Socijalni demokratje in kršeanski socijalisti. (Posnetfik iz govora A. K. na I. zboru katoliškega-polit društva za vranski okraj.) Dandanes vlada raed vsemi stanovi občna nezadovoljnost. Kmet vzdihuje in toži o slabih časih. In res ima on najbolj pravico vzdihovati in tožiti, ker skrbi se za vse drugo bolj kakor za kmeta. Država varuje zajce in srne po gozdih, da jih ne smejo postreljati, varuje ribe v vodah, kraeta pa ne varuje, kmeta sme vsak rubiti in zatirati. Za-to ni čudno, da kmečki stan tako grozovito propada, za-to ni čudno, da pri nas v Avstriji pride vsako leto na boben kakih 10.000 kmečkih posestev. To ravno očividno kaže, da ie zdihovanje kraetov, da so njihove tožbe popolnoma opravičene. In kakor kmetje vzdihujejo in tožijo, tako tožijo in vzdibujejo po svoje tudi rokodelci, obrtniki in delavei. Nikjer ni najti prave zadovoljnosti, povsodi se sliši: TakV> ne niore več dalje iti, drugače mora biti! Nujne pomoči je torej treba vsem delavskiin stanovom. Kdo pa bo pomagal? Najbolj se širokoustijo soeijalni demokratje, da hoeejo pomagati kmetu in delavcu. Toda čujmo jih, kako hočejo ti pomagati! V nekej knjižici, kalero je spisal znani slovenski socijalni demokrat Kristan, stoje besede, da »za kmeta in delavca ni rešitve, dokler se ne izpremeni dandanašnji družabni red, dokler ne pride namesto zasebne splošna last«. To se pravi: socijalni deniokratje hočejo vzeti vsakemu človeku, torej tudi kraetu vse njegovo premoženje, njive, travnike, hiše, živino itd., sploh vse in vse to hočejo izročiti v last državi. Potem ne bo več nobenega posestnika: še jedne ovce, še jedne kure ne bo smel nihče imeli, vse, prav vse bo last države. Vsak človek brez razločka bo moral neki potem delati in za svoje delo bo dobil od države, kar mu bo za žiyljenje potrebno: hrano, obleko itd. Socijalni demokratje torej pravijo: Takrat bo konec nezadovoljnosti in revščine na svetu, kedar bodo vsi ljudje jednaki, t. j., kedar noben človek ne bo nič irael, država bo pa imela vse in bo ona dajala Ijudem piti, jesti in drugih rečij, kedar bo sama bolela in kolikor bo. hotela. Prašam vas, ali bi se to dalo izpeljati, kar trdijo socijalni demokratje? Da; to bi se dalo izpeljati, če bi bili vsi liudje na svetu angeli. Vsi Ijudje pa nikdar ne bodo angeli, za-to se t<» tudi nikdar izpoljali ne bo dalo. Poglejmo boli nalanko, kaj bi bilo, če bi država imela vse, a posamezen človck nič? Vsi Ijudi« bi bili najrev- nejši sužnji, kateri bi bili popolnoma odvisni od države, bili bi kakor živina, katerim bi država dajala jesti, kedar bi se ji zljubilo. In dalje! V socijalno demokratični državi bi bili tudi lenubi, pijanci, postopači itd., kakor so dandanes. In menite 1L da bodo ti hoteli delali, ker bodo videli, da jib država mura vse jedno preživitr, iie delajo ali ne? Kdo bo le imel veselje za-nje delati, kdo bo sploli imel veselje do dela, ker ne bo delal za-se, marvee le za druge V Socijalni demokratje dalje ne bodo imeli nobenih sodišč, nobenih poslav in tudi jefi ne. Veste, zakaj ječ ne bodo imeliV Praviio namreč, da hudodelniki kakor so roparji, tatovi itd. le za-to svoja budobna dela uganjajo, ker so na umu bolni. Za-t/> jih ne bodo devali v ječe, pač pa bodo zidali velike bolnišnice, v katerih bodo za-nje lepo skrbeli. In istino teh mojih besedij, katere sem zdaj rekel, hočem ludi zgodovinsko dokazati. V začetku tega stoletja je živel na Angleškem bogat mož, kateremu se je reklo Robert Ovven. Ta je tudi mislil, da bi se dalo tako živeti, kakor pravijo današnji socijalni deinokratje. Za-to j,e leta 1824. prodal na Angleškem vsa svoja posestva in je odšel z okrog 1000 možmi in njib ženami v Ameriko. Tam je ustanovil v deželi Indiana veliko naselbino, katero je imenoval: Novo harmonijo (Nevv Harmonie). V tej naselbini so bili vsi ljudji' jednaki in so vse skupno imeli. Ge ie kdo delal, ni dobil nič plačila, če je kdo kako hudobijo naredil, ni bil nič kaznovan, marveč dejali so ga v bolnišnico in so zanj lepo skrbeli. Toda teb bolnikov je bilo vedno več. Pridni so nekaj časa delali, a ker so videli, da se za lenuhe ravno tako skrbi, čeprav nič ne delajo, so tudi oni delo ustavili. Kdo bi tudi za lenuhe delal? V naselbini so nastali prepiri, revščina itd.; pridni Ijudje so jo zapustili in čez dve loti je vse razpalo. Robert Owen se je ves potrt vrnil nazaj na Angleško, kjer je v revščini umrl. (Konec prih.)