvežuje in čisti, ampak vsebuje tudi kisikovo soJ, ki s prijetnim draženjem izziva žleze slinavke, da izločajo obilnejšo slino, in tako skrbi Cblorodont na najbolj naraven naČin za čiščenje ust
^(^4-yLCt poötci
Chlorodont


Prosimo, piečitajte predzadnjo stran ovitka!
ženski svet izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna nai'očnina za list s krojno polo in prilogo za ročna dela znaša 8i din, polletna 33 din, četrtletna 17 din. Posamezna StevUka 6 din. Sara list brez prilog stane letno 64 din. Za Italijo 24 lit, posamezna številka 2.50 lit; za ostalo inozemstvo 85 din. Račun poStne hranilnice štev. 14.004. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Aleksandrova e. 16/1. Telefon št. 32-80. Izdaja in za uredništvo odgovarja Milka Martelanc. Uska Narodna tiskarna d. d. v Ljubljani (Predstavnik Prtin Jeran)
ŽEIVSKI SVET
LJUBLJANA • IX- XII . LETO XVIII
cKiiiA üzemji.. -
Misli v mescu miru Angela Vo de
»Nobena noč ni tako temna, da bi za njo ne zasvitalo jutro.«
Več kot dve leti sta minili, odkar smo te besede čuli iz radia. Sprejeli smo jih krvavečega srca — saj smo občutili, da prihajajo prav iz takega srca: govoril jih je človek — državnik svojemu narodu, katerega je ljubil, a ga je moral zapustiti. Takrat smo imeli občutek, kakor da je tema legla na nas, okrog nas, da nam pada prav ■v dušo, jo stiska in jo drži vklenjeno, da nas oklepa kakor jeklen obroč, ki se širi, .širi ... in zavzema čedalje večji obseg ter objema čedalje več človeških življenj in vsega, kar je v tem življenju drago. Skoraj brez odpora in nemo stoji prestrašeni človek kakor omamljen po hudem udarcu.
Toda to je bil šele uvod v strašno dramo človeštva. Saj to, kar je sledilo tistim usodnim dnem in kar se še dogaja pred našimi očmi, ne prinaša človeku le smrti, marveč pohabljenje, omračenje uma, razvaline, brezdomje, lakoto in celo suženjstvo^. Milijoni ljudi se potikajo okoli brez strehe in iščejo zavetja kjer koli — kakor nekoč, ko še ni bilo sledu o današnji opevani civilizaciji. Vroča človeška kri namaka zemljo in rdeči morske valove, človeško gorje narašča iz dneva v dan — vendar nihče ne ve, ali je že doseglo vrhunec.
Svet, ki je bil zgrajen na pravici močnejšega, se podira in trpeče človeštvo čaka s hrepenenjem lepšega in boljšega.
Vendar — čeprav je okrog nas še vse temno, čeprav v strahu pred nenadnim udarcem še ne moremo iskati odseva teh dni v bodočnosrti, mora biti vendar prav sedaj naša vera silna in močno naše .upanje in trdno naše hotenje: za vsako nočjo zašije jutro, iz vsake smrti se poraja novo življenje. Bolj kot kdaj koli mora danes navdajati človeštvo ta vera. Čemu sicer vse žrtve milijonov in milijonov ljudi, ki imajo pravico do življenja in pravico, da zahtevajo za svoje žrtve plačilo? Ali ni povsem naravno, da se današnji človek bori z upanjem, da bo iz^ ruševin starega Sveta vstalo novo življenje, ki bo prineslo narodom in poedincem srečnejšo bodočnost?
Ta bodočnost pa ne sme biti zgrajena na krivicah in sovraštvu, marveč na pravičnosti, katere mora hiti deležen vsak narod in vsak poedinec. Svet, ki naj prinese ljudem mir in blaginjo, ne sme biti več svet ponižanih in razžaljenih, marveč svet enakopravnih ljudi, ki bodo vsi »dobrodošli gostje ob mizi življenja«.
Samo za tako bodočnost je vredno trpeti, čeprav je to trpljenje strašno in polno žrtev. Toda zavedajmo se: ^Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo, smrti .Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje«. {Jvan Cankar.)
233
GOSPOD STOTNIK
Ivan Cankar
To zgodbo je napisal naš največji pisatelj v »letih strahote«, ki tako zelo spominjajo na današnje dni. Zato jo ponatiskujemo prav v tej številki nagega lista, v mescu novembruker je posvečen mirovni misli — tudi mas, usodnega leta 1940.
Dokaj časa je že, da so zadobile moje sanje in pač sanje vsakega človeka čisto novo, prav posebno lice. Nič več niso puste blodnje, bežne megle, ki se brez smisla preJivajo druga v drugo ter se nazadnje razpulite v nič. Niso več tiste sanje, ki jih človek zjutraj strmeč ugleda z zaspanimi očmi ter napol smehljaje napol jezen zamahne z roko: »Vrag vas vzemi, odkoder Vas je dal!« — in ki nato smešno grozno odkobalijo v brezdno, kakor da se ob rani zarji škratje poskrijejo v gozd. Sanje, ki •jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so senca prčive rcsnice; pač so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene, toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno.
Hladno jesensko jutro je bilo, megle so se vlačile po dolini in se plazile ob slrmili rebrih gora, na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje belil sneg, ki je zapadel ponoči. Nebo je bilo jasno; še se je spominjalo na polnočni sneg in na mrzle jutranje zvezde, ali je že čakalo solnca.
Gledal sem skozi okno; to okno še nikoli ni bilo umito, zato sem gledal kakor skozi pajčolan, razločil pa sem natanko vse, kar se je godilo pred menoj; tudi glasovi so bili v čistem jutranjem zraku tako jasni, da sem slišal in razumel vsako besedo. Dvorišče je bilo za ped navisoko posulo s črnikastim prahom, ki se je bil čez noč spremenil v mastno blato; s prav takim blatom so bile pokrite tudi nizke strehe 'barak in uvelo listje oreha, ki je stal samoten sredi dvorišča; pod tem orehom je držal vojak na uzdi osedlanega konja, ki je polirskaval in vztrepelaval od hlada in nemira.
V dolgi, ravni vrsti je stala vrsta, napravljena, da se še tisto uro napoti na bojišče. Stali so tam, kakor od kamna, nobeno oko ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo upognjena pod bremenom težkih nahrbtnikov. Nikoli poprej nisem videl na •enem samem tesnem kraju toliko mlade lepote. "Visi obrazi so bili Še zelo mladostni, skoraj otroški in vsi so bili sveži, kakor v rosi in zarji umiti; tudi v očeh je bila isvetla rosa, gledale so kakor iz daljnih krajev, iz lepih sanj; vse pa so bile nepremično uprte v gospoda stotnika, ki je s počasnim, malobrižnim korakom stopal pred n.emo vrsto gori in doli,
Še enkrat je gospod stotnik začel od kraja svoje ogledovanje. Postal je pred prvo številko v vrsti, pred visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj s črnimi, zamolklimi očmi. Stotnik je stopil tik predenj.
»Kako ti je ime?«
Fant je povedal svoje ime in tedaj mi je presiinilo dušo: saj te poznam, ti lepi, mladi fant! Ti zamišljeni, s polnim srcem v veliko prihodnjost strmeči! Mož med tovariši, poslušen otrok med modrimi starci! Živa veja na drevesu; če bi jo odžagali, bi bilo ranjeno drevo samo!
Stotnik je vprašal nadalje:
»Ali imaš očeta doma?«
»Nimam ga več!«
»Pa koliko bratov in sestra?«
»Nimam jih!«
234
»Ali ti vsaj mati še živi?«
»Mater še imam!«
In luč se je vžgala v zamolklih očeh.
Todaj je stotnik vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih prs in namignil praporščaku, ki je stal za njim. Ta je potegnil izza rokava zapisnik ter je s tresočo se roko zapisal fantovo ime. In fant je prebledel.
Stotnik je šel mimo drugega in se ni ozrl nanj; stopil je do tretjega in si ga je ogledal natanko. Ta je bil pač vesel, zgovoren in glasen mladenič, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel je zdrav okrogel obraz, ob drobnih ušesih se je vilo par svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so naglas prepevale, temnordeče ustnice so se krožile v prijetnem smehljaju.
»Ali imaš nevesto doma?« je vprašal stotnik.
»Imam jo, gospod stotnik!«
Še glasneje so prepevale oči, v svetlo daljavo je segla pesem.
Stotnik je vzdignil palico, praporščak je pisal. In' pesem je ugasnila v sinjih
očeh.
Tako je stopal stotnik počasi daljo ob dolgi vrsti; pregledoval je, izpraševal in izbiral. Časih je izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal ni, časih pa jih je zaznamoval kar po pet in šest zapovrstjo. In zdelo se mi je, da nalašč in preudarno izbira najmočnejše in najlepše.
Prišel je do kraja, poslednjikrat je vzdignil palico, nato se je okrcnil. Takrat sem videl njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez kože in mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi, ostri zobje so se režali nad golo, silno čeljustjo. Stotniku je bilo ime Smrt. »Naprej ... Marš!«
Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se napotila s čvrstimi koraki nizdol. Pred njo je jezdil gospod stotnik; visoko znad megle se je dvigal njegov črni plašč.
Pisma iz težkih dni
Anica Cernejeva
I.
Mati,
misliin na vas, na vaše trpljenje, ki se nikjer ne konča. Vem, da trpiva oba, saj sva ko eno življenje.
Ni nam preveč hudo. Človek se vsega privadi, še bolečin. Le, da smo mladi, nas žge, in mene še, mati, da sem vaš sin.
V mraku uga^a dan. Rad bi v oči vam pogledal,
235
segel vam v dlan in čutil le vaše srce. Moje ničesar ne ve, kar bi vam že povedal.
II.
Draga, sredi noči nas sovraštvo budi. Jaz pa odevam srce v zarjo novega dne.
Mislim: kako bi umrl, mlade oči zaprl, ko si v življenju ti in te srce želi. Saj je ko rose cvet žejno pomladnih let.
Draga, rad še živim, vendar se ne bojim. Smrt je le droben hip kakor srca utrip . . , Če mi pretrga pot, prejmi pozdrav od tod.
Toda
ne še nocoj, še sem predragi tvoj. Trd in pošasten glas trga ponočni čas. Jaz pa tolažim srce z zarjo novega dne.
m.
Sinek moj, pišem ti pismo kakor velikim ljudem. Vojna je čudna uganka in ti je ne povem.
Rajši te vzamem na rame, kot sem te vsak večer, in te v posteljo stresem, da je konec in mir.
Toda tu med vojaki hi me ti ne spoznal. K mamici bi se stisnil, ker bi se očka bal.
236
Puško imam in sabljo, crn sem, ves kosmat. A sem vendar še očka in te imam še rađ.
Priden bodi in rasti. Sinek, ne, saj ni lepo ! Majhen, majcen ostani . Očku, veš, je hudo.
Bič zemlje
Š v a j g e r Zm ago (Konec)
Na podstenju Galičeve hiše je plakala dekla. Kraj nje je vcasi hripavo zalajal Togo. Hlapec je jezen pograbil vile in jih vrgel v plot. Potem je izginil za hišo, kjer se je na soncu igrala z mačko Tunika. Nesel jo je k botri.
V sobi se je med tem krotil Mihal. K.ako rad bi planil med te hudičeve sej-marje s staro karabinko! Zakaj neki so mu jo skrile te mrcine domače? Prekleta dekla! Ona jo je skrila. Z vso ljubeznijo do zemlje je hotel braniti svoje. Pa kako? Z besedo? Ne. Nihče ga ne posluša. S krvjo? Tuđi ne. Nima karabinke. Pa tudi svoje zemlje noče oskrunjevati z mešetarsko krvjo. Preblizu mu je. Iti na polje in travnik in jim dopovedati, da se mu je zgodila krivica? Še manj! Ljudje bi se mu režali.
Na travniku, v sprevodu, je zarezgetal žrebček. Mihal je di\'jc planil k oknu. Drobci šipe so se usuli kot toča. Da si je ranil roko, še videl ni. Dekla je prestrašena stekla po podstenju do vrat in jih zaklenila. Nato je zbežala v vrh po Zefo.
K sreči je pravočasno zaklenila. Kajti preden je bila dekla čez brv, je že Mihal divje b^ital po vratih, kričeč: »Odprite, vragovi, odprite! Niko me kliče. 'Salani-i-i!« Kar tulil je. Počasi se je umiril. Nekaj mrmranja še o krvi, zvenk razbite ročke — čez čas je zaškripala klop ob peči — potem pa še samo hropenje, niti kletvice ni bilo več čuti . . . Gotovo je zaspal.
Vsaj dekla je tako mislila, ko se je vrnila z objokano Zefo. Preden sta odklenili, je dekla še hotela poklicati hlapca. Zefa je kar zavrela v njo: »Odkleni, kaj se bojiš!«
Dekla je odprla. Priklet je bil nakapljan s krvjo. Polica nad pečjo, kjer so bile steklenice, tudi. Zefa je zakričala: »Žile si je prerezal! Ti nesrečni človek!« Odrevenela se je bližala sobi. Mihal jo je slišal. Z grgrajočim glasom je hlipal: »Nisem si jih. Šipa je kriva.« Več ni zmogel. Hropenje ga je dušilo.
Zefa je bežala nazaj v kuhinjo po toplo vodo in blagoslovljeno sol. Oboje je dobro za izpiranje ran, ki se rade gnojijo. Rane niso bile nevarne. Vse bi še šlo Zefi v pamet, le hropel je nenehoma in potil se je kljub temu, da je bil bled. Ko pa je začel obračati oči, Zefa ni več zdržala steklenega pogleda. S krikom, ki ga zmore le mati ob umirajočem otroku, je zbežala iz sobe. Crepinje razbite ročke so se kar odbijale pod nogami. Slutila je, da je moral Mihal nekaj požreti. Samo, kaj?
y '^^'linji )>= dekla ravno ogledovala okrvavljeno steklenico ocetne kisline. Zefi je bila ob pogledu na njo potrjena slutnja. »Margeca, mleka prinesi in po
237
Tina skoči!«, je še stisnila iz sebe. Več ni zmogla. Stisnila se je v kot pri peči. Solze obupa sd močile ognjišče, kjer je gospodinjila trideset let. Tu pa tam se je rdečila kaplja Mihalove krvi.
Preden se je Zefa zjokala, je prišla Margeca z mlekom in hlapcem. Brez besede, kot k mrliču, so se pomikaJi v sobo. Začudeni Mihalov pogled je obvisel na Zefi. Zefa je s težavo požirala solze. Čutila je krivdo. Pokleknila bi k postelji. Samo rada ga je imela. To je vse. J^jubezen, strah in trpljenje, vse se ji je igralo z obrazom. Le oči so iskale odpuščanja, vlažne, krvavo obrobij ene oči so prDsile. Mihal jih je videl.
Ko so ga hoteli sleči, je skočil s postelje. Z grgrajočim glasom jim je skušal dopovedati, da je dober. Za trenutek so se vsi razveselili. Kot kralja so ga spremili na podstenje pred hišo. Mogoče pa le ni tako hudo?
Opoldansko sonce je objelo Mihala. Pred hišo, v bregu, so se svetili sveže zorani ugoni za oves. Ob pogledu nanje se mu je malo zjasnil obraz. Najbrže ga je tolažila sveže izkopana zemlja. . . Lahko, da ga je klicala. Kdo ve?
Čez čas je zmagala bolečina. Krči so ga položili na podstenje. Prsti so sc mu divje zarili v_ podstenjsko tlato. Ženske so zavreščale. S pomočjo Tina so ga spravili v sobo. Se v postelji se je branil, da bi mu očistili iz ust blato s podstenj,a. Kot zdravilo ga je stiskal med zobmi. V podstenju, v blatu svoje zemlje, je iskal pomoči.
Dekla je letela po padarja. Do zdravnika je poldrugo uro. Pa še doma ga navadno ni, če je sila.
Vrišč žensk je privabil prvega soseda. Več jili talto ni imel bližnjih kot dva. Galičeva domačija je stala zase, sredi svoje zemlje. Kaj so jo brigali sosedje? Živela je na svoji zemlji, delali so pa zanjo kočarji iz Vinšakov, ne pa oholi želarji.
Padar ni mogel dosti pomagati. Kislo mleko je priporočal, ker hladi. Na skrivaj pa je dal Zefi še neke praške proti bolečini.
Po njegovem odhodu so vsi vrhovci vedeli, da gre z Galičem h koncu,
Galičeva hiša jc morala potem ves popoldan sprejemati radovedneže, posebno še želarje. Kočarji, ki so ga imeli radi, niso imeli časa. Bili so zopet v kopi pri kmetih. Nekateri so tudi dajali kop v župnikovih goricah za že plačane stole v cerkvi. Njihovo je samo delo. Nesreča ali sreča v vasi ni za nje. Skrb, kako bodo odslužili najeto zemljo, je prva. Vse drugo je za tiste, ki jo imajo . , .
Življenje v hiši je spra\'ilo Mihala spet k zavesti. Zahteval je jedi. Med govorjenjem je, izpljuval zadnje delce blata. Ljudje so se spet pobrali. Se predlanskim, ko je bil prestreljen, mu nič ni hilo. Ta babasta Zefa se pač boji. Že ve 2akaj!
Nič ni motilo Zefe. l^adar ji je vse povedal. Borbo za Mihalovo življenje je položila v božje roke. Lepo je očistila sobo in pripravila za spoved. Mihal jo io videl. Poprej, mod govorjenjem pod olmom je slišal: »Spovedati ga naj dajo. Saj vendar vedo, kam se zakopavajo v naši fari takšni!^<
Misel, da hi bil zakopan za plotom, kjer zakopavajo obešene berače in nekršče-ne otroke, mu je bila ravno Lako tuja kot ona na življenje. Galiči so imeli tudi na pokopališču svojo zemljo. Že ded jo je plačal. Nikjer niso hoteli biti gostači.
V želodcu ga je znova začelo peči. Pljuča so se sunkoma dvigala in hropela. Skozi odprta vrata je prihajalo vse premalo zraka. Penasta slina na ustnicali je izdajala bolečino. Vmes je včasih zamrmral: »Niti ogona zemlje, niti ogona . . .« Zefa mu je med brisanjem sline nasipavala v usta padarjevega praška.
Proti večeru je jela Zefo skrbeti spoved.
»čuj, Mihal, gospoda bomo poklicali,«
Mihal je zahropel: »Meni?«
»Tebi. Odleglo ti bo.«
238
Sprva ji ni odgovoril. Ker pa Zefa ni odstopila, je z muko stisnil: »Ali ne trpim dovolj; Zefa? ICaj so mi pomagali ti ljudje, ki učijo vero?«
Zefa je vidno ganjena. »Mihal, tvoja mati, Bog ji daj dobro, je bila međ njimi.«
»Mati. . .« čez čas pa »pojdite!«, je komaj spravil iz sebe. Fotem je utihnil. Zopet ga je grabilo.
Sosedov Draša je bežal po spovednika.
Gospođa župnika je našel pri kopačih v gorici. PaziJ je na nje. Ko mu je začel Draša pripovedovati o Mihalu in o spovedi, se je jel smehljati: »Le povej mu, da na pravičnika Bog ne pozabi. Saj ni tako hudo. Predlanskim, ko se je ponesrečil, me je s spovedjo potegnil. Je pozabil?«
»Gospod župnik, predlanskim so vas klicali drugi ljudje k njemu.«
»Le pojdi, Draša! Bo že bolje.«
Doma so vsi mislili na spoved. Zato se niso mogli načuditi Drašovemu povratku brez spovednika. Župnikova beseda, da bo že bolje, ni zalegla. Mihal se je preveč zvijal. Strah pred nočjo je vsem visel na obrazu.
V mraku, ko je mali zvonček zapel Ave, se je Mihal nenadoma osvestil. Z blodečimi očmi je klical bližnjim: »Spovedi gredo. Čujete? Proti jim grem.«
Nekateri so zaplakali. Da zvoni Ave, so mu zatajili. Mihal se je ogrnil z odejo in vstal. Opirajoč se na peč, vrata in steno, se je privlekel po podstenju do hišnega vogla. Ko je zmanjkalo stene, se je zrušil.
Narava je opravila svoje. Mihal se je sprostil zemlje. Roka, ki je zjutraj še božala živino in si potem na opoldanskem soncu grebla s podstenj zdravilo, je ležala spokojna. Zefinega krika: »Dajte svečo!« ni več slišal.
Za malim je zapel Ave še veliki zvon. Domači in sosedje so vztrepetali ob Mihalu. Gospod župnik so s sklenjenimi rokami korakali pred kopači za cerkvene stole, iz gorice. Mir božji je plaval gospodu nad faro ...
Na Galičevini so prižgali sveče.
Noč je skrila ljudi in zemljo . . .
SLABA ECE]\KA
Angleški napisala Pearl S. Bachova
»Sedela sem na Hopeli v učilnici,« je govorila ponižno, »in tam so bili ljudje, ki so mi govorili, toda jaz jih. nisem mogla razumeti, kajti neunma sem od svojega rojstva. Pripove-idovali so mi o bogovih in o čaranju, in o drobcenih, žuželkah, ki prinašajo bolezen, če jih jemo — toda kdo pa je žuželke? Mi vsaj ne. In tako se nisem nič naučila.«
»Prav nič?« je vprašal strogo.
»Prav nič,« je odgovorila žalostno.
Umolknil je. Zdaj jo je kar brez str-ahu gledal in je nehal gristi peške. Videla je, kato je ko-pnela plahosstj ko je tehtal, kaj vse mu je bila dejala.
»Samo nečesa sem se naučila,« je dejala po dolgem molku, Sklonila se je k njemu in ga pogledala in tudi on jo je pogledal.
»Gesa?« je vprašal.
