RUPEL

PROMPTUARIUM JANEZA
SVETOKRIŠKEGA

SACRUM

PROMPTUARIUM

JANEZA

SVETOKRIŠKEGA

IZB RA L IN UREDIL

DR. MIRKO RUPEL

NA SVETLO DALA
AKADEMSKA ZALOŽBA
V LJUBLJANI

MCMXXXVII

AKADEMSKA BIBLIOTEKA 7

54370

ROČNI stavek in tisk te knjige je izvršila
TISKARNA VEIT IN DRUG, DRUŽBA Z O. Z.

(P. VEIT) NA VIRU PRI DOMŽALAH

JANEZ SVETOKRIŠKI

IN

NJEGOVO DELO

Ko je v 16. stoletju višek literarnega stremlje¬
nja Dalmatinova Biblija, potem pomeni dobro
stoletje kasneje podoben vrh delo Janeza Krst¬
nika Svetokriškega, njegov Sacrum promptu-
arium ali Sveti priročnik. Sicer Svetokriškega
glede na razvojno črto slovenskega slovstva
ne moremo primerjati z Dalmatinom, vendar je na svojem
torišču napravil toliko in pokazal toliko literarne prizadevno¬
sti, da mu gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega go¬
vorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega
slovstva.

1. ŽIVLJENJE

Janez Krstnik se je rodil pri Sv. Križu, kakor sklepamo
iz njegovega podpisa Ioannes Baptista a Sanda Cruce Vippa-
censi.  Sv. Križ v Vipavski dolini, ki je bil od 1483 utrjen
proti turškim vpadom s taborom in povzdignjen 1532 v
mesto, je dobil 1634 kapucinski samostan in kmalu nato
tudi cerkev, posvečeno 1643. Od prve omenitve našega pri¬
digarja v slovstvu (Codelli) se vzdržuje mnenje, da je rojen
iz plemenite družine Leonelli. Čeprav se ta vest z arhivi ne
da čisto utrditi, je vendar verjetno sklepanje in dognanje
Baličevo, da „mu je oče bil bržkone gospod Ivan Krstnik
Leonelli, plemenitaš nižje vrste beneškega pokolenja, a mati
Slovenka iz plemenite obitelji rihenberške“. Tudi rojstna
letnica se da le približno določiti: ker je umrl 1714, „ko je
v samostanu preživel 51 let“ in je torej bil posvečen 1663,
a postal novic nekako 1660, se je moral roditi ok. 1645.

V

Mladost je preživel v domačem kraju. Bližina samostana,
stiki z menihi (prim. str. 121.) in pobožnost (Codelli) so ga
privedli med kapucine. Po študijah, morda tudi v Benetkah
(prim. str. 121.), je postal pridigar štajerske kapucinske pro¬
vince, ki je obsegala samostane po Štajerskem, Kranjskem,
Goriškem in Koroškem in bila ustanovljena 1608, kajti v
začetku 17. stol. so se kapucini močno razširili po sloven¬
skem ozemlju. 1604 jih je dobila Ljubljana, nato Sv. Križ,
Krško, Kranj, Novo mesto in nazadnje Škofja Loka.

O nadaljnji življenjski poti Janeza Svetokriškega je zna¬
no, da je postal 1679 gvardijan kapucinskega samostana v
Trstu, 19. junija 1682 gvardijan pri Sv. Križu, 28. aprila 1684
v Ljubljani, 1686 spet v Trstu, bil od 3. septembra 1688 do
5. maja 1690 gvardijan v Novem mestu, od 10. septembra
1693 do 1695 v Gorici in da je umrl 17. oktobra 1714 v
Gorici (Schematismus). O bivanju v Ljubljani najdemo po¬
trdilo tudi v njegovih pridigah (prim. str. 121.).

Njegovo članstvo v akademiji operozov s priimkom
Promptus, kakor je zapisal Pohlin, sloni najbrž na napačnem
sklepu, kajti njegovega imena ni med člani te učene družbe.

2. KNJIGE

Kapucini, ki so pridno gojili cerkveno govorništvo, so
izobrazili Svetokriškega v priljubljenega in slovečega govor¬
nika. Dokazuje nam to ne le prenapolnjena cerkev pri nje¬
govih pridigah, tako da se je s poslušalci celo moral seliti
na prostor pred cerkvijo (prim. str. 125.), temveč tudi okol-
nost, da so ga vabili k prav svečanim in imenitnim prilož¬
nostim (prim. vsebino IV. zvezka). Razmeroma pozno pa, ko
mu je bilo že preko petdeset let, je začel misliti na izdajo
svojih pridig. Kakor sam trdi, je hotel ustreči tistim mašni-
kom, ki so ga prosili, da bi jim posojeval svoje slovenske
pridige ali da bi jih dal natisniti (gl. str. 7.). Čeprav je tuje¬
jezičnih pridigarskih pripomočkov bilo na pretek, se je
dobro zavedal potrebe po slovenskem priročniku, ker je
imel tudi posebne slovenske razmere pred očmi, češ, sledne
bukve nejso prnaredne za naš folk.

VI

O načinu, kako naj slovenski piše, je pač razmišljal že
tedaj, ko je koncipiral kot mlad mašnik prve svoje pridige,
a malo je verjetno, da bi bil pred Schonlebnovo izdajo
Evangelijev in listov (1672) dobil kako zanesljivo osnovo,
kajti pred tem nad pol stoletja ni nobena slovenska knjiga
zagledala belega dne. Ob tej knjigi so mu prišle do zavesti
težave slovenskega pisanja, a obenem se je odločil, da ohra¬
ni knjižno tradicijo, pri čemer pa le še utegne upoštevati
živ ljudski govor za praktične potrebe. Sledni po navadi
svoje dežele bo govuril, jest pak bom pisal, kakor so Slovenci
pisali,  tako je razložil Schonlebnovo načelo — ki ga tudi
citira — scribendum est more gentis, loquendum vero more re-
gionis  (gl. str. 9.). Zadnjo pobudo za oblikovanje in morda
tudi izdajo pridig pa so mu dali Kastelčevi spisi, zlasti Bra¬
tovske bukvice in Nebeški cil, iz katerih je skoraj dobe¬
sedno posnel navodilo za branje in pisanje slovenščine (gl.
niže). Vabljivo bi bilo, navesti neposredni, osebni vpliv
Kastelčev. Računajoč pa le z ohranjenimi podatki o življenj¬
ski poti Svetokriškega, moramo reči, da je prišel v Novo
mesto dva in pol meseca po smrti novomeškega kanonika;
vendar ni izključeno, da ga je kdaj prej osebno spoznal.

Prav tako bi bilo vabljivo, če bi mogli ugotoviti kakšno
zvezo med Kastelčevim rokopisom Viridarium exemplorum,
in quo numerantur septingenta exempla, accommodata pro con-
cionatoribus  (Vrt zgledov, v katerem je naštetih sedem sto pri¬
merov, prirejenih za pridigarje, gl. Valvasorjevo berilo I,
260) in Svetim priročnikom, a ker je le-oni izgubljen, sme¬
mo sklepati samo o potrebi priročnika za pridigarje na
Slovenskem. O tej potrebi priča tudi izgubljeni rokopis iz
1. 1666.: Pridige na nedele inu praznike  (Razprave V—VI, 47).

Prvi zvezek Sv. priročnika je bil najbrž pripravljen, ko
je bival Svetokriški še v Novem mestu (do 5. maja 1690).
Nato je šel rokopis v cenzuro ali pa morda še prej v tisk,
kajti tisti del knjige, ki vsebuje pridige, se je natisnil prej
kakor prvih 14 listov, kjer je med drugim tudi dovoljenje
cenzure. Po naročilu Karla Marije Maceratskega sta v Ljub¬
ljani pregledala knjigo kapucina Leonard iz Kočevja in Ti¬
motej iz Kanala v marcu 1691. Knjigo so tiskah v Benetkah,

VII

a zakaj ne v Ljubljani, kjer je od 1678 delovala Mayrova
tiskarna, je težko uganiti. Domnevi, da bi bil Svetokriški
odšel sam v Benetke in prisostvoval tisku, ne nasprotuje
okolnost, da avtorja pri tisku drugega zvezka iz 1.1695. ni
bilo v Benetkah (gl. str. 10.); tega leta je Svetokriški izpri¬
čan kot gvardijan v Gorici, medtem ko v času, ko se je
tiskal prvi zvezek, ni znana nobena podobna zaposlitev.

Naslov prvega dela se glasi v slovenskem prevodu:

SVETI PRIROČNIK

PRIDIG ZA POSAMEZNE NEDELJE V VSEM LETU
IN ZA SLOVESNEJŠE PRAZNIKE
GOSPODA KRISTUSA IN B. D. MARIJE

iz spisov svetega pisma in svetih očetov zajet
in z zgodbami starih in novejših avtorjev
nič manj marljivo kakor obilno podprt,

se na željo mnogih po prečast. očetu br. Janezu od Svetega
Križa, pridigarju iz redu malih bratov kapucinov
v slovenskem jeziku sestavljen, v dva
dela razdeljen, na svetlo daje.

DEL PRVI

V BENETKAH MDCXCI
Iz tiskarne Caharije Conzattija
Z DOVOLJENJEM VIŠJIH

Za naslovom sledi latinsko posvetilo proštu Lanthie-
riju (gl. str. 1.) in Lanthierijev grb, nato slovenski pred¬
govor (gl. str. 7.) z latinsko opombo o pisavi in izgovar¬
javi slovenščine, kazalo vsebine, aprobacija in tiskarske na¬
pake. Pridige so razdeljene v dva dela: prvi (I) obsega
strani 1—232, drugi, s posebnim naslovom „Subdivisio par-
tis primae huius Sacri promptuarii" (I B), pa strani 1—216.
Opomba na koncu knjige pravi, da bo drugi zvezek (II)
prinesel seznam pomenljivih reči in da je prvi zvezek le
začasno zvezan, da bi se oba mogla združiti v eno knjigo.

VIII

Drugi zvezek ima isti naslov, le da je v njem izpuščena
splošna označitev virov (iz spisov . .. podprt).  Letnica 1691
je ostala iz prvega zvezka, čeprav je ta zvezek mogel iziti
šele po 8. juniju 1695, ko je kapucinski general Bernardin
dovolil natis pridig, ki sta jih pregledala kapucina Joahim
iz Postojne in Korbinijan iz Škofje Loke. Za naslovom sledi
latinsko posvetilo Juriju Žigi Gallenbergu, deželnemu oskrb¬
niku in upravitelju, z grbom, seznam vsebine, latinski pred¬
govor bralcu (gl. str. 10.) in aprobacija. Obljubljeni seznam
pomenljivih reči je izostal v tem in v naslednjih zvezkih.
Pridige obsegajo strani 1—590. Pri zadnji je naslednja opom¬
ba : Tale govor, ki sodi k četrti nedelji po veliki noči, se je iz¬
gubil in namesto njega se je vrinil drug, ki ga ni sestavil
avtor, ampak nekdo drugi. Zdaj pa se je našel in se na avtor¬
jevo zahtevo daje na svetlo.  Gre za pridigo I, 41—50, ki pa
se v ničemer ne loči od ostalih.

