CAMPO
FIORITO
ESERCIZI DI LETTURA SCELTI DAL DOTT. ANTONIO KACIN
Complemento degli »Esercizi per la grammatica slovena di G. Trinko".
PISANO POLJE
ZBIRKA PESMI IN ČRTIC IZBRAL DR. ANTON KACIN
Dodatek „ Vajam za slovensko slovnico Iv. Trinka".
>
In vendita presso la „Libreria Cattolica" - Gorizia. Prodaja Katoliška knjigarna - Gorizia.
112677
Samozaložba
Tipografia Consorziale — Trieste.
Luč.
O joj -
kako so slepi tipali, da bi do njega se pritipali in ga prosili, naj jim luči da.
Takrat iz ran je padel svetel sij in zasvetile so se jim oči, da v luči so zagledali Boga.
V it al Vodušek.
Božični večer.
Pratika, zvesta družica vsaki hiši, naznanja naj« krajše dneve. Medlo solnce obseva pusto zemljo in snežna odeja krije polje in travnike. Ob cesti oprezu* jejo sestradane vrane ter leno poletavajo z drevesa na drevo, v tem ko vrabci in strnadi, ščinkovci in škrljice prezebajo okoli pohištev in brskajo pri zideh, ne bi se li tu morebiti našla še kaka mrvica hrane. Poti in ceste so prazne; niti beračev ni videti. Božični prazniki so pred durmi. Vsakdo je najrajši doma v svojem kotu. Na te svete dni noče nadlegovati, dobro vedoč, da bodo zato gospodinje po praznikih tem radodarnejše.
Toliko živahnejše pa je po hišah. Od gospodarja do zadnjega pastirja je vse doma in četudi mora kdo po kakem majhnem opravku z doma, se podviza in hiti pod domačo streho, kajti nocoj je sveti večer ali badnjak, kakor govore po nekaterih krajih. Pravega dela nobenemu ni mari, zlasti moškim ne. Vsi se po*
tikajo okoli peči, ki danes puhti nekam posebno do« brodejno toploto od sebe. Mati imajo veliko peko in po vsi hiši se širijo tisti dobri duhovi po poticah in gubanicah. Kraj mnogega peciva se odlikuje po veli« kosti posebno poprtnjak, ki bode na velike praznike ves čas ležal na mizi. Šele na svetih treh kraljev dan ga načne gospodar, odrezavši vsakemu v družini svoj kos, ne pozabivši niti živine v hlevu niti kuretnine pred pragom, da bi bila zdrava ter se dobro redila.
Kar je bilo prej rečeno o nedelavnosti moških, ne velja ženskam. Te imajo z umivanjem iri čiščenjem izbe, kuhinjskega in hišnega orodja toliko opraviti, da bi jim — ako se jim sme verovati — ne zadoščale štiri roke. Za čudo pridni so pa otroci. Nič jim ni treba prepovedovati kepanja in drsanja in kar je še posebno čudno, materi pred pečjo ne delajo napotja. Vsi so v hiši, vsi se igneto za mizo. In tihi so, da je kar never« jetno. Vsi drugačni nego sicer. Tu je namreč njih sta« rejši brat, ki se šola v mestnih šolah. Sinoči že pozno ga je hlapec pripeljal iz mesta. S seboj je prinesel vse, kar je potrebno za jaselce. Zjutraj rano, ko se še ni prav razvidelo, se je hrabra četa, ne čakaje zajtrka, pod vodstvom mestnega učenjaka napotila s košem oprtnikom v log nabirat mahu za jaselce. Vsi so šli, nobeden ni hotel ostati doma, celo najmlajši, ki še platno prodaja, je menil, da brez njega ne bi opravili. Res ga je zeblo, ko so izpod snega kopali mah in-ga trgali s skal in z drevja. Otrpli so mu prstje. Ali ven« dar je bil vesel, da je tudi on nekaj pomogel k jasel« cam. Prinesli so mahu poln koš. Za pet takih jaselc bi ga zadoščalo.
Hlapec je v tem, ko so otroci bili v logu, utrdil v kotu veliko desko. Na to desko stavi zdaj starejši deček jaselce. Iz mahu napravi goro, po gori se vije sem ter tja cesta, posuta z najdrobnejšim peskom. Cesta vodi v Betlehem, ki se rumen, zelen in rdeč žari v kotu vrhu gore. Pod goro od ceste nekoliko v stran postavi hlevček iz smrekovega lubja. Vanj položi na slamico božje dete, ob straneh mu stojita osliček in volek in poleg božja Porodnica s svetim Jožefom. Po«
tem razpostavlja po gori drevesa, ovce, krave, volke in pastirce, vse rezane iz lesa in živo pobarvane. Spredaj utrdi vrsto drobnih voščenih svečic. Tu in tam nastavi katero tudi po gori. Naposled obesi na dolgo konjsko žimo od stropa doli' božjega angela, ki nosi v rokah napis: »Slava Bogu v višavah in mir na zemlji ljudem!«, ki oznanjuje preradostno vest, da se je narodil kralj nebeški, grešnemu rodu odrešenik. Tudi svete tri kralje je prinesel s seboj, toda ti se sedaj še ne smejo pokazati. Šele zvečer pred njih praznikom jim bode dovoljeno stopiti v borni hlevček. Pač se pa že sveti nad streho zlata zvezda, ki jim je kazala pot. Ko starejši sin vse to ureja in nastavlja, sede mlajši bratje in sestrice okoli njega mirno, kakor da bi bili pribiti, in ne premaknejo oči od jaselc. Ne« beška radost jim sije iz zadovoljnih obrazov. Danes so pozabljene vse igre in — kar je največje čudo — celo jesti jim ni mari. Zadovoljujejo se s hlebčki, ka* tere je mati spekla nalašč zanje. Domačemu psu Be= linu pa ne gre v glavo, da se danes nihče izmed otrok ne zmeni zanj. Gleda jih in gleda, naposled skoči na klop in se nerodno rine med nje. Ko pa vidi, da ga popolnoma prezirajo in ga celo nekdo krene po gobcu, se zavleče nejevoljen zopet pod klop pri peči, se zvije in dremlje dalje. Najstarejša hči v tem umiva in čisti dolgo vrsto svetniških podob, sveto razpelo v kotu in briše prah s svetega Duha, ki v steklu vdelan visi nad veliko javorjevo mizo. Po končanem delu tudi ona prisede k družbi. Njej je celo dovoljeno, da sme tu in tam nasvetovati kako spremembo, in ima tudi to zadovoljnost, da mali mojster včasih posluša nje svet.
V tem je solnce zašlo, dan se je stisnil in mrak je počasi legel v izbo. Ravno prav, kajti jaslice so dode* lane in graditelj, zadovoljen s svojim delom, posprav« Ija še ostrižke, izrezke in odpadke, katere mu hvaležni gledalci postrežno odnašajo na ogenj.
Zdajci prinese gospodinja v hišo posodo z žerja« vico in kadilo ter oboje poda očetu gospodarju. Ta se odkrije, za njim vsi moški in takoj se uredi sprevod. Naprej stopa pastir s svetilnico v roki, za njim gre
gospodar, meče kadilo na žerjavico in glasno moli, za njim nosi sin posvečeno vodo in oljčno vejico in po» tem se vrste drugi otroci in posli. Tako hodijo od hrama do hrama, od sohote do sohote, povsod kadeč, kropeč in moleč. Oče se ta večer otrokom zde obla.st* nejši nego navadno, skoro pol duhovnika, in celo njih glas zveni bolj praznično.
Ko se sprevod zopet vrne v izbo, so pri jaselcah prižgane vse svečice in zdaj jih vse hiti gledat in hvalit mojstra. Mati pokleknejo, okoli njih otroci, za njimi dekle in celo moški, četudi neradi, vsaj na eno koleno, kar pa materi ni prav, češ, kakor bi zajce streljali, in iz pobožnih src se utrga stara božična pesem:
»Pastirci, vstanite, pogledat hitite!«
Po končani domači službi božji pride na mizo mrzla večerja, za njo pehar suhega sadja, orehov in lešnikov. Po večerji hodijo tudi sosedje gledat jaselce, soba se zmerom bolj polni, mnogi so že oblečeni za polnočno mašo. Pripovedujejo si pravljice, pojo si svete pesmi in tako mine čas, da sami ne vedo, kako. Zdajci se oglasi veliki zvon; mogočno in veličastno kakor nU koli podnevi zveni nocoj njegov glas. Ulice ožive in ljudje nekako veselo hite v. božji hram ob tej nena= vadni uri. Nocoj je vse bolj praznično, orgle se glase krepke je, pevci in pevke pojo lepše in vsem mine služba božja nepričakovano naglo. Ko pa pridejo pol* nočkarji domov, jih že čakajo pečene klobase, krva* vice in jeternice, ki jih je v tem gospodinja pripra* vila zanje.
Fran Erjavec.
Sveti trije kralji.
V viharju mi okna žvenkečejo, pred oknom mi konji rezgečejo. »Hej, vstani, zaspani gospodar, mi smo Gašper, Miha, Boltažar,
smo sveti trije kralji; iz jutrovih smo dežel prišli, neznan nam je kraj in trudni smo vsi, bi radi tu nočevali.«
Konjiče v hlev pa pO vina v klet... »Ajd v kuhinjo, ženka, peč in cvret! Kaj se ti tako je raztrgal obraz? Sveti trije kralji nocoj so pri nas, poglej jih — za mizo sedijo!« Na glavi se vsakemu krona blešči in Gašper na palici zvezdo drži, od nje trije roglji štrlijo.
In mož se k njim nagne zaupno medtem: »To greste tja v mesto Betlehem? In zvezda rogata vam kaže pot... baš danes so pravili v cerkvi gospod ...« Sveti trije kralji sedijo, na glavi se vsakemu krona blešči in Gašper na palici zvezdo drži, a vsi trije molčijo ...
»A kaj ne pokušate vinčeca nič? Jaz nisem krčmar niti čifutski tič, ne bojte se, jaz sem vam veren kristjan, a cviček je moj trdovraten pogan — Bog živi!« — a oni sedijo, na glavi se vsakemu krona blešči, šest vanj je uprtih steklenih oči, a vsi trije molčijo.
»No, baba, obrni se vendar urno, sveti trije kralji so lačni zelo, sveti trije kralji hudo se drže... sveti trije kralji... kaj hočete? ...« Sveti trije kralji sedijo: velike votline so njih oči, na licih mesa ne kože ni, in vanj in vanj strmijo ...
In kot pri večernicah, kadar trije kanoniki pred oltarjem kleče, po cerkvi odmeva njih nizki bas, vsi trije hkrati: »Saj vabil si nas!« Le to — in potem molčijo; — na licih mesa jim ne kože ni, velike votline so njih oči — tak do jutra vanj strmijo...
Oton Župančič.
Trije modri.
Nekaj dni nato so dospeli iz Kaldeje trije modri in pokleknili pred Jezusa.
Prišli so morda iz Ekbatana, morda pa z bregov Kaspiškega morja. Jahaje na svojih kamelah, ki so imele pripete na sedlo natlačene torbe, so prebredli Tigris in Evfrat ter premerili veliko puščavo pastirskih rodov in šli ob bregovih Mrtvega morja. Nova zvezda — podobna repatici, ki se vsako toliko prikaže na nebu, da naznani rojstvo kakega preroka ali smrt kakega ce= sarja — jihj je vodila do Judeje. Prišli so častit kralja, a so našli slabo povitega dojenčka, skritega v hlevu.
Skoraj tisoč let pred njimi je priromala v Judejo neka kraljica z Vzhoda ter tudi ona prinesla darove: zlata, dišav in dragocenih kamnov. Toda ta je našla kralja na prestolu, največjega kralja, ki je kdaj vladal v Jeruzalemu, in se od njega naučila, česar je nihče drugi ni znal naučiti.
Modri pa, ki so mislili, da so modrejši od kraljev, so našli dečka, rojenega pred malo dnevi, ki še ni znal ne vpraševati ne odgovarjati, dečka, ki bo, kadar bo velik, zaničeval zaklade snovi in znanost snovi.
Modri niso bili kralji; bili pa so v Mediji in Perziji gospodarji kraljev. Kralji so ukazovali ljudstvom, mo« dri so pa vodili kralje. Samo oni so kot žreci, razlagalci
sanj, preroki in ministri lahko občevali z dobrim bogom Ahura Mazdom. Samo oni so poznali prihodnost in uso* do. Z lastnimi rokami so pobijali škodljive živali, usode* polne ptice. Očiščevali so duše in polja. Bog ni sprejel nobene žrtve, ako ni prišla iz njihovih rok; noben kralj ni napovedal vojne, ne da bi jih poslušal. Posedovali so skrivnost zemlje in neba. Prvačili so med svojim ljudstvom v imenu znanosti in vere. Sredi ljudstva, ki je živelo snovnosti, so predstavljali del duha.
Bilo je torej prav, da so prišli pokleknit pred Je* zusa. Za živalmi, ki so narava, za pastirji, ki so ljud* stvo, poklekne pred betlehemske jasli tretja sila — vednost. Stara duhovniška kasta Vzhoda se klanja no* vemu Gospodu, ki bo poslal svoje oznanjevalce proti Zapadu. Modri so pokleknili pred Tistega, ki bo zna* nost besed in števil podredil novi modrosti ljubezni.
Betlehemski modri pomenijo stara verstva, ki pri* znavajo končnoveljavno razodetje, znanost, ki se po* niža pred nedolžnostjo, bogastvo, ki se vrže pred noge ubožnosti.
Darovali so Jezusu zlato, katero bo Jezus teptal; niso ga darovali, ker ga je Marija — revna — potre* bovala za potovanje, temveč da bi predčasno slušali evangeljske svete: prodaj, (kar imaš, in daj ubožcem. Niso darovali kadila, da bi udušili smrad hleva, temveč zato, ker se bo njih bogoslužje v kratkem končalo ter ne (bodo več potrebovali dima in vonjav za svoje ol« tarje. Darovali so miro, ki služi za maziljenje mrtvih, ker so vedeli, da bo ta deček umrl mlad in da bo mati, ki se zdaj smehlja, potrebovala dišav za maziljenje mrtvega trupla.
Mogočniki, učenjaki, prerokovalci darujejo kleče na slami v svojih kraljevskih in cerkvenih plaščih tudi sami sebe kot poroke za ubogljivost sveta.
Jezus je sedaj prejel vse oblasti, do katerih je imel pravice. Komaj so modri odšli, so se začela preganjanja tistih, ki ga bodo sovražili do smrti.
G. Papini.
Oljki.
Drevo, rastoče v vinskem bregu, lepo zeleno v belem snegu, oj drago oljkovo drevo, pozdravljam te srčno, srčno! Ko travnat otok v puščavi prijazno tukaj zeleniš; vojak ponosen se mi zdiš, stoječ po bitvi na planjavi: le njega bojni grom ni stri, tovariše je vse podrl. Čemu je tebi smrtna sila življenja moč in kras pustila? Da živ nagroben spomenik iz mrtvih tal štrliš navpik? Nikakor! Marveč to zelenje oznanja novo nam življenje, ko spet se bo pomladil svet, ko nov razvil se bo nam cvet. Na te iz golih tam grmičev zletava roj nam zvestih ptičev in glasno v vejah žvrgoli, meneč, da svet se že mladi. In, oj, kako mudi rado na tebi moje se oko! — Prijazno oljkovo drevo, pomnik nekdanjih dni cvetočih, prorok krasnejših dni bodočih, pozdravljam te, proslavljam te! Ti v rane vlivaš nam zdravila, svetostna nam rodiš mazila, oživljaš nam telesno moč, preganjaš z lučjo temno noč. —
Pozdravljam te! — Miru podoba ljuba ti ljudem si že iz davnih dni.
Naš rod se ves je bil pokvaril in modri Bog se je kesal, da je človeško bitje ustvaril. Zato pa vse ljudi končal v pregroznem splošnem je potopu, zanesel majhnemu le tropu. Ves rešeni človeški rod tedaj en sam je nosil brod, kdo ve, če ta ubeži pokopu? Nad njim mračno, temno nebo in krog in krog brezdanja voda, a rešnega nikjer ni proda, —
strašno, strašno! Kdaj ta brezbrežna voda splahne? Kdaj srd neba se upokoji? Mar Bog na veke se jezi? O ne! Dih božji toplo dahne in voda gine, pada, sahne, kakor pred solncem sneg kopni. In glej, iz vode se sušeče drevo priraste zeleneče, golobček bel se nanj spusti, na drevu kljuva, kljuva, pika in ko z drevesa odleti, v rdečem kljunu zeleni mu oljkova mladika. Kako je pač brodar vesel goloba z vejico sprejel! To vejo z oljčnega drevesa so do človeškega rodu poslala blažena nebesa v poroštvo sprave in miru. — Miru simbol si tudi nam! Glej, prišla oljčna je nedelja in polne srčnega veselja vrvijo trume v božji hram. Odrasle zreš in otročiče, nesoče oljkove snopiče, če ne, mladike oljčne vsaj, svetišče zdi se oljkov gaj.
Skoz okna solnce božje lije v ta gaj svoj zlati žar z nebes, a bolj še sreče solnce sije otrokom z lic in iz očes skoz senco oljkovih peres. Pristopi starček sivolas in blagoslov nebeški kliče njegov srčnomoleči glas na oljčne veje in snopiče, o, naj te oljke, kjer bi bile, bi blagoslov in mir delile! Da, oljkove mladike te mir bodo in blagost rodile, ko hiše, vrte in polje blagoslavljaje pokrope. Glej po kropljenju njivo, trato, kako razvija njih se kras! Kako se ziblje žito zlato, kako je poln pšenični klas, pod srp že sili, sili v pas — in drevje to — kako bogato! O srečni kmetje, srečna vas!
Pa oh, — kaj se temni nebo? Pod njim se megle temnosive vale čez vrte, trate, njive, s grmeč grozno, preteč strašno. Pred selsko kočico kleče otroci, starčki in žene, z boječim, solznatim očesom k oblačnim, mračnim zro nebesom, glasno ihteč, k Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar mladike oljkove sežiga, da umiril grozni bi vihar: in sveti dim se k nebu dviga in glej, preteči prej oblak na polja ulije dež krotak. — O, da bi ti, mladika mila, nevihto tudi utolažila,
ki burno hruje med ljudmi, ki v srcu strastno nam besni, da meni vsaj bi jo umirila! Srce mi pravi, da jo boš, če prej ne, ko me boš kropila! Pred duhom vidim nizko sobo, a v sobi bledo sveč svetlobo; med svečami pa spava mož, bled mož, ogrnjen s plaščem črnim, ki s trakom je našit srebrnim; on trdno spi, nevzdramno spi, strudila ga je težka hoja. Moža pa množica ljudi z mladiko oljkovo kropi, želeč mu večnega pokoja. Oj, bratje, ko se to zgodi, tedaj končana pot bo moja in konec bo težav in boja, tedaj potihne za vsekdar srca mi in sveta vihar.
Simon Gregorčič.
Četrta postaja.
»Jezus sreča svojo žalostno mater.«
Ko sem bil otrok, sem rad ogledaval podobe kri* ževega pota na mračnih cerkvenih stenah. V osamlje« nem hramu, hladnem in tihem, v ozračju, ki je še vse dišalo po jutranji maši, molitvah in kadilu, so podobe oživele; stopile so iz okvirov in govorile naglas. Njih povesti so bile polne žalosti in hkrati polne tolažbe. Iz daljnih krajev so bile in iz daljnih časov, pa vendar so bile tako žive in resnične pred menoj, kakor bi ne mogla biti nobena zgodba, ki bi se vršila ob belem dnevu, telesno in šumno vpričo mojih oči. Gledal sem oblačila, kakor jih ljudje takrat, za mojih otroških let niso več nosili, halje in jopiče, bele, rdeče, pisane, s trakovi in pentljami našarjene; ali vendar se mi ta ob«
lačila niso zdela prav nič tuja in neznana, temveč čisto domača, kakor da bi jih srečaval na cesti vsako uro. Videl sem obraze, divje, zagorele, krivonose, žehteče brezsrčnost, zlobo in sovraštvo, pa se jih nisem bal in mi nikakor niso bili razbojniki iz jutrove dežele, ki so prišli žalit in ubijat, kar je bilo mojemu srcu ljubega. Zdelo se mi je, da sodijo poleg, h Kristusu in Materi božji, kakor senca poleg luči in da bi te silne povesti ne bilo brez njih. Razločil sem glasove, nikoli zaslišane, iz brezna vpijoče, krik in vrišč, zasmeh in zmerjanje in jok žensk iz Jeruzalema; nobene besede nisem raz* umel, ali vse sem občutil ini presunile so mi dušo. Tako sem hodil v svetem mraku od postaje do postaje ter gledal in poslušal živo zgodbo, ki mi je bila zmerom draga in zmerom strašna.
Sredi med zagorelimi, kričečimi obrazi se je tiho svetilo lice Njega, ki je nesel težki križ. Takrat še ni= sem videl njegove lepe brade, od krvi in praha oskru* njene, nisem še ugledal njegovih velikih, mirnih, svetlih oči, ki so vse spoznale in vse vedele. Mislil sem, da je majhen, ubog otrok, ki so mu bili brez usmiljenja na« ložili breme, devetkrat večje od njega; saj je omagoval pod njim celo močni Simon iz Cirene. Bos je bil otrok, ki je nosil križ, in tudi nog njegovih, teh sirotnih, prej tako belih, se je držala strnjena kri. Roke so objemale strašni les in rokavi rdeče halje so se vili nazaj prav do komolcev, da so se svetile v solncu čiste otroške lakti; in še na teh čistih lakteh so cvetele rdeče kaplje kakor mah na polju. Na glavi je nosil venec, iz trnja spleten, izpod katerega je kakor iz stoterih kanglic brez milosti lila bolečina na čelo, na lica in na oči, da še je zasenčila njih nebeška luč, in celo na ustnice, te med vsemi vekomaj blagoslovljene.
Med štirinajstimi podobami, ki so se vrstile po mrzlih stenah v mraku in tišini ter se prijazno in od* kritosrčno pogovarjale z menoj, kadar sem bil z njim sam, je bila mojemu srcu najbližja četrta postaja, tista, kjer sreča Jezus svojo žalostno mater.
Tudi ona, Mati božja, je imela čisto otroški obraz. Droben je bil, zelo ozek in bel in dvoje velikih oči je
sijalo iz njega, dvoje globokih jezer, v katerih se je trepetaje ogledovalo visoko solnce. Oblečena je bila v dolgo sinjo haljo, prepasano s širokim temnomodrim pasom, in sinjina je odsevala na licih, da so bila še nežnejša in bledejša. Na neki podobi v stari vaški cerkvi je imela srce presunjeno s sedmimi meči in ko je stopila iz okvira, so se narahlo zazibali in stresli teh mečev jekleni ročniki, ki so imeli obliko križa, in kaplja krvi je kanila iz srca.
Ta ozki, beli obraz je pričal brez solz in brez be» sed: »Čigava bolečina je večja od moje?« Ob poti je stala, ko je prišel mimo. Prišel je mimo silen oblak, ki se je vzdignil do nebes in jih zatemnil. Ta oblak je bil rdeč prah, kri je vpila do nebes. In vse je utonilo v njem, vse je izginilo, ničesar več ni bilo, on sam je bil, prav sam v tem neizmernem krvavem oblaku. Otrok je bil, ki je objemal težek križ. Omahoval je pod njim, se opotekal in padal, da se je, zasolzil kamen, ko je poljubil njegovo čelo. Tako je šel v neusmiljeno smrt. Kakor seže bela roka v noč, je segel njen pogled do njega, se je iz jezera njenih oči prelilo solnce v solnce. »Sin moj, ti ljubi otrok moj!« Komaj je videl to roko, to lice, te oči, komaj je slišal ta glas, ni bilo več ne trpljenja ne trnjevega venca ne križa. Visok in lep, brez krvi in brez ponižanja je stopil k nji, da bi jo po= tolažil, kajti njena bolečina je bila večja od njegove. —
Zdaj, v tem strašnem času ga vidim živega tik pred seboj, vidim ga tisočkrat in stotisočkrat. Vidim jo, žalostno mater, tudi njo tisočkrat in stotisočkrat. Človek gre na Golgato, da bo trpel in umrl in da bo vstal poveličan.
Ivan Cankar.
Trepetlika.
V bolesti grozni je viseč na križu umiral človek — Bog. Molče mu zrla je v trpeče lice priroda naokrog.
Samo še hip ... »Moj oče, v tvoje roke izročam dušo jaz!« Izrekel je in smrt je Rešeniku zasenčila obraz.
Ihteče je zaplakala priroda: z gorami holmec vsak in vsaka živa stvar in z luno solnce, z vodami zemlja, zrak.
Tožile so ob križu pevke ptice, da ni Gospoda več, po vznožju gore vila se drevesa, nad čudom tem tožeč ...
Le eno je drevo na gori stalo, ošabno zrlo v svet, brezčutno samo za prirode žalost, solze in vzdih neštet.
Užali mrtvemu se Rešeniku, da ga prezira stvar, hoteč edina mu tajiti v smrti, da njen ni gospodar!
Nad Golgato zaveje vetrec brzi, zaveje, odbeži,
drevesu trdosrčnemu od križa noseč gorke krvi...
Tedaj zatrepetali so mu listi in deblo šibkih vej. In danes še trepeče trepetlika od tistih dob naprej!
Mihael Opeka.
Brat Nikefor in hudič.
V samostanu je živela družina gorečih služabnikov božjih in učenih očetov. Zato je hudič sovražil samo« stan; stopil je pred Boga, da bi obrekoval pobožne može. »Dovoli mi,« je dejal, »da jih skušam, in grešili bodo in odpadli.« Bog je rekel: »Poznam v samostanu slu«
žabnika svojega, preprostega brata čevljarja Nikefora. Pojdi in ga zapelji, kakor si hotel.« Šel je hudič in skušal zapeljati brata Nikefora, da bi po nemarnem imenoval božje ime. Spremenil mu je jermenje v kače. Brat Nikefor se je prestrašil, a je rekel mirno: »Kaj meni in vam, živalce! Pojdite, razbegnite se in se ve» selite življenja, kakor vam ga je dal Gospod.« In kače so se razlezle med kamenje. Hudič pa je še skušal brata Nikefora, da bi zaklel. Neviden mu je izpodmikal pod* plat, da je udarjal čevljar po svojem kolenu. Ko je hudič izmaknil podplat prvič, je rekel Nikefor: »Za moje velike grehe!« Ko je izmaknil hudič v drugo, je rekel samostanec: »Za moje male grehe!« Ko je iz« maknil hudič v tretje, je rekel čevljar: »Za mojo ne« potrpežljivost!« Tedaj je poskušal hudič zapeljati bra* ta Nikefora, da bi se prevzel. Vzel ga je in ga vedel v šolo med učene samostanske magistre in je govoril po njegovih ustih jezik Avguštinov in odkrival začude« nim očetom najtežja vprašanja iz svetega pisma in cerkovnih učenikov. Pater regens in vsi očetje so vstali in rekli preprostemu bratu Nikeforu: »Najbolj učen si med nami. Ti nam bodi učitelj!« In pater prior je prosil: »Pridi in nam bodi predstojnik!« Brat Nikefor je slišal vse to, se prestrašil in padel na kolena pred zbranimi očeti. Ptosil je: »Mar ste slepi in glupi? Mar ne veste, da je glumil hudič ,po meni, ki sem vaš čev« Ijar in najmanj vredni brat Nikefor, češčeno in hva* ljeno božje ime!«	i
Pri tisti priči ga je popustil hudič. Angeli božji pa so prišli in nevidni napolnili bratu čevljarju Nikeforu delavnico in blagrovali služabnika božjega.
Ivan Pregelj.
Monte Pincio.
Pod zelenim baldahinom
palmovim godba svira in odmeva v sveti Rim.
Kakor blisk je včasih drzen
šumni spev, včasih lahen kakor pesem nežnih dev.
In gospoda se v kočijah
shajajo, čari vsi jim iz akordov vstajajo:
svetle sobe, svilna krila,
bujni ples; prožni pari, srca vroča kakor kres.
Razcvetele polne rože —
rahel dih! — pa se naglo cvet za cvetom vsuje z njih.
A v zelenem baldahinu
v beli dan poje pevec zlatokljuni
neugnan. Jaz poslušam nedosežni
zvonki glas in razgrinja se pred mano
rodna vas: bistri viri, senčni gozdi,
poljski mak, zdrava lica, čvrsta pesem, pozni mrak.
Tihe sanje in stopinje,
glas tresoč; rožna greda, brhek nagelj, jasna noč.
Kak te ljubim srčnovneti
kosov glas; kak te ljubim, draga moja, rodna vas!
Kruhek spi.
Sneg za snegom pada v sneg; suhe veje pokajo — V sobi hodi lakota, otročiči jokajo: Dajte, draga mati vi, kruha nam odrežite, lakoto privežite, da ne bo nas motila!
— Otročiči ljubljeni, kruhek spi že celi dan, celi dan in celo noč, ves je truden in zaspan.
Vstani... vstani, kruhek naš, sladki... dobri kruhek naš, da te bodo rezali, lakoto privezali naša draga mamica!
Kruhek je pretrdno spal, prebuditi se ni dal...
Otročiči tožijo: Kruhek nima več srca; zapovejte, mati vi, naj se prebuditi da!
Otročiči ljubljeni, klicali ste ga preveč, pa ste ga prestrašili in ste ga preplašili — : kruhek šel je — ni ga več...
Frančišek in oljka.
Ljubljenec Gospodov, asiški ubožček Frančišek je šel prelepega pomladnega dne iz Assisija v Foligno. Stopal je čisto sam po beli umbrijski cesti, ki se je od« vijala pred njim med zelenečimi njivami, travniki in sadonosniki kakor širok, v neskončnost raztegnjen trak.
Zamišljen v dobroto, ljubezen in krasoto božjo se je ves srečen smehljal pred se. Kar je sredi premišljen vanja povzdignil oči iznad ceste in zemlje, ki jo je lju* bU kakor mater in sestro. V srčni zamaknjenosti je z očmi nevede in nehote dvignil tudi roke, kakor bi na* meraval seči gor v nebo in objeti brata solnce, ki je tako dobrotljivo in ljubeznivo, da sveti na poti njemu, najmanjšemu med vsemi brati, in sveti v svoji preve* liki dobrotljivosti vsemu svetu, ljudem, živalim in sled* nji bilki na poljih in travnikih, vsakemu živemu in neživemu bitju ter ogreva s svojimi žarki ves svet.
Vsa duša mu je pela v veliki radosti in hvaležnosti:
Časte te naj, Gospod moj in Bog, vsa tvoja dela,
a zlasti solnce, naš gospod brat,
ki dan razsvetljava in naša srca razžarja.
Ves lep je, v žarki luči blesteč,
ves tvoja podoba, o Bog!
Še više je dvignil bele roke, da je bilo, kakor bi rastel in kipel iz bele, umbrijske ceste, kakor bi se dvigal iznad zemlje. S poltihim, nalahko drhtečim gla* som je govoril in govorica njegova je bila kakor topla molitev:
»O gospod brat, o solnce božje, le sveti in časti Boga, predobrega našega Gospoda. Nam pa ogrevaj in razžarjaj srca s plamtečo ljubeznijo do Njega, predo* brega, v veke češčenega!«
Kakor da je razumelo njegovo vročo govorico, se mu je solnce z nebesnih višin prijazno smehljalo. In je gorelo in žarelo na Frančiška, služabnika Gospodo* vega, kakor bi ga hotelo s tem poplačati za njegove tople, vzpodbudne besede.
Frančišek pa se je srečno smehljal. Viteško dvor« ljivo se je klanjal drevju ob poti, ki je zelenelo v novi, prazniški obleki in deloma že cvetelo, da je bilo, kakor bi belo oblečene, zeleno ovenčane deklice pričakovale ob cesti visokega gosta, da bi ga slovesno sprejele, ga svečano pozdravile.
V radostni omamnosti je stegal roke tudi nasproti drevju. Drobni roki sta bili, kakor bi iz raševnatih ro« kavov cveteli dve beli liliji. In bilo je, kakor bi sevala iz njih skozi skoraj prozorne prste tiha, bleda luč, sladek, božajoč blagoslov, ko se je Frančišek radostil in blagoslavljal:
»Častite Gospoda, predobrega, tudi ve, sestre, ze« leneča, cvetoča drevesa, ki nam sladki sad obetate in rodite! Blagoslovi vas, o sestrice, Gospod Bog in Go« spod Jezus Kristus, usmiljeni in dobrotni, da boste srečne cvetele, da boste brez nezgode obilen in sladek sad obrodile!«
Smehljal in klanjal se je kakor vitez kraljevski go« spodi drobnim pevcem, pojočim v vejah, na polju, nad poljem, in majhnim črnim murnčkom v travi ob cesti, navdušeno in neugnano čvrčečim kakor ob viteškem turnirju ali tekmi, kjer se bore tekmeci za najvišjo ceno in čast.
»O bratci, o sestrice, vi pevci, vi igrci božji, le pojte, le čvrčite! Vi blagoslovljeni, ki vam je Gospod predo« brotni dal take glasove! Le pojte, le hvalite in slavite ga z vsemi močmi! Zakaj dober in blag je čez mero in vse hvale najvrednejši.«
Kakor bi bile Frančiškove besede razumele, so pele tičke še bolj kipeče, so čričkali murnčki še bolj neu« gnano.
Smehljal in klanjal se je Frančišek drobni žuželki, majhni pikapokici s pisano suknjico, na cesti: »O se« strica, samo za ped je manjkalo, pa bi te bil pohodil. Zahvaljen Gospod Bog, da sem te zagledal še o pravem času! A glej, prijezdi morda vitez iz grada in konjsko kopito te potepta; pripelje morda kmetič po cesti in te povozi. Počakaj, sestrica!«
Utrgal je ob cesti srčast listič in ga pomolil živalci. »Semle pojdi, sestrica!« Potrpežljivo je čakal, da se je žuželka skobacala na listič. Pa jo je previdno nesel čez cesto, jo nežno položil v mehko travo ter ji govoril mehko in ljubeče: »Tukajle se sprehajaj, sestrica, da te ne pohodijo in ne povozijo. In tudi ti hvali in pro« slavijaj Gospoda, ki ti je dal tako lepo pisano obleko in ti daje življenje, solnce, luč in toploto, zrak in ze« leno travo za dom in za živež.«
In je šel dalje svojo pot srčne radosti in svete sreče prepoln, ves omamljen od ljubezni do Boga in vsega sveta.
Kar ga splaši iz sladke omamnosti predirljiv jok.
Frančišek, čigar srce je bilo kakor napeta struna, neskončno dovzetna in občutljiva za vsak tresljaj in dogodljaj življenja, je obstal. Ozrl se je na stran, od> koder se je glasil jok, in zagledal drobno starko, ko je pravkar stopila izza vogla siromašne bajte od ceste. Ihtela je glasno in obupno kakor pogubljena duša, kadar pade iz svetnega veselja v grozote brezna peklenskega.
»O ženica, o mati,« je zaklical Frančišek s ceste, »kaj vendar jokaš tako neusmiljeno?«
Pač je starka morala slišati sočutne besede Fran« čiškove, toda tako silno jo je lomil jok, da ga nikakor ni mogla zadržati in bratu odgovoriti.
Tedaj je Frančišek pohitel čez cesto in proti hiši.
»A ti si, dobra mati Agneza? Daj, povej vendar, kaj tako vekaš? Morda pa si razžalila Boga in bla* goslovljeno Mater božjo, da tako silno žaluješ?«
Čez bledo lice svetnikovo se je razlila senca, tiha skrb.
Toda ženica, ki je svetnika dobro poznala, ker je večkrat hodil tam mimo, se je odločno branila:
»Kaj pa misliš, Frančišek, ti blagi! Saj vidiš, kako sem stara in ničeva, od danes do jutri. Vsak dan sem pripravljena na smrt, pa bi žalila predobrega Boga in presladko Devico!«
»Rekel sem si sam, da ni prav verjetno,« se je raz« veselil svetnik. »A daj, povej, zakaj vendar tako ža« luješ?«
»Kako pa ne bi, ko pa se mi je oljka posušila. Štiri stoje za hišo, a najlepša in doslej najrodovitnejša to pomlad ni pognala. Suha je kakor cesta tamle sredi vročega poletja.«
»O mati Agneza, to vendar ni taka nesreča, da tako bolno vekaš.«
»Kako da ni nesreča? Ali naj olje kupujem? S čim pa? In kaj naj darujem Madonni v Folignu? One tri še za dom ne dajo dovolj in naj bi tudi še tako rodile.«
»Gospod ti jih bo blagoslovil, mati Agneza, pa bo za vse dovolj.«
Toda s tem starke ni potolažil. Sedla je na nizko klop ob koči in vsevdilj jokala, kakor da so ji pravkar pomrli vsi otroci in vnuki.
Frančišek je bil kar preplašen ob tem neutolaž* Ijivem žalovanju.
»Z deco in s starostjo mora imeti človek potrplje« nje,« si je govoril na tihem. »Ne bo drugače, Gospoda Boga bo treba poprositi, naj on pomaga siroti.«
Pa jo je ljubeznivo in viteško kakor kako grajsko gospo poprosil: »Daj, pokaži mi drevo, mati Agneza.«
Urno je vstala starka ter šla pred Frančiškom krog vogla; a jokala je še venomer, kakor bi stopala za po« grebom dragega mrliča.
Na vrtu za kočo je Frančišek videl, da je naj« močnejša oljka res povsem suha. Druge tri so veselo zelenele, deloma že cvetele, a starka je počivala gola in žalostna sredi njih, mrlič sredi zelenja in cvetja.
Frančišek je dvignil oči proti vedremu pomladnemu nebu ter iz globočine srca zaprosil: »Pomagajta, usmi« ljeni Gospod Bog in blagoslovljena Devica!«
Pristopil je, objel drevo, tesno in krepko pritisnil prsi k njemu, da je deblo moralo izpod debele halje čutiti udarce gorečega srca, vsega vznemirjenega od starkinih solz in iz sočutja z ubogo ženico.
»O sestra oljka, ki te je dobrotni Bog tako bla« goslovil, da je po tvoji mladiki označil očetu Noetu re« šitev iz gorja in pogina, daj, zdrami se! Kakor te je
Gospod Bog ob stvarjenju iz neznanih skrivnosti in iz moči zemlje poklical v življenje, tako naj zdaj tvoje korenine zajamejo življenje in novih moči iz naše ma< tere in sestre zemlje. Odpro naj se nanovo tvoje usahle žile, zaplove naj po njih življenja sok gor do zadnjega vršička. Zarotim te, o sestra, pri ljubezni našega Go* spoda Jezusa Kristusa, ki je mrtve obujal, lačne naši* čeval in žejne napajal: oživi, vzbrsti! Živi in redi spet tole siroto!«
Tedaj je Frančišek začutil, kako je po deblu vztre* petalo od korenin gor do koncev vej in vršičkov, kakor da je nenadoma planil močan val življenja po vseh tisočerih žilah drevesa. Pa je objel drevo še tesneje, da bi še bolj čutilo oživljajočo moč njegovega lju= bečega srca, bilo še obilneje deležno blagoslova nje= govih dobrotnih lilij skih rok.
Oljka je vzdrhtela, kakor bi bil žalostne suhe veje in mrtvo deblo zazibal močan piš.
In glej čudo! Iz vršičkov so v trenutku pognala očesca. Iz prvih vej so kar kipeli napeti popki in so pokali, kakor ne bi mogli več zadrževati v sebi pre* obilnih sokov nemirno kipečega življenja. Odpirali so se in se širili, kako bi polagoma polagoma razprostirali nežna krila nešteti metuljčki, da zlete v prihodnjem trenutku v dišeči pomladni zrak.
»Blagoslovi te dobrotni Bog, draga sestra oljka in tebe, blaga mati Agneza,« se je otroško nedolžno ve» selil ob pogledu na cvetoče drevo Frančišek.
A bolj nego drevo je drhtela v začudenju in svetem strahu mati Agneza. Padla je svetniku k nogam, po* ljubljala mu ostri raševnik in jokala:
»O ti izvoljeni božji! Blagoslovljeno telo, ki te je nosilo in rodilo. Blagoslovljene moje oči, ki te vidijo, dobri, ti sveti!«
»Ne govori tako, o sestra!« se je razžalostil svetnik ob starkini hvali. »Takole govori in reci: Čast bodi tebi, veliki in dobri Gospod Bog, ki svojih nikoli ne zapustiš, ki za svoje vedno skrbiš! — Boš li govorila tako, dobra mati Agneza?«
»Rada, Frančišek, rada. Čast ti bodi dobrotni Go» spod Bog, ki po svojem služabniku Frančišku vršiš tako čudovita dela in nam skazuješ take dobrote. Čast in hvala ti...«
Toda asiški siromaček je bil že ,na cesti in je ves srečen nadaljeval svojo pot. Duša mu je pela kakor srebrna struna. Ni se mogel načuditi dobrotljivosti božji ne je dovolj proslaviti. Saj je edino ta storila ubogi materi Agnezi čudež, ne on — je bil Frančišek prepričan — ko pa je on vendar najmanjši med vsemi služabniki božjimi...
Pod njegovimi stopinjami je vsa srečna pela um« brijska cesta ...
Brat Leo —
brat Frančišek ti želi miru.
Povedal ti bom kot otroku mati: le tisto pot si voli brez strahu, ki pot najbližja zdi se do Boga til Če hočeš, da ti več povem, pa pridi k meni in dvom in težko misel razodeni.
Potem boš laže hodil, Leo moj — ti, ovčka božja! Jaz — Frančišek tvoj.
V nobeno družbo vabljen, Ni živa duša znala,
Ksaver Meško.
Pismo.
V it al Vodušek.
Literat.
le sebe je imel, od vseh ljudi pozabljen doma je sam sedel.
zakaj, čemu, odkod. Dečad ga je nazvala: »Razdrapani gospod.«
V preprosti gorski vasi o njem je slovel glas, da že v predavnem časi naselil se je v vas.
Ob uri pa poslednji — umiral ni bogat — možakarji sosednji prispo ga obiskat.
Okoli njega zbrani vele mu, da naj vsaj ob smrti jim naznani, kdo vendar je in kaj!
In starec de počasno in tiho kakor tat, a vendar dosti jasno, da »bil je 1 i t e r a t.«
»O sveti moj opravek! Kadar mini pokop, kaj bil sem — le ta stavek zapišite na grob!«
Ob njem se vsi osupli spogledajo možje — a v bledem, mrzlem trupli zastane v tem srce...
»Ob smrti zadnje želje! Odvreči kdo jih sme? Za vest so nam povelje. Kaj želel je, sam ve.
Ob smrti prošnja čudna! Slušajmo ga zato, da duša se mu trudna spovračala ne bo!«
Pod staro so ga lesko zasuli v groba hlad, zapisali na desko: On pil je liter rad.
Anton Medved.
Luna in zvezde.
Bleda luna je tožila zvezdam: »Svetle zvezde, zlate moje hčerke! Zlo je meni, zlo na vedne čase! Žarko solnce me sovraži hudo, dasi rodna sestra sem njegova in kraljica sem na jasnem nebu. Le ponoči pušča mi krasoto, le ponoči, da razganjam temo; a podnevi se prevaža samo v zlatem vozu po visokem nebu, mene pa zagrinja v temno krilo, da v obraz mi svet se ne ozira, da ne čudi se svetlosti moji. Nič se nisem tužna zadolžila, nikdar nisem razžalila brata, da me tako smelo zaničuje: zlo je meni, zlo na vedne čase!«
Govorijo luni svetle zvezde: »Bleda luna, ljuba naša mati! Tiho, tiho, ne govori tako, da ne čuje te rumeno solnce, ki te krasno je obdarovalo; vso svetlobo ti je posodilo, vso milobo, kar je imaš, dalo. Za kraljico na ponočnem nebu, mila luna, te je izvolilo. Tiho, tiho, ne govori tako, da ne čuje te rumeno solnce, da ne vzame zopet ti svetlobe, te ne vrže iz višave nebne.« Umolknile so mrleče zvezde, obledela na višavi luna — v zlatem vozu se pripelje solnce.
Franc Cegnar.
Tolovaj Mataj.
Kmet Jernač je na sejmu prodal voleta. Zadovoljen je bil s kupčijo; zato si ga je privoščil polič za žejo, drugega za kratek čas, tretjega čez mero. Prešerne volje se je vračal domov pa sta ga na potu zajela mrak in megla. Sam ni vedel kaj, zašel je vstran in zagazil v močvaro. Tla so mužela in se vdajala, bolj in bolj se mu je ugrezal korak, oko ni segalo dalj nego roka, skoraj ni mogel ne naprej ne nazaj. Klical je na po« magaj in rotil Boga in za Bogom vraga, naj ne dasta, da tukaj pogine.
Kar začuje za sabo glas: »Kaj mi daš, pa ti po« morem?«
Kmet odgovori: »Povej, kaj hočeš, da bom vedel, ali imam!«
Neznani glas pravi: »Daj mi, kar imaš doma in sam ne veš, da imaš!«
Kmet si je mislil: To ne bo prida vredno, za kar ne bi vedel pri svoji hiši — in je hitro obljubil. Takoj
je uzrl tik sebe majhnega moža v zelenem svitu; v rokah je držal pismo in pero in krnet je moral z lastno krvjo podpisati dano obljubo. Pa ko je podpisal, ga je zeleni mož z lahko roko prenesel na trdo cesto; še mu je pokazal pot in vzela ga je tema.
Kako se je, domov prišedši, prestrašil Jernač; v zibelki je spalo drobno dete; rodilo se mu je, ko ga ni bilo doma.
