57_KRONIKA loog 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 655:929Eger R.(497.4Ljubljana)"1829/1871" Prejeto: 27. 2. 2009 Anja Dular doc. dr., vodja Knjižnice Narodnega muzeja Slovenije, Prešernova cesta 20, SI-1000 Ljubljana e-pošta: anja.dular@nms.si Rozalija Eger - pomembna, a premalo znana ljubljanska tiskarka IZVLEČEK 0 Rozaliji Eger in njenem delovanju w slovenskem prostoru je bilo doslej malo zapisanega. Rojena je bila leta 1787, na čelu ene izmed štirih ljubljanskih tiskarn pa je bila od 1829 do 1871, sočasno z Jožefom Blaznikom. V njeni delavnici na Spitalski, danes Stritarjevi cesti v Ljubljani je bila urejena prva litografija. V obdobju med letoma 1829 in 1871 smo identificirati okoli 350 tiskov, ki jih je natisnila Rozalija Eger. Med njimi so obsežne monografske publikacije, glasbeni tiski, periodična glasila, pratike, letna poročila društev ter drobni tiski. KLJUČNE BESEDE Rozalija Eger, tiskarne, Ljubljana, 19. stoletje, litografija ABSTRACT ROSALIA EGER - AN EMINENT YET NOT ENOUGH KNOWN LJUBLJANA TYPOGRAPHER Up to the present time, not much has been written about Rosalia Eger and her activity in Slovene space. She was born in 1787, and was at the head of one of the four Ljubljana printing houses from 1829 to 1971, contemporarily with Josef Blaznik. In her workshop in Spitalska, today Stritarjeva cesta in Ljubljana, the first lithography was settled. For the period between the years 1829 and 1871, we have identified approximately 350 prints that were printed by Rosalia Eger. Among them are extensive monographic publications, musical prints, periodical gazettes, almanacs, yearly societies' reports, and small prints. KEY WORDS Rosalia Eger, printing houses, Ljubljana, 19th century, lithography ANJA DULAR: ROZALIJA EGER - POMEMBNA, A PREMALO ZNANA LJUBLJANSKA TISKARKA, 401-412 Sodobno zgodovinopisje je tudi pri nas vse bolj naklonjeno tako imenovanim ženskim študijam. Zal pa v razpravah vse prepogosto dobimo občutek, da niso bile enakovredne ustvarjalke s svojimi moškimi sodobniki. Tako ni slučaj, da ni bilo zapisanega skoraj nič o tiskarki Rozaliji Eger razen skopih podatkov v Slovenskem biografskem leksikonu, kjer jo v geslu o tiskarski družini Eger omenjajo kot naslednico Janeza Leopolda Egerja.^ Tiskarstvo in knjigotrštvo sta bili skozi vso zgodovino močno povezani stroki. Naj torej predstavim, kakšno izobrazbo je moral imeti knjigarnar v 18. stoletju. Po predpisu - Buchhändlerordnug, ki ga je izdala Marija Terezija 28. marca 1772, je moral uspešno zaključiti določeno učno dobo, imeti izkušnje ter poznati literaturo in bibliografijo, da je lahko opravljal poklic. Za vse knjigotržce pa je bil tudi obvezen izpit na univerzi.2 Teh postavk vsekakor niso mogle izpolniti ženske, pa jih vendar najdemo na čelu knjigarn in tiskarn že v zgodnjem novem veku. Pravilo je bilo namreč, da je ob smrti tiskarja podjetje z vsemi koncesijami podedovala in prevzela njegova vdova.3 Delo s svinčenimi črkami je škodljivo zdravju, zato so tiskarji umirali relativno mladi in skoraj da ni poklica, kjer bi lahko našli toliko pomembnih žensk, ki so krajši ali daljši čas vodile podjetja - tiskarne. Na Slovenskem se kot prva prodajalka knjig omenja v 16. stoletju Margaretha Rosmarin iz Beljaka. Poskrbela je za prodajo 149 izvodov Dalmatinovega prevoda Svetega pisma med Korošci.4 V 17. stoletju najdemo žensko že na čelu ljubljanske tiskarne. Najobsežnejši slovenski tisk 17. stoletja -Pridige Janeza Svetokriškega - je izšel v dveh krajih - prva dva zvezka v Benetkah, ostali trije pa v Ljubljani, od tega dva, ko je bila na čelu tedaj edine tiskarne Ana Barbara Mayr. Tiskarno je vodila po smrti moža Jožefa Tadeja, dokler je ni prevzel leta 1705 njen sin Janez Jurij Mayr. Iz sledečega, 18. stoletja poznamo še več tiskark - Ana Elizabeta Reichard, Theresia Heptner, Tekla Kleinmayr in Marija Terezija Eger.5 Na prelomu med 18. in 19. stoletjem so v Ljubljani delovale tri, dvajset let kasneje pa štiri tiskarne. Na