»Tam je živela bela žena, ki je bila moja učiteljica,« je jela pripovedovati, »in poročila ße je z nekim belim možem. Oba sta bila zelo srečna, kajti do!bxla sta kmalu drugega za drugim dva krepka, temnooka sinova, čeprav imajo otroci drugih belih ljudi sinje ali zelene oči. Zato sta bila posebno srečna. Od njiju sem se nečesa naučila.«
»Kaj je tisto, česar si se naučila?« je vprašal. »Res, dva temnooka sinova sta sreča.«
»Naučila sem se,« je dejala počasi in izbrala iz mnogih stvari, ki si jih je zapomnila, eno, »naučila sem se, da prinaša srečo, če mož in žena govorita ding z drugim zmerom s prijaznim
239
Hi
glasom, kakor prijatelji, ki se pomenkujejo med seboj, ne pa tako, kakor je pri nas v navadi, kjer se zdi ono drugo nespodobno.«
»Misliš, da naj bi povsod tako govorila?«
»Da, to mislim.«
Mirno jo je pogledal: »Kaj še?«
»Prav tako prinaša srečo, će mož ženi pri njenem delu včasih priskoči na pomoč in ji na I^rimer dvigne kakšno težko košaro ali sveženj, če ni dekle v bližini.«
»In kaj dela žena?« je vprašal začudeno.
i-Tudi ona nosi breme in tako skušata drug drugemu pomagati.«
»In kdo je močnejši?« je vprašal.
»Zdaj ta, zdaj oni,« je preprosto odgovorila,
Prenehala je in počakala, zamišljena, polna spominov ...
»Česa si se še naučila?« je poizvedoval dalje.
»Srečo prinaša, če se mož in žena kdaj pa kdaj primeta za roke — to ni nespodobno..«.
Zakašljal je in pogledal vstran, ona je pa hitro pristavila: »Prav mnogo, kar se.nam zdi nespodobno, ni takšno — zakoncem prinaša srečo. Vendar lega ne morem opisati ... to so stvari, ki jih je mogoče samo storiti, ne pa opisati.«
Pobesil je oči in ni odgovoril, Dolgo ni odgovoril. Naposled je dejal nekoliko hlastno:
»Potem stori .. . stori, kar si se naučila.«
Počasi je vstala in stopila k njemu. Pokleknila je predenj, kakor je tako pogosto videla ženo — Stanleyevo. Vendar ni mogla dalje, čeprav je točno vedela, kaj bi morala storiti. Zdaj naj bi položila svojo glavo v njegovo naročje in ovila roke okrog njegovega pasu. Zdelo se je tako preprosto, ko je storila žena — Slanleyeva.
»Ne morem vsega naenkrat,« je zajccljala. »Vsak dan nekaj. Morda... Primi vsaj moje roke.«
Sedel je čisto tiho in potlej je položil njene roke v svoje. INuva sila je zakipela skozi sklenjene roke in nenadno je pričelo njeno srce utripati. Ali je tudi srce žene — Stanleyeve tako bilo? Kaj se je zgodilo z njo?
»Česa si se še naučila?« je vpraševal dalje.
Ni mogla odgovoriti. Oklenila se je s svojimi prsti njegovih in položila glavo na njune [zdnižene roke. Bila bi morala vprašati ženo — Stanleyevo, to,- o utripajočem srcu!
»Dvigni glavo,« je dejal. Kako nežno je ,zvenel njegov glas, tako nežno kakor glas moža — Stanleya. »Dvigni glavo in snemi tenčico, da te bom lahko videl.«
Dvignila je glavo, spustil je njene roke in ji snel z glave poročno tenčico z okrasjem in obojo položil na mizo. In potlej jo je pogledal. Z istim nežnim glasom je dejal: »Mar si se tudi naučila, da prinaša srečo, če mož vzljubi ženo, ki so mu jo bili izbrali?« Spet je prijel njene roke. Pogledal jo je, smehljajoč se in srečen, kakor je gledal mož — Stanley svojo klečečo ženo. Tudi mož — Stanley je v svoji čudni govorici nekaj vprašal ženo in ona mu je odgovorila. Oh, kako se je neki glasil odgovor na tisto vprašanje? Saj vendar mora biti kakšen odgovor ... ta odgovor bi morala znati... In potlej je na lepem vedela. Vedela je, toda ne s pametjo, kajti ta je bila počasna in okorna in nikoli spretna za besede. Vedela je s svojim iitripajočim srcem. »Da, vem, da prinaša srečo, če zona vzljiibi moža, kateremu so jo dali.«
Začutila je njegovo lice ob svojem, tako kakor se je bila učila.
5.
Če bi znala Ru-lan pisati, bi že zdavnaj vprašala učiteljico Stanleyevo, zakaj kljub svoji obljubi še ni prišla k njej v vas, čeprav je minilo že skoraj pet let, odiar je Ru-lan odšla iz šole. V teh petih letili je postala še okornejša, toda katera žena ne bi bila takšna, če bi, kakor .ona, dala življenje trem velikim, krepkim sinovom in prav pred kratkim drobni, ljubki hčerki, tako ljubki, da jo je oče proti vsem pravilom narave očitno imel dvakrat tako rad kakor sinove.
Na vsej zemeljski obli ni bilo takšnega moža kakor Yung-en. Tiidi mož —Stanley ni mogel biti do svoje žene ljubeznivejši kakor Yung-en do Rulane.
Večkrat je premišljevala, kakšno srečo je imela. Tako ji na primer še na misel ni prišlo, da bi se kakor druge žene bala, da bi si mož izbral šc eno ženo. Ali ni poznala Y^mg-enovega STca? To je bilo tisto, česar se je naučila: razumevanje njegovega srca.
In ko je neko avgustovo jutro prišlo pismo iz šole, je komaj čakala, da bi se Yung-cn ■vrnil, da bi ga prebral. Sama se je kdaj že odpovedala želji, da bi znala brati. Znamenja, ki •si jih je morala nekdaj vbijati v glavo, so ji že vsa skopnela iz spomina. Ce jc kdaj kakšna 'ženska iz radovednosti vprašala, kaj piše na tem ali onem lističu, se je široko nasmejala in odgovorila: »Tudi če bi kdaj to vcdala, bi zdaj že pozabila. Kaj naj počnem z znamenji?« In če je prišel k njej njen najstarejši sin, ko se je pravkar pričel učiti branja in vprašal po pomenu te ali one besede, je smejoč se, odvrnila:
»Ostati boš moral neveden, če se boš hotel pri meni učiti, sin.«
240
Shranila je pismo, dolder ni slišala, da prihaja Yung-en; potlej je šla k njemu in čaliala, da ga. je odprl, in njena roka je ležala na njegovi lehti. Po teh letih se ji je zdelo potrebnejše kakor kdaj prej, da je večkrat položila svojo roko na njegovo in on je poln razumevanja iskal njene bližine, če je začutil ta dotik.
»Pismo od moža — Stanleya je,« je dejal, ko je glasno prebral nekaj besed predse. »V naši vasi hočeta postaviti kapelo in pridigati svojo vero "in tudi Šolo nameravata zgraditi, in prišel bo sem z ženo — Stanleyevo.«
»Saj se vendar zdaj ne bosta ločila,« je dejala razumevajoče.
»Tulcaj pri nas naj stanujeta,« je odgovoril in zgrnil pismo.
»Da,« je vzkliknila in plosknüa z rokami, kakor bi mogla ploskniti fcudi njena mala hčerkica. »In pokazala jim bova najine sinove...«
»In najino hčer bova poslala v njuno šolo!« je -/.aklical smejoč se. Sedela sta drug ob dru-gejn, polna naravnega veselja, in držala dmg drugega za roko in se smejala. »Vse je srečno v najinem življenju,« je dejaj,
»Vse,« je odgovorila zamišljeno.
In tako se je zgodilo, da je Ru-lan nekega avgustovega dne, ob koncu poletja pozdravila učitelja in učiteljico. Stala sta ob vratih, tik drug drugega, nekoliko drobnejša, kakor ju je i^osila v spominu, s sivimi prameni v laseh. »Utrujena sta!« je zaklicala in njeno srce jima je poletelo nasproti. »Vstopita — spočijta se in jejta! Oh, kako dobrodošla sta!«
Tung-en je pustil svoje delo, ko sLa prišla, in je ostal doma; sam je tekal sem in Ija in nosil sam pladnje s slaščicami in gledal, da so bili krožniki gostov polni do roba, nalival je čaj in skrbel, kakšne odeje so pokrivale njune postelje in da so bile mreže proti moskitom prav napete. »Nikoli ne morem dovolj storiti za njiju,« je zašepctal svoji ženi pač dvanajstkrat, vsakokrat, kadar je šinil mimo nje.
Ru-lan si je v mislih naslikala, kako bo skušala svoji ljubljeni txciteijici nekoliko pripovedovati o svojem življenju. Hotela ji je vsaj reči, da je zelo, zelo srečna. Toda za to ni bilo časa. Oba sta imela z novo Šolo dela čez glavo, delala sta načrte in garala neutrudljivo.
Vendar sta bila še zmerom srečna. To si takoj opazil. Se zmerom sta se pogosto tako toplo pogledala kakor nekoč. In ko sta se gosta odpeljala, tako zgodaj, vse prezgodaj, ju jc Ru-lan ljubila bolj kakor kdaj prej. Stala je poleg Yung-ena na pragu in jima mahala in vrklikala.; inaj se počasi vozita in kmalu spet vrneta.. In ko je Yung-en zaklical za njima; »Najina hči naj bo vajina prva učenka!« ji je srce prikipelo iii zaldicala je za njima: »Da, vidva naj jo učita, kajti vidva sta me toliko naučila!« To je bilo vse, kar jc mogla reči. Toda ni ji bilo žal, saj sta jo gotovo razumela. Skupaj z Yung-enom se je vrnila v hišo. Njegova roka je ljubeznivo poiskala njeno in lagodno sta šla čez dvorišče.
4.
Na kitajsko pokrajino je počasi legal mrak. Meglene krpe so se dvignile iz ribnikov in pTekopov in se zgoščene vračale nad gorami z neba. Iz slamnatih streh so so dvigali .š^nji •stebri dima v tihi zrak — z ognja, ki so ga zanetili za večerjo.
Mollie je mislila na dva dneva, prepolna jedače in hrušča, mnogih otrok in radovednih sosedov, ki so prihajali in odhajali, da bi videli tujce. Vendar Ru-lane to očitno ni motilo. Negibno je sedela sredi vsega nereda in se smehljala in smehljala. In zdelo se je, da jo imajo vsi radi — njeni otroci so pogosto pritekli k njej, sosedje so ji vzklikali prijazne besede in Yung-cn . . . Bila je čisto zmedena, če je pomislia na Yung-ena.
»Wym!« je nenadno vzkliknila in pogledala svojega moža.
»Da, ljuba?«
Obrnil se je k njej in se nasmehnil. Sedela je pri njem, tesno prižeta k njemu kakor mlada mačica in se je zdela mlajša, kakor kdaj koli.
Nekaj me je le presenetilo pri Ru-lani ... zdi se, da jo ima njen mož res rad!«
»Tudi meni se tako zdi,« je počasi odgovoril. »Da ... in pri tem prav za prav res ne vem, čemu ... saj si ni vendar prav nič zapomnila od tistega, kar sva jo učila . ..«
Konec
Domovini nasproti bi se morali vesti tako, kakor se vede ženska nasproti moškemu, ki ga ljubi. Ljubeča zcna stori vse za svojega moža, le tega ne, da bi ga prenehala grajati in da ga ne bi skušala popraviti. Enako strastno pa zraven rezko mora biti naše čustvo do domovine: moramo jo ljubiti^ a tudi povedati ji vse njene napake. Glasen a prazen »patriot«, ne kritik, je nevaren državljan.
J. B. Priestley, iltJin upon Godshill
241
o premajhnem trnku in o preTellki ribi
Milena Molioričeva
Janez je že drugi cian svojega bivanja na morju odkril dejstvo, da se ljudje tod ne kopljejo samo in ne sončijo, marveč, da počenjajo äe vse imenitnejSe reči. Vozijo se po morju s čolni na vesla in z jadrnicami, zlasti pa ribarijo. To je bilo od vse^a najimenitnejše, kar je doslej videl. Občudoval je tunolovce, ki so sedeli na tunierah in gledali v morje za tunami, videl je, kako so ribiči metali mrežo v morje in jo vlekli b kraju, opazoval je, ko so nastavljali vrže in lovili na trnek. In sklenil je, da bo tudi on ribič!
Ni mu dalo miru. Ves iz sebe je bil, če je videl v morju ribo pa ni imel trnka, da bi nanj lovil. Zato je napravil oblegovalni načrt: z njim je upal premagati mamo ozi roma njeno trdovratnost, s katero je na vsako njegovo prožnjo odgovarjala z dolgočasno izjavo, da nima denarja. Začudil se je, ko'je napravil prvi poizkus in opazil, da nikakor ni treba mnogih prošenj. Mama se je takoj udala, odštela mu je pri priči denar.
Za Janeza je bil to nepopisno srečen trenutek. Ko je stopil v nizko, temno Irgovino pri pristanišču, se je že videl, kako sedi v čolnu daleč tam sredi vodne gladine. Morje je mirno, žarki zgodnjega sonca se leskečejo na njem in se lomijo v svetlih, lahno rumenih in rožnatih pramenih. Nikjer ni nikogar. Samo on, morje in sonce. V roki drži vrvico, povsem mimo, negibno, da bi se nc zganila in ne preplašila ribe, ki že prijema.
Zadovoljen s seboj in s svetom je pri,šel Janez iz trgovine. Vsakomur, kdor se je ■le hotel ozreti nanj, je pokazal svoj trnek in se odpravil lovit. Sel je naprej od kopališča, bolj v samoto na skalo, ki je molela daleč nad morje. Soptoma je ob kraju brodil po vodi, nabiral polže in jih metal v svojo novo, belo čepico, ki bi ga naj varovala pred soncem.
Zlezel je srečno na skalo, sedel, stresel nanjo polže, jih jel pobijati in natikati na trnek. Nenadoma je zakričal in toliko da ni padel v morje. Nekaj ga je vščipnilo v roko. na kateri je slonel. Ves zbegan je odskočil. Bila je rakovica, ki je prilezla iz razpoke in ga potipala s škarnico. Gledal je po skali in jih odkril še več. Na eni strani, ki je gledala proti morju, je malodane iz vsake razpoke gledala škarnica.
■Tanez je spravil svoje polže nazaj v čepico, zvil vrvico na trsko in jo naglo ubral nazaj proti kopališču. Brez sape je prilekel k mami, ki je ležala na soncu.
»Mama!«
»Hm?« Se zganila se ni, niti oči ni odprla: njemu se je pa tako mudilo. Prav kakor njegova muca, prav tako so je grela na soncu. Pokleknil je poleg nje in jo stresal za ramo. »Mama. brž pojdi z mano!«
Se vedno jc mižala in se delala, kakor da spi in ničesar ne sliši. To ga je naraniost 'vznemirilo. »Mama, pojdi vendar z mano!« Potresel jo je temeljito. »Modi se, drugače ne bom ujel nobene ribe in ne boš imela kaj jesti.«
Ko je videla, da je sila tđko velika, je vendar odprla oči, se leno pretegnila, da je iJaneza kar streslo, ko je gledal, kako se počasi obrača, končno pa je le šla z njim. Godrnjala je vso pot. Janez je siten. Oe misli, da bodo ribe prav tu bolj prijemale, se moti. In na kopališču je mnogo prijetneje ležati, ker so tla vsaj gladka, skale pa so robate in sploh . . .
Janez se za njeno godrnjanje še menil ni. Predobro jo je poznal. Ce bi ne godr-■njala, bi najbrže umrla, si jc mislil. Bil je zelo srečen, da je šla z njim, in ko je sedla ■poleg njega na skalo, jo je iznenada objel krog vratu. »Ti nc veš, kako te imam rad.«
Ona kajpak ni nehala godrnjati. Seveda jo ima rad, če naredi, kar si izmisli. Toda .gorje, če bi slo po njenem in ne po njegovem. Še na tla bi se vrgel in brcal in klical, kakor je velik, in je to sploh sramota za takega dolgina.
242
Stal je pred njo zdrav, zagorel, gledal jo je in se smejal. »Samo glej, da te kaka rakovica ne všČipne. Mene je že.« Štel si je v dolžnost, da jo je nanje opozoril. Predobro mu je bilo še v spominxi, kako se je sam ustra,šil.
Saj. zato je morala iti sem, da ]o bodo te zveri ščipale. Obljubila mu je, da bo šla pri priči nazaj, če se je samo s škarnicami dotaknejo.
Zamislil se je. »Te je strah, teb morskih pošasti?« Smejal se je in jc vendar prccej negotovo vprašal. Pogledala ga je izpod čela.
»Ali misliš, da me je sram povedati? Nič si jili ne želim, ne, da bi me pa ščipale, .že celo ne.« Janez je Šel k njej. položil svojo roko okrog njene rame, prižel 'svoje lice k njenemu. »Mene je tudi bilo sLrah, zato sem prišel po tebe. Ampak zdaj je vse dobro, ko si li tukaj.«
Sedel je na skalo, stresel polže zopet iz čepice, vzel kamen in jih jcl treti. Cepiča •je bila vsa slinasta od polžev in spravil jo je bolj na kraj, da bi je mama ne pogledala natančno. Sicer bi bil spet ogenj v strehi, in Janezu ni bila "nobena stvar bolj nadležna. Kamen je neusmiljeno padal po polžjih, hišicah.
Kako le, da nič ne pomisli! Saj je polž tudi živ, on pa tako hladnokrvno razbija polžje hišice, in še tako lepe povrhu. Biserna matica, ki obdaja notranjo stene, se je lesketala v soncu v vseh barvah. Kako brezskrbno jo razbijal z naporom enega cclega živalskega življenja zgrajeno domovanje. Zdelo se ji je, da bi bila to prav lahko človeška domovja, na notranji strani okrašena z biserno matico marljivosti in Ijiibezni. In ta kamen je bil kakor bomba najtežjega kalibra. — Ne da bi se zdrznil, je natikal polže na trnek.
Kako čudna, kako zla jc človeška narava! Ka.mor stopi človek, prinaša smrt. Strast po uničevanju jc globoko zakoreninjena v njem, zgrozi se nad njo Šele takrat, kadar prizadene njega samega, kadar pošastno prerase njegove sposobnosti in moči, kadar jih ne obvladuje več in udarijo vanj z vso silo. kakor bruha ognjena lava iz žrela ognjenika. Koliko nezavednega, urojenega zla nosi človek v sebi! Tudi ta dragi otrok, ki mu obseva sonce svetle lase in ki se globoko, zamišljen sklanja nad vodo — ali ni tudi on v kali nosilec ogromnega zla? Ali ni tudi njemu samo ob sebi umevno, da uteši svojo željo, pa najsi prinese smrt neštetim bitjem.
Tako je premišljevala. Janez pa je tačas pripravil vse, kar mu je bilo treba. S popolno udanostjo je natikal polža na trnek, zavihtel vr\'ica in jo vrgel daleč v morje. Sedel jc nepremično na skali, pazil, da njegova senca ni padala v morje, in pozorno gledal v vodo. Vrgel je vrvico že nekajkrat na suho, toda vedno je bil trnek prazen. A Janez ni obupal, vedno znova je poizkušal svojo srečo.
Iznenada je nategnil vrvico, jo vrgel na kopno in zakričal s tolikim navdušenjem, da je prestrašena planila pokoncu. »Mama, glej jo, ribo. iijel sem jo!« Riba ni bila dosti prida, toda dejstvo, da jo je ujel, ga je osrečilo bolj. kakor si je mogoče predsitavljati. Bil je tako zelo vesel, da bi ne mogel biti bolj, Če bi ujel pravo zlato ribico. Snel jo je s trnka, jo stisnil strokovnjaško za škrgami in jo položil v senco za skalo. Zdaj je šele okusil, kaj sc pravi biti ribič!'Zdaj se ga je šele lotila prava strast.
Naglo je razbil še pnr polžjih hišic in šel znova lovit. Zopet je vrgel trnek v loku daleč v morje. Napeto je strmel v vodo in je že čez nekaj trenutkov ves vznemirjen Ivlical mamo. »Glej, kako velika riba piava sem!« Ni se ganil, samo ustnice je premikal. »Mirno leži! Oh, da bi vsaj prijela. 'Ze prijema. Glej, ju že imam!«
Riba je res prijela trnek in .lanez je zmagoslavno potegnil vrT,'ico. Bil je tako zelo omamljen, da spočetka ni opazil, kaj se je zgodilo. Še preden je trnek do konca potegnil na breg, je na svojo grozo spoznr'<.l, da je riba odplavala. Vlekla je za seboj kos njegove vrvice.
Ko jc imel Janez v roki golo nit brez trnka, je zajokal. Jokal je neutolažljivo nikakor se ni in ni mogel sprijazniti z rcsnico, da mn jc riba ušla kljub temu. da je visel tniek na njeni čeljusti. Ta ribiška zla sreča se mu je zdela tako krivična, da zanj ni bilo tolažbe. Svoje izgube .si skoraj sam ni mogel priznati.