Žena )je bolna ležala in je videla, kako se je mož zgenil in prebledel. Vprašala ga je in ni odnehala, da ji je povedal, kaj se je zgodilo. Premilo je zavekala: »Kaj si storil! Rodnega sinčka, zaželenega, ljubega si prodal vragu!«
Obrnila se je v zid. Petelin je odpel polnoči pa je še vekala; zvonar je odzvonil beli dan in je še ihtela; svetla danica je gori prišla pa je izdihnila za zmeraj in kmet je bil vdovec in nebogljeno dete brez matere.
Tekli so dnevi, tekla so leta, sinček je rasel. Ko pa se mu je zdramila pamet, je videl in se čudil: kadar mu je oče rezal kruh, vsakikrat se je jokal. Vpraševal je in silil zakaj, ali očetu je bilo hudo in ni maral in ni mogel razodeti resnice. Ljubil pa je sina in da bi ga morebiti vendar rešil iz oblasti pekla, kamor ga je prodal nevedoč, ga je poslal na visoke šole, naj ga izuče za mašnika.
Sin se je izšolal in pel novo mašo. Oče ga je bil vesel, a solze je le še točil in sinu tajil, zakaj.
Gre oče neki dan v hrastovino, sin novomašnik z njim. Oče seka panje. Tedaj mu reče sin: »Dajte, oče, naj še jaz poizkusim svojo moč!« Oče mu da sekiro, sin napne sile in žile in jo globoko zasadi v panj. Pa pokliče očeta: »Oče, poglejte, nekaj je v panju!«
Oče pogleda, ne vidi ničesar in seže še z roko v cep. Tačas sin izdere sekiro, panj se sklene in uščene očetu prste, da je ta zavpil od bolečin. Sin reče: »Oče, prišla je ura, da mi morate povedati, zakaj se vsakikrat j očete, kadar mi režete kruha! Dokler ne poveste, vam ne rešim roke. Vas boli, mene boli še huje.« Zdaj je oče v silnih bolečinah razodel: »Joh, prejoh, ljubi sin, ze* lenemu možu sem te prodal, nesrečni oče; dal sem mu
pismo, ko še vedel nisem, da si na svetu!« Sin je s se« kiro razklenil cep, da je oče zopet umaknil roko, potem pa je rekel: »Nikar se ne jokajte, oče; kupčija se raz« dere; grem in poiščem pismo, če treba sredi pekla!«
Ni odlašal, da stori, kar se je namenil. Vzel je ka« dila in posvečene vode in se napravil na pot.
In šel je in hodil, hodil devet dolgih mesecev, de« setega en dan, da je prišel v deželo, kjer travica ne ze« leni, žito ne rodi, zvonovi ne zvonijo, petelinčki ne poj o. Solnce se je nagibalo za goro, da zaide v naročje božje milosti, pa je videl pred sabo hišo; ta hiša je bila pokrita s samimi mrtvaškimi glavami.
Stopil je v vežo. Za širokim ognjiščem se je sukala starka; komaj ga je zagledala, že mu je zaklicala: »Duša krščena, beži odtod! Tolovaj Mataj je te hiše gospo« dar, devet in devetdeset glav je že ubil in še pravi, da jih mora biti sto. Gorje ti, če te zaloti!«
Mašnik je odgovoril: »Pred pekel grem in se ne bojim, pa bi se bal človeka? Ne ganem se odtod!«
Ženi se je smilil in ga je prosila in prosila, da je slednjič ubogal in se zleknil pod orjaško posteljo; čezenj je skrbno poveznila korito.
Ni bil dolgo skrit, ko je prilomastil tolovaj. Sukali sta se mu krvavi očesi kakor mlinska kamena in je kričal in dejal: »Diši mi, diši mi krščena kri!« 2ena je tajila, tolovaj Mataj pa je z betom v roki dregal po kotih in je dregnil pod posteljo in isteknil korito, pod koritom mašnika. Žakrohotal se je, da so zabrnela okna: »Črni mož, o pravem času si prišel. Imam na strehi devet iln devetdeset glav. Še ene mi je treba, da jih bo sto. Pridi na plan, hajdi na dan, da poizkusiš moj bet!« Inl ga je potegnil izpod postelje.
Mašnik je rekel: »Ne dotikaj se me, zakaj prodan sem. Zdaj grem pred pekel iskat svojo dušo.«
Mataj se je krohotal, da so pokale šipe: »Če je tvoja duša v peklu, kje bo moja! Ostani pri meni to noč, nikar se ne boj! Ali ko prideš v pekel, baraj in poglej, poglej in baraj, kakšno posteljo, reci, da pri« pravljajo tolovaju Mataju!«
Tako je mladi mašnik prenočil pri starem razboj* niku. Zjutraj je z rumeno zarjo šel naprej. Čez peščene poljane, kamenite bregove, prek gnilih voda ga je pe* ljala pot, da je dospel do pekla.
Peklenska vrata so bila zaprta. Pokadil jih je s kadilom, pokropil s posvečeno vodo, pa je zagrmelo, kakor da se bliža sodni dan. In vrata so se odprla na stežaj. Ven je pridrlo vragov kakor listja in trave. »Kaj hočeš od nas, ti črni mož?«
Mašnik je govoril: »Moj oče me je prodal zelene* mu vragu. Ono pismo mi dajte nazaj!« Vragi so zbežali in zopet pritekli: »Svojega pisma ne dobiš!« — in so zatreščili peklenska vrata.
Mašnik pa ni nehal in je kadil in kropil. Raznesla so |se vrata na drobne kosce in je prišel predenj sam Lucifer, gazda vseh vragov. Obe trepalnici je imel pod* prti, vsako s petimi železnimi drogi — tako je bil star. Ni maral duhati kadila, ni strpel posvečene vode in je ukazal: »Kdor ga imaš, pismo, daj mu ga nazaj, črnemu možunu, da nas ne bo dušil s kadilom, da nas ne bo bičal z blaženo vodo!«
Drugi so molčali, zeleni vrag pa se je oglasil in rekel: »Jaz ga imam, pa ga ne dam. Imam jih še drugih pisem devet sto devet in devetdeset in jih rajši dam vseh devet sto devet in devetdeset kakor to samo.«
Mašnik je kadil in kropil, Lucifer je ukazoval in rotil, zeleni vrag se je upiral in branil. Zdaj je Lucifer velel: »Vrzite ga v vrelo olje, zelenca, da se nauči, kako se uboga!«
Vragi so prijeli upornega tovariša in so ga vrgli v vrelo olje. Zeleni vrag pa je klel in kričal iz kotla: »Ne dam pa ne dam!«
Tedaj reče Lucifer: »Posadite ga v žareči stol!« In so ga potegnili iz kotla in ga posadili na žareči stol. Zeleni vrag je tulil kakor volk, ali pokoriti se le ni maral: »Ne dam pa ne dam!«
Zdaj se je Lucifer razsrdil in je ukazal: »Ko drugo ne zaleže, ga vrzite na posteljo tolovaja Mataja!« Ta postelja pa je bila čez in čez nabita z britvami, kosami in živimi železnimi čavlji in polita z vrelim žveplom.
Zeleni vrag je slišal ukaz pa mu je pošla beseda. Zarjul je od groze ter kar koj vrnil pismo.
Ročno je s pismom mašnik zapustil pekel in kres nil proti domu. Spotoma se je oglasil pri tolovaju Ma« taju. Mataj je košato sedel za mizo, obiral pečenega vola, zamakal ga z vinom iz škafa. Udaril se je z roko po stegnu: »Krščena kri, kaj si videla v peklu?« in je rezgetal od smehu in kazal široke zobe.
Pa mu je mašnik povedal, kako da ga čaka postelja čez in čez nabita z britvami, kosami in živimi železnimi čavlji, polita z vrelim žveplom, in da se je postelje zbal sam zeleni vrag.
Tolovaja Mataj a je minil smeh. Prestrašil se je in prebledel: »Gorje mi grešniku! Kaj naj storim, da uidem prestrašni kazni?«
Mašnik ga je gledal in molčal. Molčal je in molil. Potem je rekel: »Vsadi bet v ta pusta tla in poklekni ob njem! Kesaj se in moli! Če bet ozeleni, se razcvete in odcveti, če odcveti in obrodi, ti bo božja milost blizu.« In je šel svojo pot.
Mataj pa je zavekal: »Zapadel sem sodbi, zame ni rešitve!«
Preteklo je devet let, desetega en dan. Tačas se zgodi, da pripeljejo mašnika sveti posli v kamenito pustoto. Prazna je bila, brez grma in drevesa. Ena edi« na košata jablana je rasla sredi planote in prelepo dehtela; v vrhu ji je sedela bela ptica, ptica golobica.
Mašnik ukaže svojemu strežaju: »Hodi gledat, od« kod ta rajski duh!«
Strežaj gre, vidi jablano polno rdečih jabolk. Ta jabolka so presladko dehtela. Hoče odtrgati eno pa se oglasi bela ptica, ptica golobica: »Pusti, ta sad ni zra« sel zate!« Strežaj se ustraši, priteče k mašniku in pove: »Na jablani sedi bela ptica golobica, ki govori in brani trgati dehtečih jabolk.«
Mašnik se začudi. Sam stopi k drevesu; njemu go« lobica ni branila. Utrgal je dehteči sad in vanj ugriznil. Iz jabolka se je pocedila rdeča kri. Pogledal je jablano; zdaj jo je spoznal; jablana je bila Matajev bet, ki je
ozelenel, odcvetel, obrodil; pod jablano je klečal Ma< taj in čakal rešenja. Kolena so se mu bila udrla v zem« ljo, po ramah mu je rastel zeleni mah, po rokah mu je rasla drobna travica.
In zatrepetalo je Mata ju telo in je rekel: »Glej jablano polno sadu, znamenje moje pokore! Dan za dnem, noč za nočjo sem močil bet s skesanimi solzami; bela ptica golobica mi je v drobnem kljunčku nosila hrane, da nisem omagal. Dan je minil za dnevom, noč je prešla za nočjo, devet dolgih let: bet je obrodil sad! Daj, sveti mož, in izpovej me, da dosežem večni mir!«
Mašnik je pokleknil k Mataju in ga izpovedoval. Za vsak izpovedani greh je padlo jabolko z drevesa. Mataj je utihnil. Mašnik ga je vprašal: »Ali imaš še kaj na vesti?«
Mataj je povesil glavo in molčal. Mašnik je po« gledal kvišku. Še eno jabolko je viselo na drevesu. »Ne boj se, ne prikrivaj ničesar!«
Mataj je sklonil glavo do tal in zašepetal: »Vrh strehe moje hiše stoji bela glava, glava moje rodne matere, ki sem jo ubil.«
Z drevesa je padlo zadnje jabolko, iz vrha je zle« tela bela ptica golobica in sedla Mataju na ramo in še je rekel Mataj: »Zahvaljena bodi ptica golobica, da si me hranila toliko let do ure moje pokore!«
Golobica pa je odgovorila: »Nisem ptica golobica; jaz sem tvoja rodna mati, truplo mi v črni zemlji trohni, glava na tvoji strehi stoji.«
Mašnik je naredil sveti križ in velel: »Mataj, gori vstani, grehi so ti odpuščeni!«
Mataj hoče vstati, tipa pri kolenih, kolena so pri« rasla k tlom, — tipa po glavi, lasca ni nobenega, veter jih je zlizal, — tipa po ramah, prerasel jih je zeleni mah. Mataj se je zavzel. Potrkal si je na prsi pa se je razsul v pepelič.
Bela ptica golobica je pepelič zgrebla in ga nesla v sveti raj,
Jezus, Marija, nam ga daj!
Fran Milčinski.
Kam greš, Gospod?
Apostol Peter otožen iz dalje obrača oči. V večernih žarkih solnca zidovje se Rome žari.
»Ti veš, Gospod vsevedni, kako mi je tesno, ti veš, da čredo svojo pastir ostavlja težko.
Preženi, Gospod mogočni, preženi mi nemir! Ko volk mu podavi čredo, naj tudi pogine pastir?
.. . Kaj On? ... In proti Romi? ... Križ nese na rami lesen ...« Vztrepeče apostol Peter, oblije ga pot leden.
Vztrepeče in vzklikne apostol: »Kam greš, kam greš, Gospod?« — »Tja v Romo, tja v Romo, da drugič tam križa neverni me rod!«
Kot sen podoba izgine, apostol ostane sam: »Prečudne je rekel besede in kam je izginil, kam?«
Premišlja, premišlja besede. »Razumem, Gospod te moj. Prerokovanje tvoje izpolnit grem, hlapec tvoj!«
Mučenec drugi dan ostavil apostol Peter je svet, mučenec izdihnil je dušo na križu lesenem razpet.
Gregor Gornik.
V katakombah.
Tih podzemeljski dom; vse križem ozki hodniki, v stenah za grobom se grob, grob se nad grobom vrsti. Davnih pokojnikov dom... Tišina, brezdanja tišina, moj, le boječi korak tajno odmeva od sten. Z lučjo medlečo vodnik molče koraka pred mano, žarka se njenega sled slabo s temino bori. Grob se za grobom vrsti in tukaj in tam je začrtan
v kamen ponižni napis: V Kristusu blaženi MIR!
# « #
Davno že bilo je to... Tam gori po rimskih je holmih blesk se košatil in kras, kakor ga videl ni svet: bajnih palač in vrtov, vodometov in kipov umetnih, svetlih gledišč in svetišč divni, nadzemeljski č^r. Davno že bilo je to ... Nasladno, razkošno življenje v močnih, ponosnih domeh živel je Romulov rod. Srečno življenje? Kdo ve? Nedoumno srce je človeško: v slast ga potopi — na dnu gloje nemira mu črv... Srečno življenje? Ah, ne! Na zlatem prestolu se carja venčano čelo mrači, težke tero ga skrbi. Temne ga slutnje more: od včeraj se je razmnožila v mestu krščanska svojat —• kakor da raste iz tal. Vražja svojat, ki bogov ne moli po šegi očetni, zmedla ji vročo glavo križa je blazna modrost... Skrivna, nevarna drhal —: nje črni, sovražni naklepi majejo carju prestol, kopljejo carstvu propast... »Carstvu propast — ha, ha!« obrvi zježe se vladarju, gnevno mu sine pogled, strela iz njega žari. »Padlo še ni jih dovolj pod brušenim mečem krvavim, zmel je v gledišču zveri vse še premalo jih zob! Vnovič, vojaki, na lov! V potokih naj kri se pretaka, kar je krščanskega, vse kloni pod mečem mi vrat! Vse!«... In tekla je kri, v potokih rdečih je tekla, carjev zvesto je ukaz divja vršila drhal... Padal za možem je mož in žen in devic brez števila, cvet je nedolžnih otrok tudi premnog bil osut. [nec Kristus na ustnih —in rad za mučencem je klanjal muče« glavo junaško pod meč, v smrt, ki — življenje rodi...
Davno že bilo je to... Tu doli v podzemeljskih rovih kopal je v steno grobar, kopal do groba je grob. Dolbel nad grobom je grob in brate je vanje pokladal, tiho molitev moleč, zadnji pozdrav jim želeč. Vrste grobov pozaprl in tukaj in tam je začrtal
nanje s preprosto roko palmo, goloba in MIR...
* * *
V	MIRU — O j blaženi mir! Spočili ste v njem se, borilci, s palmami zmage v rokah, z večnimi venci krog čel! Ljut, strašan je bil boj, a z vami boril se je Kristus, On, ki je vojskam Gospod, On, ki delivec je zmag.
V	smrti ste zmagali vi kot On, ki je spečih prvina, slavno dosegli ste čast, trajno posedli oblast.
V	miru počivate res po trdega boja težavah, božji očetni objem srečne vam duše blaži.
Vsa je za vami bridkost kot v morje brez dna potopljena, solzo je sleherno z lic božji posušil poljub. Radosti zlate odsev blesti se nad vašimi venci, rajske se večnosti dan davno razlil je na vas.
V	miru za vselej, na vek — končani so hrumni viharji, On, ki je blaženstva vir, On je neskončni vaš mir.
Mihael Opeka.
»Piombi«.
Molče sem šel za ječarjem. Ko sva prekoračila več hodnikov in soban, sva dospela do majhnih stopnic, ki so nas peljale pod svinčeno streho, v slavne državne ječe še iz časa beneške republike.
Tam je ječar zapisal moje ime ter me zaprl v od« ločeno mi celico.
Tako zvani »Piombi« so gornji del bivše doževe palače, ves pokrit s svincem.
Moja soba je imela veliko okno z velikansko mrežo ter je gledala na streho cerkve sv. Marka, ki je bila tudi svinčena. Onkraj cerkve sem v daljavi videl konec trga, na vseh straneh pa neskončnost kupol in zvonikov. Orjaški zvonik sv. Marka je pa ločila od mene samo
dolžina cerkve in slišal sem tiste, ki so vrhu njega go* vorili nekoliko močneje. Na levi strani cerkve se je videl tudi kos velikega dvorišča palače in eden izmed vhodov. V tistem delu dvorišča je javen vodnjak in tja so neprenehoma prihajali ljudje po vode. Ker pa je bila moja ječa tako visoko, so se mi ljudje spodaj zdeli otroci in njihovih besed nisem razumel, razen kadar so vpili. Počutil sem se dosti bolj slabotnega kot v ječi v Milanu.
Prve dni so me skrbi za kazenski proces, katerega mi je naprtila posebna komisija, nekoliko žalostile; morda se je pridružil tudi tisti mučni občutek večje osamljenosti. Poleg tega sem bil bolj oddaljen od svoje družine in nisem imel od nje nobene vesti. Novi obrazi, katere sem videval, mi niso bili zoprni, a so bili skoraj strašno resni. Govorica jim je pretirala zarote pre* bivalcev Milana in ostale Italije za neodvisnost in sumili so, da sem jaz eden najbolj nespravljivih vo= diteljev tiste blodnje. Moja majhna slovstvena slava je bila znana čuvaju, njegovi ženi, hčerki, dvema sino* voma in celo dvema stražnikoma; vsi ti so si najbrž mislili, da utegne biti pisec žaloiger neke vrste čarovnik.
Bili so resni, nezaupni, željni več vedeti o meni, toda polni vljudnosti.
Po prvih dneh so se vsi pomirili in bili so dobri. Najbolj je obdržala ječarsko vedenje in značaj žena. Bila je ženska zelo suhega obraza, blizu štiridesetih let, zelo kratkih besed, ki ni dajala najmanjšega znaka, da je zmožna kake dobrohotnosti nasproti drugim kot svojim otrokom.
Nosila mi je po navadi zjutraj in popoldne kavo, vodo, perilo itd. Za njo je navadno prihajala njena hčerka, stara petnajst let, ki ni bila lepa, a je bila usmi* ljenih pogledov, in oba sinčka, eden trinajstleten, drugi desetleten. Odhajali so z materjo in vsi trije mladi obrazi so se obrnili ter me pogledali, kadar so zaprli vrata. Ječar je prihajal k meni samo, kadar me je peljal v dvorano, kjer se je sestajala komisija, ki me je iz* praševala. Stražniki so prihajali redko, ker so bili pri* deljeni policijskim zaporom, ki so bili v nekem nižjem
nadstropju, kjer je bilo vedno mnogo tatov. Eden iz« med stražnikov je bil več kot sedemdesetleten starček, a še vedno sposoben za tisto utrudljivo življenje te« kanja gori ip doli po stopnicah v razne zapore.
Silvio Pellico.
Dva čolna.
Aj čolna dva, aj čolna dva sta srečala se sred morja ... Za hip čolnarja ustavita, drug drugega pozdravita.
»Prijatelj mladi, Bog s teboj! Kam vodi brzi pot te tvoj?« —
»Iz roda v rod pravljica gre, da onkraj zelenih valov očem odpira svet se nov, kje, nihče prav za prav ne ve.
V deželi tej čarovnik star bil srečo v zlat je grad uklel; a ona čaka, kdaj prišel in jo odklel bo mlad čolnar ... In jaz hitim — morda pač mene k nji poneso vode zelene ...«
Nasmehne drugi se mornar, otožno strese z glavo belo... »Pravljica...! Tudi jaz sem čul nekdaj jo — bil sem mlad čolnar in srce mi je hrepenelo; od rodnih sem bregov odplul, iskat šel zlatega gradu, iskat šel sreče kakor ti... in brez pokoja, brez miru za njo sem brodil dni, noči. A danes truden spem domov, morda bo grad mi — rodni krov.«
Aj čolna dva, aj čolna dva ločila sta se sred morja; Pa eden plul je v ocean in drugi truden spel v pristan...
Jakob Voljč.
Vice.
Bolen star menih je ležal, bolen ležal, bridko vzdihal, bridko vzdihal, milo tožil, milo tožil, vroče prosil, da bi vendar že prišla mu ljuba smrt in prekosila in zatrla in končala mu nesrečo in bolezen.
Sliši ljubi Bog v nebesih na prestolu svojem zlatem sredi angelov bliščečih, sliši ga ter ga usliši. Migne angelu kraj sebe, naroči mu in veli mu: »Spusti hitro se na zemljo ter mu reci in naznani, da mu dajem na izbiro: al' da bode bolen trpel še tri leta mučno v svetu, al' da koj umre in pride za tri ure v trde vice, da razmije zadnji madež svojih grehov in slabosti, predno more gori v srečo, večno srečo in veselje.«
Sluša hitro angel vrli, nagloi se spusti na zemljo doli k bolnemu menihu ter mu reče in naznani:
»Čul je, o menih nevoljni, čul je ljubi Bog v nebesih tvoje vzdihe in tarnanje, tvoje prošnje smrti željne. Čul jih je ter jih uslišal: daje zdaj ti na izbiro: al' da bodeš bolen trpel še tri leta mučno v svetu, al' da koj umreš in prideš za tri ure v trde vice, da razmiješ zadnji madež svojih grehov in slabosti, preden moreš gori v srečo, večno srečo in veselje. Voli sam, a voli modro!«
»Oh, le v vice, naglo v vice!« brž veli menih nevoljni. »Reci Bogu, dobri angel, da bi hitro zlo končal mi, da bi naglo vzel me v vice — v vice, v vice, dobri angel!«
Angel tih z glavo zamaje, splava brzo v raj bliščeči. Trikrat Bogu se prikloni in pove mu čudno voljo malo modrega meniha.
Nasmeje se Bog v nebesih, ljubi Bog v nebesih krasnih, reče smrti, svoji dekli, da se napoti k menihu, vzame dušo mu v telesu, jo preseli v trde vice. In umre menih nevoljni, pride v vice, muke grozne, da jih ne bi dopovedal, če bi noč in dan govoril. Bridko vzdiha, grenko joče
mož nesrečni v trdih vieah. Kar prikaže se mu angel: »No kako je, mož nemodri? Je=li s tem si zadovoljen, kar si sam izbral in hotel?« »Oh, kak bil bi zadovoljen,« vzdihne bridko tužni starček, »oh, kak bil bi zadovoljen, ko si tak' hudo me zvodil: rekel si, da bodem trpel tu samo tri kratke ure: a minila že so leta, mnoga, dolga, dolga leta, kar že tu medlim in plakam in trpevam muke grozne, da jih ne bi dopovedal, če bi noč in dan govoril.«
»Oj ne bledi, mož nemodri,« govori mu dobri angel. »Niso leta še minila, ni minil ni eden mesec, ni še kratke četrt ure, kar umrl si, kar tu vzdihaš: tvoji bratje v samostanu niso ni še utegnili sveč kraj trupla ti prižgati. Tako malo časa tu si. Ali tebi se dozdeva, da si tu že mnoga leta, ker so muke tu strašnejše, vse strašnejše ko na zemlji: muke v vicah — muke grozne, da jih ne bi dopovedal, če bi noč in dan govoril.«
Vzdihne milo tužni starček: »Oh, kako li bodem trpel tu še tako dolgo časa, dolgo tak — tri grozne ure! —
Oh, kako li bodem trpel!« »Bog je dober in usmiljen,« govori mu dobri angel, »daje znova ti na voljo: al' da tu trpiš tri ure, al' da vrneš se na zemljo in prenašaš še tri leta svoje prejšnje bolečine, da razmiješ zadnji madež svojih grehov in slabosti, da očiščen moreš gori v večno srečo in veselje.«
Kak' menih vesel zavriska, kak' srčno zaprosi Boga, da bi vrnil se na zemljo v svoje prejšnje bolečine. In trpi jih še tri leta mirno in molče in tiho, svojim bratom razlagaje: naj voljno bi vse trpeli tu na zemlji, da po smrti bi zleteli koj v nebesa. Bolje je trpet' na zemlji cele veke, nego v vieah eno samo kratko uro.
Jož. Mart. Kržišnik.
Rozika.
Paličarjeva Rozika, deklica v sedemnajstem letu, je služila v Kranju na Gorenjskem; doma se zaradi uboštva ni mogla hraniti. A sporočili so ji, ko je bila v Kranju, da je njena mati opasno zbolela. Rozika ta« koj ostavi svojo gospodinjo ter odhiti domov, kjer je vrlo dobro stregla siromašni bolnici, redeč z delom ma« ter in sebe.
Nekdaj prijezdi po vasi že postaren gospod in ugleda Roziko, peročo pri vodi. Raz njeno lice je si« jala nedolžnost in kretala se je tako preprosto, tako na« ravno, da si tujec ni mogel kaj, da bi še ne bil ustavil, razjahal konja ter je poprosil vode. Deklica vzame vrč, ga napolni in poda gospodu ter se zopet naglo poprime dela, katero potem skoraj dokonča. Gospod je le stal z vrčem v roki ter se delal, kakor bi hotel še piti.
Deklica ga spodobno opomni: »Prosim, dajte mi vrč. Mudi se mi zelo; mati doma potrebuje pomoči.«
»Ali tvoja mati še živi?«
»Da, gospod, živi še, a bolna je in zdaj sem jaz nje edina podpora na vsem svetu.«
»Stanujeta li daleč odtod?«
»Tamkaj doli, kjer se vidi hišica pri oni veliki lipi.«
»To je kočica, dete moje.«
»Ta koča je najin dom.«
»No, ako se ne braniš, te spremim domov in po« gledam k tvoji materi. To mora biti dobra žena, da jo hči tako ljubi.«
»O, mater jaz res ljubim, samo da bi ji mogla po« vrniti vsaj nekaj dobrot, kar sem jih od nje užila.«
Rozika zadene kadico na glavo ter se odpravi; gospod se obrne za njo po ozki stezi, konja na brzdi vodeč.	I
Kmalu sta dospela do hiše.
Deklica prva stopi v sobo k materi in pove, da je z njo govoril nekak tuj, gosposki oblečen mož. »Dala sem mu,« je rekla, »vrč vode ter mu povedala o vaši bolezni; zdaj je prišel k vam on sam.«
Nekako milo se je storilo gospodu, stopivšemu v siromašno kočo, in še bolj se mu je užalilo, ko je tam v kotu na slami videl ubogo ženico. S krotkim glasom je rekel: »Ubožica, zelo se mi smilite!«
»Gospod moj dragi,« odgovori bolnica, »nisem ta« ko siromašna, kakor mislite. Bog mi je dal zelo dobro hčer, ki z ljubeznijo lajša zadnje hipe mojih dni. Ne verjeli bi, kako se muči okoli mene, samo da bi me otela smrti. Šiva, prede, pere — skratka, ne počiva ne podnevi ne ponoči. Le njej se mi je zahvaliti, da sem
še na svetu. Bog ji stotero poplati, kar mi je storila!« Ob teh besedah so starko oblile solze in glasno je zaplakala.
Gospod reče deklici: »Dobra hči si. Bodi vedno taka kakor zdaj ter slušaj mater in pazi na glas svoje vesti v prsih. — Ali bi šla morebiti z menoj v Ljub« ljano? Denem te v samostan, da se čemu naučiš,« do« stavi po dolgem premolku.
Rozika ga čudno pogleda in vpraša: »V Ljubljano? — V Ljubljano da bi šla z vami?«
Modre oči je uprla v gospoda in šele zdaj opazila, da utegne biti duhovnik.
»Da, v ljubljanski samostan,« odgovori častiti mož.
»Ne, gospod! Nikakor ne morem, če mi tudi po« veste, da bodem takoj za nuno. Rada bi šla res, a kako se mi je razstati z ubogo bolno materjo?« reče de« klica trdno.
»Morda se večjega mesta bojiš, ker še ne veš, ka« ko je tam?« vpraša gospod.
»O ne,« odgovori Rozika, »služila sem že v Kranju, a živela sem slabo.«
»Zakaj li?«
»Gospodinja je bila jako trdega srca in zato ji nobena dekla ni mogla služiti nad teden dni. Dela je bilo do pozne noči; vsak teden je ukazala vse pro« storne sobe čisto izmiti. Zelo sem se bila prehladila, a ona se niti moje bolezni ni hotela usmiliti in me je zmerjala, ko sem tedaj prosila, naj me oprosti pre« težkega posla. To me je zelo peklo, a molčala sem ter vse prebila zaradi Boga in matere. Tudi po ulicah je bilo sem ter tja tekati, da sem več raztrgala na črev« Ijih, nego li zaslužila plače. Ako ji količkaj ni bilo po godi, je že kričala name in me tudi pretepala. Imela je hčer in sina; oba sta delala z menoj kakor mati. Kadar sem plakala, so mi odgovarjali: »Zato plačujemo in redimo deklo!« Vendar sem do materine bolezni vse voljno pretrpela.«
»Res je težko,« odgovori gospod, »vsakemu ustreči, kakor bi mignil. Gospodinje naj bi ne pozabile, da so
tudi posli stvari božje, ki imajo v nebesih očeta. Ako služabnica svoje delo pridno opravlja, nikakor ni manj vredna od svoje gospe, ki ji ukazuje, dobro je in pije, obiskuje prijateljice ter prah pometa po drevoredih in ulicah vse drugim ljudem, osobito bolnikom, na ve* liko preglavico in kvaro. — Ako bi hotela iti z menoj v Ljubljano, bi jaz skrbel za tvojo mater, a ker se ti ne zdi, — na to mošnjico,« konča prijazni gospod, po« nujaje deklici polno mošnjo.
»O gospod, vidim, kako ste blagega srca!« odgo« vori Rozika vsa zardela; »a mati, kako bi jaz to vzela, česar nisem zaslužila?«
Tuji mož ji prekine besedo: »Za to ne bodi v skr* beh; primi, kar ti dajem.«
Rozika vzame ponujeno mošnjo ter od samega ve* selja vzklikne: »Vse to je materino!« obenem svoji materi novce izročevaje.
Bolnica je hotela vstati, poklekniti pred gospoda in se mu zahvaliti za preveliko dobrodejnost, a ta je videl, kaj namerja, ter jo zopet na lahko potisnil na posteljo, govoreč: »Vi ste res potrebni pomoči, a hvala je božja ne moja. Ti, blaga Rozika, tudi sedaj goji mater, kakor si jo dozdaj, in Bog te nikoli ne ostavi.«
To izrekši naglo sede na konja in oddirja.
Ni bilo dolgo in že se je po vsej vasi raznesla go« vorica, da je neznani gospod bil sam ljubljanski vla* dika Anton Alojzij Wolf, idoč na Goričane. Bolna mati in Rozika sta se zelo preplašili, a verjeti iz početka vendar nista mogli, dasi je bila vljudnost visokega go* spoda, ki je često v navadni obleki brez družbe hodil ubožne ljudi tolažit in jim pomagat, daleč znana. — Kar gospod župnik pokliče Roziko k sebi ter pove, da je vse res, kakor je svet govoril, in ji vrhu tega še reče, naj pride vsak mesec k njemu po novce, katere je vla* dika odmenil njej in materi.
Deklica se ni branila pomoči blagega gospoda.
Minulo je poldrugo leto. Stara mati se je v Go* spodu preselila na oni svet, a deklica je prosila žup* nika, da bi ji pomogel zdaj priti v samostan.
Ni prosila zaman; njeni želji je bilo skoraj ustre« ženo. Baš pred nekoliko leti je pobožna nuna umrla v L j ubij ani na žalost vsakemu, kdor jo je poznal.
Njena otroška ljubezen ni ostala brez povračila in do konca svojih dni je v srcu nosila tolažeči glas, da je bila bolni materi na stara leta edina podpora.
Fran Levstik.
Župan.
Postava je nova zverinam podana, zatorej si volijo urno župana; pa kaj jim volitve koristile so, na vrbi nam sraka razlaga tako:
Zberejo medveda; a medved je mrha, zarobljen in kosmat od pete do vrha; budil z godrnjanjem prezgodaj jih je in s tacami sodil, pravično al ne; in koj se oglasi jih sto: Le*ta nam županil ne bo!
Zbero si jelena; pa on rogovili, prevzeten povsod med prvake se sili; z rogato glavico je pač darovan, a v glavi ošabni je malo možgan; in spet se oglasi jih sto: Le«ta nam županil ne bo!
Zbero si rjave a, iz šume lisjaka, na kterem krivična je sleherna dlaka; kupaval je sam in prodajal je sam, da z ljudsko krvjo si napolnil je hram; in spet se oglasi jih sto: Le«ta nam županil ne bo!
Zberejo si zajca; a zajec neveden, za skrb in za čast domovinsko nevreden, poznal ni postave, se slednjega bal, ponoči je kimal, podnevi pa spal; in spet se oglasi jih sto: Le*ta nam županil ne bo!
Zberejo si kosa potem gospodarja, a kos pa ošabno povsod se ukvarja, žvižgaval jim vedno iz enih je strun, skoz okence vsako potikal je kljun; in spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo!
Zberejo si osla; pa osei zabiti nobene povšeči ni znal obrniti; z ušesi le miga in v prahu leži, pa kjer se povalja, tam dlako pusti; in spet se oglasi jih sto: Le=ta nam županil ne bo!
Zberejo si palčka; a ta je skakavček, natihoma leta priliznjen hinavček. Zverino je dražil, vnemal prepir; pobegnil iz lože je ljubljeni mir; in spet se oglasi jih sto: Le^ta nam županil ne bo!
Od tedaj zverina tako zapeljana po svetu širokem si išče župana; — če pravega bo pripeljala na dom, prijatlji, sporočil al pisal vam bom.
Miroslav Vilhar.
Lisica, pes in petelin.
Pes in petelin sta sklenila prijateljstvo ter se po« dala skupaj na potovanje. Prehitela ju je noč. Šla sta v gozdnat kraj. Petelin je zletel na drevo in si napravil udobno počivališče med vejami; pes pa je zaspal spo« daj v duplini debla. Že se je poslavljala noč in je pri« hajala zora, ko je petelin po svoji navadi začel peti na ves glas. Ko ga je zaslišala lisica, je prišla, želeč ga pojesti, se ustavila pod drevesom in mu zaklicala: »Oh, saj si ti, izvrstna in ljudem koristna žival. Ah, pridi doli, da bova tu skupaj zapela jutranjo pesem in se zabavala.«
Petelin pa je odgovoril: »Stopi, prijateljica, sem h korenini drevesa in pokliči mojega vratarja.«
Lisica ga je šla klicat. Pes je skočil takoj ven ter jo raztrgal.
N. Tommaseo.
Volk in pes.
Čudne stvari se gode, da komaj bi veroval človek, tudi v okrožju zverin, v neštetem cesarstvu živalskem. Basni nam kažejo to in basni so tudi pomembne? Neki jih radi bero in posluh jim dajejo voljno, ker jih stvar veseli že po svoji navadni lepoti. Drugi, ki krasi jih sklen globokejšega dušnega vida, zro v teh basnih modrost, ki sije med narodom žarno. Tem naj eno povem, ki pride mi prva na misel, tisto o volku in psu, ker te še slišali niso.
Živel je bogat seljak; imel je vsega obilno: poln mukačev je hlev, svinjak mu je z rilci natlačen. Pseto Belin je čuvaj mu bogatega blagoimetja. Volku iz bližnjih goščav pocede se isline po prascih. V misli pogrezne se volk, kako dobil bi pečenke. Ena mu pride na um, ta bode gotovo najboljša. Kmalu z Belinom spozna se; pobratita brž se dodobra.
Nekega dne, ko je mislil volkač, da je že stanovitna družba z Belinom ta vez in ne več razrušna prijaznost, reče mu: »Dragi pajdaš, največji prijateljev mojih, daj, združiva se/v zvezo; tako narediva pogodbo, da, ko bi jaz kaj ukral, me ti ne izdaš in ovadiš, a ko bi ti kaj ugrabil, te jaz ne izdam in ovadim.« To diplomatično vez potrdita, z lastnim podpisom iz zapečatita list ponavadi, veljavni na zemlji. A da se vez uresniči in list, da mrtva ne bode beseda, reče Belinu volkač: (»Nocoj jaz k tvojemu gazdi pridem nekoliko^ v vas, da si prasca izberem iz kotca, a da ko mutec molčiš in Odgnil ti jezik, če lajneš, da ne zbudiš mi domačih in da bom brezskrbno mesaril.« Reče Belin: !»0, le pridi, pajdaš, brezskrbno po svinjče, jaz te ne bodem izdal.« — »No, dobro, pa pridem,« veli
[volk.
Kakor nastala je noč, volkač se priplazi k Belinu »Dober večer, (Belin, prišel sem zdaj po obljubi.« — »Bog daj dober večer!« odzdravi Belin; »veseli me, da si prišel, že dobro, le nič se ne boj in le srčno pojdi v svinjak in zakolji si tamkaj prasca po volji, ki se ti zdi, da ima najboljšo slanino pod kožo.« Volk gre takoj v svinjak med čredo prašičje družine, grozno morijo prične, da od zob mu cepajo prasci kakor seno od kose in žitno klasovje od srpa. Cviliti svinje začno in 'ženo prežalostno kruljbo, da je takoj glas znanil, da joj in prejo j se godi jim. Kakor začuje Belin, pa zalaja pred vežnimi durmi, laja glasno, da bi mrtvi, nikar ne zbudili se ispeči.
V	hiši družina zbude Ise, hite ivsi vstajati s postelj, kaj da laja Belin in zakaj pač cvilijo svinje.
V	kotu dobijo volka in lop s poleni po volku; tolčejo na vso moč in mlatijo z bati mu grbo, revež polomljen in zbit jim komaj unese življenje.
Ali tedaj, kot spet poležejo spat mi družina, volk za plotom prikrit razsrjen počakaj Belina, pa ga pograbi, rekoč: »Aha, ti verica pasja, je li si tu? Dejal si, da lajal ne bodeš, ko pridem, pa si me ukanil, Belin; tega ne pozabim nikoli,
kajti sem stoičen, da joj, in boli me vse po životu.« Zdaj izgovarja se pes in ga prosi, da naj odpusti mu, naj ga ne kazni za zdaj, naj vdrugo le pride brezskrbno danes zvečer na dvor, da nem bo za cviljenje vsako; pa se roti: »Naj mine me um, če zdaj se ti lažem, jezik, če laž govorim, naj takoj mi prisahne na nebo.« Še se rotil je in klel, da vsega ni znaniti moči. Kdor se Veliko roti, le tistemu malo verjemi! Vedel tega še ni volk, še prišel je premalo po svetu, pa je verjel, kar lagal je Belin, in imel za resnico.
Pride večer in pripelje s seboj noč s temno odejo:. Kakor pri hiši pospe, primuza se volk na dvorišče, zleze v svinjak in začne tu klati brezskrbno prašiče; rilci pa v cvil ino v krul, da glušilo je huskanje klavca. Ko to začuje Belin, zalaja in laja na vso moč, da vso družino zbudi; ti planejo z drogi na volka; udri po njem, kdor more, da le ga telebi po koži. Sreča mu blaga je spet, da pobili ga niso docela; spet jim uide razbit z raztrgano kožo PO' hrbtu, vleče se iproč in skrije za plot in počaka pokoja. Gleda, kje bil bi Belin, pa ga spazi pred vežnimi durmi ter mu golči,: »Le počakaj. Belin, ne uideš mi nič več, ne odpustim ti, že čas bo prišel, ki te dal mi bo V zobe, ko bi ine bil, kjer1 si. — že dal, kar gre ti, bi zdaj, zdaj. Toda pri vratih ležiš pa ne morem priti do tebe, molči, le molči, Belin, in nikar se mi nič ne praviči, vedi, čez tri dni pridem z vojsko, da za boj si priprav«
[Ijen!«
Reče in gre si iskat v temničasti gozd pomagačev, sam S seboj govoreč: »Poslal bom k divjemu prascu pa mu prijateljski mir med nama obljubim in rodom na vekovekovni vek, to, vem, mu bode po volji.« Mislil je prav, ni up ga premotil, ker priti na pomoč mu je obljubil neres. saj všeč mu bila je pogodba. Ali to ni še dovolj; da vojsko Belinovo zmaga, spravi na svojo si stran še medveda in modro lisico, dobre pogodbe dajoč obadvema, da morala priti, ako bilo jima skrb za prid je le količkaj lastni.
Zdaj jih imel je dovolj pomočnikov, da zmaga Belina; živel je z mirno vestjo in s srcem pokojnim je čakal tistega dne, ki bila sta za rok ga postavila boju.
Tudi Belin se na boj pripravlja in družnikov voli; gre po dvorišču okrog in žalosten pride do mačka. Maček ga nagovori s to 'pomilovalno besedo: »Kaj jpa ije tebi, Belin, da se ves prežalosten nosiš?« »Dragi moj muc,« govoreč mu Belin odgovarja potiho, »oh ti ne veš, kaj mene teži; le j, boj mi je z volkom, jutri pod onile hrast z vojsko se postaviti moram. Jeli bi šel ti z menoj mi pomagat, volka da potolčem?« »Oh, oh, hočem, Belin moj ljubi, zakaj bi ne hotel? Bom, bom,« maček veli, »zdaj pojdi še racmana prosit, ta je gotov pomočnik ter pride brez dvojbe pomagat.« K racmanu gre, ki takoj mu obljubi, da pride na pomoč; reče: »Zakaj bi he šel? Saj ti nas braniš lisice, da si ne upa na dvor se kradoma splaziti stiha in da ljubljenih rac, predragih mi žen, ne pokrade; pojde pa tudi gosak; le pojdi in prosi še njega!« Gre h gosaku; gosak mu takoj obljubi, da pride. »Kaj: bi ne šel?« veli, »saj nimam ga vzroka odreči, bil nezahvalen bi pač, če te bi dobrote ne storil tebi, ki nam si /čuvaj, nas braniš zalaznikov ^nočnih.« »Zdaj nas, menim, dovolj ho,« reče Belin veseleč se.
Dojde določeni dan za boj. 'Volk ,s svojo armado gre na bojišče pod hrast, ves v svesti si zmagodobitja; niti oddaleč prišlo mu na um ni, da mogel bi biti on, ki dobil bo brce; ni skusil še vojskine sreče. Modri dajo mu svet za uredbo si vojskovojenja; Volk pa ne dela po svetu, ker misli, da sam [ve najbolje. Vsakemu sam stan da in dene v kup hrastove stelje divjega prasca, iveleč: »Neres, tu tebi je mesto! Ti pa, lisica, na hrast se popni, kar moreš visoko, glej in napenjaj oči ter pazi na levo in desno, kdaj in odkod nam pride iBelin in vojska njegova; onda nam stiha poveš, da se bodemo mogli ravnati. Medved, ti tudi na hrast, jaz grem pa pod onole klado.«
Ko po zapovedi vse se zgodi in stori po povelju, bliža se tudi Belin in junaška Belinova vojska. Njej je na Ičelu on sam, pred njim koraka jo racman, maček, držeč rep moško na kvišku, koraka za njima, z njim jo korači gosak, on puše iz celega kljuna. Spazi lisica vojsko pa zašepne: »Sovražnik se bliža, vojsko vodi Belin in is tamborjem hodi od spredaj; tambor udarja na moč, čuj bobnanjfc: tatata, tata! Stopa za njim vojnik in puško nosi nabito, streljal bo zdajle na nas; joj, joj, mi nimamoi pušekl«
Vse, vse umolkne, ko pride Belin nekoliko bliže. Prascu iz listja uho je molelo, nanj sedla je muha. Zmiga, da proč bi jo zgnal, a maček zapazi ta friigljaj, misli si: le j mi jo miš! — pa priskoči in urno pograbi prasca, o joj, za uho; prestraši se prasec pa puhne vun izpodi listja, beži, kar neso ga noge vse četvere Maček se tudi zboji pa pobegne na hrast do medveda, medved se splaši in strah ga vrže z drevesa na zemljo; maček še bolj se boji in pleza še više do vrha, gor do lisice, ki strah jo pograbi, da tudi opadne in z jmedvedom zbeži in nič se nazaj ne ogleda.
Volkova vojska se v les razbeži, sam volk je pod klado tičal in mirno čepel, boječ se, da kdo gai ne jspazi. A ko odšel je Belin, vrnivši z vojsko se junaško zmagovenčan domov, le brali smo v volčjih ukazih: Tako velevamo Mi, volk, kralj nepremagljivi zverstva.
Matija Valjavec.
Zlatorog.
Gotovo vsi poznate Rojenice, dobrotne bele žene, ki s pogorja prihajajo v človeške hiše časih pa nosijo jim1 srečo, blagoslov. V obličje jih le malokdo zagleda, nikar šele, da njihov vrt bi videl,
kjer bivajo v zelenju večno mladem. Koza planinskih, belih kakor sneg, jim čeda zemljo varuje čarobno, a kozel z zlatimi rogmi jih vodi. In če se kdo približa, s skale koze nanj kamenje vale in zlati bliski iz rog vodniku švigajo, da vzgrožen se mož obrne in zbeži s planine. Ubiti Zlatoroga ni kaj lahko: začaran je, a če ga vendar raniš, požene iz krvi njegove vroče čarobno zelišče, triglavska roža. To rožo kozel ranjeni popase in kakor prej je zdajci zdrav iznova Zato pa ne posreči se nikomur, da Zlatoroga bi zadel na smrt. A če se vendar kdaj komu posreči, prejel, seve, veliko bi plačilo. Rog kozlov namreč doli v Bogatinu odpre duplino, kjer leže zakladi tako bogati, da jih ne razpelješ, če prideš ponje s sedem sto vozovi. — Tako veli povest o Zlatorogu in o triglavski čudotvorni roži.