čelu najstarejše tiskarne je bil leta 1765 do 1799 Janez Friderik Eger. Za njim je dve leti vodila posle vdova Marija Terezija. Leta 1801 pa jo je prodala Andreju Gasslerju, ta je sočasno vodil tudi Klein-mayrjevo ljubljansko podružnico. Gasslerjev nasled- nik je postal leta 1803 Janez Krstnik Retzer. Po njegovi smrti leta 1815 je leto dni vodila podjetje vdova Marija, ki se je nato poročila s faktorjem Jožefom Skrbino, ki pa je mlad umrl. Tako je drugič ovdovela Marija vodila podjetje s pomočjo hčere iz prvega zakona Frančiške Retzer. Leto dni po materini smrti (1828) je prevzel posle v tiskarni Jožef Blaznik, s katerim se je Retzerjeva naslednje leto poročila.6 Leta 1782 dobita dovoljenje za ustanovitev tiskarne v glavnem mestu Kranjske dva nova tiskarja. Prvi je bil knjigotržec Mihael Promberger, ki kljub ugodno rešeni prošnji poleg knjigarne nikoli ni uredil tiskarne. Pač pa je tega leta odprl podružnico svojega dobro stoječega celovškega podjetja Ignac Alojz Kleinmayr. Ljubljana je z njegovim prihodom veliko pridobila; tiskal je v nemščini, slovenščini in italijanščini. Poleg pomembnih knjig za slovensko zgodovino, tesno je namreč sodeloval z Antonom Tomažem Linhartom, moramo omeniti vsaj še časopis Laibacher Zeitung, ki ga je ta tiskarska družina izdajala vse do leta 1918. Ignac Alojz je leta 1794 tiskarno podaril svoji drugi ženi Tekli, ki je bila na prelomu stoletij njena formalna lastnica. Podjetje pa so upravljali Andrej Gassler, Jurij Stadelmann in za njim še Jožef Sassenberg. Leta 1817 je prevzel vajeti v svoje roke Ignac Kleinmayr mlajši in ga nato vodil do leta 1846. Nasledil ga je zet Fedor Bamberg, zato se podjetje v drugi polovici 19. stoletja imenuje Kleinmayr & Bamberg. Kot tretjega moramo omeniti še Ignaca Merka. Ze leta 1781 je prosil mestni svet, da bi smel ustanoviti tiskarno, pa mu je bilo ugodeno šele po ponovni prošnji čez pet let. Lastno tiskarno je imel le dobrih deset let, leta 1797 je namreč umrl. Premoženje je podedovala mladoletna hči, a so ga še isto leto prodali Antonu Degotardiju. Ko je ta leta 1800 umrl, se je njegova vdova poročila z Janezom Leopoldom Egerjem. Tako je zdaj ta tretja "najmlajša" ljubljanska tiskarna, ki je bila ustanovljena v 18. stoletju, prišla v roke naslednikov najstarejše tiskarne. Ljubljanska Egerjeva tiskarna iz 19. stoletja torej ni direktna naslednica delavnice Janeza Friderika Egerja, čeprav so jo vodili člani iste dru- žine. 1 Šlebinger, Eger, SBL 1, str. 150. 2 Predpis z dne 28. 3. 1772; Kropatschek, Joseph, Oesterreichs Staatsverfassung 4. Wien: Johann Georg Edlen von Mössle, 1796, str. 72-77. 3 Ernst Grabovszki: Neobjavljeno predavanje na simpoziju Kommunikation und Information im 18. Jahrhundert. Das Beispiel der Habsburgermonarchie, 26.-28. 4. 2007. 4 Dimitz,(Geschichte Krains III, str. 146. 5 Dular, Živeti od knjig, str. 127 ss. Leta 1816 pa je dobil dovoljenje za lastno tiskarsko podjetje še Ljubljančan Jožef Sassemberg. Pred tem je bil za časa francoske nadoblasti najemnik podjetja Tekle Kleinmayr. Kdo je bila Rozalija Eger? Stroga dama, ki jo je leta 1839 upodobil hrvaški slikar Andrej Ludvik Cetinovic,8 je bila tedaj že deset let na čelu tiskarne, pred njo pa je bilo še dolgo in ustvarjalno življenje. Dne 24. maja 1871 je "Laibacher Zeitung" prinesla 6 Berčič, Tiskarstvo, str. 124. 7 Dular, Živeti od knjig, str. 159 ss. 8 Jaki, Meščanska slika, str. 58-59. ANJA DULAR: ROZALIJA EGER - POMEMBNA, A PREMALO ZNANA LJUBLJANSKA TISKARKA, 401-412 le skromno notico: Gestern starb Frau Rosalia Eger Buchdruckereibesitzerin. Das Eger'sche Geschäft wird bereits seit den achziger Jahren des vorigen Jahrhunderts in Laibach betrieben^ Dne 30. maja sta se hčerki Leopoldina Eger (ta ji bila sicer pastorka) in Julijana Materne (roj. Eger) zahvalili za izraze iskrenega sožalja in še posebej vsem tistim, ki so pospremili njuno mater na zadnji poti.