jList 94.
X petik Lhlopada
1849.
Slovenija inhaja vsaki teden dvakrat, In sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/ , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/„ gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo jc celoletno plačilo 8 gold., polletno i gold., za ene kvatre 2 gold.
Milost.*)
Mir zvonenje pervo bodi! tako se konča pesem o zvonn. Milost bodi perva beseda, ktera nar mlajši med časopisi izgovori. Ta klic ne doni iz pregrešnih pers, ki se žalostno k nogami zmagavca veržejo; naj bodemo še tako podložni, smo vonder nedotakljivi in torej imamo pravico v tak klic. Mislite si ga torej donečega zvona glas, akoravno iz nizkega turna vasi.
In ta glas ni sam. Kakor dalječ svobodni tisk seže, po vsih čislanih organih brez razločka politiških strank, ravno ta glas doni. Samo tlapometavna kita konservativne stranke si upa pod varstvom obsednega stana kervo-željno mnenje izreči, zanašaje se na ošabno besedo: Pravica. Pravica! kdo bi te ne ljubil! pa mirno vse prevdarimo in razmotrimo.
Res je, da je vlada punt povsod zmagala, veliko moč ima zdaj zares v rokah. Torej ji postava se vzderžati ne mora več ojstrosti nalagati.
Kako pa je v laboru zmaganih? Mi nismo tisti, ki pregrehe zakrivajo, in terdijo, da človek le od zadev odvisi, mi dobro vemo, da je meja, kjer se odpustljiva zmota v pregrešno djanje oberne, in da so nesramnosti, ki se ne morejo zakriti. Pa mnogo mnogo je takih, ki so bili v to le prisiljeni in pahneni, tudi med velkimi, ker majhno ali veliko vde-ležtvo večkrat od kake primere odvisi. Mi moramo dalej opomniti, da začetek njih početja v dobo seže, v kteri se je nar boljšim, nar visokejšim, vodjam deržave glava mešala, ki so to podeliti mogli, kar so poznej z orožjem spel vzeli. Iz tega je sledilo, da je bila vojska proti Ogrom na celem austrijanskem zunej južnih Slovanov le tirjanje pameti, in ne kakor laška, tirjanje serca.
Vse to mora vlado le k milosti spodbosti. Pa — mi vemo •— milosti ne smemo tirjati, to le vlada svojevoljno podariti zamore. Naj bo tedaj samo pravica!
Mi ne obtožimo sedaj v Austrii obstoječe izjemne sodbe kake krivičnosti, ker nimamo vzroka in ne potrebnih znanosti, mi ne toži mo ravnanja teh sodb, če svoje mnenje in nezadovoljnost v tej zadevi izrečemo: V Austrii sodi zdaj stara deržava pregrehe nove deržave. In še clo postavne sod be ne, ampak izjemne stare sodbe deržave. Tudi tukaj dobro vemo, da formalnih pravic izjemnih sodništev grajati ne smemo, resnično je pa vonder, da nimajo korenin v zavednosti pravice naroda.
In kako bi jih imele. Poprava pravice je bilo geslo dneva, povsod za pravično spozna no, za učenost potrebno, od deržavnega zbora tirjano, v ustavi obljubljeno, od ministra pravice snovano: In zdaj, ko je tolikajn sodb,sodb čez živi j en j ein smert, zdaj, zdaj se ravna po starih izjemnih sod benih postavah.
Ustmenost in javnost ste bile pri sodbi izrečene, in kje ste ? kdo obdolženiga zagovarja ? kje je priseženo sodništvo samostojnih deržavljanov?
Ta sostavk je prestavljen iz mesečniga časopisa „: D eu tseh eM ona t s chri 11 aus Karn t h en", kteriga g. Dr. Rizzi na Koroškim izdaja Tud mi živo našim bravcam ta literalni časopis priporočamo,	Vred.
Stara deržava sodi pregreške nove deržave. Mi pa prašamo, kdaj je, kolikor mogoče nar bolj popolnoma sodništvo bolj potrebno, kakor takrat, ko je nar več sodb, vakor ravno zdaj, ko je toliko obešenih, vstre-Ijcnih, v tamne ječe zapertih. Mi tedaj prašamo: ako so stara sodništva dobra, zakaj se jopravljajo, ako pa niso dobra, zakaj vender še zdaj čez življenje in smert sodijo?
Z obljubo radikalnih poprav sodništev se ne sme zaupanje v še obstoječe zmajati, in jim še naloga dati, kakoršne do zdaj še ni-lidar niso imele.
Iz te homatije, kdo bi pravo pot najdel? - milost. Kaj pa je milost? Ako ni samo izrek svojovoljnosli, ne mora nič druzega biti takor nevsahljivi vir kaznovanega prava, ki lovsod in zmirej zapisano pravico na prirojeno opira.
In ako ministri ne zamorejo obdolženim obljubljenih pravnih garancij dati, naj se saj obsodba kolikor je mogoče po postavah olajša, in akoravno je milost le vladarju prihranjena, vonder gotovo vladarjevi svetovavci tudi pri tej reči kaj storiti zamorejo.
Da bi vladarstvo mnenje narodov ne pre-zrelo! Nar bolj častitljivi, izobraženi ljudje so globoko razžaljeni, zato, ker je toliko k smerti, posebno v nesramno smert na višale obsojenih. Naj stopi tistih kdo, ki za veslo deržave deržijo, v hišo mirnega, marljivega, poštenega deržavljana. Oče se ne peča rad s politiko, ker komej radikalne sinove ober-zduje, in vonder včasih nezadovoljno zdiline; matere in hčere ne berejo več kervavih časopisov. Deržavljan dobro pozna potrebo kaznovanja in reda, pa preveč mu je tudi — preveč. Vredjeno pohištvo on pred drugim ljubi, in pravo mero in vago, ne tukaj milosti, tam — višal.
Naše ministerstvo se je namenilo poslopje svobodne Austrije postaviti, in nova Austrija se je primerila z velikim stebrenim svetišam, v kterem narodi bodo raznih jezikov razdeleni in zaperti. Pri tem smo se spomnili na zidanje svetiša v času Davida in Salomona. David, desiravno mirnega duha je bil vedno k vojski primoran, in še le v pozni starosti je zamogel pripravo za svetiše si preskerbovati, pa zidati ga ni smel, ker je kri prelival; še le njegov naslednik Salomon, ki se ni s kervjo oblil, je veličansko svetiše postavil.
