Spomini iz otročjih let (Piše Lu d o v i k Č r n e j) 11. Na paši. jjostal sem pastir prej nego šolar. Starejši brat je že bil yelik in komaj je čakal, da se je rešil biča. Potisnil ga je torej nekega dne meni v roke, in hočeš, nočeš, moral sem ga vzeti. In s tem sem prevzel vse dolžnosti pravega pastirja. Da odkritosrčno povem, — vesel jih nisem bil. Pomislite: prej prost kakor ptiček v zraku skakal sem okoli matere, jedel -« 123 g*- vsako četrt ure in se poigraval vmes; sedaj pa sem moral na paŠo, in sicer celo sam. 0, kako dolgočasno mi je bilo! Večjega dobrotnika si zato nisem mislil na svetu mimo Studenčnikovega Frančka, ki se mi je kaj rad pri-družil. Bil je ubogega viničarja sin in je stanoval blizu našega pašnika. Temu sem dal vsigdar vso svojo južino — pošten kos kruha —da je le šel z menoj. No, večkrat je povžil kruh, potem pa mi pobegnil domov, češ, da ga kličejo. In ni ga bilo isti dan več. Takrat stno imeli le jedno kravo, belko. Bila je že stara, a izvrstno živinče. Dasi mala, dajala je vendar toliko mleka, da ga je preostajalo vsej družini. Nas otroke je skoraj vse redila. Sedaj imajo poln hlev živine, mleka pa manj. — Naša belka je bila pridna, a muhasta tudi. čudno rada je zaha-jala v škodo. In kako težavna je bila paša na našem »vrtu«! Bili sta dve njivi; ob parobkih in zarah pa sem pasel. Doma so mi naročali, da naj držim kravo za vrv; a tega nisem mogel izpolnjevati, ob najboljši volji ne. Zdelo se mi je grozno hudo, da bi moral biti h kravi pripet. Ovil setn torej navadno belki vrv okoli rogov in oba sva bila prosta in vesela: jaz, da sem se lahko igral, krava pa, da si je lahko poiskala kaj boljšega. Začela se je vedno pridno pasti; ko pa je zagledala, da ne pazim na njo, bila je takoj v žitu, ali pa v zelju. Zelje je posebno ljubila in prve vrste je iztrebila vsako leto. Ko sem jo napodil iz škode, mulila je zopet travo tako nedolžno, da bi si bil človek mislil, nikdar ve<5 ne bo šla v škodo. A komaj sem jo izpustil nekoliko izpred očij, že je bila zopet na njivi. Jaz pa sem se jezil nad živaljo. In kadar je za<5ela bezljati! To bi bili morali videti, kako je šla ta starka! Po pol ure daleč sva letela, kar so naju noge nesle, kakor za stavo, prej nego sem jo mogel obrniti. Takrat sem se pad jokal na glas. Nekoč mi jo je hotel neki usmiljen popotnik ustaviti; a belka se je zaletela vanj, da se je siromak šele dolgo potem vzdignil iz prahii. Meni pa kaj takega ni storila nikdar. — Kadar sem pasel sam, pazil sem pridno na kravo; a kadar sva bila dva, takrat je bila bolj prosta. Večjega veselja za pastirja ni mimo ognja. No, jeseni, ko je že bolj hladno in so kostanji zreli in pa krompir, ne rečem nič proti tej zabavi, če se ne dela škoda; a jaz sem si kuril tudi po leti, v najhujši vročini, ko mi je itak pot curljal po licu. Še danes se čudim tej neumnosti. — S tovarišem sva si torej navadno kurila. Jeden je iskal ob potoku suhljadi, drugi je po-lagal na ogenj, vračal pa ni nobeden. Tako se je prigodilo, da sva zgubila nekoč kravo. Iskala sva jo in iskala, a vse zastonj. Zdajci prikriči iz sosed-nega vinograda človek, držeč belko za rog. Kako sva jo s tovarišem pobri-sala! Ko pa sera videl, da ni mož le zavrnil krave, ampak da jo hoče od-gnati, tekel sem za njim in ga prosil, naj mi jo za božjo voljo pusti. Okregal me je; a ko sem mu obljubil, da ne bo nikdar več naša krava v njegovem vinogradu, jo je izpustil. Od istega clne sem bolj pazil na belko. Dopoldne sem raje pasel nego popoldne. A le vstati je bilo težko, grozno težko! — Belka se je zjutraj pridno pasla, ko je še niso nadlegovali razni krvoločni komarji. Hitro se je napasla. Včasih je bila napeta kakor boben. Tedaj sem vsigdar postal ž njo na dvorišču pred vratmi in klical tako dolgo -*% 124 5M- mater, da so prišli gledat. In dobro mi je delo, ko so me pohvalili. Prinesel sem jim tudi večkrat s seboj zlati grmiček ali »tavžentrožo« za zdravilo. — Na »vrtu« smo imeli lan. Mati so me večkrat vprašali, kako je že kaj velik; jaz pa sem vzel travo ter zmeril vsak dan tisto stebelce, ki se mi je zdelo najdaljše, da bi le mater razveseliJ. — No, kadar so opazili kaj nove škode, bil sem hudo grajan. Škode pa je bilo tistokrat največ, ko sva hodila s to-varišem na naš oreh sedet. Sjal je ob meji našega »vrta« in lahko se je prišlo nanj. Pa sva si napravila po vejah klopi in mize. — Nekega dne za kriči nekdo pod orehom: »Kdo je tu gori?« Moj tovariš se je tako vstrašil, da je cepnil s klopi na zemljo in si zvinil roko. Zakričal pa je bil orožnik, ki se je tiho priplazil k orehu, misleč vjeti kakega hudodelnika. — Od tcga dne nisva bila ve<3 na drevesu. Nedeljo popoldne je bilo veselo na paši. Tedaj so drdrale mimo po cesti raznovrstne kočije iz mesta. To je bilo za-me! Prišla pa sta navadno tudi oče in mati ter mi prinesla kako žemljico ali belega kruha. — Tudi takrat sem šel rad na pašo, ko sem pričakoval očeta iz mesta. Prazni niso prišli nikdar. — Ko mi je nekoč krava ušla in sera jo vjel, privezal sem ji »lavo k nogi, kakor sem bil videl na nekem drugem pašniku. Prišli pa so mati, pogledali kravo in clejali: »Ali se ti ni<5 ne smili žival? Glej, hudi obadi so jo pikali in — hoteč se jih rešiti, je pobegnila. Sedaj si jih pa še z glavo ne more odganjati. In kako jo noga boli!« — Hitro sem odvezal belki vrv in nisem je več spenjal. Nikoli pa mi ni bilo tako hudo, kakor takrat, ko je prišel iisti mož s črno kapo z rumenim trakom, ki davke tirja in kojega se tako boje, Nekoč namreč niso bili o pravem času plačali dače, pa je prišel tudi k nam. Ker ni bilo denarja pri roki, zapisal je kravo. Takrat sem vso noč jokal in tulil, menčč, da nam jo odžene. A stariši so še o pravem času poravnali. Jaz pa sem potem tnnogo rajši gonil belko na pašo.