^0 Da je bila Rozalija priljubljena in spoštovana v okviru ožje in širše družine ter sodelavcev v tiskarni, kaže zbirka slavilnih pesmi, kaligrafsko napisanih in s cvetličnimi vzorci okrašenih voščil ob njenih godovih. Med njimi je tudi nekaj tiskov na svili. Zbirka šteje 21 dokumentov in predstavlja zaokroženo celoto, hrani jo Narodni muzej Slovenije. Poudariti moramo, da zaenkrat ne poznamo podobne s slovenskega prostora. Zgodbo smo začeli s koncem, a za začetek njenega življenja nimamo veliko oprijemljivih podatkov. V matični knjigi ljubljanske župnije sv. Nikolaja je 2. septembra 1787 vpisana hči trgovca Janeza Krstnika Jagerja - Rozalija Marija. Na podlagi seznama umrlih v ljubljanskem časopisu leta 1871, kjer so zapisali poleg vzroka smrti tudi starost pokojnika, lahko izračunamo, da je torej to kasnejša Rozalija Eger leta 1839, slikar Andrej Ludvik Ceti-noviV (Narodna galerija, S 40). Voščilnica za god Rozalije Eger (Narodni muzej Slovenije). lastnica tiskarne Rozalija Eger, ki je umrla zaradi starostne oslabelosti stara 83 let.11 V zakonu z Janezom Leopoldom Egerjem sta se jima rodila vsaj dva otroka - hči Julijana (16. 5. 1811) in sin Franc Ksaver (12. 11. 1819). Živela je v hiši številka 267, danes Stritarjeva ulica 5.12 Po smrti moža - leta 1829, je prevzela podjetje in ga formalno vodila vse do konca življenja. Na tiskovinah se je podpisovala kot tiskarka s polnim imenom - Rosalia Eger, včasih je okrajšala krstno ime ali pa tiskarno poimenovala le Eger'sche. Le v letih med 1854 in 1860 je podjetje nosilo dvojno ime - R. Eger & Sohn, oz. v slovenskih tiskih R. Eger in sin, kajti v tem času je bil njen družabnik sin Franc Ksaver. Vendar pa je 17. junija 1860 zaradi jetike umrl. Po časopisni notici pa lahko razberemo, da je bila vodja mestne tiskarne in hišna posestnica v tistem času še vedno že več kot sedemdesetletna Rozalija, čeprav je imel sin ob smrti 39 let.13 V Ljubljani so sočasno z Rozalijo Eger tiskali Jožef Blaznik, ki začel delati isto leto in je bil njen konkurent vse do smrti. V Kleinmayrjevem podjetju je deloval Ignac Kleinmayr in nato Fedor Bamberg. Jožefa Sassemberga pa je po letu 1851 nasledil Jožef Rudolf Milic.14 9 Laibacher Zeitung 90/1871, št. 118 (24. 5.), str. 860. 10 Laibacher Zeitung 90/1871, št. 122 (30. 5.), str. 892. 11 12 13 14 Laibacher Zeitung, 90/1871, št. 121 (27. 5.), str. 884. Mestni trg z okolico, str. 116-117. Laibacher Zeitung, 79/1860, št. 143 (23. 6.), str. 572. Zanimivo je, da je Egerjeva pogosto izpuščena iz seznamov tiskarjev 19. stol. Npr. Glavan, Slovenski faksimile, str. 8. ANJA DULAR: ROZALIJA EGER - POMEMBNA, A PREMALO ZNANA LJUBLJANSKA TISKARKA, 401-412 Litografija - skupno podjetje vseh štirih ljubljanskih tiskarjev Prva polovica 19. stoletja je prinesla v tiskarne tehnološki napredek. Litografija, tehnika prenosa slik preko kamna, ki jo je izumil Alois Senefelder leta 1798, je omogočila, da so bile knjige opre-mlKene z več ilustraciKami, naraslo Ke število tiskanih muzikalij. Za nov postopek so se tiskarji sicer zanimali, a prvo koncesiKo v AvstriKi Ke šele leta 1816 dobil dunajski tiskar Carl Gerold. Senefelder je pripotoval januarja tega leta na Dunaj in ponudil v odkup patent in pomagal urediti "kemično tiskarno". Prva knjiga z ilustracijami v litografski tehniki je popotni vodnik Wanderungen durch Salzburg, Berchtesgarden und Österreich (1816).15 Gottlieb Haase je skupaj z Berlinčanom Karlom Henningom uredil litografijo v Pragi leta 1824,16 na Slovaškem je postopek uvedel Anton B. Schmid v Bratislavi leta 1833.17 Leta 1832 so začeli uporabljati postopek litogra-fije tudi v Ljubljani. Delavnico so uredili v tiskarni Rozalije Eger, v podjetju pa so bili soudeleženi vsi štirje tedanji ljubljanski tiskarji. Zanimivo je, da na tiskovinah - kamnotiskih v tem prvem obdobju najdemo le Egeričino ime - npr. Pri Egerji v Lj. na kamen natisnjene.18 V literaturi sicer beremo, da je dal pobudo za ustanovitev litografije Jožef Blaznik, a tedaj še ni imel dovolj premoženja, da bi si jo uredil sam. Letni stroški litografije so bili relativno visoki. Skupno