Da seje moglo poslopje nove Austrije zidati začeti, je morala kri teči, pa nektere kaple preveč prelite kervi ne zamorejo le novega zidanja zaderževati, tem več — nemogoče storiti.
Prelita kri — zgodilo seje, ako pa mora še teči, na to vprašanje želimo odgovor iz ust — milosti.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska «lexela.
Celovec 17, Novembra 1849. Slo venski razglasi so od nekaj časa čisto zibnili. Pri visokih in nizkih, pri mestnih in deželskih oblastih, tudi pri vsih, vsih komisijah zastran upelanja novih urad, zastran odslo-bodnjenja zeniliš itd. kratko : povsod so Slovenci, kterih je čres 120,000, clo pozableni in zanemareni. Nismo v stanu zapopast, ka-
ko de uradi, komisije itd. od carske besede nič vedit nočejo; kako se prederznejo Slovencem naravne, in po ustavi zagotovlene pravice kratiti. Vsaki služabnik mora poslušali Jovelje svojega pospodarja, zakaj bi uradniki ne morali spoštovati besedo svojega gospoda, to je: cesarja in ljudstva? Že smo mislili, da je od zgoraj kak skrivni vkaz prišel, tiste postave zastran jednakopravnosti vsih narodov in jezikov nikar tak na tanjko spolnovati, in se le bolj po starim nemškim kopitu obnašati. Alj motili smo se; na višavi za nas Slovence, in Slavjane sploh, boljši veter veje, kao v nižavi. To nam priča deržavni zakonik, to nam priča, kar smo dones doživeli. Dones je došel k tukajšnej apelaciji neki cesarski patent samo v slovenskim jeziku; nobeden tistih visoko učenih gospodov ne razumi, ne zna jrati: smešnjava čres smešnjavo! registrirati (upisati) se vender le mora; nič ni druzega, kao jednoga tistih zasmehovanih in zopernih Slovencov pojiskati in poprašati. Tako se je tudi zgodilo; ja sam jednomu Nemcu tisti patent razkladal. — Pri vsih uradih je dosti Slovencov; 5 — 6 krat je jih slovensko družtvo po Celovških novinah vabilo, k družtvu pristopiti, slovenske časopise prebirati, slovensko slovnico u roke vzeti, — pa posme-hovali so se, nas neumne prenapetneže omi-lovali so tisti gospodi, in se mende zaoblubili, Slovencov se clo nič anati, utajiti jih. Res je, nemški velikaši, predsedniki, in njih namestniki, vaša beseda veliko velja, vaša oblast daleč sega; pa vender 110 čisto slovenskih far, in čres 120,000 Slovencev na Koroškim ne morete prestaviti, ne prenarediti, ne utajiti; resnica in pravica preseže iu prekosi vsako oblast, in vsako silo; in list 91 Slovenije priča, da se ova doba približuje; vsaka sila do vremena!" —•
Vincenc Rizzi je tudi v Ljublani, in drugod po Krajnu znan; to je tisti gospod, ki je lani „Klagenfurter Zeitung v tako slobodnim duhu uredoval, in starokopitnežem hud tem v peti bil; to je tisti gospod, ki je z nekim so-slavkom, terdivšim da pravica loviti, gre občinam, tukajšne gospode lovce tako razkačil, da so ga tožit šli k — knezoškofu; to je tisti, ki je ga rakova stranka iz Celovca pregnala. Ovi gosp. Rizzi je — nekterimu na veselje, drugim na žalost in strah jel izdavati novi časopis: „Deutsche Monathscrift aus Karnthen;" in pervi zvezek že imamo v rokah. V pervim sostavku: „Gnade!" prosi svet-liga Cesarja za omilovanje puntarjev. Vsaki, kteremu človeško serce v persih bije, mora ovi sostavk pohvaliti in skoz in skoz poterditi in podpisati; le jedini odbori nekterih mest, so drugih misel — Drugi sostavk „die gelehrten Unter-richtsanstalten in Karnthen" pokaže jasno in ne-oporeklivo, da se mora zraven Celovskoga gimnazija še drugo na deržavne stroške napraviti s svetnimi učitelji, če se hoče ljudstvo bolj oinikati, in znanost bolj cveteti. Prav ojstro in smehno podstercuje gg. benedikti-narje; pa žal je meni, da ga ne moreni kake laži obdolžiti in prepričati. Se ve, da je tudi ta „veritas odiosa." — Tretji sostavk: „Franz Freiherr v. Sommaruga iiber die Grundziige der Ileichsverfassung fiir die Lander der osterr. Monarchie," pokaže , da je preveč novih sodniških uradov in uradnikov; četerti pa: „Das neue Steuerpatent," da je sedajno vpelanje
novih davkov, in povišanje starih proti ustavi od 4. Marca 1849. Vse tako izverstno in jasno, daje prav veselje, ove sostavke brali, in da mu je težko, ja clo nemogoče, kej opo-reči. Ravno tako je s slednjim sostavkam: „Praktische Remerkungen iiber die Gerichts-organisation und die Gemeindeordnung," ki želi novo in boljše srejnsko postavo. — Se ve, daje gosp. Rizzi s tim zvezkom svoje stare sovražnike hudo razkačil, in seršene zdražil. Že se je slišalo, da bojo ga nekteri gospodi spet založili] alj ne -- po postavi — pri deržavnomu zagovorniku, temuč — po otroško in po svojej starej navadi — pri pred-postavlenih! — Vse pohvalimo in podpišemo, le samo na kraju je malo na stran mahnul, in po nemškej šegi po slovenskej zemli segal, pevajoč od koroške kronovine: „So aber sind besehnitten die Granzen Gau um Gau, und eh' vvie vor inmitten zvveier Stamme tliesst die Drau." Nekdaj je bla cela Koroška sloven-l/ ska; in še sada je na levim bregu Drave 53 čisto slovenskih far.
Opomenemo gosp. Rizzi, da bote mož beseda! „Gegen der Slovenen gutes heiliges Rech! vverden wir uns mit ehrfurchtsvoller Anerken-nung benehmen;" Nemci bodite saj vtem zadovoljni, kar ste nam že vzeli, in najtenam ove male kose naše nekdaj slavne in razprostrane domovine!	Svečan.