243
Končno ga je le progovorüa, da je šel z njo li kosilu. Pomalem je vso pot ihtel. Umolknil je, nekaj čas se je že razgovarjal z njo, potem se je znova domislil svoje nesreče. Po kosUu ga je prisilila, da je za deset minut legel — več ni bilo mogoče doseči. Pogreznil so je v globoka razmišljanja, nič ni govoril,- samo svoj doživljaj z veliko ribo je pretresal. »Prav ji je,« se je nazadnje odoločil, zdaj je že bolj mirno govoril, »prav ji je, poginila bo pa le! Zakaj je ukradla moj trnek, a? Će je že mislila odplavati, naj bi pustila moj trnek. Ampak njej so dišali polži. Prav ji je.«
Deset minut je minilo, skočil je s postelje in šel nad mamo. »Ali mi boš dala denar M nov trnek?« Bila je srečna, da jo nehal s svojim javkanjem, malo se ji je dremalo in prikimala je. »Ampak zdaj mi moraš dati več denarja,« so je postavil pred njo, »kupil (jom večji trnek in močnejšo, pravo ribiško vr\'ico.«
^ Ta zahteva jo je takoj vzdramila. Sedla jo na postelj in previdno zastavljala vpra-tšanja. Koliko velja trnek. Kakšnega namerava ktipiti. Kajti jela je seštevati, koliko bi utegnil Janez samo s trnki potrošiti na dan. R-ačunala je. da jili bodo ribe odnesle na dan vsaj troje, ali pa se bo kakšna druga nesreča zgodila z njimi.
Takoj je čutil, da mu je zdaj odločnost potrebna. »Kupil bom pravi ribiški trnek, mama. Ribiči jih imajo leta in leta. Tudi jaz ga bom imel. Struna je močna in je riba ne more utrgati. Trgovec je zadnjič mislil, da je zame vse dobro, in jaz se nisem še «poznal.«
Udala se je. Vneti ribič si je oskrbel nov, večji trnek z močnejšo vrvico. Preprečil je s tem vnaprej neprijena iznenađenja pri ribarjenju. Ni hotel biti več podoben onim 'ribičem na svetu, ki gredo s premajhnimi trnki lovit prevelike ribe, ki cilja ne znajo presoditi po svojih močeh, in ki ostanejo — kljub hitrim, navideznim uspehom, kljub majhnemu, zanikrnemu plenn — končno le brez trnka in brez ribe.
¥ teh dneh
InaSlokan
"V teh dneh, ko v Ervopi joče toliko mater nad razbito srečo svojih ognjišč, mi je skoraj nenehoma pred očmi koščeni obraz neznane vipavske kmetice, z očmi, ki so blazno sijale v brezupni grozi.
Videla sem jo v vlaku, ko smo bežali iz Gorice.
Med vožnjo je- planila v naš voz, ki je bil prenatrpan z begunci, visoka, koščena ženska. Izpod rute, zvezane na vipavski način, so ji v štrenah viseli črni lasje. Prerivala ise je med ljudmi in vsa obupana klicala:
»Ivanček, Marijica, kje sta, otroka moja?«
»Ivanček, Marijica!« je jokala in z zbeganimi očmi i.skala med ljudmi. Njen pogled jje prebrskal vsak kotiček, se ustavil na vsakem otroku ter begnil spet dalje in iskal, Mskal, iskal...
»Ivanček! Marijica!«
»Kje ste ju pa izgubili?« so spraševale ženske, ki jim je njen obup grebel v srce.
»Kje? Mislite, da vem,« je ihtela, »dala sera ju v voz, potem sem morala po prtljago. V navalu sem zgrešila voz, zdaj ju pa ni nikjer, nikjer. . .« S širokimi, zdelanimi dlanmi si je zakrila obraz.
»Morda sta otroka sama spet izstopila? Ali pa sta v vlaku, ki je odpeljal v na-iiprotno smer?« so ugibale ženske.
Vipavka je divje ihtela.
»Ivančka boli vrat, vročico ima,« je stokala, »sveta Marija, o, sveta Marija, pomagaj mi, da ju najdem.«
24
Prerinila se je do vrat. Nato se je v sosednjem vozu spet oglasil njen obupni klic: »Ivanček! Marijica!«
' »Reva, najbrž ju nc bo nikoli več videla-« je Lilio rekel nekdo.
Roke mater so-so tesneje oklenile otrok, kakor da bi se bale, da jih izgube. Mama ise je sklonila k meni in k Vladi in nama zabičevala:
»Ko bomo izstopali, se me morata trdno držati za krilo, razumeta?!«
Vlak je drvel skozi sončno popoldne. Mimo okna so bežali brzojavni drogovi, kakor da love drug drugega. Za kamnito ogrado je majhen pastirček pasel kozo in z veselim vriskom pozdravil vlak. Njegov obraz je bil tako nasmejan in brezskrben, da je nas male brezdomce, potujoče z vlakom v neznano, skoraj zgrabila zavist. Pastirček je vrgel klobuk v zrak in spet zavriskal. Hipoma pa je njegova prešerna veselost splahnela. Vrisk se je izprevrgcl v krik groze, kateremu se je istočasno odzval drug krik. Zavora jc škr-lajoče jeknila. Vlak se je začel počasi ustavljati. Pastirček je še nekaj trenutkov stal kakor ukopan in strmel s široko razprtimi očmi proti nam. Nato pa je odvrgel palico in istekel k vlaku.
Ljudje so hiteli k oknom.
»Kaj se je zgodilo?«
»Če ni morda tista Vipavka skočila iz vlaka?«
Obrazi mater so postali zelenkasto beli, kakor pepelnati.
Otroci smo radovedni silili k oknom, čeprav so nas matere pridrževale. Meni se je končno posrečilo, da sem se zrinila med ljudi pri oknu. Bila pa sem še premajhna in bilo je tudi preveč ljudi, da bi se mogla skloniti čez in pogledali ven. Videla sem samo košček travnika in ogrado s kozo, Id se je sama pasla. Pastirčka ni bilo nikjer. Najbrž 'je bil še vedno nekje ob progi. Di^igi, ki so videli ven, so pripovedovali onim v vlaku:
»Da, res, lista Vipavka je, ob progi leži vsa okrvavljena.«
»Sirota.«	,
»Le kako more biti tako nespametna, da skače iz drvečega vlaka?«
»Mati je, skrbelo jo je za otroke!« so se uprle malere.
»Mati — kaj bodo zdaj otroci z mrtvo materjo?«
»Kaj je mrtva?«
»Ali je mrtva?« so kričali ljudje sprevodniku, ki je hitel mimo.
»Ne, menda še ni,« je povedal.
»Ni mrtva! Hvala bogu!« Matere so se oddahnile.
»Glejte, zdaj jo nesejo mimo!«
Gneča ob oknu sc jc še bolj zgostila.
Zunaj so odjeknile stopinje . Dva moža sta jo prinesla mimo. Nič več ni imela rute na glavi. Razkuštrani lasje so se lepili s kr\'jo, ki ji je tekla iz rane na čelu. S široko odprtimi očmi je strmela nekam v nebo in stokala: »Ivanček, Marijica, o sveta Marija, kaj bo z vama?!«
Potem je vlak odpeljal dalje.
Vso pot so ženske govorile samo o nesrečni Vipavki in malem Ivančku in Marijici, ki majhna in sama, tako sama nekje čakata in kličeta svojo mamo. Nam otrokom je bilo tako tesno. Tiščali smo se svojih mater kakor pilčeta koklje. Strašno smo se bali, da bi jib ne izgubili.
Glejmo, da nam bo izkušnja dala samo tisti nauh, ki je resnično v njej ■— nič drugega. Drugače bomo podobni mački, ki sede na vroč štedilnik. Takšna mačka ne ho nikdar več sedla na vroč Štedilnik — in to je prav; toda prav tako tudi na mrzlega ne bo sedla.
Mark Twain
245
Dve pismi iz leta 1940
Tone Seli^kar
L
Pada, pada sneg na mrtve njive, na oblakih jezdi črni vran; skozi zasnežene dalje sive gleda vate tisoč žgočih ran.
Pada, pada sneg na tiho polje, kri rdeči na vzhodu mrzlo plan; hela smrt v zapadu srca orje. v sneg se vgreza prestreljena dlan.
Ti v daljavi sanjaš tihe sreče, dah planin in cvetje rdečih rož . . . Joj, dekle, povsod že smrt boleče seme seje v trupla tisoč mož.
Pada, pada sneg na kri gorečo, mati, žena, draga ... oh, boli! Grob je nem. Nekdo prižgal je svečo, v zemlji seme grenkosti zori.
Pada, pada sneg na tihe veje, v zemlji že se drami drobna kal; pismo stkale so goreče meje — ne zameri: Kri je zvrhala bokal.
11.
Med nama so hribi in temni oblaki, ceste premočene, sneg in vihar; med nama so delavci, kmetje, vojaki, reke ledene in črni rudar.
Le kdo je po sredi v tej silni vsebini? Ptičica drobna, mar ti ali jaz? Je zarja srca, ali ždi v globini vsega človeškega Lrpki obraz?
Je pismo napisano v sli hrepenenja, prazen papir brez besed in želja. Napiši, napiži! Že ura vstajenja s cvetjem pomladnim v srce vihra.
Vsebina vseh živih se v pisma izteka, slišiž zvenenje te silne vezi? Med nama so gore in želja pripeka: Pismo napiši skoz trpkost teh dni!
246
Zofka KTedroTa o ruski ženi
Priredila A. V.
Zofko Kvedrovo nedvomno poznajo čitateljice »Ženskega sveta«, saj stopa danes zopet med Slovenke s svojimi deli, katerih zbirko nam oskrbujeta in prirejata M. Boršnikova in K Kernčeva v založbi »Belo-modre knjižnice«. Studija, o ruski'ženi, ki jo je Zofka objavila v »Ženskem Svijetu« 1917., ho morda prav danes zanimiva, ko se nam odpirajo širše možnosti za spoznavanje ruskega naroda. 'Vemo, da se je bil leta 1917., ko se je ta spis objavil, zlomil ruski carizem in se je za Rusijo pričela nova doba. Zofkina študija priča, kako so to dobo pripravljale tudi ruske žene. Z nekaterimi ruskimi revolucionarkami se je Zofka osebno spoznala, ko je bivala u Švici, kamor so se zatekali preganjanci iz vsega sveta. Čeprav nekaterim zaključkom v tem spisu manjka sociološke utemeljitve, je spis vendarle zanimiv in tudi danes aktualen; zato prinaša^no nekatere odlomke.
Prosveta ni sama sebi namen, marveč je sredstvo, ki človeka dviga iz miselnega mrtvila, mu razgiblje duha in mu daje moč in sposobnost, da se bori za lepše in boljše življenje. V Rusiji so najboljši možje in najvrednejše žene v tem smislu razumevali prosveto, izobrazbo in znanost. To zanje niso bile abstraktne vrednote, h katerim- se zateka duh. pred neusmiljenim, trdim življenjem, da se tam opaja in pozablja na stvarnost. Prosveta je bila v Rusiji orožje za borbo. A zlasti književnost. Ne samo v višjem smislu glede na notranji preporod poedinca, kakor na primer vpliva Tolstoj, marveč je bila tudi orožje v ekonomski in socialni borbi.
Književnost so v Rusiji šteli za propagandno sredstvo. Ze Puškin je lomil verige, v katerih je ječal ruski narod, a tudi poezija Nekrasova ni drugega nego čaroben spev o ljubezni in svobodi, ki je s svojim žarom vnemal srca, trgal okove ter leta 1861. milijone ruskih mužikov osvobodil tlačanstva.
(Nekrasov je ruski pesnik iz šestdesetih let, ki je dal svojim pesmim močno socialno vsebino, pretresljivo opisujoč ljudsko gorje, ki ga prizadevajo socialne krivice. S tem je vplival na osvoboditev ruskega kmeta iz tlačanstva.)
Tako se je Rusinja naučila iskati v književnosti ne le zabavo, marveč tudi nauk za svoje osebno življenje in delo. V prvi polovici šestdesetih let je izšel v petrograj-skem Sovremeniku roman Cerniševskega: »Kaj naj delamo?« Ta roman, čeprav nima posebne umetniške vrednosti, je postal evangelij vseh tedanjih »novih ljudi«. Cemi-•ševskij je napisal to svoje delo v zaporu, osumljen nihilizma. Pozneje je bil pregnan v Sibirijo na prisilno delo. Glavna ]unakinja tega romana, Vera Paviovna, je ozna-njevalka novih idej socializacije in človečnosti. (Z. K. opisuje, kako je glavna junakinja romana zbudila te ideje v življenje s tem, da je šl& kot intelektualka med delavska dekleta, jih izobraževala ter organizirala delovno občestvo, nekako zadrugo, na podlagi enakih pravic in dolžnosti.)
Nikjer, v nobeni drugi državi, se ni našlo toliko apostolov v višjih in najvišjih krogih, ki bi odšli s svojih varnih in udobnih položajev »med ljudstvo«, da tam uče dn širijo misli, ki so jih imeli za rešilne. V Nemčiji in Angliji so široke množici same iskale izhod iz bednega življenja, v katerem so ginile, in njihovi voditelji so izhajali — z neznatnimi izjemami — iz njihove sredine, ki je sama rodila svoje apostole. V Rusiji je bilo drugače. Tam so privilegirani stanovi dajali nizkim in zatiranim nove preroke in rešitelje.
V zapadni Evropi je prosveta malo motila višje razrede pri uživanju njihovih nepravičnih privilegijev in pri izkoriščanju ljudstva. Kje boste našli med pruskimi junkerji mladeniča ali moža, katerega žene socialni čut, da zapusti bogato pogrnjeno mizo in se napoti med trpeče? V Rusiji se je to skozi desetletja dnevno dogajalo. Roman Cerniševskega bi ostal med drugimi narodi interesantno štivo, pri Rusih pa je postal program . . .
Ko sem bila kot mlado dekle v Švici, sem se mnogo družila z Rusinjami, toda tedaj jih nikakor nisem mogla razumeti. Odbijala me je njihova strastna predanost
247
ideji, za katero so se enkrat zavzele. Mene je ledaj motil vsak fanatizem in vsaka orlodoksnost (pravovernost). Takrat, v prvi mladosti sera menila, da je to nekaka prednost, ki jo imam pred njimi, a danes vem, da je to pomanjkljivost.
Ne moremo delati tako, kakor je potrebno, če ne verujemo v svoje delo absolutno, brez oklevanja, brez dvomov. Kusinje ne dvomijo, zato stopajo tako zavestno po poti, ki so si jo izbrale, pa naj bo posuta z rožanii ali s trnjem. Ce se posvete ideji, ji služijo zvesto in slepo do zadnjega diha. Povsod so take, tudi v poklicu. Tudi mi imamo iifitcijice, profesorice, vzgojiteljice, imamo UuH dobrih zdravnic, toda tudi najboljše od njih so daleč od zanesenosti, s katero opravlja Kusinja svojo dolžnost. . .
Vendar vkljub vsej zanesenosti niso one nikdar postale plitve sanjarke. Vsako idejo, ki je prevzela njihovo bistvo, so takoj uveljavile v praktičnem življenju. Roman Černiševskega jim je pokazal, kako jc treba delati, in nešteto mož in žena je prisluhnilo in posnemalo njegovo Vero Pavlovno. Od šestdesetega leta pa do danes (t. j. do revolucije) je nepregledno število listih, ki so delali, se žrtvovali in umirali za ljudstvo. Ako njihovo delo, njihovi nauki, njihov zgled ni našel odmeva in razumevanja, niso dolžili ljudstva, temveč sebe. Vedeli so, da se ljudje ne morejo spremeniti v enem dnevu, da je treba časa in dela, da se popravi ono, kar so zagrešila stoletja.
Med Rusinjami jih je bilo mnogo že pred rcvolucijo, ki so si izbrale nemirno, nestalno in nevarno življenje politične propagande. V Rusiji so se že davno zanimale tudi žene za politično življenje z isto resnostjo kakor moški. In to ne samo inteligentne žene, marveč tudi kmetice. Med onimi, ki so imeli pogum, da se upirajo krivici, so bile vedno tudi žene. L eta 1819. je sodelovalo pri takoimenovani kozaški vstaji tudi večje število žen in 28 izmed njih so kaznovali s pretepanjem kakor vse druge voditelje vstaje. Ko je eden izmed njih umrl pod surovimi udarci, je njegova stara mati pristopila k njegovemu, trupki in v navzočnosti častnikov in generalov, ki so nadzi-.rali kazen, vzkliknila: »Otroci, učite se od svojega očeta, kako se umira za naš narod!«
Po vstaji v Sebastopolju 1. 1830. je bilo 375 žen obsojenih na smrt. Tudi v zloglasnih vojaških kolonijah carja Aleksandra 1. v Novgorodu je prišlo do vstaje, ki so jo izzvale v glavnem žene. »Rusinje ljubijo svobodo«, pravi pisatelj Amfiteatrov. »Ko se ruska žena odloči, da brani poteptane ljudske pravice, tedaj ona prekaša moške s, svojo vztrajnostjo in svojim svetim fanatizmom.« Ko so po odpravi tlačanstva v Rusiji 1. 1861. preštevali nesrečnike, ki so ginili v sibirskem izgnanstvu, ker se so bili pregrešili proti svojim gospodarjem, je bilo med 7000 izgnanci nad dve tretjini žen!
V tistih letih, ko je inteligenca upala, da je v Rusiji mogoča mirna evolucija, so pohitele inteligentne žene v nepreglednem številu .med ljudstvo, da ga izobražujejo, dvigajo, osveščajo. Med tem pa je absolutizem zadušil vsako svolaodo, a težko je bilo čakati v suženjski podložnosti in potrpežljivosti boljših časov. Minevala so neplodna in temna leta, ljudstvo se je dušilo v bedi kakor prej in vedno nevarneje je postajalo misliti s svojo glavo. Tedaj se je začela revolucionarna propaganda . . .
Težnja za svobodo, ki so jo Tlerccn, Belinskij, Nekrasov, Černiševskij in mnogi njihovi tovariši •— najboljši izmed najboljših, ki jih je rodila ruska zemlja — vlili v srca svojih sodobnikov, se-ni dala zadušiti z nobenim terorjem. Otroci teh očetov so to težnjo podedovali in v njihovih dušah se je razplamtela vse močneje ter jih je vodila na pot protesta, na pot samopomoči. Iz filozofskega in literarnega pokreta se je rodila propaganda za samoobrambo, protest in dejanski odpor proti neznosnemu tiranstvu ca-rističnega absolutizma.
To je treba razumeti — (govori dalje Zofka leta 1917.), da razumemo rusko revolucijo, ki je vrgla ruski carizem. V Rusiji so vajeni umirati za idejo, za prepričanje. Ruska revolucija naj se konča kakor koli, ona ne more ostati brez vpliva na miselni razvoj človeštva, kakor je tudi francoska revolucija dolgo vplivala na notranjo preobrazbo Evrope in sveta.
Dan za dnem tožimo, kako kratko je iivljenje, počnemo pa, kakor da ga nikdar ne bo konec.
Seneca
248
Sodobni prizori
Angela Vode
To je bilo tistega dne, ko smo dobili enotiio moko in enoten ljudski kruh.
V trgovino s kruhom je stopila slabo oblečena zgarana ženska. Poželjivo je gledala kruh po policah in si izbrala precej veliko štruco. Medtem ko jo zavija v papir, ji pove prodajalka ceno: dva kilograma, po šest dinarjev, torej dvanajst dinarjev. Ženska je prebledela:
»Dvanajst dinarjev! Kje naj vzamem toliko denarja samo za kruh! A vendar bi ta štruca komaj zadostovala za moje lačne otroke. Žtirje so in vsi tako radi jedo. Toda jaz dobivam samo po osem dinaijev na dan. Sama prosjačim okoli dobrih ljudi, a otroke bi tako nerada navadila na tn posel . . . Kruh morajo imeti, a tako rada bi jim kupila tudi malo krompirja. Pa bosi so in goli in zima je pred vrati . . .« Izbruhnila je v
•strahovit jok, iz ust so ji vrele grožnje . . . Ali ji moremo zameriti?
*
Postala sem pred izložbo konfekcijske trgovine, ki je razkazovala zimsko blago za plašče, suknje in obleke. Poleg mene se postavi kmetica s praznim jerbasom v roki. Ko zagleda številke, ki so predstavljale cene blaga, se ji kar usuje iz ust: »Ježež, kaj res stane toliko en sam meter blaga? Krompir sem prodala, pa sem mislila, da bom kupila za izkupiček suknjo za moža. Pa sin mi je naročil blago za hlače in tudi jaz samai sem potrebna obleke. Sedaj pa taka cena! S tem, kar sem dobila za krompir, si niti en meter blaga ne morem kupiti, kamli obleko ali suknjo! Tega ne bomo zmogli, če znosimo tudi ves krompir, kolikor smo ga pridelali, na trg ... Pa so se zagnali vsi samo v krompir! Gospe so kričale, da je predrag, in oblast nam je hudo stopila na prste. A pred nobeno trgovino z blagom nisem Čula takega krika, kakor je bil na trgu zaradi krompirja. Ali mislijo, da za kmeta ni draginje? Ko sem prišla olje kupit, mi je trgovec povedal ceno: 48 dinarjev! Kar ustrašila sem sc! Toda mestne gospe so ga kupovale in plačevale brez !besede, kakor bi dajali zastonj! Kar zdelo se mi je, da so ravno tiste, ki so kričale nad menoj zaradi krompirja . . .
Razkladala mi je še naprej svoje križe in težave in videla sem, da je tudi ona s svojo naturno logiko spoznala, kakšna zmeda je v današnjem neurejenem gospodarjenju.