Tretji zvezek ima naslov: Sveti priročnik pridig za po¬
samezne praznike v vsem letu, ki se praznujejo tako po
zapovedi kakor iz pobožnosti . .. Del tretji ... 1696. V
Ljubljani. Iz Mayrove tiskarne.

Letnica na naslovnem listu je spet prezgodnja, ker sta
tretji zvezek pregledala cenzorja (ista ko drugi zvezek) šele
konec 1696. leta; kapucinski general je podpisal dovoljenje
2. marca 1697, a cenzor škofijskega ordinariata dr. Ivan
Dolničar je dal dovoljenje šele 23. januarja 1698. To, kar
smo pri prvem zvezku domnevali, da so namreč pridige
šle morda prej v tisk, preden so dobile cenzurno dovolje¬
nje, in da so se uvodni listi tiskali na zadnje, se da tu
dokazati. Na str. 44. beremo: Pole, danes ... od rojstva na-
siga Odrešenika (se dokončajo) 1696 (lejt);  na str. 53. je ome¬
njeno le-tu lejtu 1697, kateru danes se začne,  in na str. 217.
stoji: Mi pak kršeniki . . . bomo vselej šteli naša lejta od da-
našniga dneva, kir Sin božji je človeško naturo vzel, ter bomo
djali: Ab incarnatione Domini anno 1697.  Knjiga je torej šla
1696 v tisk, a tega leta se je natisnila samo deloma, vsaj
do str. 44.; ostalo se je tiskalo do konca naslednjega, spred¬
nji nepaginirani listi pa v začetku 1698. leta. Prvotna letnica
1696 na naslovnem listu je ostala.

IX

Ljubljanska tiskarna je dala tretjemu zvezku podobno
obliko ko beneška prvima dvema. Za naslovnim listom sledi
posvetilo juristu in politiku Frančišku Albertu baronu Pelz-
hofferju z datumom v Gorici 1696  in grbom. Latinski pred¬
govor govori splošno o življenju svetnikov kot o posebno
koristnem branju. Sledi seznam vsebine (Index) in aproba-
cija. Pridige obsegajo strani 1—626; na zadnji strani je na¬
povedan četrti zvezek, češ da bo kmalu izšel.

Res je četrti del bil pripravljen, kajti odobril ga je ka¬
pucinski general že 16. oktobra 1699, a ljubljanski ordina¬
riat 7. junija 1700. Naslov slove: Sveti priročnik, vsebujoč
različne pridige za različna priložnostna sveta opravila ...
Del četrti... 1700. V Ljubljani. Iz Mayrove tiskarne.

Latinsko posvetilo je naslovljeno na Petra Antona Codel-
lija de Fonenfeldt.  Svetokriški razlaga Codellijev grb, ki je
tudi upodobljen, slavi Codellijev rod in naslovljenca, naj¬
brž tistega, ki je bil posestnik graščine Podturn pod Ljub¬
ljano. Spredaj sta še aprobaciji, medtem ko je Index na
koncu knjige. Pridige obsegajo strani 1—490. Zanimiva je
zadaj latinska opomba, da se dobi tale četrti zvezek pri gos¬
podu Adamu Skubetu, knjigotržcu in ljubljanskem meščanu.

Peti zvezek z naslovom „Sveti priročnik pridig za po¬
samezne nedelje v vsem letu . . . Del peti ... V Ljubljani.
S črkami Janeza Jurija Mayra, slavne dežele Kranjske
tiskarja in knjigotržca. Leta 1707.“ je posvečen priorju
kartuzijanskega samostana v Bistri, Anzelmu Kimovcu. Pri¬
poročila sta knjigo Korbinijan iz Škofje Loke 14. avgusta
1706 in Hipolit iz Novega mesta 1. februarja 1907, odobril
jo je kapucinski general 26. februarja 1707, a dovoljenje ško¬
fijskega ordinariata je podpisal Dolničar 11. februarja 1707.
Pred pridigami je še Index. Pridige so na str. 1—640, a
zaman iščemo v 2. zvezku obljubljeni seznam pomenljivih
reči. Sploh ni na koncu nobene opombe, ker je prostora
zmanjkalo. Iz tega ali onega vzroka so v tiskarni varčevali
tako, da že kazi zunanjo obliko. Ne samo, da so uporabljali
različne vrste črk, tudi stiskali so vrste in besede, zlasti v
zadnji pridigi.

Prvotni načrt, ki ga je razodel Svetokriški v prvem

X

zvezku (c2b), kaže, da je nameraval izdati vsaj 6 knjig:

1. in 2. naj bi obsegali nedeljske pridige, 3. praznike, 4. pri¬
pravo za spoved in razlago božjib in cerkvenih zapovedi,
5. pridige za razne priložnosti,' 6. pridige zoper greh. To
prvotno zamisel je v toliko spremenil, da je snov za 4. knjigo
uvrstil deloma v 2., tako da kaže Promptuarij tole vsebino:

V prvem zvezku  so obdelane tele nedelje in prazniki:
1. — 5. povelikonočna ned., vnebohod, 6. povelikonočna ned.,
binkošti, sv. Trojica, sv. Rešnje Telo, 2. — 9. pobinkoštna
ned.; v drugem razdelku (IB): 10.—11. pobinkoštna ned.,
vnebovzetje M. D., 12. — 14. pobinkoštna ned., rojstvo M. D.,
15. —24. pobinkoštna ned.

V drugem zvezku  so tele nedelje in prazniki:

1. adventna (dve pridigi), 2. adventna, brezmadežno spočetje
M. D., 3. — 4. adventna, rojstvo Gospodovo, nedelja po božiču,
obrezovanje Gospodovo, razglašenje Gospodovo, 1. — 6. ne¬
delja po razglašenju Gospodovem, svečnica, 2. predpostna
ned., 1. predpostna (z opombo: ta govor gre pred 2. pred-
postno nedeljo). — 3. predpostna, 1. postna, 1. petek v postu,

2. postna, 2. petek v postu, 3. postna, 3. petek v postu, 4. postna,
4. petek v postu, 5. postna, 5. petek v postu, 6. postna. —

3. predpostna, 1.— 5. postna nedelja, oznanjenje M. D., 6. postna
nedelja, veliki petek, velika noč, 4. povelikonočna (s posebno
opombo, ki jo gl. zg. str. IX.). Lepo se vidi vrinek postnega
ciklusa (med pomišljajema), ki je bil namenjen po prvotnem
načrtu za poseben zvezek.

V tretjem zvezku  tile prazniki: rojstvo Gospodovo,
sv. Štefan, sv. Janez Ev., nedolžni otročiči, sv. Silvester, novo
leto, sv. Trije kralji, sv. Anton, sv. Sebastijan, sv. Neža, spre¬
obrnjenje Pavla, svečnica, sv. Blaž, sv. Agata, sv. Apolonija,
sv. Valentin, sv. Matija, sv. Gregor papež, sv. Jožef, oznanjenje
M. D., sv. Jurij, sv. Marko, sv. Filip in Jakob, najdenje
sv. Križa, sv. Florijan, sv. Gothard, sv. Vid, sv. Anton Pad.,
sv. Janez Krstnik, sv. Peter in Pavel, obiskovanje M. D.,
sv. Margareta, sv. Bonaventura, sv. Aleš, sv. Marija Magdalena,
sv. Jakob, sv. Ana, sv. Lovrenc, sv. Klara, veliki šmaren,
sv. Rok, sv. Bernard, sv. Jernej, rojstvo M. D., sv. Matej,
sv. Mihael, sv. Frančišek, sv. Simon in Juda, vsi sveti, sv. Martin,

XI

st. Elizabeta, sv. Katarina, sv. Andrej, sv. Miklavž, brezma¬
dežno spočetje M. D., sv. Tomaž.

V četrtem zvezku  so naslednje priložnostne pridige:
o besedi božji, o pravi veri, ob novi maši (3 pridige), ob
ustoličenju župnika, ob prezentaciji vikarja, ob volitvi opatiee,
ob preobleki redovnice (3 pridige), ob zaobljubi nune, ob
času vojske (2 pridigi), za zmago nad Turki, ob času kuge
(2 pridigi), kuga premagana, ob času lakote (2 pridigi), zahvala
za dobro letino, za zidavo nove cerkve, ob cerkvenem žeg-
nanju (4 pridige), o bratovščini rožnega venca, o bratovščini
škapulirja blažene D. M., o bratovščini sv. Trojice, o bratov¬
ščini sv. zakramenta, ob cerkvenem žegnanju (2 pridigi), pri
pogrebu župnika, plemiča, plemenite gospe, mlade porodnice,
bogaboječe vdove, dolgoletnega bolnika, ob nasilni ali ne¬
pričakovani smrti, pri pogrebu trgovca, mladeniča, mladenke,
kmeta, ob jubileju, ob procesiji za dež, o Gospodovem
trpljenju (2 pridigi), pridigarjevo slovo od poslušalcev.

V petem zvezku  so pridige za vseh 52 nedelj, od
1. adventne do 14. pobinkoštne.

Svetega priročnika niso založili kapucini, ampak avtorjevi
meceni, tisti, ki jim je posvetil posamezne zvezke. Tako
n. pr. imenuje avtor barona Pelzhofferja svojega gospoda
mecena  in v posvetilu Codelliju stoji, da more četrta knjiga
reči: Si liber alitas TU A nori fuisset, ego in luce non essem.
(Če bi tvoje darežljivosti ne bilo, bi jaz ne bila izšla).

