DR.LOVRU SUŠNIKU V SPOMIN Škofja I.oka je bila \ letih pred drugo svetovno vojno mesto profesorjev. Noben drug stan z visokošolsko izobrazbo ni bil v tistem času na ozemlju nekdanjega frei- sinškoga gospostva tako številno zastopan kakor profesorski. Naštejmo samo nekaj znanih imen: zgodovinar dr. Pavle lilaz- nik. pesnik in slovstveni zgodovinar dr. Tine Debeljak. gledališki kritik in ko mentator del več slovenskih pesnikov in pisateljev dr. France koblar. geograf in naravoslovec France Planina, naravoslo vec dr. Anton Polenec. organizator izdaje klasičnih slovenskih čitank za nižjo gim nazijo in slovničar Jakob Šolar, dva kratni doktor in pisec obsežne, temeljite zgodovine Kranja dr. Josip Zontar. umrli učitelj risanja in slikar Kratice Košir in drugi. Zato morebiti ni samo slučaj, da je ozemlje s tolikim številom profesorjev dalo tudi dr. I.ovra Sušnika. Dr.Lovro Sušnik se je rodil ".avgusta 1887 v vasi Breznica pri Škofji l.oki kot sin zelo naprednega kmeta, ki je zgradil ob potoku Sopotnici, na katerega meji njegovo lepo posestvo, prvi dve žagi in s tem dvignil vrednost lesa v vsej okolici. Ljudsko šolo je napravil v Škofji l.oki. gimnazijo \ Kranju z. odliko. Zelo so ga mikali slovanski jeziki. Zato je po maturi šel služit enoletni vojaški rok \ Prago, da bi se seznanil z jezikom in kulturo C'eho\. Nato se je vpisal na dunajski uni verzi za študij francoščine in nemščine. Oba predmeta sta bila za Slovenca po sebej težka: francoščine na gimnaziji sploh niso obvezno poučevali in je bil dijak navezan torej na lastni študij, nem ščina je pa veljala tudi pri Nemcih za izredno težak predmet. Obiskoval je tudi predavanja iz. slavistike. Kot v isokošolee je bil nekaj časa ob počitnicah domači učitelj pri neki poljski plemenitaški dru žini, ki je živela na Ruskem. Obsežno disertacijo je napisa] iz. francoščine: nje gov profesor Maver-l.iibke je poskrbel, da je izšla tudi v tisku. Med študijem ga je zatekla prva sve tovna vojna. Na ruskem bojišču je bil tako hudo ranjen, da je vse življenje ostal invalid. Po vojni je najprej služboval v Kranju, nato na klasični gimnaziji v Ljubljani. celih 14 let l|i)22 1 <>^(>> pa na II. državni gimnaziji v Ljubljani, prav do takrat, ko je postal načelnik prosvetnega oddelka banske uprave. Oddelek je vodil tudi v najtežjem času •- med drugo svetovno vojno - in je skozi osem let branil ko risti slovenskega šolstva s tako spret nostjo in neutrudno delavnostjo, da je bil edini načelnik, ki je tako dolgo vztrajal v tej kočljivi in težavni službi. Pri tem mu je dobro služilo njegovo izredno ob sežno jezikovno znanje. Poleg slovanskih jezikov, nemščine in francoščine je ob vladal tudi italijanščino, angleščino in španščino. V slovstvu se je marljivo udejstvoval. Njegovi prevodi, zlasti iz francoščine, in izvirni spisi so izšli deloma v knjižni obliki, večinoma pa v Časopisih Doni in svet. Cas, Glasnik jugoslovanskega profe sorskega društva. Mentor in Slovenec. Ne bomo tu navajali vseh njegovih spisov (prostor za to naj bi bil v Slovenskem biografskem leksikonu), vendar dveh nje govih spisov ne moremo prezreti. Najprej njegovega lahko rečemo - življenj skega dela Akademski poklici, ki je izšlo leta 1932 in je bila prva izdaja v nekaj tednih razprodana. Knjiga naj bi poka- 115 zala dijakom po maturi vsa pota. ki so jim odprta, in opozarja na lastnosti, ki so potrebne za posamezne poklice. Veliko skrb dr. Sušnika za razvoj šolstva pa do kazuje zlasti vrsta članov \ Času. kjer opisuje tedanje stanje šolstva pri vseli kulturnih narodih. Po upokojitvi se je dr. Sušnik začel znova intenzivneje poglabljati v jeziko slovna vprašanja in bil občasno tudi zu nanji sodelavec inštituta za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. V zadnjih letih se je vključil med sodelavce Loških razgledov, kjer je Svojim rojakom in slovenski znanosti raz jasnil marsikatero zanimivo in težavno jezikoslovno \ prašanje. Dr. l.ovro Sušnik je umrl 28. oktobra I%4 za pljučnico. In še nekaj besed o njegovi osebnosti. Bil je kavalir v najlepšem pomenu be sede: vedno prijazen, stvaren, objektiven, skromen pa tako. da bi nihče ne slutil \ njem učenjaka izrednega znanja. Bil je dragocen človek, kakršni so v vsakem poklicu redki. Ne mogel bi ga bolje ozna čiti, kakor je to storil v zasebnem pismu dr. France Koblar. Takole je pisal o njem: Zame je bil najbolj živ zgled človeka čistega srca in samih dobrih dejanj — odkar sem ga spoznal na Dunaju in me je njegova navzočnost spremljala kot tova riša na gimnaziji na Poljanah in ko sem zadnja leta videl njegovo svetniško osam ljenost: bridkosti svojega življenja pa je nosil tako. da jih ni bilo nikoli čutiti, čeprav je vsak izmed nas vedel zanje. Človeka je sram samega sebe ob takih 116