Rudolf Baumbach —< Anton Funtek.
Zaklad ukletega viteza v Triglavu.
Ob vznožju Triglava stoji kup ubožnih, s slamo kri« tih bajt; v njih žive pastirji, ki gonijo svojo čredo v bližnje planine na pašo. Nekdaj je potrkal v noči na vrata ene teh koč starček in prosil za grižljaj in preno--čišče. V hiši je živel postaren zakonski par, ki je tujca drage volje sprejel pod streho in ga povabil k ognjišču. Žena mu prinese skledo prosene kaše in tujec jo použije na slast. Ko se je bil nasitil in si ogrel otrple ude ob ognju, je [pričel govoriti: »Hvala vama, dobri mož in
žena, za vajino dobroto; obenem vama povem, da nisem to, kar vidva mislita. Glejta,« pri tem je pokazal proti enemu najvišjih vrhuncev Triglava, kjer je mesec obse« val razvaline viteškega gradu, »tam stoji grad mojih očetov; tam sem gospodaril tudi jaz kot strašen roparski vitez. To je bilo pred tri sto leti. S svojimi oprodami sem strahoval podložnike in prežal ob cestah na trgovce, da jim uplenim težko> pridobljeno blago. Toda kazen božja ni izostala. Sovražnik je napadel moj grad in ga porušil. Mene in hlapce, ki' |so (mi pomagali delati krivico, je po« kosil sovražnikov meč. Za kazen za grehe, ki sem jih učinil v svojem življenju, pa moram po božji volji bloditi v človeški podobi po svetu, dokler ne preteče tri sto let. Toliko časa se že tarem po zemlji brez miru in pokoja, a sedaj je prišel moj čas, da ležem k večnemu počitku. Va« ma pa, ki sta bila poštena in vrla, hočem pomoči do veli« kega bogastva. V kleti onega gradu je zakopan silen za« klad, ki sem si ga žal pridobil s krivičnim delom. Vama je dano, da moreta dvigniti ta zaklad opolnoči, toda pre« skrbeti si morata vejico bele omele, ki raste na deblu grčastega hrasta. Spoznala ga bosta po tem, da visi na njem božje znamenje. Sedaj pa grem k pokoju in spomi« njajta se me, ko bosta živela v blagostanju;« Nato je duh izginil izpred oči strmečega zakonskega para. Takoj drugo jutro sta se podala na pot, da poiščeta omelino vejico. Prideta v velik gozd in zagledata po dolgem iskanju majhno kočo. Opogumita se in potrkata na vrata. Prikaže se starka čarovnica in vpraša osorno, kaj hočeta. Dopovedala sta ji s strahom, da bi rada imela tako in tako vejico. Starka pa pravi: »Kdor hoče priti do te vejice, mora imeti več vztrajnosti in moči kakor vidva —i kvečjemu da vama je sreča posebno mila. Potuj ta le vedno proti solnčnemu vzhodu in ko prideta do nekega križpotja na samoti, ugledata hrast, na čigar grčavi sko« rji raste grmiček omele. Ko prideta tje, odtrgajta tiho vejo čudodelne omele in urno zapustita kraj. Ako črh« neta pri tem le besedo, je ves trud zastonj.« Starca se po« dasta nato na pot in dospeta po dolgi hoji do samotne jase, na kateri so se križala pota na vse strani. Na sredi te jase je velikanski hrast širil svoje košate veje; iz grča«
vega debla pa je poganjal velik grm omele. S trudom je doplezal mož do grmička in si utrgal vejo. Vrneta se domov in gresta dvigat zaklad. V razvalinah gradu opa* žita vrata, ki so vodila v klet. Nevidna moč čudodelne vejice ju dovede do mesta. Priti so jima morali ljudje na pomoč, da so spravili zaboj v kočo; tam so ga odprli. Kdo popiše radost, ko so zagledali zlato in srebro, ki je bilo v zaboju. Odslej je bilo konec njihove bede.
Narodna pripovedka.
Mala Breda.
Breda vstane, ko se dan zazori, se isprehaja sem ter tja po dvori, si odpirat grede gornje line, ide gledat doli na ravnine. < Ko po ravnem polju ise ozira, vidi, kak' se tam meglica zbira. »Ljuba mati, urno mi vstanite, ljuba mati, ročno razložite: al' meglica ta je od vodice, al' meglica ta je od gorice, al'oblak je toče hudourne, izpod neba zgnan od sile burne?«
Skrbna mati urno prispešila, tak je svoji hčerki govorila: »Ta meglica ni ne od vodice, ta meglica ni ne od gorice, tud' oblak ni toče hudourne, izpod neba zgnan od sile burne; to je sapa iurških konj meglena, ki jih polna je steza zelena. Turki pote jezdijo. — Oj Breda, ne postajaj mi tak' silno bleda!«
Od strahu je Breda obledela, od bridkosti skoraj omedlela. »Kaj vas prosim, mila moja mati, o, nikarte mene Turku dati! Kaj počet' mi bo, nevesti tuji? Tur' k ]e hud in njega mat' še huji. Kar po zemlji leze ino grede, o hudobi nje kaj pravit' vede; osem žen je sinu že umorila, tudi mene bi umorit' utegnila; strupa mi bo v vinu napivala, strupa mi bo v kruhu ponujala.« — »Dobro me poslušaj, hčerka moja, kaj ti pravim, skrbna mati tvoja! Ko ti huda tašča bo napila, bodeš vino ti na -trato zlila, al' ga zlila boš na skalo sivo, iz ktere kuha apnar apno živo; ko ti bode kruha ponujala, ga ščenetu mlademu boš dala.«
Mlada Breda se zajoka huje, materi še tako beseduje: »Ko mi boste balo nakladali, nakladali, v skrinjo jo spravljali, šlarasto mi pečo zgor' denite, jo vrh vsega blaga položite! Peče bodem najpred potreb' vala, ž njo si srčne rane zavez' vala.« Mlada Breda dalje govorila: »Kaj Fše pravim vam, vi mati mila! Kadar bodo Turki pri jahali in raz konje na tla poskakali, jih vi gor za mizo posadite, jih gostite, dobro napojite! Ko si bodo jeli napivati in po mladi Bredi vpraševati, takrat, mati, pome vi pošljite, takrat hud' mu Turku me peljite!«
Ko je mati balo nakladala, nakladala, v skrinjo jo Spravljala, so že turški svatje prijahali in raz konje na tla poskakali. Mat' jih je za mizo posadila, jih gostila, dobro napojila. Svatje so si jeli napivati, jeli so po Bredi vpraševati.
Urno mati ponjo je poslala, hudim Turkom jo je pripeljala. Gor za mizo $o jo posadili, ž njo za mizo drago vince pili.
Mladega še pripeljajo konja, ki je ur' n ko vrh gora postojna. Nanj mi mlado Bredo posadijo in po ravnem polju proč zdrčijo, da se dela gosta mi meglica, oj meglica, turških konj sapica. V diru se mi Bredin konj spotakne, se spotakne, se mu sedlo zmakne; v sedlu je bodalo skrito bilo, Bredi se je v srce zasadilo.
Mladi ženin brz'ga konja ustavi, konja ustavi, svojim svatom pravi: »To m' je huda mati naredila; osem žen mi je že pomorila, še deveto mi umoriti hoče, brez katere m' ni živet mogoče.«
Mlada Breda kliče žen'na k sebi: »Kaj jaz pravim, mili ženin, tebi! Hiti skrinjo pisano odpreti, hiti pečo šlarasto 'z nje vzeti; ž njo si bodem rano zavezala.« Beseduje še mi Breda zala: »Povej meni, ženin srca moj'ga, je li daleč še do grada tvoj'ga?« —
»Molči, molči, moja draga Breda! Saj že nama grad naproti gleda, saj se vidi strešica že zlata, saj se vid'jo že srebrna vrata.« Še čez ravno polje v dir drči j o, kakor v zraku ptičice letijo, da se dela gosta mi meglica, oj meglica, turških konj sapica.
Ko so v beli grad mi prijahali in raz konje na tla poskakali, jih je tašča v dvoru pričak'vala, mlado Bredo tak ogovarjala: »Kar po zemlji leze ino grede, o lepoti tvoji pravit' vede; vendar nisi tak' cveteč'ga lica, kakor gre o tebi govorica.«
Zdaj je Bredi jela napivati, ji pogače jela ponujati: »Če boš pila Vinčece rdeče, boš imela lice bolj cveteče; če pogačo bodeš pokušala, boš pa polti bele bolj postala.«
Mlada Breda vinčeca ni pila, na zeleno trato ga je zlila in iga zlila je na skalo sivo, iz ktere kuha apnar apno živo. Trata se je v migljaju usušila, v migljaju se skala razvalila; in pogače da ščenetu jesti, al' razpoči ščene se na mesti.
Breda je pa tašči govorila: »Kaj vam pravim, tašča vi nemila! Kar po zemlji leze ino grede, kaj hudobe o vas pravit' vede; pa le vendar tol'ko ne, oj tašča, kolikršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu umorila,
tudi meni strupa ste napila, ste v pogači mi ga ponujala.«
Tak je Breda svoj'mu možu djala: »Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi! Kje je moja hramba v tvojem gradi? Kje je meni spalnica odbrana, kje je meni postelja postlana?«
Huda tašča pravi ino reče: »To pa meni v glavo iti neče, da b' imeli pri nas to navado, ko nevesto pripeljajo mlado, da b' po spalni hrambi popraš'vala, posteljo da bi ogledovala; — ampak taka je navada maša, da nevesta za ognjišče vpraša.«
V	spalnico jo mladi ženin pelje, ukaže, naj se postelj ji postelje.
V	posteljo se mlada Breda uleže, urno srčne rane si odveže,
v zadnjič še spregovori in pravi: »Teci, teci, srca vir krvavi! Materi te mili bom poslala, materi te dragi v spomin dala — nič več vid'Ia tne ne bo na sveti, slišala da b' vsaj o meni peti!«
Še se mladi 'ženin mi zajoka, se zajoka milo in zastoka: »Kaj vam pravim, huda mati moja! Bog vam daj življenje brez pokoja! Zen devet ste že odbrala meni, živel pa še nisem pri nobeni. Tu pri Bredi hočem jaz zaspati, nikdar več od Brede nočem vstati.«
Huda tašča gor in doli hodi, od hudobe se ji glava blodi:
»Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, in vam drugim, ki ste moji svatje! Ženitvanja ste pričakovali, zdaj pa bodete ju — pokopali!«
Nar. pesem. — Zapisal Anton Žakelj.
Oldrih in Bojeslav.
... v Črni les se, tamkaj, kjer so se sešli vladike, sedem vladik in njih zbori hrabri. Izgon Dob tja z vso silo jaha s celo četo svojo v temi nočni; ta mu četa bila je sto hlapcev: v nožnicah imajo bridke meče, k mečem vseh sto ima roke močne in k Izgonu v srcu trdno vero. Ko dospeli so do srede lesa, v krog so si podali desne roke, tihe so besede govorili.
Noč se prevalila je čez polnoč, nagnila se v jutro sivomračno. »Evo,« reče Izgon knezu Oldri: »Hoj, poslušaj, veleslavni kneže! Bog ti dal junaštvo je po udih, Bog ti dal modrost je v bujno glavo: ti nas vedi proti zlim Poljanom! Poj demo za tabo v desno, v levo, v pred in v zad na naše boje ljute. Kvišku, ohrabrite srca bojna.« Knez poprime prapor z močno roko: »Z mano, z mano hrabro na Poljane, na Poljane, vrage zemlje naše!« Zgrne se za njim vladik vseh osem, z njimi tri in pol stotin vojščakov, hrabrih borcev tjakaj, kjer je spala vojska Poljcev razvaljena v spanju.
Ko stopili so na vrh ob gozdu, Praga vsa je spala v ranem spanju in za Prago se temne vrhovi, sivi vzhod jasnil se je za njimi.
Z gore, dolov — vse je tiho, tiho. V tihi Pragi hitro so se skrili, vse orožje s krzno so zakrili. Šel pastir je ven po sivem jutru, klical je, da naj odpro mu vrata. Straža slišala je klic pastirjev in čez Vltavo odprla vrata. Gre pastir na most in glasno trobi, skoči knez na most, z njim vladik sedem, vsak priteče s celo četo svojo. Udarijo udarce bobni gromni, zazvene povsod bučeče trombe, prapore na most vsadijo čete, most potrese ves pod njih se gnečo. Strah udari na Poljane. O j Poljani grabijo orožje, sekajo vladike srčne rane, sem ter tjakaj skačejo Poljani, po prekopih plazijo se k vratom, dalje dalje od junaške borbe. O j, to zmaga od Boga je dana! Vstane eno solnce po vsem nebu, vstane Jarmir nad vso zemljo češko. Radost se raznese po vsej Pragi, okrog Prage se raznese radost, razleti se radost po vsej zemlji, po vsej zemlji od radostne Prage.
Iz Kraljevodvorskega rokopisa — prev. Fr. Levstik. Trdoglav in Marjetica.
Živela sta grof in grofica, oba mlada, oba lepa. Vse jima je šlo po volji in po sreči in ko sta si zaželela hčerko, se je tudi to zgodilo. Ptič Bogdal — dolg vrat
ima in visoke noge — jima čuda hitm prinese hčerkico, prelepo drobno stvarco. Grof in grofica sta je bila močno vesela. Dala sta ji ime Marjetica in najela sta ji devet služabnic, da so bile vedno okoli nje, podnevi in ponoči, da iso ji stregle in jo pazile.
Neki dan gredo služabnice z Marjetico na izpre« hod. Pa pridejo na križpot. Ob križpotu je stala krčma, v krčmi pa so godli cigani. Služabnicam se je zahotelo plesati. Pustile so Marjetico na križpotu in hitele na
Rles. Bile so pač mlade in žive. Pozabile pa so narediti larjetici križ.
Marjetica je vekala, služabnice je niso cule, pač pa jo je čul Trdoglav, povodni mož. Prišel je in ker mu ni branil križ, je poljubil deklico na čelo in rekel: »Mala Marjetica, moja nevestica, čez osemnajst let, eno prej ali poznej, pridem pote spet, za ženo te vzet!« In tako je postala Marjetica nevesta povodnega moža in ni jvedela itega ne sama ne druga krščena duša.
Marjetica je rasla in je bila od dne do dne lepša; Ko pa je dosegla osemnajst let, so ji napravili ljubi starši za rojstni dan imeniten ples. Pod zeleno lipo ob bistri vodi je veselo vse vprek rajalo: domači in žlahta in gostje.
Pa pristopi k Marjetici mlad gospod. Nikdo ga ni poznal. Oblečen je bil v lepo zelenkasto suknjo in sive hlače, na nogah so se mu svetili srebrni čeveljčki. Pri« jazno se ji pokloni in jo prosi za ples, godcem pa vrže rumen cekin. Marjetica mu privoli.
Plesala sta prvi raj pa je Marjetica ugibala: Kdo je ta rajavec, o kresu ima rokavice! — Plesala sta še drugi raj in Marjetici je bilo tesno pri srcu: Kdo je ta rajavec, ledena sapa gre od njega!
Zaplešeta še tretji raj. Pa komaj se dobro zasu« četa, že ji rajavec stisne bele roke, da izza nohtov po« gleda rdeča kri. Radi bi bila za vpila na pomagaj, pa utrinjala se ji je moč, oblila jo je smrtna rosa in kakor veter jo je odnesel rajavec izpod lipe zelene čez nizki breg na sredino vode in izginila sta. Vsi fso mislili, da je Marjetica utonila.
Tisti rajavec je bil Trdoglav, povodni mož, ki je prišel poi izbrano svojo nevesto. Neznano hitro je zdri* čal ž :hjo po vodi šumeči daleč, predaleč v svoj gtekleni grad. V tem gradu se je !vse bliščalo od samega zlata, srebra in dragih kamnov.
Trdoglav je rekel: »Marjetica, nevestica, vzemi zdajl me za moža in tvoj bo grad, srebrn in zlat!«
Marjetico pa ga je bilo groza in je odgovorila: »Trdoglav brez duše, kar ti povem, poslušaj! Marjetica ne mara te, rajši pogine in umre!«
Trikrat jo je vprašal, trikrat ga je zavrnila. Po tretjem potu pa jo je zgrabil in v viharju odnesel iz steklenega gradu v Pusti grad, ki nima ne oken ne vrat, le ifedino visoko in ozko lino; in čez in čez ije po* rastel z mahom.
Semkaj je Trdoglav zaprl mlado Marjetico in jo priklenil z zlato verigo na železen steber. Tako je mislil, da ji omehča srce, da ga bo hotela. Sleherni dan je prihajal k nji, ji prinašal hrane in dragih darov, ji sladko govoril, kaj vse ima in kaj vse zna, in jo dan na dan vpraševal: »Marjetica, nevestica, ali me že maraš za moža?« Dan na dan pa mu je Marjetica odgovarjala: »Trdoglav brez duše, kar ti povem, po* slušaj! Marjetica ne mara te, rajši pogine in umre!«
Tako so ji tekla pusta leta; polna so bila grenkih solza in milih spominov in nikogar ni imela, komur bi potožila svojo tugo kakor drobno pisano ptičko, ki ji je y linico prihajala (pet.
Preteče sedem let, sedem let, osmega pol. Tačas se pa zgodi, da gre mladi španski kralj na lov. Zablodi v neznano šumo pa zagleda v zeleni smreki prelepo drobno pisano ptičko. Zahoče se mu po njenem sve* tlem 'perju in dvigne puško, da jo ustreli.
Drobna ptica pa izpregovori in pravi: »Nikar me ne streljaj, mladi kralj! Imam prijateljico, drugo ptičko; lepša je in ljubša ti bo od mene; zaorta 'je v kamniti kletki; ponjo idi in njo si otmi!«
Kralja iso mikale ptičkine besede. Povesil je puško in rekel: »Kako naj grem, ko pota ne Vem in Ikam ne znam!« Ptička je odgovorila: »Saj bom jaz naprej ska*
kala, pot ti bom kazala.« Zletela je od drevesa na drevo. Kralj ji je sledil daleč, predaleč. Tako prideta nazadnje pred Pusti grad, ki ni imel ne loken ne vrat. Ptičica je trikrat izpreletela pred visoko ozko linico, veselo je zažvrgolela in se potem dvignila ivisoko proti sinjemu nebu in ni je bilo več. Kralj pa je začuden gledal v linico. V linici je sedela Marjetica; z zlato ščetko si je česala bele lase v srebrno niško; kar ji je padalo iz las V niško, ni bilo nič drugega nego svetli biseri in dragi kamenci.
Kralju je bila mila deklica na vso moč všeč; pozdravil jo je in vprašal: »Lepa deklica, kdo si in odkod si? Kako si prišla v ta Pusti grad, ki je brez oken in brez vrat?«
Marjetica je odgovorila: »Marjetica sem, ujetnica sem; Trdoglav, povodni mož, je gospodar gradu tega. Zaprl me je, zaklenil me je, ker ga ne maram za moža. Sedem let, osmega pol že tu sedim, se solzim in po re« šitvi hrepenim!«
Kralj je vzkliknil: »Ukaži, kaj naj storim, da te rešim!« )
Marjetica mu veli: »Danes osmi dan, na kvatrni dan grei Trdoglav na Ogrsko duše lovit. Dva bosta pri« segala, eno dušo gotovo dobi. Ta dan pridi, prinesi pa seboj tri kaplje blažene vode, tri zrna blažene soli in tri leskove šibice, ki so vse enega leta raščene, na cvetno nedeljo urezane. Vse to prinesi s seboj pa me rešiš iz grdunovih rok!« Tako sta se dogovorila, lepo se poslovila.
Pride osmi dan. Trdoglava ni bilo doma pa na be> lem konjiču prijaše španski kralj. Kakor mu Marjetica ukaže, tako stori. Z leskovimi šibicami udari z vsako trikrat ob Pusti grad. Počilo je, da se je zemlja tresla, in glej, ozka lina se je razmaknila in Marjetica je sto« pila v lino. Kralj ji je vrgel leskove tri šibice, Marjetica jih je ročno ujela; z vsako trikrat je udarila po zlati verigi, ki je bila ž njo priklenjena ob železni steber, in s treskom se je zlata veriga odpela. Marjetica jo je spustila z line doli na zemljo in zdrknila po nji na tla.
Varno jo kralj posadi predse na belega konja in hitro, prehitro ž njo odtod zdrči, da ogenj izpod podkev prši. Zlata verižica pa je, ko je Marjetica po nji zdrknila nizdolu, tako močno zazvenčala, da jo je čul Trdoglav noter na Ogrsko, in je rekel: »Meni se zdi, meni se zdi, zlata verižica zvenči, Marjetici se sila godi!« Pustil je krivoprisežni duši in pridrvil domov kakor vihar okoli vogla: Marjetice ni bilo nikoder!
Zatulil je od jeze, visoko planil v zrak, fee zavrtel naokoli: daleč, predaleč, kjer se nebo dotika zemlje, je zagledal beguna. Razgrnil je svoj sivi plašč in se za« podil za njima čez 'drn in strn: pred njim se je lomilo drevje, pod njim so pokale skale.
Že se jima je bližal: že sta čutila njegovo ledeno sapo in iskri belec se jima je plašil.
Pa reče Marjetica: »Kaj ti pravim, španski kralj: ali čutiš, veter veje, snegom seje, to je Trdoglavov dih! Hiti, hiti in spusti na tla tri zrna blažene soli, gorje, če naju ulovi!«
Kralj 'je tako storil, sol se ie raztopila v velikansko jezero, ki je Trdoglavu ustavilo pot, dokler si ni z le« deno kapo čezenj zgradil trdnega moštvi.
Z Marjetico kralj naprej drči. da. izpod podkev ogenj prši. Že ju je od daleč pozdravljal beli grad španskega kralja, za hrbtom pa sta zopet začutila Tr« doglava in njegovo grozo. Belec se ie plašil in Marje« tica je rekla: »Kaj ti pravim, španski kralj: ali čutiš, veter veje. snegom seie. to je Trdoglavov dih! Hiti, hiti in kani na tla tri kaplje blažene vode, da Trdo« glava zadrže!«
Kralj je storil tako. Iz kapljic ie vzklila prostrana poljana samih divjih rož. Lovile so Trdoglava za plašč in ni mogel naprej, dokler iih ni z ledeno Lsapo pomoril. Preden pa ie zopet dohitel Marjetico in kralja, sta že dospela v beli grad in težke duri so se zaprle za niima.
Trdoglav ie ljuto bučal okoli gradu in vekal: »Mar« jetica, nevestica.. obrni se, vrni se. kar si želiš, vse dobiš!«
Marjetica je skozi okno odgovarjala: »Kako se naj vrnem, nisem počesana niti opletena!«
Trdoglav je odletel kakor blisk in se (Vrnil kakor blisk in prinesel Marjetici zlato ščetko in srebrno niško.	<
Marjetica se je česala in opletala, španski kralj pa je poslal po pobožne menihe. Ko ije bila Marjetica po« česana in opletena, je Trdoglav zopet zatulil in zavekal okoli voglov, da se je stresal grad: »Marjetica, neve? stica, obrni se, vrni se, kar si želiš, vse dobiš!«
Marjetica je rekla: (»Kako se naj vrnem, ko me kralj ne pusti!«	•
Trdoglav se je zaletel v grad, da je zidovje po« kalo, in {juto tulil: »Španski kralj, nazaj mi daj Mar« jetico! Kar si želiš, vse zanjo dobiš!«
Kralj pomisli in mu ukaže: »Prinesi mi zlato kok« ljico, pod kokljo zlata piščeta!«
Trdoglav je odletel kakor blisk. Prebloditi pa je moral devet dežel; šele v zadnji je našel zlato kokljo, pod kokljo zlata piščeta. Prinese jo španskemu kralju in španski kralj reče: »Zdaj kar pridi po 'Marjetico, če jo hočeš!«
Trdoglav vstopi v grad, toda pobožni menihi so bili grad že blagoslovili in Trdoglav brez duše in krsta je pred blagoslovi zopet ven zletel kar skozi steno. Bežal je in bežal in koder je bežal, se je pred njim po« diralo vse drevje.
Španski kralj in Marjetica pa sta se srečno poro« čila. Obiskala sta Marjetičine starše in jih vzela k sebi ter sta veselo živela mnogo let. jLuknja pa, ki !je skozi njo zletel Trdoglav iz^gradu, se še danes pozna v graj« skem zidu. Kdor ne verjame, naj gre gledat sam.
Fr. Milčinski.
Mornar.
Je lunica svetila in ura polnoč bila. Na bregu stal je mlad mornar, na bregu stal je mlad čolnar.
V levici gosli mi drži, z desnico strune ubira in pesem to prepeva, po morji da odmeva: »Oj veter, veter ti morja, ti veš za morja ceste vse, ti veš za steze zemlje vse, ne veš, kaj moje si želi srce! — Oj morje, morje široko, oj morje, morje globoko, ti v sebi kriješ ribji trop, ti bodeš moj zeleni grob! — Oj ribe, ribice zlate, ki v temnem morju plavate, ve boste mi pogrebnice, da bi še koga druz'ga b'le!«
Na bregu jablana stoji, na njo mornar upre oči in glasne gosli iz javora jej vrže v zeleni vrh tja.
Čez morje veter pridrvi, skoz jablane zeleni vrh šumi; »Saj veter vem za ceste vse, za steze vse čez zemljo in morje; in tud' to vem, oj mlad mornar, in tud' to vem, oj mlad čolnar, kaj tvoje si želi srce!« —
Od brega čoln je odvez'val in vanj mornar se je podal! Po morji plava mlad mornar, po morji plava mlad čolnar. Na morje veter zadrvi, mornarju v uho zašumi: »Mornar, na teh dišečih rož, da malo mi zadremal boš!« In veter čoln naprej je gnal, v čolnu je mornar zaspal.
Čez morje veter zadrvi, skoz jablane zeleni vrh šumi; iz gosli glas se oglasi in v svetlo noč se razleti: »Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, ti hči bogat'ga Ceharja! Po morji plava pisan čoln, je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, že kmalu bode beli dan in mladi pride kavalir pote, kakor sta s'noč zmenila se. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, da iz teh lepih, žlahtnih rož lep venec spletala si boš, prej kakor pride beli dan!«
Zbudila se je Jelvica, sama pri sebi vprašala: »Al' drobne tičke dan poj o, al' svatje pome že gredo?« Iz post'lje Jel'ca vstajala, skoz okno je pogledala, na oknu je poslušala.
Spet veter v gosli zašumi; iz gosli glas se oglasi '■ in strune milo mi poj o, bolj milo in še bolj sladko: »Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, že kmalu bode beli dan in mladi pride kavalir pote, kakor sta s'noč zmenila se. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, da iz teh lepih, žlahtnih rož lep venec spletala si boš, prej kakor pride beli dan!«
Od okna Jel'ca vstajala in mojškro svojo klicala:
»Vstajaj hitro, mojškra ti, poslušaj to le petje mi: Al' drobne tičke dan poj o, al' svatje pome že gredo?« — '
»Dan drobne tičke ne poj o in svatje pote ne gredo; le veter piše čez morje, od sebe daje glase te!«
Spet veter v gosli zašumi, iz gosli glas se oglasi in strune zadnjič zapojo, pa bolj trdo in bolj strašno: »Saj veter vem za ceste vse, za steze vse čez zemljo in morje; in tud' to vem, oj mlad mornar, in tud' to vem, oj mlad čolnar, kaj tvoje si želi srce!« —
»Ti morje, morje široko, ti morje, morje globoko, ti v sebi kriješ ribji trop, ti bodeš moj zeleni grob! Ve ribe, ribice zlate, ve boste moje pogrebnice, moje in moje deklice.«
Nar. pesem.
Zlatica v Bogatinu.
Zmaj v Bogatinu je čuvar neizmernih zakladov. Mnogo ljudi je že poskušalo priti do njih, a doslej za* man. Svoje dni se napoti kovač za Bistrico v hribe, da bi poskušal svojo srečo, kajti trdega dela v kovačnici je bil že sit. Divji mož, živeč v Bistrici, ve, kako se pride do teh zakladov — samo kako izvabiti iz njega skrivnost? Kovač se mu previdno približa ali divjak začne že od daleč vpiti nad njim, naj se mu pobere
izpred oči. Toda kovač je bil vse to> že poprej pre« mislil in je prinesel s seboj sodček vina ter ga previdno ponudil divjaku. Divji mož se, kakor ga poznamo, sladke kapljice ne brani ter zato hlastno izpije vino. Kovač pa ga nato zaprosi, naj mu pove, kje leži zlatica v Bogatinu in kako bi se prišlo do nje. Ali divji mož ostane gluh za /te besede in izgine nazaj v pečevje. Ko« vač sprevidi, da bo treba poskusiti še enkrat. Drugi dan napolni še večji sodček s še slajšo tekočino in se ha« poti k brlogu divjega moža. /Spet mu ponudi pijačo in divji gost'pije, da mu otemni punčica. Radi obile pijače se zruši v travo in začne besedovati: »Ključar zlatice in vseh rudnin je Bogatin nad jezerom. Za dvorom stoji trden grad. Do dvora vodijo tri brvi. Gorje, kdor se ozre, ako se oglase strašni psi!« Kovač pusti moža in sod in se napoti proti Bogatinu. |Z lopato in kram« pom si *utre pot in dospe srečno čez prvo in drugo brv, ki godita čez deroče (vode. Dospe do črne gorske peči. Spet brezno pred njim; jek tisočkrat pomnožuje šu« menje razburkanih voda. Čez brezno vede od starosti okamenel hlod, ročnik ob robu pa je ves trhel. Ne« znan grom pretresa zrak. Potipa brv in zatrepeta: živ« Ijenje je vendar predrago. Obrne se prazen nazaj, a komaj se je oddaljil za lučaj, že telebne prva in druga brv v prepad. Kovač okamni od strahu! — Še dandanes čuva sužnji zmaj zaklade v Bogatinu za srečnega ju« naka, ki pride čez podrtine.
Narodna pripovedka.
Lepa Vida.
Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ si plenice prala. Črn zamorc po sivem morju pride, barko ustavi, vpraša lepe Vide: »Zakaj, Vida, nisi tak rdeča, tak rdeča, nisi tak cveteča, kakor ti si prva leta bila?«
Vida lepa je odgovorila: »Kak bi b'la rdeča in cveteča, ker zadela mene je nesreča: oh, doma bolno je moje dete, poslušala sem neumne svete: omožila sem se, starca vzela, malokdaj sem, s'rotica, vesela. Bolno dete cel dan prejokuje, celo dolgo noč mož prekašljuje.«
Črn zamorc ji reče ino pravi: »Če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo; ti z mano pojdi srčno si ozdravit rano! Kaj ti pravim? Pote, Vida zala, je kraljica španska me poslala, njej dojiti mladega kraljiča, sinka njenga, mlad'ga cesariča. Ga dojila boš ino zibala, pestvala, mu post'ljo postil j ala, da zaspi, mu pesmi lepe pela, huj'ga dela tam ne boš imela.«
V barko lepa Vida je stopila; al' ko sta od kraja odtegnila, ko je barka že po morju tekla, se zjokala Vida je in rekla: »Oh, sirota uboga, kaj sem st'rila! Oh, komu sem jaz doma pustila dete svoje, sinka nebogljenga, moža svoj'ga z leti obloženga!«
Ko pretekle so b'le tri nedelje, jo h kraljici črn zamorc pripelje. Zgodaj lepa Vida je vstala, tam pri oknu solnca je čakala. Potolažit' žalost neizrečeno, poprašala solnce je rumeno: »Solnce, žarki solnca, vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete?« — »Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali?
Včeraj svečo rev'ci so držali in tvoj stari mož je šel od hiše, se po morju vozi, tebe iše, tebe išče in se grozno joka, od bridkosti njemu srce poka.«
Ko na večer pride luna bleda, lepa Vida spet pri oknu gleda; da b' si srčno žalost ohladila, bledo luno je ogovorila: »Luna, žarki lune, vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete?« — »Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Dan's so ubogo s'roto pokopali ino oča tvoj je šel od hiše, se po morju vozi, tebe iše, tebe išče, se po tebi joka, od bridkosti njemu srce poka.«
Vida lepa se zajoka huje, k njej kraljica pride, jo sprašuje: »Kaj se tebi, Vida, je zgodilo, da iak silno jokaš in tak milo?« Je kraljici rekla Vida zala: »Kaj bi s'rota uboga ne jokala! Ko pri oknu zlato sem posodo pomivala, mi je padla v vodo, je iz okna padla mi visoc'ga kup'ca zlata v dno morja globoc'ga.« Jo tolaži, reče ji kraljica: »Jenjaj jokat' in močiti lica! Drugo kup'co zlato bom kupila, te pri kralju bom izgovorila; id' kraljiča dojit, moj'ga sina, da te mine tvoja bolečina!«
Res kraljica kup'co je kupila, res pri kralju jo je izgovorila. Vida vsak dan je pri oknu stala, se po sinku, oči, mož' jokala.
Nar. pesem. — Smole t Prešeren.
Kresnik.
Kresnik ije zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vla--darja. Ko je bil še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je bil malo zadremal, kar je prišel iz daljnih krajev kačji kralj Babilon, njegov smrtni sovražnik. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in jih tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik se pre« budi in pogreši svoje blago. Poda se na pot, da bi ga poiskal. Po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno boklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre iz pečine na tisoče hudih duhov. A čim )se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa Vedel, da so ti psoglavci sami vražji coprniki. Zato je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se ije zvedrilo. Ko se je nato prikazal še kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov.
Kresnik je izvršil še neki drugi slavni čin. Odnesel je namreč krono kačji kraljici. To pripovedujejo takole:
Bil je svoje dni cesar, ki si je vsak dan ogledoval na konju širne pokrajine svojega cesarstva. Vsak dan je videl na neki ledini kačeca ali kačjega kralja, ki se je tam igral in pri tem odlagal dragocenost vseh !dra« gocenosti, svojo krono. Cesar si je zaželel te krone in razmišljal, kako bi se Ije polastil.Čarodejka, h kateri je šel na posvet, mu pove, kaj mu 'je storiti. Zapovedal je, naj zidarji in tesarji in kovači napravijo devet železnih vrat od njegovega gradu pa do one ledine. Zgodilo se je, kakor je velel... inicesar se napoti na konju do le« dine. Kačec je bil zaspal. Cesar mu je vzel zlato krono in kar najhitreje odjahal. Toda kaj kmalu imu je bil kačec za petami. A cesar je bil tako uren, da so bila prva vrata že zaprta, ko je dospel kačec do njih. Razbil jih je, a icesar je bil že !pri drugih. Osem vrat je tako razbil kačec, sledeč cesarju, pri devetih se je sam ubil-Ta cesar je bil IKresnik.
O Kresniku pravijo tudi, da je bil v prastarem času mogočen vitez. Ko je vladal on, je bilo po svetu še dosti goščav in v njih mnogo roparjev. To nadlego
je (Kresnik pobil in postreljal. (Tako je osvobodil Kres« nik nekoč lastno sestro iz ujetništva, v katerem jo je dolgo časa držal strašen zmaj. Zmaj je hotel odkupiti deklico za drevo, ki vedno zeleni in rodi zlata jabolka. To drevo vsadi v Kresnikovem vrtu. Nato prinese za« klade in vodo življenja. Te zaklade mora odslej stra« žiti zmaj.)
V	spomin na to zmago kurijo še dandanes kresove na Ivanji večer in hodijo nakičene deklice po kresni« cah. Nobena vas ne bo srečna, kjer bi dekleta zane« marjala ta običaj. In to bo trajalo, dokler bo svet stal.
Dvignil ge je gavran s pomorske dežele; visoko v oblake se je pognal ter letel proti Kresnikovi deželi. Pastirček sje pasel koze nekega dne popoldan. V zraku zasliši silno šumenje; ozre se kvišku — baš nad njim leti črni vran, velik kakor žrd. Tako je mahal črni ptič s kreljutmi, da so se lomili vrhovi hrastov in padali na tla. Koze so teptale z nogami in rinile z glavo v zemljo.
V	zlatem gradu je sedel Kresnik in zrl čez svoje dežele. »Zopet mi prihaja kleti Vidovina, da odnese rod moji deželi.« Vran je bil padel na posejano njivo ter počel iskati v oranicah semenje, ki ga je posejal Kresnikov kmetič. Pobral je 'tri zrna in se pognal v zrak, da bi jih odnesel iz dežele. Pri tej priči se spre« vrne Kresnik v neresta in švigne urno kakor blisk po zraku za gavranom, da bi mu vzel plen. Ves dan sta letela visoko pod nebom. Na večer dohiti Kresnik ga« vrana nad Krvavim morjem in mu odvzame zrna. Po« nese jih nazaj v deželo in jih ivrne materi zemlji.
Kresnik zna bajati in se more pretvoriti v vsako stvar. Tako se je nekdaj spremenil v seka (ogrskega bika z dolgimi rogovi) in je v tej podobi premagal ne« kega sovražnika v zraku. Storiti se more tudi nevid« nega. Vsako noč se poda Kresnik na pot, da pregleda vse kraje svoje dežele. Potuje tako brzo, da ga je mo« goče videti le en hip. Pravijo, da potujoč nosi glavo v roki, iz vratu pa mu švigajo plameni, da se vse sveti, koder hodi.
Stara povest je pripovedovala tudi, da je junak
ugrabil hčer sovražne mu kačje kraljice (Zoro) ... Ta svoj čin je Kresnik v cvetu svojih let plačal z življe* njem. iBrata ugrabljene deklice namreč zvesta, kje je ugrabljena sestra, in jo odvedeta domov. Kresnik po« hiti za njima. Vname se boj in mlajši brat ga zabode . Toda Kresnik ne umre V resnici, temveč le otrpel leži v grobu. Ponoči vstane iz groba strašna pošast — vampir. Popotnika buri na samotnih potih, zahaja v človeška bivališča in pije spečim kri. Izbljuvana kri razodeva sledove vampirja. A ko ga zalotijo solnčni žarki, otrpne nanovo in leži onemogel v razorih. Toda mine doba ukletstva in junak se prebudi spet k pra« vemu življenju na zemlji. Tako hodi iz kraljestva dneva in luči v kraljestvo tmin in nazaj ter bo hodil, dokler bo stal nebeški obok. Doba, ko je Kresnik v prekletstvu, je obenem tudi čas žalosti in pokore za njegov narod. Toda ta upa na vstajenje in zmagonosen povratek svojega vladarja. — Tudi družica Kresnikova zapusti, jko umre njen mož, našo zemljo in čaka, da se spet združi z njim, ki mu je prisojena na veke.
Narodna pripovedka.
Povodni mož.
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, a lepše od Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, najlepša iz deklic je Urška bila.
Mnog'tere device, mnog'tere ženice oko je na skrivnem solze prelivalo, ker Urški srce se je ljubega vdalo; a ljubih bilo je njej vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovet', skušala jih v mreže razpete je ujet'.
Je znala obljubit', je znala odreči in biti priljudna in biti prevzetna, mladenče unemat', bit' staršim prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna; možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.
Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele, plesale lepote iz Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladen'či vesele; bila je kraljica njih Urška brhka, plesati ni dolgo nje volja bila.
Jih dokaj jo prosi, a vsak'mu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove izmišljuje; že solnce zahaja, se mrak približuje, že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnat' se je Urška na ples.
Al' ker se ozira, plesavca si 'zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enac'ga pod solncem mu ni korenjaka, želi si plesati z njim deklica vsaka; — omrežit' ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči.
To videt', mladenič se Urški približa: »Al' hotla bi z mano plesati?« ji pravi; »kjer Donava bistri pridruži se Savi, o tvoji lepoti zaslišal sem davi; že, Uršika zala, pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala, pripravljen na raj!«
To reče in se ji globoko prikloni, sladko mu nasmeje se Uršika zala: »Nobene stopinj'ce še nisem plesala, da čakala tebe sem, res je, ni šala;
zatorej le hitro mi roko podaj, le j, solnce zahaja, jenjuje že raj!«
Podal ji mladenič prelepi je roko in urno ta dva sta po podu zletela, ko da bi lahke perotnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela; ne vidi se, kdaj da pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar.
To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcem roke so zastale; ker niso trobente glasova več dale, mladen'ča noge so trdo- zacep'tale: »Ne maram,« zavpije, »za gosli, za bas, strun dolgih, ko plešem, zapoje naj glas!«
So brž pridrevili se črni Q<blaki, zasliši na nebu se strašno grmenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov deročih šumenje, prič'jočim pokoncu so vstali lasje, oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!
»Ne boj se, ti Urška, le hitro mi stopi, ne boj se,« ji reče, »ne boj se grmenja, ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; le urno, le urno obrni pete, le urno, le urno, ker pozno je že!«
»Ah, majhno postojva, preljubi plesavec, da jaz se oddahnem, da noga počije.« — »Ni blizu, ni blizu do bele Turčije, kjer v Donavo Sava se bistra izlije; valovi šumeči te, Urška, žele, le urno, le urno obrni pete!«
To reče, hitreje sta se zasukala in dalje in dalje od poda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesa je v valove šumeče planila^ Vrtinec so vid'li čolnarji dereč, al' Uršike videl nobeden ni več.
Fr. Prešeren.
Netek.
Netek je bitje, ki ga ni mogoče nasititi, ki potre« buje več jela in pila, kakor po navadi človeku gre. Ta pomen besede izvira iz sledeče ljudske vere. Netek je, pravijo, neko bitje, ki potuje neprestano po svetu v človeški podobi. Obišče vse kraje in vsako hišo po* sebej in prosi jedi in pijače. Kjer mu radovoljno kaj dajo, ne poje in ne popije več ko navaden človek; ali gorje tistemu kraju, tisti hiši, kjer bi ga hoteli odpra* viti brez postrežbe. Razsrdi se, preišče vse kote po hiši in požre vse namah, karkoli najde živeža za člo* veka ali žival, pa naj zaloga drugim zadostuje za več let. Največji sod izprazni na dušek! Še hujše: tak« šnim ljudem ne rode tri leta ne njive ne vinogradi ne sadonosna drevesa! Tako dela netek povsod, kjer ga odpravijo iz skoposti od hiše brez jedi in pijače. Kjer ga prijazno sprejmejo in mu kolikor toliko po mož* nosti postrežejo, tam se skaže hvaležnega. Vse prazne vreče napolni z najlepšo pšenico, vse prazne sode na* lije z najboljšim vinom in pusti za seboj kupe zlata. Zatorej pravijo, da ni varno neznanega človeka brez jedi in pijače odpravljati od hiše, ker bi se moglo zgo* diti, da bi nevede in nehote odslovili baš netka.
Za Krko je stala samotna krčma. V to krčmo je prišel spomladi leta 1864. neznan popotnik. Imel je dolgo belo brado in bele lase kakor kak starec, v obraz in život pa je bil zdrav in čvrst kakor 25*leten mla* denič. Krčmarica, stopivši v hišo, se začudi in ga vpraša, kod je prišel noter, ker ga ni videla, da bi prihajal skozi vežo. Gost veli: »Po najkrajšem potu.« Krčma* rica: »Najkrajša pot je skozi zid!« Gost: »Seveda.« Krčmarica: »Ne zamerite, kdo pa ste?« Gost: »Jaz sem netek.« Krčmarica: »Kdo pa je vaš gospodar?« Gost:
»Bog v raju!« »Krčmarica: »Kaj? (Da je kakemu člo« veku tako ime,,tega pa ne verjamem!« Krčmarica po tem pogovoru ni vedela, kaj' naj si misli, ali da se popotnik šali ali da se mu blede. Vprašala ga je, kaj bi rad. Popotni veli: »Napravite kosilo za dvanajst ljudi.« Krčmarica: »Kje pa imate svoje tovariše?« Gost: »Nikjer.« Krčmarica gre majaje z glavo v ku« hinjo, da pripravi zaželeno kosilo. Ko je bilo sku« hano, je vprašala gosta, ali naj mu prinese vse ali samo za enega. Tujec reče, naj prinese vse. Postavila je na mizo skledo krompirja, skledo žgancev in skledo zelja. Popotnik je jedel hlastno, da je kar strmela. Izpraznil je vse tri sklede, še preden je minulo četrt ure. Še bolj čudno pa se je zdelo krčmarici to, da ni gost nič žvečil ne požiral, da mu je jed kar nekam zginevala; slišala je, da so se podobne stvari godile pred petdesetimi leti ob času lakote. To je bilo takrat, ko so bili Fran« cozje odšli in so prišli v deželo spet cesarski. Krčma« rica je bila preverjena, da je moral biti gost neizrečeno sestradan. Ko je pokosil, mu je šla po vina in mu pri« nesla merico takega, ki ga je dajala poslom. Bilo je dosti kislo, zato mu ga pa ni mislila računati. Gost popije in vpraša za račun. Usmiljena krčmarica veli, da je že plačano. Nato se dvigne tujec in reče krčma« rici s slovesnim glasom: »Vaša sreča, da mi niste nič računali. Bili bi se povrnili žalostni časi, kakršne so doživeli vaši predniki pred 50 leti!« Omeni tudi, da je bil že takrat tukaj in da mu je njen oče trošek zara« čunal. »Kakor se postreže meni, tako postreže Bog lju« dem.« Ob teh besedah se gost vzdigne in udari s potno palico ob steno. Zid se razmakne in gost gre skozenj kakor skozi vrata in izgine. Krčmarica se je zdaj uve« rila, da se netek ni šalil in da se mu tudi ni bledlo, da je marveč res božji služabnik. Neizrečeno jo je vese« lilo, da mu je vse jedi dobro pripravila; samo to jo je jezilo, da mu ni prinesla boljšega vina. Zemlja je tisto leto obrodila obilno sadeža, posebno veliko se je do« bilo krompirja, ajde in zelja. Vino pa je bilo cviček, da najstarejši ljudje niso pomnili take kislice.
Narodna pripovedka.
Knezov zet.
