Kronika
Dejanja, nazornega, tvornega, dramatičnega dejanja je v povesti malo; vse je zgolj medlo, nespretno, po nekem staromodnem vzorcu prikrojeno pripove= dovanje, ki pogosto utruja in dolgočasi. — Jezik je ubog, časnikarski, brez živah* nega in poetičnega poleta tudi tam, kjer bi bilo po situaciji to pričakovati.
Ivan lorec.
KRONIKA
Macharjeva šestdesetletnica. Ko je v 80. letih na Češkem nastopil M a s a r y k z realizmom v vedi in politiki, sta se mu pridružila žurnalist H e r b e n in literat M a c h a r, ki je 29. februarja t. 1. praznoval šestdesetletnico svojega rojstva. Machar je bojna natura, ki je šel v podrobnostih predaleč, a v celoti je zadel prav. Podiral je malike, ko je pobijal kraljestvo teme in krivice: človek iskrenosti in resničnosti, krepke individualnosti in čuteče socijalnosti. Slovence so seznanjali z Macharjem zlasti dr. Ant. Dermota, ki je prevedel «Magdaleno» (1903.) in manjše spise v starih «Naših Zapiskih», dalje V. M. Zalar, ki je prevedel «Rim» (1911.), nekaj pesmi v obnovljenih «Naših Zapiskih« in zbornik «Strup iz Judeje» ter dr. J. Glonar, ki je poslovenil izbor življenjepisnih črtic «Konfesije literata». — Macharjev pomen ni samo literaren, ampak tudi političen. Zgodovina Masarvkovega realizma v boju s «staročeštvom» in «mladočeštvom» je ozko združena z njegovim imenom. Ni nastopal na govorniškem odru, ampak s peresom, v Herbenovem «Času», a to z neizprosno odkritostjo in žgočim sar* kazmom. V slovenskem javnem življenju mu nalikujeta Fr. Levstik in Ivan Cankar. V svetovni vojni si je pridobil Machar velike zasluge za svobodo svojega naroda. Češkim čestitkam se ob njegovi šestdesetletnici pridružujejo tudi naše.
Dr. L.
Antonin Sova, tip pesnika. J. S. Machar in Antonin Sova sta poleg Bf ezine glavna predstavljatelja češke literarne generacije devetdesetih let. Vsak posa« meznik izmed te trojice pomenja zase močno individualnost in izrazito pesniško smer, dočim so vsi trije skupno vplivali tudi na razvoj češke kulture na prelomu XIX. in XX. stoletja. Dočim obstoja Macharjev pomen bolj v tem splošnem kulturnem momentu, tiči vpliv Sove in Bfezine predvsem v pesništvu.
Najstarejši med obema, Antonin Sova (rojen 26. februarja 1864.), pomenja neke vrste sintezo ostalih dveh: intelektualnega Machar j a in himni čnega Bfezine. Od obeh pa se razlikuje po bogastvu svojega čuvstva in senzualni čutljivosti. A dočim je Bfezina v svojem pesniškem delu ustvaril cel sistem svojega mističnega nazora, sta Machar in Sova ostala zvesta zemlji in sodobnosti. In v tem oziru sta si Machar in Sova bolj sorodna pojava. Oba sta premislila in preživela vse krize svoje krčevite in kaotične dobe, toda Sova je bil v nasprotju z racijonali* stičnim Macharjem predvsem človek čuvstva, ki je s tega stališča umeval in umetniški potenciral vsakdanjo resnico. Komaj je ostavil realizem svojih pes* niških prvencev, je reduciral realnost na en sam znak, simbol svojih vizij, sanj in sluten j. In tako  je postal poleg Bfezine prvi stvaritelj  češkega simbolizma.
Sova je v svojem jedru vseskozi lirik impresijonističnega značaja. Vse nje* govo pesniško delo, ki je v idejnem oziru precej kaotično, je ena sama lirična pesem intimne glasbe, prekrasnih metafor in tipičnih simbolov. Ta impresijo* nistični lirik je tekom svojega pesniškega in umetniškega razvoja dospel od subjektivne bolezni h kolektivni ljubezni in tako se je našel na povsem drugem polu nego uporni Machar, ki je s svojim geslom «v žolču je moč» izhajal
190