3. PRIDIGE

Vprašanje, kje in kdaj je Svetokriški posamezne pridige
govoril, se da le deloma rešiti. Nastajale so pač Sproti, odkar
je začel delovati kot cerkveni govornik, a govoril jih je po
slovenskih tleh, kjer je služboval. Letnico v tej ali oni pridigi
(gl. str. IX.) je pač naknadno vnesel, ko je besedilo 'prirejal za
tisk. Najstarejši datum predstavlja letnica 1669 v V. zvezku
na str. 216., kjer je omenjeno sv. Rešnje Telo, iz katerim špiža
G. Bug svoje izvolene kršenike uže 1669 lejt.  — Za nekatere
govore lahko trdimo, da jih je govoril v Ljubljani. Tako se
v zadnji pridigi IV. zvezka poslavlja od Ljubljane, kjer da

XII

je tri leta pridigoval (gl. str. 121.). V isti pridigi se sklicuje
na prvo in drugo pridigo IV. zvezka, tako da bi mogli sklepati:
vse pridige četrtega zvezka so iz ljubljanske dobe. Tudi!
pridiga v sredi tega zvezka, kjer govori o drevesih, katere
v teh lublanskih cerkvah sem videl  (IV, 320), bi potrjevala našo
domnevo. Nasprotujejo pa temu nekatere pridige prav v tem
zvezku, kajti če drži, da je začel svoje delovanje v Ljubljani
28. aprila 1684, potem ne sodijo v ljubljansko dobo pridige
o Turkih (IV, 150, 161 in 170), od katerih sta prvi dve nastali
pri obleganju Dunaja 1682—1683, zadnja pa vsaj v osnutku
po rešitvi Dunaja 1683. Prav tako so pred 1684 nastale pridige
o kugi (IV, 181, 194, 205), a tiste o lakoti (IV, 215, 225, 235)
najbrž okoli 1696 (gl. op. k str. 115—117.). Nasprotno pa se
zdi, da gredo nekatere pridige tretjega  zvezka v ljubljansko
dobo, tako o sv. Florijanu (III, 269, gl. op. k str. 118.) in o
sv. Roku (IH, 433, gl. op. k str. 49.). Za pridigo na dan sv.
Klare (IH, 413) lahko mislimo na samostan klaris v Gorici,
Ljubljani, Mekinjah ali Škofji Loki (gl. op. k str. 124.), isto
za pridigo ob preobleki redovnice (IV, 100, prim. op. k str. 93.),
a za pridigo o sv. Bernardu (III, 447) prideta v poštev Stična
ali Kostanjevica, ker kažejo nekateri odstavki, da jo je govoril
Svetokriški v cistercianskem samostanu pred opatom in menihi.

Pridige niso zabeležene v obliki, v kateri jih je Svetokriški
imel. Sam govori o „prirejevanju“ (gl. str. 1.) in se zaveda,
da gre bolj za pomagalo duhovnikom ko za izdajo pridigarskih
konceptov (slov. predgovor, gl. str. 7.). Tudi krajšanje prvotnega
teksta priznava z besedami: in scribendis sermonibus ut plu-
rimum me secutum fuisse Laconysum  (lat. predgovor bralcu v
III. zvezku). Zavoljo tega so po večini odpadli vsi konkretni
nagovori in so nadomeščeni s splošnim N. N.,  odpadla so
imena (N. N. so si naprej vzeli, na le-tem mejsti eno cirku h
časti tiga mogočniga pomočnika in svetnika N. zidat,  IV, 245)
in so vrinjene take režijske opombe v latinščini, kakor n. pr.
tu povej svetost in čudeže zavetnika, v čigar čast se zida cerkev
(IV, 250), tu povej njegovo pripravo na smrt in njegove zadnje
besede  (IV, 380), tu povej njegova dobra dela  (IV, 402). Deloma
so prvotni podatki ostali, zato se čudno sliši takle stavek:
Umrl je naš lubi N. N. v petek, kateri v tem lej ti 1673. je bil

XIII

izvolen . .  . (IV, 365). Večkrat so ostala tudi imena: n. pr.
Gertrudis grafinja von Turn  (gl. str. 94.), gospodična Terezija
frajerca von Engelshaus  (IV, 114), Ljubljana, ljubljanski  (gl. zg.).

Ali je vse pridige tudi res govoril v slovenščini (Glo-
nar), se resda ne da dokazati, vendar bi spričo lastne izjave
(večkrat ti mašniki so želeli inu prosili, de bi jim moje slo¬
venske  pridige posodil,  gl. str. 7.) in spričo celotnega delova¬
nja in dela našega pridigarja celo o tistih pridigah, ki jih
je govoril plemičem, lahko dejali, da so bile govorjene v
slovenščini, ker je tudi pri tistih posebnih in izrednih pri¬
likah tvorilo večino poslušalstva slovensko ljudstvo. —

Vsebinsko se Svetokriški navadno ne ponavlja, četudi
ima za isto priložnost po več pridig, kakor v drugi in če¬
trti knjigi. Le eno pridigo beremo skoraj dobesedno dvakrat;
prvič nosi naslov Na deveto nedelo po s. Trojici  (I, 219), dru¬
gič In dedicatione ecclesiae  (IV, 265). Drugače se ponavljajo
le krajši odstavki, in sicer o slabem mašniku (I, 209 in IV,
37, gl. str. 32.), o vdovi (II, 167 in III, 69, gl. str. 71.), o So¬
kratu in Ksantipi (II, 171 in IH, 61, gl. str. 64.), o ženi, ki
je kožuh zapila (II, 169 in III, 76, gl. str. 77.), o nehvalež¬
nem sinu (II, 331 in IV, 350, gl. str. 88.) in o Juriju pred ol¬
tarjem (III, 79 in V, 82, gl. str. 79.).

*

* *

V razvoju katoliške pridige pomenita 15. in 16. stoletje
znaten vrhunec. Čeprav je še vedno v sponah sholastike,
ne manjka pridigi resnosti in globine. Povsod se ustanav¬
ljajo beneficiji za pridigarje, novi redovi, med njimi tudi
kapucini, gojijo cerkveni govor z vso vnemo. Tudi triden¬
tinski koncil je poudaril važnost govorjene besede z zapo¬
vedjo vsem škofom in dušnim pastirjem, da morajo govoriti
vernikom vsako nedeljo in praznik, v velikonočnem času
in adventu pa po možnosti vsak dan. Pridigarji niso v za¬
dregi ne glede snovi ne glede načina svojih govorov, kajti
od iznajdbe tiska kroži cela vrsta pomožnih knjig. Tako so
n. pr. Aurei sermones, Sermones dormi secure, Parati sermones
bili zbirke pridig, ki je v njih duhovni že našel vso pridigo,
če pa si jo je sam hotel sestaviti, so mu pomagale zbirke

XIV

zgledov in snovi z naslovi kakor Hortulus rosarum, Reperto-
rium aureum, Apiarius, Formicarius, Legenda aurea, Promptu-
arium exemplorum, Speculum exemplorum, Gesta Romanorum  itd.

Zunanja oblika pridige v tej dobi kaže sholastično stro¬
go strukturo. Pridige so po večini tematične. Javljajo pa se
že tudi slabosti in napake. Tematična osnova iz sholastične
delavnice postaja bolj ovira ko prednost. Navlake je zme¬
rom več: govori so prenatrpani s posvetnim znanjem, s fi¬
lozofskimi citati, so doktrinirani, ljubijo subtilnosti, alego¬
rično igračkanje, poslužujejo se najrazličnejših, tudi neokus- \  >
nih legend, anekdot, zgledov (Gesta Romanorum!) in celo
smešnic. Javlja se emblematična pridiga, katere namen je
osvetliti poglavitne točke tako, da jih obleče v podobe (em¬
bleme). Emblematična pridiga je bila sicer prikladna, da bi
bila podrla panlogizem sholastične metode, zašla pa je sama
na stranpota. — Zarodki vseh teh slabosti so se s časom
lepo razrasli in pridiga 17. stoletja, torej v dobi, ko je rastel
in živel Janez Svetokriški, je tako zašla, da govori zgodo¬
vina o njeni popolni propasti ter označuje nekatere njene
zastopnike celo s homiletičnimi komiki in clowni.

V koliko se v delu Janeza Svetokriškega zrcali splošno
stanje sodobne pridige, naj pokažejo naslednja izvajanja.

*

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara,
sholastična. Razčlenitev na zunaj sicer ni označena, kakor
n. pr. pri Rogeriju, vendar so skoraj povsod razvidni glavni
deli: 1. tema, 2. uvod (exordium ter propositio), 3. jedro
(confirmatio), 4. zaključek (conclusio).

Tema  je skoraj povsod citat iz sv. pisma (razen III,

91, 155 in IV, 194). Uvod  ima najprej namen, da pritegne
pazljivost poslušalcev, zato pove Svetokriški v prvem delu
uvoda (e x o r d i u m) rad kaj izrednega in zanimivega iz
mitologije ali zgodovine. Da bolj živahno zastavi besedo in
dobi stik s poslušalci, je pogosto oseben in začenja z besedo
Jest ... Nekateri značilni uvodi so: Človeška duša (str. 128),
Ljubezen (130), Iz mitologije (132), Iz astrologije (133), Sanje
(35), Priprava (136), Kuharska umetnost (137), Greh (146).

XV

Najbolj neposreden in, rekel bi, topel je Svetokriški v uvo¬
dih priložnostnih pridig: Kuga se bliža (115), Kuga prema¬
gana (116), Lakota (117), Slovo od Ljubljane (121).

Dostikrat začenja sploh brez zveze z glavno mislijo in
poslušalce kar preseneča, kakor v temle primeru: Kaj bo
z vami, kateri ste debeliga života  P Ne bote mogli v nebesa
priti, zakaj pot, kateri gori pele, je vozek.  To s citati podpre,
potem pa debele potolaži, zakaj mast inu salu je Bogu dopa-
deče.  Saj je David prosil, de bi njegova duša debela inu mast¬
na ratala,  namreč de bi njega napolnil  z revami, s križi inu
trplejnam.  Tu šele dobi zvezo s temo (Mt 8, 5—6): Velika
tedaj božja gnada je bila le-ta bolezen za kapitana.  Sledi pro-
positio: Iz tiga prložnost vzamem N. N. dopovedat, de reve,
nadluge inu trplejne so enu Čudnu inu nezgruntanu znamine
milosti božje  (V, 92).

Kakor je razvidno iz tega zgleda, je propositio  (tudi
divisio imenovana) tisti del uvoda, s katerim obrazloži na¬
men pridige. Tu tudi opomni poslušalce, naj poslušajo in
naznanja začetek jedra s frazo inu začnem  ali ravno to res¬
nico danes N. N. bom izkazal  in pod.