Pač lep vrtnar je mladi bil, ki rože v vrtu je sadil; in rad je delal, bil vesel pa tako pesem si je pel: »Najlepšo rožo bom izbral in svoji ljubici jo dal; saj bodem, če sem tudi kmet, kedaj še vendar knezov zet.«
Pri oknu stal je gospodar in slišal, kaj je pel vrtnar; po udih stresel ga je mraz, od jeze bil mu bled obraz. »Le semkaj, semkaj, moj vrtnar!« tak klical ga je gospodar; »vrtnar si bil doslej ti moj. danes pa greš na lov z menoj: Le vzemi puško risano in z mano pojdi na goro, da ustreliva tam volka, ki trga mlada jagnjeta.«
Ko solnce šlo je za goro, prižgalo zvezde je nebo, skovir na gori je zapel, nekdo slovo od sveta vzel. Po Kolpi plaval je mrlič, nad Kolpo je odvaval ptič.
Odbije ura polnoči, po starem gradu že vse spi; hči knezova le še ne spi, pri njej še svetla luč gori. Na vrtu pa stoji nekdo, premilo prosi, presladko: »Le pojdi, ljubica, z menoj, da poročiva se nocoj; ko poči zor, ti moja boš
in jaz za vekomaj tvoj mož.« Tak milo prosi, tak sladko, da zmoti modro ji glavo.	;
Obleče krilo svileno, z rumenim zlatom vdelano, čez krilo pa srebrni pas in rožo dene v kito las, ki jo vrtnar je včeraj dal, ko je pod njenim oknom stal.
Grad beli tiho zapusti,
za ljubim svojim pohiti.
»Oh pojdi sem, ne mudi se!« )
glas znani v dalji čuti je.
Če teče bolj, če bolj hiti,
klic vedno dalje se glasi. —
»Počakaj, ljubček moj, postoj,
postoj, ne beži pred menoj!« —
»Le hiti, hiti, ljubica!
Saj že na koncu pota sva.«
In ko do Kolpe prihiti, na strmem bregu obstoji. Iz vode glas se je glasil tak žalosten in tako mil, da prime s čudno jo močjo, v globoko zvabi jo vodo.	j
Skovir skovikati začel, nekdo pa votlo je zapel: »Če bil sem tudi reven kmet, zdaj sem pa vendar knezov zet!«
Simon Jenko.
O vedomcih.
Vedomec je človek. Novorojeno dete je treba po« moliti skoz okno; tako se ubrani, da ne postane iz njega vedomec. O vedomcih se pripoveduje, da se sha* jajo ponoči na križpotih in trkajo kakor koštruni.
Zato mislijo nekateri, da je vedomec vsak človek, ki ima plešasto glavo. Nekateri pa imajo vedomce za strašne velikane, ki se ponoči klatijo okoli po hostah in polju in imajo tako moč, da stara drevesa rujejo.
Kjer se potje križajo, tam se shajajo vedomci. Vsak pride po svojem potu in začno se rvati. Če kdo reče, naj se bijo še bolj, so hipoma pri njem ter ga raztrgajo na cepere. A nobene moči nimajo do člo« veka, če prestopi hišni prag ali tretjo stopnico. Ve« domec nima brk in je motnih oči. Ako mu pogledaš v oko, vidiš v njegovi zenici nizdolu obrnjeno svojo podobo.	!	' . i
Vedomca }ahko spoznaš po črnih obrvih. Ljudstvo ima vedomce za navadne ljudi, ki hodijo ponoči ob poznih urah po hišah in se ob tej priliki lahko izpre« minjajo tudi v razne živali. Ako človeka zjutraj, ko se prebudi, bole na rokah ali nogah členi ali če mu ponoči v težkem spanju sapo zapira, pravijo, da je tega človeka »vedomec mastil«; pravijo, da se more vedomec prikrasti v hišo skozi najmanjšo luknjico, tudi skozi tisto pri ključavnici. Pri večjih ljudeh ve« domec nima posebne moči. iTembolj nevaren je pa otročičem, ki jih zaduši speče v zibelkah. Pravijo, da se otroci, ki so jih vedomci zadušili, spoznajo naj« bolj po tem, da so po smrti čisto črni. O ljudeh, ki se pretvarjajo v vedomce, pravijo še, da tega niso krivi sami, ampak da jim je že tako prirojeno. Ve« domci pa opravljajo svoja dela v nezavednosti. Ako človek sreča vedomca, gredočega na delo, ter ga ogo« vori, se vedomec takoj predrami ter se vrne domov. O človeku, ki je vedomca tako predramil, pravijo, da ga je »vrnil«.
V neki vasi v tržaški okolici se je vračala žena pozno domov. Na potu je srečala vedomca. Bil je opravljen kakor Tirolci in obut v visoke škornje. Žena je poznala vedomca; bil je namreč neki starec iz bližnje vasi; rekla mu je: »Kam pa, kam, oče Ivane?« Vedomec se je nato vzdramil ter jo takoj obrnil do« mov. O oni ženi ljudje še vedno pravijo, da je »ve« domca vrnila«. Mnogi ljudje pripovedujejo, da se jim
zjutraj, ko se zbude, poznajo po truplu kakor ugrizi velikih zob ali pa da se jim posebno za pestmi pozna, kakor bi bili ponoči vkovani v težke okove. Ob takih prilikah pravijo: »Vedomec me je mastil.« Če pa kdo pričakuje, da bi prišel v njegovo hišo vedomec, ima sredstva, da ga zavrne. Eno tako sredstvo je, da se napravi na tleh ali pa tudi pred hišo samo krog ali kolobar. Ko pride vedomec ob svoji uri, se ustavi pri onem krogu. Potem pa v podobi drobne miške toliko časa teka okoli po risu, dokler se ne speha, nakar se vrne domov. Pravijo, da zgubi vedomec pri tisti hiši svojo moč za vselej.
Goriško narodno sporočilo.
Kurent ali pust. I.
Ko je bil Kurent star dve leti, so mu umrli starši. Po njihovi smrti ;ga je vzel pod streho stric, a ga je za« podil, ker mu je deček kljuboval. Nato je služil pri nekem kmetu. Prislužil je vsega tri denarje, ki pa v njegovem žepu niso imeli obstanka. Ko je potoval po svetu, so ga zaprosili trije berači zapored miloščine. Dobrosrčni dečko je obdaril vsakega z enim beličem. Nato pristopi k njemu starček in mu reče, naj si izvoli tri reči. Kurent, ki so mu šle po glavi samo posvetne reči, si je izvolil: mošnjo, v kateri bo vedno dovolj de« narjev, gosli, s katerimi bi vsakega prisilil k plesu, in puško, s katero bi zadel vsako žival.
Zdaj se je začelo zanj veselo življenje. Pohajkoval je po svetu. Čemu mu je pri tem služila vselej polna mošnjica, je jasno. Povedati pa moramo, kako so mu prav prišle gosli in puška.
Kurent je vedel, da hudir v gozdu polhe pase in jih ponoči goni sem in tja. Šel je torej ponoči v hudirjev gozd in si tam zakuril. Ko hudir prižene polhe mimo, mu Kurent vzame nekaj polhov in jih Vrže v žerjavico.
Ko se je hotel hudir vanj zaleteti, je Kurent zgrabil gosli in hudir ju tako zagodel, da je ta plesal, dokler si ni peta obrusil.
Nazadnje pa je moral umreti. Sv. Peter ga ni pustil v nebesa. Toliko mu je vendar prijenjal, da mu je ne« koliko vrata odprl, češ, naj vendar malo v nebeško slavo pokuka. Kurent pa je uporabil to priliko in je vrgel skoz odprtino klobuk v nebeški dvor. Potem je pa rekel, da si gre ponj. Ko pa je bil že v dvoru, se je usedel na klobuk, rekši: (»Bog je dal tako pravico, ;d& sme vsak na svojem sedeti.« In ostal je v nebesih.
II.
Kurent je služil pri nekem bogatem kmetu celih dolgih sedem let; prislužil si je sedem belih vinarjev in suknjič o. Ko je nehal služiti, se je napotil po svetu. Koderkoli je hodil, je vpil: ?>Sedem let sem služil, ;se« dem belih vinarjev sem zaslužil in suknjico.« Sreča ga berač, ki mu pravi: '»Če [si jih zaslužil sedem, daj meni enega.« »Na, na — saj mi jih ostane še šest,« veli Ku« rent ter gre dalje, kričeč: »Sedem let sem služil, sedem belih vinarjev sem zaslužil in suknjico! En vinar pa sem daroval potrebnemu beraču.« Seveda se mu je sme« jalo kar vse od kraja. No, zato so ga pa nadlegovali berači drug za drugim; vsakemu je dal po vinar ter vpil in pravil, koliko let je služil, kaj je zaslužil in koliko je že oddal. Končno mu ostane še suknjiča. Ali glej, po« prosi ga za mili dar še en berač, ki pa je bil sam gospod Bog. Ker pa ni imel Kurent nobenega vinarja več, mu da suknjico. Nato pa reče berač: »Ti, Kurent, ti si res usmiljena dušica. Kaj bi si poželel?« — »Hahaha,« se zasmeje Kurent, »kaj mi neki moreš dati? No, pa če imaš res ikaj posebnega, mi daj goslice, da bo moral vsakdo plesati, če zagodem; puško, s katero ustrelim vse, na karkoli pomerim; nit, ki bo držala, karkoli za» vežem; železno stolico, na katero se prilepi vsakdo, dokler ga jaz ne izpustim. Ta stolica pa naj bi vedno bolj pekla, če bi bil kdo na njej.« — Kurent se je le norčeval, kakor je bila to njegova navada. Kako se pa
začudi, ko zdajci opazi, da ima pod pazduho goslice, čez ramo lepo puško, v žepu niti, poleg- sebe pa železno stolico. Berača pa ne ugleda nikjer več. Kurent si misli: »Naj bo, kar bo, dobra je ta,« ter gre proti nekemu mestu.
Ustavil se je pri nekem kovaču, kjer je služil rano« go let. Kar se Kurenta domisli smrt ter pride ponj. Reče mu: »Kurent, čas bi bil, da te povedem k Bogu!« — »Prav imaš,« odvrne ta, >>pa pojdi na to jablano in na« trgaj košek lepih jabolk. Poneseva jih Gospodu za dar!« Smrt se spravi na drevo, Kurent jo pa priveze z ono nitjo k drevesu in jo tam drži dolgo časa. Dokler je smrt, rada nerada, počivala na drevesu, ni na svetu nihče umrl. Smrt ga prosi in zdihuje, naj jo pusti, a za> man! Ko pa mu (obljubi, da ne pride nikoli več ponj, jo od veže. Smrt zdirja domov, da se je vse kadilo za njo. Smrtnjak, njen mož, pa pravi: »Čakaj, čakaj, Iga pa jaz dovedem!«iA kaj, še slabše se mu je godilo! Dobil jih je s palico še za zajtrk. Ko smrtnjak obljubi Kurentu, da ga ne pride več klicat, sme tudi on z drevesa. Za sedem let pa pride ponj sam peklenski iglavar, da po« skusi tudi on, kaj zna Kurent. — Kurent spravi nato vraga v meh.	:
Čez nekaj let pride nad Kurenta vrag, ki je bil na eno nogo hrom. Kurent ga ogovori: »Oj, kako se mi smi« liš; truden si od dolgega potu, truden. Sedi, sedi na ono stolico, da se malo spočiješ!« Vrag se usede, vstati pa ne more več. Kurent pa se smeje, segreje železo, pa mu posmodi še drugo zdravo nogo. Stolica pa je pekla vra« ga čimdalje bolj, da se je kar zvijal od bolečin. Kurent je odžgal vragu še drugo nogo, tako da je postal hrom na obe. Vrag je vpil, prosil, klel, a Kurent se je smejal in žgal. Po fcedmih letih ga je izpustil in vrag je komaj prilezel nazaj do pekla. Vesoljni pekel se je zarotil, da ga noče medse, češ, kdo bo neki Kurentu kos.
Kurent pa se je po mnogih letih naveličal življenja. Poskusiti je hotel najprej ,v peklu, na nebesa; se itak ni smel preveč zanašati. Napoti se pred peklenska vrata. Ko ga vragi zagledajo, zaženo strašen hrup. Vsi hite prestrašeni k vratom ter jih tišče tako močno, da jih s
kremplji prebodejo skoz in skoz. Kurent si pa misli: »Čakaj, moram lete žebljičke zabiti in potolči,« ter za« bije štrleče kremplje po Jiasprotni strani zopet v les.
Nato pa kupi vina ter gre k nebeškim vratom. A sv;. Peter mu ni hotel odpreti, rekoč, da za nebesa itak ni maral, ko si je volil tiste tri stvari. Kurent de: »No, malo vina pa vendar vzameš od grešnega Kurenta; pa razkoračiti se moraš, če hočeš piti « Sv. Peter vzame, se razkorači, a Kurent smukne skozi »koračo« v ne« besa. Tam za vrati zagleda na tleh suknjico, ki jo je bil daroval nekdaj onemu beraču. Poskoči nanjo !ter pravi: »Pravica je taka, da sme na svojem sedeti vsak« do.« Peter ga zatoži samemu Bogu, ki pa mu reče: »Pusti ga no, ker sedi na svojem.« In tam je ostal.
III.
Stari Slovenci so mislili, dokler so še malikovali, da je bil v začetku sveta presrečni vek, da je rasel kruh na drevju in da je bilo pšenično klasje pol sežnja dolgo. Srečni ljudje so bili sprva dobri; kmalu pa so se po« kvarili in postali hudobni. Tedaj so sklenili bogovi svet pokončati. Silno je začelo deževati in zemljo je voda visoko zalila. Vsi ljudje so poginili, samo štirje so se rešili, da niso bili pokončani v strašni povodni i.
O treh povest molči. Kako se je pa četrti otel strašne povodnji, je znano. Bila je namreč na visokem hribu vinska trta, ki se je z vršičem dotikala neba. Če« trti se je prijel te trte ,in |začel plezati v višino. Kurent, pri starih Slovanih jako spoštovan bog, to vidi in se močno razveseli, da mož išče pomoči na drevesu, nje« mu posvečenem, ter se usmili revnega človeka. Brzo je jela voda odtekati, zemlja pa se je vse bolj sušila. Re* šeni človek je moral Kurentu, svojemu rešitelju, ob« ljubiti zase in za svoje potomce, da bo vedno ljubil dve njemu sveti zelišči in rad užival njun sad. To sta bili vinska trta in pa ajda. Rešeni človek vzame v eno roko trto, v drugo pa ajdovo steblo in se poda po širnem svetu iskat stanovanja. Na bregovih Jadranskega morja se ustanovi. Od vinske trte, ki jo je nosil v roki, odseče
šibo in jo vtakne z vso močjo v zemljo. Pri tej priči se strese vsa zemlja. In res je še dandanašnji v Proseku zelo dobro vino. Vsejal je tudi ajdo. Njegovi sinovi so se razširili po Kranjskem in še zdaj se živijo Kranjci večidel od ajde in čislajo vino in se s hvaležnostjo spo* minjajo Kurenta, starega svojega dobrotnika. Štirje, povodnji oteti ljudje, so se razdelili v štiri dele sveta in zopet napolnili zemljo.
Narodne pripovedke.
Ubežni kralj.
Noč je temna, podkve jeklo poje; glej, po gozdu kralj ubežen jaha, zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje, skriva se ko zver po lesu plaha. Nima žene, hčere ne sinova, vse mu vzela vražna je sekira; koča vsaka duri mu zapira, spremljevalca nima pot njegova.
In zajezdi v gosto drevje lesa; konj se zdrzne, noče delj bežati, v stran zahrska, kvišku pne ušesa; brezno vidi pred seboj zijati. — Kralj pa gleda in zastonj ugiblje; s konja stopi, k veji ga priveže, plašč pogrne, nanj ves truden leže: sladki sen nad breznom ga zaziblje.
Dahnejo mu sanje v trudno glavo: Stol kraljevi iz zemlje mu rase; on pak seda nanj s častjo in slavo, bogat, venčan ko nekdanje čase. Zida se nad njim poslopje širno, razsvetljeno, v zlatu lesketaje; stavijo se veže na vse kraje; zunaj čuje straže hojo mirno.
Prebudi se bobnov ropotanje, prebudi se grom trobent vojaških, vstane žvenket in ostrog rožljanje, ide truma vojvodov junaških; gre med njimi knez iz zemlje tuje, ki mu hotel je deželo vzeti; zmagan ide, z njim tovar' ši ujeti,
klanja se mu, silni meč daruje.
, i
Zadonijo spet trobente glasne in prikaže se obraz kraljice; z njo sinovi, z njo so hčere krasne, njej visoke strežejo device. Tu gospoda kralju vsa zavpije: »Bog ti slavo hrani čase večne! Svetlim vnukom tvojim dneve srečne!« Hrum veseli po dvoranah bije.
Vzdihne v živih sanjah kralj: »Carujem! Oh, podobe gledal sem neznane, da ubežen skrivam se po tujem!« V sanjah kvišku kakor jelen plane; hoče k svojim — roke širi — pada! Meč z oklepom v dno brezna brenkoče: konj se strga, podkve udar ropoče. Krokotajo vrani iz prepada!
Fran Levstik.
Praprotno seme.
Neki gospodar je imel hlapca. Ves dan sta kosila na travniku ter se trudna vrnila domov. Bil je baš kresni večer. Po večerji ukaže gospodar hlapcu, naj žene vola na pašo, ker pojdejo drugi dan po seno na najbolj oddaljeni travnik. Hlapec uboga, dasi ne pre* rad, ker bi bil šel rajši spat. Komaj pa pride na trav* nik, kamor je zagnal oba vola na pašo, sede truden na kamen in zadremlje. Vzbudivši se ne vidi več volov.
Hitro skoči ter ju gre iskat. Dolgo je hodil zastonj, poleg tega je bil ves utrujen zaradi kratkega spanja in slabega pota. Misleč, da sta se mu vola skrila, je klel in jima strašno grozil z bičem. Tedaj opazi ves ve« sel, kako sta v neki dolinici mirno ležala in prežve« kala med praprotjo. Tiho se jima bliža, da bi ju iz« nenadil z bičem. To je bila njegova sreča, kajti če bi ga bila opazila, ko sta se pogovarjala, bi ga bila raztr« gala. (Ko pride namreč bliže, se nemalo prestraši, ker zasliši glas starejšega vola, ki je govoril mlademu: »Blagor tebi, tovariš, ki boš dolgo živel in si pri go« spodarju služil dobro klajo; meni bo pa poginiti že v jeseni, a moje meso bodo pojedli, kakor jim je na« vada.« Po teh žalostnih besedah mu je privrela — prav zares! — debela solza iz oči. ,»Na pomlad,« pravi dalje svojemu tovarišu, »boš oral z novim tovarišem za repo; ali ko izorjeta že nekoliko brazd, se bo prika« zala izpod brazd velika in strašna kača. Udrla bo za gospodarjem, ki bo tedaj plužil, ter ga smrtno pičila v nogo. A živa duša mu ne bode mogla pomoči razen hlapca, ki bi ji moral, čim se prikaže, z gorjačo raz« biti glavo. Pa vstaniva in pojdiva domov; hlapec naju že išče. Gorje nama, če naju dobi!«
Potlej vstaneta ter gresta proti domu. Hlapec pa je šel pohleven za njima in še dotakniti se ni drznil nobenega. V jeseni je res gospodar prodal vola me« sarju. Na pomlad, ko so orali repo, se je zgodilo na« tanko vse, kakor je vol govoril tisti večer. Kača je prilezla izpod brazde in jo udrla za gospodarjem. Ali hlapec je verno pazil nanjo ter ji z gorjačo raztolkel črepinjo. Ko je gospodar videl, kako čudovito ga je hlapec rešil, ga je strmeč povprašal, kako je mogel to vedeti. Ta mu zdaj vse pove, o čemer sta se vola raz« govarjala. Vendar pa sam ni vedel, zakaj je baš ta« krat slišal razgovor med voloma. Vsulo se mu je bilo brez njegove vednosti v škornje praprotno seme. Ako bi bil to vedel, Sne bi slišal ničesar.
Narodna pripovedka.
Razna pota.
Oj kmet, li veš do kruha pot? Li veš, kje poln dobi se sod? Plug in motika vesta zanj; le prašaj ju, ko vstaneš iz sanj.
Pa rano vstani; nezaspan robotaj, dokler sije dan; skrbno obdelaj si polje, okoplji v nogradu trtje.
Pomladni hlad, poletni znoj po vrsti hodi naj s teboj; na levo, desno ne poglej in stopaj z njima zvest naprej!
In ko se leto jeseni, se ti na njivi hleb zori; in ko umre jesenski grom, tekoč ti nograd za j de v dom.
Li veš, kje ranjši se dobe? Po krajcarjih se pride tje. Saj komur krajcarja ni mar, ni nikdar ranjša gospodar.
Veš, kod se v siromaštvo gre? Skoz hiše s smreko znamvane.
V	njih sladko vince točijo in nove kvarte hranijo.
In v zadnji torba se dobo; ko pojdeš ven, le vzemi jo! Oj, kak se ti lepo poda beraška prazna malhica!
V	nji boš lesen kožar' c dobil, z njim bodeš hladno pitje pil, kjerkoli najdeš bistri vir, zastonj — tam je sam Bog oštir.
Kje je pa steza do časti, do mirne srečne starosti? O tej poštenje ti pove: naravnost po dolžnostih gre.
Če najdeš na nji križempot, ne veš, al šel bi tam al tod, le prašaj svojo dobro vest,
saj kranjski zna — pa bod'ji zvest.
•
Kje neki steza v grob pelja? Ta se zgrešiti pač ne da; po nji vsi hodimo vsak dan, na nji počivamo vsak dan.
Al onstran groba se deli, na levo, desno tam drži; na ktero si boš nagnil vest, to pojdeš — tega bodi svest!
Anton Zakelj — Rodoljub Ledinski.
Rojenice sodijo dečku, da bo vanj treščilo.
Nekdaj je živel (berač. Blizu nekega sela ga doseže noč. Potrka na prva vrata in poprosi prenočišča. Žena pa, ki jo je prosil, mu reče: »Ljubi moj človek, ne mo« rem vam dati prenočišča; nocoj bomo imeli porod, pa ne bo nobenega miru pri nas; trudni pa ste in bi radi počitka.« — »Naj bo, mamka, samo prosim vas, do« volite, da smem ostati pod streho; se bom že odpočil.« Žena mu dovoli in berač ostane v hiši. Vsa družina in gospodar, njen mož, iso odšli v gozd po drva, samo ena delda je ostala doma. Ko je žena porodila, gre dekla brž netit peč in pripravljat vodo za dete. Tedaj so prišle rojenice sodit otroka. Žena je ležala kakor mr= tva, dekla je bila zunaj, berač pa, ki je prišel prosit prenočišča, ni mogel spati. Tako je čul njihov sod. Ena je rekla: »Za tri leta naj se utopi v studencu, ki je na
dvorišču.« Druga pristavi: »Ne, velik naj doraste, po« stane naj vojak in naj umre od puške.« Tretja pa reče: »Ne, temveč ko dopolni trinajst let, trinajst dni, tri« najst ur in trinajst minut, tedaj naj ga strela z vedrega neba raznese na solnčni prah.« Ta sod je obveljal in rojenice so odšle. Drugi dan veli berač gospodarju: »Mogel bi vam povedati nekaj novega.« Gospodar ga vpraša, kaj bi bilo takega, ali berač mu noče povedati ničesar. Obljubi mu pa, ko ga jako prosi, da pride zopet za sedem let in da mu tedaj pove vse.
Za sedem let je res prišel tisti berač in ko je videl, da je otrok pameten, je rekel gospodarju, naj ga da v šolo. Oče ga pošlje v šolo. V enem dnevu se je več naučil nego drugi v enem letu. Berač pa tudi sedaj ni hotel ničesar povedati, temveč je rekel, da dojde za dve leti zopet in tedaj bo povedal vse. In to se je tudi zgodilo. Za dve leti je došel starec in povedal, kakšen sod so bile izrekle rojenice, ko se je dete narodilo: da ga bo udarila strela z vedrega neba ob trinajstem letu, trinajstem dnevu, trinajsti uri in trinajsti minuti. Oče malo premisli in začne takoj voziti kamenje in železo. To vse je pripravljal, da bi sezidal hišo, v katero bi zaprl sina in tako zaprečil, da ga ne bi mogla strela raztepsti na solnčni prah. Devet sežnjev široko in devet sežnjev visoko je dal zidati hišo in vso zvezati. Ko jo je dogoto« vil in so že tekla leta, dnevi in ure, ko bi moral biti sin ubit, mu reče oče, naj gre v tisto hišo. Sin pa se obo* tavlja, češ, čemu naj bi šel v tako temnico. Medtem je prišla določena ura, bližala se je trinajsta minuta. Tedaj je rekel oče: »Vidiš, danes moraš umreti ob trinajsti uri, trinajsti minuti. Dal sem pa to hišo zato narediti, da te Tešim. Le hitro, čas je že, strela ne bo šla skoz železna vrata niti ne bo prebila debelih zidin.« — »Glejte, oče,« je odgovoril sin, »kazen božja me more zadeti povsod.« To rekši, vzame knjigo in gre na polje molit k Bogu. Ko pa napoči trinajsta minuta, se za; blisne na vedrem nebu, strela udari v hišo in ijo raznese na solnčni prah. A sin na polju je ostal zdrav in vesel.
Narodna pripovedka.
Pomladni žarki.
Na nebu je solnce zaplalo mogočno, nadela je zemlja obleko poročno, popevajo ptice, šepečejo viri — vse vstaja in raja v kipečem nemiri. Kdo zdaj bi umiral, ko smrt je umrla? Kdo zdaj bi ne peval
iz polnega grla? *
Ali bilke ali cvetke sleherna poganja gruda. Božji prst po zemlji piše sam neviden vidna čuda.
O, ta knjiga, polna, živa, davno vsem Zemljanom znana, vedno vsem očem odprta in nikoli vsa prebrana.
i*	J;
In vendar bolj kot knjige vse, kar jih človeški duh rodi, pogled globok v prirode knjigo srce nam širi in topi. Zakaj se lep ne vidi cvet sosedu cvetu, ptiču ptič? Zakaj priroda mati svoje lepote ne občuti nič? A ti, zemljan, pomladi čar uživaš v svoje duše dnu. Lepote čut, lepote žeja uči te, kaj si in čemu.
O, prvi, pomladanski cvet, pozdravljen bodi tisočkrat! Pogledal komaj si na svet in že bi te odtrgal rad.
Nemilo smrt ti pač zadam, a rešim te viharnih dob; in kam 'naj nesem te? Ah! Kam? Na materin samotni grob. i*
Komu poje ptiček v pomlajenem logu? Solncu ali drugom, sebi ali Bogu?
Srečen se ne meni, če ga kdo posluša; lepše kakor včeraj peti ne poskuša.
Stvarnica mu dala pesem je gotovo. Kar zares je lepo, zdi se zmeraj novo.
Anton Medved.
Jamski mož.
V davnih časih so rudarji v idrijskem rudniku več« krat videli jamskega moža. Bil je to majhen možic v rudarski obleki ter z jamsko lučjo v roki. Videti ga je bilo le kak trenutek, ko je švignil mimo vhoda v rov ali pa preko križišča rovov. Hudoben navadno ni bil. Nasprotno! Napovedoval je rudarjem nesreče (povo« denj, ogenj, posip) ter jih opozarjal, naj gredo pravo« časno iz jame. Včasih je tudi pokazal kako bogato žilo rude. Tu in tam je pa tudi rad ponagajal. Zmešal je rudarjem orodje ter :se jim potem krohotal, da je po«
šastno odmevalo po podzemlju. Včasih je komu, ki se mu je bil morda zameril, pihnil luč, da je moral tavati v temi ter se je morebiti celo ponesrečil.
O jamskem možu vedo stari rudarji povedati mar* sikatero zgodbo. Navadno delata po dva rudarja sku* paj. Nekdaj pa se je zgodilo, da je nekemu rudarju to* variš obolel. Zdravi je šel sam v jamo ter pričel kopati. Med delom ise mu je pridružil neznan rudar ter mu začel pomagati. Izpregovarila nista niti besedice. Ko je bila dnina končana, je tuji rudar v nekem rovu kar iz* ginil. To se je ponavljalo- vsak dan do konca meseca, ko je rudar prejel plačo. Ko je šel zopet na delo, je vzel denar s seboj. Neznani pomagač je prišel. Rudar mu je takoj povedal, da je prejel plačilo in da si morata denar razdeliti. Razdelila sta si ga vestno na polovico. Ostal pa je še majhen, nedeljiv novčič. Rudar ga je ponujal tujcu, tujec rudarju. Nobeden ga ni maral. Nista vedela, kaj početi. Tedaj vzame rudar sveder ter preseka z njim novčič na dva enaka dela. Polovico da tujcu, drugo polovico obdrži sam. Tedaj pa tuji mož iz* pregovori: »Dobro in pravično si ravnal. Ako bi bil vzel cel novčič, bi te bil raztrgal na drobne kosce. Ker si !pa pošten, ti dam še svojo plačo.« Dal mu je denar ter iz* ginil. Pošteni rudar je pa imel odslej pri kopanju vedno večjo srečo.
Ljudska pripovedka.
Žebljarska.
Od štirih do ene, od štirih do ene so zarje rumene, so trate zelene, od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene, nad nakli smo sključeni; vsi, fantje, možje in dekleta in žene, od štirih do ene že vsi smo izmučeni:
voda nam kolesa, mehove nam žene od štirih do ene, od štirih do ene.
Pol treh, pol treh —
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cveto;
poglej v nebo:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh...
Pa ondan sem pred zrcalom postal: o, kakor da sem po sebi koval! O, kakor da delam ves božji dan greh od štirih do ene, do osmih od treh.
Od štirih do ene, od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
od osmih do treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
Oton Župančič.
Poljska pesem.
Polje spi. Pšenično klasje	Zemlja trudno, težko dihar
sanja sanje zlate,	klanja se pšenica,
še enkrat plamteči žarki	srpa in ženjice čaka
zablešče čez trate.	naših polj kraljica.
In poljubljajo v slovo solnčni žarki vroči — srp srebrni že potuje čez nebo ponoči...
Cvetko Golar.
Premalo zemlje in preveč.
Živel je bogat kmet. Toliko sveta je imel, da ga v pol dne ni obhodil, pa mu ga še ni bilo dosti. Imel je soseda; ta je bil siromak. Drugega ni bilo njegovega nego lesena koča in boren zelnik, ob čigar meji so stale tri dolge, Jcrive češplje. Ta zelnik je bodel bogatemu kmetu v oči.
»Prodaj mi svoj zelnik,« je rekel sosedu, »imeti ga moram, da bo ves svet moj od vode do hriba!«
Sosed ga je zavrnil: »Zelnika ti ne morem prodati. Kako naj živim brez njega, ki mi daje vsakdanjo hrano?«
»Če mi ga ne daš zlepa, ga boš dal zgrda,« je za« grozil kmet.
In kmet si zmisli in gre h gosposki in toži soseda, da mu dela škodo, ker češplje ob zelniku mečejo svojo dolgo, temno, težko senco na njegovo, kmetovo de« teljo. Tako ga je tožil, potem pa vesel svojih naklepov šel z grajskim pisarjem v krčmo.
Šele pozno zvečer se je dobre volje odpravil proti domu. Na ravnem polju ga zajame temna noč. Zgrešil je pot. Hodil je in hodil, davno bi že bil moral biti do« ma; hotelo se mu je že dremati, pa ni vedel, kod ga nosijo trudne noge. Pa pride do sivega zidu. Razveseli se ga.	;
»Tu so ljudje,« si misli, »naprej nisem kos, popro« sim jih za prenočišče.« Tava ob zidu, najde vrata, vstopi, stori par korakov pa se spotakne in pade.
»Kaj vraga je to,« pravi in tipa okrog sebe. Otipa grob, otipa križ. Zašel je na pokopališče! Obide ga groza. Tačas prične v zvoniku biti kladivo. Kmet šteje.
našteje polnoči. In kaj je to! — Po zadnjem udarcu se prične iznad grobov dvigati, širiti in naraščati skriv« nosten šepet, zamolkel smeh, polglasen prepir.
Bolj mrtev ko živ Sede kmet na grob in se pre« križa. Kar začuje tudi pod seboj iz zemlje glas: »Živec, debelec, kaj sediš na moji strehi!«
Kmet je zatrepetal: »Sveti Šentjanž, samo to noč me še obvaruj, saj Vem, da sem hud grešnik!«
Iz groba pa se je zopet oglasilo: »Živec, debelec, ali si mutast? Kdo si, kaj delaš na Ino j i strehi, govori, da mi ne bo treba vstati in iti gledat!«
Kmet je zdrknil z groba, pokleknil ob njem in tre« petajoč govoril: »Jaz sem, jaz >— krščanski človek sem; zašel sem, nemara sem preveč pil, Bog mi odpusti ta greh! Pri gosposki sem bil po opravkih, zaradi zelnika, ki mi ga sosed ne da zlepa!« —
»Ti (si, ti? Zdaj te poznam! Glej, glej, pa premalo imaš sveta, praviš, in ,se boš še pravdal zanj!« Tako se je zopet oglasilo iz groba in zraven še čuden grohot, kakor da bi kdo iztresal grah. »Revež si, revež in s mi« lis se mi. Jaz sem bil tudi tak. Nikdar mi ni bilo dovolj zemlje! Zdaj, zdaj je pa imam dovolj! Preveč je imam; v usta mi sili, v nos in v ušesa! Veš kaj, kmet, ti imaš premalo zemlje, jaz je imam preveč, idiva menjat!« — In kmet je čutil, kako se pod njim dviga grob, in prešinil ga je smrtni strah. — Tačas pa je udarilo v zvoniku eno in kakor namah je po grobeh vse utihnilo.
Ko je zjutraj šel grobokop dan zvonit, je našel kmeta nezavestnega ob grobu. Prenesli so ga domov in le počasi je okreval. Lasje so mu bili tisto noč osiveli.
Z revnim isosedom pa se je pobotal in je ž njim delil svoje bogastvo.
Fr. Milčinski.
Apel in čevljar.
Apel podobo na ogled postavi, ker bolj resnico ljubi kakor hvalo; zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo neumno, kaj umetni od nje pravi.
Pred njo s kopiti čevljarček se ustavi; ker ogledilje smolec obuvalo, jermenov meni, da ima premalo; kar on očita, koj Apel popravi.
Ko pride drugi dan spet mož kopitni, namest da bi šel dalj po svoji poti, ker čevlji so pogodi, meč se loti.
Zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor napčen si očitar,
rekoč: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«
France Prešeren.
Epigrami.
Osel gre le enkrat na led. — Baš to je oslovstvo! Modrec ve: danes sem pal, jutri bom plesal po njem.
)
Vol ima rog (če natanko premislimo, dva!), sune te z njim, a nanj trobiti — ne zna.
l »
Brate moj, saj si še mlad in vse se lahko še popravi: filozofijo na klin, dreto in smolo v roke!
Oton Župančič.
Sam.
Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo uživa sam! Imaš li, brate, mnogo od nebes, od bratov ne odvračaj mi očes! Duh plemeniti sam bo nosil boli, a sreče užival sam ne bo nikoli. Odpri srce, odpri roke, otiraj bratovske solze, sirotam olajšuj gorje. Kedor pa srečo uživa sam, naj še solze preliva sam!
Simon Gregorčič.
Vinska modrost.
Vino je učeno. Človeka domisli kdaj takih reči, o katerih se mu treznemu niti ne sanja. Pri litru znajo Slovenci hrvatski, nemški, italijanski, pretresajo du« hovito skrivnostne besede sv. pisma, ugibljejo težke matematične probleme. Tudi Noetu se ie um o prvem pridelku iz vinograda čudno razjasnil in izbistril. Pre« mišljujoč pota in načine, kako bi si olajšal in polepšal trudapolno življenje svoje, je izumel črke in pisanje, ki je bilo do takrat ljudem povsem neznano. Vesel in oduševljen je hotel novo umetnost poskusiti in zapisati stavek: Meni se danes prav d 01 b ir o godi. Mesto papirja je rabil cesto, mesto črnila cestni prah, mesto peresa svoje noge. Šel je naravnost štiri korake naprej, potem dva nekoliko vstran nazaj, pa zopet dva nekoliko desno naprej in slednjič štiri naravnost nazaj. Tako je narisal popolnem pravilno prvo črko svojega stavka, veliki M- Po nesreči pa je nastopil takrat zanj tisti usodni trenutek, da se je moral zrušiti. Leže na tleh ni mogel seveda nič več pisati. Tudi je kmalu po* tem zaspal in zasmrčal. Ko se je zopet iztreznil, so mu izginile črke iz glave, kakor da jih nikoli ni poznal. Ali njegovo slavno izumenje ni ostalo brez sledu in spo= mina. Veliki M; pišejo pijanci prav pridno po cestah še dandanašnji. Ta črka je torej med vsemi najstarejša in edina, o kateri vemo čisto za gotovo, kdo jo je prvi izumel in zapisal.
Janez Trdina.
Uganke o vinu.
Mati je bila slaba, da brez palice ni mogla stati, pa je rodila junaka, ki ves svet premaga? (Trta, vino.) — Sovražniku še nikoli nisem nič žalega storil, prijatelja pa sem že marsikaterega umoril, kdo sem? (Vino.) — Sam sem lahak, da me zvrne vsak otrok; če se primem
človeka, pa dobim težo, da ga ni korenjaka, ki bi pod njo ne omagal? (Vino v steklenici, pijanost.) — Sem fantič mlad, še ne leto star, pa užugam vsakega junaka? (Vino.) — Jaz sem tako dober, da ga nosim; v zahvalo me po tleh meče, pa mu vendar ostanem prijatelj? (Vino in pijanec.) — Jaz sem čuden popotnik: tečem navzdol, pridem pa navrh? (Vino, grlo, glava.) — Pri nas imamo junca, ki je v velikem hlevu krotak kakor jagnje, v majhnem pa hud kakor vrag? (Vino v sodu in v steklenici.) — Katera žival človeku nič ne stori, če je zunaj; ako pa noter pride, ga rada pobode in vrže v gnoj? (Vino, dokler se ne pije, in potem, ko je po« pito.) — Mati je iz zemlje prišla, sin pa v zemljo za« kopa? (Trta in vino, če se preveč pije.) — Mati zaspana, oče obešen, sin po svetu hodi pa ljudi moti? (Trta, grozdje, vino.) — Mati stoji, sin visi, ivnuk pa teče? (Trta, grozdje, vino.) — Če me ni, me želi, če me dobi, me uduši? (Pijanec, vino.) .— V okroglem stol« piču čepim, vsako srce razveselim? (Vino v stekle« niči.) — Pri nas imamo čudnega volička. Če ga izpusti« mo, nam zleze v zemljo, če ga zadušimo, pa nam skoči v glavo in nas pobode? (Vino.) — V temnici ležim, odrešenja si želim, ko mi odpro, me pa požro. Tako sem zmeraj revež, pa nič ne vem, da sem? (Vino v sodu in na mizi.) — jV leseni hiši sem bolj miren nego jagnje, v koščeni pa hujši kot volk? (Vino v posodi in v človeku.) — Če ga premagam jaz, stojiva oba, če pre« maga on mene, pa pade z mano vred? (Človek, vino.) — Dokler sem cel, me vsak otrok pokonča, kadar me pa iz kože denejo in razmesarijo, postanem hrust, da ves svet premagam? (Grozdje, vino.) — Fant junak, starec za devet junakov? (Novo in staro vino.) — Ne« dolžen sem bil obešen, poteptan in zaprt; ko so me iz« pustili, sem bil največji grešnik, pa so me vsi častili in niso mogli prebiti brez mene na nobeni svatbi in vese« lici? (Grozdje, vino.)
Janez Trdina.
V jutranji zarji.
Odkrij se! Jasno čelo v svet! Po polju hodi zlati kralj, po polju hodi božji dan, poslan iz sinjih dalj.
Poklekni tja na rosna tla! Po polju dihi vejejo; nemara božji angeli čez stvarstvo spejejo.
Odpri srce! Povzdigni glas! Nebo se nad teboj žari: prihaja milost jutranja, odpri srce, odpri.
Silvin Sardenko.
Poletna noč.
il.
1.	Poletna noč, kadar žariš, kako srce mi pomladiš —
čez dan tak sladkobolno, a zdaj veselja polno!
2.	Postarni beli ded neba
na zemljo mesec se smehlja, srebrno perje meče na lice zemlje speče.
3.	A zvezde, hčerk njegovih krog, smejavih, drobčkanih otrok,
zvonijo z zlatim glasom nasproti lepim časom.
1.	Ah, kaka slast je polegati ob gozdu tu na trati
in z zvezdicami zlatimi zaupno šepetati!
2.	Smehljaje migljajo zvezdice in gledajo tak mično —: Povejte, kar o vas govore,
je pač li vse resnično?
3.	Da majhne ve ste zvezdice velika telesa bela, —
od ene k drugi da je sto let, a včasih večnost cela?
4.	Saj vidim, kako ste drobčkane,	v kako vas je Bog razprostrl. —
Če jaz bi gori bil, bi vas s kamenom na kupe podrl.
5.	Da v večnem plesu sleherna sto milj v trenotku preskoči? Ej, kakšen bi moral biti šum in dirindaj ponoči!
6.	A vam življenja tihi sen
se nemo v neskončnost snuje — če s prsti dlesknem jaz vesel, gotovo to bolj se čuje.
Jan Neruda — Al. Benkovič.
Na petelina.
Jutro velikega tedna. Ob dveh čez polnoč.
Krog ledij sem imel tesno stisnjen pas z naboji, na rami dvocevko. Tak sem hitro šel iz hiše. Po prstih, kakor tipajoč v skrivnost.
Ko sem zaklepal vežna vrata, sem se ozrl na nebo in se razveselil. Toliko je bilo veselje, da sem občutil udarce srca. Nobenega oblaka, nobene lise na nebesu. Sama čista, na gosto v zvezdah trepetajoča božja dlan. In sem se napotil.
Psi na vasi se niso oglasili. Zakaj skrivnosten je bil moj korak, namenjen skozi itesne vaške ulice v gorsko sotesko. Že je ostala zadnja hišica za menoj, skrita na koncu vasi med drevjem, pa v nobenem oknu ni za« krvavela luč za rdečim zagrinjalom. Hiše so spale in sanjale.
Iz soteske mi je dehnil v lice oster zrak. Pa ni va= lovil. Še toliko ne, da bi zdramil najtanjši brst na mla* dem bukovju. Tiho je plul po dolini, kakor je bil tih potok pod njim, kakor moj korak po kolovozu. Kot rani popotniki smo šli svojo pot. Nismo se pozdravili ne ogovorili lin ne vprašali: kam? Zato potok ni šumel, kakor šumi ob belem dnevu in štropotajoč polni korce mlinskih koles. Potajno je točil vodo čez skalice, da je cingljalo kakor s srebrnimi kraguljci. In pred zarjo razgibani vzduh bi ne genil kodra na čelu, pa me je vendar poljubljal, da je skelelo v lice. Celo zvezde na ozki progi neba se niso genile in se niso utrinjale, a je vendar žarelo iz njih s čudovitim ognjem, ki je gorel čisto nizko.
Edino sivoumazana pot je zdaj na zdaj zaječala, kadar je v temnem mraku noga predrla tenko ledeno skorjico na strnjeni luži.
Ali takrat je moja duša Vselej občutila, da se je dvignil božji prst in mi požugal: »Pssst!« ...
Iz mračnega gozda ob levi in desni je dehtel skriv« nosten vonj, duh velike noči, duh vstajenja. Srce se mi je razburjalo ob tej tajni pomladnega jutra.
Noga ni občutila grudave poti, teža skrbi je drsela z ramen, čelo se je jasnilo, pleča so se dvigala sproščen na in prsi so se širile. Začul sem jasno klic vstajenja, zahrepenelo se mi je po življenju. —
»Naprej!« je vzklikalo v duši, »naprej, to je kakor pot do paradiža!«	\
Tedaj se je na ovinku hipoma dvignil iz gozda steber sivega dima in v motnih obrisih kipel kvišku, miren in resen.
Prebudil me je iz sanj, da sem za hip obstal in premišljal.
»Lovčevo znamenje!« 'sem hitro ugenil. »Boji se, da ne najdem kraja, domenjenega za svidenje!«
Opozorjen sem naglo krenil na levo in kmalu za« gledal skozi goščo rdeče plamene, ki so mirno, kakor na sliki, žareli pod stebrom dima?
Ob ognju sem zapazil svojega lovca. Na štoru je sedel, resnoben in zamišljen, kot človek, ki čaka veli« kega dogodka. Dolgi brki so bili praznično nasukani. Tako se spodobi za slovesnost.
»Dobro jutro!«	J	i
Lovec me ni začutil, ker sem šel nalahko in pre« vidno po stezi. Moj pozdrav ga je predramil. Oko je v bliskih ognja zažarelo v veliki iradosti, brki so se ob smehljaju ustnic postavili kvišku, kakor v pozdrav.
»Dobro jutro! Tako ste prišli, kot pride divja mač« ka. Včasih sem čakal drugih strelcev na petelina. Pa je ta in oni prisopihal in prilomastil, da sem mislil: medved gre.«
»Ko ste pa dremali!«
»Kaj? Dremal? Vso noč nisem zatisnil očesa!«
»Zakaj ne?«
»Od skrbi, pravijo, da človek ne spi. In od veselja tudi ne!«
»Ali vas tako skrbi in veseli petelin?«
»Takole vam povem: Če bi prišel k meni človek in bi me povabil: Ti, France, na svatovščino pojdeš jutri in starešina boš — in ob tistem bi prišel drugi in bi go« voril: Nad petelina greva jutri: tedaj bi jaz starešin« stvo odpovedal in šel nad petelina. Takle sem!«
»No, in kako sodite današnji dan? Bo?«
»Snoči sem šel oprezovat. Pa se je pripeljal na ono bukev. Starec, vam povem, da takih ni mnogo! Tako, sodim, ga dobite, kakor bi šli v kurnik ponj.«
»Bomo potlej videli.«
»Je tudi res. Zakaj stari petelini so pretkani. Po trebuhu ti zakruli, brrr — pa zleti. Vse sliši, hudir! Mladega naskakovati — igrača. Nori in brusi in poka tjavendan, da bi na volu prijezdil podenj. Prav zares.«
»Pa pojdiva! Ne?«
Lovec se je ozrl na zvezde.
