0 javnih preizkušnjah in darilih v ljudskej šoli. (Spisal in govoril pri letošnjem občnem učiteljskem zborovanji, v 28. dan maja t. 1. v Ricmanjih Kr. Bogatec.) (Dalje.) Ako ovo spomenjeno načelo razmotravamo, dozdelo se nam bode vedno težje, vzlasti pa, ako mislimo na jednorazredne šole, kakor se nahajajo tu v Istri v obče, namenjene Slovanskej narodnosti. Pomisliti moramo, da na jednorazrednicah, ostanejo otroci večkrat po dve leti, če ne po tri v jednem in istem oddelku. A darila dajajo se navadno po oddelkih in sicer najboljšim, rekše, istim, kateri so v i s t e m šolskem letu naj bolj napredovali. — To se nam pokaže v tem slučaji: mislimo si učenca tretje leto v drugem oddelku; ima naj boljše šolsko sporočilo; vstopi v tretji oddelek, in se ne more drugače, kakor, da se takemu podeli konecletno darilo. V istem, drugem, oddelku se nahaja drug učenec, še le prvo leto, ki se je v istem letu v primeri s prvim po svoji darovitosti, v e č naiičil; a toliko vender ni zmagal, in tudi zakon sam ne terja, da bi po jednem letu vstopil v tretji oddelek, in darila mu ne moremo dati, ker moramo še druge obdarovati, ki so bili tudi pridni in le dve leti v drugem oddelku, ter vstopijo v tretji. Tako, torej, more pričakovati darila še le drugo leto. Ako bi ga i prvo leto obdarovali in drugo ne, da bi ga samo golo pohvalili, rekši: Ti si bil tudi letos priden, ali darila ne dobiš, ker moram tudi druge obdarovati, ki so bili tudi pridni in tu si uže tako lani prejel, — s tem bi si mislil učitelj: Jaz sem napravil prav, in vest mi nič ne očita. Nam se to dozdeva; ali izvestno trdim — v otrokovem srcu ni tako; ono ni v pravem stanji; otrok, oziroma deček ali deklica, si ne more in prav istinito n e more misliti, da je to prav. Kajti — priden sem bil in kot tak, če so vredni ali zaslužijo drugi, ki so bili pridni, zaslužim tudi jaz. Kakor v drugem oddelku, tako se pripeti v drugib, osobito pa v četrtem oddelku, kjer se nahajajo uže precejšno razvitega razuma učenci, koji opazujejo učiteljevo dejanje, ter vejo uže dobro presojati. Torej še pri vsej toli dobri volji ne more učitelj primerno nagradovati, kajti ni tako lehko, kakor bi se mislilo, presoditi istinito in pravo stopinjo pridnosti mej toliko množico učencev razdeljenih v razne oddelke. 0 tem, spomenjam na Loche-jev izrek, glede individuvalne vzgoje. — Da; ni mogoče se vso dobro pazljivostjo natančno in popolno poznati posamezna svojstva učečih se individuvalov. 0 ! kolikokrat se marsikoji gosp. profesor še celo v srednjih šolah, pri manjšej množici in pri razvitejši mladini goljufa o tem. Vpliva li to ugodno na dotičnega? Torej, kaj pa potem, da ne učitelj dobro in resnično pogodi pravo pri obdarovanju pojedinca? Kaj si more misliti učenec, ko se čuti tako goljufanega? kajti on si ne more misliti, da ne bi ucitelj o tem prav pogodil — temveč le, da je prevarjen! in če ne poprej, čuti tedaj, da je na svetu tudi prevara, kakor sicer tudi je, ali več vpliva nanj to, da je prevarjen od svojega učitelja, da more prevaro upotrebiti tudi njegov prosvetnik sam, kateri ga je tolikrat svaril in opominjal proti tej hibi človeštva. Nam bi se zdelo to malenkost, ali pomislimo na minulost, ter bode najbrže marsikoji nas se domislil onega časa, v katerem je bil mogoče dozdevno tako prevarjen, da se je čudil tužnpga tako, da tega nikdar ne pozabi, da ne pozabi te prevare in učitelja svojega. — To so torej vtisi, ki