Iz Batine trgovine je stopila znanka, državna uradnica. Odkar se nisva videli, se je •precej postarala in tudi njen obraz ni več razodeval tiste zadovoljnosti. ki sem je ])ila pri njej vajena. Ker vem, o čem najraje govori, sem jo vprašala po njenem otroku: ima 'sinka, nezakonskega, toda j^ ponosna nanj in ga ima nad vse rada. Oče je umrl, predno 'Sta se utegnila poročiti, ostal ji je otrok kot spomin na njuno ljubezen. Skrbeti je mo-Vala sama zanj in mai-sikaj si je morala odreči, samo da je on dobro uspeval. Dozdaj je •Lo nekako šlo, zdaj pa je otrok večji in ga jc dala v šolo v gimnazijo. To je strašno, koliko stane. Pa vse mora kupiti novo, pa šolnina in obleka . . . Kje naj vzame? Ali naj se zadolži? Iz česa ho vračala dolg? »Ko bi dobila vsaj tistih 150 dinarjev, ki jih dobivajo drugi državni uradniki za svoje otroke! Toda ker je moj otrok nezakonski, mi še tega ne priznajo. Ali ni to najhujša krivica, ki jo prizadevajo otroku, ki vendar ni sam kriv, da je na svetu! Nikakor ne razumem, da morejO' ženske, ki imajo kaj čuta pravičnosti, mirno glodati to krivico! Otrok je izvrsten učenec, nadarjen in dobrega zna-(čaja — ko bo dorasel, bo gotovo boljši državljan kot marsikateri zakonski, ki je užival vse pravice polnovrednega državljana. Tudi jaz nisem nikoli zamudila svoje materinske dolžnosti. Kje je tukaj doslednost? — Sedaj begam okrog, kje bi dobila malo cenejše
249
čevlje za zimo. Oba sva strgana in kakor vse kaže, bova kmalu tudi lačna. Drugi si na-pravljajo zalege, jaz nimam za sproti . . .« Razburjena se je poslovila.
Gledala sem za njo. za njenim oguljenim plaščem in pošvedranimi čevlji: plačilo za njeno požrtvovalno materinstvo. Tedaj sem se zavedela, kako piSkave vrednosti je naša samostojnost in naša enakopravnost, saj nismo materi in otroku priborile niti naj-primitivnejših pravic.
♦
Trije prizori — trije problemi . . . Kdaj bodo rešeni?
Naše žene v boju proti draginji
Trpljenje; katero ' je prinesla današnja vojna, oklepa človeka na sto načinov. Pred tem trpljenjem nikakor niso obvarovani kraji, ki jili še ni zajel bojni metež neposredno. Kajti če jim je prizanesla smrt, jim pa ni prizanesla njena sestra, lakota, ki se kakor senca plazi za rastočo draginjo.
Tudi nam ni prizanesla draginja. Zlasti zadnjega pol leta bereŠ v očeh naših množic, zlasti pa žena in mater, ki to nadlogo najbolj občutijo, eno samo skrb: kako bomo zmogli draginjo? Kako se bomo oblačili, kaj bomo jedli, posebno pa: kako bomo na- ' sitili naše otroke?
Takoj, ko so se začutili pr\'i opomini draginje, so začele naže žene opozarjati na pretečo nevarnost. Zlasti Zveza gospodinj si je mnogo prizadela,-da bi se uresničili njeni različni predlogi za pobijanje draginje. Med drugim pa je že lansko leto opozarjala na potrebo protidraginjskih odborov, kjer bi morali biti najmočneje zastopani tisti, ki so najbolj prizadeti, med njimi seveda tudi gospodinje. Prav lako zahtevajo naše gospodinje že vrsto let, da bi prišlo tržno nadzorstvo v njihov delokrog.
Zastopnice naših najmočnejših ženskih organizacij, zlasti'tistih, ki imajo v svojem programu reševanje gospodinjskih vprašanj, to je Zveza gospodinj, Kolo žen zadrugark in Banovinska ženska zveza, so tudi sodelovale pri draginjski anketi Delavske zbornice, kjer se je razpravljalo o uspehih odnosno neuspehih doseda^njih protidraginjskih ukrepov, o možnosti preprečevanja na-daljnega porasta draginje ter o nalogah občine in banovine, ki naj oskrbita zadostno količino živil in kuriva. Ob sodelovanju
ženskih in strokovnih organizacij so bili sprejeti predlogi o maksimiranju cen življenjskih potrebščin, o prilagoditvi mezd in plač, o reorganizaciji protidraginjskih odborov in drugo.
Seveda pa gre vkljub vsej dobri volji draginja svojo pot, to se pravi, da je vedno hujša, da večino ljudi vedno bolj tare revščina. Skupine žen iz različnih stanov, od delavk do gospodinjskih in stanovskih organizacij, so se oglašale pri merodajnih osebah, kjer so z izčrpnimi spomenicami in obrazložitvami pokazale na pereča vprašanja, ki nas tarejo.
Tudi Banovinska ženska zveza je vodila delegacijo zastopnic raznih ženskih, zlasti gospodinjskih društev k g. banu in g. županu, katerima je izročila spomenico, v kateri opozarja na neznosno »draginjo, ki zlasti pri nas neovirano narašča in je dosegla že tako višino, da povzroča v večini družin obup in strah pred bodočnostjo«. Zato je treba, da država izda tehtne ukrepe, ki bodo to nesrečo vsaj nekoliko zajezili, med drugim; naj organizira sistematično celotno prehrano prebivalstva, maksimira cene vsem življenjskim potrebščinam, ki morajo biti v sorazmerju z dohodki prebivalstva; iz trgovine naj se izločijo verižniki in prekupčevalci, postopa naj se strogo proti špekulantom, pregledajo naj se zaloge in nedopustno blago zapleni; pospešijo naj se gospodarski stiki z vsemi državami, ki nam morejo nuditi življenjske potrebščino, katerih nam primanjkuje zaradi vojne na zapadu itd. Spomenico je podpisalo 26 društev, delavskih, nameščenskih in ženskih organizacij.
250
Poklicna izbira naših deklet
France Brenk
Živimo v dokaj razr\-anih in težkili časih, ki preobražaje gospodarsko, družbeno in politično lice sveta. Dogodki, ki se odigravajo po prostranih evropskih, afriških in azijskih bojiščih, polagoma a vztrajno posegajo tudi v naše okolje. Proboj fronte na Meusi, umik Angležev iz Dunq;uerqua, polom Francije, angleška blokada itd., o čemer smo v varnem zaledju mogoče nebrižno brali in beremo vsak dan, imajo močan vpliv tudi na našo življenje: vpliv, ki ga. že danes občuti vsakdo, tembolj vsaka gospodinja in mati: utesnile so se življenjske razmere, zaostrili življenjski pogoji, izpremi-njajo se medsebojni odnosi, izpreminjajo sodbe in mnenja ljudi. Kar je bilo še včeraj nemogoče in neverjetno, postaja danes neizbežna stvarnost.
S teh razsežnih perspektiv moramo gledati ter usmerjati svoja osebna življenja, moramo presojati svojo skupno usodo in te vidike moramo imeti pred očmi tuđi tedaj, ko govorimo o poklicni izbiri naJe mladine, predvsem kadar mislimo na poklicno izbiro naših deklet. Pomislimo le na še zmeraj žive družbeno predsodke o ženi kot ročni ali umski delavki in na to, da imajo dekleta, ki si v teh letih izbirajo poklic, pred seboj še 50, 60 let življenja, da bodo izvrševale svoje poklicno delo, za katero so se odločile v tem letu, še 30 ali več let. In kaj vse se more v teh letih zgoditi! Kalcšne izpre-niembe utegnejo prinesti dogodki, ki se odigravajo, proces, ki-se pred našimi očmi vrši in ki po vseh znakih sodeč pred.stavlja šele začetek mogočne svetovne preobrazbe!
Ni treba posebej omenjali, da vsa ta dogajanja močno posegajo tudi v poklicno življenje, da postaja drugačen tudi človekov odnos do dela in do ljudi, ki vrše bodisi ročno, bodisi umsko delo, in da človekovo delo dobiva predvsem drugačno družbeno ceno.
Francoska revolucija je emancipirala poklicno udejstvovanje s posebnim proglasom, čigar odstavek se glasi: »Vsi državljani so pripuščeni na vsa delovna področja In na
vsa javna mesta, za katera imajo potrebne zmožnosti in lastnosti . . .« Dotlej toliko zaničevano ročno delo, dotlej zapostavljeni umski in ročni delavci, so s proglasom dobili — vsaj teoretično — svojo novo veljavo in polno, priznano družbeno funkcijo.
Izreden razvoj omike in v zvezi s tem porast industrije je imel za nasledek dejstvo, da je bila vzporedno s potrebo najširših ljudskih plasti po raznih civilizacijskih izdelkih zmeraj večja tudi potreba po delovni sili. Sto do dvestoletni razvoj je privedel delo in človekov odnos do dela do današnje stopnje, ki jo moramo na kratko označiti takole: Danes je na svetu nad 40.000 različnih poklicev. Najširše ljudske plasti so zavoljo golega življenjskega obstanka prisiljene izvrševati kakršno koli poklicno delo. Potreba po delovni sili je dala delavcu novih družbenih pravic, z njim so pričeli računati kot z važnim gospodarskim, družbenim in političnim činiteljem.
V gospodarskem življenju zadnjih desetih, dvajsetih let se javlja jasna tendenca h ko-lektivizaciji; osebna podjetnost upada. Modema država si nadeva v dolžnost in nalogo, brigati se za vsa življenjska področja svojih državljanov. Tako smo trenutno nekje sredi na prehodu iz razdobja liberali-stičnega gospodanstva v razdobje gospodarstva avtoritativne države. Dočim je poklicnemu življenju v liberalističnem gospodarskem sistemu dala svoj pečat in značaj francoska revolucija prav z zgoraj omenjenim proglasom, daje poklicnemu življenju nove države svojstveno obeležje in težo člen 18. ustave Sovjetske zveze iz 1. 1918, ki pravi: »Federativna socialistična sovjetska republika proglaša, da je delo dolžnost vseh državljanov republike, in razglaša princip: kdor ne dela, naj ne je.«
Tako postaja poklicno življenje zmeraj manj zadeva posameznika in zmeraj bolj vprašanje družbe in njenega odnosa do po-cdinca- zmeraj bolj se oddaljuje načelu, po katerem je delo privatno, osebno zadoščanje življenjskim potrebam in zahtevam, in se
251
bliža principu, da je vsak človek dolžan delati v blagor skupnosti in s tem šele sebi v korist.
Na pr^'i pogled je jasno, da ima to mogočno presnavljanje človeške miselnosti in človekovega ravnanja, ki ju proži neusahljiva težnja po napredku, po lepšem in udobnejšem življenju, odločilen vpliv txidi na odnos žene do dela in s tem na odnos dmžbe do žene. Oe je bilo ročno delo v vseh. krajih in časih prav tja do francoske revolucije zaničevano, je to omalovaževanje veljalo predvsem delavcu — možu. Žena, ki je kot sužnja ali tlačanka možu pri napornem delu pomagala, ali ki je kot ženska sužnja opravljala določene svoje posle, je bila zunaj kakršnih koli tedanjih družbenih vrednotenj. Njen odnos do dela se je urejal v ozkem dnižinskem krogu. — Da pa je bilo delo bist^ni dame iz rimske patricijske ali srednjeveške fevdalne družbe vsaj toliko nasprotno, kot je danes ameriški milijar-derki nä Ažurni obali, ni treba posebej po-vdarjati: — Žena je kot delavka prišla do omembe vredne veljave najprej kot umska delavka, najprej se je emancipirala kot intelektualka in šele v zadnjih dveh stoletjih do neke mere tudi kot ročna (zlasl.i industrijska) delov na sila. Xo pa zato, ker se je izkazalo, da žena more neka dela opravljali prav tako dobro kot mož, da pa dela zavoljo svojega družbenega položaja za nižje plačilo. Zavoljo zmeraj tesnejših življenjskih pogojev, zavoljo z,meraj večjega povpraševanja po ceneni delovni sili, pa si je žena, zlasti iz žibkejših dmžbenih slojev, do danes utrla pot žc skoraj v vse ročne in učne poklice. Tako danes velja za ženo zgoraj imenovano načelo izza francoske revolucija prav tako kot za moža in se vzporedno s preobrazbo poklicne miselnosti izpreminja tudi odnos žene do poklicnega življenja: tudi ženi more biLi delo zmeraj manj osebna. privatna zadeva, ki naj zadošča njenim individualnim življenjskim potrebam. Načelo: kdor ne dela, naj ne je. kaže na to, da postaja žena družbi prav tako potrebna delovna sila kot mož, celo to, da ženi, ki bi ne hotela delati, družba odreka pravico do življenja.
Smo pa, kakor sem že zgoraj omenil, nekje sredi tega razvoja. Razumljivo je tudi,
da se gornja načela po različnih državah javljajo različno: tu bolj, tam. manj ostro. Mi smo trenutno še odmaknjeni, živimo na periferiji, čeprav opažamo že mnogo znakov, ki kažejo pot v skrajnost: kdor ne dela, naj ne je.
Mimo l.eh splošnih oznak jc za razmerje žene do poklicnega dela važno omeniti še dejstvo, da utegne postati žena že v bližnji bodočnosti absolutno nujen faktor, bodisi kot ročen ali kot tmiski delavec, Id naj pripomore k obnovi po vojni razrušenega in razkrojenega sveta. V zvezi s tem se je funkcija žene v sodobni Nemčiji že po dobrem lotu vojne dokaj izpremenlla: možje so po bojiščih, njihova dela morajo prevzemati žene: produkcijo jc treba zavoljo vojne višati, škodo, ki jo prizadevajo n. pr. zračni napadi, je treba čim bolj izravnati. Delovni napor se veča, mnogo tega jemlje na svoje rame žena. — Tudi za nas velja to: velja za kmetske žene, za delavke, trgovske sotrud-nice, velja za uradnice, učiteljice, profesorice, zdravnico itd., ki v mnogih primerih nadomeščajo doma ali v službi može. ki so odšli k vojakom, ki morajo delati z dvojno silo, če hočejo preživljati sebe in otroke; velja zn nas kot narod, kot usodno zgodovinsko skupnost, ki moramo delati z vsemi močmi, če se hočemo obdržati na tem koščku zemlje. — Ta nuja po intenziraejšem delu, ki jo je sprožila vojna, utegne močno pospešiti uresničenje skrajne zahteve, ki jo bc iz potrebe po obnovi naložila družba vsem in vsakomur: kdor ne dela, naj ne je. Nekdo bo moral popraviti škodo, ki jo povzroča vojna. Skoda je ogromna, izgube nepregledne, nadomeščati jih bomo morali vsi. Tako je bilo tudi po prvi svetovni vojni.
Ob teh širokih razsežnostih, ki jih je pri poklicni izbiri naših deklet treba upoštevati tudi v vsakem poedinem primeru, pa sc odpira vrsta novih važnih vprašanj in ugotovitev:
Proglas, ki sem ga zgoraj omenil, pravi, da ima vsak človek pravico lotili se vsakega posla pod edinim pogojem, da ima za delo potrebne sposolmosti in lastnosti. Angleži izražajo to načelo z rekom: Pravi človek na pravo mesto.
Geslo »pravi človek na pravo mesto« po-menja, da vsakdo ni za vse, da se ljudje po
252
m-
svojih telesnih in duševnih, lastnostih ter sposobnostih razlikujejo, da različna dela terjajo od ljudi različnih zmožnosti, da naj se tako nekega dela loti le, kdor mu je dorasel.
Poklicno izhiro pa moremo, kar sledi iz prejšnjih izvajanj, gledati z dveh vidikov; z individualnega in z družbenega.
Človek preživi po sodobnih delovnih uredbah dobro polovico svojega zavestnega življenja pri. poklicnem delu. Torej je v interesu poedinca, da si izbere poklic, ki jo njegovim silam najbolj primeren. Kaj po-' menja preživeti 30 ali več let pri poklicnem delti, ki ga človek zavoljo prenizkih ali pre^nsokih sposobnosti težko opravlja, ni treba posebej razlagati.
Prav tako pa je interesu družbe, ki poedinca zaposluje ali ki ga k delu sili, da določi posamezniku tak poklic, ki ga bo lahko čim bolje vršil. Torej poklic, za katerega ima potrebne duševne in telesne spo-sposobnosti. S tem se veča storilnost kolektiva, viša se prodtikcija in raste blagostanje.
Bodisi da gledamo na poklicno življenje in poklicno izbiro z individualnega bodisi z družbenega vidika, ostaja na dnu živo bistveno vprašanje: kakšne-dušeime in telesne, zmožnosti ima nekdo in kakšen poklic je'
njegm>emu psihofizičnemu ustroju najbolj primeren. Ob 'tem osnovnem vprašanju si mora prav tako žena kot mož izbirati svoj poklic, na to bistveno vprašanje se mora ozirati tudi družba, ki ji je" do smotrne in načrtne delovne organizacije.
Spričo naših telesnih in duševnih lastnosti, zmožnosti in sil pa nam je vsaj načelno mogoče razdeliti vsa človeška delovna prizadevanja v dve področji: t» moško in žensko. to se pravi v skupino poklicev, ki bolj odgovarjajo mo.škcm-u psihofizičnemu ustroju, in v poklice, za katere je po svoji naravi bolj sposobna, bolj primerna žena.
Pri tej razdelitvi, ki jo bom skušal podati v naslednjih sestavkih, ne pojde za podrobnosti in natančne meje (saj je mnogo poklicev, ki so ženi in možu enako primerni), niti ne za izjemne primere (ko žena neko — recimo — čisto »moško« opravilo vrši prav tako dobro kot mož), ampak bom skušal razliko pi'ikazati tako, kot se javlja, če gledamo na poklicno življenje z vidika večine ročnih in umskih delavk ter delavcev. Prav tako mi ne bo do kakršnega koli vrednotenja dela, saj pa se je že ttidi med nami uveljavilo prepričanje, da ni važno. kaj kdo dela, marveč je važno, kako kdo neko delo opravlja.
Ja^ni dogodki doma in po STetu
DOMA:
Čeprav se je vojna nevarnost z izbruhom vojne med Grčijo in Italijo zanesla v nevarno bližino naŠe države (ali pa morda prav zato), je prizadevanje naŠih državnikov usmerjeno v ohranitev stroge nei'tral-nosti, ki more ohraniti našim narodom največjo dobrino: mir. Saj je dovolj hudo, da zunanji dogodki tako silno odmevajo v notranjosti naše zemlje, zlasti na gospodarskem področju: draginja strahotno narašča — pri nas stane n. pr. par moških čevljev 400 din, v Beogradu pa celo 900 din. Proti draginji izdajajo sicer razne ukrepe, ki pa se doslej prav nikjer ne čutijo, marveč se nasprotno vrti vse v začaranem krogu: če se plače zvišajo za 5 odstotkov, se dvignejo
cene za 20 odstotkov. Nemogoče je, da bi se na ta naČin nakup in prodaja uravnovesila, da bi se širokim množicam omogočila nabava najpotrebnejšega. Za enkrat tudi še ni čutiti vpliva banotnnskega prehranjevalnega zavoda, ki se je xistanovil v naši banovini z liamenom, preskrbeli prebivalstvo Slovenije z življenjskimi potrebščinami, katere ta zavod nakupuje. Prav tako najbrže ne ho imela posebnih poslcdic za zvišanje našega blagostanja uredba, po kateri je prepovedano trgovcem judovskega porekla baviti se s trgovino živgžnega blaga. ki spada med predmete ljudske prehrane. Ivajti tudi med krščenimi trgovci je premnogo takih, ki jim ni mar blaginja sona-rodnjaka, marveč le lastni dobiček.
253
PO SVETU:
Od zadnjega našega pregleda po svetu so se zgodile na našem sedaj tako nemirnem planetu razne politične izpremembe, ki kažejo v svoji celoti vedno jasneje, kam se prenaša gigantski boj, ki sta ga začeli državi osi z angležkim imperijem.
Z željo po splošni pomiritvi jugovzhodne Evrope je padla 29. avgusta dunajska razsodba v sporu med Madžarsko in Romunijo. Po tej razsodbi, ki jo je morala Romunija brez priziva sprejeti, je bilo pripojeno Madžarski S0.000 hm^ TrandK-anije z več kot dvema in pol milijona prebivalci. Do-čim je zavladalo po tei razsodbi na Madžarskem nepopisno navdušenje, je moral romunski kralj Karol odstopiti in zbežati iz domovine.
Tudi pogajanja med Bolgarijo in Romunijo so bila med Lem časom končana. Bolgarska vojska je začela 20. sepLcmbra z okupacijo odstopljene Dohrudže.
Koncem septembra je bila sklenjena med Nemčijo, Italijo hi Japonsko vojaška tro-zveza. ki naj bi izvedla veliki napadalni načrt, katerega pripravljata Nemčija in Italija na angleški imperij v Sredozemlju, kamor £6 ima poslej prenesti težišče bojev. Japonska naj bi po tem načrtu zaposlila Ameriko na Tihem oceanu, za Rusijo pa naj bi bil to tih opomin, če bi hotela kakor koli motiti to politično idilo.
Ponovni sestanek Hitlerja in Mussolinija dne 4. oktobra na Brennerju je določil vse podrobnosti izvajanja tega napadalnega načrta. V tej zvezi je treba tolmačiti tudi 14 dnevno bivanje španskega zunanjega ministra Sunerja v Nemčiji, kajti za napad na Gibraltar je treba pritegniti k sodelovanju tudi Španijo. Za vojaške operacije proti angleškemu brodovju v Sredozemlju postajajo pa grška oporišča in s tem tudi zadržanje Grčije v tem boju izredne važnosti. Prav tako se bo nekako razčistilo v bližnji bodočnosti stališče-Turci/e in francoske Sirije, kajti glavna moč Anglije doni na .trd-njavskem trikotu Aleksandrija — Haifa -— Ciper, kar p omenja v zvezi z vojaško zvezo s Turčijo in Grčijo mogočen obramben na-
sip proti sovražnim napadom na Egipt. Za ta napad morata imeti torej Nemčija in Italija točno razjasnitev položaja na Balkanu, zlasti pri Turčiji in Grčiji. Kot začetek teli operacij smatramo lahko prihod nemških čet v Rumunijo ter koncentracijo italijanskih čet v Albaniji.
