nove knjige 71 Ivan Čuk Alenka Puhar Aleks Leo Vest: Gospod Leon Štukelj in Tovarišija (mnenje o knjigi) Z veseljem sem sprejel povabi- lo avtorjev knjižnega dela Go- spod Leon Štukelj in Tovarišija, da za revijo Šport napišem krat- ko mnenje o knjigi. Še posebej sem bil povabila vesel, ker sem z veliko radovednostjo že v pre- teklosti spremljal osvetljevanje življenjske poti enega največjih športnikov, kar smo jih Sloven- ci kadarkoli imeli. Leon Štukelj se je rodil leta 1898 v Novem mestu. Mladost je preživel v Novem mestu, vojaščino pa odslužil v avstro-ogrski vojski. Bil je dolgoletni član Sokola. Pravo je študiral na Dunaju ter v Zagrebu in Ljubljani, kjer je leta 1924 diplomiral. V času pred drugo svetovno vojno in med njo je opravljal službo sodnika v različnih slovenskih mestih. Bil je poročen in z družino večji del svojega življenja preživel v Mariboru. Njegovi tekmovalni dosežki v telovadbi so izjemni. V svoji karieri se je namreč na različnih velikih tekmovanjih uvrščal na najvišja mesta. Še posebej je pomembnih šest medalj z olimpijskih iger – tri zlate, ena srebrna in dve brona- sti. Je prejemnik Bloudkove na- grade, leta 1996 je kot izjemna osebnost in najstarejši olimpij- ski zmagovalec nastopil in nav- dušil na odprtju olimpijskih iger v Atlanti; Mednarodni olimpijski komite (MOK) mu je leta 1987 podelil olimpijski red – L‘Ordre Olympique, posmrtno pa še medaljo Pierra de Coubertina. Njegova življenjska pot je zelo zanimiva tudi z vidika družbene sprejetosti v posameznih ob- dobjih. Izjemna osebnost, kot je bil Leon Štukelj, je v preteklo- sti že pritegnila publiciste, da so skušali z različnih zornih kotov osvetliti njegovo življenje. Tako so Boris Karlovšek (B. Karlov- šek: Stoja na krogih) in Franček Jauk v soavtorstvu z Leonom Štukljem (F. Jauk: Leon Štukelj: Prvih 100 let) v svojih knjigah opisali nekatere bistvene zna- čilnosti Štukljevega življenja. Knjigi sta zanimivi, temeljita pa na navajanju športnih uspehov Leona Štuklja in na podatkih, pridobljenih iz osebnih pogo- vorov. Leon Štukelj se je že pred izidom obeh knjig tudi sam lotil pisanja avtobiografije, v kateri je podrobno opisal tekmova- nja, ki se jih je udeležil, in ji dal naslov Mojih sedem svetovnih tekmovanj. Izšla je leta 1989. Omenjeno knjigo oz. z njo po- vezano dopisovanje z uredni- kom Jankom Sajetom so avtorji umestili v poglavje o zamolča- nih in pozabljenih spominih po drugi svetovni vojni. Knjiga Ivana Čuka, Alenke Puhar in Aleksa Lea Vesta pomeni nekakšno nadaljevanje raziskovalnega prizadevanja dr. Ivana Čuka in dr. Aleksa Lea Ve- sta o zgodovinskem pomenu slovenskih Sokolov predvsem v luči političnega in družbenega dogajanja pred drugo svetov- no vojno, med njo in takoj po vojni. Tokrat sta k sodelovanju povabila še izjemno publicist- ko Alenko Puhar, ki velja za odlično poznavalko različnega družbenega dogajanja pred- vsem v obdobju, ki sovpada z življenjsko potjo Leona Štuklja. Puharjeva je v knjigi prispevala pretanjene esejistične pasuse, ki izvrstno dopolnjujejo neko- liko bolj faktografski, na podat- kih iz arhivskih virov temelječi slog drugih dveh avtorjev. Njen prispevek je še posebej razvi- den v poglavju Leon Štukelj v temi nečastne sodbe, v kate- rem opisuje svoja srečanja in intervjuje z Leonom Štukljem. Kot sama navaja, sta jo njego- vi osebnost in usoda bolj kot s športnega pritegnili z vidika družbene marginalizacije, ki je je bil deležen Leon Štukelj po drugi svetovni vojni. Štuklja šteje namreč za »predstavni- ka tistega sloja izobraženih, kultiviranih ljudi, ki so jih po letu 1945 zatrli, marginalizirali, poslali stat v kot, z obrazom v steno«. Njegovo življenje strne v misel, da je bil narodni junak v mladosti, narodni junak v sta- rosti, osrednjo tretjino življenja pa je preživel v sivi, brezbarvni anonimnosti. Seveda obdobje anonimnosti ni bilo posledica prostovoljnega umika v osamo, temveč posledica zatiranja in skrajno negativnega odnosa takratnega režima do ljudi, kot