List 28.
Politiški oddelek.
Razdelitev okrajev po narodnostih.
II.
Poslednji čas se je o tej stvari po slovenskih dnevnikih bila vnela neka polemika, ki se pa ni vela posebno dostojno, kakor je že sploh navada pri naših razmerah. »Slovenec" je bil povedal o tem svoje mnenje, ki se strinja popolnoma z mnenjem, katero mi zastopamo in katero so zastopali drugi slovenski listi že prejšnja leta. Na to se je pa malo rezko odzvala praška „ Politiku v nasprotnem zmislu, kar je čisto naravno, ker Čehi stoje na stališči deželne avtonomije, dočim se Slovenci od leta 1848. poganjajo za narodno avtonomijo in jo je posebno odločno vedno zagovarjal naš list. Tega stališča mislimo, da se je nam tudi držati v bodoče, ker ima tudi kolikor toliko opore v ustavi.
Zadnji čas nekateri vidijo rešitev Slovencev v hrvaškem državnem pravu in je odličen Slovenec naglašal to stališče nedavno pri neki priliki. Mi ne rečemo, da bi to ne imelo nobene podloge, imelo bi namreč to dobro, da bi ložje avstrijski Slovani delovali po skupnih načelih. Na drugi strani je pa vendar le pomisliti, je li hrvatsko pravo do slovenskih dežel dovolj utemeljeno. Želeti je, da se ta stvar dobro, popolnoma trezno preišče. Tukaj naj spregovore besedo naši zgodovinarji in pravniki. Nam ni znana druga podlaga, kakor da je hrvaški sabor izrekel vsprejemši pragmatično sankcijo, da hoče Hrvaška vedno biti pod tistim vladarjem, kateri vlada na Štajar-skem, Kranjskem in Koroškem. Ta sklep se pa nam ne zdi dovolj tehten, posebno ker ni sklepov koroškega, kranjskega in štajerskega deželnega zbora, to je tedanjih stanov, v katerih bi se v podobnem zmislu imenovalo Hrvaško. Za vsako pogodbo, da je veljavna, je pa treba, da jej pritrdijo vsi tisti, katerih se tiče. Sicer je pa težavno že iz tega sklepa izvajati pravice Hrvaške do slovenskih dežel,  kar je po sedanjih razmerah temu popol-
noma zadoščeno, ker smo Slovenci in Hrvatje faktično pod istim vladarjem, če tudi ima vladar pri nas drugačen naslov, kakor na Hrvaškem. Pomisliti je treba, da je hrvaški sabor pozneje že večkrat razgovarjal o državno-pravnih razmerah in poznejši njegovi sklepi, ki so tudi polnoveljavni, nič ne omenjajo slovenskih dežel. Mej drugim je pritrdil tudi znani nagodbi z Ogersko. Glede Dalmacije so razmere pač drugačne, ker tukaj so si Hrvatje tudi v poznejših sklepih vsaj formalno zavarovali svoje pravo.
Mi pa s tem nikakor še ne rečemo, da bi morda Hrvatje ne imeli kacega prava do slovenskih dežel. Še veselilo bode nas, če se zato navedejo kaki novi dokazi. Zatorej le na dan z zaprašenimi akti in pargamenii, ki se tičejo tega vprašanja. Tukaj je treba jasno dokazanih pravic in se ni zanašati na kako adreso naj si že bode katerekoli stranke.
Čehi imajo vse drugače utemeljene zgodovinske pravice, pa še stvar ne gre. Njih pravice so potrdili razni avstrijski vladarji, mej drugim tudi sedanji cesar, tudi še sedaj živeči avstrijski državniki so jih s svojim podpisom priznali, ali vendar se v dejanji le ne dajo izvesti. Tem težje bi bilo hrvaško pravo izvesti za slovenske dežele, ako nimamo druzih fakt navesti zanje, kakor gori omenjeni sklep hrvaškega sabora.
Nikakor se pa iz tega ne sme sklepati, da smo mi nasprotniki Hrvatov. Nikakor ne. Vsako zbližanje slovanskih narodnostij nas jako veseli. Tudi se mi jako zanimamo za napredek našega bratskega naroda hrvaškega. Tudi smo zato, da se na Dunaji store potrebni koraki, da bi slovenski dijaki mogli v večji meri pohajati zagrebško vseučilišče, da se tako utrdi duševna vez mej nami in Hrvati. Z velikim veseljem bi pa pozdravili tudi zru-šenje dualizma, kateri nas sedaj najbolje loči od Slovanov v drugi državni polovici. Tudi bi priporočali vsem Slovencem, da se posebno tudi bolj ozirajo na hrvaško znanstveno slovstvo, ki se kaj lepo razcvita in ne segali vedno po nemških delih. Za velikohrvaštvo pa ne moremo biti posebno navdušeni, ker se kaže najbolj   le  v  sovra-
236
štvu do srbstva. Po našem mnenji je pa želeti vsaj v duševnem oziru složnega delovanja mej Slovenci, Hrvati in Srbi in po našem mnenji bi bas mi Slovenci morali vedno nekako posredovati mej njimi, niti se preveč obrniti na to, niti na ono stran.