V jedru išče potrdila za glavno misel (confirmatio),
in sicer največkrat postopa tako, da zbere najprej dokazila
(citate) iz sv. pisma in iz cerkvenih očetov, nato pa niza
brez trdne notranje zveze koristi, ki jih imamo, če se temu
ali onemu grehu izogibamo, in škodo, če se mu vdajamo,
vse podprto s citati, zgledi, zgodbami. Večkrat prihrani
daljšo zgodbo za konec jedra, tako n. pr. Strašno historijo
(str. 160.). Podrobnejše točke razčlenitve (numeri) niso pose¬
bej označene; tudi niso notranje bogve kako logično pove¬
zane. Takle prehod kot zdaj meni naprej pride inu semkaj se
dobru rajma, kar sem bral  je precej zunanji in malokdaj ne¬
oporečen (prim. n. pr. str. 17.). Čisto mehanično razčlenitev
pa kaže pridiga, ki jo imenujem abecedno (gl. str. 28. sl.),
ali tista, ki je razdeljena po stanovih ali poklicih (str. 39.,
61., 81.). Na splošno je particija v pridigah I., II. in V. knji¬
ge, ki obsegajo po večini sermones de tempore, strožja ko
v pridigah de sanctis in za razne prilike (III. in IV. knjiga).

Zaključek  je kratek. Navadno vsebuje povzetek pridige,

XVI

n. pr. poziv vernikom, naj se ogibljejo greha. Povzetek je
včasih označen z režijsko opombo: Repiloga.  Pridige zaklju¬
čujejo tudi izreki, verzi (latinski) ali apostrofa (nagovor),
zlasti v IH. knjigi, kjer je enkrat ves zaključek samo nazna¬
čen z opombo: Mic repiloga  & cum aposlrophe ad s(anctum)
conclude  (HI, 237).

Vsaka pridiga je zase celota, vendar se jasno vidi po¬
vezanost posameznih pridig med seboj, torej neke vrste
cikličnost. To kažejo že naslovi (gl. zg.) oziroma vsebina v
indeksih, še bolj pa take izjave, kakor kar ste slišali v moji
prvi pridigi  (IV, 485), kakor smo včeraj Slišali  (IV, 201) itd.
Poudaril bi tudi neke vrste simetričnost v četrti knjigi: po
tri pridige ima o Turkih, o kugi in lakoti; v prvih dveh
toži in prosi Boga pomoči, v tretji pa se veseli, ker je ne¬
varnost minila: Turki so premagani, kuga je ponehala, letina
je ugodna. Sploh je četrta knjiga dobro premišljena celota.

*

Vsebina pridig je tradicionalna; povsod obravnava čed¬
nost in greh, zveličanje in kazen, kajti sam pravi, da z besedo
inu eksempelnam en duhovni paster je dolžan svoje ovčice vižat
na pot tiga izveličajna  (IV, 71) in te grešne skuzi pridige od
službe hudičave odvrnit  (IV, 86). Glavni namen mu je povsod
moraliziranje, kar je ponekod celo označeno, n. pr. z opom¬
bo : Sic moralizando prosequere  (II, 348).

*

Značilna za Svetokriškega je uporaba figur in emblemov.

Znana je razlaga dogodkov v starem zakonu kot pred-
podoba (figura) tega, kar se je zgodilo v novem. Kadarkuli
G. Bug je sklenil v novem testamenti kejkaj lepiga inu častniga,
nucniga sturiti, veliku lejt poprej v starem testamenti skuzi
sence inu figure je taistu oznanil  (IV, 332). Zgledi: Mi vejmo,
de taista skrinja je bila en spomin M. Divice  . . ., ta tempel
pak pomeni sv. Ano  . .. (III, 395); Oh, lepa figura za ta sveti
današni dan! Aman pomeni hudiča, Mardoheus pomeni človeka,
Asverus pomeni G. Boga, Ester pak pomeni Marijo Divico  (III,
476) itd. Figur je precej, vendar ta simbolika Svetokriškemu
kakor njegovim sodobnikom ni zadoščala. Zato jo išče še

XVII

v večji meri izven območja sv. pisma, rekel bi, na vseh po¬
ljih človeškega življenja.

Najbližji je utegnil biti poslušalcem, kadar je segel po
primero ali „prgliho“ v vsakdanje življenje. Ena najboljših
je tista o stari babici in sladkem prosekarju (str. 152.); na¬
zorne so: Ta svet je ena komedija (126), Iz astronomije
(134), Priprava (136), Sanje (135), Spovej se prav (158); ne¬
koliko učena, a poetična je Naše srce (129). Baročno bogata
je primera Greh (146), spretna o divjem in domačem mesu
(158). — Tudi zgodbe, izmišljene ali zgodovinske, zna dobro
razložiti in uporabiti. Tipičen zgled je zgodbica Dva čol¬
narja (147), tista o Neronovih levih (22-23) in kako je astro¬
log tatu našel (24). Celo basni, že same po sebi poučne,
rad vpleta med pridige ter jih razlaga na duhovno vižo.  Ra¬
zen tistih pet basni, ki so natisnjene na koncu našega izbora,
jih ima Svetokriški še pet, in sicer vseh pet v eni pri¬
digi: Lisica in podgane (63), Volk in osel (74), Mlinarjev
osel (75), Lisica in volk (77), Miši in maček (78).

Zelo značilni pa so emblemi, pri katerih tudi pojasnjuje,
kako so nastali in kako jih je treba razlagati. — Zgled:
Petelen ima to naturo, de pogostim z enem očesam gleda v ne¬
besa, s tem drugem d zemlo; za tiga volo eden je bil pustil
petelina zmalat inu le-te besede zapisat: Aspicit utr um -
que.  Taku ima sturiti en hišni gospodar, ima skrbejii za hišo,
družino inu posvejtna opravila, ali tudi ima skrbejti za nebesa,
za dušo  (str. 83). Podobni emblemi so še na str. 83., 89., 90.,
91., 95., 96., 99., 100., 101. in 103. našega izbora. Kakor zgo¬
raj pri basnih, je omembe vredno, da se emblemi v neka¬
terih pridigah kar kopičijo, največ pridig pa je brez njih.

Najdosledneje izvedena emblematika je v pridigah Ob
preobleki redovnice (str. 93. sl.), Na osmo nedeljo po sv.
Trojici (Kristus na sodni dan izprašuje abecedo, str. 28. sl.),
Na novega leta dan (pridigar deli poslušalcem „faconetelne“,
str. 60. sl.), Za cerkveno žegnanje (pridigar gosti poslušalce,
str. 80. sl.). To so prave emblematične pridige.

*

Med retorična sredstva, ki se jih Svetokriški rad poslu¬
žuje, gredo še retorična vprašanja in sploh vprašanja. Ni

XVIII

treba dolgo iskati, vse pridige so kar posejane z njimi (prim.
n. pr. str. 97. in 99. ali učinkoviti začetek pridige po zmagi
nad Turki, str. 105.). Prav tako so pogosti vzkliki, ki jih na¬
vadno uvajajo medmeti ah  in oh.  Celo sam jih napoveduje
s stavki, kakor: Ne morem se zdržati, de bi se sohami na
očesah gori na zavpil  . . . (II, 99). Rad razvija misli in deja¬
nje v živahnem dialogu in kar slišimo ga, kako dramatično
recitira z leče pet strani dolg pogovor med umirajočim,
njegovo ženo in patrom (V, 297 sl.). Dialog gl. še str. 21.—22.,
144.—145., 158. itd.

Svetokriški sega tudi po pregovorih; nekaj je slovenskih,
nekaj latinskih, eden je laški: Kateri previsoku se pozdigne,
preglaboku pade  (I, 101), Kar Anžek se nauči , le-tu Anže zna
(III, 594, 595), Ne vedo morebiti, kaj pravi ta laški priguvor:
Ne per torto, ne per ragion, lasci ti metter in prigion? Bodi
pravičen ali krivičen, ne pusti se v jetje postavit. En Slovenec
pak je djal: Rajši se hočem pustiti zadavit, kakor v ječo po¬
stavit  (IV, 137), Sparavec je ceravca nesel  (V, 300), En klabuk
ne more dvej glavi pokriti, En šulen ne more dvej nogi obuti,
En hlapec ne more kakor enimu samimu gospudu ustreči  (V,
504). 1 — Quot capita, tot senteniiae  (I, 51), Qualis vox, tališ echo
(II, 107), Sicut vita, mors est ita  (V, 431). — Mimogrede bodi še
omenjena besedna igra: srčnu inu srečnu  (str. 98.), vedeli inu
vidili  (29) in geminacija: varite se, varite se  (26), rajtingo, raj-
iingo hočem imeti  (35), ne bodite, ne bodite kakor mačke  (48) itd.

Vsa ta retorična sredstva pa še daleč ne predstavljajo
vseh učinkov, ki jih je dosegel Svetokriški pri pridiganju.
Tiskana beseda še ni vse, kajti govornik si pomaga še z
glasom in v nemajhni meri tudi s kretnjo. In da je znal s
kretnjo uspešno podpreti besedo in se teatralično razgibati,
o tem nam* pričajo režijske opombe, ki jih v latinskem
jeziku vpleta med tekst. Tako beremo: Pole, vam hočem
pokazat nikar sukenco, temuč tu krivavu telu Jezusa, Sinu božjiga,
za vas taku rezmartraniga. Pogledajte, N. N.! (Hi c ost en de
C r ucif  i x um.) . . . Je mogoče, de se ne bote omečili inu
zjokali?  (II, 564) ali Stopite naprej (hic accipe Crucifi-
xum)  ter približajte se k tej sveti rani Kristusa Jezusa, Odre¬
šenika vaši ga!  (III, 625) itd.

XIX

Slog Svetokriškega, preobložen, natrpan, okrašen in raz¬
giban, smemo imenovati baročen.

*

Posebno obeležje daje nakaterim pridigam humor. Go¬
vornik se zaveda, da bo s smešnico pritegnil poslušalce in
da bo kljub smehu plodonosno vsadil v njih srca besedo in
nauk. Neko pridigo začenja takole: En velik troši danes jest
sem imel, kadar sem premišloval ta današni s. evangeli, de moj
cartani Odrešenik ... je sturil, de le-ti gluhi so šlišali. . . Na
le-tu sem jest upajne dobil, de bom od Kristusa uslišan. Zatoraj
sem bil začel pohlezmu prosit, de bi tudi mojim gluhem pošlušav-
cam ušesa odprl, de bi dobru šlišali, zakaj mej nimi je veliku glu-
heh inu morebiti de nekateri mej vami cilu nimajo ušesa.  — Kaj
se ozerate?  — Kaj z glavo tresete?  — Kaj se smej ate?  Kaj
menite, de ne vejm, kaj govorim ? . .. Smej  a j t e se, kulikajn
hočete, jest ne vzamem nazaj moje besede  (V, 469). Imenitno
se zna ponorčevati iz krojačev, ki bi hoteli kakor sv. Homo-
bonus, de za vsakaierim štiham en glažek vina bi popili,  ali iz
ribičev, kateri srce imajo v trebuhi,  ali iz mesarjev, ki prodajajo
tako trdo meso, da neki gospod od mize skoči, v štalo teče
gledat, če njega stari šimel je živ, rekoč: „Jest sem gvišnu
menil, de mojga kojna so odrli“  (38 sl.). Nekaj posebnega je
pridiga na novega leta dan (60 sl.), kjer pripoveduje celo
vrsto veselih zgodbic o zakoncih. Ker je ob žegnanju vse ve¬
selo, zato je tudi vedro razpoloženje v govoru, ko pridigar ob
žegnanju šaljivo gosti svoje poslušalce (80 sl.). Kako drastično
se možje pritožujejo zoper svoje žene (131) in kako zaslužena
kazen je doletela tisto, ki je bila navajena vse napek sturiti
(173)! Ves ta humor je dobro uporabljen, to se pravi, nikoli
ne prekorači meje dostojnosti, ni žaljiv ne ciničen, kakor
pri mnogih njegovih sodobnikih. Svetokriški je daleč od tega,
da bi ga mogli imenovati „homiletičnega clowna“.'(C.

