Za poduk in kratek čas. Iz Slovenije do Adrije. (Potopisna črtica.) (DaljB.) Karol Draoki, namestnik kralja Ludovik I. v Dalmaciji, hotel je 1. 1376 s svojo soprogo Margarito iz Zadra, kjer je stalno bival, v Napulj potovati. Margarita, prav pobožna žena in velika čestiteljica svet. Simeona, hdtela je vsaj malo, kakokoli relikvijo od svetnika seboj na pot vzeti, kar se jej po dolgem prizadevanji tudi posreči. A ta poskus bil je zastonj, brezvspešen, kajti kakor hitro jo ladija od brega odrine, nastane tako ljut vihar, da je ladija le z največjim naporom vseh moči zopet v luko Zadarsko priplula. Margarita objavi svoj čin soprogu, kateri se poda k nadvladiki in prosi od njega svetit in pomoči. Vsi se podajo na to v cerkvo, kjer prosi Margarita odpuščenja ter vrne odvzete relikvije. Med tem pa se je bil vihar že celo polegel. — Ta dogodba je tudi naslikana v presbiteriji cerkve sv. Simeona in je cela slika še prav dobro olaranjena. Neka udova iz plemenite rodbine, Fanfonija, imela je svojega sina na umoru. Razumi se, da je vse storila, kar le premore materina brezmejna ljubezen in zdravniška umetnost ali vednost, da si ohrani Ijubljenca svojega, a .zoper bolezen smrti, ni zdravila v vrti". Ostane jej le še edino sredstvo, molitev in zaupanje v Boga, v njegovo pomoe. V svoji obupanosti hiti v cerkvo sv. Simeona ter se vrže pred njegovo krsto ihteč: ,,Ako je to pravo telo sv. Simeona, Pravičnega, Proroka, naj mi vendar izprosi on milost od Boga, da mi sinek ozdravi". Med tem, ko je vdova v cerkvi ihtela in molila, prikaže se njenemu boleniku sv. Simeon ter mu potrjuje, da je on v istini ,,pravedni Šimun" in da ga je prišel ozdravit. I glej, mati najde v svoje neizrečeno veselje svojega ,,ljubčka" res že zdravega. Toda basta! Naj zadostuje čestitim čitateljem to, kar smo jim dozdaj predočili, saj izvidijo že iz navedenega, posebno, ako se še enkrat ozr6 na raznovrstna, dragocena darila, koje smo si že ogledali bili, da je Bog velike milosti čestilcem sv. Simeona na njegovo priprošnjo delil. In te milosti so tako mnogobrojne, kakor mnogoštevilna so darila. Mimogredž opomnim, da je cerkva sv. Simeona jako ukusno, jako sijajno in veličastno opravljena. Mašni plašži, kelhi, perilo, vse, vse je iz najfinejše in najdragocenejše robe. In vse to so prostovoljni doneski, ali daroyi cerkvi. Prosti duhoynik stopi v navadnem dnevu v jako čedni opravi pred oltar, ob praznikih pa se vse blišči na njem, da bi ga le gledal. Ali saj lahko, kajti Zadar obiskujejo ljudje baš radi sv. Simeona — radi mesta samega gotovo ne — od blizo in daleč, iz Dalmacije in drugih dežel našega cesarstva, kakor tudi iz inozetnstva. V Zadar prihajajo sv. Simeonu se poklonit, cerkveni in posvetni dostojanstveniki: kardinali, školje, cesarji, kralji in knezi in vsak odpre bolj ali manj svojo roko ter prinese svoj dar. Iz naše cesarske hiše n. pr. videl sem krasen mašni plašč, bogato z zlatom ozaljšan, ki stane, kakor se pravi 1500 gld. in sicer ga je podaril cesar Ferdinand. Cesarica Elizabeta poklonila je, ako se ne motim, dragoceni kelih s pateno iz čistega zlata in velike umetalne vrednosti. (Konec prih.) Smešnica 45. ,,Prav, sinko", pohvali goat fantiča, ko nm prinese steklenico vina, ,,prav je tako, pa prinesi mi še tudi malo vodel" nVode?" zategne fantž na to, «vode? Ni je, vam treba, saj so je vlili že atej v sode, v vsaki po dve vedrici".