»Nič se še ne mudi. Lahko se pogrejete ob ognju. Mrzlo je, da bi se mi skoro zanohtalo!«
»Pa vendar! Rajša počakava jutra v hribu nego tu v dolini.«
Lovec je vzel iz torbe majhno svetiljko, segel po ogorek v ogenj in prižgal.
»Z lučjo bova hodila?«
»Pot je hentano slaba in ledena po tem žlebu.«
Nato je poteptal ogenj pa sva šla.
Takoj za prvim robičem sva morala črez vodo.
»Pazite!«
Lovec je govoril skoro sepetaje, dasi je bil prej ob ognju zelo glasen. Prevzela ga je trenutna slovesnost.
Prekoračila sva potok — hudournik — po gugajo« čih se kamenih.
»Dajte mi puško! Reber je zelo drsna!«
Tudi to je govoril čisto tiho, skrivnostno. Nato sva krenila kvišku.
Korakoma sva se dvigala po strmini. Včasih so zahreščali žreblji jia sklizki poti. Vselej je lovec hitro zaobrnil svetiljko, da sva se ognila poledičnih plasti in kosov zmrzlega, snega, ki se je svetil na črni zemlji kakor bele zaplate. Izpregovorila pa nisva besedice več.
Ob hoji se je razgrelo srce. Kri je zaplala z vese« lejšimi valovi. Noga ni čutila napora. Zdelo se mi je, da z vsakim hipom raste strast, da se razplamteva hrepenenje.
Krog in krog je iz zemlje čudovito puhtelo. Pa to ni bil vonj, ob katerem se jeseni povesi glava in člo veka objame modrost — smrti, ko brodiš skozi gozd po vlažnem listju.
Ne, to ni bila smrt, to je bilo rojstvo. Vse naokrog je dehtelo ^po svežem jutru, vse je v nemem molku ca« kalo, da zadoni po tokavah mogočni klic: Vstanif
Vzbudi se, zrno, in poženi kal in obrodi cvetico! Raz* makni se, popje, in razvij list in cvet! Oživi, grm, in zapoj, zapoj pesem vstajenja in življenja! In dvigni se tudi ti, kraljeva ptica naših gora, zapusti bivališče v robidi in smrečju in s krepkim zamahom poleti na vi* soko bukev in — zapoj, zapoj! —
Hudi strmec je bil zmagan, žleb preplezan. Po bo* rovničevju in mahu se je vila najina pot. Z vrha viso* kega bora je žvižgala perot sove, bežeče pred dnem v skrivališče.
Pod borom sva obstala. Lovec je upihnil luč. Z roko je zamahnil proti južni strani. Izpregovoril pa ni več. Tudi šepetaj e ne.
Nema sva stala pod drevesom. Zvezda za zvezdo je gasnila. Temni obrisi gozda so rasli od bregov v vedno razločnejših črtah. Vrh gore se je rodila iz teme siva cerkvica. Potok po dolini je 'šumel glasneje. Me* glena tenčica je puhtela iz vrha. Na vzhodu je bledelo nebo, drobni kosmi meglic so bili razkropljeni po poti prihajajoče zarje. Kakor čeda ovčic.
Moj lovec pa ni imel trenutka, da bi ga privoščil vzhajajočemu jutru. Kamor je pokazal z roko, tja se je zamaknil z ostrim vidom in tenkim sluhom. Zdaj pa zdaj je žaslonil uhelj z dlanjo in poslušal še oprezneje.
Pri daljni podružnici je zazvonilo dan.
Lovec je postal nemiren. Obe roki je zaslonil za uhlja in obračal glavo na levo in jo obračal na desno. Pogledal sem mu v lice in se potajil, da se nisem na* smehnil. Napeta skrb in strah sta mu zarezala mračne poteze nad očmi, košate obrvi so bile srdito naščeper* jene; slovesnost brk se je izprevrgla v truden delavnik — ves obraz gost mrak, da se ni vedelo, ali udari iz nje* ga blisk ali posveti solnce.
In posvetilo je solnce. Bliskovito mu je zažarelo lice, stisnjene ustnice so se razširile, z desnico je krepko zamahnil proti jugovzhodu in jo obdržal na* peto z iztegnjenim kazalcem kot lesen kažipot ob cesti.
Petelin je zapel...	'
Komaj slišno je donelo z globokim, zamolklim ko* vinskim glasom v hitrih presledkih daleč na pobočju
gore. Razločilo ise je pokanje, brusiti ga še nisva čula. Petelin je bil daleč.
Brez obotavljanja sva se naravnala v smer, kamor je kazala še vedno iztegnjena lovčeva roka.
Prihuljeno, stopajoč po prstih, plazeč se po vseh štirih pod vejami in po kolenih plezajoč čez strmec sva lezla zdržema kakor lisjaka proti petelinu. Včasih je kljub previdnosti počila trhla vejica pod okovanim čevljem. Tedaj sva vselej obstala kakor ukopana in prisluškala. Čezdalje razločnejši je bil glas, razdalja se je krčila, srce je kar pelo v hitrih, glasnih utripih.
Treba je bilo počakati. Zakaj noga je stopila v odločilno okrožje.
Iz pasu sem potegnil naboj in ga vtaknil v dvo* cevko. Pod vratom sem odpel gumb pelerine, da mi je zdrsnila na tla. Še ozrl se nisem za njo. Lovec me je zapovedovalno pogledal in visoko dvignil kazalec. Razumel sem. Samo po en korak se smeva ob naska* kovanju bližati petelinu — starcu.
Ko je zabrusil petelin vnovič, sem se prestopil prvič in prisluhnil. Lovec je imel čisto prav. Petelin je proizvajal tako kratke, hipno odrezane bruse, da bi le z največjo naglico na ugodnem prostoru utegnil ko* rakniti dvakrat.
Začela se je tekma, ki tudi staremu lovcu požene kri v lice in mu iztisne kaplje izpod klobuka. En korak, za košček sekunde prekesen, droben pok, če se ti utare pod nogo suhljad, če trči vejica ob puško — petelin te je začul — po vejah štropot1— in itvoja pot je prazna.
Sprva je bil prostor zelo ugoden. Pripravne jase so se odpirale iz mraku in nama delale ceste. Toda prišli so jarki in kotanje. V njih snega na debelo. Da bi se ogibala? (Vsak hip ie dragocen. Torej naprej, naravnost do cilja, brez ovinkov! Da bi vsaj sren držal! — Drži. —. Samo ponekod. — Drugod se udira do kolena. Sneg grozno zahrešči, da, zagomazi po živcih do mozga. Noga —, leva —• do kolena v snegu /■— desna dvignjena. Pe= telin premolkne. — Pet minut nobenega petja več. — Midva visiva v kotanji. Z desno nogo ise ne smeš upreti, da ne zaškriplje sren. Leva noga omaguje. Če naju je
zaslutil? Vendar... Krepko mlaskanje. — Bo. Je že zapel. Hitro nogo iz snega! — Na kolena! — Tri krepke sunke — iz kotanje sva, na robu čepiva, kakor okame« nela upirava pogled v tla. In zopet: »pluk, pluk, pluk!« Na noge — pogled kvišku! Zagledala sva ga.
Na iztegnjeni roki is tare bukve je stal — v tem hipu miren kot naslikana črna ptičja senca na sivo platno gostega mraka. Kakor bi nekaj sumil. Toda mi« dva nisva trenila z očmi in dihanje je bilo brezslišno. Pa je visoko dvignil nogo in se izprehodil po veji s počasnim, tehtnim korakom, Tako stopa kralj. Nato je iztegnil vrat in prisluhnil na levo, na desno, upognil glavo nizko pod vejo in iskal po tleh pa jo zopet dvig« nil ter pogledal kvišku in iskal po strmini. Molk. Kdo bi govoril, kadar 'ima besedo kralj?
»Vsaj še dvajset korakov,« sem tiho zaželel, ko sem se z velikansko,stopinjo pognal naprej. 'Petelin je pel zdržema, kakor bi se bil zamislil v nov napev, na« ma so se pai naskoki odsedali.
Še krog tega grma. Samo pet korakov! Potem • • • Za grmom (sva obstala zopet na snegu. Petelina so za« stirale veje. Lovec me je vprašujoče pogledal. Okrenil je samo oči, z glavol ni genil.
»Ne streljam v negotovost skoz gosto vejevje!« Tako so mu povedale moje oči.
Takrat je petelin zopet premolknil, obstal — po* vesil perot, priklonil glavo, kakor bi mislil težke misli...
Tedaj pa ;se je zgodilo nekaj, da sva oba zatrepe« tala. Pod lovčevo nogo se je udri sneg-, resk —. Na bukvi pa: štrof«štrof=štrof —. Petelin se je prepeljal. Videla sva samo črno črto, ki je izginila nad gozdom.
Moja napol dvignjena dvocevka se je povesila in povesili so se še bolj lovčevi brki. Tako ga je bilo sram, da je potegnil klobuk na oči in mi ni pogledal v lice.
»Na svidenje, petelinček, april je še dolg!« S klo« bukom sem zamahnil proti kraju, kamor je izginila črna črta za petelinom.
Tedaj je šele izpregovoril lovec France, ker je iz« previdel, da se ne jezim.
»Vse sliši hudir, sem rekel, in res je. Ta preklicani sneg!«
Z nogo je jezno cepetnil po srenu, ki se mu to pot ni predrl.
»Kaj sedaj, gospod? Tako pot, pa zastonj!«
»No, zastonj pač ni bila! Petelina sva slišala ,in vi« dela. Saj ni, da bi morala moriti. Lovec, ki gre samo zato na lov, da bi ubijal, ni lovec.«
»O gospod, to so besede!«
Lovec se je kljub žalosti veselo nasmehnil in skle« nil roke na prsi kakor za molitev.
»To so besede, pravim. Drug strelec bi me bil ozmerjal.«
»Takih strelcev ne vodite na petelina! — Ker ni« mate 'daleč domov odtod, lahko greste. Jaz pa pojdem vrh hriba in se vrnem po drugi strani.«
»Ce je pa vaš namen tak, potem prosim takole: za vsako drevo vem, kjer navadno poje. Če se vam ne smilijo stopinje, jo mahniva za njim. Utegnete danes še streljati.«
»Tudi prav!«
»Potem pa le kar!«
Lovec je naglo stopil po moj plašč in obrnila sva se navzgor. Vrh sedla mi je rekel, naj počakam. On da gre sam pogledat.
Razgrnil sem plašč na rdečo plahto cvetoče vrese in legel. Prav tedaj so šinili prvi prameni zarje na vzhodu in pokropili s škrlatom — ovčke — oblačke. Daleč, ne vem kje, se je oglasil s tenkim, visokim gla« som trikrat zapored žvižg ptička. Potem za hip odmor. Ko je izastavil četrtič in zapel melodijo, tedaj je udaril vesoljni zbor. Zapel je vsak grm, iz vsake drevesne krone se je drobila pesem. O, to ni bilo več petje pti« čev, to je bila himna gore, za katero si je loža ubrala strune ob dnevu vstajenja.
Pred mano je stal lovec.
»Na tej strani se nič ne oglasi. Greva za be« guncem!«
Ročno je zdrsnil po bregu v dolino, jaz pa za njim.
Šlo je dalje v strastnih skokih, brez poti gor in dol. Kadar sva ple"zala pod vrhe razritih žlebov, je lovec vselej snel klobuk in plezal naprej, na vrhu legel in opazoval. Troje grebenov sva prekobalila, troje hudih strmin preplezala, opraskana od robide in trnja, mokra na kolenih i— o petelinu nič sledu. Meni se je zdel ta divji pohod že kar nespameten. Toda strast je menda nalezljiva. Zato sem vztrajal.
»Če ga s tega grebena ne ugledam, potem ne vem...«
Tako je modroval lovec, ko sva lezla skoz moč« virno korito, tepena od vej in trgana od gloga, da se popneva zopet kvišku. Lovcu se niso povesili samo brki, celo krajci njegovega klobuka so se zavihnili obupani navzdol.
Pod vrhom se je ozrl in skoro zarežal vame:
»Postojte!«
Sam je snel klobuk in plezal kakor kuna. Samo eno oko je dvignil po strani čez greben. Par trenutkov je motril prostranost.
Hipoma je pa odskočil in zdrsnil prav do mene.
»Na borovcu je! Daleč doli, sredi griča! Hitro na« vzdol, potem prek roba —, streljali boste, stavim...«
Tedaj se je že drsal po rebri — jaz pa za njim. Kakor blazna sva drevela.
»Dovolj!« je velel zapovedovalno in se ustavil na kozji stezici.
»Odtod oprezno vprek na greben — pa ne boste več petdeset korakov od njega.«
Lisjak ne more previdneje tihotapiti kakor sva midva. Niti ptiček na drevesu, pod katerim sva lezla, ni obmolknil. Ko sva brezslišno pripolzela do roba, sem, skrit za grmom, pogledal proti borovcu. Veja se je šibila in gugala, petelin je strigel poganjke in jih metal objestno na tla. Ker je bil obrnjen od mene, sem lahko vstal, lovec pa je obležal pri mojih nogah.
Prav v istem hipu se je pa dvignilo solnce izza ob« zorja. Bogati žarki so se razlili po lesketajočem se
1>erju. Petelin je razprostrl krila, našopiril rep v pah« jačo in se z veličastno kretnjo obrnil proti solncu. Glavo je globoko priklonil, dnevu v pozdrav, nato pa
je iztegnil vrat in zapel — pesem vzhajajočemu solncu. Spričo krasnega prizora se mi je ustavljala roka, ko sem dvigal puško. Toda nestrpni moj spremljevalec je že priganjal: »Prižgite!« Dobrava je jeknila ...
Petelinu je klonila glava na prsi, kjer je začutil bo» lečino ... Zadnja pesem — solncu, zadnji pogled — na to vroče srce ...
Nato je omahnil.
Moje srce pa :je prevzelo čuvstvo, v katerem je bila grenka kaplja ...
Franc Finžgar.
Zabučale gore.
(Moravska narodna.)
1.	Zabučale gore, zašumeli lesi —
ah, mladost ti moja, kam ušla si, kje si?
2.	Ah mladost ti moja, kam si se zgubila? Kakor da bi kamen v vodo potopila.
3.	Časi, mladi časi, neužiti krasi! Moja mlada leta niso užila sveta!
4.	Kamen, še ta kamen v vodi se obrne,
le mladost se moja več nikdar ne vrne ...
Oton Zupančič.
Življenje.
e-
Življenje je kot reke tek deroči, ki dere pred človekom v dalj brezdanjo, gorje, kdor je prezgodaj stopil vanjo, ker je zaupal svoji mladi moči.
Postoj ob bregu, mislim se izroči, valove spremljaj nad široko plan j o, zamisli v njih nevarnost se notranjo, da te ne zvabi vase val begoči.
Kdor slepo izroči svoj čoln valovom, naj morja vsa po svetu krog prepluje, on tujec tujim bo ostal svetovom.
Ob njem le veter svojo moč poskuša, zastonj v viharju s svetom se bojuje —: življenje ustvarja ti le lastna duša.
Jan Kollar — Ivan Lah.
Slovo od mladosti.
Dni mojih lepša polovica kmalo, mladosti leta, kmalu ste minule! Rodile ve ste meni cvetja malo, še tega rož'ce so se koj osule, le redko upa solnce je sijalo, viharjev jeze so pogosto rjule; mladost, vendar po tvoji temni zarji srce bridko zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je umoril: sem zvedel, da vest čisto, dobro d'janje svet zanič'vati se je zagovoril, ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril, modrost, pravičnost, učenost, device brez dot žal'vati videl sem samice.
Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača, kak veter nje nasproti temu vleče, kogar v zibeli vid'la je berača, da le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kar plača. Sem videl čislati le to med nami, kar um slepi z golj'fijami, ležami.
Te videt', grje videti napake, je srcu rane vsekalo krvave; mladost jasnost vendar misli take si kmalu iz srca spodi in glave, gradove svetle, zida si v oblake, zelene trate stavi si v puščave, povsod vesele lučice prižiga ji up golj'fivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, da dih prve sap'ce bode odnesel to, kar misli so stvarile, pozabi koj nesreč prestanih škode in ran, ki so se komaj zacelile, dokler, da smo brez dna polnili sode, 'zuče nas v star jih letih časov sile. Zato, mladost, po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!
Fr. Prešeren.
Beg.
Bližala se je polnoč.
Epafrodit je slonel v kubikulu na mehkem baržunu, odet v najslovesnejšo obleko. Njegov život je bil ma= ziljen, da je dišalo skozi dragoceni bisus. Vse je bilo vzorno, sijajno, kakor bi bil namenjen do despota. Grk je jasno videl, da se bliža ura zmage — ali smrti. Hotel je zmagati ali umreti v sijaju, ki ga je spremljal že dolga leta.
Prisluškal je oprezno, ali se ne oglase z ulice pol* pijani, polveseh glasovi vojakov, ki se vračajo iz ta* bern. Ob enajstih bi se morali oglasiti pred portalom njegove vile. Ko je zaobrnil peščeni časomer, je po* stajal razburjen. Vsaka minuta ga je razdražila. Bil je preblizu cilja, na vrhuncu poti do zmage ali do smrti. Ena sama minuta, ena nepremišljena beseda, slučajen ukaz častnika, ki prekrene in premeni straže, določene za to noč — bi mu lahko razbil ves načrt, ga z vrha pahnil v brezno, da bi iztežka še kdaj prišel tako blizu cilja.
Minute so ginile, vsa stoiško mirna narava, ves njegov močni duh je vztrepetaval. Vstal je. Segel je po temnem plašču, s svileno ruto ovil glavo, čeznjo potegnil kapuco in šel iz kubikula v atrij.
»Prihajajo!« mu je pošepetal Numida.
Epafrodit je bil tako vznemirjen, da ni slišal od« daleč prihajajočega petja, smeha, trdih korakov.
»S forov se sliši šum!«
»Ni s forov, prejasnost! Fori so umolknili že davno.«
Tedaj je pa tudi Epafrodit razločil šum veselih vo« jakov, !ki *so prihajali iz tabern.
»Ali si videl, kam sta se vtaknila carska ovaduha, ki stražita mojo vilo?«
»Pred vestibolom konsiliarija Joanesa sedita in dremljeta.«
»Ugodno,« je pomislil Epafrodit. »Vojaki pridejo neopaženi v moje hleve.«
Tedaj se je že približal vratom smeh, krik, dovtipi, popevke in nerodni koraki kakor koraki vinjenih. Ne« kdo !se ije zaletel v duri, da je zabobnelo. Epafrodit in Numida sta razločila besede: »Tegale imajo tudi v precepu!« Splošen smeh.
Epafrodit je pomežiknil.
»To je stari Sloven. Izborno igra.«
Počasi so se glasovi oddaljili, umirali, se še enkrat odzvali, utihnili in izginili.
Epafrodit in Numida sta krenila na vrt. Suženj je odhitel.
Ali skokoma se je vrnil za nekaj minut in na« znanil:
»Gospod, Sloveni že sedlajo konje! Vsi so došli — neopaženi!«
»Ali sta čolna pripravljena? Orodje? Meči?« Mr« zličavo je vpraševal Grk.
»Vse, gospod!«
Spustila sta se po stezi k morju.
Majhen čolnič, katerega je gnal krepak suženj, je spolzel po morju. Za njim je v razdalji tiho veslal večji.
Ko so bili v Proponti, je Epafrodit molil, stisnjen v črni plašč:
»Gospod, pomagaj, otmi ga ...«
Veslači so tako spretno zasajali vesla v morje, da ni pljusknilo niti zašumelo. Kakor skrivnostni senci sta drsela čolna po gladini, ki ni plivkala in se ni genila kot v strahu polnem čakanju.
Zvezda nad kupolo sv. Sofije je pokazala natančno polnoč, ko so v carskem vrtu pritisnili k bregu. Veliki čoln še je skril v visoke lotose, nihče se ni genil v njem. Iz malega sta stopila na suho Numida in Epafrodit.
Vrhu marmornih stopnic se je izluščila izza cipres temna postava.
Epafroditu je plalo srce.
Postava je zgenila z roko in za njo sta šla po vi? jugastih stezicah med pinijami, cipresami, mandeljni in palmami — Epafrodit in Numida.
Kar obstane temna senca — vodnica — in počaka Epafrodita.
»Stoj! Straža! Ne pusti nas dalje!«
»Naprej!« pošepeta Epafrodit in stopi odločno proti palatincu, ki je stal kakor kip sredi steze.
Spiridion se je prihulil in skril za oleander.
Ko palatinec zagleda Epafrodita, se hipoma obrne in odkoraka, kakor da ni videl nikogar.
Spiridion ostrmi. Plašen gre za njim, sklone glavo k trgovcu in mu reče z glasom, ki je razodeval strah in grozo:
»Gospod, čarovnik si!«
»Sem, toda samo nocoj! Straže so ovražene. Ne vidijo nas!«
Spiridion se je tega razveselil in verjel z vso dušo, da je Epafrodit čarovnik. Pogumne je je stopil predenj v svesti, da jih ne zalotijo. Hkrati pa se je Epafrodita neizmerno bal. Ko bi mu ta sedaj rekel: — Ne dobiš niti enega zlatega bizantinca v plačilo — ne upal bi se upreti čarovniku in bi mu tiho pokoren izpolnil vsako željo.
Prišli so do druge straže ob vratih, ki vodijo z vrta v palačo.
Motno se je svetlil šlem v brezmesečni noči. Kakor siva senca Ise je svetil meč v vojakovi roki.
Spiridion je odpehnil duri, nalahko, da niso za« škripale v tečajih. Vojak se ni genil, ni dvignil meča in jim zastavil poti. Kakor iz kamena je stal, brez življenja.
Spiridion je bil sedaj prepričan o čarovniški moči Epafroditovi.
V strahu pred njim, drzen v zaščiti tolike čarov« niške moči trgovčeve je privel hitro oba po temnih hodnikih, po stopnicah in zvitih pomolih — kakor v labirintu — do zadnjih vrat — do stana ječarjevega.
Tu se je Spiridion ustavil.
»Gospod, ali očaraš ječarja?«
»Njega ne morem.«
»Izgubljeni!« je zacvilil Spiridion.
»Odpri!« je veleval Epafrodit.
»Izgubljeni!« je ječal Spiridion in se križal, ko je odklepal zapah.
»Prižgi plamenico!«	1
Numida je potegnil izpod plašča drobno lučko in vžgal plamenico.
Spiridion je pokazal s prstom na ječarjeva vrata in trepetaje počenil za vlažen slop iob zidu.
»Počakam! Počakam! Pojdita sama!«
Numida udari na ječarjeva vrata.
»Odpri!«
»Nikomur!« '
»Veliki despot zemlje in morja ti veleva!«
Siv obraz ječarjev se je zasvetil v vratih ob žaru plamenice. Epafrodit je razgrnil plašč, da je ječar ostr« mel ob sijaju jasnega gospoda.
»Velik gospod si,« se je priklanjal ječar, »nisi pa despot! Ne morem!«
»Beri!«
Epafrodit je potegnil iz srebrne cevke Juštinijanov podpis, nad katerega je ponaredil carsko dovoljenje, da sme do Oriona.
Ječar je čital slabo, a vendar je spoznal podpis Ju« stinijanov. Poklonil se je pergamentu do tal in snel ključe.	i
»Da ne boš v dvomih, še en dokaz! Poznaš prstan?«
»Od despojne?« se je začudil ječar in se vnovič priklonil prstanu.
Zarožljali so skrivljeni ključi, zaškripali zapahi, zakrulila vrata, prva, zaječala druga in tretja.
»Toda samo ti, gospod, o tem,« pokazal je Numi« do, »na pergamentu ni pisano!«
»Samo jaz,« je odgovoril Epafrodit in vzel plame-nico Numidi, katerega je pomenljivo pogledal.
V Grku se je vse razplamenelo od razburjenja. Njegov razvajeni voh ni občutil groznega vzduha, ki je pritisnil vanj iz ječe. Samo en sam korak še — do zmage, ena minuta, kratka in odločilna. Začutil je v stari in šibki roki moč, da bi prijel nož in sunil vsa« kega v prsi, ki bi mu sedaj branil do cilja.
Ko je zagledal Iztoka, je prebledel. Ustnice so se mu tresle, v očeh ga je iskelelo kakor od solza. Zarož« ljala je veriga, ko je Iztok obrnil vanj pogled. Mrak je ležal na njegovih očeh — kakor žalostna blaznost.
Epafrodit je stal sredi ječe, plamenica je trepetala v njegovi desni — besede ni mogel iztisniti iz grla.
Tedaj je zunaj nekaj votlo zabobnelo, kakor bi padlo truplo na tlak. Epafrodit se je osvestil v grozi, v ječo je planil Numida -— s krvavo tuniko. —
Iztoku se je zdanilo; spoznal je Numido, spoznal Epafrodita.
Vkovani roki je sklenil in dvignil — ter izprego« voril zamolklo, kakor iz groba: »Bogovi! O — otmite me! Pri Kristu, svojem Bogu, pomagajta!«
Ko je Numida v svitu luči zagledal svojega ljub« ljenega gospoda, kako je prikovan na jasli, kako je shujšano njegovo lice, je zajokal na glas, se zgrudil k njegovim nogam in poljubil okrvavljene členke, koder
ga je rezala železna spona.
»Hitro, Numida!« je velel Epafrodit.
Dasi vajen svile in baržuna, mehkih preprog in
dehtečih sob, je Grk pokleknil v nesnago poleg Iztoka. Numida je segel v nedrije in odmotal zavitek z jekle« nim orodjem.
Zašumele in zaškrtale so pile. Razvajenemu tr« govcu se je pocedil pot curkoma po maziljenem čelu. Toda ni odnehal za trenutek. Šumelo in škripalo je z mrzlično naglico po železnih obročkih krog členkov ob rokah, ob nogah. Počasi so se zarezavale škrbine, obročki so odnehavali, Numida jih je z orjaško silo razkrenil, osvobojena je bila noga, desna, leva, za njo roki. — Iztok jih je dvignil in zgenil. Zapokalo je v zastanih in okorelih členkih. — Pričela sta na vratu. Obroč je bil debel. Čas je bežal po bliskovo.
»Pustita obroč!« je izpregovoril Iztok.
Vsa |sila, ki se pojavi v boju na življenje in smrt, se je zbudila v Iztoku. Zgrabil je za precej šibko veri« go, s katero je bil prikovan na jasli, otrple mišice na rokah so se zdramile in vzvalovile, hrbet se mu je sklju« čil, žile na vratu nabrekle.----
»Nikar! Prepiliva verigo!« vzklikne glasno Epa« frodit.
Tedaj je počilo, slab udek v verigi je odnehal in Iztok je odskočil na sredo ječe, držeč v tresoči se roki kos verige, ki se je držala obroča na vratu. Kolena so se mu pošibila in sesedel se je na mokro prst.
Zopet je segel Numida v nedrije in mu ponudil iz steklenice arabske žganice. Iztok je drhteč nastavil k ustnicam in izpil. Dvignila se je v njem vsa moč in naglo je 'vstal brez opore.
»V beg!« veli Epafrodit in zgrabi plamenico, ki je bila vtaknjena v vlažno zemljo.
Odhitel je po trhlih stopnicah, Iztok za njim, držeč v roki verigo, da ni zvenčala. Pred ječarjevimi vrati so vsi oprezno preskočili mlako krvi. Epaf rodit se je ozrl samo mimogrede na ječarjevo truplo, ki je ležalo vznak z izbuljenimi očmi. V srcu mu je tičal Numidov nož. Grka je stresla groznica in bežal je, da je plame« niča gasnila.
Ko so pribežali do mesta, kjer je čepel Spiridion, je Epaf rodit velel le«temu:
»Zatvori!«
»Ne bom, ne utegnem! Bežimo!«
Skoro po vseh štirih kakor plaha žival je tekel Spiridion in jih vodil po ovinkih in stopnicah. Epa= froditu se je zdelo, da je pot daljša kot prej, da so hodniki ožji, stopnice vse opolzle. Ozrl se je na Spiri« diona in se za trenutek ustrašil.
»Zmotil si se! Pot je čudna, iSpiridion!«
»Ne boj se, bolj skrita je, bolj varna!«
Tedaj je trgovec videl, da tlači Spiridiona na hrbtu težka vreča. Povprašal bi, pa ni bilo časa.
Zakaj nenadoma so stali izven ozidja v gostem mirtovem grmičju.
Spiridion je zgrabil plamenico, ji udušil luč z roko in jo vrgel v grm.
»Kje /smo?« izpregovori Epafrodit.
Spiridion je položil prst na usta, potem pokazal s kazavcem kvišku in zašepetal:
»Teodora!«	'
Privel jih je po skrivnem potu prav pod caričnim oknom na vrt.	/.
V kratkih, brezslišnih korakih so bili na znani ste= zi, pri vratih, kjer so prej Vstopili. Ko jih je zagledala vojakova senca, se je zgenila — in šla tiho za njimi. Prišli so do druge straže — tudi !ta se je okrenila in jim sledila. Preden so prišli do morja, so se odkrhnile od temnih grmov še tri sence in vse so kakor brez volje, gnane s čarovniško silo krenile na stezo za begunci.
Ko so se zasvetili v temi stebriči ob stopnicah k morju, je izpregovoril Epafrodit polglasno:
»Hvala tebi, Kriste Spasitelj!«
Ali v istem jtrenutku so se oglasili trdi koraki; iz teme je udaril blesteč meč in po vrtu se je razlegel glas zapovedujočega častnika:
»Kdo? — Stoj!«
Zalotil jih je nadzirajoči častnik, ki je prišel ob nenavadni uri na vrt do straž.
Epafrodit je odskočil pred ostrino meča, vzduh je zasičal, udarec ni zadel. Bliskovito se je dvignil sivi
pramen svetlega jekla, da udari po Iztoku, ki je v goli tuniki šel za Epafroditom,. Ali takisto bliskovito so se vzpele iz grmovja temne sence — trgovčevih sužnjev, ki so pripluli z velikim čolnom in čakali v zasedi, ako bi bilo treba pomoči.
Navalili so odzada j na častnika in ga podrli na tla.
»V čoln!« krikne Epafrodit in potegne Iztoka za seboj po stopnicah. Poskočila sta vanj tudi Numida in Spiridion.
»Odrini!«
Šajka se je zagugala na valovih.
Padli stražnik je zakričal na pomoč. Begunci v čolnu so slišali tek straž od raznih postojank prostra« nega vrta. Zazvenčalo je jeklo, zapokali šlemi, krik, hrušč, padanje in pljuskanje vode. Pet stražarjev Slo« venov — ki niso zabranili Epafroditu vhoda, ki so pri begu sledili in bili takisto namenjeni pobegniti z Izto« kom — vsi ti so priskočili vrlim sužnjem na pomoč.
Iztok se je v čolnu stresal od hrepenenja, da bi udaril tudi on.
Prsti na desnici so se mu krčili, kakor bi iskali roč« nika — pa so otipali le konec verige, ki mu je visela od vratu.
Vsi so molčali v groznici. Epafrodit je nastavljal uho, da bi po hrupu razbral izid boja. Udarci so pone« havali, krič je utihnil, bolesten stok se je priplazil zdaj« zdaj po morju do njegovih ušes.
»Zmaga!« izpregovori prvi Numida.
»Veslaj!« zapove Epafrodit.
Numida je zgrabil veslo in pomagal močnemu sužnju.
Šajka je letela kot postrv.
Ko ni ibilo slišati ničesar več, se je sklonil Iztok do Epafroditove roke in jo dvignil k ustnicam. Grk je za« čutil dve gorki kaplji, ki Sta kanili iz junakovih oči na njegovo drobno desnico.
»Gospod, brezmejen je moj dolg!«
»Plačal sem ti svojega!«
Iztok je vnovič poljubil njegovo roko, pomolčal in nato s tresočim glasom vprašal:
»Kje je Irena?«
Vsa duša, srce, vse življenje je trepetalo iz te besede.	i
»Oteta, Iztok! Ni je v Bizancu.«
Iztok se je sklonil, da so ise drgetajoča kolena do* teknila tal čolna, in položil glavo na mehki bisus Epafroditovega naročja.
»Kristus naj ti plača, bogovom žrtvujem zate — jaz ti ne morem plačati!«
Grka je genilo. Z obema rokama je prijel Izto* kovo glavo.
»Iztoče, kakor hčerko ljubim Ireno, kakor biser ti jo bom čuval. Ne vprašaj, kje biva. Zakaj itvoje srce bi pozabilo nase in šlo za njo v pogibel. Zaupaj Epa* froditu! Vredna je božje ljubezni — zato jo čuva Bog!«
»Jo čuva Bog ...«
Zamišljeno, z vero in dvomom je ponovil Iztok zadnje besede. —
Vsi so obmolknili. Na licih mogočna tajna, sveča* nost in upanje.
Le Numida se je smehljal od žarečega veselja in se skrbno oziral nazaj po velikem čolnu.
Dospeli so v pristan Grkove vile. Numida je gle* dal nazaj in z očmi prebodel nočno tmino.
»Prihajajo,« je izpregovoril glasno, ko so stopali iz čolna. v
Šele tedaj se je zgenil na dnu čolna čepeči Spiri* dion. Zobje so mu šklepetali od silnega trepeta, vrečo z denarjem je pritiskal krčevito k sebi.
»Gospod, plačilo!« so bile prve besede, ki jih je izpregovoril.	i
»Kako se vrneš? Zakaj si prišel?«
»Plačilo, gospod, plačilo mi daj, potem pobegnem.«
»Pobegneš,« se začudi Epafrodit.
»Ne morem nazaj, si ne upam. Ko si ti otimal Iz* toka verig, sem ,zagledal smrt. Zbežal sem po denar, kar sem si mukoma prihranil.« Stisnil je vrečo še ite* sne je k srcu. »In sedaj utečem, gospod. Daj mi plačilo! Tisoč si Tekel, tisoč zlatih ...«
»Dobiš, še več dobiš. Hočeš zbežati z menoj?«
»Prosim, milost mi izkaži...«
»Numida, Spiridiona naj prepeljejo na jadrnico! t— Tam dobiš plačilo.«
V tem se je približal veliki čoln, katerega so gnali zmagavci z velikansko močjo. Par sužnjev je padlo. Sloveni — vojaki niso bili ranjeni.
»Brzo na konje!«
Spustili so se fvsi v tek po strmini proti hlevu. Tam jih je čakalo petnajst vrlih palatincev — Slovenov v krasni opravi jezdecev. Dva in dvajset osedlanih in obrzdanih konj je hrzalo in tolklo s kopiti.
Med vojaki je bil tudi — Radovan. Na glavi po« zlačen šlem, na prsih srebrn oklep ...
Epafrodit se mu je veselo nasmehnil, ko je zagledal godca v vojni konjeniški opravi, ki je široko razkora« čen nerodno stal in čakal.
Ko je zagledal starec Iztoka, bledega, v sprhneli tuniki, z verigo okrog vratu, je zletel k njemu, ga sti« snil z nerodnimi rokami na prsi, da je rožljala veriga po oklepu, in golčal v solzah:
»Iztoče, Iztoče ... Sinko moj... Kako težko sem te rešil...«
Preteklo je nekaj kratkih hipov. Iztoka je kril oklep magistra peditum, zlati orel se mu je svetil na prsih, ob pasu mu je poleg meča visela drobna roženica s kamenčki iz Hilbudijeve čelade. Kljub burni zadregi je ni pozabil---
Po srednji cesti so udarile podkve v granit, pri adrianopolskih vratih je zaklical Iztok — magister pe« ditum — geslo, katero so mu izdali bežeči Sloveni — palatinci.
Straža je odprla, pozdravila — konjiča je šinila v divjem diru <— iz Bizanca v svobodo.
Istodobno se je dvignilo sidro, jadra so se napela — zmagavec Epafrodit je odplul — na široko morje.
,	Fr. Finžgar.
Življenje ni praznik.
Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namer j aš med svet, — nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih stezicah te žive cvetice spremljajo kot ženina mlade družice. In svatov prijateljskih radosten trop praznuje tvoj prvi v življenje vstop. In tebe — pač moti te cvetje na poti — to občno veselje se tudi poloti! Ne čutiš — naj srca ne vara te čut — da vhod le v življenje je s cvetjem posut? Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano, le trnje zakriva, da zvene ti rano? Prijatelj, ne bodeš za zlo pač mi vzel resnobne besede na praznik vesel: Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan! Od zore do mraka rosan in potan ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje! Ne plaši se znoja, ne straši se boja, saj moško dejanje krepčuje moža, a pokoj mu zdrave moči pokonča, dejanje ti ljubi, a boj se pokoja! Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi. ! i
Simon Gregorčič.
Sonet.
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, ko toplo solnce pomladansko seje, spet ozelenil sem ter tja bo veje, naenkrat ne zgubi moči poprešne;
al' vendar zanjga ni pomoči rešne. Ko spet znebi se gozd snega odeje, mladik le malo al' nič več ne šteje, leži tam rop trohljivosti požrešne.
Tak siromak ti v bran, sovražna sreča, stoji, ki ga iz visokosti jasne na tla telebi tvoja moč gromeča.
Ak' hitre ne, je smrti svest počasne, bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka in ugasne.
France Prešeren.
Na gorah.
Gore naj ne bodo naše sovražnice. Nikdar nisem imel rad, ako sem kje bral, da jim je kdo vrgel »bojno rokavico«, da se kdo odpravlja v »boj« z njimi, da jih kdo imenuje sovražnike, katerim postavlja nasproti svojo lastno moč. Planinstvo ni boj in lxi vojno stanje. Samo kak dogodek, kaka slika je včasih boj. Temelj planinstvu mora vedno' biti čista ljubezen do narave in do gor; človek se mora globoko iskreno poglobiti v njihovo življenje, njihovo bistvo, njihovo dušo. Čeprav so one besede mišljene Samo kot prispodoba, vendar zveni iz njih neskromnost in prevzetnost. Zdi se, da pritlikavci zabavljajo in se bahajo. Najboljša čednost hribolazcev je skromnost. Gore so vendar tako velike in tako prizanesljive. Toliko potrpi j o. Za marsikatero zmago, ki se zdi, da postavlja človeško moč in spret« nost v najsvetlejšo luč, se je vendar zahvaliti samo njihovi dobrohotnosti. Gledale so mirno in niso hotele braniti. Njihovo strašno orožje je počivalo. Ako pa kdaj resno zamahnejo, potem zadenejo nezmotljivo in uničujoče. Kdo pameten se bo resno smatral za moč« ne j šega, kot so one. Noben majhen »jaz« jim ne more biti gospod. Tolikokrat se bere: »Moje gore« ali na pri« mer: »Moje Julijske Alpe«. Ali bi ne bilo* pravilnejše,
ako bi to misel drugače izrazili in rekli: »Jaz sem nji« hov«, in ne: »One so moje«? Zdi se mi, da je za izka« zovanje človeške gospodovalne narave komaj kak kraj manj srečno izbran kot visoko gorovje.
Gore odpro vse svoje bogastvo in globočine svoje duše samo ljubezni. Zahtevajo pa celega moža, polno vdanost, srčnega poguma in resnične navdušenosti. Po« tem pa tudi dajo ljubezen za ljubezen in kogar ljubijo, tega dvignejo visoko k sebi ter ga naredijo velikega in bogatega. Blagor njemu, ljubljencu gora! Gradijo mu najlepše zlate mostove in mu celo tam, kjer se zdijo nedosegljive in zgrajene v strašni veličini, večkrat pu« stijo majhno, čeprav majajočo se in vrtoglavo lestvico, po kateri lahko spleza do njihovega prestola. Seveda ne vedno, da se človek ne prevzame in da se nauči tudi podlegati. Potem pa ga sprejmejo s iprazničnim bliščem, okrasijo ga velikodušno s svojimi častnimi znaki, govorijo mu v svoji vtisov polni govorici, ki je nihče jne pozabi, kdor jo je kdaj slišal in razumel. Pri« pravile so mu lep prostorček v toplem solnčnem siju in prijazno ga vabijo, naj sede, mu s svojo živadjo v gozdovih, skalah in zraku, z barvami, sencami in lučmi, s iplešočimi meglami in veličastno prihajajočimi oblaki predstavljajo svoje čarobne igre — nobena človeška domišljija bi si ne mogla izmisliti zanimivejših an krat« kočasnejših — in razprostirajo pred njegovimi nogami iz svoje neizčrpne zakladnice dragocenosti v lesketa« jočih se vrstah, kakršne more ustvarjati samo božja moč in umetnost. fTako stojijo potem nepozabne v na« ših hvaležnih in srečnih srcih, ko so nas milostno od« pustile s »Pridi kmalu zopet!«
Gore imajo bistre oči in opazujejo' ostro. In ako opazijo, da ,ne vodi k njim srčna potreba, temveč mo« da, šport, ničemurnost ali slučajna muha, gledajo mrač« no, skrijejo nezaupno svoje zaklade in se zaprejo po« nosne, mrzle in neme. Temu tujcu nimajo povedati ni« česar in reven gre od njih, kakor je prišel. Često se ne vrne več k njim. Koliko »hribolazcev« sem Videl, ki so začeli navidezno sijajno, a so >V kratkem izginili.
Ako vstopamo v njihove dvore, bodimo skromni
gostje v hiši mogočnikovi. Vse svoje življenje sem se naslanjal nanje kot na močnejšega prijatelja. Bile so nasproti meni tako dobre. Mnogokrat so me nalahno vodile, mnogokrat potolažile in me iz težke zemeljske stiske zopet vzravnale. To imenujem planinsko živi j e« nje. Tako sem hrepenel po vas, tako sem zaupno pri* hajal k vam in tako se bom, ko bo moralo biti, poslovil
od vas, lepe, večne gore.
* * *
Prišel sem iz zapadnih Alp; iz Turina sem bil br* zojavil Andreju. Ko sem dospel v 'Rateče, je stal tam z Jožetom točno v polni opravi. Po taborenju na pro* stem v zadnji Planici smo v jutranjem somraku Ipri* plezali črez vznožje Jalovca in črez nam že znano ozko polico v vzhodno steno Konce Špice, obšli njen vrh in brez omembe vrednih težkoč dosegli velik gruščevit žleb med Konco in Vevnico. Tu smo se obrnili na levo, splezali trez sijajno trde skale na severni greben Kon= ce in sli potem po celi rezi preko vrha in južne škrbine grebena do Kotove Špice. Samo enkrat ali dvakrat smo bili prisiljeni izogniti se nekoliko v vzhodno stran. To je bila peta in gotovo najlepša pot, kar sem jih otvoril na Kotovo 'Špico. Tam smo !se obrnili, se po lažji poti vrnili h gruščevitemu žlebu in potem lahko splezali na Vevnico. Končno sem torej stal prvič in žal tudi zadnjič nad lepo snežno dolino, katero skriva v svojem naročju. Črez lesketajočo se ploskev njenega večnega snega zdrsne pogled globoko doli na obe jezeri, ki pozdravljata navzgor v veličastnih barvah in očarljivi ljubkosti. Na levi se nad svetlozelenimi planinskimi travniki in črnimi gozdovi vzdiguje njih čuvar Mangart v vsej svoji strašanski veličini. To je skupna slika čudovite lepote, ki ji v Alpah ni najti mnogo enakih. Vezalni greben se v divjem kotu med Vevnico in Strugovo Špis co razgubi v vrsto stolpov. Tu je najtežji in najbolj zamotani del pohoda. Stolpe je treba obiti, pri čemer mora človek ponovno mimo strašanskih globin. Potem se zopet lahko neovirano nadaljuje pot po grebenu do Strugove Špice.
Na vseh prekoračenih vrhovih smo ure dolgo uži« vali razgled; ko smo šli po Nevernem grebenu Strugove Špice navzdol, se je solnce nagnilo k zahodu. Tako se je naključilo, da smo morali prebiti noč v okroglo iz« rezani škrbini jmed Strugovo Špico in Zadnjo Ponco. Tam se je na zapadni strani pod višino grebena našel prostorček, ki je nudil nekaj krivenčastih grmov, maj« hen kup snega, od katerega !je tanko curljala voda, in od večernega solnca lepo ogrete skale. Bilo je tako strmo, da smo se za noč privezali na skale. Globoko v temnem prepadu pod nami je v navpični črti moral biti začetek poti na vStrugovo Špico. Posrečilo se nam je napraviti majhen ogenjček. Ali ga je videl kdo iz doline? In kako si je pač razlagal izgubljeno rdečo iskro visoko gori v nočnem grebenu Ponce?
Moje ozko ležišče je bilo tik pri prepadu. Pritlikav bor mi je s korenino in razvlečenimi vejami delal va« rujočo oporo. Kako je bilo to dobro mišljeno! Noč je bila svetla; ležali Ismo pol speči, pol bdeči; večkrat smo pregledali vozle vrvi. Globoko pod sabo sem videl je« zeri. Lahek pajčolan je plaval nad njima; sanjali sta mirno in tiho. Zgoraj je visoko nad nami štrlel Man« gart, črn, molčeč velikan. Okoli njegove mogočne gla« ve so se v slavnostnem plesu premikale bleščeče se zvezdne podobe. Zunaj v dolini so polagoma druga za drugo ugašale majhne luči. Gozdovi so spali. Počivaj tudi ti, ljuba duša. O da. bi mogli tako varno in dobro spravljeni počivati in spati ob vseh prepadih, mimo ka« terih nas življenje vodi, da bi nas držale močne vrvi, da bi nas oklepale in varovale skrbne roke, da bi nas zvesto čuvale prijazno nam naklonjene moči v vseh nočeh nevarnosti, ,v vsej temini stiske, žalosti in reve prav do svetlega osvobodilnega dne!