podjetje je bilo uradno ukinjeno šele leta 1853. Blaznik se je po eni strani pritoževal, da so stroški kamnotiskarske delavnice previsoki, po drugi strani pa je aprila 1847 oddal prošnjo, da bi si jo lahko uredil v okviru svoje tiskarne.19 Zapletena situacija je razvidna iz dokumentov arhiva gubernija v Ljubljani. Blaznik je namreč prosil za finančno podporo za ustanovitev litografije. Te ni dobil, ker je bilo tedaj njegovo premoženje že precejšnje. Težave je imel tudi pri dovoljenju, saj je bilo sprva zavrnjeno in šele po treh mesecih ga je vendarle do-bil.20 V sklopu aktov je tudi argumentacija policijskega direktorja Uhrerja, ki je poudaril, da je v Ljubljani že litografska delavnica in sicer deluje v tiskarni Rozalije Eger.21 Podpora Rozaliji Eger in njeni tiskarski delavnici je toliko bolj razumljiva, če upoštevamo tudi dejstvo, da je v 30. in 40. letih 19. stoletja pogod- 15 Junker, Zum Buchwesen in Österreich, str. 222. 16 Köllner, Buchwesen in Prag, str. 40. 17 Breza, Tlačiarne na Slovensku, str. 42. 18 Rihar Gregor: Vishe sa druge bukvize svetih pesem od Bl. Potozhnika, zhveteroglasno v note postavljene od Gr. Riharja. Pri Egerji v Lj. na kamen natisnjene (1844). 19 Logar, 130 let Blasnikove tiskarne, str. 20-21; Berčič, Tiskarstvo, str. 240. 20 ARS, AS 14, Reg. VIII, fasc. 32, št. 128. 21 ARS, AS 14, Reg. VIII, fasc. 32, št. 128. beno tiskala za deželne oblasti razne plakate, razglase in uradne tiskovine. Dokaz za povezanost med lokalnimi oblastmi in Egeričino tiskarno je tudi v poimenovanju podjetja - Eger'schen Gubernial-Buch-druckerei, ki je natisnjeno na nekaterih uradnih tiskovinah. Precejšnje število dokumentov pa nima označenega imena tiskarja. Možno pa jih je primerjati z obračuni v gubernijskem arhivu in na tej podlagi lahko predvidevamo, za katere natise so bili izplačani honorarji. Denarne vsote, ki jih je Rozalija Eger za tiskovine prejemala, kažejo, da njihovo število in naklade niso bile majhne. Tako so ji na primer leta 1847 izplačali 393 goldinarjev, leta 1848 pa kar trikrat in sicer februarja 929, julija 1090 in jeseni še 154 goldinarjev.22 V Gubernijalni tiskarni se je izučilo poklica nekaj kvalitetnih stavcev in tiskarjev, ki so kasneje igrali pomembno vlogo v slovenskem prostoru. Tako je šestnajstletni Martin Jelovšek leta 1848 tu začel svojo učno dobo. Tiskarki je ostal zvest 21 let in nato leta 1869 odšel v Maribor, kjer je delal pri Janežiču, založniku in tiskarju časnika Slovenski narod.23 Drugi pomemben učenec je bil Janez Krajec. V tiskarno je prišel kot trinajstleten vajenec leta 1856 in šolanje končal spomladi 1861. Še nekaj let po končani učni dobi je ostal v tiskarni in litografiji, ki je bila v dveh sosednjih hišah na tedanji Špitalski (danes Stritarjevi) cesti, leta 1870 pa je odšel k Jožefu Blazniku. Kasneje se je osamosvojil in postal samostojni tiskar v Novem mestu,24 a njegova dejavnost je močno presegala lokalne potrebe Dolenjske. Bibliografija tiskov Rozalije Eger Sestaviti popolno bibliografijo tiskov Rozalije Eger je skoraj nemogoče. V pomoč nam je sicer Si-moničeva Slovenska bibliografija (1903-05), a pri vseh enotah nima navedenega tiskarja. Tako je bilo potrebno preveriti vse publikacije, kjer je bil ta podatek v bibliografiji izpuščen. Dejansko pa se je izkazalo, da ga na številnih publikacijah tudi ni, zato smo morali veliko knjig izpustiti, čeprav so bile tiskane v Ljubljani, a jih nismo mogli pripisati temu ali onemu ljubljanskemu tiskarju. Še pogosteje so bili taki primeri pri drobnih tiskovinah. Drug del tiskov iz 19. stoletja, ki smo jih morali pregledati, pa so nemška besedila. V preteklosti je bila pogosto izražena potreba po bibliografiji nemških tiskov na Slovenskem,25 a do danes se tega sizifovega dela še nihče ni lotil. V pomoč nam je bil slovenski vzajemni katalog COBIB, kjer smo izbrali vse ljubljanske tiske od leta 1829 do 1871 in jih nato vzeli v roke in med njimi identificirali dela Rozalije Eger. 22 23 24 25 ARS, AS 14, Reg. VIII, fasc. 