—    19   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Xp. Iz Celja. Znana je bravcem „Novic" žalostna prigodba, ki se je nidavnej blizo Sulcbah a med 3 žandarji in nekimi vojaškimi beguni pripetila. Ker pa je dopisnik v Gradškim časniku med resnico veliko nesrečnega pomešal, in so drugi časopisi austrianski in nemška „Augsburgarca" še mnogo družin laži pristavili in brez razločka vse poštene Sulcbaharje kakor derhal svetu popisali, ktera ropa, mori in požiga, se ne morem zderžati, resnico odkriti in tisto zgodbo natanjko tako povedati, kakor je zares bila, da se pošteni ne sodi s krivičnim, in nedolžni prebivavci Sulcbaha ne čemijo kot deležniki dopernešega hudodelstva.
Da bo pa vsak v stanu imenovano prigodbo resnično soditi, je treba, da poprej ta kraj in njegovo okolico, in pa življenje in značaj Sulcbaharjev v kratkem popišem. — Fara Sulcbah, ktera iz dveh vasi (ena, v kteri je fara, se imenuje Sulcbah, in ima okoli 20 hiš,— druga od te 4 ure preč, je vas s 4 hišami, kjer se pri sv. Duhu pravi) in iz več drugih posamsko na planinah ležečih hiš obstoji , je v skrajnem zahodnem kotu poprejšnega Celjskega okrožja in v sedanjem sodijnem okraji GornjegaGrada (Oberburg) na meji Koroškega in Krajnskega. Divotna dolina je z visocimi gorami omejena, do ktere se le teško priti za-more, ktero pa mnogo prijatlov krasne narave vsako leto obiskuje; — Savina (Sann), ki tukaj izvira, se vije med rodovitnimi tratami in stermimi pečinami (na priliko pri Jegli), dokler se več z gora prišumečih studencov napije in se pozneje s Savo zedini, ki pridnim Sulcbaškim dervarjem les do Belograda plavi. Kakor je narava tu polna posebnost, tako posebno je tudi življenje tukajšnih prebivavcov, ki žive kakor stari očaki prav družinsko , so nepokvarjenega, dobrega serca, kte-rih gostoljubje , pobožnost in nrave čistost slove že od nekdanjih časov; tako ojstro čujejo nad čistostjo ženskega spola, da dekleta, ki je poštenje zgubilo, ne terpijo več v hiši, pa tudi ne v srenji; fajmoštra imajo tako v čislih , da jim je kot oče v vsim, in okrajnega sodnika spoštujejo kot vladarja, ker od vsega druzega sveta malo vejo* Zagotoviti zamorem vsacega: kdor je ta kraj vidil in s tem prostim ljudstvom opraviti imel, ga bo vedno v prijetnem spominu obderžal! Živinoreja, zlasti ovac, in obširna kupčija z dervami, ktera pre-vidva stanovnike poleg Save noter do Belograda , ste njih edini zaslužek, ki veliko denarja privabite v ta samotni kraj, tako, da so nekteri precej premožni; svitlih zlatov in tolarjev, ki so sedanji čas popolnoma iz sveta zginuli, tukaj še dokaj vidiš; — scer je pa skalovnati svet tako revin, da kmetičem le ovseni kruh rodi.
Iz tega popisa lahko vsak sam razsodi, da je ta kraj kakor vstvarjen v zavetje vojaškim uhajačem in begunom, ki iz treh dežela (Stajarskega, Koroškega in Krajnskega) tu sem zahajajo, se po kotih skrivajo in za   tobak,   s   kterim   kontrabantarijo,   shrambe   išejo.
Gorje samotnim kmetam, ako bi tem begunom stano-vališa ne pripustili ali kterega izdali, — njih življenje in premoženje bi bilo v nar veči nevarnosti; požgali ali umorili bi vsacega izdajavca ! Toliko bolj pa imajo ti beguni kmete v strahu, kjer jih je truma velika in so vsi za enega in eden za vse. Tako so kmetje prisiljeni ž njimi dobri biti, ker si drugač pomagati ne morejo, in radi jim še dajo delati v dervarii, da si kaj prislužijo in se tako saj nekoliko iz svojega preživijo. Tako je prišlo, da je starodavna navada, bc-glinam stanovališče dajati, se tako ukoreninila, da že kmetje mislijo, da m ura tako biti in da nad tem nič krivega ni, in to toliko manj, ker se vsak begun , enkrat pod streho vzet, v vsim pošteno obnaša, sicer ga, ako se kolčikanj kaj pregreši, tovarši iz svoje drušine brez milosti pahnejo; zavoljo tega so pa tudi tatvine ali ropi v tem kraji skoraj neznana reč.    (Konec sledi.)