Solnce je vzšlo, ko smo zopet stali na grebenu. Kot žareči zvoki trobente so leteli svežnji njegove luči pre« ko vsega obzorja. In zdelo se je, kot da vse gore, vi« soko vzravnane nad zemeljske sence, kličejo polne zaupanja zroče proti (vzhodu in z obličjem, ki je žarelo v nebeški predradosti, vzhajajoči dnevni zvezdi v slo« vesnem zboru nasproti: »Pozdravljeno, solnce!« Tako
smo v vriskajočem in slavnostnem razpoloženju pre* koračili greben kio Zadnje Ponce. Kmalu je postal čisto ozek; zahteval je našo popolno pozornost. Po kratki razdalji pa smo ugledali pred sabo udobnejša mesta, ki so nas zlahka vodila do vrha. Še nam je delala malo skrbi Rdeča škrbina pred Srednjo Ponco, toda tudi ta se je izkazala za malo nevarno in ko smo dosegli široki hrbet Srednje Ponce, nam je bila nadaljna pot jasna in dobro znana. Na Visoki; Ponci smo ure dolgo taborili v solnčnem siju in pregledovali prehojeno pot. Razločno smo videli vsak Ssteber in vsak stolp. Trije kilometri hoje po grebenu. To je omamljivo lepa pot preko bo* žanskega mosta, ki ga drži osem lepo zavitih lokov in ki nikjer ine pade pod 2100 m, pot v solncu visoko nad dvema najlepšima dolinama Julijskih Alp.
Dr. Julij Kugy.
Iz Joba.
Ob času sanj in misli sred noči, ko trdo spe ljudje navadoma, prepade groza me nenadoma, preplašijo se moje vse kosti. Ko neki duh je mimo mene vršal, na glavi se je sleherni las nasršal. Podoba neka, znana nikdar preje, strmela je pred mojimi očmi. Njen glas sem čul (kot veter rahlo veje): Mar je pravičen kdo v primeri z Bogom, čistejši človek nego Stvarnik večni? Služabniki s sijajnim svojim krogom in angeli živeli ne bi srečni, da Bog jim ni hudobnosti zatrl.
y*
Kdo zadovolji moje hrepenenje? Kar pričakujem, kdaj poda mi Bog? On, ki je meni dal in vsem življenje, zatare naj me s silo svojih rok?
Tolažba moja ta edina bodi,
da On, ki me nemilo tepe z boljo,
naravo občutljivo milo sodi,
vedoč, da molim Njega sveto voljo.
Kje moč imam, da bi prenesel vse?
Kdo me poslej v vdanosti podpre?
Obupal sem, ne bom več živel dalje.
Zanesi mi, ker nič so ure moje!
Kaj je zemljan, da ga poveličuješ,
da v srci nanj obračaš misli svoje,
da zjutraj ga zarana obiskuješ,
pošiljaš zdaj napasti mu, zdaj žalje?
Doklej bom še požiral grenke sline
dolgosti vedno hujše bolečine?
Če sem grešil, kaj naj bi storil zdaj?
Človeški varih, o povej, zakaj
postavil sebi si me bil nasproti,
da sem težak sam sebi in napoti?
Zakaj dolga pregrehe ne odpišeš;
zakaj krivice moje ne izbrišeš?
Glej, v prahu bodem spal čez kratek dan,
iskal me zjutraj boš — iskal zaman. *
Modrost kje bi se našla prava, kje? Komu razumnosti je mesto dano? Nje skrivno bistvo ni človeku znano. Ni je v deželi, kjer v slasteh žive. Zijavo brezno kliče: »Ni je v meni!« »Pri meni tudi ne,« se morje peni. Zlato najčišče se ne da za njo, pri menji ne odtehta je srebro. Kje torej je modrosti vrelo skrivno in kje razumnosti je mesto divno? V očeh nobenemu se ne zrcali, pod nebom brzih ptic ni sladka last. Poguba, smrt med sabo sta dejali, da čuli sta na svoj posluh nje čast. Nje pot in mesto nje le Bog pozna.
On namreč zre pokrajine sveta in vidi vse pod nebom, vrh neba. On, ki otežil silne je vetrove, na mero stehtal je valovje vod, ki dežju je zakone dal gotove, grmljavini, nevihti stalno pot. Takrat jo je uzrl, oznanjeval, takrat pripravil in do dna spoznal.
Anton Medved.
Huzarji na Polici.
Polica je precej velika vas. Ima blizu 60 hiš. Komaj dober streljaj daleč zunaj vasi na nizkem holmcu, od* koder se prav lepo vidi po vsej dolini, stoji prijazna, četudi majhna graščina. Na Polici stanuje župan z vso sosesko. Poličanje so miren in blag narod. Pridno ob* delujejo svojo zemljo, kakor so se naučili od svojih dedov in pradedov; poleg so pa tudi veseli in vsako nedeljo so vse tri krčme v vasi polne dobrovoljnih go* stov. Iz tega miru vzdrami Poličane glas, da pridejo huzarji. Sprva ni tega verjel nihče. Ali kakor bi jih s kropom poparil, so vsi povesili glave, ko je neki dan prišel oče župan klavern iz komisije in z žalostnim obrazom pritrdil, da je res, kar je raznesla govorica po deželi. Huzarji bodo res prišli, skoro cel eskadron, le to se še prav ne ve, kdaj. Da, kakor po pravici po* vemo, tega naznanila ni bil vesel noben Poličan.
Zupana je imelo kaj hudo. Glavo si je podprl z obema rokama in mislil na vse strani, kako bi si po* magal v tej zadregi. Naposled se zmisli na — Mati* zeljna. Matizelj je bil edini človek v vasi, ki je znal za silo nemški brati in govoriti, seveda razen grajskih, s katerimi pa župan ni imel rad opraviti, ker je imela soseska z graščakom veliko in staro pravdo zaradi ne* kega gozda. Ali z Matizeljnom je bila spet grozna sit* nost. (Prvič je bil redkokdaj doma in če se je tudi dr* žal doma, je bil malokdaj trezen. Poleg je imel še to
napako, da je bil zelo razmišljen. V tej razmišljenosti si je marsikaj prisvojil, kar ni bilo njegovo. Zato je prihajal pogostoma z gosposko navzkriž. Ljudje so pa govorili, da ima predolge prste. Bil je domač sin. Ne« koliko let je hodil v šolo in marsikatera ženica se je veselila, da bodo imeli na Polici novo mašo. Ali Mati« zelj Poličanom ni privoščil tega veselja. Obesil je uk na kljuko ter se poprijel šivanke. Kaj se ve, morebiti bi bil prav dober krojač, ko bi ga ne bili vtaknili v vo« jaško suknjo. Kar je pa prišel od vojakov, ni bil za nobeno rabo več. Pri hiši ni prijel za nobeno delo, ker ni hotel biti »kmet«; pa tudi šivanke se ni več lo« til. Najrajši se je držal mesarjev, jim pomagal kupo« vati in piti. Sploh se je vdal v voljo nebeškega Očeta, ki redi ptice pod nebom, ki tudi nikoli ne sejejo ne žanjejo.
Tisto popoldne, ko je župan prinesel žalostno no« vico iz mesta, se je Matizelj pravkar prebudil v svi« slih in premišljujoč ničemurnost tega sveta stopal po« časno po vasi. Kar zasliši županov glas: »Matizelj, pojdi no malo k nam, da nam kaj poveš!«
»Kaj vam hočem povedati, ker sami več veste ka« kor jaz,« se odreže Matizelj, pa ves začuden, odkod danes tolika prijaznost županova, vendar stopi v hišo. Tu ne ve, bi li verjel svojim očem ali ne; župan je po« stavil predenj polič vina in hleb kruha.
»Na, jej in pij, če si potreben, pa mi povedi, kakšni ljudje so ti huzarji, ker se jih vse boji. Ti si bil sam vojak, pa boš najbolje vedel povedati, so li res taki hrustje, kakor se pripoveduje.«
»No! In pa kakšni! To vam rečem, vso vas'vam bodo obrnili!« — in že je imel pripravljenih polno malho laži; pa hitro mu šine v glavo misel, da se tu ni varno lagati, ker se bodo ljudje kmalu sami prepričali. Hitro torej popravi: »Vsaj slišal sem tako, kajti sam jih 'pisem videl.«
»Kaj? Huzarjev nisi videl, pa si štirinajst let jedel komis; kaj si pa vendar delal?«
»Kaj sem delal? Na to je težko odgovoriti: veliko in pa ničesar. V tistem času, ko sem jaz nosil vojaško
suknjo, je bil mir in vseh štirinajst let nisem prišel iz Ljubljane. Le enkrat smo šli pomagat begunov lovit po Kamniških planinah. Takrat je bilo za vojaka ža« lostno, zdaj vsaj kaj vidi po svetu.«	i
»Ali huzarji pa vendar tudi našega cesarja služijo; če bi bili taki poredneži, saj je vendar še pravica na svetu.«
»Je, je pravica, toda je visoko položena.«
»Naj že bodo, kakršni hočejo, bomo že kako iz« hajali, saj ljudje so vendarle.«
»To vam rečem, vsak vojak je revež, da vam ni treba iskati večjega. Če je še tako velik gospod, najsi nosi tudi rdeče hlače, vendar nima svoje glave, kakor je nima prostak, ki mora poslušati desetnika.«
»Res je, res, prav praviš.«
Potem je Matizelj županu še veliko pripovedoval o težavah in sitnostih vojaškega stanu. Ko je bil pa z vinom že pri kraji, mu je župan rekel:
»Matizelj, vidiš, jaz sem tako«le mislil: ti znaš nemški govoriti in brati, ti bi mi najbolj mogel po« magati huzarje nastaniti, kajti nemški bodo nekateri gotovo znali ali bodo vsaj nemško pisanje prinesli s seboj. Torej mislim, da bi dobro bilo, ko bi se držal doma, da mi boš pri rokah. Pričakujem jih pa vsak dan.«
»2e prav, oče, že prav, bomo že naredili, kakor mora biti. To bo naša skrb. Prosim vas, ker ste mi postregli že \z vinom, posodite mi še pipo tobaka.«
Župan mu ga da z veseljem. Matizelj ga zasmodi in gre počasi iz hiše. Še nikoli ni tako počasno in mo« gočno stopal po vasi kakor danes. Pa kaj bi tudi ne,
saj je najimenitnejša oseba v vsej vasi.
* * *
Drugi dan popoldne vstane po vasi kar nagloma velik hrup. Otroci, ki so se igrali pri mlaki zunaj vasi, so z neznanskim vpitjem prihrumeli v vas.
»So že tukaj, so že tukaj!« kriče vsi na vse grlo in kmalu za njimi pripodi Močnikov Anžek v naj« večjem diru svojo mavro, ki se je mirno pasla ob ce«
sti. Otročja drhal vedno bolj narašča in vsi teko kriče v dolenji konec. Na ta krik privro ljudje iz vseh hiš na ulice ter gledajo proti kapelici, kjer se prevali cesta čez majhen klanec. Nobeden ni poprašal, kdo prihaja, vsi so razumeli otročji vrišč.
Zdaj se prikažeta izza znamenja dva huzarja, ki sta prav zložno jahala proti vasi. Pod lipo, ki stoji pred cerkvijo v gorenjem konci, se ustavita in po* skačeta s konj. Župan pa, ki je tudi slišal otroški krik, hiti k njima. En huzar odpre svojo veliko rdečo list* nico, vzame iz nje pismo z Velikim pečatom ter ga poda županu. V tem pa so pristopili tudi drugi možje in čez županove rame ogledovali pismo, katero je žu* pan preobračal na vse strani in obenem z rokama pri* povedoval huzarjema, da ne zna brati; a tudi ta dva sta migala z ramami.
»Kje je Matizelj? Zlodej vedi, kje ga pes drži! Pojdite ga iskat!« reče župan fantalinom, ki so prišli počasi bliže. Kakor blisk jo uderejo fantje po vasi in »Matizelj! Matizelj!« se je razlegalo na vse kraje. Ma* tizelj je bil ta trenutek najimenitnejša oseba v vsi vasi. V tem, ko so otroci iskali Matizeljna, so ljudje, kate* rih je bilo čimdalje več, ogledovali natanko huzarja. Najbolj čudno se je zdelo vsem, da ta dva nimata rdečih hlač, marveč da sta vsa modra kakor plavica v pše* niči; tudi se je ljudem dobro zdelo, da nista imela tako hudih brk. Da bi huzarja predolgo ne čakala zunaj in da bi morebiti ne bila nejevoljna, jima namigne župan z očmi in z rokama, naj gresta z njim. Huzarja primeta vsak svojega konja za uzdo in gresta peš za županom, ki zamišljeno ogleduje veliki pečat na pismu.
Otroci so prevpili vso vas, pogledali v vse krčme, povpraševali po vseh hišah, v katerih se je Matizelj navadno oglašal. Ali vse zaman! Matizeljna ni bilo nikjer. Baš danes, ko ga je bilo najbolj treba, je iz* ginil. Pri zadnji hiši so šele zvedeli, da je šel z bliž* njim mesarjem na Kozje brdo koštrunov kupovat. Žu* pan je bil v veliki stiski, kaj hoče početi; pismo se mora vendarle prebrati. Napravi se, vzame pismo in gre ž njim v grad, četudi fcierad!
Gospa mu rada prebere pismo, iz katerega se je zvedelo, da pride jutri sto in dvajset konjikov, za ka« tere mora vas pripraviti stanovanje in živež. Za stot« nika in poročnika z dvema služabnikoma vred je bilo pripravljeno v gradu, druge je pa župan še tisto popol« dne s prisežnimi možmi-razdelil med vaščane, navadno v vsako hišo po dva; le kočarji so bili prosti. Zato pa so župan in še nekateri drugi trdnejši kmetje vzeli po tri. Ta dva, ki sta prinesla pismo, sta ostala takoj pri županu. (	i
Drugo jutro okoli enajstih so se zaslišale trobente in od znamenja se je proti vasi valil prah kakor siv oblak. Niti konjikov niti konj ni bilo videti iz prahu. Čule so se le trobente in peketanje konjskih kopit. Žu« pan jim s svojima huzarjema hiti naproti. Po dva in dva so jezdili v vas in se postavili v red pred cerkvijo. Župan hitro pristopi k stotniku in poročniku, ki sta skočila s konj, in ju ponižno pozdravi. Nista ga sicer razumela, a toliko sta videla, da jima veli, naj gresta z njim. Zupan ju pelje naravnost proti graščini. Ko so zavili za cerkev, so poskakali tudi huzarji raz konje in prisežni možje sO jih delili po hišah. Skoro vsak gospodar je prišel sam ter vzel dva ali tri može, ko« likor mu jih je bilo namenjenih. Prostor pred cerkvijo se je kmalu spraznil. Ko je zazvonilo poldne, so že vsi
sedeli pri polnih skledah.
* * *
Poglejmo zdaj nekoliko v vas, ki še ni bila kmalu tako živa kakor danes. Huzarji so stali pred hišami ali se izprehajali po vasi. Kmetje so bili enih misli, da niso tako hudi in poredni, kakor so mislili. Ta in oni je vedel, o svojih pripovedovati, kako so pohlevni in z vsem zadovoljni. Za otroke je bil pa Mohorjev tro« bentar najimenitnejša oseba. Pri Mohorju sta stano« vala huzarja Miško, trobentar, in prostak Janoš. Pred Mohorjevo hišo se je zbrala tolpa otrok, samo da bi videli trobentarja. Ali komaj se je pokazal na prag, so se otroci vriskaje razkadili na vse strani, kajti Mi« ško je bil črn, kakor da bi se bil namazal s sajami.
Kadar se je pa zarežal, so se mu videli zobje beli kakor repa: videlo se mu je, da je ciganske krvi. Ko je prišla nedelja, so šli skoro vsi huzarji k deseti maši, tudi Mi* ško, čeprav so njegovi tovariši trdili, da nima nobene vere. Janezek, šestletni Mohorjev sin, se je že toliko sprijaznil z Miškom, da ga je ta iz cerkve grede držal za roko, kar je celo staremu Mohorju, ki je šel z dru* gimi možmi nekoliko za njima, bilo j ako všeč. Vsi otroci so zavidali Janezka in ta je to dobro vedel, zato je pa tudi kaj moško korakal in delal neznansko široke stopinje.
Ko pridejo domov, odloži Miško kapo in sabljo in stopi na dvorišče. Tu je videl triletnega Mihca, drugega Mohorjevega sina, ki je še v sami srajci hodil in vedno palec v ustih držal in sesal. Miško se mu je, kolikor mu je bilo mogoče, prijazno in zapeljivo smehljal, mu migal z rokami in ga vabil, da bi šel k njemu. Mihec se mu je sicer režal, ali vendar se je bolj in bolj umi* kal, kakor bi prav ne verjel Miškovemu prilizovanju. Zdajci skoči Miško za njim in ga ulovi za srajco. Mihec je hotel zavpiti, usta je imel že na stežaj odprta, ali revež se je tako prestrašil, da mu je sapa pošla. Ko jo je spet dobil, je (Miško že sedel na klopi pred hišo in Mihec je jahal na njegovih kolenih, skonca bolj po* časi, potem čimdalje hitreje. Mihec je v tem popol* noma pozabil na jok in se je tako zadovoljno režal, kakor bi bil v nebesih. Mati, ki so ravno napravljali kosilo, so vse videli. Materi se je to še bolje zdelo, nego Mihcu. »Kakor je črn, vendarle je dober človek,« so de* j ali proti dekli. Prav tedaj je Janoš napojil konje in jih peljal nazaj v hlev. Miško hitro vzame Mihca ter ga po* sadi na konja. Janoš je konja prepeljaval po dvorišču, Miško je pa tekal vštric njega in Mihca držal. Z enim očesom je pa kukal v kuhinjo, ga li mati vidijo ali ne. In mati so ga videli, celo očeta so poklicali.
»Glej ga, kako ima rad otroke!« so rekli mati. Ko so takoj potem jedi devali v sklede, so se spomnili Miška. Razen mesa^ ki jima je šlo, je ležala na zelju za vsakega lepa mesena klobasa. Miško se jej je že od daleč namuzal.
»Prijatelj,« se obrne proti Janošu, »to je moja stara izkušnja, ki me še nikoli ni varala.«
Tudi Janoš je gledal, da se je materi prikupil. Ko nekoč niso mogli zakuriti, so se jezili na posle, kako nobenemu ne pride na misel, da bi trsak nacepil. Janoš jih je precej nacepil toliko, da so jih imeli vsaj za pol leta !za podkurjavo.
Sploh so se kmetje kmalu prepričali, da ti gostje, katerih so se bali bolj nego hude letine, niso baš taki malopridneži, kakor so si jih mislili. Res je sicer, da je časih Mohorjevi materi izginila kaka klobasa iz omare, ali kdo bo precej zato koga dolžil? Saj je tudi prej časih Ikake zmanjkalo, saj jo je kdo drug pravtako lahko vzel kakor črni Miško. Ali če je kos slanine, ki je visela v kašči, tako hitro kopnel kakor sneg na to« plem solncu, kdo more zato? Miško res neizrečeno rad je suho slanino, kakor je prerokoval Matizelj, ali mati ga zato še niso mogli dolžiti. Morebiti so se v kašči za« redile miši in podgane. Miško se je pa tudi tako ne« dolžno držal, da |SO bili mati prepričani, da on ni kriv tatvine, torej mati o vsem tem niso očetu povedali ni« česar, posebno ko so videli, kako rad ima Janezek Miška in kako veselo jaha Mihec na njegovih kolenih. In ko bi se bila tudi včasih v materi vzbudila kakšna sumnja na Miška, so nekega dne spoznali, da je Miško popolnoma nedolžen in da niti ne ve, kje imajo sprav« Ijene klobase in slanino. Ko so namreč nekega dne prišli mati s polja domov, so našli Miška, ki je zibal malo, pol leta staro Manico, ki se je zbudila, in ji po« leg tako ljubeznivo prepeval »aja tutaja«, da so mati od veselja obstali med durmi. Pri večerji so ga pred vsemi očitno pohvalili! »Kdo bi mislil, da so tako dobri ljudje. Vas domačih moških nobeden ne bo zazibal otroka, ko bi si grlo razpral; še celo Janezek se zmuza skozi vrata, če le more.«
Mohorica je bila pa Mišku tudi hvaležna. Kadar je devala v skledo, je mislila nanj. Kosci, katere je do« bival Miško, niso bili najslabši. Neki dan se je pa po« sebno prikupil očetu. Imeli so ravno seno na trav« niku. Bilo je že suho in zvečer so ga mislili spraviti
domov. Kar so se jeli popoldne preganjati hudourni oblaki in kopičili so se vedno huje. Ljudje so hiteli, kar so mogli. Mohor bi bil rad naprosil svoja huzarja, da bi šla pomagat, pa si ni prav upal. Ko je Miško videl, da so v zadregi, je nagovoril svojega tovariša Janoša. Vsak vzame vile. Janoš je na travniku nakladal, Miško je pa doma zmetaval na svisli. Oba sta delala, da jima je fkapal pot od čela. iPredno se je ulila ploha, je bilo vse seno že pod streho.
»Ne bi verjel, da znajo tako delati,« se je čudil Mohor.
Mohorica pa reče možu: »Danes jima moraš pri* voščiti kaj boljšega.«
Proti večeru se Mohor napravi, zbere vso svojo nemščino, ker je mislil, da ga bosta huzarja nemški bolje razumela, nego po domače, in jima namigne: »Alo! Gemer bircaus!« In Mohor se ni zmotil. Miško ga je precej razumel. Ko je pokazal Mohor še z roko, kaj hoče povedati, sta skočila oba po svoje čepice in vsi trije, Mohor v sredi, so jo zavili v gostilno k Ne«-potrebniku. Tu moramo povedati, da je Nepotrebnik prvi uvedel v svoji krčmi to lepo navado, da je dajal ^vsakemu gostu svojo kupico. Drugje so dobivali vsi le eno samo, če jih je tudi bilo polno omizje. Precej, ko so sedli, je ponudil Miško vsem kmetom okoli mize svojega vojaškega tobaka. Mehur je šel iz rok v roko. Skonca so sedeli tiho. Pri četrtem poliču so bili že zgo« vorni in pri vsakem poliču bolj in bolj. Huzarja sta jo rezala po madjarsko, Mohor pa pošteno po kranjsko in poleg so si namežikovali in z rokami mahali. Ali so se razumeli ali ne, to je težko povedati. Človek bi skoro mislil, da. Vsaj smejali so se, da bi kmalu po« pokali. Naposled so se jeli objemati. Miško je učil Mohorja madjarski in kmalu so bili vsi trije »bara* tom«. Da bi Miško pokazal svoje posebno prijatelj« stvo, je posadil Mohorju na glavo svojo vojaško če« pico. Sam pa vzame očetov slamnik. Ta prijaznost je Mohorja tako genila, da je brž poklical še en polič. Ja« nošu je jezik že odpovedal službo. Glava mu je bila
težka. Nasloni jo torej na mizo in zadremlje. Miško je pa jel učiti Mohorja po madjarsko šteti in naučil ga je do pet. Bog ve, koliko bi se bil Mohor še naučil, ko bi ne bil Nepotrebnik ustavil nauka, kažoč na uro. Stresli so zaspanega Janoša, prijeli se za podpazduhe in Nepotrebnik jim je pomagal, da so se srečno zrno* tali skozi hišne duri in čez vežni prag. Ali zunaj jim je bila nocoj preozka cesta, na kateri se lahkoma izog« neta dva velika senena voza. Plazili so se pri hišah zdaj na desni, zdaj na levi strani. Vendar so srečno brez vsake nezgode prijadrali do doma. Mohorica od skrbi ni mogla zaspati. Čakala jih je s prižgano lučjo. Ko je zaslišala ropot pri vratih na dvorišču, jim je šla odpirat. Žena se prestraši, ko ugleda svojega moža v vojaški čepici. Misli si, da se je morebiti mož v pija« nosti sam v vojake vpisal.. Ali ta strah jo je kmalu minil, ko se je Miško z očetovim slamnikom na glavi pomolil v vežo.
»Kaj ste vendar delali tako dolgo, saj bodo kmalu jeli petelini peti,« je godrnjala mati.
Ali kako se nanovo zavzame, ker je Mohor govoril samo madjarski. »Eč — kete — harom — baratom!« pogovarja Mohor svojo ženo, opotekaje se po veži. Mati so si mislili, da jim je črni Miško, kateremu so se nocoj oči svetile kakor ogenj, moža začaral. Miško je jel spet očeta objemati. -Janoš se ga je oklenil od druge strani in vsi trije so govorili madjarski. Mati so kar strmeli vanje in se niso mogli načuditi.
»Za božjo voljo! Zdaj sem pa med samimi Mad« j ari.«
Naposled sta se vendar huzarja skobacala v svojo izbico pod streho, mati so pa očeta spravili v posteljo. Že na pol v spanji je še vedno mrmral: »Baratom — eč — kete — harom — neč — et >— het i— baratom!« in žena je bila res v skrbeh za moževo pamet. Potok« žila se je šele zjutraj, ko se je Mohor prebudil kakor pošten Kranjec: madjarski šteti že ni več znal, le »ba« ratom« mu je še zvenelo po ušesih. Čemur se je pa Mohor najbolj čudil, je bilo to, da mu ona ni ničesar
očitala in da ni šobe napela kakor po svoji stari na« vadi. Le pri kosilu so rekli mati: »Če moški k vinu se« dete, ni vas stran spraviti.«
To je bilo vse in Mohor, ki je pričakoval večje nevihte, je bil prav vesel.
Fr. Erjavec.
Iz »Stolistne rože«.
I.
Zopet gledam vas brez cvetja, zapuščeni gaj in log, vrt brez sadja in brez petja, jesen vlada krog in krog.
Pod vetrovi trepetajo veli listi vrh rastlin, njih sledovi šepetajo cvetja prejšnjega spomin.
Krasni dnovi, slasti sladke, čase ste imeli kratke, prešli ste in k meni zdaj hodi le spomin nazaj.
II.
Med gozdovi, med borovi je odpel večerni zvon, tam za daljnimi vrhovi vtonil dan je v nebosklon.
Kakor zlati ščit junaka mesec v nebu se blišči, v mraku moja duša čaka, da se v noči pomiri.
Plovi, misel moja, plovi med nebeškimi svetovi, združi se v en glas in dih tam v vsemirja tisočih.
III.
Naj morja valovje buta ob življenja čolnič moj, naj divja nevihta kruta, naj grozi viharjev boj,
mirno moj čolniček plava tja, kjer sije jasen dan, radost v duši se vzigrava, ko se spomnim na pristan.
Saj mi v najtemnejši noči sveti v čudotvorni moči troje zvezd iznad višav: vera, nada in ljubav.
IV.
Isker konj je jezik naš, kakor čisti dih prirode vzrastel je z domačih paš, zdravi sin svobode.
Glavo v jasnem zraku dviga, iz oči žari mu sila, plamen iz nozdrv mu šviga, koža je kot svila.
V diru grive se njegove razigrajo med vetrove, a če v zmerni gre korak, v hoji plesu je enak.
F. L. Čelakovsky
— Ivan Lah.
V Pekingu.
Prve dni decembra je kan Kublaj z dvorom za« pustil Šang«tu ter se podal v Peking, glavno mesto ce« sarstva. V kanovem spremstvu je bil tudi Marko. Kan ga je hotel ves čas imeti poleg sebe.
Sredi pota, na skrajni meji mongolske stepe so prišli do velikega kitajskega zidu. Zid je bil visok 16, širok pa pet metrov. V njem je bilo mnogo stolpov. Vlekel se je čez hribe in doline, preko rek in prepadov. Dolg je bil več kot dva tisoč kilometrov. Gradili so ga celi rodovi mnogo stoletij pred Kristusom, Milijoni sužnjev iso delali, da bi postavili varno brambo proti vpadom Tatarov. Zaman! Tatari so pridrli pod vod« stvom Kublajevega pradeda Džingis=kana, prekoračili
zid in si podjarmili Kitajsko.
# * *
Kmalu se je pokazalo glavno mesto cesarstva Pe« king, čigar sijajne zgradbe in veličastni vrtovi so se vrstili na obeh bregovih reke Pei«ho, ki je prestolnico delila v dva popolnoma ločena dela: v kitajski, stari del in v tatarski ali novi del. Pred Markovimi očmi se je razprostrl prizor dveh mest, ležečih na nasprotnih bre« govih iste reke in obdanih z visokim zidovjem. Zid okoli novega mesta je meril po dolžini 24 milj. Mesto je bilo zgrajeno v obliki pravilnega in somernega če« tverokotnika. V vsaki stranici so bila vrata, ki so jih čuvali močni oddelki vojakov. Ulice so bile ravne. Ce* sta, ki je vezala dvoje nasprotnih vrat, je bila tako ravna, da bi se bilo ividelo iz vrat v vrata, da ni bila razdalja med njimi tako velika.
Novo mesto so bili zgradili na ukaz kana Kublaja, kateremu so dvorni zvezdogledi prerokovali, da se bo prebivalstvo starega mesta, kjer je stanovalo podjar* mljeno domače ljudstvo, nekega dne uprlo> in povzro« čilo svojim gospodovalcem obilo skrbi. Kublaj se je
podvizal zgraditi na drugem bregu reke novo mesto, sredi katerega je med krasnimi poslopji stala cesarska palača. Bila je zgrajena na prostoru, ki je meril štiri* jaško miljo in je bil obdan s trdnim zidom. Med istim zidovjem je bilo še osem manjših stavb, v katerih so bile shranjene vse kanove priprave za vojno in lov: loki, sedla, puščice in drugo vsakovrstno orodje in orožje. V zidu. na (južni strani je bilo petero vrat. Sred* nja vrata, ki so bila večja od drugih, so se odpirala sa» mo, kadar je prišel cesar. Za prvim zidom je bil v krat* kem presledku še drugi, med obema pa so bili travniki in vrtovi, po katerih so se Nemoteno pasle koze, her* melini, beli jeleni in druge najrazličnejše živali. Na severozapadni strani pa je bilo majhno jezero, polno rib. Cesarska palača je stala na majhnem hribčku, na čigar pobočju so rasla drevesa iz vseh, tudi najbolj od* dalj enih krajev.
Ko je Marko prišel skozi dvojni zid, je opazil to* liko novega in lepega, da si je moral priznati, da bi nje* gova domišljija ne mogla ustvariti slike o takšnem si* jaju. Povsod je bilo zlato in kristal. Blišč je bil viden že na »razdaljo več milj. In znotraj! Hodniki so bili po* slikani s prizori iz vojne in lova. Po vseh isobah inj dvo* ranah zlato in srebro, razkošne preproge, svila. Marku se je zdelo, tla sanja. Mislil je Jia tiste začarane kraje, koder se sprehaja domišljija majhnih otrok, ki šo sli* šali pravljico o deveti deželi. Iznenadenje se je vrstilo za iznenadenjem, čudovitosti je sledila večja čudovi* tost. Marko si je večkrat pomel oči, da bi se prepričal, da ne spi in ne sanja.
* * *
V	sledečih 'dneh je Marko opazoval šege in nava* de, katerim se ni čudil nič jmanj kot razkošnim pala* čam. Vedno bolj se mu je razkrivala moč velikega kana.
V	prestolnici je utripalo srce cesarstva. Tja se je iz Indije in vseh krajev Kitajske stekalo blago in dra» goceni predmeti. Tjakaj so iz najbolj oddaljenih kra*
jev prihajali trgovci nakupovat blago in od tam so vsak dan odhajali v sto smeri sli, ki so nosili vladarjeva pisma.
Cesarska pošta je bila izvrstno urejena. Vsakih 25 milj je bila postaja, kjer so Isli lahko počivali in me* njali konje, katerih je bilo na vsaki postaji več sto. V nujnejših slučajih so konje menjavali vsake tri milje. Sli so nosili ob bokih ropotulje, ki so v diru proizvajale zelo močan ropot. Kadar so stražniki na manjših po* stajah zaslišali ta značilni ropot, so takoj zasedli konja ter čakali prihoda cesarskega sla. Ta je kanovo pismo izročil čakajočemu, ki ise je v najhitrejšem diru podal proti prihodnji postaji. To je trajalo tako dolgo, dokler ni pismo doseglo naslovnika. Ako pa je bila vest na* ravnost izredna, (kot na primer neredki slučaji sovraž* nih vpadov ali upor kake pokrajine, potem so vedno pošiljali po dva sla. Dali so jima posebno izkaznico in obvezali so jima (glavo, da bi jima močan veter ne ško* doval. Nato sta pognala konja v dir. Ustavljala sta se le toliko, da sta menjala konje. Tako so v enem samem dnevu prihajale do kana vesti o dogodkih iz dežel, od* dalj enih 200 milj.
Še bolj kot Spošti se je Marko čudil denarni uredbi, katere Evropa takrat ni poznala. Dežela zlata, srebra in biserov se je za Vsakdanjo kupčijo posluževala pa* pirnatega denarja, katerega so izdelovali iz skorje dra* gocenega drevesa, ki je doma na Kitajskem in Japon* skem, a se dandanes dobiva tudi pri nas, namreč neka vrsta murve. Bankovci so bili majhni in Veliki, za maj* hne in velike vsote. Veljali so za vse cesarstvo in nihče se jih ni smel braniti. Ako so se v teku časa obrabili in pokvarili, jih je cesarska zakladnica zamenjala za no* ve. Res je, da si je cesarska blagajna ob zamenjavi pri* držala tri odstotke vrednosti za stroške izdelovanja, a radi tega se ni razburjal nihče.
Marko se je čudil tudi črnemu kamenju, ki so ga kopali v gorah. To kamenje je gorelo kot suh les in dajalo močno žerjavico. Ako so kos takega kamna za* žgali zvečer, je gorel vso noč. Črno kamenje je bilo
poceni. Marko ni vedel, da je to premog, ki ga je tam .okoli še dandanes mnogo. V Evropi tiste čase še niso
poznali tako dragocenega kuriva.
* * *
Ko si je Marko ogledal zunanje znamenitosti glav« nega mesta, je obrnil pozornost tudi na ljudstvo. Kma« lu je opazil, da živijo poleg dvornega sijaja in razkošja ljudje, pogreznjeni v skrajno bedo, ki se gnetejo v umazanih hišah in starih ladjah ter so zadovoljni s prgi« ščem riža ali s tem, kar ujamejo v reki.
Ako pa je bila beda tolikega dela prebivalstva ve« lika, ni bila kanova darežljivost nič manjša. Vsakemu, ki je prišel prosit, je dal kruha. Ubogi so to dobro ve« deli in tisoči so vsak dan prihajali v cesarsko palačo p"0 živež. Ti nesrečneži so klicali blagoslov z neba na svojega vladarja.
Včasih je prišla nad kako pokrajino povodenj, vi« har ali suša in ves pridelek je bil uničen. Beda je bila v takih slučajih velikanska in kan bi ne mogel pomagati, da ni že prej mislil na take nesreče. Ob dobrih letinah je nakupoval pšenico, riž, ječmen, proso ter vse to shra« njeval v suhih in dobro zastraženih prostorih. Kadar so mu javili, da trpijo v kaki pokrajini draginjo in pomanj« kanje, je takoj poslal tja svoje zaupnike, da bi poiz« vedeli o dejanskem stanju stvari. Ko je bila velikost škode in bede ugotovljena, je ljudstvo tiste pokrajine oprostil vsakršnega davka, zastonj razdelil žita in se« mena. Ako je poginilo mnogo živine, je primanjkljaj nadomestil iz cesarskih hlevov.
Če pa je bila draginja splošna in so brezvestni dra« goletniki skrili zaloge živil, da bi jim zvišali ceno čez dovoljeno in pošteno mero, je kan odprl svoja skladi« šča in preplavil trg z žitom najboljše kakovosti ter ga prodajal po tri ali štirikrat nižji ceni, kot je bila tedaj običajna. Tako so bili oderuhi prisiljeni prodajati svoje skrite zaloge. 'Cene so postale navadne in draginja je v kratkem izginila.
Patriarhalno kraljestvo! Dobro urejeno in modro upravljano. Kadar se je zvečer oglasil z največjega
stolpa zvon in oznanjal delopust ter so se ljudje vra« čali v svoje hiše, katerih ponoči niso smeli zapustiti razen v izrednih potrebah, je kan z mirno vestjo lahko mislil, da je dobro poskrbel za svoje podložnike, kojih nobeden ni ostal lačen in brez pomoči.
Po knjigi «11 milione» (Marko Polo). Pismo v domovino.
(Otonu Župančiču.)
Tomsk, 1.—2. junija 1919.
I.
Pomlad. Čeremhe bele v šumnih gajih, žalujke breze nad zrcalom vod, nebo nad stepo v radostnih sijajih, —
nekje se sokol nosi v sinji svod, nad reko sanja vas, a v meji kliče družico drozd ... Povsod pomlad, povsod.
Le v srcu ni je. Misel v daljne griče zaromala je, išče znanih cest v dolenjske loge, v solnčnate holmiče.
Zaman. Visok, molčeč je zid — bolest —
(ne preleti ga orlokrila ptica )
med nami zrasel od zemlje do zvezd.
In vse je le še čudežna pravljica: kako šume v pomlad dobrave naše, kako zlati se židana pšenica, <
kako povračajo se črede s paše, kako smeji se v bregu polni grozd, zvenijo pesmi, žvenketajo čaše,
kako v viharju poje hrastov gozd ... Bilo je. Daleč tam. In je minulo. Le še spomin mi je otožen gost.
Za cvetom cvet — kako se je osulo vse, kar bilo je radost in sijaj, in v srcu zadnji je smehljaj otrulo!
In zdaj ti pišem tja v domači kraj iz step sibirskih v daljno domovino, ki Bog ve če uzrem jo sploh še kdaj.
Prispe to pismo v rodno kdaj daljino? Bog ve... Od tam ni sluhov, ni vesti, ni pisem v to pozabljeno tujino.
Deli globoko morje nas krvi in ne dozrejo mu bregov pogledi megleni hrepenenja in skrbi.
Morda v grobovih mnogi že sosedi počivajo in ljubljeno srce že mnogih dragih je podleglo bedi,
morda ... Morda je naše že ime samo še bleda senca med spomini, ni vzdihov več in suhe so solze.
Pozabljeni smo, izgubljeni sini... Ah, dolga, težka, izgubljena leta, mladost ubita, križana v tujini!
Mi vsi smo kakor tožen vrt brez cveta, uničil ga ponočni je vihar, zatrl mu v kali vsa semena sveta, — nikdar ne bo več prejšnjih rož, nikdar.
II.
Rad spal bi daleč tam, kjer naši lesi šumijo v dan iz svojih rosnih sanj in vriskajo škrjančki pod nebesi.
Rad spal bi tam, kjer v igri lesketanj, beže slapovi rek od skale k skali in strm je breg in solnce zlito nanj.
Rad spal bi tam, kjer v jezeru zrcali nebo nad snegom sinjih se planin in blesk neba se v eno zliva z vali.
Rad spal bi tam. In v sanjah bi tišin dehtela nad menoj pomlad in cvetje na grob mi sipala kot tih spomin.
Budilo bi me v noči sladko petje, zveneče od zemlje do zlatih zvezd iz prsi slavčevih med mladoletje.
Rad spal bi daleč tam... Gre misel, gre čez neobsežna, šumna stepna polja in sanja duša, hrepeni srce.
A k tlom je prikovana moja volja — in ni izhoda, ceste, ni poti, — ni krila ne pomagajo sokolja — in s stisnjenimi čakam le zobmi...
Vojeslav Mole.
V Angleški banki.
Kam te peljem najprej, dragi čitatelj, ko sva se nekoliko odpočila in se oborožila z velikim mestnim zemljevidom, brez katerega se ne drzni hoditi nikamor, ako se nečeš izgubiti v tisočerih ulicah tega velikan« skega mesta?
Kdor hoče uživati tuje kraje, se mora najprej iz« nebiti svojih domačih navad in se prilagoditi tujini v obleki in hrani, v govoru in v mišljenju. Če tega ne stori, ostane med njim in okolico sovražna stena, ki ga tako močno loči od ostalega sveta, da je samoten v gneči in se v najveselejši družbi dolgočasi. V vsak kraj moraš priti z resnim namenom, da boš v njem iskal baš (tega, kar tam najdeš. Ako hočeš uživati klasično umetnost, pojdi v Rim! Ako se hočeš vesel pozabavati,
pojdi v Pariz! A v London smeš priti edinole z enim smotrom: denar šteti in iskati dobička.
Vse mesto je pravzaprav le velik stroj, v katerem se neštevilna kolesca v mrzlični naglici vrte in izdelu« jejo bogastvo, s katerim si Anglež kupuje svoje sve« tovno gospostvo. Velikanske delavske mase ise pehajo v okolici po tovarnah in v pristanišču prekladajo to> vore iz vsega sveta. V sredi mesta so pa velikanske pisarne, kjer se vodijo računi, sklepajo pogodbe in se» števajo dobički. Veliko telo angleškega -naroda, katero steguje kakor pajek svoje dolge noge in prste po vseh petih delih okrogle zemlje, ima tu svoje srce, ki utriplje neprestano in žene gospodarsko kri modernega sveta — neutrudni in nikdar mirni kapital — po tisočerih žilah mednarodnega prometa.
Zato jnas pa vodi prvi korak tje, kjer utriplje to srce z najmogočnejšimi udarci in napoveduje svetu za« kone kapitalističnega razvoja. To je »Angleška banka«, velikansko poslopje sredi bogate City. Tu se osredoto« čuje ves mestni promet. Tu se shajajo omnibusi z vseh strani; in ker se Angležu zdi taka škoda vsake pedi zemlje, !je trg pred banko seveda tako majhen, da vlada na njem nepopisna gneča voz in ljudi.
Kot zavedna in odločna »globetrotterja« tudi v najhujši gneči nisva v zadregi. Na široki Oxford Street skočiva zadaj na stopnice omnibusa in se hitro ujameva za držaj ter zlezeva po zavitih, kot lestvica strmih stopnicah na streho. Zato je treba nekoliko spretnosti, kajti tudiiomnibus se je navzel velikega zaničevanja do počasnežev in zlepa ne počaka nikogar, tudi ustavi se samo takrat, kadar zavozi v tak kaos konj in voz, da ne more nikamor naprej. In tedaj je nebeški užitek, tako s strehe doli gledati na mravljišče, ki mrgoli pod nami, na te cilindre, vozičke in konje, ki tekajo za vsakdanjim kruhom kakor za stavo. Tam spodaj je vse v smrtni nevarnosti. Kdor pade, ga pohodijo in povo« zijo in šele zvečer se čita njegovo ime v časopisih. A tak omnibus je drago zavetišče kakor Noetova barka v splošni povodnji: tako varen si na njem kakor dete v zibelki in imaš najprijetnejšo priložnost, da iz višine
premišljuješ zakone svetovnega prometa in neizpro* snega boja za obstanek.
Pred banko stopiš doli in si kar hipoma najne* srečnejši človek na svetu, kajti iz osmih ulic, ki se tu križajo, dero vozovi na kup, kakor bi se hoteli po* mečkati. Težki omnibusi, izvoščki, dvo* in štirikolesni, poštni vozički, livrirane ekvipaže, majhne dvokolnice postreščkov, hropeči tovorni parizarji — vse to se vali na kup in vmes letajo in skačejo otroci človeškega rodu v smrtnem strahu, da jih ta grozeča sila ne podere in ne potepta. V sredi trga je svetiljka, okoli katere je nekoliko vzvišen prostor, kamor ne seže poulična ob* last voz. Sem se zaletimo in s tega otoka opazujemo deročo prometno reko. Ko"se prvič pokaže presledek v vrsti voz, jo udarimo z junaškim sklepom na na* sprotno stran in stojimo na trotoarju pred banko, a le nekaj hipov, ker nas hiteči pešpotniki takoj potegnejo za seboj. Šele ko smo prodrli skozi vrata v poslopje, se lahko nekoliko oddahnemo.
Poslopje Angleške banke je velikanska zgradba, pri kateri se ti najprej čudno zdi, da nima nobenih oken. Angleži so za svoje bogastvo tako v skrbeh, da se jim zdi nevaren celo solnčni žarek, ki bi mogel od zunaj pokazati zločincu pot do milijonov, ki žive tu v velikanskih zalogah zlata in papirja. Vsa svetloba prihaja samo z notranjih dvorišč. Tako si je ustvaril kapitalizem svojo trdnjavo, proti zunanjemu svetu za* varovano z debelo steno rezanega kamna, pred katero so postavljeni lični klasični stebri kot znamenje, da umetnost na svetu služi bogastvu za kratkočasen okra* sek. V severozapadnem kotu je pa sezidan tempelj, posnet po Sibilinem svetišču v Tivoliju pri Rimu, a tukaj kraljuje v njem Merkur, edino božanstvo, ki ima oblast nad človeškimi srci. Nekdaj je bilo tu pokopa* lišče sv. Krištofa; nad mestom pokoja in miru se je nastanilo najbujnejše življenje, nasičeno z najvišjo energijo.
Ker je to morda najvažnejši denarni zavod na svetu, se smemo pač nekoliko ozreti na njegovo zgo* dovino.
Angleško (banko so ustanovili 1. 1694., in sicer je podal prvi načrt zanjo Škot William Paterson. To je delniška družba, prva te vrste na Angleškem. Skozi 140 let je bila tudi edina. Ker'je uživala velike kraljeve privilegije, se je silno razvijala. Seveda so nastale v poznejšem času še druge banke, a ta je edina angleška banka, ki sme izdajati papirnat denar. Začetna glavnica je znašala 1,200.000 funtov šterlingov, a pozneje se je podvanajsterila. Več kot tisoč oseb je v službi med temi zidovi; čepe nad knjigami, pišejo, računajo in pre« mišljujejo, kako bi se bogastvo banke pomnoževalo brez konca in kraja.