*

Pogled na katerokoli stran Promptuarija kaže celo vrsto
citatov v latinskem jeziku, a na robu bolj ah manj skrben
in natančen navedek vira. Citatov ne prevaja, ker je, kakor
rečeno, namenil pridige duhovnim. Le prav redko stoji ob
njih slovenski prevod ali vsaj režijska opomba explica  (razloži).

XX

Včasih je polovica stavka slovenska, polovica latinska (prim.
str. 178.). A kako si je predstavljal v slovenski pridigi latinsko
razlago imena IESUS (I. /pse, E. Enim.  S. Suscitavit,  V. Vere,
S. Seipsum  — I. Is,  E. Er go,  S. Similiter,  V. Vos,  S. Suscitabit),
je težko reči. Citat ima pri roki za vsako trditev, vse dokazuje,
včasih tudi brez potrebe, z latinskim stavkom: Vse, kar je
na svejti, je enu nič, ena senca, en dem, ena megla, en vejler ter
vse le-tu hočem s svetem pismam izkazat  (V, 105). Tudi na razna
vprašanja odgovarja z izrekom učenega avtorja: Zakaj G. Bug
je stvaril ta svejt? Poslušajo, kaj pravi s. Bernardus ...  (Dl,
137). Najpogosteje citira sv. pismo in cerkvene očete, razne
teologe, a tudi posvetne pisce, zelo pogosto klasike: Cicero-
na, Plinija, Plutarha, Seneko (ki ga posebno toplo priporoča
pridigarjem, V, 577), Ovida, juvenala itd. Teh citatov in virov
je toliko, da bi se spraševali, kako je en sam človek mogel
nabrati toliko učenosti, če ne bi vedeli za pridigarske pri¬
pomočke, ki so tedaj preplavljali knjižni trg. V številnih
zbirkah za pridigarje so bili lepo zbrani citati po snovi, ki
jo je pridigar potreboval, in nič lažjega, ko okrasiti stran s
kakimi desetimi citati. To učenjakarstvo je bilo tedaj v
navadi in modi in Svetokriški se ji ni izneveril. Zato tudi
mimo našteje v abecednem redu gola imena 75 učenikov in
pisarjev, ki so častili in hvalili Marijo Devico, a še pristavlja
inu stu drugih  (EU, 428). Tudi ne skriva za zglede (eksempelne),
da jih zajema iz zbornikov: Jest bi mogel lahku s 1000 eksem-
pelni potrdit le-to resnico  (kako Marija iz rok hudičev rešuje
duše), zakaj bukve  so polne takoršnih eksempelnov  (IH, 336).
Rad se tudi pohvali: Inu kadar bi jest hotel potrdit to resnico
z eksempelnami, bi jih meni ne primankalu  (I B, 212). Večkrat
tudi citira Speculum exemplorum (I, 60, I B 26, V, 562), a
včasih dela Vtis, ko da je zajemal iz prvega vira: Le-te dni
sem bral, kar iz Indije pišejo  ...,  na robu: Francis. Sachius
In Hist. Indi. Za  to ali ono pa mu ni bilo treba segati po
knjigah, ker mu je življenje tudi dalo kak „eksempel“. Tako
pripoveduje iz lastnega doživetja zgodbo o detomorilki
(str. 154) in tiste štiri primere, ki uče, naj se človek ne zanaša
na potrpežljivost božjo (166).

Vprašanje, kako daleč sega odvisnost Svetokriškega od

XXI

pridigarskih zbornikov in katere je uporabljal, ni še dobro
rešeno in se bo težko dalo docela pojasniti. Nekaj paralel
najdemo v Svetokriškem in v Lohnerju (Lohner, Instructissima
bibliotheca manualis concionatoria, 1. izdaja 1681, tu po
izdaji Venetiis 1738), vendar posamezna paralela ne bi do¬
kazovala prav nič. Zato sem vzel celotno pridigo Na peto
nedelo v postu (II, 392—404), ki uči, da G. Bug nam prepovej
lagati inu krme priče govoriti,  in Lohnerjevo poglavje Menda-
cium  (III, 49a —59b). Rezultat je bil ta, da sem od 32 citatov
Svetokriškega na str. 393.—399. našel pri Lohnerju 14; dalje
ima Svetokriški na istih straneh štiri zgodbe brez navedbe
vira, ki so vse zabeležene pri Lohnerju: zgodba o kmetu in
coprnici (gl. str. 172.), o laži (173) o Ananiasu in Safiri ter o
cesarici Evdoksiji. Za neko drugo pridigo, in sicer za str. IL
256—261 sem našel pri Lohnerju (IV, 186—189) le petino
ustrezajočih citatov, a za stran III, 88 sem od šestih citatov
našel pri Lohnerju (IV, 70, 74) pet. Precej paralel je najti
tudi za pridigo V, 161 in Lohner I, 126 sl. — Kako na slepo
so včasih prevzeti citati, kažeta navedka S. Laur. Iust. ibi.
(I, 29) in 5 1 . Euth. ibi.  (IV, 107), kjer bi ibi  (prav tam) bil smiseln
le, če bi bil prej naveden isti avtor, kakor je gotovo bil v
predlogi (prim. še op. k str. 15. in 99.).

Naj je Svetokriški uporabljal Lohnerja ali kako drugo
pomožno knjigo — da jo je, je brez dvoma — je delal to,
kar je bilo tedaj in še pozneje v navadi. Tako je najlaže in
najhitreje prišel do številnih virov in citatov, ki jih je v
večini primerov znal dobro uporabiti. Obenem pa moramo
priznati, da se ni omejil na en sam pripomoček, ampak da
je segal po različnih in najbrž tudi po prvih virih. Zato je
nemogoče podati natančno podobo in račun za vsak citat.

Drugo vprašanje pa je, ali ni posnemal kakega pridi¬
garja. Gotovo je, da je poznal ne ravno maloštevilne zbor¬
nike pridig in da so ga prav ti navedli na misel, izdati
slovenski Promptuarij. Čeprav sem pregledal celo vrsto so¬
dobnih zbirk, take, ki bi bila služila Svetokriškemu kot ne¬
posredni vzorec, nisem našel. Da bi bil uporabljal Segnerija,
imenitnega italijanskega pridigarja, kakor je dokazoval Bra¬
tina, je odklonil Glonar, a zdi se, da s premajhno uteme-

XXII

ljitvijo (češ, da izvirajo vsebinske paralele, ki jih navaja
Bratina, pri obeh iz tretjega vira). Kljub temu, da so Segne-
rijeve pridige drugače razčlenjene, je Svetokriški kakor od
drugod, lahko zajemal posamezne zglede tudi iz Segnerija.
Svetokriški je bil vzgojen v laškem okolju, bival je v Italiji,
zato je gotovo poznal dela tedanjega najimenitnejšega itali¬
janskega pridigarja: Panegirici sacri 1664 in Quaresimale
1679. H gradivu, ki ga je zbral Bratina, bi dodal še dva
primera. Strašno historijo (gl. str. 160.) beremo tudi v 23. pri¬
digi Quaresimala; prav tako se sklada v slovenskem pred¬
govoru prvega zvezka odstavek s citati Quidam irridebant,
quidam autern crediderunt  in Si formidaret irridentes ..  . (gl.
str. 8. in op. k temu) z odstavkom v Segnerijevem predgo¬
voru L’auttore a chi legge (Quaresimale, v izdaji 1709 str.
a 5 b). Zlasti tale drugi zgled zgovorno priča, da je Sveto¬
kriški poznal in uporabljal Segnerija.

Odkloniti pa je treba, kakor sta storila že Glaser in
Glonar, mnenje o vplivu Abrahama a Sancta Clara, ki ga je
narahlo označil Levec, zagovarjal pa Medved. Ves sestav
pridig tega nemškega pridigarja je popolnoma različen od
zgradbe in načina slovenskih govorov našega Vipavca. Tudi
ni pri Svetokriškem in Abrahamu najti takih vzporednic
kakor pri Svetokriškem in Segneriju.

*

Svetokriški je bil ljudski pridigar, saj je po večini go¬
voril preprostemu ljudstvu. V vsaki poljudni pridigi pa se
v večji ali manjši meri zrcali sodobno življenje. Zato priča¬
kujemo tudi v Promptuariju vsaj nekaj podobe našega živ¬
ljenja pod konec 17. stoletja. Seveda je treba upoštevati, da
je Svetokriški spreminjal svoje pridige, kakršne je govoril,
v vzorce, a pri tem je verjetno, da je zabrisal tako preveč
subjektivne kakor tudi preveč lokalne poteze. Kljub temu
nahajamo v njih še precej, za tedanjo dobo značilnih mest.

Narod, kateremu pripada, imenuje Svetokriški »Slo¬
vence", in sicer beremo dvakrat Slovenec  in desetkrat slo¬
venski  (gl. str. 7—9. in III, 305, IV, 137, V, 109, V, 256); en¬
krat samkrat berem Kranjci  (III, 543). V latinskem tekstu
stoji trikrat Carniolicus,  šestkrat Slavus  (c 1 b, c 2 b in naslovi).

XXIII

Slovenske narodne pesmi se je dotaknil dvakrat: ko
poziva poslušalce, naj zapojo staro božično Ta dan je vsega
veselja  (gl. str. 128), in ko jim očita, da se ne morejo sv. za¬
povedi naučiti, ki so se še kot otroci naučili tulikajn ne-
sramneh pejsmi pejti,  s čimer meri na zaljubljene narodne
pesmi. Čudno pa je, da niso pri toliko tujih zgodbah našle
pot v Promptuarij narodne pripovedke. Le za to in ono
zgodbico bi se dalo ugibati, da jo je vzel iz ljudskega pripove¬
dovanja. Taka utegne biti tista o ženi, ki je trdila, da so
travo s škarjami postrigli (str. 69.), in še katera v isti pridigi,
morda tudi o hudiču, ki je plesalko odvedel (str. 175.).