ne vplivaja povoljno-vzgojno, na dušo otrokovo. V njegovem srcu se sedaj izcimi nezaupnost in neposlušnost do učitelja — in če je deeko nadarjen (kajti le tacega si morarao vedno misliti), vzporodi se mu želja, da tudi on mora v bodoče biti obdarovan, a to, le — da dobi dar javno, torej želja in le gola želja po mamilu in ne za pravo svrho; a to ni več vzpodbuja pouku, tudi ni več častiljubivost — to je častiželjnost. Izvestno mi se bo oporekalo z opazko: da tacih otrok je le malo, da bi to razvideli. Jaz pritrdim temu; a pazimo temveč na te, da se nam ohranijo v bistrem studencu, eistih izvorih mišlenja, da napravimo iz njih — Ijudi prave, toli potrebne može. — Ozrimo se sedaj v obzor življenja, človeštva valovito pot. V opazovanji pojavljajo se nam različna svojstva bitij, ki češče imajo odločilno svrbo v ueinkih njihovega delovanja na pozorišču svetnem. Uverjeni smo, da častiželjnost posameznikov v dosego kojih namenov nas goljufa; a njihove čine čutimo in to češče še prehudo čutimo. Potreba a še večkrat pohlep po boljšem stanu, boječnost zroja in boja, nekrepnost samostojnosti to so včasih a le včasih pravim, nehotni a častiželjnost vedno potera pripomoček — klečeplastva, ki se v novejšem času tem bolj prostira, čim se ono bolj skriva, pod neko krinko, katero bi nekoji radi imenovali — politiko. Torej v vseh receh i svojstva človeška morajo imeti pri pojedincu svoje meje, ki se jih opaža v harmonični zvezi, v duševnej koncentrakciji. Dobro moramo paziti pri vzgoji častiljubja, da ne zagazimo v provzbujo častiželjnosti, katero moramo si prizadevavati, da jo uže v kali zamorimo. Kakor se je lehko razvidelo iz promotrovanja tega slučaja, tako bi jih lehko i več navedel, ki ne vzbujajo po namenu, rekše, le ljubezen in veselje do pouka in dobrega glasii, temveč tudi in večkrat samo to, namreč častiželjnost. Naj mi bo dovoljeno navesti še drugi slučaj, da baš ta izrek še bolj ukrepim. Dogodi se, da nekoji učenci ali po svoji darovitosti ali na drugi način, so tako srečni, da skora vsako leto dobe tako imenovane ,,premije". — Resnica je torej, da pri tacih ne vzbujamo s tem več veselja do pouka, inariveč le golo častiželjnost; kajti večkratno ponavljanje jedne stvari vzbuja le željo. Kakor pri teh slično se godi tudi pri drugih slučajih. — Iz tega tudi razvidimo, ka si nekoji učenci ob času njihovega šolanja pridobe celo kopo knjig. Tii mi nastane sedaj — praktična korist in vrednost daril. Knjige, ki jih učenci dobe v darilo, naj pa bodo učencem res v pouk in veselje. Kolikokrat se pri nevednem ljudstvu rabi šiba brez potrebe in haska, a še večkrat se je ne rabi za veliko potrebo. — So nekateri roditelji, da si veliko nrislijo od svojih otrok; namreč smatrajo jih za dobre glavice, čeprav je baš obratno. Tako se dogodi, da otrok tacega očeta pride domu koncem leta brez darila. Vsled tega nastane doma ne samo karanje, ampak tudi mnogokrat — ples sč šibo, ker oee si ne more misliti, kako neki ne bi bil njegov sin ,,premjant". — Take kazni pa ne vplivajo dobro na plemenitev srca. Večkrat se taki roditelji tudi spuste na učitelja rekši, da ima ta na njega kako osobno jezo in vsled tega, da ne bodo več v bodoče pošiljali v šolo svojih otrok i. t. d. Torej, kakor vidimo, imajo malenkostne reči včasih več vzrokov a vsled tega i mnogo vpliva. — Nagraduje se učence koncem leta pri javnih šolskih skušnjah, o katerih hočem sedaj izpregovoriti. (Dalje prih.)