Iz Koroškoga. Neizrečliva radost je vsakoga Slovenca navdajala, ki so bile one robate verige razstergane, s kojimi smo bili Slovenci tako dolgo časa v tudji — nas do kervavoga ožulijoči jarm nemščine vkovani; lohkejši so jele dihati naše slovenske persi, ki je nam po 5. §. vstave iz naših ram izderknel nepreneslivi teški jarm, kije nam branil, se k drugim narodom enakoj izobraženosti pov-zdignuti; zakaj izobraženost narodom pred svetom še le pravo veljavo da — za kolikor višji pa ki je kakog naroda izobraženost, za toliko večji pred svetom je take njegova veljava. Dobili smo po vstavi, po čemur smo gorečom iskrenostjom hrepenuli — narodno enakopravnost ; zakaj narodni čut je narodom, kar je čest in dobro ime vsakomu edinomo čoveku! — Ali samomu Bogu bodi potoženo! kar je nam presvitli cesar, istinito dobrom sercom dal to nam, kakor drugod, tako take na Koroškim, ravno oni, ki bi imeli prav za prav narzvestši čuvaji i ovaršitelji (Vollzieher) carskih zakonov biti — sam Rog ve, ali iz nevednosti, ali kar neka Bog obvari, iz hudobe il strasti? — če ne jemlju, tako saj na tihom zatiraju, in šiloma sve opet na staro pot vlečejo! —
Milostlivi Celovški škof so po smerti iskre-noga slovenca g. Supančiča — neka mu je zemlja lehka — bivšiga prošta, korarja in te-lianta v Celovcu; glede enakopravnosti, na ovo mesto, spet slovenca vstavili. Badoved-nostjom smo čakali, kako se bo kaj ta mož zastran slovenšine glede šol obnašal. — Obnašal se je, ali kako? — tako da se Bogu vsmili! —
Čujte in stermite! Botrinjski učitelj je po končanoj šoli svaki den,skoz več časa, svoje učence, kake pol ure, tudi slovenščino učil. Mislili hi, da bo ta, za materinski jezik tako marliv učitelj uradno pohvalen, akoravno je hil, ker slovenščino ni v rednih šolskih urah učil, graje kriv. Alj tožen le je bil od on-dašnjoga komisarja, terdoga nemca, ki že več let slavenski kruh je, alj ne zavolj tega da je slovenščino zanemaral, temuč ker je slovenske otroke slovenšino učil!? Naenkrat do-ide mu sledeči dopis: „Sie vverden ermahnt, die Schulkinder in der Schule mehr in der deutschen Sprache zu iiben, indem sie in der vvindisehen ohnediess zu Hause Ucbung genug liaben, die deutsche Sprache aber in Viktring, nur in der Schule gelernt vverden muss, und zum vveitern Fortkonunen und zur Fortsetzung der Studien unumganglich nothvvendig ist." — No to je pravi načert za omiko slovenskoga jezika, JPol ure — iz lastne marlivosti — in
šele po šoli — jc slovenščino učil; in še to je preveč! še več teutsch — ker imaju otroci doma genug Uebung. Kje je kaj ona zadostna Ucbung ?
Ali povelje visokoga c. k. učilnega ministerstva od 2. Septembra 1849 št. 5092 dro istinito pravi, da v slovenskih ljudskih šolah muss teutsch gelernt vverden? ili je ono visoko povelje že spet preklicano? Ja zu Hause Uebung genug — kaj paše? Tudi jes vem kaj je Uebung zu Hause in ali je genug. Tudi jes sim tam doma, kjer v mojih otroških letali zunaj slovenskih besed nisim drugoga slišal, kakor niks teutsch; vonder sim se komaj toliko slovenščine naučil, da siin znal za kruha prositi, in za potrebo Očenaš in apostolško vero požebrati; kar sini potem tudi kmalo v nemških šolali pozabil. To bi bilo pravo wei-leres Fortkommen za me, ko bi se slovenščine potle ne bil bolj marlivo lotil! Ali ne-majo tudi nemci doma Uebung v nemščini? zakaj pa v šoli spet kaj teutsch? Zakaj da bi pa imelo samo le pri Slovencih drugači biti? Ja nur spet deutsch, da bo spet kmalo oginj v strehi, da ga bojo spet Slovenci s svojo kervjo gasili. Nur deutsch, da prava ljubezen, kakor jo keršanstvo zapovc pregloboko v serce ne seže. Ali visoki minister uka, Slovencem nevmerlivi g. grof Leo Tliun v svojoj, za Slovence kaj važnoj, čistih resnic bogatoj knižici od sedajnih razmer 1.1. zunaj drugih uzrokov, ki so v prošastom letu crež Austrijo revolucio prevlekli, ne imenuje tudi pomankanje istinito-ga in živoga keršanstva: Sam sim že skusil, koliko se otroci, ki slovensko čitati ne znajo, veroznansta naučiju. Le teutsch, lenoch mehr teutsch, Ie nicht windisch. — Čemu so nam, če je tako, cesarski, čemu ministerski, čemu nam ukazi skofijstva? Od zgor se ukazuje Slovencem, slovenisch, od zdol se kriči, nur teutsch. Karkoli slovenski siromak storiš, si v stiski, kamor se nagneš, se nabodeš! Ali bo še dolgo tako, bomo vsi vertoglavi, zakaj nitko ne može dvema gospodama služiti.
Šole so se povsod že začele, ali si čemo spet nemški jarm, ki smo se ga še komaj iz-bavili, natovariti? Još se čem v buduče višjih ukazov deržati, zakaj, kder cesarju, ministrom in svojmu škofu prav storim, se mi po mojem mnenju ni troba nikogar bati. Ali tako ni prav? Če me čejo pa oni, koji hoču drugači imeti, dreveti jeti, čem pa na sve gerlo cesarja, ministre in škofa na pomoč klicati. —
Balant Peravski. II. Razprava IV. učiteljskega zbora na Slivnici poleg Mar b ur ga.
(Halje.)