Zlata in srebra je v Angleški banki vedno okoli 20 milijonov funtov šterlingov v stalni zalogi, kajti čez 25 milijonov njenega papirnega denarja kroži po svetu, a ta prednost, ki je zapisana na bankovcih, mora biti pokrita v banki z istinitim kapitalom. Banka opravlja poleg drugih bančnih poslov za vlado tudi vse, kar je v zvezi z državnim dolgom, in to ni majhna stvar, kajti Anglija ima že 750 milijonov funtov šterlingov dolga. Dandanes se dela vse na kredit in zato se ni čuditi, da so najbogatejše dežele na svetu tudi najbolj zadolžene.
Zmenil sem se z nekim tovarišem iz hotela, da se snideva danes v Angleški banki. Uradni prostori ban« ke so namreč občinstvu seveda odprti, a do notranjih skrivnosti se dobi pristop le težko. Dovoljenje mora dati sam governor banke ali vsaj njegov namestnik, deputy governor. Vseh štiri in dvajset drugih ravnate« ljev nima te oblasti. Moj prijatelj gospod James Wild pa je ne vem, po katerih tetah, svakih ali drugih zvezah znan z vladajočimi duhovi prvega angleškega denarne« ga zavoda in si je torej dobil dovoljenje, katerega sem po njegovi prijazni velikodušnosti postal deležen tudi jaz.
Čakal ga nisem dolgo. Prišel je točno. Zamudni so po navadi ljudje po majhnih mestih, kjer nič ne raču« naj o z daljavami in torej s potjo vedno kaj zamude. V Londonu pa vsakdo ve, da mora za najbližji obisk ra« čunti vsaj eno uro poti, in zato je točen. Gospod James Wild je pristen Anglež, kajti doma je na Škotskem,
prebiva pa >v Avstraliji. V London pride po trgovskih opravkih in to potovanje je hkrati njegov tribut stari domovini, od katere se Avstralija vedno bolj osvobo« juje.
Kmalu je gospod Wild dosegel, da naju je peljal nižji uradnik v notranje prostore. Velikanska zgradba obsega okoli štiri orale zemlje in tu je združeno vse, kar služi poslovanju banke.
Najprej stopimo v silno močno zidano, obokano zgradbo, podobno temni kleti.
»The Bullion Office«, reče najin voditelj. »Tukaj je shranjena zaloga zlata in srebra. Tu se hranijo na« tančno stehtane množine idragocene kovine in tvorijo vrednostno zalogo banke. Bankovci, katere nosita v žepu gospoda, imajo veljavo le radi tega, ker leži tu varno shranjena njihova /vrednost, s katero se vam ta« koj vsak trenutek na zahtevo pokrije bančni papir z zvenečo zlato veljavo.«
»Zanimivo, krasno,« je mrmral gospod Wild, kate« rega pogledi so z veliko ljubeznijo objemali skrbno spravljene zlate zaklade.
»Koliko pa je en milijon funtov?«
Uradnik pokaže neko višino. »Vse je stehtano do zadnjega miligrama, gospoda. Izvolita vstopiti tu v »Weighing Office« (urad za tehtanje), kjer se zlato tehta!« Natančno opazovani od vseh strani vstopimo v prostor, poln tehtnic, Inad katerimi se po vozovih na železnih tirih prevažajo zlati tovori. Zlati so bili zaviti v podolgastih zavojih in vsak stehtani oddelek se skrb« no zapiše, močno zavije, zapečati in mora prestati vse mogoče muke, preden je dovolj preskrbljeno za nje« govo varnost.
»Tukaj, gospodje, je videti stroje, ki tehtajo ce« kine, po 33 vsako minuto. Tehtnica stehta sproti vsak sovereign in one, ki imajo pravo težo, polaga na kupe v en oddelek. To se godi avtomatično z največjo na« tančnostjo. Na dan se tu stehta okoli 80.000 sove« reignov,«	I
Dobra volja mojega tovariša je vedno bolj rasla in v srcu brezčutnega Angleža so se začela oglašati sre«
brna 'čuvstva prijetnega zadovoljstva. Najin voditelj pa naju je z vljudno spretnostjo ločil od zlatih tehtnic in peljal čez dvorišče proti drugi veliki zgradbi.
»Izvolite si ^ogledati .Printing Office', kjer se ban« kovci tiskajo.«
»Zanimivo, prekrasno,« je vzkliknil polglasno go« spod Wild. Najin vodnik pa nama je predaval na poti o veselih in žalostnih zgodbah, o rojstvu, življenju in smrti bančnih papirjev.
»Več kot 50.000 bankovcev se natisne vsak dan v teh prostorih. Vrednost posameznih listov je od 5 do 1000 funtov šterlingov.«
Odpre se velikanska dvorana, polna tiskarskih strojev, ki s flegmatično navdušenostjo polagajo* tiska« ne liste drugega na ^drugega. Sto funtov šterlingov ali pa posetnica — [to je stroju popolnoma vseeno.
»Tu se tiskajo tudi poštne nakaznice in bankovci za Indijo,« je razlagal naš mentor ter pokazal z mo« gočno kretnjo na hropeče ptroje.
Gospod Wild je postajal vedno bolj navdušen. Njegova duša je s slastjo uživala pogled na tako do« bičkonosno podjetje, kakor je tiskarna za bankovce.
»Je pa tudi preskrbljeno, da se kaj ne pokrade, kaj ne?« je vprašal z veliko sočutnostjo.
»Menim da,« odgovori uradnik. »Nadzornik nad« žira nadzornika. Kakor vidite, so povsod nastavljene straže, ki ostro pazijo na vsak naš gibljaj. Ponoči pa pa straži poleg bančnih čuvajev tudi oddelek vojaštva vse kote, kjer :bi se zločinec mogel prikrasti.«
Bliže k strojem nas niso pustili. Le oddaleč smo smeli pogledati v dragoceno delavnico in kmalu je naš vodnik z vso prijaznostjo potisnil gospoda Wilda in mojo malenkost skozi vrata na dvorišče.
Gospod Wild se ni mogel premagati, da se ne bi obrnil in pogledal nazaj. Njegovi pogledi so obviseli ob vratih, a njegova, duša se je izprehajala med stroji...
»Sedaj si pglejmo še ,The Old Note Office', urad, kjer se shranjujejo stari bankovci, ki so že ob veljavo. Vsak bankovec, ki se v banki izplača, se črta in izgubi s tem trenutkom svojo vrednost. Nekateri bankovec
radi tega doživi le kratko starost. Lahko se primeri, da je danes izdan in jutri že črtan. Črtani bankovci pa se še ne uničijo, ampak se pet let shrani j o v banki, da slu« žijoi lahko za dokazila v pravdah ali drugih slučajih. Dalj časa se ne shranjujejo-, ker je njih število preve« liko'. Vsak teden se vzamejo izmed njih bankovci, ki so bili izdani v istem tednu pred petimi leti, in se sežgo.«
Stopili smo v ta oddelek. Stene velikih soban so od tal do stropa obložene z zavoji, v katerih so zloženi stari bankovci in razdeljeni po dneh in tednih svoje smrti ter čakajo pogreba.
»Koliko pa je tega blaga«? je vprašal gospod Wild.
»V petih letih se nabere okoli 80 (milijonov ban« kovcev, ki tehtajo kakih 90.000 kilogramov.«
»Bog pomagaj!« se je začudil gospod Wild, »koliko pa je vredna ta krama?«
»Zadnjič je znašala skupna vrednost črtanih in shranjenih bankovcev 1750 milijonov funtov šterlin« gov. Neki šaljivec je izračunal, da bi tvorili 13 km dol« go vrsto, če bi jih položil drugega za drugim.«
»No, vi bi lahko z bankovci London potlakali in hiše olepili!«
»Da, ako jih ne bi morali sežigati.« In peljal naju je skozi hodnik do |velike peči ter dejal: »Tu se ban« kovci sežigajo. Peč je pet čevljev visoka in ima v pre« meru Ideset čevljev. Vsak teden je čisto polna.«
»Peklenska peč to!« je godrnjal gospod Wild.
»V nekaj trenutkih se izkade v obliki lahkega dima skozi dimnik listi, ki so bili še pred kratkim vredni mnogo milijonov.«
Gospod iWild je molče strmel nekaj časa v peč. Nato se pa hitro obrne in reče: »Pojdimo! Če tukaj notri ne čepi sam vrag, ga ni nikjer več!«
»Gospoda smeta pogledati še eno zanimivost: ban« kovec za en milijon funtov šterlingov!«
' »To pa to!« je pritrdil gospod Wild. Šli smo v pi« sarno, kjer leži spominska knjiga za tujce. Tukaj se
bere ime marsikatere odlične osebe. Tu so imena vla« darjev, s kronami in brez kron. In mnogokrat so po« slednji mogočnejši od prvih ...
V lepem zaboj čku pod steklom se vidi dragoceni papir. Večji je in lepše risan od svojih ponižnejših to« varišev. Tudi je dobro ohranjen, ker se mu ni treba truditi po svetu, hoditi po semnjih, poslušati prepire med mešetarji in se valjati po potnih žepih. Kakor kralj na prestolu isedi tu v svoji škatlici in se lahko smeje zmečkanim in umazanim proletarcem svojega rodu, ki dobivajo toliko ran v boju za obstanek in se morajo včasih podvreči celo malo okusnim joperacijam z limom in papirčki, da si ohranijo življenje. Da, tako je na svetu! Revež se trudi in trpi, bogatinu pa vsi strežejo, se mu hlinijo in ga občudujejo!
Gospod Wild se je ves zamaknil v ta prijazni sim« bol najvišje zemeljske sreče. Vedno bliže mu je pri« hajal z nosom, da si vtisne neizbrisno v spomin te tako pomenljive poteze.
»Ali se sme ta bankovec tudi otipati?« je vprašal uradnika. »Bi vsaj smel reči, da sem imel že milijon funtov 'V roki!«
»Je prepovedano!« odgovori uradnik smeje se. »In vam tudi inič ne koristi, predragi gospod Wild, čeprav ga ukradete. Kajti poglejte: bankovec je brez številke in brez podpisa! Niti ene žemlje si ne morete kupiti zanj!«
»Potem naj pa le v škatli ostane,« reče gospod Wild vdano. Hipoma je izgubil bankovec zanj vsako zanimivost. Koliko je na svetu papirjev, ki so lepši in močnejši in večji!
Poslovila sva se od vljudnega uradnika. Kmalu sva stala na ulici.
»Hvala vam lepa, gospod Wild! Zlato Angleške banke in vaša prijaznost mi ostaneta vekomaj v spo« minu!«
In že naju je ločila vrveča množica. Šla sva vsak na svojo stran.
Dr. Evgen Lampe.
Na poti v led in noč.
V čudnem razpoloženju sem prebil zadnjo noč 21. julija 1893. Napisal sem nekaj pisem in brzojavko. Ob treh zjutraj sem poklical kapitana Swerdrupa in še nekaj svojih tovarišev. Dvignili smo sidro in ostavili pri« stanišče Vardo ob tihi jutranji uri. Vse mesto je še ležalo v globokem snu. Vseokrog sama blažena tišina in pokoj. To je bilo ravno pravo razpoloženje, da člo« vek ostavi svojo domovino.
Ko je naša ladja »Fram« počasi zaplula v morje, našemu daljnemu cilju naproti, sem stal na krovu in gledal, kako se nam je počasi na obzorju odmikala kopna zemlja. Zbogom, Norvegija, domovina moja! Kaj vse se bo pač dogodilo, preden te bom videl spet! — Kmalu pa je padla megla in vse zagrnila. In skozi meglo, venomer skozi meglo smo puhali nepre« stano štiri dni. Peti dan opoldne pa se nam je poka« zala Novaja Zemlja, ki pa jo je tudi kmalu zagrnila megla. Zato smo se obrnili na vzhod, proti Jugorski cesti. Dne 27. julija smo nepričakovano trčili ob led. Res da še v jmalih gručah, a že tu se nam je pokazalo, kako izborna ladja je naša »Fram«, ki bo nedvomno sijajno kljubovala vsem ledenim oviram. Led je bil čedalje gostejši. »Fram« pa se je z lahkoto vila in su« kala skozi razpoke ledenih grmad. V nedeljo 29. ju« lija smo se z vso naglico približali Jugorski cesti. Ogle« dali smo se naokrog, a nikjer nismo mogli zaslediti kopne zemlje. Minile so cele ure, preden smo opazili nizko senco nad morsko gladino. To je zemlja, otok Wajgač, in na desni kopnina. Kmalu smo zagledali mesto Habarovo z njegovimi maloštevilnimi poslopji ali skednji, šotori in nekoliko hišami. Tam smo se se« stali z Rusom Aleksandrom Ivanovičem Trontheimom, ki nam je privedel 34 psov. Psi so bili trdno zvezani med seboj in so strahovito tulili. Bili so raznih pasem, nekateri dolgodlaki, blesteči beli, z navpično stoječimi ušesi in ostrimi gobci. S svojo dobrodušnostjo so se nam takoj prikupili. Drugi spet so bili bolj podobni lisicam, nekateri pa so bili črni ali lisasti. Potem ko
smo jih preizkusili, smo jih privezali na krov ladje, kjer so lajali in tulili, da nam je trgalo ušesa. Pripravili smo se za odhod. Napočila je ura slovesa. Ločili smo se od Trontheima in z njim je odšla naša zadnja pošta v domovino. Zdaj je bila pretrgana poslednja vez! Či« sto sami smo ležali v širokem meglenem morju. Po« letje so je že nagibalo.h koncu in imel sem občutek, da razmere v ledenih pokrajinah vendarle niso tako ugodne, kakor bi si jih želel...
O polnoči, od 4. na )5. avgusta, smo se odpeljali. Kmalu smo dospeli iz Jugorske ceste ter se podali na nevarno Karijsko morje. Na Jalmalskem polotoku smo trčili na zadnje ljudi, dva zajetna Samojeda, ki smo ju lepo sprejeli in pogostili z jedjo in tobakom. Se« verna azijska obala je svojevrstna ravnica, pokrita s samim peskom, med katerim se le tu pa tam borita trava in mah z vetrom. Ptice selivke so se odpravljale proti jugu in ostavljale v nas čuvstvo zapuščenosti in osamelosti. Napočil je september s svojimi tihimi, mračnimi, sneženimi dnevi. Puščobna brezupna zemlja s svojimi ploščatimi griči je bila čezdalje bolj pokrita s snegom.
Nato smo dospeli na najsevernejšo točko Azije. Zunaj na morju je že zdavnaj zašlo solnce, mesečno nebo je sijalo v sanjavem zlatem blesku. Ena sama zvezda je bila videti; stala je ravno nad Kapom Če« ljuskinom ter svetlo in tožno sijala z bledega neba. Naša pot pa gre čimdalje bolj proti severu, venomer proti severu, z dobrim vetrom, kar le premorejo para in jadra, miljo za miljo, teden za tednom skozi te ne« znane pokrajine. Človek se mora izpraševati, ali je sen ali resnica.
Vreme je bilo razmeroma lepo, morje ugodno. V sredo 20. septembra pa sem se nenadoma prebudil iz svojih sanj. Ladja je hipoma obstala, planil sem ven, pred nami se je razprostiral rob ledu, dolg in velik, ter se blestel skozi meglo. Ko smo hoteli nato zapluti skozi led proti severu in nismo mogli dalje, sem skle« nil, da počakamo boljšega vremena in vidimo, ali nam bo mogoče nadaljevati pot. Po mojih računih smo bili
na 78° 30' severne širine. Zato smo začasno pričvrstili ladjo ob veliko ledeno grmado in se pripravljali, da očistimo kotle in nanosimo premoga. Dne 25. septem* bra nas je že popolnoma zamrznilo.
Bližala se je zima, prihajala je neskončna zimska noč, polna strahu in groze. Ni nam kazalo drugega, ko da se pripravimo nanjo, in tako smo izpremenili svojo ladjo, kolikor se je pač dalo, polagoma v udobno zim* sko bivališče. Prav tako smo se skušali zavarovati proti uničujočim vplivom mraza, plavajočega ledu in dru* gim naravnim silam, ki bi jim, kakor so nam preroko* vali, morali podleči. Krmilo ladje smo dvignili, da ga ne bi led zmečkal in stri. Tudi s strojem smo imeli pre* cej dela, preden smo odstranili vsak posamezen kos, ga namazali z oljem in ga spravili za čez zimo. V ladji smo priredili prostor za mizarsko delavnico. Meha* nično delavnico smo imeli v strojnici, kovačnica je bila najprej na krovu, pozneje na ledu. Kleparnico smo imeli večidel v igralnici, čevljarska, jadreniška in razna druga dela smo opravljali v salonu. Od najobčutlji* vejših instrumentov do navadnih cokel in ročajev sekir ni bilo ničesar, kar se ne bi izdelovalo na krovu »Fra* me«. Zgradili smo si tudi mlin na veter, ki nam je gnal dinamo ter na proizvajal električno luč.
K vsem tem raznoterim opravilom so se kot naj* važnejša pridružila še znanstvena opazovanja, ki so mnogim izmed nas nudila stalen opravek. To so bila predvsem vremenoslovna in zvezdoslovna opazovanja, raziskavanja ledu in vode, merjenje globine, zbiranje in preiskovanje živali, najdenih v severnih morjih, do* ločanje množine elektrike v zraku, preiskavanje mor* skih tokov pod ledom itd.
Dnevi na ladji so bili seveda dokaj enolični. Ob osmih smo vstajali in zajtrkovali, po zajtrku je nekaj ljudi moralo skrbeti za pse, drugi pa so se podali za svojim delom. Vsak zapovrstjo je moral po en teden pomagati kuharju pri pomivanju in pogrinjanju mize. Ob eni je bilo kosilo, pri katerem so krožile šale in dovtipi, nato kratek oddih in potem do šestih zvečer zopet na delo. Po večerji smo se zbrali navadno v sa*
Ionu, ki se je spremenil v tiho čitalnico. Tako je bila naša »Fram« sredi dolge zimske enoličnosti prava oaza v tej brezmejni ledeni puščavi.
Lahko torej rečem, da nam j,e čas na splošno minul prijetno in skoro neopazno ter da smo se zaradi rednih navad, ki smo si jih naložili, počutili dobro. Najbolje lahko predočijo moji vsakodnevni zapiski način našega življenja v vsej njegovi enoličnosti. Tu ni nobenih ve« likih dogodkov, a prav zato nudijo ti zapiski resnično in ne nalepotičeno sliko tega življenja. Naj navedem nekaj mest iz svojega dnevnika:
Torek, 26. septembra. Lepo vreme. Solnce stoji zdaj že mnogo iniže. Opoldne je stalo 9° nad obzorjem. Zima se bliža naglo. Danes zvečer imamo — 26° Cel« zija, a nam ni mraz. Po mojih opazovanjih smo na 78° 50' severne širine. Na večer sem se malo izprehajal po ledeni plošči.
Nič ni čudovitejšega na svetu, nego je arktična noč. To je prava sanjska dežela, naslikana z najnež« nejšimi barvami. Senca se preliva v senco, da človek ne ve, kje se prične katera in neha druga. Ničesar, nobene ioblike ni, vse samo šibka, sanjavo pobarvana glasba, kakor zategla pridušena melodija. Ali ni vsa lepota življenja vzvišena in čista kakor tale noč?
Nebo je podobno veliki kupoli, ki je v svojem ža« rišču sinja in se na straneh preliva v zeleno, nato na robovih v lilasto in višnjevo barvo. Na vrhu kupole sredi sinjine sijejo zvezde, ki trosijo na zemljo mir, s katerim nas te neizpremenljive naše prijateljice vedno navdajajo. Na jugu pa stoji velik, rdečerumen mesec, obdan z žoltim obročem in rahlimi zlatimi ob« laki, ki trepečejo pod sinjim ozadjem.
Zdajci razprostre severni sij čez nebeški strop svojo lesketajočo srebrno kopreno, ki se preliva zdaj v rumeno, zdaj v zeleno, zdaj v rdečo barvo. Razširja se in se zopet krči v svojem večnem nemirnem izpre« minjanju, da se nato razdeli v plapolajoče raznovrstne trakove lesketajočega se srebra, preko katerih švigajo valoviti, iskreči se žarki; nato ves čar izgine. V na«
slednjem trenutku pa se zopet zablesti v ognjenih je? zikih prav vrhu zenita, nato spet švigne jasen curek z obzorja navzgor, dokler vse ne skopni v mesečini. To je, kakor bi čul vzdihljaj odhajajočega duha. Tu pa tam še nekaj plapolajočih svetlobnih žarkov, ne« določnih kakor davna slutnja, to je prag z bleščečega se oblačila severnega sija. A zdajci prične zopet na« raščati, znova jamejo švigati bliski kvišku in brez« končna igra se zopet pričenja. In ves ta čas smrtna tišina vseokrog, pretresljiva kakor simfonija neskonč« nosti.
Četrtek, 28. septembra. [Sneženi zameti in veter. Danes je za naše pse dan odrešitve; doslej so imeli res kaj otožno življenje na krovu, kjer so bili prikle« njeni, odkar smo zapustili Habarovo. 'Ko smo jih zdaj izpustili, je izbruhnil vihar radosti. Valjali so se po snegu, se snažili in drgnili ter v divjem veselju z glas« nim lajanjem poskakovali po snegu. Ledena ploskev, ki ;je še do nedavna bila tako osamela in zapuščena, mi je s svojo nenadno glasno obljudenostjo nudila ži« vahen pogled; prekinil se je molk stoletij. Odslej bomo pse rajši privezovali na ledu.
Ponedeljek, 9. oktobra. Popoldne, ko smo ravno sedeli brez dela in kramljali, je nenadoma vstal oglu« šujoč hrum in vsa ladja se je stresla. Prvič nas je stis« nil led. |Vsi so prihiteli na krov gledat, kaj je. »Fram« se je zadržala čudovito, kakor sem pričakoval od nje. S stalnim pritiskom se je led kopičil bliže, vendar je moral zaplavati pod nami jn mi smo se počasi dvigali. To stiskanje se je ponavljalo vse popoldne in je bilo včasih tako silovito, da se je »Fram« dvignila več čev« ljev visoko: nato pa je led ni mogel nositi več in se je udri pod njo.
Petek, 13. oktobra. Zdaj smo sredi tega, pred če« mer so nas hoteli zlohotni preroki tako preplašiti. Led pritiska in se kopiči s strahovitim grmenjem okrog nas. Plošče se grmadijo v dolga obzidja in v cele kupe, ki segajo dokaj visoko k naši ladji. To je res kakor borba na Inož, fcla bi našo »Fram« zdrobilo v prah. Mi pa se«
dimo tukaj čisto mirno in ne hodimo niti na krov, da bi si ogledali ves ta metež, temveč kramljamo in se smejemo, kot da ni nič.
Ako si predstavljamo, da velikanske množine ledu, gnane v neko smer, nenadoma trčijo na ovire, na pri« mer na ledene gruče, ki so zaradi vremenske spremembe v kakem bolj ali manj oddaljenem kraju gnane v nasprotno smer, bomo razumeli velikanski pritisk, ki mora nastati ob tem trčenju.
Takšna borba med ledenimi masami je nedvomno nekaj veličastnega. Človek čuti, da je v prisotnosti ti« tanskih sil, in lahko je umljivo, »da se šibkih duš po« loti strah. Zakaj kadar se prične grmaditi led v velikih množinah, je res podoba, da ne bo niti točka zemeljske površine obstala mirno.
Najprej se začuje v veliki puščavi šum kakor gr« menje nekega oddaljenega potresa, potem se začuje na več mestih, kako prihaja bliže in bliže. Onemelo ledeno svetovje odmeva od grmenja, orjaki vse prirode so se prebudili na boj. Led jame pokati vseokrog in se ko« piči in čisto nenadoma je človek sredi borbe. !
Od vseh strani čuješ, kako vse tuli in grmi; led se stresa in rjove pod nogami; nikjer ni miru. V so« mraku vidiš, kako se čezdalje bliže prihajajoči visoki grebeni grmadijo in kopičijo. Velikanske kepe, debele po tri, štiri in pet metrov, pokajo in padajo druga za drugo kakor lahka peresa. Zdaj so že čisto blizu in človek beži, da bi se otel. A nenadoma se razpoči led pred nami in (odpre se črn prepad, iz katerega brizga voda. Obrneš se v drugo smer, a skozi temo jedva še opaziš, da se ti bliža nov okop ledenih grmad.
Poskusiš v drugo smer, a tam je prav tako. Vse« okrog grmenje in rjovenje kakor od velikanskega vo« dopada, s poki kakor streli topov. Že prihaja vse bliže in bliže. Ploča, na kateri stojiš, se zmanjšuje, voda lije čez njo. Ni rešitve, razen če splezaš preko valečih se ledenih gruč, da dospeš na drugo stran nakopiče« nega ledu. Toda upor se poleže, hrum potihne in se polagoma izgubi v daljavo. To se dogaja tu gori daleč na severu, mesec za mesecem, leto za letom.
Četrtek, 26. oktobra. Danes smo se slovesno po* slovili od solnca. Opoldne se je poslednjič prikazala polovica njegove ploskve nad robom ledu na jugu, plo« ščata polobla z motno rdečo lučjo, a brez toplote. Na« počila je zimska noč. Kaj nam pač prinese? Kje bomo, ko se solnce spet povrne? Nihče ne ve. Da bi se po« tolažili radi izgube solnca, imamo prečudovito mese« čino. Noč in dan kroži mesec po nebu.
Nedelja, 24. decembra. Božični večer. Sedem in trideset Celzijevih stopinj mraza. Bleščeča mesečina in neizmerna tišina arktične noči. Napravil sem samoten sprehod po ledu. Prvi božični večer, kako daleč od do« movine!
Nedelja, 31. decembra. Lepšega Silvestrovega ve« čera bi ne moglo biti. Severni sij blesti v čudovitih barvah in svetlobnih progah čez vse nebo, zlasti pa na severu. Tisoči zvezd poblestevajo med severnim si« jem na višnjevem nebesnem oboku. Na vse strani se led brezkrajno in molče širi v noč; z ledom pokrito oklopje »Frame« se ostro in temno odraža proti ble« ščečemu nebu.
Glasno smo čitali svoj domači časopis in si nato privoščili imenitno večerjo. V trenutku, ko se je staro leto poslovilo, smo vsi vstali in jaz sem moral spre« govoriti par besed ...
Ponedeljek, 15. januarja. Čim blodim tod okrog in si ogledujem ta led na vse strani, tem močneje se mi vsiljuje načrt, s katerim sem se že dolgo bavil v svojih mislih.
S temi psi in sanmi bi se dalo po Jedu dospeti na tečaj, ako bi ostavil ladjo in bi se nato vrnil v smeri proti Franca Jožefa deželi, proti Spitzbergom ali po za« padni obali Gronlandije. Za dva človeka bi bila to malone lahka ekspedicija.
Vendar bi bilo prenagljeno, da bi se odpravil že spomladi. Najprej moramo videti, kje pristanemo po« leti. Če pa natanko pomislim, le ne vem, ali bi bilo prav, če se odstranim in zapustim svoje tovariše. Če pomislim, da bi prišel domov, drugi pa ne!
In vendar sem prišel sem, da preiščem neznane obtečajne pokrajine; zato so Norvežani dali denar in gotovo je moja prva dolžnost, storiti, kar morem.
Petek, 2. februarja. Danes veliko slavje na čast 80. stopinji. Po mojih opazovanjih davi smo zdaj na 80° 10' severne širine in 132° 10' vzhodne dolžine. Hura! Dobro jadramo!	|	i i i
Torek, 6. februarja. Mirno, jasno vreme. Na jugu nad obzorjem proseva solnčna luč. Temperatura znaša — 47° in — 48° C. Vzlic temu, da smo malo oblečeni in brez pokrivala, ne čutimo mraza; celo medeno kljuko na vratih lahko primeš brez škode.
Petek, 16. februarja. Danes se je zopet pripetilo ne« kaj posebnega: opoldne smo videli solnce ali, bolje po« vedano, podobo solnca, kajti bil je sam odsvit. Ta odsvit je bil spočetka samo ploščata, žarko rdeča ognjena pro« ga na obzorju; nato sta nastali iz nje dve ognjeni progi, druga vrh druge, s temnim prostorom v sredi. Z veli« kega jambora sem videl štiri ali celo pet takih vodo« ravnih črt, drugo vrh druge, in vse v.isti dolžini, ne« kako tako, ko če bi si mogel predstavljati človek motno rdeče štirioglato solnce s temnimi vodoravnimi progami na njem.
Sobota, 24. februarja. Današnje opazovanje izkazu« je, da se nahajamo na 79° 54' severne širine. Čudno, da smo prišli tako daleč na jug, čeprav je vel severno«za« padni veter samo 24 ur.
Sobota, 24. marca. Velika noč. Solnce vstaja in po« taplja vso ledeno ravan v svojo luč. Pomlad prihaja, a ne prinaša nobenih radosti. Tukaj je mrzlo in pusto kakor prej. Duša odreveni. Kako čudovito milo je zdaj spomladi doma v mojih smrekovih lesovih! Vlažni mah čutim, v katerega se vdira noga mehko in brezšumno; rjavkasto rumena voda v potoku šumlja po razpokah in skalovju, zrak pa je poln vonja po mahu in smre« kovih iglah. In smrekovi gozd, ti edini prijatelj moje mladosti, od tebe sem se naučil najglobljih zvokov prirode!
20. maja. Davi sem bil na smučeh zunaj. Led se je radi stalnih vetrov tekom zadnjih tednov na več mestih
razpočil; čez razpoke je prehod skrajno težaven, ker so polne majhnih ledenih koščkov, ki plavajo razkropljeni naokoli in so deloma pokriti s snegom. Jako varljive so.
13. junija. Led je z vsakim dnem mehkejši. Okoli nas se delajo velike mlake na ledu. Gotovo bi ne prišli daleč, če bi bili prisiljeni zapustiti ladjo in se odpraviti s sanmi proti jugu ali zahodu. Včasi se mi zdi čudno, da nobenega naših ljudi ne objame strah, ker nas žene čedalje bolj proti severu, zmerom više v negotovost; a nobeden izmed njih še ni pokazal strahu. Vsi so mrki, ako gre na jug ali zahod, in vsi žare od veselja, če nas zanaša proti severu, čim dalje tem bolje.
Pa vendar si nihče ne more zakrivati dejstva, da pojde na življenje in smrt, ako bi se zgodilo, kar so nam malone vsi prerokovali. Če bi nam led zdrobil ladjo kakor nekoč »Jeanette«, da bi se potopila, in bi ne mogli oteti dovolj zalog za življenje na ledu, da bi se morali obrniti proti jugu, bi glede naše usode pač ne bilo nobenih dvomov več.
Skupini »Jeanette« se je godilo slabo, a njih ladja se je potopila na 77° severne širine, torej razmeroma blizu kopne zemlje, medtem ko je nam najbližja zemlja oddaljena dvakrat toliko, da o obljudeni zemlji sploh ne govorim. Od Kapa Čeljuskina smo oddaljeni zdaj več nego 550 km, a od tam je še dober kos poti do ob« ljudenih krajev.
Ali naša »Fram« ne bo zdrobljena in nihče niti ne misli, da 'bi se kaj takega utegnilo zgoditi. Godi se nam kakor veslaču na kajaku, ki dobro ve, da bi z enim sa« mim napačnim udarcem vesla bil izgubljen, da bi se potopil; on pa mirno nadaljuje svojo pot, ker se za« veda, da tega napačnega udarca ne bo storil.
Nedelja, 12. avgusta. Krasen večer. Napravil sem izprehod med žlebovi in ledeniki; bila je tako čudovita tišina, nikjer glasu, samo enolično padanje kapelj z le« denih kep in v daljavi moten šum griča, ki se vdira. Solnce stoji nizko na severu, nad nami pa bledosinje nebo z zlato obrobljenimi oblaki. Globoka, pokojna samota vseokrog.
Nedelja, 9. septembra. Že nekaj dni je, kar je zašlo polnočno solnce, in solnce vzhaja že na severozahodu; nocoj je zatonilo okrog 10. ure in spet je preko vse večne beline razlita rdeča luč. Zima se naglo bliža.
Petek, 21. septembra. Življenje gre svojo enolično, ravno pot, brez vsakršnih dogodkov. Pa vendar je čudno, kako naglo beži čas. Napočilo je enakonočje, noči postajajo temne in opoldne stoji solnce samo 9° nad obzorjem.
Dan prebijem z delom v svoji kajuti in pogosto imam občutek, ko (da sem doma v svoji delavnici. Ko zalajajo psi, prisluhnem, kdo prihaja. Nato pa se do« mislim, da nisem doma, da stojimo na pragu druge dolge arktične noči in da plovemo po zamrzlem tečaj« nem morju.
Nedelja, 23. septembra. Včeraj je minilo leto, kar smo prvič pritrdili ladjo na velik grič na ledu.
Torek, 25. septembra. Če računamo od mesta, kjer nas je dne 22. septembra 1893. uklenilo na naše pozi« cije, do položaja dne 22. septembra letos, vidimo, da smo pridobili cele štiri stopinje in prišli od 77° 43' do 81° 53'.	i
To je nekaj dogodkov iz zapiskov prvega leta. Ži« veli smo mirno in delavno življenje. Enoličnost nam je tu pa tam prekinjal strah, da nam ne bi led stri ladje, mestoma poseti medvedov in lovi na severne ptice. Ker pa nas plavajoče ledene gruče niso zanašale dovolj proti severu, temveč proti zahodu in bi tako nikoli ne bili dosegli tečaja, sem se odločil, da določim ekspedicijo na severni tečaj za prihodnjo pomlad. Ta ekspedicija bi obstajala iz dveh mož, primernega števila psov, kakih 1000 kg živeža in iz drugih potrebščin. V petdesetih dneh |bi utegnil dospeti na tečaj, nato bi nameril pot na Kap Fligely in Franca Jožefa deželo, ker na to, da bi mogel najti ladjo sredi ledenih gora, seveda ni bilo misliti. Na povratku bi pač ne imeli več dovolj hrane, zato bi morali nekaj psov polagoma usmrtiti, da bi pre«
hranili druge z njimi. Tako bi bili torej, če bi se od« pravili 1. marca, 30. aprila na tečaju in bi 1. julija do« speli preko Kapa Fligely ter bi imeli upanje, da nas kaki ribiči ali lovci kitov na južnem robu tečajnega morja sprejmo na krov in popeljejo domov.
Fridtjof Nansen — Fran Albrecht.
V spomin Andreja Smoleta.
Črne te zemlje pokriva odeja v grobu tihotnem, naš bratec Andrej! Vince zlato se v kozarcih nam smeja, v tvojo opombo pijemo ga zdaj.
Zbrani prijatli v spomin ga pijemo tvojih veselih in žalostnih dni; zraven si take zdravljice pojemo, da ni nesrečen, kdor v grobu leži.
Čedna postava bila ti je dana, bistri ti um je z bogastvom bil dan: bolj'ga srca ni imela Ljubljana, kak si za srečo človeštva bil vžgan!
Kratko sijale so zvezde prijazne, v sanjah prijetnih te zibal je up; jezo si sreče občutil sovražne, zgodaj okusil življenja si strup.
Deklica druz'ga moža je objela, ki od ljubezni do nje si bil vnet; trešč'la v bogastvo nesreče je strela, kranjski v obupu zapustil si svet.
Videl si Nemško, Francosko, Britansko, videl si Švajca visoke gore, videl si jasno nebo italijansko; sreče ni ranjeno našlo srce.
Videl povsod si, kak iščejo d'narje, kak se le uklanjajo zlat'mu bogu; kje bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domu.
Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji z doma prsti; ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači da truplo leži.
V zemlji slovenski v predragi deželi, ki si jo ljubil prisrčno ves čas, v kteri očetje so naši sloveli, ktera zdaj ima grob komaj za nas.
Težka človeku ni zemlje odeja, * vzamejo v sebe ga njene moči; — trčimo, bratje, še vince se smeja, dolgo Smoletov spomin naj živi! —
Fr. Prešeren.
Peter Sič.
Roman v oktavah. Prijateljema in tovarišema v dnevih bede in izgnanstva drju Francetu Steletu in drju Ivanu Plessu.
Uvod. 1.
Te verze pišem v senci bajonetov, med tolpo žalostnih karikatur človeških src, ki so kot vrt brez cvetov, mladost brez smehljajočih, svetlih ur. Ostala v njih od smelih je poletov samo še strast živinskih procedur; in kar bilo je človek, oblažen v omiki, je samo še — bete humaine.
Za dnevom dan se vlači leno, leno ... In vedno zrem le isti kos neba, le istega dvorišča tesno steno in slišim, ko udarjajo ob tla koraki isti — in skoz mrak strupeno tam zunaj veter se nam krohota. Še vran, ki krakajoč na streho seda, je isti le, — da, vedno ista beda.
3.
In vsako jutro ista nizka soba, deset ležišč je v njej, deset drugov. In vsako jutro vstajamo iz groba spominov, sanj v resničnost topih dnov; in vedno je v besedah ista zloba. Od dne do dne kot težek sen snegov zagrinja srca vedno višji srd: brez krink je vsak obraz in v njem je smrt.
4.
In zreš v očeh hinavščino in laž, sovraštvo in zavist in misli blatne; in kakor z mačko z drugom se igraš in govoriš poklone mu neznatne, a v srcu liješ laž njegovo v čaš nebroj, tehtaš besede mu zagatne. In duša plaka samega spoznanja, pod grenko težo se življenja sklanja.
5.
A — zunaj step brezmejna se prebuja v poljubih solnca v radostno pomlad; in sleherni je žarek šumna struja, in sleherno drevo je pesem nad, pojoča solncu večno aleluja	i
življenja. — In od tam, kjer v tih zapad za dnevom dan samotno, gluho gine, grme skoz noč koraki zgodovine.
Grmijo kladiva in nakovala, človeštvo kuje zarjo boljših dni. In v prah se ruši pod udarci skala in pajčevina padajo vezi; in v njih je mukah zemlja trepetala in v novih ritmih poje spev krvi pozdrav v bodoče radostne daljine, spleten iz sanj, gorja in bolečine.
7.
A tu — kot krik s pozabljenega brega, ki plaho, tiho sluša ga srce, odmev le gluh do mene semkaj sega. In vstaja misel, plove čez polje spominov, od cvetov do cvetov bega, — dobrave vseokrog šume, šume ... Iz sanj že polpozabljenih poletov te verze pišem v senci bajonetov. —
Prvo poglavje. 1.
Junaki bitk, svetniki, potepuhi, Don Juani, pustolovci in sanjači in mučeniki misli in lenuhi, Napoleoni, Buddhe, rokovnjači, puščavniki, pol * slepi in pol« gluhi, hinavci in svetovni postopači, — vsi so že našli pot med rime gladke, a pevec nov opeva naj odpadke!
2.
Težko je res, — junakov ni med nami (— Martin Krpan je bil izjema —), navdušenje, ki tlelo pod gorami je našimi, zdaj tudi že pojema.
In nič nas več na svetu zdaj ne mami. Čemu pač neki? Srečen, kdor objema trebušen liter, zraven tarokira in se preveč po svetu ne ozira.
3.
Le če se ravno bližajo volitve ali velika ljudska veselica, nabrusimo si uma svitle britve, našminkamo z navdušenjem si lica in gremo v boj do važne odločitve, kdo bo poslanec, društva repatica, predsednik, častni član in tako dalje (— in kaj bo s plesom za Tri svete kralje
4.
In spet vse spi — volivci in poslanci. Le včasi kdo iz spanja glasno kihne — in »Bog pomagaj!« kličejo vsi klanci," in — »bums!« po glavi dnevnik ga udrihne. Bude iz sanj se Triglav in Gorjanci, čez pet minut pa spet že vse utihne in spe dobrave in molčijo lesi... O domovina moja, kje si, kje si?
5.
Kako romanu najti tu junaka? In vendar ga imam! Iz dni mladosti se bliža mi iz tajnega somraka vseh mojih sanj, — iz rož in iz bridkosti smehlja se mi kot solnce iz oblaka. Pozdravljam te, moj mili drug! Oprosti, da sem vkoval v slovenske te oktave! Pa saj poznaš poetične postave.
6.
Da si prišel ti Cankarju pod roko, poslal bi romat te na belo cesto in te obesil epično široko; — in Kraigher bi te djal v obmejno mesto,
pogreznil s tabo v blato se globoko in te oženil s kroglico nevesto. Pri meni pa svobodna ti je volja. Potuj po svetu — vetra dih čez polja!
7.
Kot jaz nikdo ni zrl v misli tajne, kot jaz nikdo ni plakal s tabo solze in s tabo se smejal ob zvokih lajne, ki glas njen čez Parnas naš tožno polže. — Le jaz sem spremljal te na brege skrajne vseh tvojih sanj — no, tiho! Tvoje solze so svete, — a intimnost prevelika kot smrten greh pri epiku se slika.
8.
Zato na pot, moj drug, — in dobro srečo! In nič zato, če nisi niti Tassov in niti Byronov junak, — med gnečo gospode takšne pač preveč je glasov, pojočih kakor morje v noč strmečo, — da ni tenorjev čuti sredi basov. No, Peter Sič, naj zdaj te kar predstavim in te na tvojo dolgo pot odpravim.
i 9.
Da, Peter Sič! — Ime pač brez vsebine! A nekaj zanimivejša je slika, ki rišem mu jo, zroč jo skoz spomine: Pred belim domom stara trepetlika (zrem jo v vseh svojih sanjah iz davnine) kraj ceste, siva, tiha in velika — in dvoje dečkov njen trepet posluša — in njo in Petra zre pred sabo duša.
10.
Takrat sva bila komaj v brstju cvet, a že je Peter bil kot repatica, nesličen vsem že v jutru svojih let. Živel je kot svobodna gorska ptica:
sanjač, idealist in pol== poet; oči so tlele mu, gorela lica. A kjer so glasno se osti iskrile, je trdno stal in meril svoje sile.
11.
No, ko začenja moja se povest, minula so že zdavnaj tista leta in Peter je že tisoč dolgih cest prehodil in prevozil križem sveta in ves opoj in strup velikih mest, okusil v šumu svojega poleta. In truden, nenasičen iz tujine se vrnil je v naročje domovine.
12.
Končal je študije. Na dnu zavesti pa dozorelo skrito je spoznanje, da kakor prej stoji ob križni cesti, da čas beži in že visok mu dan je, in kar nekdaj ga vabilo v prelesti je solnčni, vedno so samo še sanje, — a vse ostalo: dolgčas in puščoba, satira, bol in laž in — senca groba.
13.
Pa ni bil pesimist. Sicer na gesla, ki v bujnem so poletu med mladine se naše kot resnice večne nesla, je gledal kot na šumne, prazne mline — in vedel, da smo v bistvu čoln brez vesla, pred sabo noč, pod sabo le globine; in da je vse le pesem hrepenenja, ki se od duš do zvezd pravečnih vzpenja.
14.
V to pesem je verjel. In ta je vera vodila ga skoz zmote in viharje in mu bila vseh vrednosti je mera. (Seveda — marsikrat je med sleparje
zašel, ki so ga na račun večera iz zvezd pripravili ob vse denarje. Pa, — to usoda vedno je sanjača, da mu je koča tudi že palača.)
15.
A kar se tiče točke domovina, je z njim bilo kot z vsemi nami: med dobre njene šteli so ga sine, dokler je narodni pomagal dami čvekati bedarije brez vsebine in klical gromki živijo, kadar sami so si grmeli listi naše gore. Zato priromal kmalu je v odbore,
16.
odseke, pododseke, komisije in se spoznal z neštetimi študenti. In kmalu videl je: za vsem se krije sebičnost kakor advokat s klienti neštetimi, ki svira melodije vabeče z glasnimi jim instrumenti. Čim več jej veruješ, čim več jej daš, tem več ti govori in vsa je — laž.
17.
Pristudili so Petru se programi in vse, kar še tako se imenuje. Nič več ga ni zdaj mikalo med nami in je odšel grenkobe poln na tuje, izginil za visokimi gorami, zaplul z valovi šume, glasne struje — in med obzorji njene je širine pozabil na bolesti domovine.
18.
No, ne povsem. Od mestnega so tlaka se misli mnogokrat med nizke griče nosile v urah bledega somraka in zrle v cvetju brege in holmiče. —
In tihega in plahega koraka (— kot tih spomin, ki sen ga v dušo kliče, — obstale so pred hišo razsvetljeno; zazrle se v davnino izgubljeno.
19.
In zrle dvoje lic so večnosvetlih
in dvoje dobrih src kot solza čistih. —
In plakale so misli po teh letih,
ki so uvela kot zelenje v listih,
kot vonj v jesenskih, zadnjih, poznih cvetih.
In v neopaženih minutah tistih
je zopet bil pri materi, očetu.
ni vedel nič o laži ne o svetu.
20.
O mati, ti ljubezen in dobrota, kje si, ko rišem sliko davnih dni? Strmiš skoz noč na temna, daljna pota, ki z njih še vedno sina ni in ni? O, — tvojih besedi opojna dota vse težke dni me spremlja, vse noči — in izpreminja grenkih čaš napoj v sladkost in mrak v poldneven soj.
21.
Kako bi ti poljubil las srebro in tvoje dobre, trudne, vele roke in kot v detinstvu v tvoje se oko zazrl in rane razodel globoke in vse gorje, bridkost in celo zlo. In vem — te tvoje dobre, trudne roke izbrisale bi iz srca bolest in vse megle s predolgih mojih cest.
22.