1, št. 3. Šlebinger, Jelovšek Martin, SBL 1., str. 397. Tončič, Tiskarstvo na Dolenjskem, str. 21 ss. Reisp, Tiskarska produkcija v Ljubljani, str. 438. ANJA DULAR: ROZALIJA EGER - POMEMBNA, A PREMALO ZNANA LJUBLJANSKA TISKARKA, 401-412 1859 1860 1861 1862 1863 1864 1865 1866 1867 1868 1869 1870 1871 1872 1873 Blaznik 32 24 13 25 17 35 30 28 35 33 21 21 24 11 10 R. Eger 4 2 7 18 9 10 12 15 17 10 15 12 8 Kleinmayr 3 4 7 10 10 13 10 16 20 21 11 20 23 17 Milic 25 18 26 13 28 26 14 27 15 26 18 21 25 9 Drugi 1 2 1 6 SKUPAJ 32 56 33 59 47 91 78 62 90 85 85 61 80 71 50 Veliko gradiva je tudi v fondu drobnega tiska v knjižnici Narodnega muzeja Slovenije in v Narodni in univerzitetni knjižnici. Končno smo pa za identifikacijo uporabili še eno možnost. Na podlagi predaje obveznih izvodov tiskov tedanji Licejski biblioteki smo namreč lahko nekaj knjig, kjer sicer to ni označeno, pripisali obravnavani tiskarki. V arhivu NUKa hranijo dva dokumenta Accessions Protokoli 1835-1861 in 1861-1890, ki smo ju pregledali.26 Tabela kaže, da je tedanja Licejska knjižnica letno največ knjig prejela iz Blaznikove in Miliceve tiskarne, a tudi prispevek Rozalije Eger in Kleinma-yrjeve tiskarne ni bil majhen. Po vseh zgornjih parametrih smo uspeli v obdobju med letoma 1829 in 1872 identificirati okoli 350 tiskov, ki jih je natisnila Rozalija Eger. Med njimi so obsežne monografske publikacije, glasbeni tiski, periodična glasila, pratike, letna poročila društev ter drobni tiski. Ker na raznih uradnih razglasih tiskarna ni označena, smo jih iz statistike izpustili, čeprav predvidevamo, da jih je natisnila tiskarna Rozalije Eger. V prvih osemnajstih letih - od leta 1829 do 1847 smo zabeležili le nekaj tiskov letno, po letu 1848 jih je v povprečju 8, nekoliko manj intenzivna dejavnost je bila v času med letoma 1855 in 1862, pravi razcvet je tiskarna doživela po letu 1863, letno so natisnili med 12 in 25 publikacij, leta 1869 celo 38. Seveda te številke niso le odraz večjega dela tiskarjev, ampak se v njih izraža tudi potreba po večjem številu tiskov, ki je bilo povezano z ustanovitvijo raznih društev. Rozalija Eger je namreč tiskala za Dramatično društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1869, pa za čitalnice, ki so nastale v raznih slovenskih mestih, Sokole in druge organizacije. Zavedam se, da bi najbolje predstavili delo Egerjeve tiskarne v 19. stoletju, če bi objavili bibliografijo vseh njenih tiskov,27 a to bi močno preseglo določeno dolžino tega prispevka. Tako bom v nadaljevanju predstavila le izbrana dela in z njimi ponazorila njeno delovanje. 26 Za informacijo se zahvaljujem Evi Kodrič-Dačic. Opozorim pa naj, da se številke, ki jih objavljam, bistveno razlikujejo od števila dotoka obveznega izvoda za obravnavano obdobje v članku: Kodrič-Dačic, 190 let obveznega izvoda tiska na Slovenskem, str. 14. Razlika je nastala, ker sem upoštevala le število naslovov, medtem ko so v omenjeni statistiki sešteti tudi zvezki in pri nekaterih letih tudi listi. Problematičen je tudi način štetja enot, ali naj časnike štejemo za eno enoto letno, naj seštevamo posamezne številke, v slednjem primeru bi bilo število nekajkrat večje. 27 Rozalija Eger je tiskala v treh jezikih - nemščini, slovenščini in za potrebe cerkve tudi v latinščini. Črkovni nabor je tako obsegal več variant od nemške gotice pa bohoričice, metelčice in gajice za slovenska besedila. Ze zgoraj smo omenili, da je bila tiskarna Rozalije Eger povezana z deželno upravo. Tako je razumljivo, da je tiskala zbirke zakonov (npr. Sammlung der politischen, Cameral- und Justiz- Gesetze und Verordnungen, welche für das Herzogthum Krain und den Villacher Kreis Kärntens im Königreiche Illirien (1836); Sammlung der politischen Gesetze und Verordnungen für das Laibacher Gouvernement-Gebieth im Königreiche Illyrien (1839). 