je bil Leon Štukelj. Izgubil je pravico do opravljanja svojega poklica in v družbeni osami se je, skupaj s svojo družino, lahko samo boril za skromno preži- vetje. Izjemno pronicljivi opisi in analize takratnega družbe- nega vzdušja bralcu pričarajo podobo Štukljevega položaja v »novi stvarnosti« po drugi sve- tovni vojni. Vredni so globljega razmisleka. Posebno zanimiva podrobnost iz prispevka Alenke Puhar se ponuja že takoj na za- četku, ko neposredno dregne v samo bistvo »fenomena« Leon Štukelj. Zapiše namreč: »Zares: samo čudaška, zadrta misel si lahko sredi vseh slavilnih fanfar zastavi vprašanje, zakaj imamo Leonu Štuklju v čast simpozij o vlogi telesne kondicije staro- stnikov, ne pa, recimo, simpo- 72 zija o usodi juristov na sončni strani Alp.« Viri, iz katerih so avtorji črpa- li snov za pripravo knjige, so vezani predvsem na arhivsko gradivo. Na začetku opišejo, kje in na kakšen način so dostopali do arhivskega gradiva. Štuklje- vo arhivsko gradivo se namreč hrani na različnih lokacijah. Naj- večji del je shranjen v Pokrajin- skem arhivu v Mariboru. Druga največja zbirka je v lasti družine, hčerke Leona Štuklja Lidije, por. Pauko, danes shranjena v Do- lenjskem muzeju v Novem me- stu. Kot najpomembnejši del te zbirke avtorji navajajo sivo knji- žico (koledar) z veliko pikapolo- nico na naslovnici. V tej knjižici so osebni zapiski Leona Štuklja, ki je z zapisovanjem vanjo v raz- ličnih obdobjih dokumentiral pomembne trenutke svojega življenja in širšega dogajanja, ki mu je bil priča. Vse Štukljeve za- pise (tudi iz drugih virov) avtorji dosledno zapišejo v poševnem tisku. Tretji vir, kazenski spis s konca druge svetovne vojne, je v Zgodovinskem arhivu Ljublja- na v evidenci Okrožnega sodi- šča v Ljubljani in ga je odkrila Alenka Puhar. Nekoliko poenostavljeno lahko Štukljevo življenjsko pot, kot jo avtorji obravnavajo v knjigi, raz- delimo na tri dele – pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. V prvem obdobju so opi- sani telovadni, dijaški in študij- ski uspehi ter nekateri vidiki iz Štukljevega osebnega (družin- skega) življenja. Opis dogajanja med vojno in še posebej števil- ne podrobnosti, ki so jih avtorji navedli (vključno s Štukljevimi osebnimi stališči, ki jih je sam zapisoval), pa že nakazujejo Štukljevo usodo po vojni. Do revolucije in komunizma je na- mreč gojil izrazito odklonilen odnos. Morda ta odnos še naj- bolje ilustrira njegova izjava, za- pisana v zaključku knjige: »Ko- munistom pravzaprav nisem zameril, šlo je za malega člo- veka, ki so mu ponujali sanje in prihodnost, kakršna v re- snici ni bila dosegljiva. Bolj zamerim ali pa se čudim naši nekdanji inteligenci, s katero sem se tudi sam družil. Čudil sem se, kako da so se lahko navduševali nad Stalinom in komunističnim redom, ki ga je ta vzpostavljal v Rusiji in ki naj bi bil družbi za vzgled. Vsega tega se je bilo nemo- goče veseliti, saj so inteli- gentni ljudje morali vedeti, kaj se dogaja v veliki Sov- jetski zvezi, da tam zapirajo in množično ubijajo ljudi. Ljudje so vedeli, a so šli prek tega in so vseeno vodili naše množice proti istim družbe- nim ciljem na podoben na- čin. Tega nisem mogel razu- meti, danes pa vidim, da še zdaleč nisem bil eden tistih redkih posameznikov, ki so dvomili v vse to.« Najbolj žalosten del Štukljeve življenjske poti je opisan v po- glavjih Zamolčani in pozabljeni spomini po drugi svetovni vojni in Kazenski pregon Leona Štu- klja. Avtorji kazenski pregon in številne obravnave pred sodišči v letih od 1945 do 1947 umesti- jo v sistem delovanja tedanje revolucionarne oblasti. Ta del je podrobno opisan in utemeljen z dokumenti o pravni (neprav- ni) podlagi, po kateri so Štuklja obdolžili, ga zaprli in mu sodi- li. Podrobno je dokumentiran tudi celoten proces in razlogi zanj. Kot je v knjigi navedeno, se je Štukelj na sodišču odlično branil in je bil končno oproščen najhujših obtožb. Kljub temu pa je bil, kot je že navedeno, potisnjen na družbeno obro- bje. Onemogočeno