17. Ktere knige je učiteljem, da bi se ma-ternega jezika učili, in se v panogi učtva popolnjevali, priporočiti?
Udom se zdi, sledeče knige, po dolžnosti imenovati:
1.	Rlaže ino Nežica; Drobtinc vse tečaje, Kmetijske, rokodelske Novice; Vedež, Predpise gg. Majarja ino Levca itd.
2.	Krajnski vertnar; Krajnski čbelarček; Vinoreja; Kmetijska kemija, Bukve za kmeta; Naravoslovje; Zlata vas; Krajnska čbelica; Slov. narodne pesni; Devica orleanska; Slovenija ; Pravi Slovene; Slov. novine; Vse pre-stavljenja Kr. Šmidovih pisem; vse spise mil. knezovladike Slomšeka; Sv. pismo g. Javor-nika itd.
3.	Slovnice: g. g. Dr. Muršeca; Janeži-ča; Potočnika; Malavašiča; Murka; Metelka, Dajnka itd. Berliča; Pravila, kako izobraževati Ilirsko narečje.
4.	Slovnike; g. g. Dr. Murka; Jarnika; Drobnica itd. Zatem se jc prijateljski menilo ino posvetovalo, kako bi si zborniki te pohvaljene knige ino časopise jeden drugemu vzajemno posojevali, ali si v družbi na novo omišljali. VII. Beseda g. Maurusa, učitelja Šentjan-ževskega o učivnicam primernem strahoranji.
QSchuldisciplin.)
Vneti g. učitelj je naimer gladkim ino
krepkim govorom lepo razloček med opomenki — svaritvami — grožnjami — obeti ino ka-zenmi — učinil; pri kazneh iz čistega razsve-til, kteri pregreški da smejo ino morajo kaz-njeni biti, ino kteri da ne; je dokazal, da se imajo kare ino kazni samo do puščene, po-stopnjama upotrebljati, ino nikoli, nikar v ser-du; ter je dokonjal: da stalni nrav (fester Charakter) ino dober izgled s strani učitelja red ino lepo zaderžanje močno podpira ino kaznovanje iz učivnic izvekšega ugiblje. 17//. Kako li je v poslednjem zboru odločena vada v cirkvenem petji pri Sv. Lovrenci vspela? kaki pospeh imela?
G. Libert, šentlovrenski učitelj, od zbora izvoljeni godebni voditelj (MusikdirektorO navesti, da je kakor one krati tude tuonda k rečeni petevski vadbi malo zbornikov iz sicer znanih pričin došlo. Zbor tedaj, razvaživši korist ino potrebo takega urjenja, odloči, da se ima vseli pred zborom samim v cirkveni petvi ino godbi vaditi, kakor se je uže dnes za pokušnjo res zgodilo.
Učitelje ino jih drugovi ali podružniki so naimer novo zloženo Lavretansko litanijo, jedno lepo sv. mešno pesem, namenjeno, da bi se nad opravilom od vsega ljudstva pela, ino Miserere, kakor se v Gradci veliki tjeden poje, da bi vsej v vekšem okraju jednako bilo, prav dobro peli. Iz verstne zasluge si gore opomeneni g. Liebert svojo vnetostjo ino vne-manjem za pobožno petvo ino godbo nabira, čegar lepi poziv o tej reči v prihodnjem oddelku podam.
IX.	Odloka: da se imajo predmeta, o kterih bi v prihodnjem zboru združeno pogovarjanje bilo, zapisavcu ali pismovodu od udov rano spravljati, da je on vsem zbornikom v spodobno razvago in pripravo šc ob pravi
dobi razešilja.
X.	Pritožba ino prošnja v zapis vzeta, da bi se verli ino godni učiteljski drugovi učivnicam ne umikali in k vojski ne jemali.
YI. Nova izvolja zbornega predsednika, je-govega namestnika, vrednika kakor gore V.
4. ino zapisavca.
XII. Vstanovljenje bodočega zbornega dne.
Da se pak temu obširnemu pisanju nikaki krivi namen ne poklade, stoj tukaj sam ves očiten: da ga je le ne toliko uk ali razgled, kolikor marveč podbuda in pogon v uspevanje ukazanih včiteljskih zborov.	(Slov. Nov.)
(Konec sledi.)
Ogcrska iu Erdelska dežela.
Slovo Košuta od domovine 15. augusta v Oršovi.
„Domovina! dom Madjarov! Z Bogom, dežela terplenja. Glav tvojih hribov ne moram več viditi, ne moram več te zemlje svoje domovine imenovati, kjer sim iz pers svoje matere napil se pravice in svobode.
Domovina! ali moreš temu odpustiti, ki se je za tvoj blagor bojeval, ki je zdaj primo-ran brez domovine, ločen od tebe, po tujem tavati? Ali mi moreš odpustiti, zdaj, ko tvoje zemlje le toliko svobodne imenovati smem, da zamorem z svojimi poklekniti, in nekterimi zvestimi sinovi padle velike dežele?
Pred mano ležiš, preljuba domovina, za mano le negotova prihodnost. Tvoji hribi in doline so z rudečo kervjo oblite, ktero bo trolinoba nevsmiljeno v černobo premenula, žalostno znamnje zmag, ki so jih tvoji sinovi z svojo kervjo pri bojevali od sovražnikov, ki so tvojo sveto zemljo oskrunili in z nogami teptali.
Kako so pobožne molitve zvestih sere puhtele k Vsemogočnemu !!
Ti zemlja! ti proti Božji volji iz svoje lege pahnjena zemlja! Miliarde solz je lilo v tvoje globine, da bi clo pekel omečile, in koliko kervi je moralo teči, da se je poterdenje zapečatilo, da Madjar svojo domovino ljubi, in da je pripravljen zanjo umreti!
In vonder si sužna postala; draga domovina, tvoja zemlja bode iz lastnega nedra jeklene verige kovala svojim sinovom in vse oklenila, kar je svetega, in vse razvezala, kar je oskrunjenega.
Moj Bog! ako svoje ljudstvo ljubiš, kte-remu si tolkokrat pod našim junaškim Arpadom zmago dodelil, tedaj te prosim, tedaj hrepenim , ne pogubi ga.