'Deželni zakonik in vladni list za kranjsko kronovino je tiskala od leta 1849 do 1872, nato pa je delo nadaljevala družba Klein & Kovač. Med tiski najdemo razne odloke in navodila, ki so jih izdale krajevne, deželne ali cesarske službe (npr. Oblast in opravki, ktere imajo po občinskem zakonu občine in župani zobčinskimi odborniki vred: nauk okrajnega predstojnika novo izvoljenim občinskim odbornikom (1867)), pa šematizme in navodila za delo na sodiščih (npr. Poduk za porotnike (1870). S predpisi in zakoni so želeli seznaniti najširšo javnost, tako je Egerjeva tiskarna natisnila obvestila oz. letake, nekaj se jih je ohranilo (npr. Circulare der in Laibach bestellen Sanitaets Commission (1855); Kratko in lahkoumevno pojasnilo nove vojne postave (1869); Kundmachung — Anmeldung der Fremden = Razglas — Prijava tujcev (1853), še več pa je takih, kjer tiskarna ni označena, enako je tudi s tiskanimi obrazci. Verski teksti so bili povezani s cerkvenim obredjem (A. Albrecht, Hveti veliki teden ali molitve in zeremonije, ki se po sapovedi katolshke zerkve veliki teden opravljajo, 1829; J. Volc, Pridige ob posebnih perloshnostih, 1848; F. Metelko, Raslaganje ovetiga evangelija Matevsha, 1849; L. Klofutar, Commen-tarius in tria priora evangelia / ex optimis cum antiquis tum recentioribus interpretibus, 1858). Obsežni učbeniki za katoličane niso bili namenjeni le mladini, ampak vsem vernikom (npr. F. Veriti, Kerohanoki katolohki nauk sa odrashene ljudi, 5 zv., 1834; A. Bohinc, Drushba verniga zhloveka s' Bo-gam. To je: Nauki in molitve sa katolshke kristjane, 1835; V. Cramer, Sveta vojska v svetem letu za vesoljni cerkveni zbor: s primernimi nauki, opomini in molitvami, 1869). Za misijonarje v Ameriki sta bili natisnjeni deli Herze ali Hposnanje in sboljshanje ANJA DULAR: ROZALIJA EGER - POMEMBNA, A PREMALO ZNANA LJUBLJANSKA TISKARKA, 401-412 zhloveshkiga serza..: L pridu osnanovavzam s. vere v' Ameriki, 1847, 1848 in ponovno 1851 ter Bra-tov^hina s. Leopolda, k' pomozhi misijonarjam, to je poslanim osnanovavzam kershanske katolshke vere v Ameriki; 1833. Dobiček od natisa knjige Molitve per obiskovanji zerkva k'sadobljenju odpustika svetiga leta (1850) je bil namenjen Ignaciju Knobleharju 2a širjenje katoliške vere v srednji Afriki. Leta 1850 je ponatisnila Pohlinovo delo let svetih petkov me^za ouohza, prvič je bilo objavljeno leta 1768. Tiskala je zbirke molitev kot Kruh angelski. Molitvene bukvice za otročiče (1860); Bodi moj naslednik: molitevne bukve za mladost in odrašene ljudi (1860); Steza v sveti raj (1869), dela Andreja Cebaška, Andreja Praprotnika, pa pastirske liste in priročnik za starše pri krščanski vzgoji otrok (J. K. Likawetz, Rede über die Pflicht der Eltern ihre Kinder zu guten, christlichen Bürgern zu bilden (1837). S področja kulturne zgodovine naj omenimo dela Henrika Coste (Reiseerinnerungen aus Krain, 1848), prvi turistični vodnik po Ljubljani, njeni okolici in Kranjski (G. Dzimski, Laibach und seine Umgebungen: nebst einer Beschreibung der interessantesten Punkte in Krain, 1860). Rozalija Eger je natisnila nemško pisan pregled zgodovine Kranjske izpod peresa Petra Radicsa (Geschichte Krain's, 1862) in Trdinovo Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je izdala Slovenska matica leta 1866. Obsežno in s tiskarskega stališča zahtevno delo, krajevni leksikon Kranjske z navedbami gradov, dvorcev in posesti je natisnila leta 1854 (Alphabetisches Verzeichniß der Namen aller Ortschaften, Schlosser, Gütter und Höfe im Herzogthume Krain). O grofu oz. maršalu Radetzkem sta pisala Franc Malavašič in Etbin Costa (F. Malavašič, Oče Grof Radecki, c. k. maršal (1852); E. H. Costa, Krain und Radetzky (1860), Jakob Aleševec pa o vojaških spopadih pri Custozi in na Visu (1867). Pomembno Freyerjevo delo (Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische) o živalstvu na Kranjskem, ki mu je dodan tudi seznam imen v latinščini, nemščini in slovenščini, je Egerjeva tiskarna natisnila leta 1842. Ker je v tridesetih letih 19. stoletja izbruhnila kolera, je Blaž Potočnik pripravil kar tri različne priročnike namenjene kmetom, v katerih jim na podučen