V	ves ta načrt spadajo tudi trije nadaljni sestanki Hitlerja v drugi polovici oktobra, in sicer z generalom Francom, s francoskim vladalcem Petainom in ponovni sestanek z Mussolinijem v Firenci, kateremu jo takoj nato sledil italijanski ultimat Grčiji, katerega je pa ta odklonila in tako stopila v vojno z Italijo. Turčija je ostala za enkrat še izven vojnih zapletljajev, izjavila je svojo nevtralnost v italijansko grškem konfliktu, istočasno pa tudi svojo zavezniško zvestobo z Anglijo in Grčijo.
Kakor že omenjeno, se je tudi naša država izjavila za strogo nevtralnost v sporu med Grčijo in Italijo.
Vse kaže, da napad na Anglijo v Sredozemskem morju dozoreva vse bolj in bolj ter da se bodo morale v tej zvezi izjaviti vse države, ki bodo po tem napadu več ali manj direktno prizadete,
V	istem času pa raste napetost med Japonsko in Ameriko na Daljnem vzhodu, s I o v zvezi pa mrzlično oboroževanje Zedi-njenih držav, ki izjavljajo že zdaj svojo trdno voljo, pomagati Angliji z vsemi silami, ki jih zmore njihova ogromna gospodarska moč.
Zadržanje Sovjetske Zveze kaže, da hoče ta velesila vztrajati v nevtralnosti, tudi čc se ves ostali svet spremeni v bojno taborišče, ker si iz takega zadržanja obeta za svojo cilje pač največ koristi.
V	11. S. A. so bile začetkom septembra predsedniške volitve. Dve največji politični stranki sla bili postavili svojega kandidata: demokratska Roosevelt a. republikanska Willkeja. V zunanjepolitičnem pogledu sta obe stranki zastopali iste smernice, razlika je bila le v gledanju na notranjepolitično omejevanje državnega življenja. Izvoljen je bil Roosevelt, ki sedaj že tretjič zaporedoma predseduje Zedinjenim državam.
Ce moraS použiti grenko zdravilo, si podrgni jezik s koščkom ledu. lilad namreč omrtvi živce za zaznavanje okusa, a toplota jih le pozivi.
Dr. Harold Tangi (ameriški zdravnik)
254
Matere kličejo na pomoč!
o. G.
Splošno znano, a zato nič manj žalostno dejstvo je, da je naša Jugoslavija pri vsem naravnem bogastvu siromašna dežela. Še bolj žalostno za nas je, da je prav tako siromašna naša ožja domovina Slovenija. Srrazmemo z razpoložljivo zemljo zelo gosta naseljenost povzroča, da so kmetije povečini premjaiine za preživljanje pogosto pra\' velikih rodbin. Naša industrija v večini primerov nima važnih surovin doma, ampak jih mora uvažati. Mezde so največkrat pod življenjskim minimom, vsaj za rodbine. Od nekdaj si je naše ljudstvo moralo v tujini poiskati kruha. A z nastopom svetovne krize so se meje zaprle in pomanjkanje je postalo da ogroža obstoj naroda in je postala dobro organizirana javna socialna akcija nujno potrebna.
Take javne, vsestranske, socialne akcije doslej še ni. Se vedno je ostala pomoč v zelo veliki meri v rokah privatne dobrodelnosti. Kar se tiče otrok, naj bi se ta privatna pomoč skupno organizirala in sporejala po posebni, vsedržavni, oziroma mednarodni organizaciji: Uniji za zaščito dece. A ta še ne obstoji dolgo, ni še po vsej državi organizirana, predvsem pa ji manjka zagotovljenih kreditov. Poročati hočem tu o posebni Unijini akciji, s katero sem se kot odbor-nica podrobneje seznanila.
Najmanjši so pomoči najbolj potrebni. Umrljivost dojenčkov v prvem letu je pri nas strahotno velika. Medtem ko v najbolje urejenih državah znaša le 2—3%, v vseh bolje urejenih le 5—6%, znaša v Jugoslaviji nekako 15%, v Sloveniji približno 12% vseh živorojenih otrok. Kar je še huje, je to, da se nam v vseh 20 letih po osvobojenju ni posrečilo, da bi ta veliki odstotek znižali — vsaj v Sloveniji ne. Ker istočasno tožimo o padanju rojstev in beli kugi, postane pomanjkanje energične javne pomoči za dojenčke še bolj presenetljivo.
Glavna vzroka umrljivosti dojenčkov sta bolezni prebavil in dihalnih organov, pri čemer je dr. Ambrožič dokazal, da v prvem letu pri nas, kjer matere večinoma same
doje, stopajo bolezni prebavil v ozadje, nastopajo bolj v drugem letu, ko so otroci je odstavljeni od prs. V prvem letu so torej najhujši sovražniki otrok — prehladi. In. prehladi so posledica slabe obleke in slabih stanovanj. Da bi pomagala vsaj glede ob- • leke, je sklenila Unija za zaščito dece v Dravski banovini, da porabi del v dečjih dneh 1959. leta nabranih daril za oblačilno akcijo za dojenčke. Z vsega začetka je bil namen prav za prav le poskusiti tako akcijo, da bi se izkazalo v koliki meri je potrebna.
Odgovor na to vpra.^auje smo dobili kaj kmalu: komaj so bile objavljene prve prošnje, komaj je Unija spregovorila o svojem namenu, so že začele prihajati prošnje revnih mater za pomoč, v času. ko še ni bilo niti nabiranje končano in pomoč še nemogoča.
Zbrana darila niso omogočala večje akcije, posebno ker je Unija imela z začetka ambiciozni namen, dajati nekake vzorne opreme, ki naj bi služile tudi v pouk materam. Tako je bila vsaki opremi priložena z začetka tudi knjiga o negi dojenčkov. Tn izraznih dopisov z dežele vemo, da so se matere tega pouka željno oprijele, da so knjižico skupno čitale oziroma nekatere, ki niso znale brati, si jo dale čitati, in da so se za to zanimali tudi moški. Zato nam je bilo tembolj hudo. ko smo morali pozneje zaradi pomanjkanja denarja nehati pošiljati knjigo, da smo mogli poslati vsaj najnujnejše.
Prekmalu so jo namreč izkazalo, da je sicer akcija res silno potrebna, neobhodno nujna, a da ne bo imela sredstev za izvedbo. Z začetka je Unija računala, da bo akcija, ko bo enkrat uvedena in potreba dokazana, dobila zanjo podporo iz jax'nih sredstev, a v tem se je bridko prevarila. Medtem je prišla še vojna, in zdelo se je, kakor da morajo vse normalne potrebe stopiti v ozadje nasproti možnosti eventualnih vojnih potreb. Unija sama je dobila nalog, da organizira priprave za eventualno evakuacijo otrok in je bila v zadnjem letu zaposlena predvsem s tem. Iz javnih sredstev pa m
255
bilo mogoče dobiti za oblačilno akcijo za dojenčke niti pare.
In tako je sedaj vsa, s tolikšnim \ipanjeni začeta in tako potrebna akcija zašla v popoln zastoj. Naj podam kratek pregled o njenem delovanju:
V nekako poldrugem letu smo dobili 258 prošenj. Nemara se ho to komu zdelo razmeroma majhno število. Toda med tomi prošnjami so bile prošnje šolskih upravi-foljstov, babic in zdravsLv-enili domov, ki govore o ogromni bedi celili okrajev, kjer bi bilo treba prav za prav skoraj vsaki materi poslati otroško opremo, ker nobena nič nima. To so posebno kraji v Prekmurju in Halozah, okolici Maribora in Slovenj gradca^ pa tudi v okolici Kočevja — naši narodno najbolj ogroženi kraji. Tako smo izvedeli z,i veliko večjo potrebo, kakor pa je izraženo zgolj v številu dejanjskih prošenj. Ugoditi je bilo mogoče vsega skupaj le v 84 primerih, od teh v 61 primerih s popolno opremo s košaro, v drugih, le z nekaj perila in. starimi oblekami, v nekaterih primerih smo prošnje odstopili kakemu krajevnemu dobrodelnemu društvu. Nekaj prošenj moramo odšteti, ker so otroci umrli, sc starši izselili, aH pa so otroci medtem odrasli • dojenški opremi. Tako nam ostane trenutno š.? vedno 97 prošenj, ki bi jih morali sedaj rešiti in za katere nimamo ničesar več.
Prosjačenje pri privatnikih postaja že odvratno, to vemo: posebno tu, kjer gre za narodno potrebo, prav za obstoj naroda, in bi morala biti na razpolago javna sredstva. A dejstvo je to: da teh javnih sredstev ni. In da so tu prošnje, ki jih kratkomalo ni mogoče pustiti kar tako brez rešitve. Takšne so te prošnje:
»Imela sem trikrat dvojčke, od katerih so štirje imirli (!), dva pa sta živa. Umrli so' največ radi pomanjkanja, saj ima tudi najina najstarejša hčerka kostno jctiko, edino štiriletna dvojčka, sta vesela in zdrava... Prosim vas, ne zavrzite moje prošnje in pošljite vsaj kako pleničko ali srajčko, da bom imela kam zaviti svojega osmega otroka . .•.« To je pismo iz Prekmurja. Osem otrok, a samo štirje živi! Ali ni to zapravljanje materinskih sil in narodovega bogastva?
In še iz Prekmurja, iz te naše obmejne, narodno tako važne pokrajine:
»Poročila sem' se pred de^-etimi leti . . . Zemlje nisva imela nič. hodila sva na sezonsko delo. Rodila sem z njim dve hčerki.« (Pi-vi mož je umrl, poročila sem se vdru-gič.) »Tudi sedanji mož jc sezonski delavec. On je odšel na delo v Baranjo. jaz pa sem doma pri otrocih. Staruijemo v revni bajtici, ki nima več kot eno samo, sobo... Kljub temu, da sem blizu poroda, hodim na dnino, ker drugače nimamo dati kaj v usta. Obleči pa itak nimamo skoraj nič . . . T\idi moj najmanjši nebogljenček ne bo imel srajčke, ko pride na svet, če se ga ne bo kdo usmilil . . .«
In iz okolice Slovenjgradca nam piše mati:
»Moj mož. je sedaj na orožnih vajah za nedoločen čas. Bil je celo zimp težko bolan, ni imel nobenega zaslužka, in tako sem sedaj brez vsakršnih sredstev . . . Ker pa jaz nikakor nisem zmožna za delo, sem v skrajni bedi. . . Tekom tega meseca bom rodila petega otroka!«
Iz okolice Dolnje I.cndave:
»Porodila sem pet otrok, najmanjši je star 14 mesecev, sedaj . . . pričakujem šesti porod. Moj mož ima pet oralov zemljo kot kolonist. Lanskega leta smo utrpeli veliko škodo od poljskih miši, predlani nam je pa poplava prizadela ogromno škodo na poljskih pridelkih. Vsled tega živimo v velikem pomanjkanju vsega, posebno pomanjkanja hrane. Nahajam se v tako siromašnem stanju, da mi ni mogoče nabaviti najpotrebnejše opreme za porod oziroma za novorojenčka . . .«
In iz okolice Ptuja:
»Moj mož zasluzi dnevno 22 din, kar nam jedva zadostuje za prehrano 7 članske rodbine. Imam pet živih otrok. . . razen tega skrbim še za očeta in mater. . . Zato mi sedaj ni mogoče. za otroka, ki ga pričakujem, nabaviti najpotrebnejšega. Staro svojo obleko sem vso porabila za prejšnje otroke .. .«
Taka so ta pisma, ki jih še vedno dobivamo skoraj vsak dan, čeprav že nekaj mescev ni bilo mogoče ničesar poslati. Zima je pred vrati. In čeprav je mnenje vseh nas, da je privatna pomoč vedno le kapljica v morje in da se ne sme več odlašati z javno pomočjo, ako hočemo naš narod rešiti propada, je žalostno dejstvo, da ni izgledov,
256
vsaj ne pred novim proračunskim leLom, da bi tudi ponovne prošnje in ponovna opozorila prinesla Lo nujno javno pomoč. Medtem pa se te niatore nbijajo v skrbeli, ti otroci prezebovajo v cunjah, v nezakurjenih, slabo zgrajenih, bajtah. Lahko da gre za življenje, prav goLovo gre za zdravje teh oLrok. In zato se kljub vsem načelom že cnlcrat obračamo na privatno dobrodelnosL: na naše matere, na naše aene sploh, ali nam morejo priti na pomoč s čemer koli: s staro obleko
ali perilom, ali z denarjem. Mogoče je še kaj spravljenega v skrinjah, česar doma ne boste več rabile, vsaj ne tako nnjno, kakor Lo potrebujejo Le revne matere, ki nam pošiljajo svoje obupne prošnje. Če je mogoče, pošljite kaj. Vsaj eni ali drugi materi, enemu ali dr\igemu otrokii bo to zimo pomagano. Darove pošljite ali na uredništvo Ženskega sveta, ali na naslov Unije za zaščita dece, T.jubljana. Beethovnova 14.
Umetnost
Iz ljubljanskega dramskega gledališča
Pred dvema mescema so se odprla vrata ljubljanskega dramskega gledališča v novo sezono 1940/41. Citateljskemii krogu Ženskega sveta bomo prinašali redna poročila o dramskih predstavah, ki .so sicer zakasnela in imajo radi tega povsem drug namen in pomen kot n. pr. poročila in kritike v dnevnem časopisju. Saj je gledališko dogajanje predvsem v drami velikega pomena za ljudstvo, ki se zbira ob odru, iSče tam plemenitega užitka, odgovorov na vprašanja, ki se mu vsiljujejo kot posamezniku ali kot členu družbe. Odrska zgodba nam pobuja človekovo delo, čisti mu misel, blaži odnose med soljudmi. Vpliv dobrega dramatskega dela je morda komaj opazen, zato pa nedvomen in potreben.
Letošnji dramski program je seLavljen kot vsnko leto in kot programi večine evropskih gledalšič z vidika pestrosti in najrazličnej.ših zahtev, ki si jih stavi vodstvo gledališča do svojega občinstva.-V programu za potekajočo sezono so našteta klasična dela, Shakes-pearejeva, poleg Sophokleja, Goetheja, Schil-lerja in drugih. Program napoveduje osem slovenskih del poleg Mašica, Dostojevskega, Shaw-a in drugih. — Sezona se je pričela a velikim zagonom, s povečanim številom rednih abonmajev, z razprodanimi hišami in veliko zimanjo reklamo. Nedvomno moremo tudi velik del uspeha pripisati v pre-fejŠnji meri razrvanim vojnim razmeram, v katerih živimo.
Lahko bi pisala strani in strani, ki bi
ničesar novega ne povedale, le strahotno resnico o včerajšnjem, današnjem in jutrišnjem dnevu, ki jo naše misli komaj dojemajo v vsej njeni grozotnosti. Nič ne moremo proti tej resnično.sti, nc moremo ji preoblikovati lica. — Pri vsem tem pa, ko vemo, kaj je najbolj res, teče čas neusmiljeno naprej, dan je dnevu enak, v kino hodimo, v gledališče in ob zgodbah, ki so bile napisane danes ali bogvekdaj, pozabljamo za uro, dve, kako jc danes. Pozabljamo, da čaka pred vrati v kino suha, bleda prodajalka časopisov, da je na svetu več barak, v kakršnih stanuje ona in njeni rahitični otroci, kot pa udobnih hiš. Pozabljamo, da nam bo časopis iz njene roke spet poročal o številu mrtvih, ki so »padli na polju slave«. S tega vidika resničnega položaja in neusmiljenih dejstev se mi zdi ocenjevanje predstav v na^i drami kaj neučinkovito delo in potrebno le v toliko, v kolikor je nujno tkati v bodočnost prosojno tkivo novega, žlahtnega Človeškega bistva, ki bo svojega imena »človek« vredno, pa če so mu nitke še tako tenke in preperele. V vsem tem prizadevanju, ki se zdi resničnim potrebam odmalmjeno, iščemo le potrdila, da naša drobna prizadevanja za srečnejšega človeka niso vržena v prazno, da se stikajo s preteklostjo in z upanjem v lepšo bodočnost.
Shakespeare: »Romeo in Julija.*^.
Premijera Komea in Julije 21. septembra 1.1. je bila hkrati tudi otvoritvena predstava letošnje sezone. Delo je bilo v naši drami že uprizorjeno v Cankarjevem pre-
257
vodu, letos pa smo ga poslušali v novih Župančičevih verzih. (»Romea in. .Tulijo« bo izdala Slovenska Matica v zbirki »Vezana beseda«, na kar opozarjamo svoje čitateljice.) To Shakespearovo dramatsko pesnitev ljubezni in smrti je pr\'ič režiral z veliko prizadevnostjo dr. Bratko Kreft, vsa kritika mu je priznala uspeh. V naslovni ženski vlogi sta nastopali Levarjeva in Juvanova, občinstvo je z veliko vnemo in zanimanjem zasledovalo njuni kreaciji. Preko okvira igranja jc segel s svojim likom mladega Julijinega bratranca igralec Sever s svojo sproščenostjo in hkrati strogo prežetostjo od vloge in duha osebe, ki jo je igral. Predstava bi nedvomno pridobila ob večji recita-cijski preciznosti in blagozvočnosti ter strožji ubranosti igralskih pojav iz enotne miselnosti.
Ivan Cankar: »Pohujšanje v dolini Sent-florijanski«.
23. septembra 1940, je bila premijera Cankarjevega »Pohujšanja«, farse, v kateri je Cankar poskusil prikazati usodo svoje umetnosti v domovini. Delo je vsakomur od nas znano, zdi se, da danes še prav tako aktualno, kot je bilo pred dobrimi tridesetimi leti in še prav tako malo dostopno občinstvu po svojem globljem smislu kot takrat. Imela sem vtis, da je bilo »Pohujšanje« sprejeto kot dobra komedija, z grotesknimi posrečenimi liki in povprečnimi »vici«. Rada bi se motila! — Igralsko je Lo Cankarjevo delo našemu dramskemu zboru zelo blizu. Vsi igralci so dali največ, kar so mogli. V vlogi Jacinte je prvič nastopila Angelca San-cinova. Mislim, da je režiserjeva naloga, da v vlogi Jacinte ne zaseda debutantk. Vse kritike so hvalile lepo Jacintino zunanjo pojavo, da je bila igralsko povsem neprepriče-valno in napačno dojeta, nam jo razumljivo. Bržkone bo njena igralska domena v salonskih delih lažjega značaja. — Delo je režiral O. Šest.
F. S. Finigar: »Razvalina življenja«.
Premijera Finžgarjevega najučinkovitejšega odrskega dela je bila 27. septembra. Delo spada izrazito med ljudske igre, ne zato, ker je namenjeno ljudstvu. Pisateljev vzgojni namen je v delu očiten in pravilno nevsiljiv. Skrbinškova režija je povsem odgovarjala dosedanjim režijskim zahtevam in
prizadevanjem naših ljudskih iger. Škoda, da so igralci poizkušali govoriti v dialektih, vsak z nekoliko drugače barvanim, nekateri pa oderski jezik. Ta govorna zmeda je ubila vso vrednost predstave in je bila bržkone občinstvu s povprečnim posluhom mučna in neznosna. Za »Razvalino življenja» se#res ni moglo postavljati takih zahtev kot n. pr. pri »Županovi Micki«.
V prihodnji novoletni številki bom napisala še kratko poročilo o predstavi Scliil-lerjevega Kovarstva in ljubezni ter komediji Olge Scheinpf lugove, Skrivalnice. V tem mescu bodo igrali tudi tri slovenska dela, med njimi omenjam na prvem mestu krstno predstavo F. Kozakove Lepe Vide poleg starejših del Milčinskega Cigani in Funtkove Tekme. Zanimivo bo predvsem Kozakovo delo, nakar opozarjamo čitateljice Ženskega sveta, prijeten večer pa jim bo bržkone tudi ob Skrivalnicah.
K. V.
Umetnost v Jakopičevem paviljonu
Po razstavi monumentalnih del G. A. Kosa, ki so bila izgotovljcna za palačo Kr. banske uprave v T^jubljani, kjer so sedaj žo nameščena, je razstavljal v paviljonu Riko Debenjak. Razstava je bila odprta od 15. septembru do 9. oktobra. V njej smo imeli priliko videti delo nadarjenega slikarja umetnika iz Kanala pri Gorici. Študiral je v Beogradu in v Parizu. Po razstavi Rika Debenjaka je otvoril razstavo Klub Neodvisnih.
Ne moremo nikoli prezreti, kje si je umetnik priboril svoje znanje, kajti dobremu poznavalcu bo to jasno na prvi pogled. Le nekaterim samoniklim osebam pripada v svetovni zgodovini po vsej pravici mesto zaslug za nova pota v umetniški znanosti in v umetniškem napredku, Vsi osLali številni umetniki so se poslužili znanja svojih prednikov, kar so več ali manj prikrojili svojemu razumu in občutku. Cim močneje stopa individualnost iimetnika v ospredje, tem bolj se približuje samoniklo-sLi. Njegova umetnost jc usmerjena v bodočnost in nastopa nova pota. Toda umetnik mora spoznavati in obvladati umetnost svojega učitelja in sc je slednjič otresti, t. j., bi moral iti preko nje. Kdor ne pozna
258
učiteljevega dela, občuduje učenčevo zmožnost.