Domovina! evo! na zadnem oralu tvoje zemlje v nar večini obupu k tebi vpijem, odpusti mi, ker je brezbrojno tvojih sinov pre-lilo svojo kri zate in zame. —■ Bil sim tvoj vodja, podpiral sim te, ko se je v tvojo oso-do s kervavimi čerki zapisal pogin. Govoril sim, ko so ti nasprot vpili: Bodi sužna. — Opasal sim meč in pero v kri pomočil ko so terdili: da ti nisi narod v deželi Madjarov.
Madjari! moj narod, ne obernite obraza od mene, saj moje solze še zdaj za vas tečejo, in dežela, ki se pod mojimi nogami pogrezva, se vonder še imenuje madjarska zemlja. Odpustite mi, ker nezaveden k vam govorim še na ogerski zemlji, vi niste več moji rojaki, jez nisim več v vašem krogu, ne moram več vam Ogrom ogersko govoriti. Padel si narzve-stejši zvestih narodov, ti si padel, ker si sam sebe prekucnil. Orožje proti tebi derečih sovražnikov ti ni groba skopalo, strelaštvo štir-najst rodov ti ni ljubezni k domovini razsulo, čez Karpate prihruli petnajsti rod te ni pri-moral, orožja iz rok vreči; ne — žali Bog, ti moja domovina si bila izdana, prodana; tvoja smertna ura je bila že popred odločena, in to vse po tistem — da bi bil pač pred na Božje bistvo dvomil, kakor mislil na izdajo od tistega — kimu sim še pred malo dnevi vladarstvo prepustil, prisegel je, domovino do zadne srage kervi braniti. On je bil izdaja-vec, ker mu je bila zapeljiva barva zlata ljubši, kakor barva tiste kervi, ki je iz toliko ran tekla za rešenje drage domovine; nevredna ruda mu je bila bolj draga, kakor Bog in domovina , ktero je on in ktera je njega v vragovi zvezi zapustila.
O moj narod! Ogri! ne tožile mene, jez sim bil primoran tega moža izvoliti in mu svojo oblast pripustiti, on je vžival zaupanje naroda, ljubezen vojaštva in se je na stopnjo dvignul, na kteri bi jez ponosen bil.
In ta mož je bil, ki je zaupanje naroda krivo rabil, in ljubezen vojšakov z sovraštvom plačal. Tvoja kletev čeznj ogerski narod; prekolni per si, ki niso vsahnule, ko so mu pervič moč življenja podale. Ljubim te , nar zvestejši evropejski narod, kakor sim svobodo ljubil, za ktero si se tako hrabro bojeval. Bog svobode vas ne bode zatorej iz svojega spomina zbrisal, blagoslovjen bodi na veke!
Tvoje potemstvo je globoki pekel, kiga grešna tla bodo rodovi ponosnega Albiona pokore očistili, in tako prihodnost sim jez pričaral.
Ne stavim zaupanja v golufive obljube ne~ čimernega naroda, ne zidam v zračnih gradovih svojih želj, da, ti boš svoboden nar junakodušniši junakodušnih narodov, oj ! lepo je, če prost je junak !
Moje mnenje ni bilo enako svobodoiskav-nemu Vašingtonu! moje djanje nima primere Vilhelma Telia; hrepenil sim po svobodi naroda , po taki svobodi, v kakoršni le Bog človeka vstvariti zamore; in ti si umerla, kakor liinbar umerje, da bi prihodno leto nove kal e in nove cvetlice rodil, tvoja zima je prišla, ali tako dolgo ne bo terpela, kakor zima une-ga prijatelskega naroda, ki v ledeni zrak Si-birie gleda.
Nikdar! petnajst rodov je tvoj grob na sulo, pa jez bom prišel spremljen od sto ti-sučev šestnajstega svobodnega roda, tvoj"grob razsuti.
Bodi zvest, kakor si vedno bil, in derži se besed svetega pisma, moli smertni Očenaš, poj mertvaške psalme, in še le potem svoje
narodne pesmi zadoni, ko boš na svojih mejah mogočne topove Albiona gromeli čul.
Jez grem, peljem saboj tiste zaklade, ki sijih tako zvesto skoz stoletja varoval, za ktere si toliko kervi prelil, da bi jih na take glave postavil, ki so ti prepovedali živeti, ki so se v Božje pravice mešali, ker Bog govori : ,,'Jez sim človeka za svobodo vstvaril" — uni pa pravijo: nMihočemo ljudstvo v suž-nosti gledati."
Pa ti, prizanesljivi Bog, veš, kaj delaš, če tudi zdaj svoj obraz od nas oberneš.
In ti, moj narod! naj bo s teboj spomin na Boga in njegovih svobodnih angelov. — Madjari! ne kolnite me, ponosni sniete biti, so se vonder, „puntarje" premagati, leoni Evrope dvignuti morali. — Vas junake bom svetu naznanil, in svobodni narodi bodo pomagali nar svobodnišemu narodu.
Z Bogom zemlja, kjer je kri toliko rojakov tekla, odpusti mi, ako sim se zoper tebe pregrešil. Ta kervavi sled se ne sme zbrisati, pokazati se mora v spomin enemu narodu, ki tebe ljubi.
Vsemogočni Bog narodov naj te blagoslovi, moj narod! Vervaj , upaj, ljubi! —
Ptuje dežele.
Bavarska. V bavarskim zboru so se zdaj dokaj čez nemške reči pomenkvali. De so poslanci zamogli delavnost vlade v tej reči presodit, so bili veči spisi ali akti, ki to reč zadevajo nar poprej tudi saboru priobčeni. Minister Pfordten je pač dopustil, de se njegovi dopisi na austrijansko vlado javno pre-tresejo. V to pa ni dovolil, da se oznanijo tisti odpisi, ktire je minister Švarcenberg za odgovor na njega poslal. Veči del teh dopisov se tiče samo Nemčije, za nas Slavene pa je pozornosti vreden dopis od 7. junia 1849 v kterim g. Pforten ministru Švarzen-bergu razlaga svoje misli čez austrijanske razmere. Ta nota se nam tak važna dozdeva, de tu kratki izvadek iz nje našim bravcam podamo:
„Odccpljenje Austrije od Nemškiga na ta način, kakor se je v Frankfurtu in Berlinu želelo, bi bilo ne samo Nemčiji temuč tudi Austriji v pogubo. Skoz veke stoji že Austrija na čelu Nemškiga, in odtod je tudi, de je v Austriji nemški živelj mogočneji od vsih družili narodnost. Z odcepljenjem Austrije od Nemčije bi nemški živelj zgubil svojo preva-go, kir se v naših časih občut narodnosti zmiraj bolj zbuja. Slavjani, kterih je na število večina, bi gotovo pri taki premembi v Austriji k veslu prišli, in to še bolj, kir so se v sedajnini teškirn boju zvesto krog prestola zbrali, in proti Taljanam in Madjaram bojevali, Austria bi v kratkim postala v ti podobi slavjanska deržava, kakor je dozdaj nemška bila."