mu je bilo opravljanje sodniške službe, obsojen je bil na anonimnost, oblast ga je strogo nadzirala. Ponovno in v polnosti je Štu- kljevo življenje postalo del javnega po razpadu komuni- stičnega družbenega sistema v začetku devetdesetih let prej- šnjega stoletja – kljub nekate- rim priznanjem (a omejenim), ki jih je dobil tudi v poznejših letih socializma. Knjiga je zaradi svojega celovi- tega pristopa pri opisu življenja Leona Štuklja izjemnega pome- na. Če želimo resnično in celo- vito poglobiti svoje poznavanje znamenitega Slovenca, je izo- lirano obravnavanje njegovih telovadnih uspehov gotovo premalo. V knjigi argumentira- na, na podlagi natančnega in celovitega pregleda dostopne- ga arhivskega gradiva temelje- ča analiza Štukljevega življenja vzbudi v bralcu živo predstavo o bivanjskih stiskah, ki jih je sam, z njim pa tudi njegovi bli- žnji, preživljal ob krivični obrav- navi »v temi nečastne sodbe«. Dodatno vrednost dajejo knjigi tri odlične recenzije, ki so jih na- pisali dr. Lovro Šturm, ddr. Igor Grdina in Franček Jauk. Vse tri recenzije imajo tudi naslove, ki nakazujejo vsebinsko usmeri- tev posameznega recenzenta. Recenzije pomenijo izvrstno dopolnilo vsebini knjige in so kot take vredne branja in raz- misleka. Naj mi bo dovoljena še kratka digresija glede danes mnogo- krat omenjane dvojne kariere športnikov v povezavi z Leo- nom Štukljem. Nekdo, ki je v istem letu (1924) diplomiral iz prava na ljubljanski univerzi in osvojil zlato olimpijsko medaljo na olimpijskih igrah, nekdo, ki je opravljal zahtevno službo so- dnika in hkrati dosegal vrhun- ske športne rezultate, je gotovo idealna osebnost za promocijo ideje o spodbujanju dejavnosti za t. i. dvojno kariero športni- kov. Tako bi npr. namesto neo- sebnega certifikata Športnikom prijazno izobraževanje lahko podeljevali certifikat Športni- kom prijazno izobraževanje »Leon Štukelj«. OKS pa bi lahko tako idejo razširil na medna- rodni prostor. Od MOK visoko odlikovana osebnost predsta- vlja resnični ideal, ki ga lahko sprejme in se po njem zgleduje vsak športnik. Prepričan sem namreč, da Leonu Štuklju v tem smislu ni enakega niti v med- narodnem okolju – kot mu v njegovem času ni bilo enakega na telovadnem orodju. Tako bi tudi povsem jasno in nedvou- mno odgovorili na vprašanje, kdo je lahko mladim v Sloveniji resnični državljanski zgled! Ko sem razmišljal, komu bi lah- ko knjigo še posebej priporo- čal – kot je ob pisanju mnenj o knjižnih delih v navadi – sem se znašel v zagati. Zaradi uni- verzalnih sporočil, ki jih knjiga prinaša, bi se namreč težko odločil za eno samo ciljno sku- pino. Menim, da bi morala najti mesto na knjižni polici vsakega slovenskega razumnika, ne gle- de na strokovno ali nazorsko pripadnost. Še več – menim, da bi ob ustreznem prevodu lahko postala tudi mednaro- dno pomembno knjižno delo. Leon Štukelj je namreč s svo- jimi mednarodnimi športnimi uspehi ter humanističnimi in estetskimi nazori močno prese- gal slovenske nacionalne okvir- je. In to kljub temu, da je bil kot zavzet pripadnik sokolstva za- vezan kreposti domoljubja (kar je v čudovito misel strnil Viktor Murnik: »Slovenec sem in kdo je več?«). S tem je tudi potrdil tezo, da mora vsak, ki želi veljati za svetovljana, najprej prepoznati in negovati lastne korenine. Ob koncu bi želel avtorjem če- stitati za opravljeno delo. Samo želimo si lahko, da bodo našli dovolj motivacije za nadalje- vanje svojega dela. Snovi za raziskovanje je še vedno dovolj. Iskanje resnice o naši polprete- kli zgodovini, ki je v veliki meri povezana tudi s športom, je na- mreč izjemno zanimivo in nam prinaša pomembne informacije o tem, kako in zakaj so se dolo- čene stvari dogajale ter so osta- le prikrite in zamolčane. Tudi na ta način se znova vračamo v občestvo civiliziranih narodov, ki v celoti zavračajo totalitarne družbene sisteme, ne glede na navidezno – s propagando ute- meljeno – zgodovinsko nujnost revolucionarno vzpostavljene komunistične diktature. Marko Šibila