V Janezovih pridigah odmevajo vsi veliki dogodki te¬
danjega časa, najbolj boji s Turki, ki jim je posvetil kar
tri govore (gl. str. 105. sl., 112. in 113.), kuga (115, 116) in
lakota (117). Vse te nesreče spretno prikazuje kot šibo, s
katero nas Bog tepe za naše grehe. Sploh mu vse bridkosti
in takratni hudi časi (str. 111) služijo za moraliziranje. —
Vpogled v tedanje sodstvo, ko so tatove obešali in puntarje
rezčetverjali, odkriva odlomek Kazni (119).

O reformaciji ima Svetokriški še nekaj bledih in sploš¬
nih spominov brez zveze s slovenskim protestantizmom.
Lutra omenja v ugibanju, katera vera je prava (gl. str. 127.
in .podobno še K, 369). Mimogrede se je Lutra in Kalvina
dotaknil še na dveh mestih: nekje našteva dežele, kir ta pa-
nani uk Luter Martina inu Kalvina drže  (V, 14), drugje pa
pravi, da sta oba, čeprav odpadnika, hvalila Marijo Devico
(III, 429). Reformacija in protireformacija sta se v naših
krajih bili že zdavnaj unesli, zato pri Svetokriškem ni sledu
o njima.

Kar se cerkvenih razmer tiče, izvemo za razne bratov¬
ščine, ki so bile takrat razširjene pri nas (gl. vsebino IV.
knjige), za romanja (IV, 337) in kako so obhajali jubilej
(IV, 423). Praznikov so tedaj praznovali pri nas okoli 60.
Dokazuje nam to ne le vsebina tretje knjige, temveč tudi
izvajanje v isti knjigi na str. 48. (gl. Obračun, str. 144.) Ven¬
dar niso vsi bili zapovedani, ker gre za take, ki so jih pra¬
znovali po zapuvidi ali navadi  (prav tam). — V fari, ki je
imela 4000—5000 duš, je bilo 4—5 mašnikov (str. 151.). O

XXIV

dolžnosti faranov do njih pravi takole: Vi pak farmani im
podvržene duše ste dolžne vso čast, lubezen inu dobruto izkazat
vašimu dobrutlivimu fajmoštru .. . Ste dolžni zvejstu desetino
opravlat, popolnoma štolo plačat, inu kar njemu sliši, z veseljam
dati inu se varvat, de ne bote njemu prložnosti dali, z vami se
kregat inu pravdat . .. Inu vi farmani ste dolžni vaše mašnike
rediti, gvantat inu z vsem potrebnem jih oskrbejti .. .  (IV,
72—73). Toda tudi mašnikom daje dobre nauke: Ah, gospud
vikarij inu vsi mašniki, poflisajte se, kar nerveč je mogoče,
učiti inu pridigvat vašimu folku ... Ne pustite pridige iz za-
nikrnosti ali za drugih opravil volo ... (IV, 87). Nerpoprej je
dolžan g. fajmošter en dober eksempel svojim ovčicam dati
skuzi enu svetu, nedolžnu živlejne . .. Zabstojn en mašnik šraja
na pridiženci, de bi se imeli greha varvat inu nikar tu zemelsku,
ampak tu nebesku iskati, če on greha se ne varva inu li blagu
vkupaj spravlat se flisa  (IV, 67).

Socialnih razmer se je večkrat dotaknil splošno z izva¬
janji o slabih časih. Do raznih stanov se kaže pravičnega,
a daje seveda povsod prednost duhovnikom in plemičem
(prim. str. 39. in 61., gl. tudi vsebino četrte knjige). Med pri¬
ložnostnimi govori ima tudi pridigo pri pogrebu kmeta; v
njej hvali pokojnika, ker desetine je pravičnu opravlal . . .,
svoji gospojski je bil vselej pokoren, mašnike je častil, kakor se
spodobi  (IV, 420).

Z veliko ljubeznijo je govoril materam. Večkrat se je
dogajalo, da so žene v spanju, seveda nehote, zadušile otro¬
ka, zato jih svari, ker otroka, kateru nej enu letu staru, v po-
stelo h sebi postavit je pod greham inu štrajfingo prepovedana
(str. 153.). Tudi jih opominja, naj se varujejo splava ter naj
noseče ne, plešejo, po moško jezdarijo in za vadle  diijajo
(prav tam).

Glede mode toži, da skoraj vsaku lejtu nov furm v deželo
pride inu (žniderji) tej preveliki ženski oferti nikuli popolnoma
ne morjo ustreči  (str. 40). Čevlji so bili tako rogati inu ofertni,
da vzklika: Zdaj pak premislite, kaj ofert sturi, de tudi na
nogah visoku stoji!  (42). Čevljarji so prodajali papir in se¬
žgano usnje za dobro (43), mesarji debele kosti in smrdeče
kozlovu mesu za kaštrunje  (45). Za pregrešno so imeli kon-

XXV

kurenco nove kopita umišlat, de bi tem drugem dobiček pre¬
vzel  (43).

Ce se je širila kuga, ki pride od strupeniga lufta,  so za¬
prli mesta, zastražili ceste itd. (53). — Kadar je prišel glu¬
mač v vas ali če so v mestu igrali komedijo, je vse vrelo
vkup (140). — Tobak je tudi že bil v rabi. Sicer človeku,
ko ga prvič vzame, možgane zmejša, de ne vej, kej je, im
solze mu teko,  a ko se mu privadi, rajši bi kroh kakor tabak
pustil  (str. 148.)

Eksorciziranje, ki je bilo tedaj močno v navadi, kakor
priča tudi Valvasor (gl. Valvasorjevo berilo 106—107), popi¬
suje tale odlomek: Bo grmelu, bliskalu, treskalu inu vse ne¬
besa bodo v ognju, kakor de bi hotelu vaše žitnu pole inu vin¬
ske gore končati inu požgati; inu vsi vi bote od velikiga straha
tekli v hišo se skriti. Ta čas gospud fajmošter bo vun skočil
inu v nevarnost svoj leben bo postavil pod dežjam, pod točo,
pod grumam inu ne bo z mejsta se ganil, dokler srd božji ne bo
potalažil inu vas od toče inu gruma rešil  (IV, 72—73).

Seveda veruje kakor njegovi sodobniki v coprnice. Raz¬
ločuje namreč navadne grešnike, kateri veliku več Služijo hu¬
diču kakor pak G. Bogu Očetu nebeskimu,  in cuprnike in cu-
prnce,  ki z dušo inu s telesam se so za lužne hudiču podali
(V, 512). Tudi o ljubezenskih napojih, ki so jih tedaj upo¬
rabljali (prim. Valvasorjevo berilo 119 sl.), izvemo nekaj:
Inu kulikajn se najde, kateri skuzi grešna inu nesramna dela v
zakonski stan si pomagajo priti inu cilu hudiča na pomoč kličejo,
d tem kir cuprnije inu super vere h temu priti nucajo  (V, 85).

Sanje in njih tolmačenje sicer zavrača kot norčije, ven¬
dar v isti sapi natanko razlaga, kaj se baje zgodi, če se
komu sanja o tem ali onem (str. 135.). Take stvari so pre¬
prosti poslušalci gotovo kar požirali in se vzgajali v pra¬
znoverju, zlasti če jim je nato še zatrjeval: Vener najdem,
de večkrat se je zgodilu, kar nekaterem se je sajnalu  (prav
tam). Nekaj podobnega je z astrologijo. Nekje jo odločno
(III, 258—259), drugod pa le narahlo zavrača, a obenem kar
strokovnjaško razlaga pomen konstelacije ozvezdij (str. 133.).
Takih nedoslednosti je še več. Jest se čudem,  pravi na dan
sv. Ane, de nekateri se podstopijo spot delat iz ženskiga spola,

XXVI

rekoč, de same tri žene dobre se so na svejtu našle inu de ta
prva je šla v nebesa, ta druga de je utonila, ta tretja de se je
zgubila  (III, 393). To nepametnu govorjene  pa drugod sam
uporablja, čeprav v šaljivi pridigi, a ne da bi ga zavrnil
(gl. str. 68.-69.). —

Svetokriški se je kot pridigar oddolžil splošni homile-
tični struji 17. stoletja. Pri tem pa ni ostal gluh za okolje, v
katerem je živel in deloval, kakor marsikateri njegov so¬
dobnik. Od naših takratnih pridigarjev, od Rogerija in Ba-
sarja, ga loči manjša doktrinarnost, loči ga domačnost in
humor. Praktičen pogled na slovenske razmere in izkušnje,
ki si jih je pridobil v raznih slovenskih krajih, so ga napra¬
vile za književnika. Poleg spoznanja, da so potrebni prav
slovenski vzorci pridig, mu je potisnila pero v roke tudi
literarna ambicija, kajti njegovo delo presega po obširnosti
okvir priročnika za najnujnejšo potrebo. Za slovensko slov¬
stvo, ki je bilo tedaj kaj revno, pomeni Promptuarij na
2896 straneh veliko pridobitev, ker je v primeri z vso na¬
božno slovensko literarno produkcijo tiste dobe najbolj iz¬
virno delo, zlasti tam, kjer je pisatelja zanesla gorečnost in
temperament, da je pozabil na učene vire, na sheme in
sholastično navlako. V nemajhni meri je k temu pripomogla
tudi prirojena zgovornost, saj nam je že iz tiste dobe ohra¬
njena o Vipavcih označba, da so „govorači“ (IMK VI, 48).
Sveti priročnik je hkrati prva slovenska knjiga, ki se v njej
oglaša barok.

Uspeh Promptuarija je bil nekako že v naprej zagotov¬
ljen, saj je prišlo do tiska v veliki meri na pobudo tistih
mašnikov, ki so občudovali govorniške spretnosti vipavskega
pridigarja, (prim. str. 7.). Kako je že sodobnikom dobro slu¬
žil, pa dokazuje primer diskalceata Vorenca, čigar zapisi
slovenskih pridig slone po večini na Svetokriškem. Manj
dokazuje to rokopisna pridiga iz 1706 (DS VII, 661 in Gla-
ser, Zgodovina I, Dostavki), ker se vsebinsko, še bolj pa po
zgradbi razlikuje od govorov Svetokriškega. Vsekakor je
ustvaril naš kapucinec uspel priročnik za sodobne in po¬
znejše mašniške rodove, slovensko slovstvo pa je obogatil z
vsebinsko in oblikovno nad vse zanimivim delom.

