J us ri U:':^ggMlí e : I life пџ с еШШЦг z д^'s (ШшШШШ' d;È I (),§Шј:Џ J ] Jasna Сајпко Jasna Cajnho, proJ.soc.ped., Center za socialno delo Ruše, Šolska 16/ a, Ruie. Povzetek Socialno pedagoška intervencija je profesionalno delova- nje, ki temelji na teoretskih dognanjih. V prispevku je mo- goče slediti dilemam, s katerimi se srečujejo profesionalci v javnih zavodih pri izvajanju svojih intervencij, kjer so vpe- ti med sistem in profesijo, med politiko in stroko. Članek predstavlja še pogled paradigme življenjskega cikla na so- cialnopedagoške intervencije. Ključne besede: socialnopedagoške intervencije, center za socialno delo, paradigma življenjskega cikla, profesija, eti- ka Abstract Social pedagogical intervention is a professional activity based on theory. The article discusses dilemmas professi- onals in public institutions are faced with when implemen- ting the interventions as they find themselves caught betwe- en the system and politics on one side and their profession on the other. There is also a look at social pedagogical in- terventions from the standpoint of the life span perspective in the article. Socialna pedagogika, 2 00 O vol. 4, šl. 1, sir. 47-64 Key words: social pedagogical interventions, social welfa- re department, life span concept, profesión, etics 1. Uvod Zaposlena sem na centru za socialno delo. O intervencijah, pose- gih in vplivih države na in v zasebna, intimna področja državljanov, sem zato razmišljala kot "državna uslužbenka". Po poklicu in osebni naravnanosti sem socialna pedagoginja. Intervencije državnih ustanov na področju socialnega varstva so v pretežni meri usmerjene v življenje uporabnikov v smislu reševanja že nastalih konfliktnih situacij in težav, torej so pretežno usmerjene v kurativo. Razloge za to stanje je po moji oceni mogoče iskati v nasled- njih dejstvih: Vedno hujše kritike klasičnega koncepta države blaginje in njene socialne politike ter s tem tudi socialnega dela, so v zadnjih letih vse bolj pogoste. Leskošek (1995) navaja, da je padec socializma v social- nem delu prinesel premik od koncepta "enakosti" h konceptu "različ- nosti". Moralne dimenzije tradicionalnega socialnega dela so bile osre- dotočene v trditvi: vsi ljudje smo enaki, vsi imamo enake potrebe in enake pravice. Enakost, zagotovitev potreb in pravic naj bi uresniče- vala takratna "država srečnih ljudi", socialno delo pa je bilo eno od njenih ideoloških aparatov. Sama zgodovinska distanca od polpreteklega obdobja in njegova takšna in drugačna vrednostna ocena pa sama po sebi še ne prinaša novih rešitev za današnji čas. Kajti, kot navaja Stritih B.:"Ena od sle- pih peg socializma je mišljenje, da ekonomski razvoj in bogatenje av- tomatično pomeni že tudi rešitev socialnih problemov. Danes vemo, da ekonomski razvoj, materialno bogastvo in razvitost proizvodnih, trgovskih, prometnih in turističnih dejavnosti prinaša večjo nevarnost dezorientacije" (1995, s. 21). Država s svojim političnim sistemom pa lahko preživi le, če ima v vseh pomembnih družbenih segmentih izdelano strategijo delovanja, na ta način izvaja socialno kontrolo. To velja tudi za polje socialne politike, in sicer po načelu "deli in vladaj!". Leskošek v enem svojih prispevkov navaja: "...V smislu problema razumevanja novih koncep- tov socialne politike ne moremo več iskati samo v pomanjkanju dis- kurza o njih v preteklosti, temveč v zavestni politični odločitvi tistih, ki socialno politiko določajo. To pa so najpogosteje predstavniki strank .1 a s nu C a j a k o : I n I e i- v e a c i j e u a c e a l r i h z a s o cía I n o del o na oblasti. S tem nikakor nočem zanemariti vloge in pomena stroke. Nasprotno, poudariti želim dejstvo, da je socialna politika področje, kjer imajo tudi različne politične stranke močan interes, kar je razvi- dno iz parlamentarnih razprav ob temah, kot so splav, otroški doda- tek, in drugo" (1995, s. 196). 2. Posegi centrov za socialno delo: med prisilo in pomočjo Dileme o nevtralnosti in znanstveni distanci socialnega dela na vpli- ve vsakdanjega življenja, po moji presoji, ni. Socialno delo oziroma praksa socialnega dela je politična in zato mnogokrat v nasprotju s temeljnimi načeli svoje stroke. Politična zato, ker je praksa socialne- ga dela odvisna od socialne politike, ki jo krojijo vladajoče politične stranke; sočasno pa je mogoče zaslediti neskladnost med sprejeto so- cialno politiko in samo stroko, saj je temeljna naloga socialnega dela zagovarjati potrebe in interese uporabnikov. Rus (1990) pravi, da država blaginje nastane takrat, ko socialna država pretirano vstopi v družbo blaginje in s tem prevzame tiste vlo- ge in naloge, ki bi jih morali opravljati ali si jih zagotavljati sami ljud- je. S tem povzroči, da so ljudje pretirano odvisni od države. Vendar pa bi lahko tudi pretirano vstopanje družbe blaginje v socialno državo pomenilo ogrožanje socialne varnosti ljudi, ki jo lahko poleg pravne in ekonomske varnosti zagotovi sama država. Meje med njima niso natančno določene in so predmet dogovora. Država blaginje je torej država, ki prevzame obveznost