Mogočni Jurif Povest iz domačih hribov 10 »Brezje dne 22. septembra 1890. Ljuba Trezika! Kako se mi smiliš! Ko sem včeraj dobila Tvoje pismo, sem se morala razjokati. Smrt Tvoje matere je zadela tudi mene, kakor da so meni umrli mati. Saj so bili tudi meni tako dobri. Rada sem jih imela kakor mater. Molila bom zanje, Tebe pa naj tolaži misel, da si za rajno mater storila, kar si mogla! In še nekaj! Ti nisi tako zapuščena kakor jaz. Imaš dobrega ženina, ki Ti bo pomagal trpeti in pri katerem boš kmalu našla svojo srečo. Bridko sem se jokala nad zadnjimi besedami Tvojega pisma, ko namreč pišeš, da boš namesto mene poljubila moja otroka. O ko bi ju le enkrat še mogla poIjubiti! Srce.mi poka od hrepenenja za otrokoma. Nobenega vidnega spomina nimam nanju; če moreš, odreži vsakemu koderček in mi ga pošlji, da bom imela nekaj od otrok, kar bom lahko poljubovala! Kar mi o očetu pišeš, me navdaja s skrbjo. Rada bi jim pisala in jih prosila za odpuščanje za vse, kar sem jim bridkega prizadela; ali tedaj bi jim morala tudi reči, da mi je žal, ker sem Jurija vzela; tega pa ne morem, ker bi ne bilo res. Kajti če mi je tudi toliko gorja prizadejal, rada ga še zmerom imam in moje srce je njegovo. Večkrat se mi smili, ker si ne more pomagati, da je tako burjast, in sam največ trpi zaradi svoje hude narave. Jaz ne morem pomagati. Da tudi jaz svoje držim in se mu ne vdam, tega mi nihče ne more zameriti. Očeta mi lepo pozdravi in, čo bl Jlm bllo huje, ml takoj piši! ... Zaradi sebe Ti lahko le dobre reči sporočam. Gostil- na, kjer sem, je selo čedna ln tlha. Plačam za vse vkup dva goldinarja na dan; tako ml bo segel denar še za yeč m&seeev. Letoviščarji, ki Se tu stanujejo, so prijazni, mirni ljudje. Najbolj seznanlla sem se z neko nemško družino Iz Amerike; so protestanti, pa prav ljubeznivi: gospod In gospa, gospejina mati in šestletna hfierkiea. Gospod se piše Majer in ima v Ameriki veliko tovarno. Bvojo ženo, ki je prava krasotica, ampak hudo Jetlčna, tna silno rad. Pred dvema tednoma ee ji je ullla kri; odtlej mora ležati. Gospod presedi ves dan pri nji in se ne zmeni ne za dekletce ne za taščo. Dekle je ko žlvo ¦rebro. K materi je ne puščajo, babico trga po nogah, tako da se komaj premika, in tako so bili vsi veseli, da ¦em se jaz jela za otroka brigati. Vsako jutro grem ponjo, jo peljem na sprehod, ji pripovedujem pravljice, zraven jo učim slovenski, in se igram z njo. Dekle se me je tako navadilo, da hoče biti zmerom pri meni in se joče, če me nl. Kliče me za ,teto Tilko'; menda ji je oče tako velel. Ker se z otrokom toliko pečam, sem se vsej dmžini tako približala, da me imajo kakor za svojo. Gospod bi se mi rad na vse načine zahvalil. Pa ni potrebno. Saj me Lidlja spominja moje Ančke in mi je kar nekam laže pri srcu, ko imam otroka pri sebi. Še z nekom sem se seznanila. Tu je na letovišču neka gospa iz Gorice. V Gorici ima trgovino in me vabl, naj pridem o novem letu k nji za kuharico. Ne zameri, ljuba Trezika, da Ti o sebi toliko pripovedujem! Saj nlmam na vsem božjem svetu nikogar, kl bi ae mu mogla izpovedati, kakor Tebe. Ti sl mi sestra in prijateljlca. Vsak dan in veako uro mislim nate In tudi Tvoje matere ne bom nlkoli pozabila. Zbogom! Prisrčno Te pozdravlja Tvoja Tilka. Katro lepo pozdravi in moja otroka poljubil« Ljuba Tilka! »Šentanel dne 20. oktobra 1890. 2e pred dvema tednoma sem TI hotela plsatl, pa je bllo dobro, da Ti nisem, ker bl Te bila po nepotrebnem vmemirila. Tudi danes Ti bom le kratko sporočila, kar je najpotrebnejše. Tvojega očeta je 5. oktobra radela kap. Desna stran jlm je mrtva. Toda ves čas so pri sebi in tudl govorijo lahko. Ker že dva tedna ni bllo nlč hujšega, ni več nevarnostl. Začuda pa od takrat, ko jih je kap zadela, revmatizma ne čutijo več. Doktor Silan, kl vsak drugi dan prihaja, trdno upa, da jih bo spravil spet na noge; le tega se boji, da bodo ostali trdi. Jaz nisem več v trgovini, namesto mene so dobili drugo za ta čas, jaz pa moram streči očetu, ker nobene druge niso hoteli. Večkrat že sem jih vprašala, ali naj pišem Tebi, da bi Ti prišla. Pa jim ni po volji. Ni potreba, pravijo, češ da jim gre že na bolje. Zdi se mi, da se bojijo novih prepirov s Končnikom, če bi se Ti vrnila. Ker sem zdaj toliko s Tvojim očetom, jim večkrat pripovedujem o Tebi, kako hudo Ti je. Dejala sem jim tudi, da Te v testamentu ne smejo pozabiti. Nato so mi rekli, da so