XXVII

4. JEZIK

V dobi, ko je Svetokriški sestavljal svoje pridige, je v
knjižnem jeziku vladala dolenjska osnova, podedovana iz
16. stoletja. Seznanil se je z njo v Schonlebnovih Evangelijih
in delih Matija Kastelca. Spoštovanje do te knjižne osno¬
ve in zavest, da sam govori narečje, ki ni književno, je iz¬
razil z besedami, da so drugi imeli veliku lepši slovenski
jezik, kakor je moj vipavski  (str. 7.). Ker je bil precej razgle¬
dan po slovenskem ozemlju, se je zavedal dialektičnih raz¬
nolikosti in hotel zavestno slediti knjižni tradiciji, torej do-
lenjščini, prepuščajoč vsakomur, da po navadi svoje dežele
bo govuril  (str. 9.).

Osnova za črkopis so mu Kastelčeve Observationes in
lectione ei scriptione idiomatis Carniolici  v Nebeškem cilu str.
437.-439., ki jih je deloma dobesedno prevzel in natisnil v
prvi knjigi takoj za slovenskim predgovorom (I, c 1 b). Tu
določa, kako se v slovenščini pišejo in izgovarjajo posa¬
mezne črke; tako n. pr. da je treba razlikovati sad  (retro)
od fad  (fructum), shalit  (contristare) od Jhalil  (iocari), dalje
ure  (horas) od vre  (bulire), fioy  (stat) od ftoi  (sta) itd. Vendar
je v svojem delu kaj nedosleden v pisavi, najbolj še pri
sičnikih in šumevcih, tako da so le-ti n. pr. na eni sami
strani (I, 142) nič manj ko štiridesetkrat napačno uporabljeni.

Značilne so za Svetokriškega razne pisne kombinacije
in učene pisave. Tako je n. pr. po tradiciji pisal l za  go¬
vorjeni dvoustnični u: sluril, bal, poln, bolnik  (le tu in tam
mu uide govorjena oblika: živu, rastu, peku, použ, čounar),
in po tem skombiniral pisavo polsdignit, polfod  (v našem
izboru transkribirano v povzdignil, povsod,  ker so taki pri¬
meri precej redki). Učena kombinacija so tudi oblike padili,
kradili, jejdili, studenicu, dobičiku,  kjer je i  (za polglasnik)
prevzet iz ednine padil  oziroma iz nominativa Studenic  (v na¬
šem izboru padli, studencu).  Sem gre tudi pisava nhoče, n’ho-
čejo, n’hotel  za noče, nočejo, ne hotel  in mešanje obrazil: na
prvim mejstom, v grehoh,  z gospudomi, v zapuvidoh, z ne¬
čist omi možmi.

Vse take pomanjkljivosti nas ne smejo začuditi, ker ni
imel Svetokriški nobene sistematične osnove, po kateri bi

XXVIII

bil uredil svoje pisanje. Kakor za Kastelca je tudi zanj bila
slovenščina carens grammatica,  t. j. brez slovnice (Bratovske
bukvice 177), ker ni poznal Bohoriča.

Kljub prizadevanju, da bi sledil knjižni tradiciji, pa ni
mogel zatajiti svojega domačega narečja. Dokazujejo nam
to oblike, kakor otrovk, novh, pastjer, pjerje, očjesoh, žjeti,
glaboku, pakura, kopci, kroh, pogoblen, obohatit, nersihurniši,
dosehli, drev, mi dva smo sturila, le-te dvej s o se jokale, se
bote čudila, se so bili prestrašili, se so sramovali  itd. itd.

Tujk ima Svetokriški dosti in preveč. To se nikakor
ne sklada z njegovo izjavo, češ, de bo zadosti, de jest obene
laške ali latinske ali nemške besede ne bom mešal, temuč,
kar narveč bo mogoče, lastne slovenske besede bom nucal  (9).
Tudi številčno razmerje med nemškimi in laškimi tujkami
se ne ujema z dejstvom, da je Svetokriški izšel iz laškega
kulturnega območja — Goriška je tedaj bolj kakor kasneje
bila pod italijanskim vplivom — in da je nekaj časa celo
bival v Italiji. Da je dobro obvladal italijanščino, dokazu¬
jejo že italijanski citati (na 3 krajih: gl. str. XIX., str. 125. in
V, 306*)) in take oblike, kakor Londra, cesarja Giustiniana,
Maria Madalena.  Italijanskih tujk, ki jih precejšnje število
živi v goriškem narečju, pa pri Svetokriškem skoraj ni.
Dosti ne bo manjkalo do popolnosti, če naštejemo tele:
balena, bandižati, bandjera, fatati, fatto, fortuna, papagal, su-
plika.  Nemških pa je na eni sami strani več ko italijanskih
v vseh petih zvezkih. Glede na izjavo, da se hoče izogibati
tujkam, bi skoraj bilo vabljivo reči, da Svetokriški nemški
niti znal ni in da se torej ni zavedal nemških tujk, medtem
ko italijanskih namenoma in zavestno ni uporabljal. Tudi
okolnost, vda nima nobenega nemškega citata in da piše v
posvetilu Fonenfeldt  (pri Rogeriju je pravilno Fahnenfeld)  bi
podpirala našo domnevo. Ne nasprotujejo niti tako očitni
germanizmi, kakor se an vzeti, nah dati, kar an gre  in pod.,
ker gre za govorjene oblike, a takih italijanizmov, kakor
jest bom st uril  tebe molčat; prav meni stoji;  se več
boji; je na pomoč s. Štefana klical, kateri je bil varih svoje

*)  Moj oča s. Franciscus ... je taka po laški pejl: E tanto il ben,
ch’aspetto: ch’ogni pena m’e diletto.

XXIX

dežele  se ni zavedal in torej ne izogibal, ker so se popol¬
noma udomačili in so še danes živi v zahodnih slovenskih
govorih.

Slog je retoričen in baročen, je torej okrašen in pre¬
obložen (več o tem gl. str. XVIII. sl.).

Iz vsega sledi, da ne bomo iskali pri Svetokriškem či¬
stega in vzornega jezika. Tudi ni pridiga prikladna za goji¬
tev preprostega sloga in ljudskega izražanja. So pa nekatera
mesta, kjer neodvisno od predloge kaj pripoveduje, takšna,
da iz njih zazveni domače, neprisiljeno izražanje in gladka
proza. Naj opozorim samo na zgodbice v novoletni
pridigi (str. 60. sl.), zlasti pa na zgodbo Sv. Štefan
reši Galzerana  (str. 170.), ki je tako pre¬
prosto, a hkrati tako živo podana,
da jo smemo šteti med prve
uspele pripovedne se¬
stavke v sloven¬
skem jeziku.

XXX

* mam

POSVETILO

FRIDERIKU HIERONIMU

GROFU LANTHIERIJU

Presvetli in prečastiti gospod grof!

O sem ob zgodnjih jutrnjih urah dovrševal
svoje delo, to je, prirejevanje pridig za ta
Sveti promptuarij, da mi je od predolgega
bedenja že vid pešal, se mi je prikradel po¬
lagoma spanec na oči pa mi je tolikanj oma¬
mil čute, da se mi je zdelo, kakor bi se kljub zaprtim očem
odpiral mojemu pogledu povsem drug svet. Zakaj z neba,
na čigar ubrisanem obličju ni bilo niti najrahlejše meglice,
se je spuščala proti meni podoba Lime, obdana s trojno
vrsto zvezd, od zdolaj pa se je v viharnem letu gnal orel,
da si z neustrahljivim očesom ogleda žareči planet, ter pri¬
hajal, ob spoštljivem šumenju plahutajočih peroti ves kakor
v neizmernem morju luči plavaje, svetli obli tako blizu, da
je bilo videti, kakor bi se mu ovijal iz nje, rekel bi, kra¬
ljevski diadem okoli glave. Osupel in ne vedoč za kraj,
sem pobesil od silnega bleska napol slepe oči, ko me je

1

1

prevzel nov, nič manj čuden prizor: tu sta kakor ukopana
stala dva krasna leva v sijaju bujnih griv ter v svetem stra¬
hu nepremično strmela za letečim orlom, ker seveda nista
mogla do njega — tam se je, od vseh strani z lučjo oblit,
lesketal hrib, čigar teme so imeli stari za tron Pobožnosti
in Čednosti, po njem pa je morala z naglim korakom sto¬
pati gosposka žena, ki ji ni manjkalo ne lepote ne dostojan¬
stva, podvizajoč se zdaj na vrh zdaj navzdol in omahujoč
pod težkim bremenom knjig, čelad in podobnih predmetov.
V tem se mi je ljubeznivo pojavljala pred očmi prejasna
podoba Lanthierija, v ušesu premih glas Lanthierija, v srcu
časti vredno ime Lanthierija, in vsa okolica (omenjenih učil
in) branil se mi je zdela, ko da doni zbog odmeva, ki je
ponavljal zadnje zloge tega priimka. V mučni zadregi, ker
nisem vedel, kaj vse to pomeni, sem iztegal roke proti nebu
in prosil, naj mi pojasni skrivnostno prikazen, ko me je na
srečo trden spanec rešil nemira.

Kmalu pa se je moj boljši, dotlej v temi tavajoči del
zopet zavedel, in tedaj se mi je po kratkem premišljevanju,
kako bi si sanje razložil, nenadoma posvetilo, da moram
siromašno delo svojega duha, ki sem se z njim pravkar
ukvarjal, pokloniti Tvojemu presvetlemu in prečastitemu
gospostvu. Bodi mi torej samo eno dovoljeno, presvetli moj
grof, pa najsi Tvoja skromnost še tako nerada vidi, namreč
to, da pokažem vsaj neznaten drobec Tvojega slave vred¬
nega delovanja. V ta namen sem prevprašal Tvoje prednike,
katerih veledušju in pobožnosti ni samogoltnost časov do-
malega nič odvzela, dalje Tvojo lastno priljudnost in ver¬
nost, s katero se od dne do dne odlikuješ, da boš preko
volje let živel pri potomcih, pa še nekaj drugih posebnosti,
ki so doma v Tvojem plemenitem rodu, in dobil sem sama
ugodna znamenja.