zagotavlja- nja kakovosti življenja ljudi. Skupaj z obveznostjo prevzame država tudi odgovornost za zadovoljevanje potreb svojih državljanov. Soča- sno pa je prav država tista, ki potrebe svojih državljanov opredeli "kot potrebe". Tako se država hkrati znajde v dvojni vlogi: tistega, ki defi- nira in tistega, ki zagotavlja pravice. Ker prevzema nase odgovornost za zagotavljanje blaginje ljudi, si pridržuje pravico definirati potrebe, povzroči odvisnost od sistema. Zdi se, da na ta način uslužbenci na centrih za socialno delo izvaja- mo nad uporabniki neke vrste nadzorstvo, skrbništvo "tistega, ki ve in zna", nad "tistim, ki je nemočen in potrebuje". Flaker v zvezi s tem navaja: "... Matrica skrbniškega odnosa potrebuje infantilizacijo varo- vanca, prvič, da bi skrbnik opravičil svoj skrbniški odnos, in drugič, da bi imel možnost, pedagogozirati svoj predmet" (1998, s. 245). JQ Socialna ¡j e d a ^ o g i k a , 2000 vol. 4, šl. 1, sir. 47-64 Raven socialne varnosti, Id jo sprejme država, se z ustrezno social- no politiko prenese v vsakdanje življenje. Udejanja se s sistemi usta- nov, ki so hkrati izvršiteljice sprejetih ukrepov. To so tudi centri za socialno delo, ki v smislu stare blaginjske paradigme sprejemajo "ne- posredno odgovornost" za potrebe svojih uporabnikov. Od države pre- vzete odgovornosti se zrcalijo v argumentih, ki jih institucije uporab- ljamo, kadar nepovabljene vstopamo v življenje ljudi, še posebno pa takrat, kadar izvajamo svoje intervencije na podlagi avtoritete zakon- skih ukrepov. Sočasno smo tisti, ki dajemo in tisti, ki odvzemamo. V času od nastanka samostojne Slovenije je mogoče opaziti raz- mah nevladnih organizacij, ki doživljajo intenzivno podporo tudi pri državi sami. Na ta način se srečamo z zanimivim paradoksom. Država s svojim sistemom socialne politike, ki je zastavljena tako, da oprede- ljuje in rešuje socialne stiske svojih državljanov, povsem jasno dekla- rira in podpira nevladne organizacije, kot drugačen, bolj željen, ce- nejši in morda tudi bolj "profesionalen" odgovor za reševanje social- nih stisk svojih državljanov. Gre za nerešljiv antagonizem, saj ta ista država skozi javna pooblastila, ki jih smejo izvajati samo državne in- stitucije, potrebuje centre za socialno delo, čeprav jim sama ne daje niti mesta, niti vloge, ki jim v sistemu socialnega varstva gre. V praksi se srečujemo z vznikom društev, nevladnih organizacij in samopomočnih skupin, ki so v širši javnosti bolje sprejete in zaželene kot državne institucije socialnega varstva. Uporabniki se sami odloča- jo za vključevanje v samopomočne skupine in društva, sami izbirajo mesto in način, kje in kako bodo reševali svojo težavo. Morebitno re- ševanje njihove stiske je vezano na njihov lastni uvid v nastalo situ- acijo, oziroma na lastno odločitev, da se s težavo spoprimejo. Ker pa država svojim prebivalcem ne zaupa, da bodo pravočasno in solju- dem "prijazno" odpravljali težave, ki jih pestijo, je vzpostavila pravni sistem, izvedbo ter nadzor nad realizacijo le-tega pa naložila držav- nim organom. Sama te državne organe tudi redno nadzoruje in pre- verja. Zaposleni v teh institucijah smo se tako znašli v dveh vlogah, ki sta diametralno nasprotni: na eni strani smo tisti, ki dajemo zaščito, sve- tovalno in materialno pomoč, sočasno pa smo tudi tisti, ki člane druž- be, ki ne ravnajo v skladu z njenimi pričakovanji, sankcionira. Profe- sionalci na centrih za socialno delo se nujno znajdemo v nezavidlji- vem položaju. Na eni strani uveljavljamo svojo profesionalno avtono- mnost, po drugi strani pa smo nujno vpeti v sistem ustanov, kjer smo ./ a s a a C a j u k o : Ini e r v e n c i j c n a c c. n L r i h z a л o c i a I ii o del o J ^ zaposleni, ki nam daje zaslužek in zahteva ustrezno sodelovanje in pripadnost, V sistemu državne blaginje je človek deklariran za najviš- jo vrednoto sistema. Človek in njegov "modus vivendi". Le-ta mora biti dovolj prikrit javnosti, dovolj zaseben, da se državljani ne čutijo nadzorovani, sočasno pa vendar toliko razviden, da država poseže v tisti točki, ko je ta državljan njej/državi ah drugim državljanom "ne- varen". Sistem nadzorovanja in kaznovanja teče namreč po sistemu dovolj velikega nadzorovanja, s čimer se zagotavlja varnost. Sistem socialnega varstva ni pri tem nobena izjema. Tako v državnem sistemu socialnega varstva izvajamo v glavnem tiste intei'vencije, ki jih lahko mirno poimenujemo kurativne, tiste, kjer delamo "za" in mnogo manj "z" ljudmi, oziroma uporabniki na- ših storitev. Tudi zelo sorodna stroka, socialna pedagogika, ima, kot navaja Robolt, "razbremenjevalno" vlogo, z namenom blažitve posle- dic družbene depriviligiranosti.(1997, s.10) Avtorica dalje navaja, da se socialna pedagogika v resnično, vsakdanje življenje "umešča zlasti takrat, kadar sta družbenopolitične zahteve in socialna resničnost kon- fliktni in kadar družba bolj "gasi", kakor na novo preureja in rekon- struira družbene vplive" (Robolt, prav tam). Področje preventive je, kot sem že navedla, v pretežni meri prepu- ščeno civilni sferi, kar državi z "urejeno socialno politiko" omogoča razglašati, da ponuja svojim državljanom vso paleto socialno varstve- nih storitev. Takšna organiziranost je za državo cenejša, hkrati pa ji omogoča tudi potrebno kontrolo. 