Xp. Iz Celja. Novo leto smo veselo začeli s slovensko igro „Tat v mlinu", ktera je neizrečeno do-padia in mestnim ubogim čistih 140 L1. donesla. Hvala serčna g. Jeretinu, ki je početnik naših slovenskih iger, in hvala ravno taka rodoljubnim gospodom in gospodičnam, ki si tako lepo prizadevajo z domačimi igrami dva slavna namena doseči: ubogim v nadlogi pripomoči,in slovenske serca razveseljevati.—• Naši vraduiki so zavolj nove osnove vradij, ktera je v poslednjem cesarskem patentu določena , zlo osupnjeni, ker se novega preseljevanja boje; pa tudi Celjani so zlo t strahu, ako bi se primerilo, da bi namesto sedanje deželne sodije ne zborne sodije (Collegialgericht) ne kresije ne dobili; jez jim scer tega nikakor ne želim, vunder jim moram svetovati: naj bi ne bili prenapeti v dragini in naj bi pustili tudi vradnike živeti. — Z veseljem sli širno, da se ima stolica vis. škofijstva Labud— skega iz St. Andrea v Celje prestaviti, zato se že pridno nabirajo podpisi za doneske , s kterimi bi se vredno stanovališe napravilo. Tako bi stolica škofova nekoliko nadomestila zgubo družin vradij, ktera bi se v majhnem mestu občutljivo poznala, ako bi se zares zgodila.
Iz Stajarskega se „Novicama piše, da je 11. tega mesca rano kraj Mure po slovenskih goricah nekaj dež potem pa sneg sel; precaj zima je s soncem pritisnila — in vinogradniki se jako bojijo za mile oče-sica svojih ljubih trsov.
Na Oblokah na Notrajnskim so šolarji in šolarke , ginjeni po pismu v 53. listu lanjskih „Novictf usmiljeniga serca Krajnsko-gorskih šolarjev do svojih revnih tovaršev v Planini, zvergli 3 fl. za nar-pridniši šolarje v Ložu, kteri so po povodnji posebno poškodovani bili. Očitno pohvalo zaslužijo miloserčni O bloški učenci in učenke, ki so tako lepo svojo bra-tovsko ljubezin pokazali. — Vrednistvo „Novica pristavi, da radostno vidi: kako dobro seme žlahen sad rodi. Tako se spolnuje šole namen na vse strani; in ravno na Krajnskim je djansko omehčevanje serca in bujenje miloserčnosti v mladih sercih eno nar imenitniših opravil šolskiga uka. Modri in rodoljubi možje, ki zapopadete pravi namen šol, le tako pridno naprej!    Človeštvo vam bo za to hvaležno.
Iz Krasa. O. Enako rudokopam , ki sem ter tje zemljo razrivajo dragih rud iskaje, moramo tudi mi rodoljubi vse kotiče mile domovine preiskati naberajeostanjke našiga nekdanjiga s ptujimi besedami ne zblojeniga slovja. — Do sadaj se večidel pogrešuje v slovenskih pismih natanjčno razločenje žlahtine zveze, zatorej bi utegnilo ustreženo biti rodoljubam, ako se jim pove, kako se po Krasu kervni in ženitni žlahtniki v čisto slovenskim jeziku med sabo zovejo.
Starši pravijo kot drugot svojim otrokam^sin"—
—   20   —
„hčia, sinovim in h černi m otrokam „unuki", in teh le otrokam „unučiči".
Otroci kličejo starše: otje (po starim o t, otec) mati, stari otje, stara mati, ded, de-dina, nadded, naddedina.
Bratov sin mi je „bratan", njega hči ?,bra-tana"; sestrin sin wsestriča, njena hci wse-strična". Bratovi in sestrini otroci so si med sabo „sterniči", pa se kličejo med sabo — in tako tudi vsa daljši žlahta »stricek", „tetka".
Očetov brat se zove ??strica, njega žena „stri na"; materin brat„ujica, njega žena „ujna"; očetovi in materni sestri pravijo „tetaa. Sinova žlahta se kliče „n a ve sta", hčirinmož „zet"; ženin brat je moj „surje", ženina sestra je moja ^svest". Sestrin brat je moj wsvak", možev brat je „devira. moževa sestra ,5zova", „zo-vičnatt. Žene bratov so si med sabo ??jutro vce" #*).
Iz Notranjskiga se sliši, da so (v Planini ali blizo tam) stekliga volka vstrelili, ki je nektere ljudi napadel. Ali je bil zares stekel ali morebiti le hudo sostradan, se ne ve.
1» Ljubljane. Na prošnjo kmetijske družbe po sklepu poslednjiga občniga zbora zavolj vpravičenja kovaških mojstrov ji je vis. deželno poglavarstvo na znanje dalo: da je vsim kantonskim poglavarstvam na Krajnskim in Ljublj. magistratu ukazalo, postavo od leta 1849 po deželi vnovič razglasiti, ktera zapove\ da sedaj nihče več ne sme kovaški mojster postati, ki se ni umetniga podkovstva v Ljubljanski ali kakošni drugi vpra-vičeni podkovijski učilnici izučil, — in da je imenovanim vradijam tudi ukazalo, se natanjko po ti postavi ravnati. — — Ministerstvo bogočastja in poduka je dosedanjiga namestovavniga profesorja na Ljublj. gimnazii g. Anton Globočnika praviga gimnaz. profesorja poterdilo. — G. dr. Merk, advokat v Krajnji, je za notarja Krajnske sodijne okolice izvoljen; začasno ima tudi notarsko opravilstvo za Loko in Teržič. — Za Krajnce se je do 12. januarja 6135 h\ 44 kr. v Ter s tu nabralo.
*) Hvala lepa za ta znaminivni donesek v slovensko rodo-slovstvo! Komur je pa še kaj tacih imen žlahte znanih, je naprošen, jih po »Novicah« v občino rabo vpeljati.
Vred.