Vsi veliki mojstri so v svoji mlajši živ-Ijenski dohi izrazili svoje umetniško stremljenje v stilu svojega učitelja. Toda njihova duševna veličina je kmalu prekipela in se bujno razvija v nov značaj in v novo smer. Dandanes imamo v umetnostni zgodovini uešteto potov in smeri. V razstavi Rika De-benjaka smo lahko zapazili, da je svoje znanje rajši zajemal iz umetnosti preteklega stoletja, ki je povprečnemu inteligentu bolj jasna in bolj dognana. Vpleta istočasno pariško motive v stilu pari,?ke umetnosti. Neodvisni pa so povečini prejeli svoje prvo .umetniško znanje na zagrebški akademiji, ualo pa nekateri v Parizu. Razstavlja dvanajst umetnikov slikarjev in kiparjev. Di-dek Zoran, Kalin Zdenko. Kregar Stane, MiheliČ France, Omersa Nikolaj, Nušič Zoran, Pavlovec France, Pirnat Nikolaj, Pregelj Marij, Putrih Karol, Sajovic Evgen, Sedej Maksim. Klub razstavlja že od leta 1935. v Ljubljani in prireja letos v Ljubljani že sedmo razstavo. Približno ista dela so letos neodvisni razstavili v Zagrebu. Razstava nudi gledalcu enotno zbirko umetnin,
ki učinkuje prijetno in harmonično. Neodvisni so si izbrali za cilj in namen iskanje novih potov, kakor je bilo že omenjeno v prejšnjih številkah Ženskega Sveta. Zato vlada za njihovo delo vedno izredno zanimanje in pričakovanje. Dejstvo, ki se uveljavlja navadno pri vsakem uxcietniku, ki išče nova pota, da izgubi umetnost ob eksperimentih navadno na umetniški vrednoti, katera pa .se pojavi v zreli dobi v povsej novi lepoti iji v novi obliki, pri Neodvisnih ne obstoji. Toda pri iskanju novih potov bi se moral posameznik razvijati strogo individualno in ne bi smel biti v izrazu sličen svojemu zagrebškemu tovarišu. Razstava bi imela pokazati neenotnost v izrazil posameznih avtorjev ali pa disharmonijo v izbiri umetnin. Novi cilji in nova pota niso nikoli bila brez odpora. Kajti nikdo ne more biti istočasno dorasel intelektu -ali novi iznajdbi višjega ama. Kljub tem pomislekom, ki se lahko v kratkem času pri naslednjih razstavah izbistrijo in pojasnijo, hočemo z zanimanjem pričakovati, da nam bo marljivost dvanajstorice prinesla nove vpoglede in nove zamisli v našo umetnost.
Plačančeva
Nove knjige
Miško Kranjec: Povest o dobrih ljudeh. Izdala Slovenska Matica, Ljubljana 1940, 316 strani.
Slovenska Matica je za leto 1940. izdala kot redno knjižno izdajo tri knjige. Med njimi je po svoji literarni vrednosti na prvem mestu Kranjčevo delo »Povest o dobrili ljudeh«. Sestavljajo jo .štirje deli: povest o slepi deklici, o razbojniku Petru Koštrci, o mladi ženi, o pomladi, ki se med seboj skladno prepletajo in spopolnjujejo. Pisatelj zaključi svoje pripovedovanje z naslovnim poglavjem: »Pravljica o dobrih ljudeh«. To je pravljica o dobrih ljudeh, ki so nekoč živeli na prelepem otoku pri Muri, v krajih, ki jih obkrožajo številni jarki, zarasli ponekod z drevjem, da ne more nihče preko njih ... To so kraji, kjer pojo ptice od najbolj zgodnje pomladi do vročega poletja ... In samo tu so lahko živeli dobri ljudje, kakor sta bila stara Koštrčeva, kakor
je bila Korenova družina in kakor je bil koncem koncev sam Peter Koštrca.
Kranjčevo delo se odlikuje po preprosti, notranji zgradbi dogajanja in rasti zgodbe, po enotnosti in ubranosti dogodkov v tesni povezanosti ljudi z okoljem. Po stilni, oblikovni strani pa je povest najboljše dosedanje Kranjčevo delo. Presenetljivo močna je pro-nicavost pisateljevega vživetja v način mišljenja Ijiidi, ki jih slika in ki jim je znal najti tudi preprosto, ljubeznivo domačo govorico. Dejanje nas prevzema s svojo Človeško toploto in neposrednostjo.
V vsej zgodbi se nič velikega ne zgodi. Vse poteka lagodno, sladko, bridko in vsakdanje, pa živo obenem, da prisluhneš, kako polže valovi Mure tam nekje daleč in udarjajo ob samotne bregove, mlačni predpo-mladni večeri tonejo pred teboj v pozabo. Sam ne veš, kdaj se znajdeš sam med tihimi otočani, dobro ti je ob njih, rad jih imaš in
259
hotel bi, da Bi bilo Lu med nami prav tako toplo, brez hinavsčine in zavisti. Vprav to dragoccno občutje toplote, povezanosti in nezavedne vdanosti med Ijndmi je morda največja dragocenost Kranjčeve povesti, ki jo bo mogoče čas uvrstil vkljub nekaterim formalnim nepopolnostim v drobno zbirko slovenske klasike.
Edina problematična, v svojem dvojnem nastopil in spremenljivem obrazu nekoliko neprepričevalna pojava je razbojnik Peter Koštrea. Kranjec ga je uporabil kot nekako osrednjo vez, ki pogaja dejanje in spaja obe družim Korenovo in Koštrčevo. Hkratu pa daje vprav Petrova pojava zgodbi svojski čar pravljičnosLi in dihajo iz nje premnogi zimski večeri pb kmečkih pečeh, ko sc v pripovedovanju starcev izravnajo vse zemeljske krivice, čeprav po zaslugi razbojnikov.
Vkljub in mogoče vprav radi tesne povezanosti zgodbe na kraj — otok ob Muri, ki daje dogajanjii in ljudem povsem svojevrstno občutje, veje iz povesti topla človeškost. valove v njej vse lepe sLrasti. ki nas zajemajo od prvega spoznanja skozi ljubezen do smrti. Pisatelj jc dal s to knjigo svojemu ljudstvu dragocen, lep dar.
Jože Pahor: Matija Gorjan. Roman iz velikega upora slovenskih kmetov proti fevdalcem leta 1515. Izdala Slovenska Matica, Ljubljana 1940, 405 strani.
Pahorjev zgodovinski roman pripoveduje o Matiji Gorjanu, kmečkem sinu, ki študira na nem|ki univerzi in že skoraj izgubi pot do doma iz srede plemiških sinov. Gra-ščak Thum ujame in obglavi njegovega očeta, ker se hoče polastiti svobodnega posestva. To dejstvo povsem preusmeri življenjsko pot mladega Gorjana, ki stopi na čelo upornim zatiranim kme^m in jih vodi skozi zmage in poraze najtežjih, krvavih dni v zgodovini slovenskega tlačana.
Strogo literarni vidik bi imel Pahorje-vemu delu očitati marsikaj nepopolnega in pogrešcnega. Osnovni koncept, ki slika junaka ujetega v potek borbe proti grašča-kom. med čutno poželjenje do slovenske
Majde in vzvišeno ljubezen do italijanske kontese je psihološko premalo trdno postavljen. Zastarelo, lažnivo pojmovanje »ženske in nebeške« ljubezni ni v prid delu niti po osnovi in ne po oblikovni strani. Finejši prisluh za stilno kompozicijo bi delo obranil pred vsakdanjim izražanjem na več mcstili^
Kot zanimiva zgodovinska povest bo knjiga našla pri nas mnogo bralcev in jim približala dni naše preteklosti, kateri je pisatelj posvetil mnogo uspešnega .truda.
Miroslav Gorše: Doktor- Valentin Zamik, narodni buditelj, pisatelj in politik. Izdala Slovenska Matica, 1940, Ljubljana, 237 st.
Goršetova biografija o Valentinu Zamiku je tretja knjiga letošnje izdaje Slovenske Matice. Je zanimiv in važen prinos naši kultumopolitični zgodovini.
Anton Ingolič: Na splavih. Roman, založila Modra ptica v Ljubljani, 1940. 310 strani.
.Mladi pisatelj, ptujski profesor Anton Ingolič je spisal knjigo o splavarjih na Dravi. Delo označa predvsem vztrajen in podroben študij splavarskega življenja, ki ga je bržkone pisatelj sam živel. V zgradbi se prepleta drobna življenjska resničnost s pisateljevimi domisleki. Vprav ta otipljiva dvojnost daje delu značaj kompozicijske razbi-losli. Isto velja za slikanje oseb in njih početje, kjer se psihološka trdnost in živijenj-.ska vkoreninjenost menjavala z neživljenj-skimi liki in neprepričevalnimi dejstvi. Pisatelj je razpolagal s podrobnim, občudovanja vrednim in vzlrajnim umskim delom na snovi. To mu je bilo tudi nadomestilo za široko čustveno zmogljivost in neukrotljivo zagnanost v najširše in hkratu najgloblje skrivnosti življenja.
Ingoličev roman o štajerskih splavarjih je zanimiv in približa bralcu svojstven izsek življenja in početja slovenskega- človeka. Prav gotovo bo našel mnogo vernili in hvaležnih bralcev med splavarji samimi in-med • nami, ki smo splave komaj kdaj videli.
K. V.
Domišljijo je Bog dal človeku za to, da ga odSkoduje za tisto, kar ni; in smisel za humor zato, da ga potolaži zastran tistega, kar je.
Wall Street Journal (USA)
260
Obzornik
Mariborske žene na delu za enakopravnost. Že lansko leto so žene v Mariboru ustanovile Međđruštveni akcijski odbor ja žensko enakopravnost, ki je bil vse leto pridno na delu za svoje cilje.
Ko se je lani pripravljal pri nas nov vo-livni zakon, je priredil ta odbor kot 'svojo prvo akcijo lepo uspelo javno zborovanje za žensko volivno pravico dne 10. decembra 1959- Vodila je zborovanje predsednica Meddruštvenega odbora ga. Milica Osti-ov-.^ka, glavna govornica je bila pa ga. Gove-karjeva. Pomembno je dejstvo, da so se zborovanja udeležile žene vseli slojev.
Dno 15. decembra je bilo na pobudo Meddruštvenega odbora prirejeno zborovanje z enakim namenom, ki je prav tako dobro uspelo.
Čeprav so bile \'se te prireditve, na katerih se je izražala skupna volja vseh žena, brezuspešne, odbor vendarle ni obupal, marvež je sklenil vztrajati in še dalje pripravljati tla za dosego svojih ciljev. Združil je feministiöno delo s prosvetnim in s pre--, davanji ■ po podeželju nudil kmečki ženi možnost spoznati koristi, ki jih lahko pričakuje od politične in splošne enakopravnosti. Tako predvsem: zaščito mater in otrok in še posebej zaščito nezakonskih mater, potem zaščito žen pred izrabljanjem, uresničenje načela: enake dolžnosti — enake pravice. V tem smislu sta predavali v Dravogradu ga. Ostrovška in gdč. Šerak. Na sestanku v Kamnici pri Mariboru pa je to nalogo prevzela gdč. Josipina Cerinšek, o otroških boleznih je pa govorila zdravnica dr. Stana Leban. Tudi to priliko je porabila agilna prof. Ostrovška, da je opozarjala žene na pomen in koristi politične enakopravnosti za žene, češ, naj se skupno borijo za boljšo bodočnost svojih otrok. Ga. dr. IjC-banova je ponovila svoje uspelo predavanje tudi na Pobreiju, o ženski enakopravnosti pa je spregovorila tajnica Meddruštvenega odbora ga. Ravni kova.
S svojim delom namerava Meddruštvcni akcijski odbor za žensko enakopravnost nadaljevati povsod, zavedajoč se važnosti svoje nalogo. Vse želje žen iz raznih krajev sprejema Meddrnžtveni akcijski odbor za žen-
sko enakopravnost. Pismena sporočila v roke ge. tajnice Ravnikove, Maribor, Trubarjeva 4.
Jugoslovanska ženska zveza ne bo imela letos glavne skupščine. Važnejše stvari bo obravnavala le na plenarni seji.
Dravska sekcija Jugo.sIovanske ženske zveze je tudi odložila občni zbor na prihodnjo pomlad. Izredne razmere silijo organizirane žene k tihemu notranjemu delu. Društva, ki so včlanjena v Ženski zvezi, neprestano proučujejo skupne potrebe in koristi žene, dmžine, otroka in naroda ter se marsikje tudi dejansko potegujejo za boljšo in pravičnejšo ureditev socialnega življenja. Prošnje ,protesti. spomenice, intervencije, zbirke, SO sredstva, s katerimi skušajo ženske organizacije premagovati stiske in krivice časa.
Kolo žen zadrugark je dalo pobudo za proLidraginjsko spo.menico, ki jo je podpisalo 26 strokovnih oziroma ženskih društev in izročilo predstavnikom banovine in ljubljanske mestne občine. Zadrugarke že pridno pripravljajo seznam rednih društvenih predavanj.
Zveza gospodinj uspešno in pobudno sodeluje pri protidraginjskih akcijah, kakor poročamo na drugem mestu, ter že daij časa opozarja na potrebo protidraginjskih odborov. v katerih bi morale biti zastopane tudi gospodinje, ki sedanjo draginjo najbolj občutijo in poznajo. V tem pogledu so že dosegle nekaj uspeha — ljubljanski magistrat jc pozval k protidraginjskemu sodelovanju 2 zastopnici ZVeze gospodinj.
Dravska sekcija Jugoslovanske ženske zveze se je o počitnicah toplo zavzela za otroke westfalskih izseljencev, ki so bili prišli v domovino po zdravje in mir. Telesno in duševno okrepljeni malčki so se vračali na svoje druge domove preskrbljeni z zimskimi oblačili, obutvijo in jedjo.
Zveza gospodinjskih pomočnic vabi včlanjene in nevčlanjene pomočnice v kiiharske, ŠiN-alne in jezikovne tečaje ter nedelj.sko shajališče. Odbornice so zadnje čase širile med tovarišicami zelo umestne letake, v ka-
261
terih jih vabijo v organizacijo tcr.povdar-jajo njen pomen zlasti z ozirom na sedanje težke čase. "Razveseljivo je dejstvo, da so se tudi pripadnice te stroke začele živalineje zavedati pomena samopomoči in organizacije ter liažejo resno stremljenje po smotrni poživitvi svojega društva.
Odsek učiteljic skrbno proučuje težki položaj naše obmejne dece ter pobudno sodeluje z drugimi organizacijami, zlasti pa z zastopnicami posameznih obmejnih krajev. Letošnjo obdaritev mislijo izvesti v novem pravcu: namesto že pripravljenih in popravljenih oblačil bodo dobile ,šole blago in volno, deklice pa bodo v posameznih tečajih same šivale in plctle. Tako ho dobilo člo-\-ekoljubno delo tudi vzgojni pomen.
Telesnokulturao društvo »Atena« nadaljuje v okrilju »Belo-modre knjižnice« izdajanje zbranih spisov Zofke Kvedrove, s čimer se dostojno oddolguje svoji kulturni in feministični nalogi. .Zbirka Zofkinih del spada v vsako javno in zasebno knjižnico, zlasti žensko. — »Atena« je preselila orto-pedični zavod in drugo svoje poslovanje v obsežne nove prostore, kjer bo gojila tudi družabnost in prirejala plesne tečaje za deklicc, šole, zaključene družbe in si.
Kolo jugoslovanskih sester in njega podružnice so že začele svoje običajno delo za dobrodelno zimsko pomoč.
Pametna beseda slovenskih žen v Ameriki. Septemherski zvezek »Zarje«, glasila Slovenske ženske Zveze v Ameriki, ima sestavek: »Preobrat rodbinskega življenja v Franciji«, ki se nam zcU vreden, da ga či-tajo tudi naše čitatcljice:
Na stralnih razvalinah francaskega naroda bo sedanja vlada, skušala dvigniti ugled hi čast rodbinskega življenja. Zadnja, svetovna vojna, je pobrala ogromno število moških in od tedaj pa do danes se ni prebivalstvo tako množilo kakor po drugih državah. Po trditvah predstavnikom) jrarvcoskega naroda je ta padec rojstev direktna posledica številnih razporok. Torej bodo tudi glede razporok napravili take zakone, da si bo vsakdo dobro pr'em.i.üiL predno bo poizkusil uiti zakonskim vezetn. Lotiti se bo treba tudi izobrazbe, kakršne so dekleta doslej premalo imela. Narod potrebuje mater
in ves ženski pouk ho treba usmeriti po teh zahtet)ah. Materinstvo, nega otrok, vzgoja, prehrana^ gospodinjstvo in gospodarstvo bodo obvezni predmeti po dekliških šolah. Kmetijstvo in razne obrti bodo poučevali po novih metodah.
Vse te obljube so zelo vabljive, vendar pa dvomimo, da bo samostojno misleča žena, ki je gledala in občutila grozo prejšnje in sedanje vojne, ravnala drugače, kakor ji bo narekovalo srce.
Mesto ženske preobrazbe hi bila potrebna preobrazba tistih, ki vodijo usodo naroda. Uboj je. uboj, pa naj se vrši posamezno ali v ma.mh na bojiščih. Tatvina in rop ni niČ manjše zlo, pa naj ga vrši. en sam hudodelec ali pa celi polki. Kadar ho moška izobrazba tako globoka, da bodo spoznali hudodelstvo tistih, ki vojno izzivajo in jo vodijo, potem ne bo treba materam ponujati nagrad za številne družine.
Češka ženska zveza (Ženska narodni rada) ima pod sedanjo vlado zelo omejeno delovno področje. V okvirju svoje akcije »Teden češke prosvete« je priredila vrsto predavanj pod naslovom »Kaj vemo in česa ne vemo o filmu«. Pri tem jo vodi želja, da bi pojasnila širšim krogom naloge dobrega filma in jih vzgojila za pravilno presojanje ncdostatkov in prednosti kinematografskih predstav.
O čem so razpravljale Bolgarke na letošnji glavni skupščini Ženske zveze? Imele so javna predavanja z naslovi: Bol-garka v službi naroda, Sodelovanje žene v revolucionarnih borbah pred osvobojenjem, Bolgarka t službi naroda nekdaj in sedaj, Mesto in vas, Delavka in današnja delavska zakonodaja. V zvezi s temi predavanji in debatami so sprejele resolucije s sledečo vsebino:
Poziv bolgarski ženi, naj se aktivno pridruži borcem za bolgarski narodni ideal — zedinjenje in osvobojenjc bolgarskega naroda.
Za delavko: '/.a enako delo enako plačilo, zaščita matere, ženske inšpektorice dela, povečano socialno skrbstvo za tovarniške delavke.
Za kmetico: socialna zakonodaja naj šČiti tudi mater kmetico, zaščita kmečkega
262
otroka v času, ko je maLi na polju; javno skrbstvo za doječe in noseče matere; zaščita sirot in nezakonskih otrok ter siromašne deoe.
Za, mesto in vas: gospodarska, biološka in kulturna povezanost, vsestransko organizirano izobraževanje vasi.
Pravni položaj žene,- uzakonitev rodbinskega prava, uvedba mladinskega sodstva, zasledovanje nezakonskega očeta, priznanje odvetniških pravic ženam.
Volivna -pravica: priznanje aktivne voliv-ne pravice tudi neporočenim ženam, priznanje aktivne in pasivne volivne pravice vsem ženam.
Mir: poprava vseh krivic, ki so bile prizadete bolgarskemu narodu, in sicer s podobnim mirnim razumevanjem, ki je že omogočilo vrnitev .lužne Dohrudže.
Bolgarske žene pozivajo žene v vseh vojskujočih in nevojskujočih državah, naj so odločno zavzamejo za ustavitev strašnega prelivanje krvi in nezaslišanega rušenja, ter naj zahtevajo trajni mir, ki bo temeljil na samoodločbi narodov in uredil pravično razdelitev gospodarskih dobrin. (Nekaj tednov po tem pozivu je izbruhnila še nova vojna na Balkanu.)
Prof. Bobčev, ki je nedavno tmirl v Sofiji, ni bil samo velik znanstvenik in idealen delavec za vseslovansko stvar, bil je tudi pošten zagovornik' in dejanski pospeševatelj ženskega gibanja. Žc leta 1909. je imel zanimivo predavanje »Javni položaj žene v Stari Bolgariji«. Ob njegovi smrti so se mu poklonile tudi .ženo in povdarile, s kako vnemo je v tem predavanju obravnaval celo vrsto zgodovinskih dejstev, s katerimi »je dokazoval upravičenost ženskega gibanja. Predavanje je takrat izšlo v poljudni brošuri in je mnogo pripomoglo, da se je bolgarska javnost seznanila s cilji prebujene nove žene.
Za svetost družine v vojni. Bolgarska vlada je izdala odrebdbo, po kateri bo strogo kaznovan vsak moški, če bi imel razmerje z ženo državljana, ki je začasno mobiliziran v vojaški ali civilnoobrambni službi. Kazen ga bo zadela ne glede na to, ali je izvršil postopek s soglasjem ali protivljenjem žene. S to odredbo hoče vlada zavarovati družino,
istočasno pa dati vpoklicanim poročenim državljanom jamstvo za zaščito zakonskega miru.
Kongres bolgarskih odvetnikov, ki je
bil minule počitnice, je sprejel tudi resolucijo, ki zahteva advokatsko pravico tudi' za žene, uvedbo mladinskih sodišč in uzakonitev rodbinskega prava, ki je do danes še v območju cerkve.
Kje so sedaj nekatere znane žene?
Sigrid Undset, svetovna norveška pisateljica, je imela v svoji domovini prijeten dom in srečno družino. Ko so Nemci zasedli Norveško, je zbežala na Švedsko, od tam pa v .\meriko. Vojna ji je uničila dom. imetje, mirno delavnico in ji pogubila tudi enega izmed sinov. Drugi sin jo spremlja po ameriških mestih, koder ima številna predavanja. Ameriško občinstvo ceni in ljubi knjige in govore velike pisateljice. Sedanja norveška vlada pa je spise Undsetove prepovedala in zaplenila.