5. Socialnopedagoške intervencije Beseda intervencija je latinskega izvora (iz lat."vmes stopiti"), in kot je mogoče prebrati v Verbinčevem slovarju (Verbinc, 1974, s. 307), v svojem prvotnem pomenu poimenuje (dobrohotno) posredovanje; poseg;pomoč; naslednji pomen besede intervencije pa je vmešavanje, zlasti vojaško in politično, poseganje države v notranje zadeve doma ali v drugi državi; tak poseg ali napad. V novejšem Velikem splošnem leksikonu (1997, s. 1636) najdemo pomen termina intervencija v smislu civilnega prava: intervenient se priključi stranki, ker ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga. Sama menim, da bi morali na področju našega dela več ali celo največ pozornosti namenjati preventivnim, usmerjevalnim in podpor- nim intervencijam, kjer bi usmerjah pozornost na močne točke in ^2 Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. /, sir. 47-64 zmožnosti vsakega posameznika in pri tem upoštevali sposobnost vsa- kega človeka, da se nenehno prilagaja in tako ali drugače odziva na svoje okolje. S takšnimi preventivnimi intervencijami, bi po moji pre- soji lahko zmanjšali število intervencij, ki imajo značaj sankcij. Pre- ventivne intervencije so bhžje avtonomnosti in osnovnim načelom stroke, kjer s/íi¿/?a; z uporabnikom načrtujemo in izvajamo aktivnosti, ki pripeljejo vsakega posameznika do njemu lastnih in sprejemljivih rešitev. Takšne intervencije so uporabnikom prijaznejše in manj dra- stično posegajo v njihovo individualnost. Ne nazadnje pa tako razu- mem tudi prevod besede intervencija, kjer gre za dobrohotno posre- dovanje, poseg in pomoč. Robolt (1994, s. 101) navaja:" V preventivni vlogi je socialni pedagog usmerjen h konfliktnim in stresnim situaci- jam, ki povzročajo največ problemov. V teh situacijah s pedagoškimi posegi pospešuje proces osamosvajanja in pomaga posameznikom pri oblikovanju bolj učinkovitih vedenjskih strategij." Mnogokrat so interesi države v nasprotju ali celo v neskladju z osnovnimi profesionalnimi in etičnimi načeli profesije. Takrat nas dr- žava, ki sočasno definira in izvaja socialno politiko s svojimi sofistici- ranimi metodami, kot so podelitev javnih pooblastil, "sili", da interve- niramo. Robolt (1994, s. 101) navaja: "Cilj vseh socialno-pedagoških dejav- nosti in posegov je pomagati ljudem različnih starosti v razvojnih, kon- fliktnih in posebnih situacijah. Pomagati tako, da razvijejo svoje mož- nosti in sposobnosti, da razrešijo svojo situacijo in se polnovredno integrirajo v svoje okolje." Vlogo integracije pri delu socialnega pedagoga poudarja tudi Tug- gener (v Robolt, prav tam), ki meni, " ... da je osnovna naloga social- nega pedagoga z dajanjem opore, svetovanjem in različnimi pedago- škimi programi ustvariti ali izboljšati subjektivne pogoje za boljši raz- voj in integracijo posameznika." Intervencija je profesionalno delovanje, ki temelji na teoretskih do- gnanjih. Socialnopedagoške intervencije so kombinacija znanega z neznanim, vedenja z nevednim, razvidnega z nerazvidnim. Delovanje strokovnjaka je zato usmerjeno v posameznika in njegov socialni pro- stor. Socialnopedagoške intervencije (metode, tehnike, postopki) so vedno usmerjene na določenega klienta ali skupino ljudi. Področja socialnopedagoških intervencij segajo vse od pedagoškega do social- noterapevtskega. Robolt (1997) poudarja, da je težišče strokovnjako- vega dela odvisno od področja dela, kjer je zaposlen. V praksi je med ./ a s II a (l a j n k o : Ini c r v enei j e a u c e ti L r i h za s o c i a I n o d e I o y ß samimi področji intervencij težlio postavljati meje, saj se področja med seboj prepletajo, pokrivajo, dotikajo. Pri intervencijah zasledujemo zlasti naslednje splošne cilje (Pal- lasch, v Robolt, 1997): prenos informacij in znanj, razvoj doživljanja, vedenja, samorazumevanja, podpora za sprostitev in razrešitev pro- blemov, predelava kriz in konfliktov. Etično in strokovno delamo, kadar pri delu z uporabniki naših storitev posvečamo posebno pozornost sprotnemu dogovarjanju o željah in pripravljenosti za sodelovanje v procesu pomoči in če z vso možno skromnostjo, kar se da pozorno, sledimo njihovi pripravlje- nosti za sodelovanje in dogovarjanje. To je način dela, pri katerem se profesionalec zavestno omeji na oblike in metodične korake dela, pri katerih namenja posebno pozornost sklepanju in razvijanju med- sebojnih dogovorov. Profesionalec pri svojem delu nenehno sprem- lja, kako njegov klient vzdržuje svojo samoreferenčnost in avtono- mnost. 