„Potem pa bi se tudi razmere Austrije proti Ruski vladi silno premenile, kir, če tudi idea panslavizma ni tolikanj škodljiva, kakor marsktiri mislijo, je vunder gotovo, de vsi austrijanski Slaveni z Rusijo in njenim caram sjmpathizirajo. Če bo Austrija z llusko pomočjo madjarski punt premagala (kar se je tudi zgodilobo tudi to sočutje Slavenov še veči postalo. Žalostno je nam povedat, zakaj namesto ruske vojske ni šla nemška Austriji v pomoč. Tega ruskiga upliva se bode Austrija samo takrat obranila, če se bo čversto z Nemčijo združila."
„Z odcepljenjem od Nemškiga bi Austrija zgubila svojo moč kakor europejska velika oblast. Dozdaj, dokler je na čelu Nemčije stala, se je zamogla zoperstavit Rusu in Francozu zato, kir jo je Pruska podpirala, od zdaj zanaprej pa bode Nemčija, ali bolj rečeno pomnožena Pruska po svoji posebni politiški poti naprej koračila, in Austrija bi pri vsih evro pejskih zadevah posamezna stala."
„Pa tudi v domačih zadevah bi Austriji
odcepljenje od Nemčije škodvalo. Ustava od 4. Sušca nam od tega nič ne pove, ali se bode v Austriji uvedla centralizacia ali fede-racia, in še le prihodnost bo nam to pokazala. S pridruženjem k Nemčiji bi se v Austriji temelj postavil za federacio; kir, ako bi se nemške dežele bolj tesno združile, bi se Lombarčko ne dalo v to zvezo vzet, te posebne zemlje bi torej morale svoje posebne ustave imeti. Ako se pa Austrija od Nemčije popolnama odcepi, se mora centralizirati. Težko je eno ljudstvo centralizirati ali nemogoče je več narodov centralizirat brez despotizma, in gotovo se ne bode Austrija taciga sredstva poprijela, in tudi naši časi kaj taciga ne dopuste.
„Ustave ni mogoče tam vpeljati, kir žive 4 narodi sebi nasprotni. Taljani, Madjari in Poljaci bi vedno punte kovali in tudi austrijanske nemške zemlje bi bile v zadnič k oporu prisiljene , kir bi v centralizirani Austriji Nemci v manjšini zgubili svojo prevago. Zato bi gledali na novo ustavno Nemčijo zvunaj Austrije in vošili bi se od slavenske Austrije odcepit, da bi se k Nemčiji pridružili. Carska nemška stranka je jasno o tem govorilo. Poklonost narodov k dinastiji, in zve-stost vojske morete temu v okom priti. Poklonost k rodovini vladarja se je v naših časih kakor povsod tako tudi v Austriji zgubila. Z vojsko se pač zamore zemlja kaznovati ali upravljat nikakor. Laška in Ogerska ste kaznovani, ali nikakor pomireni. Te narode je le s tim pomirit mogoče, ako se jim podeli njih razmeram in šegam primerna ustava, ktira njih slobodno in samostalno razvitje podpira. To torej vabi Austrijo k federacii. In ako ona hoče mir v svojih deželah imeti, more zadovoljiti željam teh narodov. Do zdaj je Austrija stala na čelu Nemčije in Italie, in ona bo to za celo Evropo imenitno pošlo le tačas obderžala, če se s svojimi nemškimi zemljami postavi na čelo Nemčije, z Lombar-ško pak na čelo Italie.
Tako se bodete Galicia in Ugerska sča-sama ponemčili, in pozneje tudi k Nemčiji pridružili. Tako bode Nemčija pod vodstvam Austrije vladala nad Evropo.
„Prihodnost Nemčije in Austrije leži v rokah Dunajske vlade. Če bi austrijanska vojska , namesto v Toskani, na Češkim ali v Vor-arlbergu oprezvala bila, gotovo bi v Rerlinu 23. maja ne bili trikraljevsko zvezo zgovorili. Odcepljenje Nemčije od Austrije je obojni v pogubo. Zgubil bi se tako iz Austrije nemški značaj, in germanstvo se ne bo moglo obderžati vsred slavjanstva in narodov romanskih, Nemčija se bode kakor Poljska razdelila. Ako se Austrija združi z Nemčijo, se bode oblast carstva, ktira je v srednim veku samo. sanje bila, vresničila in v življenje vpeljala."
Odgovor kneza Švarcenberga na ta svet ni hotel bavarski minister zboru na znanje dati, in ako tudi besed tega odgovora neverno, pa vidimo djanje našiga ministerstva, — mi namreč vidimo, de je tudi vojska, ki je na Toskanskim in Ogerskim srečno zmagala, zdaj na Češkim in v Vorarlbergu.
Amerika. Haytski Car Faustin pervi je na papeža poslanca poslal, de bi ga prosil, mu škofe in nadškofe v novim kraljestvu postavit, zraven pa želi, de bi mu papež njegoviga blagajničara Sylvestra, ktir je prav pobožen mož za škofa izvolil. Ta novi vladar v vsim posnema evropejske vladarje, tud on je svojimu kraljestvu oktrojiral ustavo, ktira je nekaj evropejskim ustavam podobna, vunder je ona bolj po šegah in potrebah njegove zemlje narejena. Tako se v nji najde; de vsak Afrikanec ali Indianec deržavljan haytskiga carstva postati zamore, pa temu sostavku je pridjano: Ne en Evropejc naj si bode kteriga koli naroda, ne more v ti care-vini vlastnik ali gospodar postati. — To je pač popolnama černa ustava.
IV e P o I i t I & k i il e E.