način, z vprašanji in odgovori, pojasnjuje, kako naj se obvarujejo pred to smrtonosno boleznijo. Vse tri različice je natisnila Rozalija Eger leta 1831. Babištvu oziroma porodništvu je bilo namenjeno delo Bernarda Pachnerja (Bukve sa uzhenke porodnizharstva, 1848). Na podlagi akcesijske knjige nekdanje Licejske knjižnice pa smo ugotovili, da je bila tudi tiskarka obsežne Slovenske kuharice, ki jo je narekovala Magdalena Pleiweisova in zapisala Neža Ledarjeva, izšla pa je leta 1868. Blaž Potočnik: Kolera : potrebno poduzhenje sa . kako naj sam sebe in svoje ljudi te strashne bolesni obvaruje : v' vprashanjih in odgovorih, 1831 (Knjižnica NMS, sig. 2839). Posebno mesto v tiskarskem opusu Rozalije Eger imajo gledališke igre. V 50. in 60. letih je tiskala posamezne naslove - npr. I. Kukuljevič Sak-cinski, Dve igri za slovensko glediše (1850), prevod Schlillerjeve tragedije Valenštajn (1864). V letih 1865 in 1866 je natisnila šest zvezkov - Vilharjeve igre, ki jih je izdal v samozaložbi pesnik, skladatelj in politik Miroslav Vilhar. To so bila krajša besedila, namenjena predvsem čitalniškim odrom. V Ljubljani je bilo leta 1866 ustanovljeno Dramatično društvo28 in že naslednje leto je začelo izdajati gledališka besedila v knjižni zbirki Slovenska Talija: zbirka dramatičnih del in iger. Do leta 1871 je izšlo 22 zvezkov, večinoma so bile šaljive in zabavne igre, založnik je bilo društvo, tiskarka pa Rozalija Eger. Delo Mihaela Lendovška Tičnik je po slovenski priredbi Benjamin Ipavec tudi uglasbil. Tiskali pa so tudi priročnike za vodje gledaliških skupin - npr. J. Nolli, Priročna knjiga za glediške diletante, posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske dramatike 28 Slodnjak, Levstikov delež, str. 5-28. ANJA DULAR: ROZALIJA EGER - POMEMBNA, A PREMALO ZNANA LJUBLJANSKA TISKARKA, 401-412 Tploh (1868). Čeprav Rozalija Eger ni bila članica Dramatičnega društva, pa je bila tiskarka vseh njihovih tiskovin - vabil in sporedov predstav in proslav -npr. V spomin Prširnovega rojstnega dneva in na čast občnimu zboru Slovenske matice 1. decembra 1870. Prav tako kot dramska dela so bile tudi vse povesti, ki jih je tiskala Rozalija Eger v slovenskem jeziku. Po vsebini pa so večinoma poučne in spodbujajo k zglednemu krščanskemu življenju (npr. C. Schmid, Vesilo, ali preganjana nedolshnost (1834) in Hirlanda bretanjska vojvodnja ali Zmaga čednosti in nedolžnosti (1851), K. A. Riedhofer, ^veta deviza in dekla Zita (1846); Hildegardija svelizhana : dvakrat po nedolshnim v smert obsojena zesariza (1854); F. Hoffman, Cas je zlato: podučna povest za mladost, dela Luke Jerana). S tehničnega stališča posebej zahtevni so glasbeni tiski. Tiskarna Rozalije Eger je imela prednost pred ostalimi ljubljanskimi tiskarji, ker je bila v njenih prostorih litografija, čeprav je bila v začetku le njena solastnica. V vsem času njenega delovanja smo ji lahko pripisali okoli petdeset glasbenih del, vsa so bila izdelana v kamnotiskarnici oz. na kamen natisnjena pri Egerji. Glasbeni tiski so po obsegu zelo različni od posameznih listov, kjer je bila natisnjena le ena pesem, do obsežnih zbirk narodnih in cerkvenih pesmi ter skladb namenjenih šolarjem in društvom. Najobsežnejše pa so maše in operna dela, tiskala je Försterjevega Gorenjskega slavčka. Naj na tem mestu naštejem slovenske avtorje - z največ deli je zastopan Gregor Rihar. V njegovi biografiji beremo, da mu je Egerjeva kamnotiskarnica v Ljubljani natisnila okoli 340 cerkvenih in 32 posvetnih skladb, z vsemi priredbami in ponatisi pa skupaj okoli 400.25 Med domačimi glasbeniki omenimo še Miroslava Vilharja, Antona Försterja, Lovra Tomana, Antona Kunšiča, Josipa Levičnika, Feliksa Steg-narja, Andreja Vavkna in Benjamina Ipavca. Tiskala je dela čeških glasbenikov Josefa lUnerja, Vojteha Valente, Gašperja Maška in Lavoslava Belarja in priredbe nemških skladb, celo Straussove valčke. Leta 1848 je Slovensko društvo v Ljubljani začelo izdajati serijo Slovenska gerlica, to je zbirka