4. Intervencije skozi paradigmo življenjskega cikla Upoštevanje življenjskega cikla se intenzivneje uveljavlja šele v zadnjih desetletjih, čeprav pogled na človeka, vpetega v okolje, kjer živi, ni nov. V zadnjih desetletjih je paradigma pridobila na pomenu zlasti zaradi vse daljše življenjske dobe ljudi ter posledično vse večje- ga števila starih ljudi v populaciji. Razvijati so se začele specializirane stroke, ki so svojo pozornost namenile zlasti starim in pojavom, ki spremljajo obdobje starosti. Baltes s sodelavci (1998) poudarja, da pri konceptu življenjskega cikla ne gre za teorijo, temveč za usmeritev, ki je specifični konceptualni in metodološki okvir za proučevanje spre- minjajočega se vedenja. Osnovna teza paradigme življenjskega cikla poudarja, da razvoj posameznika ni zaključen z doseženo zrelostjo in vstopom v odra- slost, temveč da se organizem lahko spreminja in razvija vse do smrti. Paradigma ne zanika pomena dednih vplivov na posameznika, ven- dar z ozirom na pomembnost, ki jo namenja samoaktivnosti posame- znika, utemeljuje, da so tisti vplivi, ki delujejo na posameznika iz oko- lja, pomembnejši. Pristop utemeljuje tudi pomen človekove "plastič- nosti". Razvojne naloge, s katerimi se posameznik v svojem življenju srečuje, so serije novih in novih življenjskih problemov in situacij, na katere je treba ustrezno odgovoriü. Rer se te naloge z leti spreminja- J"^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 1, sir. 47-64 jo, se mora človek nenehno prilagajati in razvijati svojo sposobnost "plastičnosti". Temeljna teza pristopa življenjskega cikla je tudi pristop konteks- tualizma. Kontekst posameznika ni samo okolje, ki ga obdaja, torej ožji in širši socialni prostor, temveč poleg naštetega vsi socialni in medsebojni odnosi, v katere posameznik vstopa in jih vsakodnevno ustvarja. V paradigmi življenjskega cikla so intervencije povezane s spre- membami, uporabo oziroma aktiviranjem danih resursov in/ali pre- vencijo. Povezane so s specifičnimi načini in tipi sprememb, ki se "do- godijo" iz točno določenih razlogov. Spremembe, ki nastanejo same po sebi, ne moremo imenovati intervencije. Lerner in Ryff (v Sugarman,1993, s. 167) opredeljujeta dve bistveni predpostavki, ki označujeta pristop življenjskega cikla do intervencij: • prva pravi, da bo učinek določene intervencije pri različnih indivi- duumih različen; # druga predpostavka navaja, da mora intervinient, upoštevajoč pr- vo tezo, izbirati v množici intervencijskih možnosti tisto interven- cijo, s katero bo dosegel vnaprej določen cilj Izbira intervencij je odvisna od vrste osebnostnih, kulturnih in zgo- dovinsko pogojenih vplivov, ki delujejo na posameznika. Prav zato je dejansko nemogoče ponuditi priporočila in izdelane strategije ideal- nih intervencij. Iz povedanega sledi, da ni enega in nedvoumnega od- govora, na katera vedenja posameznika naj usmerimo svoje delova- nje in katero teorijo, perspektivo ah podatke naj upoštevamo za dose- go največjega učinka. Profesionalec se mora v vsakem posameznem položaju, pri obravnavi vsakega klienta, vedno znova zamisliti o teh vprašanjih. Lerner in Ryff (v Sugarman, 1993, s. 167) dajeta strokovnjakom naslednji nasvet: "Raje kot da se zanašajo na svojo intuitivno oceno stanja, naj strokovnjaki modro prisluhnejo artikuliranim potrebam teh, ki jih študirajo." Razvojni vidik življenjskih dogodkov vsebuje tudi intervencije, ki vzpodbujajo ljudi v prepričanju, da so spremembe pozitivne. Demisti- fikacija odrasle dobe in na starost vezanih stereotipov je sama po sebi že intervencija, poizkus spremeniti navade in posledično lastne iz- kušnje v svojem življenju. Avtorja (Lerner in Ryff, v Sugarman, 1993) poudarjata pomemb- Jasna C a j n k o : Intervencije na c e n L r i h za socialno delo 55 nost načrtovanja razvoja in posamezniliovih vedenjsluh sprememb v njegovem življenju, z namenom, da se uvajajo zlasti preventivne in- tervencije. Prepričana sta, da je mogoče potencialne krize in disfunk- cije v življenjskem ciklusu posameznikov predvideti, zato se lahko s preventivnimi intervencijami izognemo razvojnim težavam. Kot pri- mer navajata dejstvo, da s kontinuirano uporabo intelektualnih spo- sobnosti lahko umilimo upadanje intelektulanih sposobnosti v staro- sti, kar narekuj e intervencij o v smislu uvaj anj a programov, kot j e Uni- verza za tretje življenjsko obdobje. "Odločitev za intervencijo je zmeraj osnovana, pa čeprav implicit- no, v prepričanju, da je način bivanja (namreč tistega, ki ga z inter- vencijo želimo doseči) bolj zaželen od drugega (namreč tistega v ka- terem klient trenutno živi)", navajata Lerner in Ryff (prav tam, s.169). Pa vendar se ta trditev nujno postavi pod vprašaj, saj gre za vidik tiste- ga, ki to oceno daje. 5. Viri pomoči Mnogi avtorji navajajo, da večina ljudi, kadar se znajde v stiski, sproža lastne zmožnosti in tiste, ki jih lahko dobi med prijatelji in v sorodstvu, torej v svoji socialni mreži, preden skušajo dobiti pomoč pri strokovnih službah pomoči. Za strokovnjaka, ki intervencije načr- tuje, je pomembno, da upošteva in vključi v proces vse vire pomoči, ki so določenemu klientu na voljo. Posameznikovi viri pomoči so komponenta njegovih sposobnosti za reševanje problemov z dejanskimi viri pomoči. Posameznik le red- ko uporablja samo en vir pomoči, praviloma razvija cel vzorec strte- gij, s katerimi skuša rešiti svojo težavo. Viri pomoči po Golanu (v Sugarman, 1993): • Lastni viri pomoči; večina posameznikov skuša doseči