Silvija Pankhurst, odločna boriteljica za pravice britanskih žena, se danes poteguje za pravice Abesincev. Z vso vztrajnostjo in vnemo neprestano priporoča svoji vladi, naj pomaga Etiopiji do svobode.
Aleksandra Kolontajcva, diplomatska zastopnica sovjetske vlade na Švedskem, se je v sedanjih zamotanih časih izkazala tako spretno politikarico, da ji je pred kratkim švedska vlada uradno izrekla priznanje in pohvalo za nfcno uspešno diplomatsko udej-.stvovanje.
Ameriške matere za demokracijo. Kmalu po izbruhu sedanje vojne so se amerižke matere združile v veliki pokret za obrambo demokracije. V ogromnem štcviht so se odzvale klicu ženskih voditeljic in podpisale izjavo, v kateri obljubljajo, da se bodo povsod in vedno zavzemale za načela demokracije, da bodo vzgajale otroke v tem duhu in jim že od malega povdarjale prednosti, ki jih uživa ameriški državljan pod demokratično vlado. Podpise so zbirale ženske organizacije. — Nabralo se jih je ogromna skladanica — iz 1081 krajev! To zbirko so ameriške žene slovesno poklonile ge. Rooseveltovi, ki jo je dala v varstvo ogromni državni knjižnici Zedinjenih držav. Američanke jako uvažujejo socialno in politično delo te energične in plemenite
263
žene ter }o smatrajo za najmarljivejšo javno delavko. Kakor je bila skrbna mati svojim otrokom, tako čuti danes vse dolžnosti socialticga materinstva. Kamor koli jo vabijo angleške socialne in vzgojne ustanove, ki skušajo reševati težke probleme današnjega življenja z njeno pomočjo, pohiti z odprtimi rokami. Tako se je z vso vnemo zavzela tudi za poglabljanje demokratične zavesti ameriške žene. Pri svečanom sprejemu »izjave« ameriških, mater je v poljudno znanstvenem govoru pojasnjevala dalekosežne vplive demokratične uredbe sveta in svarila pred usodnimi posledicami, ki groze tam, kjer se krati svoboda. Zboro-valke je opozorila na številne javne in tajne hujskače, ki širijo tudi med Američani nazore o novi totalitarni oblasti. »Ljudi, ki sprejemajo navodila tujih vlad, pri nas ne moremo upoštevati,« je rekla.
Zrnano je, da so se nekatere ženske organizacije zavzemale za registracijo onih, ki niso ameriški državljani. Pri tem jih je vodila bojazen, da bi ti tuji priseljenci lahko škodovali koristim svobodne ameriške demokracije, in namen, da je treba zato njih udejstvovanje javno nadzorovati in omejevati. Rooseveltova pa se ni strinjala, češ, da bi se s temi koraki izpodbijali temelji demokracije, ki dovoljuje vsakemu poedin-cu svobodo duha in gibanja, Zato je poleg previdnosti priporočala tudi strpnost, zlasti glede mladine, kateri je treba pomagati, da se bo razvila v dobre bodoče državljane. Sedanji težki življenjski pogoji tudi ne smejo mladini ubiti vere v boljšo bodočnost in je prepojiti z malodušno zavestjo, da bi se smatrala za izgubljeno generacijo.
Tudi ženske tiskajo denar. V Zakladni-škem uradii Bele hiše. kjer tiskajo denar Zedinjenih držav, znamke, koleke, potne liste, razne bone in najvažnejše listine zvezne vdale, je nameščenih tudi mnogo žen. Zanimivo je. da spada ta tiskarna med podjetja, ki so že davno zaposlila žensko delovno moč. Ko so leta 1862. imele Zedinjene države vojno in je bilo mnogo moških pod orožjem, je tudi v Zakladniškem poslopju
primanjkovalo delavcev. Pa si je ravnatelj pomagal v stiski; sprejel je ženske delovne moči. Kmalu se je pokazalo, da so pri tem dehi ženske bolj upoi-abne kot moški. Obnesle so so zlasti pri štetju in urejanju denarja. Poštenost, spretnost in skrajna natančnost so nujno potrebne lastnosti delavca v državnih tiskarnah in kovnicah. Da se ženske odlikujejo v teh vrlinah, je že večkrat potrdilo vodstvo denarnih in poštnih uradov, in znano je dejstvo, da so primeri tatvine in poneverbe v moških vrstah veliko bolj pogosti kot v ženskih. Vodnica Zaklad-niškega urada rada pripoveduje, kako je bil ravnatelj ponosen na to, da je on prvi odkril ženske odlike in priporočil žene za to delo.
»Žena ne zna niti vijaka zaobrniti«.
Pred 12 leti je leningradski tvornici traktorjev primanjkovalo delavcev. Borza dela ji je poslala ženske namesto moških. Upravitelji so jih odklonili z izgovorom: »Žena ne zna niti vijaka zaobrniti«. Borza dela pa je vztrajala pri svojem in tvornica je morala sprejeti žene. Toda te delavke niso bile strokovno izučene — kaj sedaj? Oprijelo so se dela in niso odnehale. Zavedale so sc svojih dolžnosti. Ustanovile so posebno brigado in začele tekmovati z moškimi. S previdnim delom, z ogibanjem vsega nebistvenega in potratnega so pazile, da ni nobena zakasnila ali izostala od dela. Naposled sc jim je delo posrečilo .in so celo prekosile moško. Poslovodja jc moral priznati: »Ne morem se pritoževati ne nad kvaliteto ne nad kvantiteto ženskega dela . . . Žene so jako delavne in zelo vestno čuvajo stroje.«
Tudi ameriške žene so se pripravljale za pijedsedniške volitve. Močna organica-cija »Državna zveza volivk« je imela zadnje mesce v 600 krajih enodnevne tečaje, v katerih je udeleženkam pojasnjevala pomen demokratične vladavine in razmerje Unije do drugih držav. Predavateljice so obravnavale snov s posebnim ozirom na volitve in na preobrat v svetu. Kakor poroča »Zarja«, so se tudi naše žene teh tečajev pridno udeleževale.
■	Maihi je mlad, če ga ženska lahko osreči ali onesredi. V zrelih letih je, če
ga ženska lahko osreči, ne pa tudi onesrečL Star in ovenel je, če ga na more ne osrečiti ne onesrečiti.
Moriz Rosenthal, 751etni pianist, Time (Newyork)
264
Iz žiyljeii|a za^žiTlgeo|e
Lastna glava lastni svet
»Sprejmi nasvete od vsakogar, toda sodbo obdrži zase!« pravi Shakespeare, eden največjih dramatikov in pesnik vseli časov. Človek mora ljudi poslušati, nato sam s se-hoj razmišljati in se naposled sam odločiti. »Vsi ljudje vse vedo,« pravi pregovor; toda Ležko je najli človeka, ki pove tisto pravo, ki ti je pravkar potrebno. Treba je torej previdnosti, da se za mnenje ljudi prehitro in preveč ali prepozno in premalo ne odločil. Ne vztrajaj trmasto na svoji misli, a ne rlaj se zmotiti, ako vidiš, da te graja domišljav samozahavljač, ne pa izkušen, mimo-razsoden človek. Le če si se prepričala, da je tvoj svetovalec modrejši, izkušenejsi od tebe in da ti želi dobro, ga poslušaj: nevcd-nejši zlobnež ti samo škoduje. »Ljudski glas je božji glas,,« ta pregovor velja navadno, a tudi nc vselej. Zato se ne smeš bati, da storiš kar si po temeljitem razmišljanju in posvetovanju z dobrimi, modrimi osebami sklenila stori.ti. Če bi poslušala vsakogar, bi se morala vrteti okoli lastne osi, a ne mogla bi iti niti naprej niti nazaj, niti na. desno, niti na levo. Vsem ljudem nihče ne more ustreči, kajti kolikor je glav, toliko je tudi misli. Zato imej odprte oči in ušesa na vse strani, toda hodi in delaj pogumno po svoji glavi in po svoji vesti!
Potrpi in odpuščaj!
Zares dobro omikani in olikani ljudje znajo biti z vsemi ljudmi prijazni in se ne razburjajo. Seveda je treba velike moči in trdne volje, da si v vsakem polozajxi do vsakogar prijaz,na; toda tudi te umetnosti se mora človek v življenju naučiti. Kjer najdeš odurneža ali celo siroveža, tam se delaj gluho in slepo, zamahni z roko, pusti ga na miru in pojdi dalje po svoji poti. Glavno ti naj bo načelo: »Ne izgovoi-i vsega kar misliš, toda misli vse, kar poveš!« Najboljši odgovor je često molk jn najbolj pametna kretnja, da pokažeš hrbet in greš naprej. Cenčača najhitreje odpraviš, Če mu ne ugovarjaš, temveč se naglo posloviš; opravljivca ukrotiš, ako mu rečeš, da opravljanja nikdar nikomur ne verjameš, da pa boš oklevetani osebi povedala, kaj se govori in kdo govori o njej. Klevetnik bo strahopetno takoj vse preidical in pobegnil; ti pa boš imela pred njim za vselej mir, ker se te bo bal. Navadno velja, da so ljudje naŠa zrcala:
ako se jim smehljaš, smehljajo se tudi oni. Amerikansko glavno trgovsko pravilo je: »Smehljaj se zmeraj!« Velja pa tudi za vsakdansko občevanje. Smeh razoroža; in vedri ljudje delajo življenje lažje in lepše ne le sebi, temveč tudi drugim. Veder človek ne zamerja vsake reči in ni neprestano razžaljen. Ne jemlji vsake besede zares, ker na koncu jezika se marsikaj zmika, česar možgani in srce ne vedo. Ne pozabljaj, da ima vsak človek svoje posebne skrbi in težave, da je raztresen in često nerazsoden, ker ga nmči marsikaj, tajnega, da se zato nima vedno docela v oblasti in da je torej storil v svojem vedenji] ali govorjenji! po-grešek, ki se ga ne zavoda in te torej ni hotel zadeti. Tudi mi sami gotovo večkrat grešimo nevede in nehote. Potrpeti drug z drugim, odpuščati drug drugemu je težko, toda edino modro.
Ne javkaj!
Različni smo: srečaš prvega in ga vprašaš: »Kako se imaš?« — pa ti odgovori: »Izvrstno! Če ne bo slabše, sem lahko zadovoljen!« — Pa srečaš drugega in ga vprašaš isto. Odgovori ti: »Za nič! Bolan sem, denarja nič — vse je narobe — kar obesil bi se!« Takih večnih jamrovcev in čmernili zabavljačev kar mrgoli. Nikoli niso z ničemer zadovoljni, na vse zabavljajo, vse grajajo, nad vsem javkajo. Zoprni ljudje, ki zagrenjajo sebi in drugim življenje. Po veliki večini lažejo ali pa so tako razvajeni, da jim je vse težko, neznosno, ker so se dobrot preohjedli. Ne jemljemo jih resno in se jim smejemo. Javkanje ne pomaga nikomur; kriz, težav in nadlog, ki jim ni mogoče uiti, ne odpraviš z javkanjem, temveč z voljo do dela in do nove borbe. Pomagaj si sam in Bog ti pomore! Dež za soncem mora biti. za veseljem žalosti priti. Življenje je kolo, ki se neprestano vrti: enkrat smo zgoraj, drugič, spodaj, a kmalu bomo zopet kvišku potegnjeni. Le ne ob-upavati in le nikar javkati! S tem se le smešimo, iibijamo sami sebi energijo in smo nesimpatični na vse strani. Marsikdo nosi v svoji duši stokrat težje breme, a ostaja veder, pogumen in neomajno podjeten; hitro premaga vse tegobe, nahaja v delu tolažbe in novih uspehov, ljudje pa ga imajo radi in ga spoštujejo. Cmerneži in melan-holiki so prav za prav bolniki, ki zaslužijo
265
sočiitjo. Toda svet ni rahločuten in se jim umika celo z zaničevanjem in posmehom. Veder, vedno pogumen in nasmejan žlovek pa je povsod dobrodošel in vpliva na vsako
druž-bo oživljajoče, vzpodbujajoče. Javkači vplivajo kakor ostra slana, vedri lj\idje pa kakor toplo sonce in zdrav vetrič. Zatorej: ne. javkaj!
2ena in družba
Kako sem si vzgojila moža k redu
Krivico bi storila moškim vobče, ako bi jim očitala, da so v svojih grešnostili prav vsi enaki; toda mislim, da se ne molim, ako trdim, da je mož zanikamo bitje, ki se briga edinole za laslni kolovrat, vse^ja drugega pa niti ne opaža. Žena je ustvarila umetniško izveden prtič in pokrila ž njim mizico, v kuhinji je nov linolej, na .oknu visi nov krasen zastor, kopalnica je poplo-skana z oljnato barvo, pred pragom leži nov brisač, namesto starega, grdega smrdijivca žari v kotn emajlirana moderna peč in tako dalje: mož pride iz pisarne ali od kakršnega koli dela domov, hodi okoli kakor slop in ne vidi ničesar.
' Včasih, ko taka brezbrižnost že kriči po osveti in so žena ne more več premagovati, pade ironično vprašanje: »Ali so ti naočniki že čisto opešali?« — »Kako misliš? Zakaj opešali?« — »Pa se ozri tjale v kot!« — »Nič posebnega ne vidim . . . Aha, prtiček -- mhm! Ali je nov?« — »No pa šivalni stroj?... včeraj ga še ni bilo.« — »iVha! glej no! To je resnično presenečenje. Kupila si šivalni stroj? S čim neki? Pa vendar nc na dolg?« — »Ne, saj veš: jaz dolgov ne delam! Prihranila sem v teku leta toliko, da sem stroj lahko takoj plačala. Premučno ml je že bilo ročno šivanje . . . otroci rastejo .. . šivanja je zmerom več. . -« Takrat šele gospod mož zajeclja priznalno besedo, morda celo poboža ženo in zine: »Glejte si no, kakšna gospodinja si!«
Drugi možje imajo vendar opazovalni talent nekoliko bolj razvit: uide jim opazka, dd je »soba danes nekam drugačna, čudna, tuja, vsekakor lepša« in šele polagoma jim pride spoznanje, da jim je nenavadno občutje višje prijetnosti izzvala nova preproga. Da, celo nova obleka gospe soproge jim ostaja navadno dolgo neopažena. Samo nekam prikupnejša, skoraj mlajša se jim zdi ženska, vzrok pa odkrijejo zmerom zelo pozno. Taka je normalna moška brezbrižnost, ki ženo ne sme preveč žaliti . . .
S tem velikim nedostatkom moške rase je zvezana tudi moška nesposobnost, da bi razločevali red od nereda. Ako se drzne odločna žena ali gospodinja uvesti v džunglo
na gospodovi pisalni mizi vsaj nekaj sklad-nosLi s čutom za lepoto in red, nastane navadno zato krik in javk. A nikoli takoj, temveč šele takrat, ko sede gospodar za mizo, torej lahko šele čez več dni ali po preteku celega tedna. »Kdo mi je tukaj vse zmešal in premetal? Tristo, človek nima v vsej hiši kotička, kjer bi vladal red!« Tako se začenja in poLem grmi in treska.
Zdi se mi, da v čudoviti sestavi moških možganov prav često manjka živec za red. Prah, čiki, umazani ustniki, pepel, zmečkan papir, zamazan pivnik, zlomljena peresa — ga ne ženira, le red in čistoča mu gresla strašno na živce.
Ko se gospod preoblači, ne najde hlač ali telovnika, saj obc,ša v omaro vse kamor je, le ne skupaj na pravilno mesto. Vendar se jezi, robanti, kliče na pomoč in ni ga sram, ko mu poveš ,da jc razburjanja kriva le njegova zanikama brezbrižnost. Seveda ni modro, ako mu žena to očita z rezkostjo in nevoljo ali celo z jezikanjem. Huda ura se samo pohujša, in toča pada po ženi! Modra žena je predvsem psihologinja: zato zna prijeti moža od prave strani, da ga ne boli. Vse vemo, da možje razmečejo svoje obleke nezravnane preko raznih stolov, da obleže srajca v enem kotu, ovratnik v drugem, spodnje hlače v tretjem, kravata pod mizo in gumbi pod omaro. Mudilo se jim je, nervozni so bili, in bog ve kaj .so razmišljali med oblačenjem, pa je obleka padala kosoma z njih tja, kjer so pač bili v tistem trenutku. Da so pri tem strašno za-nikarni in neredni, tega se no zavedajo, saj jim je glava polna misli o čisto drugih vprašanjih. Kdo bi se'mogel brigati še za cunje!
Ampak tudi žene smo živčne, že po naravi občutljivejše kakor možje. Zelo narobe je, če to kdaj pokažemo', dočim si domišljajo možje, da je njih pravica, ako so v svoji nervoznosti brez. manire, brez okusa in reda. Saj so možje glavarji in gospodarji ne ne le v hi,ši, temveč tudi zunaj v svetu ter se morajo otepati z važnejšimi problemi kakor red na pisalni mizi ali v omari za obleko in obutev.
Zena, ki se hoče zavarovati pred ataka-mi na svoje živčevje, torej na lastno korist
266
Ji
r
vzgaja moža na red zlepa in tako, rla laska njegovi ničemurnosti. Zakaj vsak moški, star ali mlad, je tudi ničemurcn in z. nobene strani ni občutljivcjži, kakor z ozirom na svojo zunanjost in na vtisk, ki ga dela na javnost, zlasti še na — druge žene . . . Zato mu govori n. pr. takole:
»Možiček, ali verjameš, da sem bila včeraj kar ponosna natef« — Kakor naš ovčjak, kadar ga praskam po kosmatem grlu. zago-drnja možiček ves zadovoljen, nasmejan in svetlili oči: »Zakaj pa, ženka?« — »Ker si bil kakor iz škatlice: hlače izlikane, gube na njili ostre kakor britev . . . suknja na tebi kakor vlita . . . kravata čudovito zavozlana .. . klobuk skrtačen in navidez kakor šele včeraj kupljen ... In vse tvoje držanje: cj, tip top! Da, obrit tudi. Resnično, deset, dvajset let mlajši si bil videti kakor si v istini.« — Mož je blažen. »Nisem tc videl. Kje pa si bila?« — »Na drugi strani ceste z Elo . . . Kar obstala je in dejala: ,Srečna si, da imaš tako prikupnega moža in ki kaj da na svojo zunanjost! Moj pa je zanikam, da me je večkrat kar sram.'«
Pa sta moj in Elin mož čisto enaka zani-karneža. Samo izjemoma je bil včeraj moj mož pravilno oblečen in ni nosil zmcčkanih hlač s stoterimi nabori ter povaljane srajce z zamaščeno ovratnico in stare pokvečene klofete!
»Glej no, glej I Kakšen pa je Elin mož? Mikoli ga kritično ne pogledam.« — »Zanikam, da Ela joka nad njim, čeprav ga
ima vendarle neomajno zvesto rada. Pomisli: _?« _
In sedaj natančno opisujem Elinega moža z vsemi grešnostmi .zanikarnostmi in brezbrižnostmi lastnega moža. Niti ne zapazi, da slikam Elinega moža z njegovimi barvami, pa zalcljučim: »Saj ji je lahko hudo. Ljudje obsojajo po krivici njo, češ da je tako zanemarjen, ker se ona premlao briga zanj. Pa mu lika hlače, srajce, kravate brez uspeha — samo zdrgne in uničuje jili z večnim likanjem — kajti mož nima nobenega reda, niti slutnje za lepoto, čistočo in štednjo.« Zamišljen odide moj mož v svojo spalnico in liiLro pospravi razmetano obleko pravilno na obešalnike v omaro. Za nekaj dni poleni drži moja pridiga. Nato si izmislim novo. Počasi ga vzgajam in lahko rečem, da z uspehom. Celo tako se je že osamosvojil, da me veČ ne kliče, kadar menja perilo.
Tudi trakove na Čevljih si čisto sam zavezuje, odkar sem mu povedala, da delajo to svojim možem le tiste žene-sužnje brez ponosa, ki imajo tako okorne smesneže za može, da se zaradi svoje trebušnosti ne morejo sami obuvati in si zavezovati.trakov.
Vzgoje so potrebni možje kakor otroci. »Velike, nerodne živali« jih je imenovala Lavra Marholmova. Po svoji naravi so brezbrižni in zanikarni eni kakor drugi. S pravilno metodo in bistrostjo jih vendarle vzgojimo kakor je prav in pa da preveč ne trpe naši živci. . . Poizkusite! Meni se je obneslo.	Tereiina.
Zdravje
Škodljivost opojnih pijač
Alkohol, ki ga vsebuje pivo, vino, žganje in v manjši meri tudi sadna vina, je smrtni sovražnik človeštva. Alkohol je strup, ki zastruplja vse, kar pride ž njim v dotiko. Povzročuje bolezni, zvišuje bolehnost in umrljivost, uničuje deco in okvarja potomstvo. Ubija blagostanje in narodovo premoženje, moti javni red in mir, spravlja posameznike in cele družine v propast, razdvaja rodbinske vezi in peha najšii:še sloje v bedo.
Kdo ustvarja največje siromaštvo in kdo polni zapore in ječe, prisilne dela\'TLice, po-boljševalnice in umobolnice? Vse to opravljajo žrtve alkohola in bedni ter nesrečiii potomci teh žrtev.
Oaša vina, piva ali celo kozarček žganja, ki ga človek prilično popije sicer še nima vidnih in trajnih slabih posledic za človeško
zdravje. Škodo šele občuti, ko se je navadil opojnih pijač in ne more več prestajati brez njih. Kdor se je navadil, da mora popiti dnevno gotovo mcrico, dasi morda niti ni zelo velika, se mu kopičijo polagoma v telesu strupi, ki se znnože od leta do leta. Končno je vse telo zastrupljeno, nima ni-kake odpornosti napram bolezenskim vplivom, podleže takoj že malenkostni bolezni
Alkohol izsuševa in okvarja sluznice, zato je pijanec vedno hripav, želodčne stene postanejo zlasti od zavžitega žganja vse hrapave; zato pijanec tako pogosto bljuva. Želodčne mišice pa tudi oslabe in se pri probavljanju ne morejo krčiti. Zaradi tega pijanci trpe na raznih prebavilih boleznih, nimajo teka in jim želodec ter črevesje nikoli popolnoma ne predelajo zavžite hrane. Največkrat pa zbole jetra. Kri pušča namreč v njih večji del strupov^ ki jih vodijo
267
Okrepčajte si kožo!