testament že spisali in ga ne bodo spreminjali in da niso tako bogati, kakor ljudje mislijo, in da morajo tudi za naslednika skrbeti, da se ne bo na prazno usedel; nekaj malega da so Ti itak tudi še namenili. Tvojega brata Urha se bojijo — tako se meni zdi, Urh — to Ti moram reči — pa je Tebi nasproten. Tu neki dan pa so kar sami začeli, češ da bi že še radi zate tudi kaj storili, pa ko jim je roka trda in ne morejo pisati. Svetovala sem jim, naj pokličejo tri zanesljive priče in naj pred njimi povejo svojo voljo. Popoldne je prišel moj ženin doktor Silan nanje gledat. S tem so se zmenili, naglo je odšel in ko se je čez pičlo uro vrnil, so prišli za njim gospod župnik in čez nekaj časa še Špetinov Matija. Kvečjemu pet mlnut so bili ti trije pri očetu sami v sobi. Ko so prišli od njih, se je Špetinov Matija držal, kakor da je grenko vodo pil, onadva pa se nista ne s pogledom izdala. Da so Ti oče nekaj odmenili, to je gotovo. Prav dosti ne bo — tisoč goldinarjev pa upam, morda tudi dva tisoč... Več Ti danes ne morem pisati, ker moram zdaj k očetu. Napiši jim nekaj kratkih prisrčnih besed! Ne omenjaj pa prejšnjih razprtij, tudi se ne zahvaljuj in ne izdajal se, da o tem testamentu kaj veš! Toliko napiši, da jim izpričaš svojo otroško vdanost... In še enkrat: zaradi očetovega zdravja si lahko čisto mirna! Zdaj ni nobene nevarnosti. Prisrčno Te pozdravlja Tvoja Trezika.« »Brezje dne 1. novembra 1890. Ljuba Trezikat Ne zameri, da Ti na Tvoje ljubo pismo šele danes odgovarjam! Vest o očetovi bolezni me je hudo zadela. Ker ml medtem nlsi pisala, da bi se jim bilo poslabšalo, sem spet nekoliko pomirjena. Včeraj sem očetu pisala; upam, da sem pravo zadela. Tebi se prisrčno zahvalim za vso ljubezen in dobroto. Bolj ko denar, ki so mi ga oče morda zapisali, me veeeli Tvoje prijateljstvo. Zaradi sebe se denarja itak ne veselim, ampak kvečjemu zaradi otrok. Upam namreč, da se bom kmalu postavila na svoje noge ... Zdaj poslušaj, zakaj Ti nisem takoj odgovorila! Tudi tu smo marsikaj hudega doživeli. Dne 24. oktobra ja umrla gospa Majer. Moj Bog, kako je bilo! Ne moreš si misliti, kako je mož uganjal. Tulil -je, lase si je pipal, po tleh se je valjal, vedno smo morali biti za njim, ker se je bilo bati, da si bo kaj hudega storil. Stara gospa se je prej umirila. Lidija s'e je sicer tudi jokala, ker je druge videla, da se jočejo, pravega pojma pa še nima o inesreči in si le želi, da se jaz z njo igram. Odkar ji je mati umrla, sem jo vzela v svojo sobo in tudi spi pri meni. Stara gbspa spi v gospodovi sobi, ker se boji za njega. Meni se ljudje smilijo; tako bogati so in vendar tako nesrečni. Kjer jim morem, jim pomagam, Gospod in njegova tašča sta se tako navadila name, da me pri vsaki reči vprašata za nasvet. Gospa je zetu že večkrat prigovarjala, da bi šli v kako drugo letovišče; gospod pa pravi, da ne gre več iz tega kraja, kjer mu je žena pokopana. Bog ve, kako se bo še to končalo. Jaz bi se od Lidije kar težko ločila. Priti pa bo seveda moralo prej ali slej. Ona gospa iz Gorice je odpotovala. Obljubila mi je, da pride pred božičem semkaj pome... Če boš Špetinovega Matija kaj videla, pozdravi ga in reci mu, da mi je dobro in da upam, da mu bom ob letnem dnevu vrnila z obrestmi vred, kar mi je posodil. Pozdravi tudi Katro in poljubi moja otroka! Tvoja Tilka.« Ljuba Tilka! »šentanel dne 25. novembra 1890. Danes pa bo moje pismo dolgo. Potrpil Najprej Ti moram sporočiti, da je Tvojemu očetu prav dobro. Zdaj čez dan že sedijo, za silo lahko premaknejo desno nogo in desno roko in celo zapišejo ie lahko kaj. Tvoje pismo jih ni le razveselilo, ampak ganllo. Naročili so mi, naj, kadar Ti bom apet pisala, ne pozabim zapisati, da Te lepo pozdravljajo ... Zdaj pa, ljuba Tilka, Ti bom izlila svoje srce. TI b! mi bila vedno edina prljateljica, nikomur drugemu ne morem potožiti, nekomu pa se moram izpovedatl, ker mi je tako hudo. Da Ti takoj povem: z doktorjem Silanom je vse pri kraju, zaroka se je razdrla. Kako se je zgodilo? Sama ne vem. Vse se ml zdi kakor hude aanje in je vendar vse resnično. Povedala TI bom vse po vrstl, kako je prišlo. Konec oktobra je prišel doktor zopet k Tvojemu očetu. Bfl je nenavadno tih in mudilo se mu je. Mlmogrede se je tako čudno ozrl na mojo roko, kjer aem nosila njegov prstan. Potem je dejal suho, da je očetu dobro in da ga zdaj ne bo več, 8e ga no bomo kllcali. (Dalje sledl)