lastne odlo- čitve pri reševanju svojih težav brez pomoči drugih. Pogosto se ljudje odzovejo na zunanje intervencije, ki so usmerjene v pomoč posa- mezniku, z obrambnimi mehanizmi. Ljudje lažje sprejemamo splo- šne napotke in nasvete za reševanje težav, odklanjamo pa nepo- sredne nasvete. Na ta način se ljudje učimo, kako ravnati v prime- ru težav v prihodnosti, tako da direktnih intervencij drugih ljudi ne bomo potrebovali. Pri tem so izredno pomembne lastne pozitivne izkušnje, ki krepijo posameznikovo samospoštovanje in samooce- no. Socialna pedagogika, 2 O O O vol. 4, šl. 1, sir. 47-64 • Naravni viri pomoči; so zlasti družina, prijatelji in sorodniki posa- meznika. Le-te največkrat aktivira posameznik, kadar z lastnimi zmogljivostmi ne uspe razrešiti težave ali negotovosti. • Sistem vzajemne pomoči; pomembna značilnost sistemov vzajemne pomoči je prepričanje v pomoč sovrstnikov, ki so doživeli ali doživ- ljajo podobno težavo. Ker so člani skupine v reševanju lastne težave na različni stopnji, se drug od drugega neposredno učijo, pri čemer pa velja prepričanje, da pridobi največ tisti, ki pomoč daje. Skovholt (v Sugarman, 1993) navaja štiri prednosti dajanja pomoči: 1. povečan občutek interpersonalne kompetentnosti ob nuđenju pomoči drugim; 2. povečan občutek osebne skladnosti ob sprejemanju in dajanju pomoči; 3. povečan samouvid, pridobljen v procesu predelave težav z dru- gimi; 4. hvaležnost in socialna potrditev od prejemnikov pomoči. Bean (v Sugarman, 1993) razlikuje tri najpomembnejše tipe siste- mov vzajemne pomoči: a) skupine posameznikov, ki so doživeli podobno krizo (npr. sku- pine staršev, ki so jim umrli otroci, ali skupine posameznikov po določenih operacijah, kot je amputacija, ali skupine posa- meznikov v razveznem postopku...) Namen tega vzajemnega si- stema pomoči je v glavnem v nuđenju informacij in podpore v kriznem času. Od članov skupine se v glavnem ne pričakuje, da bodo v sistemu dalj časa, čeprav lahko spremenijo svojo vlogo iz "klienta" v "dajalca pomoči". b) skupine posameznikov v stalnem, fiksiranem in stigmatizira- nem stanju, kot so homoseksualci. V teh skupinah se posame- zniki poleg nuđenja pomoči soočajo s svojo drugačnostjo ter se borijo zoper stigmatizacijo okolja in skušajo ohranjati pozitivno lastno samopodobo: c) skupine posameznikov, ki se združujejo v skupinah vzajemne pomoči, ki so ujeti v navade, odvisnosti in destruktivni način življenja, kot so ljudje, odvisni od alkohola, droge, prav tako kot posamezniki, ki imajo težave s težo ali so odvisni od iger na srečo. Namen teh skupin je, da svoje člane naučijo drugačnega vedenja in spremenijo svoj življenjski stil, ki je samorazdiralen. ,/ a s a u C a j n k o : I n I c r v e n c i je na c e n I r i li za .s o c i a L n o d e L o 57 • Neprofesionalni sistemi pomoči; Golan (v Sugarman, 1993) razli- kuje glede na vire pomoči tri oblike neprofesionalnih pomoči, ki jo nudijo: prostovoljci, dajalci pomoči v lokalnih skupnostih in para- profesionalci. a) prostovoljno delo je organizirano podobno kot sistemi vzajemne pomoči zaradi specifičnih problemov, situacij ali kategorij ljudi. Za dajalce pomoči v tem sistemu ni nujno, da so imeli enake osebne izkušnje kot njihovi klienti, niti ni nujno, da medseboj- no delijo enake terapevtske učinke. Slednje pa sočasno ne zani- ka dejstva, da tudi prostovoljci v takem sistemu ne pridobivajo izkušenj za svojo osebno rast. b) dajalci pomoči v okolju (community care-givers) zagotavljajo sistem pomoči in podpore ljudem v stiski kot del svojih delov- nih obveznosti ali kot dodatek k svoji profesionalni vlogi. To so učitelji, policisti, cerkveni uslužbenci. Področje njihovega delo- vanja v sistemu pomoči ni nujno vezano na njihovo profesional- no delo. c) paraprofesionalci so uslužbenci organizacij, ki nudijo pomoč, katerih izobrazba pa je bolj splošna ali bolj specifična ali na ni- žjem nivoju, kot tistih zaposlenih, ki so označeni kot profesi- onalci. Pogosto delujejo skupaj s profesionalci ali pod njihovim vodstvom. Na nekem nivoju prostovoljci in dajalci pomoči v oko- lju preidejo v kategorijo paraprofesionalcev. • Profesionalni sistem pomoči; v to kategorijo sodijo profesionalci, strokovnjaki, usposobljeni za delo v poklicih pomoči, vsak s svojo profesionalno identiteto, določenim področjem kompetence in me- todami intervencij: psihiatri, psihologi, socialni delavci, socialni pe- dagogi. Večina raziskav na področju nuđenja pomoči je bila izvede- na prav na tem področju, čeprav ta del v sklopu sistemov pomoči "pokrije" le majhen del vseh uporabnikov, ki pomoč potrebujejo. Rappaport (v Sugarman, 1993) je prepričan, da so oblike pomoči odvisne od načinov, kako so intervencije usmerjene na določeno skupino. Predstavljajo vezni člen med teoretičnimi in dejansko mož- nimi načini intervencij in intervencijskimi tehnikami.Avtor tako raz- likuje metodo, kjer ekspert čaka, da lahko ponudi pomoč (waiting- mode) in metodo, kjer ekspert išče tiste, ki potrebujejo njegove in- tervencije (seeking-mode): a), waiting-mode pristop: i e značilen za tradicionalne odnose med