Zakaj potem do" mača opraTÜa ne vplivajo več škodljivo?
Uporabljajte Niveo, ker samo Nivea vsebuje Eucerit» upešno okrepčevalno sredstvo za kožo. Redna nega z Niveo okrepča kožo, jo napravi bolj zdravo in odporno ter ji daja mladostno svežost.
seboj opojne pijače, zato je jasno, da morajo prvi naval raznih nevšečnosti in bolezni vzdržati prav jeLra. A tndi ledvice trpe mnogo zaradi rednega uživanja alkoholnili pijač. Nadalje okvarja alkohol pljuča, za-maščuje srce in škoduje stenam ožilja. Zato ga smatrajo zdravniki za najopasnejšega pospeševalca poapnelosti žil in povzročitelja neštetih mrtvoudov.
Zeio kvaren je vpliv alkoholnih pijač na možgane. Saj omamlja njih stanice, slabi voljo in duh ter zmanjšuje duševno delovanje. Kdor pije, sledi brez razsodnosti svojemu trenutnemu razpoloženju kakor žival in dela brez premisleka. Njegove hesede in njegova dejanja niso resna in uvaževanja vredna. Pijanec je v vsakem oziru nezanesljiv in se ne zaveda docela posledic svojih befied in dejanj.
Sodišče iipošteva pijanost kot olajševalni razlog pri kaznivih dejanjih, Če bi tega nc bilo in bi pijancem ne dovoljevali takih izgovorov, bi se iz strahu pred kaznijo vsekakor bolj varovali pijančevanja, ki vodi do nerazsodnosti.
Dolgoletno čezmerno uživanje alkoholnih pijač pa vpliva pogubno tudi na značaj in na vse mišljenje ter čustvovanje pijančevo. Tak človek postane sebičen in lažniv, zanemarja družino in svoj poklic; zaničuje in včasih celo pretepa ženo in otroke. Pogosto močno uživanje opojnih pijač vodi celo v blaznost^ že obstoječe živčne in. duševne bolezni pa izdatno stopnjuje . . . Alkohol povzroča zmotne in prisilne predstave, slabo spanje, glavobol, hudo utripanje srca, trganje, bolečine v živcih, sklepni revmati-zem in dr.
Poleg tega pa ima alkohol še druge ne-dogledne ter najusodnejše posledice. Ne zastruplja samo pijanca sam'ega, ampak tudi njegov zarod. Otroci sLaršev-pijancev so navadno slabotni in bolehni; možgani se jim ne razvijajo popolnoma; sLatislično je dokazano, da je v pijanskih družinah največ sla-boumnežev, duševno zaostalih, božjastnih, z živčnimi boleznimi obremenjenih otrok. Mnogi izmed njih ostanejo vse življenje slabiči brez volje, nagnjeni k vsem mogočim slabostim in zločinskim podvzctjcm. To
268
so one iođoče nesrečne, a nedolžne žrtve, ki polnijo naäe umobolnice in ječe. Na njih se izpolnjujejo besede iz sv. pisma: Pregrehe roditeljev se bodo maSčevale že v tretjem in četrtem rodu.
Potomstva pa ne ogroža samo redno pijančevanje, ampak mu je lahko usodepolna tudi priložnostna pijanost o priliki spočetja. Ob takem času spočeti otroci so često duševni in telesni slabiči, zato so sila dostopni vsemu nravstvenemu zlu in telesnim bo-
leznim, ki se jim od zdravih staršev rojeni otroci lažje ubranijo ali jih hitro ter brez škodljivih posledic premagajo.
Zato: ne samo kuge, lakote in vojne, tudi alkohola, vira vsega zla, vai-nj nas o Gospod! Varuj se ga predvsem sam, narod slovenski! Tako dosežeš najsijajnejšo zmago nad samim seboj in si pridobiš dovolj odpornih moči za vztrajanje v sedanjih tako težkih časih.
Kuhinja
Hrenova majoneza. Drobno nastrganemu hrenu primešaj čajno žličko gorčične moke (zmletih gorčičnih zm), potrebne soli, sirov rumenjak, ki ga prej razmotaj s tremi žlicami olja in dve žlici kisa. Dobro zmešaj vse skupaj in serviraj k mrzlemu kuhanemu ali pečenemu mesu. Lahko pa daš omako tudi k toplim mesnim jedem; v tem primeru jo stepaj nad soparo, da se zgosti.
Hrenov krompir. Štiri kuhane, olupljene in ohlajene krompirje pretlači skozi sito; priinešaj^ nastrganega hrena, zabeli z oljem in vinskim kisom ter soljo in daj k mesu.
Jajnine s karfijolo. Skuhaj srednjeveliko karfijolo v slani vodi skoraj do mehkega, nakar jo vzemi iz zavrelice in jo razdeli na majhne dele. V karfijolni zavrelici pa skuhaj 20 dkg nalomljenih jajnin ali domačih rezancev. Ko so malodane kuhani, jih od-cedi, prepolji z mrzlo vodo, osoli in zmešaj z dvema žlicama paradižnikove mezge. Potem namaži ognjavarno posodo s presnim maslom, potresi dno z drobtinami in ga obloži s plastjo pripravljenih jajnin. Potresi dobro z nastrganim bohinjskim sirom; vrhu tega naloži karfijolo, zopet potresi s sirom in pokrij z jajninami. Vrhu vsega zopet na-sipaj sira in pokapaj s presnim maslom. Peci v pečici 20 minut in daj v isti posodi s solato na mizo.
Mešana jajca s sirom. Nastrgaj .četrt kilograma trdega sira; dalje zreži tri rezine slanine na majhne kocke in jo ocvri, da je videti kakor stekleninasta, nakar jo potresi s pripravljenim sirom in potegni kozico z ognja. Ko se sir raztopi, prilij 4—5 razmetanih jajc, postavi zopet k ognju in mešaj, da se jajca primerno zagoste. Serviraj vroče s solato. Ako jajc na ognju ne mešaš, ampak pustiš, da se na obeh straneh lepo zarumene, dobiš okusno jajčno pogačo.
Angleška sirova ]cd. Na reži Lei kinli na 12 tankih rezin in izrezi iz njili ustrezne okrogle ali štirioglate oblike, ki jili na debelo namaži z umešanim presnim maslom, kateremu si primešala dva sirova nimenjaka ill nastrg-anega sira. Vsako rezino povrlni posoli, po okusu tudi opopraj in stisni po dve in dve skupaj. Ocvri jih na maslu in sei-\'iraj vroče.
Krompirjeve palačinke s solato. 1 kg v oblicah kuhanega krompirja olupi, dokler je še vroč in ga zrezi na pol centimetra do-bele rezine; osoli ga in posipaj s sesekljanim zelenim peteršiljem in z nekoliko paprike. Nato opraži 6 dkg na majhne kocke zrezane prekajne slanine, da bo blodorumena. Na njej opeci krompirjeve rezine na široki om-Ictni ponvi ob robovih takisto bledorumeno. Ko se na eni strani zarumene, jih z lopatko obrni in opeci še na drugi strani. Krompir mora ostati znotraj še mehak. Ker ni mogoče vsega hkratu opeči, ga razdeli na 3— 4 dele in prav tako tudi pripravljene kocke slanine. Končno razprostri krompir po sred-njevelikem plitkem pekaču, ko si v njem razbelila nekoliko masti ali slanine. Povrhu polij testo iz enega jajca, pol skodelice mleka, ščepa soli, Ičepa sladkorja in toliko moke, da testo še redko teče. Po teslu potresi potem seeskljanega kuhanega ali pečenega mesa ali sesekljane prekajenc svinjine. Tudi ostanki klobase so dobrodošli. Za postne ali brezmesne dni uporabljaj namesto mesa zdrobljen kravji ali nastrgan bohinjski ali vrhniški sir. Zarumeni kolač spodaj in zgoraj v pečici, nakar ga razreži na primerne pravokotne kose ter ga daj s solato na mizo. Posipaš ga lahko s sesekljanim zelenim petešiljem ali drobnjakom. Kolač napraviš lahko tudi v obliki palačink; v tem primeru treba prej krompirjeve rezine in slanino razdeliti na toliko delov,
269
Narod ima siguren občutek za vse ono, kar je zdravilno. Ni le slučajno, da se ravno pri nas popije toliko bele kave. Naše gospodinje jo vedo mojstrsko pripraviti. Naravno, s »Kolinsko« to vedno dobro uspe.
IZREDNO IZDATNA KVALITETNA CIKORIIA
kolikor nameravaš prirediti palačink. Vendar je prvi način enostavnejši.
Kolački iz krompirjevega testa. Napravi testo iz 40 dkg pšenične moke, osminke litra mlačnega mleka, enega jajca, 15 dkg stlačenega, z moko razmetanega krompirja, dveh dtg vzhajanega drožja, treh do petih dkg tople, raztopljene masti ali masla, polne žlice sladkorja in potrebne soli. Ko je eno uro na toplem počivalo, ga razvaljaj za nožev rob debelo in razreži na kocke. Vsako kocko nadevaj precej obilno s povid-lom ali s kako drugo gosto marmelado, dvigni vse štiri ogle in jih stisni na sredi vrhu nadeva, da dobiš obliko zavezane rutice. Polagaj kolačke na namazan pekač in ko je poln, ga postavi na gorko. Vzhajane kolačke pomaži z raztepenim beljakom in jih v pečici rumeno speci.
Krompirjev mlečni kruh. Razdrobi v pol skodelice mlačnega mleka 3 dkg drožja, primešaj toliko moke, da lahko vzide 5 postavi lonček na gorko. Ko je drožje dovolj vzhajalo, ga primešaj pol kilogramu prese-jane pšenične moke; dodaj 30 dkg v oblicah kuhanega, pretlačenega krompirja, potrebne solij 2 namenjaka ali celo jajce, 5 dkg raztopljene tople masti in 8 dkg sladkorja. Zgneti v testo; ako treba dodaj še par žlic toplega mleka, vendar naj bo testo čvrsto in dobro zgneteno. Ko je testo na toplem vzhajalo. da ga je skoraj še enkrat toliko, ga pregneti z nekoliko moke; daj mu obliko dolge in ozke stručke, ki naj na namazanem pekaču ponovno vzide. Potem jo pomaži povrhu z mlekom in jo peci tričetrt ure v srednjevroči pegici. Serviraj jo h kavi ali čaju.
270
Praktična naTodila
Žarko presno maslo izboljšaš, da ga
lahko porabiš za prirejanje prikuh ali za peko, ako ga položiš v mrzlo vodo, v kateri si raztopila zmce natrona. Pogneti ga v tej vodi, obnovi parkrat vodo, pa zopet gneti; potem ga drži par minut pod tekočim vodovodom. Pred uporabo ga stlači še v mrzlem mleku in ga nekoliko osoli.
Vodotopno steklo — lepilo. Najboljše in ceneno lepilo za delo v gospodinjstvu je vodotopno steklo (Wasserglas) J ki ga dobiš v drogeriji. Namaži s to tekočino narobe papir, in nalepiš ga lahko kamorkoli.
Moško obleko, ki se sveti, obnoviš: Napravi raztopino iz 6 delov mlačne vode, 2 delov saknijaka in dveli delov soli. Izpraši obleko, položi vsak del zase na desko za likanje in krtači mesta, ki se svetijo s pripravljeno raztopino. Ščetko večkrat nanovo pomakaj vanjo. Posebno trdovratna mesta posuši in ponovi postopanje.
Da se moški klobuki ne prepote, vtakni znotraj med usnje in klobučevino zganjeno progo pivnika, za njim pa še progo staniol-ncga papirja. — Ako je klobuk že prepoten, ga odrgni na dotičnih mestih s salmijakom. V lažjih primerih zadošča, da osnažiš madeže s kisom in briši s čisto krpo, dokler lise ne izginejo.
Madeže plesni iz perila spraviš. Pest kuhinjske soli raztopi v litru deževnice ali prekuhane vode. Primešaj 5 gr salmijaka in kuhaj to raztopino pol ure. Z njo namaži potem plesniva mesta in razprostri dotično perilo potem na trati ali suhem pesku, da se obeli na soncu. Pozimi ima posebno be-lilno moč sonce, ki sije na sneg;' zato razgrnemo perilo po snegu. Ravnanje treba po potrebi parkrat ponoviti t. j. vedno nanovo pomočiti madeže s salmijakovo solno raztopino in jih suSiti na soncu.
Proti stenicam. V stanovanju, kjer so se zaredile stenice, namaži okvirje vrat, late, ki oklepajo ob stenah tla, dalje postelje, kjer se sklepajo posamezne stranice in vse špranje, kamor bi mogle zalezti stenice, s pomočjo kurjega peresa ali malega čopiča s salmijakom. Razun tega postavi na različnih mestih v sobah plitke porcelanaste skle-dice ter nalij vanje salmijaka. Nato hitro zapri sobo, okna že prej imej zaprta ter jih zatlači z vato. Sploh pazi, da nikjer ne more zrak v sobo. Tako pusti par dni; potem odpri najprej vrata, nato okna in napravi
prepih, da se soba dobro prezrači. Ako se niso stenice že pregloboko zalezle v zidovje in tramovje, jih salmijak gotovo ugonobi.
Otrobi mnogostransko uporabni. Znano je, da otrobi^niso samo izvrstna piča kokošim in drugi peruLnini, prašičem ter domači živini, marveč vsebujejo izvrstno čistilno moč. Lasje se lepo svetijo, ako si peremo glavo s prekuhanimi ali poparjenimi otrobi. Kožo, ki jo umivamo s precejeno zavrelico otrobov se hitro obeli. Razume se, da je taka zavrelica koristna tudi vsemu telesu. Malo vrečico napolnimo z otrobi in jo polijemo s kropom. Potem pokrijemo in pustimo, da se krop ohladi, nakar odcedimo in še iztisnemo otrobovo tekočino iz vrečice in primešamo vodi za kopanje.
Mali, a v^ni nasveti. Pri lemeljitem pospravljanju pazi, da je snažilka oken v višjih nadstropjih privezana oziroma pripeta na pas, ki jo obvaruje padca v globino. Saj taka je tudi policijska odredba. — Vsa ostra pomožna sredstva po uporabi spravi na določeno mesto; to velja zlasti za bencin, solno kislino i. dr. — Z bencinom ne delaj v prostorih, kjer gori sveča ali drug odkrit plamen, niti ne v bližini goreče smodke ali cigarete in tudi ne v bližini, kjer se elektrika vključuje in izključuje. — Z ranjenimi rokami, pa najsibodo rane še tako neznatne, ne delaj v nečisti vodi ali v prsti, tudi se ž njimi ne dotikaj svežega mesa, kajti najmanjša rana lahko povzroči zastrupi j ene je krvi.
Luknjice moljev zakrpamo lahko z jako tenkim sukancem enake barve, kakor je blago. Nategni z nitjo oškodovano mesto blaga, potegni skupaj, sešij in zlikaj narobe. Ako napraviš skrbno in natančno, se luknjice skorajda ne opazijo. Neka gospa je priporočala šivanje z lasmi. Za temno blago si vzame temen, za svetlo svetel las. Ni povedala, kje dandanes še dobi dolge lase.
Namizni pribor osnažimo. Odkar imamo rje prosto jeklo, ki ga uporabljajo za namizni pribor, je snaženje zelo olajšano. Pribor umiješ v vroči vodi in ga takoj z mehkimi krpami do suhega izbrišeš. Drugače, to je, bolj previdno je treba postopati s pokroma-nim priborom, ki ima povrhu le tenko plast kroma. Zato je treba ta pribor snažiti previdno in se varovati vsakršnega nasilnega postopanja, ker se prevlaka sicer v celih luskah odlušči. Več dela in nege zahteva sre-
271
brno in posrebreno namizno orodje. Srebro je rachkcjže od jekla in se torej hitreje spraska; zato je treba večje pozornosti in skrbnosti pri snaženju. Pri prirejanju mize in pri pomivanju mora biti srebrni pribor natančno ločen: noži skupaj, -^lice skupaj in žlice skupaj, ker se sicer drug od drugega opraskajo. Srebro ima svojstvo, da porumeni ali celo porujavi; spoji se namreč z žveplom, ki ga je v neznatnih količinah v čebuli, česnu ter celo v zraku. Znano je, da jajec ne smemo jesli s srebrno žlico, marveč uporabljamo zanje koščene, ker srebro zaradi žvepla, ki je v rumenjaku, postane rjavkasto. Srebro treba od časa do časa snažiti, •četudi ga ne uporabljamo. Nasprotno: čimbolj pri miru je srebrni pribor, tembolj ' moten postane. Do danes še ne poznamo sredstva, ki bi to zabranilo. Za čejenje srebrnega pribora uporabljamo na gotov način prirejeno vato, razne praške ali pasto. Potem ga obrišemo z volneno krpo. Pred uporabo ga treba v mlačni vodi umiti in izbrisati.
Jajčne lupine. Ne zamotajmo jili, ker so mnogostransko uporabne. Kmetice jih nadrobno stolčejo in jih pomešajo med kurjo pičo, ker jo s tem izboljšajo, a k\ire nesejo zato tudi jajca z močnejšo lupino. Kanarčki takisto radi zobljejo pičo, ako so v njej pomešane jajčne lupine. Za sobne rastline so jajčne lupine dobro gnojilo. Zdrobi jih, na-lij nanje nekoliko vode, pusti tako par dni, potem zalij s to vodo rastline. Lupine — kakor znano — vsebujejo apno, ki je zemlji jako koristno. Cvetlicc po njem lepo cveto in bujneje rastejo. Da so za čiščenje stekla in kristala zdrobljene jajčne lupine izvrstne, je splošno znano. Ako je dobila steklenica motno dno, vrzi vanjo zdrobljene jajčne lupine. ki jih nekoliko pomoči. Stoji naj tako par dni, potem stckicnico očisti. Za pranje perila zaveži v vrečico iz tanke tkanine, n. pr. iz elamina, zdrobljene jajčne lupine in vrzi v kotel, kjer se kuha perilo. Ker je apno v lupinah, bo perilo lepo belo, vendar ga ni toliko, da bi bilo perilo oškodovano.
Izžveplanje vlažnih prostorov oskrbimo na sledeči način: V vlažni prostor postavimo na opeko na tla železno posodo žvepla (najmanj 1 kg) in ga zažgemo. Vrata in okna naj bodo dva dni popolnoma zaprta. Potem z zračenjem preženemo žvepleno paro. Dobro je, da postavljamo v dotični prostor tudi še pozneje posode suhega žganega apna kakor že gori omenjeno •—■ ali klorovega kalcija. Skrbeti treba namreč, da se vlaga iznova ne pojavi. — Vlage se ubra-
nimo na sledeči način: Na kg živega apna vlijemo Y2 litra vode in mešamo med -vlivanjem, da se raztopi. Nato zopet mešaje prilivamo 134 raztopljenega gumija ter končno še kg lanenega fimeža in tudi mešamo, da dobimo srednje gosto mešanico. Ko se nekoliko ohladi, jo precedimo skozi redkejšo krpo ali gosto sito. Preden jo uporabljamo, zopet segrejemo tekočino, jo dobro premešamo, ako je pregosta dodamo Se malo firneža in namažemo kakor z oljnato bai-vo stene in tla ter tudi strop. V par dneh je vse suho; potem damo sobo preslikati, a tla namazati.
Kuhinjska sol je jako mnogostransko uporabna. V kuhinji moramo skopariti z njo, ker koristi le, ako se je poslužujemo prav pičlo. Vendar uporabljamo sol tudi v razne zdravstvene namene. Tako nam n. pr. nadomešča za silo morske kopeli. Za eno kopel potrebujemo 3—4 polne pesti soli. Te kopeli so posebno koristne slabotnim otrokom., ki nagibajo k skrofulozi. Tudi pri boleznih v grlu pomaga grgranje s slano vodo. Tudi sicer je grgranje s slano vodo koristno, ker razkuži ustno duplino in utrdi dlesni.
Temne vohiene stvari lahko z uspehom peremo v zavrelici bršljana. Skuhaj 2 veliki pesti bržljanovih listov v 6 litrih vode. Od-cedi jo in v tej. nekoliko ohlajeni zavrelici peri volneno blago kakor v navadni milnici. Potem ga izplakni v čisti mlačni vodi, zavij blago v krpe in ga zlikaj ko je se vlažno.
Za starše, vzgojitelje, prijatelje mladine! Izšla jc nova knjiga »Spolna življe-nje«, katero vsem toplo priporočamo. Greh je ne povedati pravočasno mladini; kako je prišla na svet, ji ne zaupati skrivnosti življenja. Pisatelj pravi v uvodu: >>Povejmo ljudem resnico in obvarovali jih bomo pred lažjo in zablodajni!« Zato naj Čita knjigo »Spolno zivljenje<f. zoreča mladina in vsak odrasel Človek.
Knjiga obsega 22 zanimivih poglavij in stane s poštnino vred samo Din 20'—. Namenjena je predvsem onim, ki si ne morejo kupiti dragih knjig o tem vprašanju. Nakažite denar na ipoštni čekovni račun štev. 14.675 (Hranilnica »Moj dom«, Ljubljana), ali pošljite v znamkah na naslov: J. E. Knjižna centrala, Ljubljana, Dvor-žakova ulica 8.
272