Če hočemo biti odkritosrčni, moramo priznati, da je bas velikohrvaštvo mnogo pripomoglo k mažaronstvu na Hrvaškem. Starčevič in drugovi so svojim naglašanjem izključno hrvaškega stališča izrinili Srbe v vladni tabor in le tako je bilo mogoče, da je sedanja hrvaška vlada dobila tako mogočno zaslombo, da jo bode težko omajati.
Od sedanjega združenja hrvaške opozicije se mnogo obeta, ali mi vendar nimamo v vse prave vere. Nekaj vspehov bodo res dosegli, ali naposled bodo pa vendar tudi sedanji opozicijonalci morali priti do prepričanja, da poprej ne bode bolje, da se vsi boljši elementi obeh na-rodnostij hrvaške in srbske zjedinijo proti skupnemu so-ražniku madjaronstva. Po našem mnenji je v tem oziru bil najboljši politik vladika Strossmavr, ki je delal za slogo mej Hrvati in Srbi. Zadnji čas so zmagali pravaši s svojimi nazori mej narodom in celo Strossmavr se je udal temu toku in se je spravil s Starčevičem. Dvomiti je pa vendar, če na ta način pridejo Hrvatje do kacih vspehov. Priti mora in prišlo bode še drugačno prepričanje, prepričanje, da je treba sloge mej Hrvati in Srbi, če tudi so sedaj razmere take, da bi bilo skoro zastonj priporočati slogo.
Pa daleč smo zašli od te stvari, ali potrebno se nam je zdelo o naših razmerah mej Slovenci nekoliko spregovoriti, ker poslednji čas se mnogo po časopisih piše o tej stvari in ker je vsa ta stvar v zvezi z avstrijsko politiko sploh in bode zlasti tudi treba jasnosti v teh vprašanjih, predno se bode moglo resno govoriti o kaki preosnovi naše države. Nikakor ni dobro, če bi v taki stvari v temi tavali, treba je jasnosti. Zato bode nam jako drago, ako tudi drugi listi povedo mirno in stvarno o tem svoje mnenje, da se pojmi razbistre. Le tako se bode naše gibanje vršilo v pravem tiru.
Pa povrnimo se k stvari, o kateri smo se namenili govoriti v teh člankih. Rekli smo, da se je mej slovenskima dnevnikoma bil vnel prepir zaradi razdelitve okrajev po narodnostih. Glasilo naše napredne stranke se je postavilo na stališče praške „Politik" proti ^Slovencu". To samo pač ni nič tacega, kajti še želeti je, da se tako važna stvar temeljito pojasni z raznih stališč. Hvaležni bi morali biti našima dnevnikoma, da sta stvar lepo mirno in temeljito vsestranski pojasnila. Taka pojasnila morajo biti v korist našim državnim poslancem. Nikakor pa ne odobravamo, da se je kar v taki polemiki nasprotniku očitala nevednost in kdo ve kaj še vse, tako da je postalo le zabavljanje glavni del vse polemike, stvar za katero se gre, se pa jedva omeni. S takim postopanjem, bodisi od te ali one strani se le ovira toli potrebna sloga mej Slovenci. Želeti je, da bi se take stvari razpravljale brez vsacega zabavljanja.
Pri tacih vprašanjih je treba resnega premisleka in je stvar presojati z raznih stališč. Vsekako je pa pomisliti, kak vpliv bi vsa stvar imela na izvršitev našega starega slovenskega programa. Že leta 1848. se je izrekel pokojni naš urednik dr. Janez Bleivveis za zjedinjeno Slovenijo. Pozneje so se nam Slovencem pač ponujali in vsiljevali razni drugi programi. Priporočala se je osnova neke notranje avstrijske skupine, pa tudi obnovljenje Ilirije. Vsi taki nasveti pa niso našli mej narodom našim simpatij in so se kmalu pozabili, kjer tudi niso nam v korist, ako se vsestransko dobro presodijo.
Vzlic vsem oviram prihaja Zjedinjena Slovenija zopet na površje. Mej vsemi Slovenci je neka vez, katera nas druži, če tudi smo politično ločeni. Neka sila nas vkupe vleče, to vidimo pri raznih slavnostih, dočim ni skoro nobene duševne zveze mej slovenskim in nemškim Sta-jerjem. V Gradci se štajarski Slovenec čuti tujca, če tudi je v lastni deželi, v Ljubljani pa domačina, če tudi je prestopil deželno mejo. Zjedinjena Slovenija je ideal vseh zavednih Slovencev in zatorej morajo vedno naši politiki na to gledati, da pospešujejo tisto politiko, ki nas približuje temu idealu, le potem bodemo mogli reči, da je njih politika zares narodna, zares slovenska.