J" ^ Socialna pedagogika, 2 O O O vol. 4, šl. 1, sir. 47-64 zdravnikom in pacientom, advokatom in stranko, socialnim de- lavcem in klientom. Pri tem pristopu strokovnjak čaka in je na voljo stranki. Strankin problem opredeljuje in rešuje, ko le-ta svojo težavo predstavi. Ta oblika pomoči praviloma poteka v pi- sarni strokovnjaka b). seeking-mode pristop: pri tem pristopu intervenienti iščejo svo- je potencialne uporabnike, zato njihova dejavnost poteka v oko- lju potencialnih uporabnikov. Ta pristop je primeren za preven- tivne oblike dela. Na ta način se uporabniki srečujejo z določe- nimi vsebinami, ki zanje še niso ogrožujoče. Pri tem pristopu definira uporabnike strokovnjak. Možno je, da določeni uporab- niki svoje vloge ne želijo sprejeti. Kot primer Rappaport (prav tam) navaja kloriranje vode zaradi pre- prečevanja obolenja zob. Na ta način se sicer posega v osebno svobo- do posameznikov, ki nimajo možnosti izbora, ali to želijo ali ne. Mož- nost izbora bi imeli, če bi za svoje otroke dobivali tabletka fuora, ka- dar bi to sami zahtevah. Na ta način bi se preventivni ukrepi prelevili v obliko pomoči na željo uporabnikov. Rappaport je prepričan, da intervencije po metodi iskanja uporab- nikov spreminjajo tradicionalno vlogo strokovnjakov. Spreminjajo tra- dicionalne strokovne meje in definicije vlog. Spreminja se tradicional- na vloga strokovnjaka in klienta. Ne samo, da ta metoda "sili" strokov- njaka "iz pisarne", za njeno uresničitev je treba pritegniti v sitem še prostovoljce in nestrokovnjake. Tradicionalni izvedenec ne bo več ne- posredno delil pomoči, temveč bo prevzemal vlogo svetovalca, inici- atorja za uvedbo programov, evalvatorja. Brim in Philips (1988) navajata, da je optimalno načrtovanje in usmerjanje intervencij za dobrobit razvoja posameznikov ideal, h ka- teremu strokovnjaki težijo. Dejanske odločitve, kdaj, kje in pri kom izvesti intervencijo, so nenehno pod vplivom in pritiskom trenutne politike, ki je mnogokrat v nasprotju z odločitvami strokovnjakov. Opo- zarjata pa, da je pri načrtovanju intervencij treba upoštevati nasled- nje nivoje delovanja: • starostno dimenzijo; ki vključuje optimalno časovno opredelitev za intervencijo. Pri tem je treba upoštevati eno od temeljnih pre- mis pristopa življenjskega cikla, da se razvoj posameznika ne za- ključi z doseženo zrelostjo ter da se je posameznik sposoben "pla- stično" odzivati na svoje okolje vse od rojstva pa do svoje smrti. J a s ri u Cajnko: I n l e r v c ri ci j e na centrili za socialno delo 59 Nekatere intervencije, usmerjene v otrošt\^o posameznilia, doseže- jo svoj cilj šele v njegovem kasnejšem žiлdjenjskem obdobju. • koordinacijo programov; upoštevajoč zgoraj navedeni dimenziji je koordinacija programov intervencij najpomembnejši element ustre- znih usmerjenih delovanj. Našteti elementi so med seboj tesno povezani, spremembe na enem nivoju nujno spremenijo konfiguracijo tudi na drugem nivoju); ne- upoštevanje tesne povezanosti naštetih nivojev vodi v neuspešno na- črtovanje intervencij. 6. "Drža" strokovnjaka v intervencijah je najprej človeška Psihosocialno pomoč bi lahko označili kot pogovor dveh ali več ljudi, kjer naj bi bil strokovnjak še posebej pozoren in občutljiv za svobodo drugega. Strokovnjak v celoti odgovarja za svojo teoretsko orientacijo in za ustvarjanje človeškega stika s khentom. Le tako se je mogoče približati človeku kot enkratnemu bitju z lastno preteklostjo in zgodovino, s številnimi sposobnostmi, s katerimi lahko najde zase uresničljivo pot življenja. Ekspert mora voditi razgovor tako, da se v njem večajo verjetnosti človeškega srečanja. Bosmans (v Zalokar-Divjak, 1996, s.39-40) pravi. "Vzgajati (učiti) ne pomeni zgolj razvijati razum, marveč oblikovati celotnega člove- ka, tudi njegovo srce in njegov značaj. Vzgajati pomeni iz roda v rod prenašati duhovne vrednote, ki dajejo življenju vsebino in smisel. Te- ga ne moremo doseči le z besedami, temveč predvsem tako, da te be- sede udejanjimo v lastnem življenju, v lastni človeški drži." Veliki "iskalec smisla življenja", Franki (1992) pa meni, da je vre- dnote treba živeti, saj se jih ni mogoče naučiti. Naloga "učitelja" torej ni, da smisel učencem podaja, temveč da posreduje učencem primer, svoj osebni vzor. Profesionalci smo v svojih intervencijah najprej ljudje, človeška drža je pred profesionalno, izoblikujemo jo v izkušnjah z ljudmi, kot jo oblikujejo naši sogovorniki v osebni in strokovni interakciji z nami. Gre za ustvarjanje "sožitja", najprej človeškega, nato profesionalne- ga, v katerem ponudimo uporabniku človeško in strokoAno pomoč pri artikulaciji težave. Sodelujemo v tolikšni meri, kot je to za uporabnika sprejemljivo, sledimo njegovemu tempu in skušamo razumeti njegov referenčni okvir. Socialna pedagogika, 2 O ü O vol. 4, šl. 1, sir. 47-64 "Če spoštujemo dostojanstvo ljudi, se naučimo tega, da ne more- mo zanikati njihove temeljne pravice: polnovredno sodelovati pri re- ševanju svojih problemov. Samospoštovanje se razvija samo pri lju- deh, ki aktivno sodelujejo pri reševanju svojih kriz in niso nemočne, pasivne