Turki na Umliarski gori.
V	starodavnih časih še
Čuda polnih — ktere gosta tmina
Nam zagernila že je, Vse razsula groza je Turčina.
Doljniga Slovenskiga Kakor krasne Goratanske krožja
Ljudni kraj Notrajnskiga: — Vse čutilo turške je orožja.
Le na gori Limbarški Ni sledu stopin še Otomana,
Čudna moč ga zaderži! Cerkev tam še ni bla poteptana.
Z serdjo vgleda to Zomin Agmet Paša, vodja siloviti,
V	prah in kupo razvalin Se priseže koj jo premeniti.
Polomesec — Mahomet! Divja mu druhav nasproti vriska.
In osupnen, plaš in bled II cerkvi vsih strani gorjan pritiska.
Neizmerna trna je trum Ki goro obdaja in nastopa.
Ure daleč hruje šum Plena in kervi željiv'ga tropa.
Od višave dol do tal Vsak pedanj zasedejo armade,
Paša pa na verhu stal Je ino zavkazoval posade.
Okolj svete veže pa Kmet stoji pripravlen, berst za brambo
Tempelna svečaniga, Za svobodo, prave vere hrambo.
Ali sto in stokrat več Tujih napadvavcov je število.
Jasno brambovci stermeč' Vidijo, de jim je odzvonilo;
Cerkve vrata si odprti Z jelovine umetno tesane,
Not pobožno stopajo; Duri pa nazaj so zaklepanc.
Na kolenih vse kleči
Roke spenja, moli, g;or zdihuje
Kjer pomoč se le dobi, — Ino spet se v sercih up zbuduje. —
„Bodi hvalcn ti Alah ! Dal si nam keršanske pse u roke.
Ti obljubimo — na mah Njih zaslišal smertne bodeš stoke."
Tako usti se Ozman Krog in krog pa silni žar napravi
De poginil tu gorjan, V svetiga pohištva bi kurjavi. —
Berzno čne se gibanje Vse ogorke, bakclne prijema.
Kadno na požiganje Jih metava gor na strešne tema.
Ali čuda! oginj: plani Strehe nista, strešne ne končala.
„Božje to moči je znani! Truma je zasedenih zagnala.
Agmet paša pa zadre: „V ognu smert prenagla je in lahka
Ino za kristjana ne —< Bolj se more zasolit mu slalika."
Urno znam topništvu da. Možnarjev, topov, hropunov štvilo
Okolj cerkve se zazna, In strašno je treskanje donilo.
Alj nov čudež se godi! Pok pokvaril nič ni božje veže.
Krogla, bula raztopi Se, šc predin zida kam doseže.
„Sam Alah je zoper nas! Se druhav grozila Mahometa
Se nikakoršni pokaz! — „Močcn tak ni zid" prav in trepeta.
„Kaj vam je" sopi Zomin Per ti priči vrata gor verzite!
Urno na vničvavni čin! Ropajte, pa živo vse pobite!
Radi ne, le morani Se vojšaki spravlajo na delo
I*a tud zdaj so vkaneni: Vse počnenje jim je spodletelo. —
Paša ne derži se več , Strah in babstvo on očita trumam ,
V	roci grozoviti meč
In nadušen z čertam in pogtjmam.
Sam se terdnih loti vrat Malilej se za mahlejem začuje
Celili štir in dvajset krat. Ino zmiram meč le odletuje. —
Kviško vojski rase las Vsa v zamaku gleda na Zomina.
Male čbelice bi glas Čul o dob' ti tiha in »termina.
Paša zmir serditeji Ojster meč visoko je povzdignil
II strašnim — zadni m mahleji: Nagleji kot blisk je doli švigni/. —
Vrata vdari silna ost Ter od verha jih do tal razkoli.
Turk že vriskal ja radost — Alj pobit telebi Agmet doli.
Spira sekanga lesa Bla mu desno je oko staknila
Čutne žile stcrgala Se v možgane mu globoko vrila. —
,,Zdaj, kriči, še le spoznam: Kazin me zaslužena zadene, Zamctval sim božji znam. Tak besed'va — in mertev se sčene.
Trum pa bližnih divji strah Ino smertni se obup polasti
Beg, trepet in plah V kratkim celo vojsko pooblasti. —
Pa. več časa ni za beg Z cerkve vse jc blo za njo planilo
Vstavilo viharni tek Ter do zadniga moža pobilo. —
Jovan Terdina.
Jugoslovanske cvetlice.
(Nabral F. Cegnar.)
2 i. Stjepan Dušan.
Stjepan Dušan Silni je bil eden nar ime-nilniših serbskih vladarjev. Vlado je nastopil v letu 1336, umeri je 1358 v nar lepši mo-žki starosti v sredi svojih zmag. Njegovo junaštvo in modrost je serbsko deržavo v car-stvo dvignulo. Gcrški cesar Kantakuccno v Bjcancu ga je za carja spoznal in mu drago krono podaril. In vonder se je proti njemu na vojsko dvigniti in ga primoral, Turke iz Natolie v pomoč poklicati. In ravno to je vzrok, da so pozneje Ozmani v Evropo pri-hruli in gerško cesarstvo poderli. Narodna pravljica pravi, da jc bil z francosko knegi-lijo oženjen. V junaški pesmi ženitba Dušana beremo, da je bilo tej kneginji ltoksanda ime, da je bila iz Ledi an a hči kralja Mijajlo. Ako je ime Ledian izmišljeno ali ne, se ne da lahko razjasniti. Na smertni postlji je, kakor pravlica pravi, Roksanda deržavne nio-gočnike skupej poklicala. Dušan je zapustil carstvu kralju Vukašinu na sedem let, da njegov sin Uroš dorase; pa Vukašin je fantiča umoril in carstvo zase obderžal.
22. Hiacint Maglanovič.
Hiacint Maglanovič — pravi izdatelj mor-laškik pesem — je edini med goslarji, kar sim jih vidil, ki je zraven tega tudi pesnik. Goslarji le stare pesmi pojejo, ali če nove zlagajo, vzamejo nekoliko verstic iz ene, nekoliko spet iz druge in jih tako v celotino zvežejo.