Kdo kakor ti okusil je spoznanje in pil iz čaš trpljenja in gorja, a v duši čist ostal kot rajske sanje, ohranil v srcu sinji blesk neba
in drugim svet prečaral v smeh, igranje in tih pristan kraj šumnega morja? O bodi blagoslovljena, ti sveta, ti duša lilije, srce poeta!
23.
In blagoslovljen bodi tvoj spomin, moj oče, mož značaj od nog do glave! Kolikokrat mi duša iz tujin se vrača k tebi! In skoz šum dobrave spet greva — oče in mladenič sin —, zlato jesensko siplje se v daljave, — jesen življenja ti zveni v besedi in toplo solnce tvoji so pogledi!
24.
Kako si šel skoz trnje in skalovje, kako si šel črez strmi, strmi breg, preromal najsamotnejše gorovje, pregazil hladni in najgloblji sneg! A ko od tvojih rok nad nami krov je razpel se tihi in je tisoč neg dveh src izpremenilo svet mi v vrt, si bil kot senca zrelih, polnih trt.
25.
O da si ti, moj oče, tu pri meni, vem, krepko stisnil mojo bi roko: »Ne greni si življenja, sin, ne greni! Ponosen, smel naj vsak korak ti bo in vso otožnost iz srca poženi, napni tetivo in razkrij oko! Na pot, moj sin, v bodočih juter žar! A tožiti, le tožiti nikar!«
26.
A ni te, ni. Med nemimi grobovi svoj trudni, zadnji sen nevzdramno spiš tam daleč pod sneženimi vrhovi; in v sanjah z zarjo tiho govoriš,
ko od planin se nižajo mrakovi in raste v noč iz groba sveti križ, ki si ga nosil križev pot življenja na Golgato trpljenja — hrepenenja.
27.
A včasi, ko pod okni noč šumi v drevesih tiho pesem o svobodi, v temo brez sanj strmijo mi oči. In ve srce: razsanjani prirodi ni mej, ni smrti — in ta šum si ti. Iz večnih dalj pojoči so labodi preplule misli tvoje in šumijo mi vere « volje večno melodijo.
28.
Peccavi! Spet o sebi spletam rime... Toda — kako naj duša ne zveni, če sred samote in sibirske zime sorodna struna tiho zabrni? V oseke večnih ritmih le in plime z bregovi morje v sanjah govori, a z dušo v pesmi se le razgovarja, kar samo jej bilo je noč in zarja ...
29.
Minula leta so. Utonil Sič
je v morju, ki ime mu je tujina.
In zdel se nam je še samo kraljič
iz bajk, ki jih je pravila davnina.
In nič bilo ni v mislih nanj več, nič —
le kaplja sladkogrenkega pelina!
A tu se zdajci nam je vrnil spet:
nov prorok s prejšnjim srcem, nov poet.
30.
Bila pomlad je. V tihi mesečini sva šla pod cvetjem radostnih dreves; kot v snu šumela reka je v dolini svoj nočni govor pod strmeči les.
Iz sanj je ptica kriknila v bližini, nekje je zvezda zdrknila z nebes ... »O čuj jih — pesem zemlje, pesem zvezd, ki sta me zvabili s predolgih cest.
31.
S predolgih cest samotnega iskanja, iz vrta tujih, preopojnih rož ... Življenje se pod lastno težo sklanja in zdi se mi: zaman oziram mož z bregov se strmih svojega spoznanja, — ni več ga, ni, ki nosil venec rož na čelu je kot blaženo skrivnost... Zvenela moja zlata je mladost.
32.
In vendar — pot še dolga je pred mano; in vendar — ogenj v srcu živ gori! Kar v grobu je mladosti pokopano, so le najlepši, najčistejši sni, — a vera v zmago, v borbo nekončano gre z mano med vihar bodočih dni. In še čez grob mi pel je šum vetrov ko sredi pozabljen j a, sred mrakov ...
33.
Veš zdaj, kaj klicalo me v te doline iz trušča, hruma je velikih mest? Bila je mračna slika domovine, bila je njena borba in bolest, bile so njene radostne tišine, kjer poje zemlja zlato pesem zvezd. O čuješ jo?...« s prepolne cvetne veje je padel cvet... Vsa noč se tiho smeje.
34.
In znova Peter tiho govori. In krog in krog posluša noč, šepeče, šušti... Trepeče pesem besedi o borbah in o raju solnčne sreče,
o grobih in o njih, ki več jih ni, ki so ugasnili kot zadnje sveče, če v cerkvi zadnji je zamrl šelest...
Naj Peter svojo sam pove povest. ! 35.
In zdaj — in medias res! In še enkrat naj zacveto pred mano vse daljine, mladost, in iskrih tvojih trt škrlat naj s svojo prepoji krvjo spomine — zdaj, predno dan tvoj kakor zlat zapad med sanje neme večnosti izgine in venec tvoj na sencih mi uvene kot tih smehljaj, ki ga bolest prežene.
Konec prvega poglavja.
Napisano I. 1916. v ujetništvu v Tjumeni in Tari v Zapadni Sibiriji.
Vojeslav Mole.
Posmrtnica.
(Ivanu Cankarju.)
Ivan, dragi moj verni! Tako veren drug, da te ni« sem vreden pred drugimi.
Tebi, prijatelj do zadnjega, naj pišem nocoj po« smrtnico? Preveč spominov, preveč jasnih in mračnih ur izza mladostne dobe do moških let se gnete ta hip okrog mene. Preveč bridkosti mi zaliva srce. Kako raz« ložiti mirno po vrsti drugim, kaj smo izgubili s teboj? In da mi je dano vse povedati, ali bi me poslušali danes, ko so misli obrnjene navzven in je svet notranjosti in sanj skoraj pozabljen, odmaknjen od zavesti kot nekaj daljnega, tujega vsemu stremljenju tega viharnega časa.
Zakaj ti si bil človek notranjosti in sanj. Pri nas pa si še vedno nismo vj isvesti, da umetnikove sanje niso sanjarije, puhle, v zraku viseče, nego da so poslednja resnica in najgloblja modrost, do katere more narod pronikniti. In da iso njegove slutnje, če še tako motne, komaj od daleč uzrte, z jecljajočim jezikom izrečene, prav tako zanesljive vodnice v bodočnost kakor vsi drugi kažipoti človeškega duha. Močni, večni narodi so si bili tega v svesti. Mi še nismo tako daleč. 'A danes bi morali tudi mi umeti globoki pomen grških pravljic, ka« ko so rasli zidovi starodavnih mest ob zvokih ubrane lire. Brez tega spoznanja ostanemo na veke teman, amuzičen rod, ki svoje preroke kamena.
Trpek ;si, (Ivan, in težko mi je s teboj. S tiho prija« teljsko besedo sem se hotel posloviti od tebe, a evo me samega v trpkosti. Da, kamenali smo te, za vsako knji« go posebe. In dolga, dolga je vrsta od Vinjet preko Hlapca Jerneja do Podob iz sanj, kakor je dolg križev pot od mladosti do smrti. Za vsako knjigo posebe ka= men. Edino pri zadnji smo ti prizanesli, zakaj v nji je bila že svetost one skrivnostne zarje, ki trepeče nad vsako poslavljajočo se lepoto. Neskončno otožni čar zadnjih žarkov na zahodu, padajočega listja v jeseni. A razumi svoj narod, razumi nas vse, ki te nismo mogli razumeti. Tudi tvoji prijatelji ne vselej. Preveč bo* gastva, preveč lepote si usul pred nas, ki nismo bili va* jeni bogastva in lepote. Sam jaz ti priznam, da stojim zmeden pred tvojimi spisi, da jih ne morem pretehtati, ne znam presoditi iv celoti, kakor jih nisem mogel do* stoj no ceniti sproti. iKdo, ki ni bil močan in nežen in pronikav kakor ti, naj bi ti bil sledil v vseh tvojih raz= glabljanjih. Dobrega četrt stoletja si se boril za resnico in pravico med nami; ni je strune tako tenke in tajne v človeški duši, da se je ne bi bil dotaknil; ni je žalosti, katere nas ne bi spomnil; ni ga vprašanja v naši javno* sti, ,v katero ne bi bil posegel. Premisli, Ivan: kako naj bi te bili razumeli, ko si govoril nam, ki smo bili v spo« nah, jezik svobode. Premisli in odpusti. Rod, ki te bo mogel pojmiti popolnoma, šele raste.
Ko sem bil v nedeljo pri tebi, sem čital iz tvojega čistega, lepega obraza, da si se spravil z vsem svetom, da so odpale od tebe kakor nepotrebno! breme vse skrbi in bridkosti, da ni v tebi niti sence spomina na krivice in na trpljenje. Uprl si vame oči, ki so se [vrnile že iz onstranskih pokrajin, in si rekel s pojemajočim glasom,, kakor da mi hočeš odgnati vsak dvom: »jaz bom umrl. — Zbogom.« Besedo umrl si izgovoril tako skriv« nostno, da sem jo čul in si vendar nisem bil ;na jasnem. Ko pa si zopet zadremal, je Stopila k meni žena, ki je stala tisti čas pri vratih, in mi ponovila tvoje besede. Ona jih je slišala natanko, jaz tik tebe ne. In vidim: ti si govoril tudi v svojih knjigah včasih tako skriv« nostno, da te možje, ki smo ti bili blizu, često nismo razumeli. In morda nam bodo dale razlago mnogih ta« kih zagonetnih mest, mlade preproste in otroške duše. Ti si bil velik in vendar tako mlad, tako preprost in otroški. Zato si moral toliko trpeti, a zato si tudi vse prenesel. To sem videl v nedeljo na tvojem pravem obrazu, tako lepem, kakor ni bil nikdar poprej. Šele pred smrtjo si mi ga pokazal. Dobro ti je bilo, odleglo ti je.
Mene obiskuje smrt v prijateljih. Kje daleč sta že prva dva brata, Kette in Murn. Enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi! Skupaj smo se vadili peti, leteli nism0 dolgo skupaj. In sedaj si odšel še ti za njima. Samotna mi postaja duša. In naš narod je vedno rev« nejši.
In baš na pragu v novo dobo, ki si jo sanjal in oznanjal z besedo in 'z vso osebnostjo, rojeno- za svo> bodo in pravico, si se moral zgruditi. A zapustil si nam s svojim delom bogato dediščino. Domovina jo bo pre» vzela in te bo uvrstila med svoje največje sinove.
»Jaz bom umrl. — Zbogom!« — Zbogom, Ivan _-
živel boš.
Oton Župančič.
Materi.
1.	Zalostinko zvon mrliču poje, davne smrti me spominja tvoje,
moja mati.
2.	Ali naj vzdihujem ali molim, da srce si žalostno utolim,
mila mati?
3.	Ali naj ti razsvetlim gomilo, nanjo cvetja položim obilo,
ljuba mati?
4.	Oh, vse cvetje zate nima duha in za tožbe moje vse si gluha,
draga mati.
5.	Tu svečava vrhu groba bleda ne odpre ti vekomaj pogleda,
sladka mati.
6.	Tu ležiš brez diha in brez čuta. Božja dekla, smrt, kako si kruta,
tiha mati!
7.	Vse je nično, naj storim karkoli, le molitev mi duha utoli,
zlata mati.
8.	Smrtni angel, ki te je poljubil, ni takrat življenja sam izgubil,
rajna mati.
9.	On v posodi zlati danes nosi do nebes, kar moja duša prosi
zate, mati. >.
10.	Bog, ki vsako delo plača verno, plačaj ti ljubezen neizmerno,
blaga mati.
i
11.	Ondi večno srečo ti prisodi, ki zaman si jo iskala todi,
uboga mati.
Anton Medved.
Nebesa.
Spev 33.
»Devica Mati, Sinu hči, prelepa, ponižna in visoka nad stvari ti, zamisel večna božjega ti sklepa!
Ah ti si, ki v lepoti čudoviti 5 tak sij človeški si naravi dala,
da Stvarnik ni zavrnil stvar nje biti.
V telesu tvojem se je spet vžgala ljubezen, ki vsled nje moči žareče nebeška tukaj roža je pognala. 10 Tu solnce nam ljubezni plameneče, kar doli smrtno jih telo še nosi, studenec njim si nadeje kipeče.
Velika in mogočna ti tako si,
da želj polet mu let je brez peroti, 15 kdor tebe, milosti želeč, ne prosi.
Ne le kdor k tebi pribeži, v dobroti pomagaš svoji mu, o mnogekrati mu sama milo prihitiš naproti.
Ti dobrotljiva, usmiljena si, Mati, 20 ti milosrčna, vsa se v tebi druži,
kar v stvari je kateri blagodati. —
Glej ta, ki stal ob temni je kaluži, duhove zrl do tu od dna vsemira, njih muke, up in kar veselju služi, 25 zaupno k tebi se za moč ozira,
da dvigniti bi mogel se še više,
dozreti mogel blaženstvo do vira. Želelo mi tega srce si ni še,	i
kot zanj želi, o prošenj ne zavrni! 30 Vse bitje moje prošnje k tebi diše: s prošnjami mojimi ti svoje strni, megle njegove smrtnosti preženi, radosti vse mu prvi vir razgrni! Ugodi še, kraljica, prošnji eni, 35 ki moreš vse, kar češ: srce ti kliče,
ne daj v oblast ga strasti več nobeni! Čuječ zmaguj ti v njem, kar k strasti miče — glej zanj proseče blažene tu zbrane, ki ž njimi roke sklepa Beatrice!« 40 Oči, Bogu preljube, spoštovane,
v prosivca uprte, so mi priče bile, kako so drage ji molitve vdane. In kvišku so nato se obrnile — stvari oči nobene k luči večni 45 ne zro tako pač čiste in premile! In jaz, ki bližal dopolnitvi srečni \ sem želj se vseh, utešil, kot pristaje, medlenja v sebi žar sem neizrečni. Bernard mi je namigal se smehljaje, 50 naj kvišku se ozrem, a sam že preje izpolnil bil njegove sem migljaje: zakaj vse bolj, čisteje in čisteje,
pogled se moj je vtapljal v svetli žarek previšnje luči, sama ki iz se je. 55 Poslej je vidu bistre bil prejarek, da mogla bi slediti mu beseda, spomin slediti mogel in preudarek. Kot oni je, ki sanje v spanju gleda in ko zbudi se, še ima občutje, 60 a kar je gledal, prešlo je brez sleda, tako sem jaz: kot sen da vse presnut je, izgubil skoraj videnj sem spomine, ostalo v duši sladko je ganutje. Tako pod solncem toplim sneg izgine, 65 tako razgnal je piš Sibilje reke, na listu pisane lahne sušine.
O luč previšnja, ki nad vse izreke in vzvišena nad vse si smrtne pojme, vžgi v spominu mi le iskre neke, 70 vsaj medle videnja mi vrni dojme, okrepi malce slabo moč jezika, naj spomni tvoje glorije duh moj me!
Če temna le se obnovi mi slika, spozna po spevu mojem rod bodoči, 75 kak zmaga slave tvoje je velika!
Tako vsega me žar prevzel je žgoči, da bil bi zblodil se tedaj nemara, če vanj ne bil bi zrl iz oči v oči.
A zročemu, spominjam se, brez kvara 80 le rasla moč je, dokler da spojil je
moj vid z močjo neskončnega se žara.
Da zmogel sem, o milosti obilje, vtopiti v luč se večno, neizrečeno dotlej, da v gledanju se vid použil je! 85 V globini videl sem, kako vse v eno z ljubeznijo se veže v večno vitje, kar po vesoljstvu tu je razpršeno.
Podstat, pritika in vse njiju bitje tako v prečudnem se edinstvu spaja, 90 da vse, kar pravim, svit le enovit je.
Dej videl sem, ki to edinstvo daj a, zakaj le misel mi na to že slad je, ki s čutjem sladkim dušo mi napaja.
A hip le več spominu truda zadje 95 kot zgoda pred dva tisoč pet sto leti, ko zrlo morje sled je prve ladje.
Tako v radosti duša je zavzeti upirala poglede nepremično in zroč le bolj je koprnela zreti. 100 Kdor se zazrl v luč je to resnično, da še obrnil bi moči želenja od nje drugam, nemožno je in nično.
Zakaj dobrosti, ki je cilj hotenja, vsa polnost v njej je: zunaj nje le borna, 105 popolna v njej, nezmožna popolnjenja. —
Odslej beseda mi še bolj okorna:
celo, kar pomnim, kot jecljaj detinji, ki iščejo mu prs še ustna zorna. Ne kot da v žive luči te edinji 110 kdaj manj, kdaj več popolnosti proseva, zakaj neznan na vek je izpremin ji, a vid, ko zre, vse bolj se ožarjeva in kot da menja žar se enoviti, ko menja sam se, vidu se dozdeva. 115 V globini jasni, v luči čaroviti,
troj krog zazrl sem, kot trojna zarja sijal je: barv treh, a ene biti. Kot mavrica od mavrice odzarja od prvega se drugi, ogenj tretji, 120 ki krog oboj obenem ga izžarja.
Ah, kdo povedal v praznem bi početji, kar zrem še zdaj, ko sled je le minljiva tega, kar gledal v tistem sem zavzetji! O večna luč, ki sama v sebi biva, 125 ki sama se spozna, ki se v spoznani ljubezni ljubi večno ljubezniva! — Ko gledal dlje s svetlobo obsijani sem drugi krog, ki svit je svita čisti, zazrl prikaz v notrini sem neznani: 130 kot slikan bil je svit, a v barvi isti, in lik imel človeškega je lika — zamaknjen ves strmel v prizor sem tisti. Kot oni, ki razmer ga najti mika, da mero krogu točno ugotovi, 135 in misli, misli, a ne najde stika, tak bil sem jaz ob tej prikazni novi:
strmel sem v lik, kako se s krogom sklada, kako ima lik biti se njegovi. Zaman! — Kar šine v dušo iznenada 140 nov svit: in stik, očem prej nedosežen,
zazrla mi je duša, zreti rada.--
Tu duh zastal — nemoč je segla čezenj--
A že mi kakor mirni tek kolesa želen je vse gibala je Ljubezen, 145 ki giblje solnca in vseh solne nebesa.
Dante Alighieri — Aleš Ušeničnik.
Opombe,
Str. 2. — Š k r 1 j i c a = škrjanec.
Str. 6. — S o h o t a (oz. suhota) = gospodarsko poslopje.
Str. 7. — Čifutski = judovski. — Cviček = rdeče do» lenjsko vino; kislo vino. — Za popolno razumevanje te pesmi je treba vedeti, da imajo ponekod vero, da pridejo sveti trije kralji javit bližajočo jse smrt človeku, ki se je njim na čast postil od sed» mega leta dalje.
Str. 8. — Kaldeja = dežela ob Evfratu. Kaldejci so bili znani kot zvezdoslovci dn vedeževalci. — Ekbatan = mesto v Perziji. — K a s p i š k o morje je pravzaprav jezero, ki leži med Evropo in Azijo. —^Tigrisi in Evfrat = 'reki v Prednji Aziji. — Kraljica z Vzhoda = kraljica Bilkis iz Sabe, mesta v jugozahodni Arabiji. Obiskala je kralja Salomona (III. knjiga kra» ljev, 10). ,— Medija = nekdanje ime dežele, ki leži med Kaspis škim morjem in današnjo severozapadno Perzijo. — Ž r e c = po« ganski duhovnik.
Str ► 9. »— 'Ah ura Mazda ali Ormuzd je najvišje pers zijsko božanstvo, bog luči in vsega dobrega, stvarnik vesoljstva. - Kasta = družabni razred. — Giovanni Papini (r. 1881.) spada med najboljše sodobne italijanske katoliške pisatelje. H ka* tolicizmu se je vrnil s knjigo «Storia di Cristo« (1921.), ki jo je pisal tri leta.
Str. 11. — Simbol = znamenje.
Str. 17. — Magister = učenjak, učitelj srednjeveške visoke šole, predstojnik. — Avguštin = znamenit svetnik in cerkveni učenik. — Jezik Avguštinov = latinščina. — Pater res g e n s = oče nadzornik. — Pater prior = oče predstojnik. —
G 1 u m i t i = posnemati, igrati. — Monte Pincio = grič v Rimu. Tam so prekrasni vrtovi, izprehajališča in jmnogo sporne^ nikov. —• Baldahin = nebo (po navadi prenosno nebo).
Str. 18. — Akord = ubranost več glasov.
Str. 20. — Assisi in Foligno sta mesti v Umbriji, ki je pokrajina v srednji Italiji.	- \
Str. 21. — Turnir = viteška bojna igra v srednjem veku. —• Igre = igraleo, godec, pevec.
Str. 23. — Vsevdilj = kar naprej.
Str. 25. — Brat L e o je bil redovni tovariš sv. Frančiška. Vsi so ga imenovali »ovčka božja«. — Literat — leposlovec, to je pesnik ali pisatelj.
Str. 27. — Mu žet i; tla so mužela = tla so postajala močvirna.
Str. 30. — Gazda = gospodar, poglavar. — Čavelj = za* krivljen žabelj.	f
Str. 33. — R o m a = Rim. — Legenda pravi, da je sv. Peter hotel pobegniti iz Rima, da bi ušel smrti. Na Apijski cesti pa je zagledal Kristusa, ki je nesel križ proti Rimu. Peter je razumel pomen te prikazni in se vrnil. Glej Sienkiewiczev roman »Q u o vadiš?« (Kam greš?).	,
Str. 34. — Katakombe = podzemeljska pokopališča. V čas sih preganjanja kristjanov se je V katakombah vršila tudi služba božja. — Romul = ustanovitelj Rima. Rom ulov rod = Rimljani.
Str. 35. — P i o m b i = podstrešna ječa v doževi palači v Be= netkah. Ime je dobila od strehe, ki je svinčena (it. piombo = svi» nec). —• iDože = načelnik beneške republike. — K u p o 1 a = zvonik čebulaste oblike. — Silvio Pellico (1789,—1854.), ita* lijanski pesnik in pisatelj, je bil radi (članstva pri tajni zvezi kar« bonarjev obsojen in zaprt. V ječi je prebil deset let; pet so mu jih odpustili. Najbolj znana njegovih knjig so- «Le ime ,prigioni» (Mojej ječe).
Str. 44. — Vladika = škof. —• Anton Alojzij Wolf (1782.—■1859.) je bil 35 let ljubljanski škof. Doma je bil iz Idrije.
Str. 46. — Loža = gozd.
Str. 47. — Ni c o 1 o Tommaseo (1802—1874.) je bil zelo plodovit in vpliven pisatelj in kritik. •— S k I e n navadno pomeni
vez, tukaj pa steklo (slab izraz); ki krasi jih sklen globokejšega dušnega vida = ki globlje gledajo in mislijo.
Str. 48. — P a j d a š = tovariš. —< G a z d a = gospodar. —• ...če lajnaš = zalajaš. — Verica = tisti, ki se veri, roti.
Str. 49. — Huskanje (umetno narejena beseda) = cvis ljenje. — Golčati, golčim = govoriti. — in nikar se mi nič ne praviči! = ne opravičuj se! — Neres = mrjasec.
Str. 51. — On puše iz celega kljuna; puše od gla= gola puhati, puham ali pušem; puha iz celega kljuna. — T a m> bor ,.= bobnan.
Str. 52. — Rudolf Baumbach (1840.—1895.), nemški pe* snik, ki je petnajst let živel v Trstu. ;L. 1876. je izdal prekrasno gorsko pesnitev z naslovom »Zlatorog«. V njej je porabil znano triglavsko pripovedko o čudovitem kozlu z zlatimi rogmi.
Str. 53. — Omela = neka rastlina. .— Jasa = izsekano mesto v gozdu.
Str. 55. — Š1 a r a s t = iz tankega, prosojnega blaga.
Str. 56. — P o s t o j n a = orel. — Pesem »Mlada Breda« je bila zapisana v Ledinah nad Idrijo.
Str.. 59. — V 1 a d i k a pomeni tukaj kneza.
Str. 60. — VI tava =t reka, ki teče skozi Prago. — Kras Ijevodvorski rokopis obsega staročeške junaške narodne pesmi. Našel ga je. 1. 1817. starinoslovec VaclavfHanka (1791,—1861.). Slovenski učenjak Jernej Kopitar je takoj izrazil dvom glede pristnosti teh pesmi. Čez dolgo vrsto let so šele neizpodbitno do« gnali, da je rokopis ponarejen. Ponaredil ga je Hanka sam in pomagal mu je pesnik J. Linda (1789.—1834.).
Str. 61. — Rajavec = plesalec.
Str. 63. — N iška = nečke, neške (nekakšna lesena posoda).
Str. 67. — M o j š k r a (iz lat. magistra) = vzgojevateljica, družabnica.
Str. 73. — Vidovina = neki čarovnik, Kresnikov nasproti nik; včasih poosebljenje suhih letnih časov. — Nerest = neres = mrjasec.	v >
Str. 74. — V a mpir = volkodlak; človek, ki po smrti vstaja in hodi pit kri spečim ljudem.
Str. 75. — Cimbale = glasbeno orodje; bobenček. — Ako smemo verjeti kranjskemu letopiscu Valvazorju (17. stol.), se
je dogodek te pesmi res izvršil. Valzavor navaja celo ime ugrabljene deklice (Urška Schafferjeva) in letnico 1547. Najbrž gre za kako nesrečo, ki ji je ljudska domišljija in bojazen dala tako strašno vsebino.
Str. 79. —...je odvaval ptič; odvavati je umetno na* rejena beseda, ki naj znači polet ptiča preko> reke in odmev nje* govega glasu. — Kolpa = reka na Dolenjskem,
Str. 81. — C e p e r = drobec, košček.
Str. 88. — P 1 u ž i t i = voditi plug.
Str. 89. — R a j n i š = goldinar; beseda je nemškega izvora (rheinisch = renski). — ....se dobo = se dobi. — Rodoljub L e d i n s k i je pesniško^ ime Antona Zaklja iz Ledin.
Str. 97. — Apel = najznamenitejši grški slikar starega veka. Živel je v 4. stol. pred Kristusom.!
Str. 98. — Obraznik = umetnik, ki obrazuje, to je slikar ali kipar. — Kopitar Jernej (1780,—1844.) je bil slaven uče* njak, doma z Gorenjskega. S Prešernom se v marsičem nista ra* zumela. Glej besedno igro: Kopitar (učenjak) — kopitar (čevljar).
_ Epigram = napis v verzih, največkrat zabavljive vsebine. —
Filozofija = modroslovje.
Str. 99. — Matematičen = računski. — Problem = vprašanje, naloga. j
Str. 101. — S p e j e j o = gredo.
Str. 102. — Milja = dolgostna mera zelo različne dolžine. Nekaj primerov: rimska milja 1477 m; nemška milja 7420 m; morska milja je četrtina nemške; angleška milja 1523 ]m. — Jan Neruda (1834.—1891.), znan češki pesnik.
Str. 105. — S k 1 i z e k = opolzek. — T o k a v a = soteska.
Str. 107. — Sren = trda snežna skorja.
Str. 109. — Himna j= hvalnica.
Str. 111. — Dobrava = gozdnato gorovje.
Str. 112. — Jan Kollar (1793__1852.), češki pesnik in stari*
noslovec. — ...zležami = z lažmi.
Str. 113. — Epafrodit, car igraj ski trgovec, je osebnost iz romana »Pod svobodnim solncem«. — K u b i k u 1 = soba; spal* niča. — B ar ž u n ==' žamet. — Bisus = fino platnoi - De> spot = vladar, ki (ni odvisen od nikogar, čigar vsaka Volja je •zakon. — Taberna = krčma, — Por t al = hišna vrata. — J?eš č e n i časomer = peščena ura.
Str. 114. — Stoiški; stoicizem je bil modroslovna struja v starem veku, ki /je učila ravnodušnost nasproti veselju in žalosti.
—	Atrij = sprva nekakšna družinska soba, potem sprejemnica.
—	Forum = trg. — Vestiboli= veža. — Konsiliarij = svetovalec.	j
Str. 115.— Proponta = Marmarsko morje. — Kupola, gl. str. ;35. — Sv. Sofija = cerkev v Carigradu. Zgraditi jo je dal cesar Justinijan. Turki so jo izpremenili v m ose j o (turško mo« lilnico). — Lotos = vodna lilijs^. i— Palatincc = vojak ce« sarjeve telesne straže v Carigradu. — Oleander = neka vedno« zelena rastlina. — Zlati bizantinec = bizantinski (carigraj* ski) zlatnik.'
Str. 116. — Labirint = stavba z neštevilnimi hodniki, so« bami in vrati, kjer se človek izgubi. — SI o p = steber, t— Ju« s t in i j an (482.—565.) je bil bizantinski cesar. .— Ofion = Iztok.
Str. 117. — Pergament = papir iz živalske kože. — De> spojna = idespotova žena. — Tunika = spodnje (oblačilo pri Rimljanih.
Str. 119. — Mirt o v; mirta = nek grm z belimi |cveti. — Teodora = Justinijanova žena.	i
Str. 120. — Š a j k a = ploščata ladja.
Str. 121. — Bizanc = Carigrad. — O t i m a t i = reševati.
Str. 122. — Radovan je oseba iz romana »Pod svobodnim solncem«. —. Golčati = govoriti. — Magister peditum = poveljnik pešcev. — H i 1 b u d i j = (poveljnik bizantinskih čet ob spodnji Donavi. L. \533. je jpadel v boju s Sloveni. |— A dri a« nopolska vrata = vrata, ki se odpirajo proti Odrinu.
Str. 123. — d n o vi = dnevi.
Str. 126. — Andrej (Komac) in Jože (tudi Komac), oba Trentarja, sta bila Kugyjeva gorska vodnika. ,— Ponce (Ponce so tri: Visoka, 2272 m, Srednja, 2227 m in Zadnja, 2234 m,) Jalovec (2643 m), Konca Špica (2335 m), V e v n i c a (2351 m), Mangart (2678 m), Strugova Spica (2265 m) in Kotov a Spica (2380 m) so gore v severovzhodnih Julijskih Alpah. — ...obe jezeiti = Klanški (Belopeški) jezeri. —. K u g y je znamenit hribolazec. Rodil se je v Trstu 1. 1858. Njegova mati je bila hči slovenskega pesnika Ivana Vesela Koseskega.
Str. 128. — Vršal; vršati ali vršeti = bučati, šumeti. — Nasršati se = postaviti se pokonci, naježiti se.
Str. 130. — H u z a r = ogrski konjenik. —< Eskadron = četa konjenikov, nekako 150 mož.
Str. 131. — K o m i s = vojaški kruh.
Str. 132. — Mavra = črnomarogasta krava; črna krava.
Str. 137. — Alo! Gemer bircaus! (Alo! Gehen wir ins Wirtshaus!) = pojdimo v gostilno! —■ Baratom (madj.) prijatelj.
Str. 139. — Nebosklon (beseda ni priporočljiva) = nebo, strop neba.
Str. 140. — F. L. Čelakovsky (1799,—1852.), češki pesnik, prijatelj Fr. Prešerna. — »Stolistna roža« je zbirka pesmi Če* lakovskega. Jzšla (je 1. '1840.	1
Str. 141. — Peking = nekdanje glavno mesto Kitajske. — Kan == gospod gospodov; naslov mongolskih vladarjev. — Kan Kublaj (1214,—1294.) je bil znamenit mongolski cesar. Osvojil si je Kitajsko in določil Peking za glavno mesto svoje velikanske države. — Šangsfu = mesto, oddaljeno od Pekinga 70 milj; le* žalo je severno od kitajskega zida; tam je imel kan poletno bu vališče. — Mongolski; Mongoli so rodovi v srednji Aziji. V 'širšem pomenu so Mongoli vsi pripadniki rumenega plemena (Kitajci, Japonci itd.). — Stepa = obširna ravnina, porastla samo s travo in grmovjem. — T a t a r i so nekateri mongolski rodovi v Aziji. — Džingis=>kan (1154,—1226.) znan mongolski vladar in osvojevalec. Svoje ivelikanske armade je poslal iz središča Azije v štiri smeri hkrati. — Peuho (Bela reka) = rekai, ki teče skozi Peking in se izliva v Rumeno morje. — Milja, gl. op. str. 102.
Str. 142. — Hermelin = velika, bela podlasica; njena ko* žuhovina je zelo dragocena.
Str. 144. — Patriarhalno kraljestvo; ljudje žive kakor velika družina; Vladar jim jje kakor oče, ki (razpolaga sam z vsem ter skrbi za ljudi kot za svoje otroke. — Marko Pol o <1254 — 1323.) je bil doma iz Benetk. Slaven je postal radi svojega poto* vanja ,V Peking, ki je trajalo 24 let. Na dvoru kana Kublaja je '■bil 17 let. Svojo pot je tudi opisal.	i
Str. 145. — T o m s k = mesto v Sibiriji. — Ceremha = trnolja, oparnica.	(
Str. 148. — Masa = ljudska množica. — City = najstarejši del Londona; mesto sploh |(prim. it. citta). — Omnibus = voz, ki ima več sedežev ter je namenjen vsem brez razlike. — Globe*
trotter = potovalec okoli sveta; človek^ ki je vajen razmer v vseh delih sveta, — O x f o r d Street = Oksfordska cesta. — Kaos = zmešnjava^	\ j
Str. 149. — L i vri ran a ekvipaža; ekvipaža je kočija; livriran Je isto kot uniformiran (livreja = uniforma služabnikov); pri livrirani ekvipaži nosi torej kočijaž uniformo; poleg njega je večkrat še kak drug enako oblečen služabnik. — Parizar = velik, težak tovorni voz. — Trotoar = tlak, pot za pešce. — S i b i 1 a; Sibile so bile pri Grkih in Rimljanih prerokinje. — (T i v o 1 i = mesto v rimski provinci. — Merkur = bog kupčije, zgovornosti in tatov ter sel bogov. ■— Energija = sila.
Str. 150. — Privilegij = svoboščina^ posebna pravica. — Funt s ter lin g == angleška denarna enota (danes okoli 90 lir). —- Na kredit = na upanje. — Governor = predsednik, na« čelnik. "— Dep uty governor = podnačelnik.
Str. 151. — T r i b u t = davek. — M i 1 i g r a, m = tisočinka grama. — Sovereign = angleški zlatnik. — Avtomatično == samo od sebe.
Str. 152. — Flegmatično = hladnokrvno. — Mentor = vodnik.
Str. 154. — Proletarec = vobče delavec z obilno družino; tukaj: preprostega rodu. — Simbol = znamenje. —, Spis je bil napisan 1. 1905. Zato je ta ali ona podrobnost dandanes nekoliko drugačna.
Str. \153r _ Vajrdo = mesto in pristanišče na skrajnem sea veru Norveške. — Novaja Zemlja = velik otok y Severnem Ledenem morju. — Jugorska cesta = preliv med Wajgačem in celino. — W a j g a č = otok v Severnem Ledenem morju. — Habarovo = rusko mesto ob Jugorski cesti.
Str. 156. — K a r i j g k o morje = morje med Nova j o Zemljo in Jalmalskim polotokom. — Jalmalski polotok je v se* verozapadni Sibiriji. — Samojedi = Mongolom sorodno ljud« stvo, ki biva v severozapadni Sibiriji. — Kap Čeljuskin = rt v iseverni ;srednji Sibiriji.	>
Str. 158. — Oaza = zelenica (del puščavei, kjer irase drevje in kjer je kak studenec). — Arktična noč = severna noč, ki traja tem dalje, čim bolj se bližamo tečaju. V pokrajinah ob te» čaju .traja noč šest mesecev in dan enako. — KI u pol a, |gl. "op*, str. '35i
Str. 159. t— Zenit = tista točka na nebu, ki je prav ,nad gle» davčevo glavo. — Simfonija = skladba, narejena za orkester z vsemi inštrumenti; (tukaj: soglasje, ubranost.
Str. 160. — T i t a n s k i = velikanski.
Str. 161. — Franca Jožefa dežela = otočje v obtečaj* nem morju. — Spitzbergi (Svalbard) = otočje v obtečajnem morju. — Gronlandija = velik otok vzhodno od Amerike. — E k s p e d i c i j a = pohod, potovanje.
Str. 163. — »J e a n e 11 e« je bila ladja ameriškega razisko* valca Delong»a. L. 1879. jo je severno od Sibirije zdrobil led. Od posadke so se rešili samo trije ali štirje, — K a j a k = lahek, ozek čoln severnih ljudstev (Eskimovcev, Samojedov).
Str. 164. — K a j u t a = sobica na ladji. — Pozicijja = po« ložaj, lega. — Kap Fligely = rt v Deželi Franca Jožefa. >—
F r i d t j o f Nansen (1861__1930.) je bil znamenit norveški raz*
iskovalec obtečajnih pokrajin in velik dobrotnik trpečih. Z ladjo »Fram« je mislil priti na severni tečaj, in sicer tako, da bi ladja zamrznila ter »bi jo led, ki se stalno giblje, zanesel v bližino tečaja. Zaneslo pal [je ladjo samo do 84° 4'. Tedaj je ,Nansen zapustil ladjo in s tovarišem Johansenom odšel na saneh. Dosegel je 86° 13'. Vrnil se je srečno. Dolgo za njim je (priplula tudi »Fram«.
Str. 165. — Andrej Smole (1800—1840.), ljubljanski tr* govec in leposlovec, nabiralec narodnih pesmi.' >— Britanska = Anglija. Švajca visoke gore; Švajc = Švicar; torej visoke švicarske gore.	|	J i ■
Str. 166. —t Stara Sibila = Sibila iz Kum v (južni Italiji, ki ni mogla umreti, dokler ji niso prinesli prsti z doma/, |in sicer s pismom, ki je bilo f. domačo prstjo zapečateno. Gl. opi str, 149. — Oktava = osemvrstična kitica; imenuje se tudi osmerica ali stanca. —• Verz = vrstica v pesmi. ■— Karikatura = smešna postava. — Procedura = postopek; ravnanje. •— Bete hu» m&ine (franc.; (izg.: bet umen) •—• človeška žival.
Str. 168. — Ritem = enakomerno menjavanje raznih glasov.
_ Dan J u a n je toliko kot ženskar; priljubljen predmet evrop=>
skih pisateljev od zač. 17. stol. dalje. — Buddha = ustanovitelj budističnega verstva. Živel je okoli 1. 500. pred ;Kr. — Rima ,= popolno končno soglasje dveh ali več vrstic. — Martin Krpan = glavna oseba znane istoimenske Levstikove povesti iz 1. 1858.
Str. 169. — Gorjanci = gorovje na Dolenjskem. — Po = etičen = pesniški. — Ivan Cankar (1876.—1918.), slovenski
pisatelj. Mnogi njegovih junakov romajo po »beli icesti« sanj in hrepenenja. — Epično široko = v vseh podrobnostih. — Kraigher bi te djal v obmejno mesto; namigavanje na Kraigherjev roman »|Kontrolor Škrobar« (1914), ki se vrši ha je* zikovni meji na Štajerskem. (Alojzij Kraigher (r. 1877. v Postojni) je naturalističen pisatelj.
Str. 170. — ...in te oženil s k r o gll ico nevesto; sa» momor z revolverjem — Parnas = grška pesniška gora. .— In« t i m n o s t = zaupljivost. — Epik = (pripovedni pesnik ali pi» satelj. — Tasso Torquato (1544.—1595.), slaven italijanski pesnik. —. B y r o n (1788.—1824.), največji angleški pesnik 19. stol.
Str. 171. — Idealist = človek, ki hrepeni po vzorih, išče vzorov, dela iz nesebičnosti. —< P oJ poet = pol pesnik. .— Sa» tira t= pesem, povest ali sploh leposlovno delo, ki šiba 'kako na» pako v človeški družbi. —. Pesimist = črnogled; človek, ki vidi povsod samo nesrečo.
Str. 172. — Program = skupina smernic za delovanje; vzpored.
Str. 175. — P e c c a v i (lat.) = grešil sem.
Str. 177. —-In medias res = sredi stvari, to je: brez uvo» dov. — ,Tjumena in Tara sta mesti v Sibiriji.
Str. 178. — Lira = glasbeno orodje s strunami; rabili so jo že stari Grki. i— ;A m u z i č e n ,= 'čisto brez smisla za lepe umet» nosti. — V i n j e t e (1899), Hlapec Jernej.in njegova pravica (1907) in Podobe iz sanij (1917) so Naslovi treh Cankarjevih knjig.
Str. 179. — Kette Dragotin (1876.—1899.) in M u r n Josip«Aleksandrov (1879.—1901.) = dva slovenska pe» snikaj, ki sta umrla oba jako mlada.
Str. 180. — U t o 1 i t i = utolažiti.
Str. 182. — Beatrice (v. 39) = Dantejev ženski vzor. Kdo je bila, ni znano za trdno. — Vrstice od 1. do 39. vsebujejo molitev sv. Bernarda k Materi božji. —< P r e v i š n j i (v. 54.) = najvišji, — Poslej je vidu bistre bil prejarek (v. 55.) — videnje (duševno) je bilo premočno; bistre = ostrost uma. — Si bil j i r!e|k i (v. 65.) = reki, izreki' Sibil (gl. op. str. 149, 166.) — Su. šina (v. 66.) = suho listje; Sibila iz Kum je imenda pisala svoje prerokbe na lahno listje, ki ga je (veter raznesel, tako da prerokb ni bilo več mogoče prav sestaviti in razložiti.
Str. 183. _ Vitje (v. 86.) = kar je zvito, prepleteno. —
P od sta t (v. 88.) = kar je bistvenega. — Pri tika (v. 88.) = kar je manj važno, spremenljivo. — Zgoda pred dva tisoč pet sto leti, ko zrlo moirje sled je prve ladje (v. 95, 96) = podjetje Argonavtov, ki se je vršilo 2500 let pred Dantejem. Argonavti so bili starogrški junaki, ki so se na ladji Argo odpravili iskat zlato runo. Pripluli so baje po Ljubljanici do Vrhnike in od tam prenesli ladjo do Jadranskega morja. Po poti so izvršili razne junaške čine.
Str. 184. — a ene biti (v. 117.); bit, biti = bistvo; enega bistva. — Dante Alighieri (1265.—1321.) največji italijanski pesnik.
Popravi!
Str. 54. — Naslov: Mala Breda se glasi pravilno: Mlada Breda.
Kazalo.
Luč. — Vital Vodušek.........3'
Božični večer. ■— Fr. Erjavec.......3
Sveti trije kralji. — Oton Župančič......6
Trije modri. — G. Papini........8
Oljki. ■— Simon Gregorčič........10
Četrta postaja. — Ivan Cankar.......13
Trepetlika. — Mihael Opeka.......15
Brat INikefor in hudič. — Ivan Pregelj.....16
Monte Pincio. — Silvin Sardenko......17
Kruhek spi. — Sitvin Sardenko.......19
Frančišek in oljka. — Ksaver Meško......20
Pismo. — Vital Vodušek........25
Literat. — Anton Medved........25
Luna in zvezde. — Franc Cegnar.......26
Tolovaj Mataj. — Fran Milčinski......27
Kam greš, Gospod? — Gregor Gornik.....33
V katakombah. — Mihael Opeka......34
»Piombi«. — Silvio Pellico........35
Dva čolna. — Jakob Voljč........37
Vice. — J. M. Kržišnik.........38
Rozika. — Fran Levstik........41
Župan. — Miroslav Vilhar........45
Lisica, pes in petelin. — N. Tommaseo.....47
Volk in pes. — Matija Valjavec......47
Zlatorog. — Baumbach—Funtek.......51
Zaklad ukletega viteza v Triglavu. — Nar. prip. ...	52
Mlada Breda. — Nar. pesem >— A. Žakelj ....	54
Oldrih in Bojeslav. — Kralj, rokopis — Fr. Levstik . .	59
Trdoglav in Marjetica. — Fran Milčinski.....60
Mornar. — Nar. pesem.........65
Zlatica v Bogatinu. — Nar. pripovedka.....68
Lepa Vida. — Nar. pesem. — Smole s Prešeren ...	69
Kresnik. — Nar. pripovedka.......72
Povodni mož. — France Prešeren .	74
Netek. — Nar. pripovedka........77
Knezov zet. — Simon Jenko ......	79
O vedomcih. — Gor. nar. sporočilo Kurent ali pust. — Nar. pripovedke Ubežni kralj. — Fran Levstik . Praprotno seme. — Nar. pripovedka Razna pota. — [Anton Žakelj Rojenice sodijo dečku, da bo vanj treščilo. — Nar. pripovedka Pomladni žarki. — Anton Medved .... Jamski mož. —• Ljudska pripovedka ....
Žebljarska. — Oton Župančič.....
Poljska pesem. — Cvetko Golar.....
Premalo zemlje in preveč. — Fr. Milčinski Apel in čevljar. — France Prešeren ....
Epigrami. — Oton Župančič.....
Sam. — Simon Gregorčič......
Vinska modrost. — Janez Trdina .... Uganke o vinu. — Janez Trdina.....
V	jutranji zarji. — Silvin Sardenko .... Poletna noč. — Jan Neruda — Al. Benkovič .
Na petelina. —< Fr. S. Finžgar.....
Zabučale gore. — Oton Župančič .... Življenje. — Jan Kollar — Ivan Lah Slovo (od mladosti. — Fr. Prešeren ....
Beg. — Fr. S. Finžgar.......
Življenje ni praznik. — SimOn Gregorčič
Sonet. — Fr. Prešeren.......
Na gorah. — Dr. Julij Kugy.....
Iz Joba. — A. Medved ......
Huzarji na Polici. — Fr. Erjavec.....
Iz »Stolistne rože«. — F. L. Čelakovsky —• Ivan Lah
V	Pekingu. — Marko Polo......
Pismo v domovino. — Vojeslav Mole
V	Angleški banki. — Evgen Lampe .... Na poti V led lin noč. — Fr. Nansen — Fr. Albrecht
V	spomin Andreja Smoleta. — Fr. Prešeren .
Peter Sič. — Vojeslav Mole.....
Posmrtnica. — Oton Župančič . . Materi. — Anton Medved
Nebesa. — Spev 33. -DanA. Ušeničnik Opombe ... Kazalo

C/