lutke, ki le sprejemajo pomoč zasebnih in državnih služb. Naš prispevek k osebnostnemu razvoju posameznika je ničen, če pri tem, ko pomagamo ljudem, ne upoštevamo njihovega deleža pri dejavno- sti. Odrekati možnost sodelovanja pomeni zanikati človeško dostojan- stvo in demokracijo," navaja Ahnsky (v Brandon, 1992, s. 10) Resničnost našega življenja je organizirana "tukaj in zdaj", pri če- mer se ta resničnost prikazuje kot intersubjektivni svet, ki ga delimo z drugimi. V svoji realnosti vsakdanjega življenja ne moremo obstajati, ne da bi bili ves čas v interakciji in komunikaciji s svojo okolico. Tudi drugi ljudje živijo resničnost svojega življenja "tukaj in zdaj" (Berger, Luckmann, 1988). Berger in Luckmann (1988, s. 30-51) pravita: " Vem tudi, da imajo drugi perspektivo skupnega sveta, ki ni istovetna z mojo lastno per- spektivo. Moj "tukaj" je njihov "tam". Moj "zdaj" se ne ujema z njiho- vim "zdaj". Moji načrti se razlikujejo od načrtov drugih, ali jim celo nasprotujejo. Skratka, zavedam se, da z drugimi živim v skupnem svetu. Najpomembnejše pa je spoznanje, da obstaja med mojimi in njihovi- mi pomeni neprekinjena povezava in da občutke glede realnosti sveta delim z njimi." Resničnost vsakdanjega življenja sicer delimo z drugimi, vpraša- nje pa je, kako te druge doživljamo. Najpristneje doživimo soljudi in jih začutimo v neposrednem stiku, "iz oči v oči". Bolj ko se delo neke profesije usmerja na neposreden odnos do Idientov, bolj je uspeh dela odvisen od zaupanja in sodelovanja klienta z "dajalcem pomoči". Kli- ent v tej vlogi ne more več prevzemati vloge varovanca in tistega, ki mu je pomoč nudena, temveč mora biti sočasno sodelavec in akter v reševanju svoje težave. Dokler strokovnjak uporablja strokovno me- todo nad iskalcem pomoči, je sodelovanje in zaupanje klienta odveč. Tako sprva ni mogoče razlikovati, kot pogosto navaja Foucault, med zapori in socialnimi ustanovami, med nadzorovanjem, pomočjo in ka- znovanjem. Postopki in učinki so enaki, čeprav so razhčno zakonsko osnovani. Z razvojem zlasti humanističnih ved pa se vedno bolj po- udarja razhka med tistimi izvedenci, ki delajo za ljudi (psihiatrične ustanove, zapori), in tistimi, ki delamo z ljudmi (svetovalne ustanove, civilna iniciativa). ./ u s n a C a j n k o : Ini e r v e n c i j e na c e n I r i li z a s o c i a I n o delo ^ y Učinkovitost zaposlenih v obeh vrstah ustanov je sicer urejena s strokovnimi merili, razlika pa je vidna na polju uspešnosti. V ustano- vah, ki delujejo za ljudi, je v ospredju interes ustanove, v ustanovah pa, kjer delujejo z ljudmi, pa je poleg interesa ustanove pomembna še korist uporabnikov storitev. Slednje pa ni vedno usklajeno. Bolj ko je neka dejavnost kompleksna, večje so potrebe profesionalcev po stro- kovni avtonomiji, pred poslovnimi strukturami institucije, kjer so za- posleni. Samo profesionalci lahko postavljajo profesionalna merila za svoje delo, saj sami svoje strokovno delo najbolje obvladajo. Sočasno pa se morajo ti isti profesionalci ravnati po poslovnih merilih institu- cije, kjer so zaposleni. Delovanje neke ustanove bo optimalno šele, ko bodo cilji zaposlenih profesionalcev usklajeni s poslovnimi cilji usta- nove, kjer so zaposleni (Dragos, 1996). Če profesionalec ne ravna v skladu s tem, se izneveri lastnemu strokovnemu poslanstvu, zgreši namen svojega početja, ni etičen. Biti etičen v svojem poklicu namreč pomeni, ta poklic opravljati pošteno, kar pomeni zavzeto, odgovorno, nepodkupljivo. 7. Zaključek s preventivo se na Centrih za socialno delo v okviru redne dejav- nosti pravzaprav ne ukvarjamo. To dejstvo je med ostalimi vzroki po- vezano še: s prevelikim obsegom javnih pooblastil, ki smo jih dolžni izvajati, s kadrovsko podzasedenostjo, s pomanjkanjem sredstev za izvajanje preventive. Naše intervencije pogosto niso "dobrohotne", prej nasprotno. Pri tem imam v mislih najbolj "drastične" posege, kot so: odvzem otroka staršem, namestitev otrok in mladoletnikov v zavode in rejniške družine. Po mojih izkušnjah gre v naštetih primerih za intervencije, ki kolikor dobro so že pretehtane in strokovno podkrep- ljene, vedno znova, vsaj zame, pomenijo vprašanje človeške kompe- tence in pravice presojati in odločati o drugih. Kljub zavedanju, da obstaja moje "zavedno" in "nezavedno", kljub razumevanju različnih vpetosti v socialne mreže, kljub vedenju, da obstajajo različni refe- renčni okvirji, vprašanje odločitve ostaja profesionalcu. Le-ta prevza- me odgovornost za življenje otroka in njegovih staršev. In ker ni mo- goče "zavrteti filma nazaj", ni nikoli mogoče dejansko preveriti, kako bi življenje teh ljudi potekalo brez naše intervencije ali ob kakšni dru- gačni intervenciji. Podobno, pa vendar drugačno vprašanje se odpira pri obravnavi otrok, kjer starši zanje ne skrbijo. Za otroke in skupaj z njimi je treba ^2 Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 1, sir. 47-64 načrtovati njihovo prihodnost: v katero šolo se bodo vpisali, za kateri poklic usposobili, bodo živeli v internatu ali ne... V teh primerih stro- kovnjak prevzame večji del