vokalnih skladb. Izšlo je sedem zvezkov, prvih pet je natisnila Rozalija Eger, le dva pa Josip Blaznik. Učbeniki za slovenščino so bili namenjeni najmlajšim šolarjem in zato bogato ilustrirani (npr. I. Tomšič, ABC v podobah in besedi (1869); J. Kranjc, Mali Blaže v pervi šoli, Kako se hitro brati uči (1850) pa tudi starejšim (Mala slovenska abezedniza s starimi in novimi zherkami sa tiste, kteri se hozhejo sami branja nauzhiti (1852). Tiskala je tudi vaje za nemško in slovensko slovnico in računstvo, ki so jih sestavili Martin Ivanetič, Franc Gerkman in Fran Levstik. Članom društva Sokol pa je bil namenjen /auk o telovadbi:proste vaje (1867). SEME------- išriJlŽNlCA LJUBLJAflA Aiigetiu: se pTiporoči noči. Brano Smetič potrebifle, "Da plevel iz njiy por^e. l^^^j, Ra linbceXu. aelenem cerkvica stoji Lepo me vabi fe sebi, moliti mi veli. Ivan Tomšič, ABC v ^ niška knjižnica, sig. B 1512). 1869 (Seme- 29 Premrl, Rihar Gregor, SBL 3, str. 103. Dne 15. rožnika (junija) 1848 sta urednik Janez Navratil in Rozalija Eger, bukvotiskarica in založnica, predstavila novi časopis Vedež, ki je začel kot tednik izhajati prvi četrtek v juliju tega leta. Bralce naj bi našel predvsem med mlajšimi pa tudi preprostimi ljudmi, v njem so objavljali pesmi, povesti, zanimivosti o tujih ljudstvih in njihovih navadah, zgodbe iz živalskega sveta, pa smešnice in uganke. Vedeža so naročniki prejemali v Egeričini tiskarnici v Špitalski ulici. Zanimivo je, da so kar 1750 izvodov reklamnega oglasa priložili k Novicam. Ve-dež je nato izhajal tri leta - do konca koledarskega leta 1850. Leta 1868 so izdali Mladiko, vendar je izhajala le eno leto. Proti koncu življenja je Rozalija Eger sodelovala pri tisku še enega časopisa namenjenega mlajši populaciji. Prvi letnik mesečnika Vrtec, ki ga je urejal Ivan Tomšič, po vsebinski zasnovi pa je bil podoben Vedežu, je začel prihajati iz Egeričine tiskarne leta 1871. Politični in gospodarski list Naprej je tiskala Rozalija Eger leta 1863. Njegov založnik je bil Miroslav Vilhar, urednik pa Fran Levstik. Izhajal je dvakrat tedensko, tako je ANJA DULAR: ROZALIJA EGER - POMEMBNA, A PREMALO ZNANA LJUBLJANSKA TISKARKA, 401-412 Po r;ii^deii]i tčh pöNi'lijiDKt tt^drj nie iie jtr^niiiiljuJi^Ta, Vtdt^Ka vüiiii OiVlani ]ii inalcrAm, kl4^rih Ol^rl |io »[avcuijiia raiumijo, mUJdijii ^ pa ludi s(sf>ko af^r^lrt'tluhoiišTrit, go^podjini u^eiiikamf in KoČK^jjn prij^llam, ki Mfl (udi prijflili ÄtnvpHÄiiic lit pa mladusti^ gurtü gi>rliHh priporoči» ju jih n« iia-rorbo t'odcia udjrjl, iu pa firt/trimafki pktujpjo Ji« iitetfif KU (^lo It'l'i Ic I kr. f /rü pul Itta 4I> kr., kvalie kr«) Za cekftiiio [iLt-^iljaitjc iia ddin v Ijjiihljniii s« oiirrtjlujc še jiovflili — Ccffi/eftu) plariln po ftoiilt sa vfiako JjiljO je......... si Patfi'lttü „ , „ „ p „ „......... 1 Za e/te kt^aiiv pr> pcšfi ne tojo narodiIsi Jemale. [luslti sQ iiA|irorieRC iiarOt-tfa iii nnrOriTnfl dihiirjt^ ih jit J^Jttft/jatiikt trii/ifci ftoHlir ali pa potroŠkDv prOMili (JrantiiSilili) piMiLili ptuiitu 6icjtcofii/iiinc{ fii zafvimrt V^tinia ]iOKil|ail. Na pnsled sc priporot-iva ApaJuttito vsEiii shveriiiiiej ki idej svoje pre-roj^tvo flvHi'Hijjr, m'eriim fi[iloh, sosfbno pa Tisift^* čaMlii gns]?. ui'titi- )i4i[i iit pa LLi ttiraai libKih sol xä p i intern r .«ipislii^. I'itdi a iieiiisktmi ijiveLiiiaii !wslavl.L fie itania hO uMi^^Eo. V j^loveiiMki j^iiik prestavljen bojo (^ht e« JtOni-sli a slai e ) ifa si iilo prišli. Vätc daftiifi: ^aloKnlcL ali vrediilšt^ u prflJiii'a [inJi polru^kor [hnosce, — rA tntrovi/a pä psaj do I Or fm/mirijiifa di>siriMiü (iiJl pfttuy Iii prc- poiiHj, liei' bo vsak kr^neji narflritik (uJi poprtjšne llsie ilnbiT. (Pre:i«lj4;vanj44 mtil Icläni iiej ^e dajo o pra;iin i-ai^u na j^iiar^je, dt: v prejemanji jijkoH iiuln^nfi Kirnjic Jie bii), V LjuMjAaii [^u^tLika jf 10 10 5 J.tnex Navratil, vrednifc. JloKi^rijA E^cr, bukvoiiskarica in Vedeaa, v Kp[[j|kkili ulii'ali HdT, v naiiliopju Nek ulito listov tf^B jio vabila je bllfl v T