A1 e 1 u j a! }>o širem svetu zvem v teh dneh mogočna, navdušena pesera: ,,Gospod je vstal od smrti! Aleluja!" Zavist, duševna zaslepljenost, trinoštvo je pred davnimi leti zastavila pot Spasitelju človeštva, hotela je vecno resnico pri nje porodu zadušiti in spone suženstva trdeje prikovati na človeški rod. Geslo vladajočega duha in vladajoče brezsrčnosti je bilo: Sužen ostani človek, kateri niraa moči v svoji roki; v robstvu naj pogine kot pes, da nam ostane sila, mogočnost, nasladnost! — In da ni Njega, ki je z raočjo Svoje vsemogočnosti strl srarti vrat in jo zdrobil z voljo Svojo, ostal bi elovek pribit na skalo, in v denašnjih dneh bi še resnično živel starega veka Proraetej! In zaganjali bi se v njega razgaljene, krvaveče prsi lačni orli, ki bi sitili svojo nenasitljivost s samo človeško krvjo in njega mesom, ki bi mu srce trgali iz vročega oprsja ter je metali v hrano in zabavo svojim strastera. Toda ne -- Aleluja! — To, kar ne more človek, semlel je v nic On, ki je v pravečnih vekih svojega bitja na vekov veke dal žezlo vladajoče oblasti resnici in pravici — uničil je srart, ž njo sužnost, podlost, strast! In nad razvalinami propalega človeštva je vzplaval duh, ki je našel pot v srca, katera so se rau blagovoljno odpirala kot cvetju nedro, kadar rau noč pošlje poživljajočo roso! Da, palo je to, kar ni cloveškega! Ali iz tega velikanskega groba, v katerega je moral leči malone vesoljni svet, vstajal je pozneje v urah, ko počivajo eujoča, blaga eloveška srca, duh in hodil med svei, budit staro krivico in nasilstvo, preganjat resnico in pravico! Z zmago nad smrtjo je nastal boj. In stoletja že suče svoje dvorezno kopje, ki je otrovano z vso mogočo zlobnostjo — laž proti resnici in hoče to nebeško hčer podjarrniti sebi in si ugladiti stezo v izkušena srca, nad katerimi je že plul življenski vihar, a tudi v srca, ki se v raladih prsih poživljajo ob zlatih naukih učiteljev svojih! In gorje rau, kdor sprejme v se peklenskega otroka! In kakor so čuli ob Kristovem grobu stražniki, da ne bi iz mrtve skale vzplavala živa resnica, tako čujejo ob teh mladih srcih zvesti čuvaji, da ne more v živa srca mrtva laž. 0, tisočkrat blagor inu, kdor je umoril gada, ki je hotel ostrupiti mlado, nedolžno dušo! — In kaj ima učitelj od tega? — Jedina zavest mu je plačilo, zavest, daje storil svojo dolžnost, da je otel človeško življenje iz pogube in propasti — človeško življenje! — »Ein Menschenleben — o, es ist so viel!" — Drugačno placilo — žal — mu je danes pravljica... Pri krstu svojega stanu je prejel sužnost v dar. ln solze so gorele na oskromnem kruhu, in na roki, katera je vodila patricijske otroke, visela je veriga, ter preklestvo je uklanjalo njega glavo biču neusmiljenega gospoda! — Žalostna, toda resnična zgodovina preteklih, prvih dnij. A dviga se zavesa tam v daljni dalji, ko bode veselejše nego danes smel in mogel klicati učitelj: Aleluja! A k o p r o d i r a b o 1 j i n b o 1 j s 1 e h -a r n o, n a j ra a n j š e p r e p r i čanje, gotovo bode prodrlo tudi to: Kdo domu bila pomoč, kdo boritelj, Rešnik niu, oče in vodnik? — Učitelj! Kolika žalost pretrese tovariševo dušo, kadar vidi, da njega brat radovoljno pozvanja pokopu svojega napredka, povzdigi in časti svojega stanu. Zakaj bi molcali? Koliko jih je, kateri imajo zmožnost in sredstvo, da bi se pospešil naš razvoj! Ali ti plavajo po drugi vodi in utonejo prej, predno dosežejo svoj nestanovski namen. Aleluja, tovariši! Vstajenja dan bodi naš dan! — Dušo svojo izlij v besedo, ki brani tvoj stan, in srce se oglašaj v vseni svojem delovanji tako, kakor v teh svečanih dneh po vesoljstvu božjem zraagoslavna, veličastna pesem: Aleluja! — — ,,Tovariš."