Jož. Ošaben: Do zmage!
621
Ta večer torej je bil edina zelenica v puščavi mojega stradanja. A prišlo je takoj po pregovoru: „Za jedan časak radosti — hiljadu dana žalosti." Pritisnila je zopet — bolezen. Moral sem k zdravniku. Hotel sem k najbližjemu, dr. Deutsch-u, ki stanuje par hiš pred našo „domovino". A s čim naj ga plačam?! Sel sem torej na kliniko, kjer zdrave"  zastonj  trpeče človeštvo.  In res so
pogled mrk, srce mrko, veselja do življenja nič, prav nič, smeh mi je postal neznan, še govoriti se mi ni ljubilo... Na „Ringu" so drdrale krasne kočije, v njih je sedela go-sp6da, vesela, rejena, sita, jaz pa tako zavržen, onemogel... In začel se mi je vzdigo-vati srd do vseh bogatinov, sitežev, razva-ljencev. Ej, brate, vladar, ki hoče imeti zveste, zadovoljne podanike, mora poslušati

-
¦:
i
Krni
t
m-


/
Dobra  prijatelja.
me preiskali. Zdravil nisem dobil, ampak, misli si, strogo „dieto"! Kdo je bil bolj vesel, nego jaz!! To je bila res sreča v nesreči. Oj, ti ljubeznivi doktor, kar objel bi te! Kako razumno si rešil težko vprašanje mojega želodca in mojih financ!
Tak6 smo životarili ... V podzemski „Mihaelski kleti" sem bil opoldne vsak dan gost pri čisti juhi... Tako dobrih štirinajst dni. In res pokazale so se čudovito posledice:
tudi glas njihovih želodcev! Če človek nima prav nič svojega, še koščka kruha ne, mu boš zastonj govoril o vzvišenih stvareh.
Etwas muss der Mensch sein eigen nennen, oder er wird morden und wird brennen —
pravi Schiller, pa  bo menda tudi resnično. Sredi sušca so  profesorji nehali s predavanji   za   prvo  polletje.   Ker jaz   domov nisem imel iti s čim, kakor drugi srečnejši