Kulturne slike s Kranjskega. (Spisal Jos. Ciperle.) 22. Priseljevanje tujcev. t»rva novotarija, kojo so vpeljali Pranki, in kojo so pozneje nadaljevali Nemci na slovenski zemlji, so bili takozvani najemi ali fevdi. Znano je namreč, da je cesarju ali kralju pripal v podjarmljenih deželah ves oni svet, ki je bil pust, ali brez gospodarja. Ta svet je delil potem, kakor in komur ga je hotel. Dajal ga je pa vedno le svojim pristašem, ki so se posebno odlikovali v bojih, ali pa škofom in samostanom. Tako so prišli prvi P.ranki in Nerrici naslovenskatla. A ravno v stari slovenski Karantaniji je bilo takrat premnogo sveta brez gospodarja. Saj smo culi, koliko naše krvi so prelili Rimljani, Hunci, Longobardi, Obri i. dr. v prejšnjih dobah. Tedaj ravno po naših krajih so se naseljevali najbolj po gostem tujci; in razume se tudi, da se je med vsemi slovanskimi rodovi pogubilo našega naroda največ. Tudi naš narod je izgubil s casom popolnem pravo do svojega posestva. Saj med njim ni bilo tako strogo prikrojenih posestev nikdar, kakor med Nemci. Kar je bilo sveta, bil je lastnina občine. Tudi našemu narodu so odmerili Pranki potem zemljo: toliko je tvoje, toliko sosedovo. Tudi naš narod je postal s časom najemnik. Njegova ni bila zemlja vec, smel je le uživati to, kar je rodila zemlja. A še tega ne vsega. Nekaj je moral dati pred vsem svojirn novim gospodarjem. Prvič sedaj je bil primoran plačevati davke, najprvo seve kar naravnost s pridelki, poznejo v denarji. Ker je moral dajati to Frankom, imenoval je Slovenec davke ,,_'ranke", kakor se še sedaj čuje med narodom. Iz svobodnega naroda je postal narod služnjev. Saj ni bil Slovenec več gospodar, saj ga je lehko novi gospodar prognal iz njegovega doma, kedar je hotel. Da, to je istina, žalostna istina. V tem nas prepriča neko pismo Ljudevita Pobožnega iz leta 828, tedaj kmalu po smrti Karola Velikega. V tem pismu se imenuje MSloven" — »sclavus vel servus", to je služni človek. Zares značilen je ta izraz za popožnost Ljudevita Pobožnega! Tožna je bila vedno zgodovina našega naroda, a najžalostnejša se pričenja z ono dobo, v koji so se začeli šopiriti tujci po naših krajih. Tuji napuh pa tlači še dandanes naše brate živoče izven Kranjskega. Tu se obožava nemška manjšina na vsakoršen način, drugod se prezira slovenska. Slovenci na Kranjskem bi pa lehko bolj uplivali na ojačenje slovenske narodnosti drugod, ko bi jim ne manjkalo odločnosti in samozavesti. Odločni so le takrat, kadar je treba mahniti svojega brata. 23. Fevdniki na Kranjskem. Med prvimi najemniki so bili Brižinski škofje (Preisingen) na Bavarskem. Dne 30. junija 973 podari nemški cesar Oto II. Brižinskemu škofu Abrahamu velik kos zemlje na Gorenjskem v Selški in Poljanski dolini. Središče ti posesti je bila Loka. Leto 1160 so imeli ti škofje že 4.700 oralov zemlje na Kranjskem. Imeli bi jo morda še danes, da jim jo niso vzeli Francozi v začetku sedanjega stoletja. Dne 10. aprila 1004 so dobili še Briksenški škofje, ali kakor so se tudi imenovali Sebenski škofje, kos tedanje Kranjske marke, ležeče med Bohinjsko in Podkorenjsko Savo. Središče temu posestvu je pa bil naš divni Bled. Na te škofe spominja še dandanes vas Sebenje pri Bledu. Brižinski in Briksenški škofje so v zvezi z Oglejskimi patrijarhi pridno razširjali krščansko vero po Kranjskem. Med drugimi najemniki je iraenovati v prvi vrsti isterskega grofa Vernharda, kojemu je bil lastnina ves oni svet, ki se razprostira na severo vshodu od Loke proti Kranju. Njegov nečak Urh je bil od 1058 do 1070 mejni grof Kranjski, ter je imel tudi lastno posest na vzhodu od Radovljice. Velikanske posesti, posebno po Notranjskem, so imeli Oglejski patrijarhi, ki so bili tudi, kakor srao že čuli, trikrat mejni grofi na Kranjskem. Drugi raanj imoviti fevdniki na Kranjskera so pa bili: grofi Meranski (začasno) in Celjski, nadškofje iz Solnograda, škofje Krški, samostana Botrinje (Viktrink) in Sv. Pavel na Koroškem, Turjačani, kojih irae se prvič čita v neki listini iz leta 1060, in zraven teh še mnogo drugih nemških grofov in grofičev. A o imovitih Slovencih ni sledii. (Dalje prih.)