On je čevljarski sin, rojen iz Zvonigrada. Njegovi starši so ga slabo izredili; ker ne zna ne brati, ne pisati. V osmem letu ga cigani vkradejo, v Rosno peljejo, in k turški veri prisilijo. Livnoski Aga' ga ciganom vzame in ga v' službo za nektera leta vzame. V 15. letu ga nek menih z nevarnostjo svojega življenja k katolški veri spreoberne. Mladenča ni težko stalo, svojega terdoserčnega gospodarja zapustiti. V viharni noči je iz Livna pobegnili, in svojemu gospodu žlahten kožuh, eno sablo in nekoliko zlatov odnesel. Menih, ki ga je kerstil, je bil njegov tovarš v begu.
Livno le malo mil od Senja leži. Tukaj jc bilo begunom od metlaške vlade varstvo dano proti preganjanjem Aga.
Tukaj je Hiacint pervo pesem, povest od svojega bega, zložil. Pesem je dopadla. Delati se mu je malo ljubilo; živil je od gostoljubnosti, in kamor je prišel, je svoj račun plačal z starimi pesmi. Tudi sam jih je začel zlagati, in se je z njimi kmalo tako prikupil, da ni bilo ne svatbe, ne pogreba, ne rodovinske svečanosti, da bi on zraven ne bil. V 25.
lelu svoje starosti je bil lep mladeneč, močen, ročen, dober lovec in slaven pesnik. Vsak ga je ljubil, posebno deklice so mu bile zlo prijazne. Za svojo je zvolil hčer bogatega Morlaka Slarinoviča, in jo je po šegi tistega kraja odpeljal, ki sc mu tudi ni branila. Že je svojo nevesto na konja posadil,ko muUglian, ki jo je tudi ljubil, z gromečo besedo „stoj" nasprot zavpije. Oba sta bila, kakor je v teh krajih navadno, oborožena. Maglanovič pervi vstreli in Ugliana vsmerti. Ker bi se ne bil mogel napadom žlahte vsmertenega Ugliana braniti, jo v hajduke potegne z svojo odpeljano nevesto.
Dolgo je med njimi živil. Ko si je nekoliko premoženja pridobil, jc zapustil gore, si živine nakupil in se z svojo ženo in otroci v Kotar podal. Tu zdaj slanuje na bregu reke, ki se v jezero Vrana zlije. Njegova žena z otroci se s poljodeljstvoni peča, on pa zmirej okrog potva. Včasih tudi svoje stare prijatle, hajduke obiše, vonder z njimi ljudi ne napad uje.
Vidil sim ga pervikrat v Zadru. Tisti-krat sini ilirsko dobro govoril in želil sim kakega imenitnega pesnika peti slišati, Moj pri-jatel, vojvoda Nikola *** je na njega vBe-lemgradu zadel, in ker je vedil, da je namenjen se v Zader podati, mu je pismo name izročil. Pisal mi je, da ga moram napojiti, ako hočem kaj od njega slišati, ker on le ti-stikrat navdahnen zapoje, ko se napije.
Bil je takrat Hiacint 60 let star, velik, ponosen in terden mož: njegove rame so bile široke, njegov vrat močen; obraz od sonca zlo rujav, oči majhne, ravni nos rudeč; dolge bele berke zaraščene z močnimi obervami je nosil. Lase je imel vstrižene, obleko staro pa vonder čedno.
Ko stopi k meni vstanico, mi poda pismo od vojvoda in se vsede. Ko pismo preberem me popraša: „Vi tedaj serbsko govorite?" Jez mu odgovorim, da toliko razumim, kolikor je treba, da zamorem njegove pesmi po vrednosti ceniti, ki sim jih zlo hvaliti čul. „Prav, prav — mi odgovori — pa jez sim lačen in žejn: pel bom, ko se najem." Ko se k južni vsedemo, je toliko snedil, da se mi je zdelo, da se je nar manj štir dni postil. Tudi nalival sim mu pogosto, in ravno tako moji prijatli, ki so prišli k meni, ker so od njega zvedli. Mislili smo, da bode nam kako zapel, ko se bo najedel in napil. Al zlo smo se zmotili. Na enkrat se dvigne izza mize, se vleže zraven ognja in tak terdo zaspi, da ga ni bilo mogoče prebuditi.
Drugikrat sim bil bolj srečen. Nisim mu dal več piti, kakor toliko, da sini ga med treznost in pijanost pripravil, in zdaj mi je več junaških pesem zakrožil. Njegov glas ni bil
več čist in jasen.
Čudno se je od mene ločil. Pet dni je bil pri meni in šesto jutro je šel, da še vedil nisim kdaj. Zvečer ga čakam in čakam al njega ni, ob enem tudi zagledam, da sta dva samokresa, ki sta na steni visela vzeta. Hvalo mu moram pa vonder dati, da mi je pustil zlato uro in desetkrat toliko vredno denarnico, desiravno ju bi bil prav lahko vzel.
V	letu 1817 sim bil dva dneva v njegovi hiši, kjer me je prav veselo sprejel. Njegova žena in vsi otroci so si mi okrog vrata oklenili; ko sim se spet na pot podal, me je njegov nar starši sin več dni dalječ spremil in v gorah pot kazal.
Bad bi ga bil obdaroval za toliko postrež-nost, pa on po nikakem ni hotel od mene ničesar vzeti.
X 111 e s.
V	pretečenim mescu se je na Francozkim prav čudna prigodba pripetila. V nekim ter-gu je umeri naroden stražnik. Kakor je navada so ga njegovi tovarši na pokopališe spremili, in mu čast, kakor vsakimu narodnimu stražniku gre, skazali, s puškami so mu namreč v grob vstrelili. Pa ko zadni puško sproži, se kar v grobu zasliši cvilenje, pokrov se odpre, in tovarš ktiriga so vsi mertviga mislili leži ranjen v trugi. Puška ktiro je zadni sprožil je bla s kroglo nabasana, in ravno ta pozabljivost je pokopaniga grozovitne smerti rešila. Krogla ga je le malo na nogi ranila, in v kratkim se je popolnama ozdravil. Zdaj pa v znamnje hvaležnosti ta človek svojiga odrešnika pri sodbi toži, de bi mu ne samo potroške za celitev rane, temuč tudi bolečine klire je prestal poplačal. O nesramnež!