odgovornosti, saj je njegov sogovornik mladoleten in o tem ni sposoben sam odločati. Ob izkušnjah z lastnima otrokoma, s katerima delim svoje življe- nje že osemnajst let, mnogokrat ne poznam enoznačnih odgovorov na težave, ki jih imata, ali jih imam jaz z njima. Zgolj ob nasvetih in pred- logih, kaj naj študirata, me mnogokrat obhajajo dvomi, ali sem dobro pretehtala, dobro premislila, preden sem dala nasvet, kljub temu, da odločata sama. Pri mojih varovancih, še zlasti, kadar so mlajši, pa odlo- čam sama; poiščem jim celo nove, rejniške starše. Pogosto nimajo niti otroci niü jaz možnosti izbire. Mnogokrat se čutim za te otroke bolj odgovorna kot za svoje lastne, saj so mi moji "bili dani", one "druge" pa sem si nekako vzela. Nekaj odgovorov na svoje dileme, najdem v razmišljanju D. Pirjev- ca (1987, s. 1481): Da bi se človek lahko družil z drugimi, mora imeti sposobnost dru- ženja - to je, da mu mora drugi nekaj pomeniti in sam mora drugim nekaj pomeniti. Za združevanje in druženje ni dovolj samo, da druge- ga vidim in da vem, da mi j e pač potreben. Videti ga moram kot druge- ga, se pravi kot nekaj, kar je od mene drugačnega, in sicer tako dru- gačnega, da ga moram pustiti, da je, ne pa, da si ga hočem prilastiti, podrediti ali prilagoditi. Samo tako bo tudi drugi meni dopuščal, tako bom sploh lahko jaz sam, ne pa le prilagojenost ali podrejenost dru- gemu. Temu rečemo: pustiti in biti, ali biti z, so-biti... Izkušnje nas učijo, da smo ljudje sebi nezadostna bitja. To dejstvo nas vodi, da se obračamo k drugim. Ta nezadostnost sama pa "pogoju- je človekovo odprtost za človeško medsebojnost" (Rovačič Peršin, 1997, s.117). Človekove "bitne pomanjkljivosti" pa ne morejo dopolniti stvari, ki si jih prilašča. S tem, da si prilašča sočloveka in ga opredmeti, člo- vek svoje "bivanjske pomanjkljivosti" ne more zapolniti. Svojo temeljno pomanjkljivost lahko dopolni in zapolni le z drugim človeškim bitjem, kadar in če ga kot takega - človeškega sprejema. Od tod človekova temeljna potreba, da vstopa v odnose s soljudmi. Človek, da bi se ure- sničil kot človek, mora vstopiti v odnos s sočlovekom, s sočlovekom se mora srečati. V srečanju doživimo sočloveka v njegovi edinstvenosti in le v srečanju z nekom se človeku "ponuja možnost, da preseže svo- jo polaščevalno voljo" (Rovačič Peršin, 1997, s.117) ./ a s il a C a j n k o : Ini e r v e n c i j c n a c e n l r i li z a s o ci a I n o d c I o Človeška bitja smo neodtuljivo zavezana drug drugemu. Naša člo- večnost je zato najgloblje določena prav s človeško držo do bližnjega. Človekovo ravnanje je njegova bivanjska izbira, ki je rezultat njego- vega življenjskega spoznanja. Za človeka je torej pomembnejša nje- gova bivanjska izbira in ne ideološka vloga, ki mu jo vsiljujejo druž- beni mehanizmi kot družbenemu bitju. Profesionalec je najprej in zlasti človek, je etičen, kadar sestopa k človeku in kadar se odloča za pri- marno človeškost, ki jo dopolnjuje v srečanjih s soljudmi. 8. Literatura Baltes, P.B., Linderberger,U., Staudinger, U.M. (1998). Life-Span Theory in Developmental Psychology. V: Damon, W., Lerner, R. M.: Child psychology Ci"' ed.), Theoretical models of human development, New York: John Wiley & Sons Inc. Berger, P. L., Luckmann, T. (1988). Družbena konstrukcija realno- sti, Ljubljana: Cankarjeva založba. Brandon D., Brandon A.(1992). Praktični priročnik za osebje v služ- bah za ljudi s posebnimi potrebami. Ljubljana: VŠSD in PeF. Brim, jr. O.G, Philips, D. A. (1988). The Life-Span intervention cu- be. V: Hetherington, E. M., Lerner, R. M., Perlmutter, M. (eds): Child development in life-span perspective. New Jersey: Lawrencw Erlbaum Associates. Dragos, S. (1996). Profesionalne etike pri delu z ljudmi. Socialno delo, 35 (1), 49-55. Flaker, V. (1998). Odpiranje norosti, vzpon in padec totalnih usta- nov. Ljubljana: *cf. Franki, V. E. (1992). Kljub vsemu rečem življenju DA - Psiholog doži- vi taborišče smrti - Temeljna načela logoterapije. Celje: Mohorjeva druž- ba. Kobolt, A. (1997). Teoretične osnove socialnopedagoških interven- cij. Socialna pedagogika, 1 (1), 7-26. Robolt, A., (1997). Teoretične osnove socialnopedagoških intervencij II. Socialna pedagogika 1 (2), 5-25. Rovačič Peršin, P. (1997). Etično kot drža in mesto etične mish v času postideologij. V: Rus. V. (ur.): Etika in morala v sodobni družbi. Ljubljana: Antrophos. Leskošek, V. (1995). Socialno delo ni politično (ali pač?). Socialno Socialna pedagogika, 2 O O O vol. 4, šl. 1, sir. 47-64 delo, 34 (3), 195-201. Pirjevec, D. (1987). Radikalizem in revolucionarnost. Nova revija, 1481. Rus, V. (1990). Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Do- mus. Stritih, B. (1995). Prostovoljno delo v prehodnem obdobju. Social- no delo 34(2), 119-131, Sugarman, L. (1993). Life-Span Development, Concepts, theories and interventions. London: Routledge. Veliki splošni leksikon (1997). Ljubljana: DZS. Verbinc. F. ( 1974). Slovar tujk. Ljubljana: CZ. Z alokar Divjak, Z. (1996), Vzgoja JE... NI znanost. Ljubljana: Educy d.O.o. Pregledni znanstveni članek, prejet oktobra 1999.