2

Komu bi ne bilo jasno, da je Luna v žaru svoje mo¬
gočne luči eden od Tvojih simbolov? Zakaj kakor zajema
Luna, ki je po sijaju kos zvezdam, svojim častilkam, s pol¬
nim naročjem žarke iz sonca, da jih darežljivo predaja
temni noči, tako izlivaš tudi Ti iz višin svojega žlahtnega
rodu, ki jih niso nikoli zastrli oblaki zmot, preljubeznivo
čud Svoje duše,' bogate z nebeškimi darovi, prav kakor
svetlobni žar, podeljen Ti po božjih sklepih, v tolikšnem
obilju na vse, da se zdiš vsem po poštenosti, mnogim po
modrosti in po dostojanstvu — obdajajočih Te tako rekoč
ko trojna vrsta zvezd — kakor praepositus, ki ga ima vse v
največji časti, vreden, da se po pravici prištevaš med tiste,
o katerih pravi apostol v pismu do Filipljanov: Svetite ka¬
kor luči na svetu!  Ali kakor se Lima nikar malo ne brani
postaviti svojo srebrno nogo v temine, preko črnih senc
noči pa svojemu blesku ne dovoljuje trajati, tako poklanjaš
tudi Ti, presvetli grof, z razdajanjem svojih dohodkov, pa
bodi že na poti z doma, bodi ko stopaš v hišo, Svojo lju¬
bezen bednim skrivališčem siromaštva, in če se stvari res
bolj svetijo tam, kjer se merijo ob nasprotjih, tak Tvoja
sredstva gotovo niso mogla z ničimer doseči lepši svit, ka¬
kor s tem, da jih uporabljaš za lajšanje uboštva in pomanj¬
kanja ; na ta način si se pred drugimi domogel tega, s čimer
utegneš posvetiti Svoje veliko ime večnosti, namreč, da
zavezuješ'tudi stvari, ki imajo na svetu sicer nizko ceno, k
temu, da služijo za prirastek Tvojih čednosti. Katera kri¬
vičnost časov bo Tebe kdaj izbrisala iz kroga živečih? Naj
se torišča znanosti, ki Te že zdavnaj imenujejo svojega pr¬
vaka in so okusila Tvoje mecenstvo, razvijajo ali sesujejo,
naj se Ti dostojanstva, ki zahtevajo Tebe za nosilca, ako
hočejo biti v pravih rokah, podeljujejo ali pridržujejo, nič
ne de: Ti boš v ustih vsega sveta zmerom hvale vreden,

r

3

in to po pravici, zakaj tolikšno je krdelo ubogih, toliko
revnih sirot, ki so dolžni razglašati Tvojo ljubezen, ker se
noč in dan brigaš za njihov bitek in žitek; in če bodo ti
vsi sčasoma umolknili, moja sveta obveznost, ki bo trajala
do konca sveta, ne bo molčala, narobe, na sodni dan, ko
se bo zbral vesoljni svet in bo najvišji sodnik večino pahnil
v pekel zaradi pomanjkanja ljubezni, bodo kapucini pred
vsem zborom po svoji skušnji soglasno pričali, da si Ti
lačne nasičeval, žejne napajal, popotne sprejemal, nage obla¬
čil. Zakaj Ti, prejasni grof, si ne le naš milostni zavetnik,
ampak tudi najljubeznivejši oče: kakor namreč oče ne iz¬
kazuje otrokom samo ljubezni, ampak poleg tega še obilico
vidnejših uslug, tako nas tudi Ti ne objemaš samo z blago¬
hotno prijaznostjo, ampak nas obsipaš še s prav posebnimi
dobrotami, ko skrbiš za našo prehrano in daješ obenem
zgled, po čigar stopinjah bi morali vsi hoditi.

Pa kaj bi še dalje? Podobo prave ljubezni je naslikala
v Tebi vera, in moje sanje so mi zategadelj pokazale orla,
ki ima navado, dajati svoj plen drugim pticam, ker imaš
Ti za največjo srečo, darovati revežem, kar se Ti je nateklo
bodisi od prednikov, bodisi iz cerkvenih dohodkov — orla,
ki se je venčal z lučnim žarom kajpada zato, da bi razodel
najdragocenejšo nagrado, ki se pripravlja Tvojim čednostim
v nebesih.

Dalje sem se čudil dvema levoma, ki sta tako nepre¬
mično zadrževala korak, da kratko in malo nisem vedel,
ali bedita ali spita, ali počneta nemara oboje hkrati, ker je
levja navada, da spijo z odprtimi očmi. Na Tebi pa, pre¬
jasni grof, se je prav posebno izpolnil znani božji izrek:
Pravičen kakor lev,  zakaj Ti spiš in bediš. Spiš, ko se v
molitev zatopljen krepčaš s sladkostjo nadzemeljskih reči,
bediš, ko brez ugovarjanja jemlješ nase vsa stanovska dela,

4

dasi presegajo Tvoje moči, samo da drugim olajšaš trdo
usodo. Spiš, ker si domala od vsega oddaljen, kar zahteva
po nekem naravnem nagnjenju človeška skopost in časti-
željnost, bediš, ker imaš oči svoje duše zmerom uprte v
božjo voljo. Ti, kateremu ne more posmrtna vrsta let nič
odvzeti, pač pa veliko zavidati, si na moč prizadevaš, da
izpolnjuješ natanko to, k čemur prigovarja praeposito Peter
Damianus, rekoč: Lev spi z odprtimi očmi; počivaj tudi ti
tako, ločen od sveta, da ne boš nikdar in nikoli nehal imeti
čuječe oči o Gospodu!  Spiš, ko Ti neustrašenemu po raznih
udarcih usode niti nesreča ne omaja duha, niti sreča ne
povzdigne do napuha. In končno bediš, ko nalik previdnemu
pastirju z zgledom izravnavaš Svoji čredi pot do izveličanja.
Ni čuda: zakaj genij Tvojega preslavnega rodu je tak, da
se za veliko rodi, večjega loti in največje hvalno izvede,
tako da že Farna, ki sem jo videl kot poosebljeno gospo
stopati na goro Čednosti in Pobožnosti, oznanjevalka naj¬
odličnejših činov, ki so jih Tvoji predniki v preteklosti iz¬
vršili in jih morajo potomci prežlahtnega rodu v prihodnosti
izvršiti, sama priznava, da je utrujena od teže nalog, ki so
jih le-ti v splošno korist domovini kar najčastneje rešili.

Toda glej, v tem ko razglašam, da si Ti po rodu, po¬
božnosti, vernosti, ljubezni in vsakršni kreposti praepositus
et magnus, obsojam samega sebe; zakaj če se velikim mo¬
žem spodbbijo velike stvari, in sem si jaz kljub temu drznil
to svoje neznatno delce, ki ne kaže niti najmanjše umet¬
niške skladnosti, posvetiti Tvoji milosti, mi obeta Tvoja
dobrotljivost, prejasni grof, vendarle odpuščanje, in moje
spoštovanje do Tebe, ki je kar moči veliko, bo dobilo pra¬
vico do zavetništva. Kakor namreč zakrije orel v prostoru
po Plinijevih besedah sence z visokim poletom, tako bo,
se nadejam, tudi vse sence mojega nedognanega dela raz-

5

pršila Tvoja človečnost; zato pa, če je v njem kaj takega,
kar bi bilo treba opustiti, naj bo, prosim, senca Tvojih pe-
roti tisto, s čimer blagovoli temu mojemu delcu do časti
pomagati, ga podpreti in poživiti. Naj bom večno pod Tvo¬
jim varstvom, da boš sam živel med nebeščani večnega
spomina vreden in se ko zvezda svetil med njimi na vseh
vekov veke, prav kakor se sedaj bleščiš med živimi, zakaj
pisano je: Pravičnih pot pa se vije kakor svetla luč in raste
do konca dni.  Tako molim, prosim in želim. Naj si torej
tamkaj nebesa usvoji, nam pa zdrav in čil živi.

Prejasnemu in prečastitemu gospostvu Tvojemu
globoko vdani in najponižnejši
sluga

hr. Iv. Krstnik od Sv. Križa.

6

PRAEFATIO

AD

BENEVOLUM LECTOREM

• . i

Est vejm, de veliku njih se bodo čudili, de
jest sem se podstopil moje pridige drukat
sturiti v slovenskim jeziku, dokler dosehmal
obeden nej tiga sturil, desilih veliku lepši
slovenski jezik so imeli, kakor je moj vipav¬
ski. Jest pak ne gledam na le-tu, temuč na besede s. Avgu¬
ština, kateri že nekedaj je svetoval, rekoč: Ideoque ulile esl
plures libros  a pluribus fieri diverso stylo & idiomate, nori di-
versa fide, etiam de quaestionibus eisdem, ut ad plurimos res
ipsa perveniat, ad alios sic, ad alios vero sic  — kir hoče reči,
de je nucnu inu potrebnu pisat inu drukat v slednem jeziku,
de vsim bo pomaganu; katero pomuč večkrat ti mašniki so
želeli inu prosili, de bi jim moje slovenske pridige posodil
inu prepisat prpustil ali pak de bi jih drukat pustil. Zatoraj
jest hočem le-te moje dobre prijatele pohlevnu bugat inu
tulikajn jim pomagat, kulikajn premorem, dokler Tertullianus
pravi: Quid tam malignum quam nolle prodesse, cum possis.
Inu gvišnu bi veliku nucalu inu pomoglu, kadar bi več pri- •
dig v slovenskim jeziku drukanih bilu, zlasti taistim mašni-
kom, kateri nimajo časa dolgu študerat ali pak imajo malo
bukvi, de bi si mogli pomagat, zakaj sledne bukve nejso
pmaredne za naš folk. Zatoraj obeden nima meni zamirit, •
ako bom jest s Ciceronam rekel: Pristinis orbati muneribus, ■

T

haec studia renovare coepimus, ut & animus molestiis hac po-
tissimum re levaretur  & prodessemus civibus nostris, quarecun-
que possemus.  Inu desilili spoznam, de le-te moje pridige ne
bodo taku nucne, dobre inu učene, kakor se morebiti moji
prijateli troštajo, vener njih volo hočem sturiti inu drukat
jih pustiti, de vsaj z'njih potrpežlivostjo si bodo kejkaj per
G. Bogu zaslužili, kadar jih bodo brali. Zavolo tiga bom
rekel, kar Ovidius pravi:

Cum relego, scripsisse pudet, quia plurima cerno
me quoque, qui feci, indice digna lini.

Nam quoties video, toties mihi displicet illud;
durior & iudex me šibi nullus adest.

Et nisi peccassem, quid tu concedere posses ?

Materiam veniae sors tibi nostra dedit.

Kadar pak bi se kateri našel, de bi se moji slabusti
inu prošni potrpežlivu n’hotel izkazat, temuč bi hotel moje
pridige tadluvat inu zaničvat, le-tu ne bo mene prestrašilu,
zakaj skoraj sledni pridigar je v taki viži od ludi polonan.
Kdu je bil učenejši inu zastopniši pridigar kakor glas s.
Duha, Paulus, joger božji? Inu vener njegovem s. pridigam
se so posmehuvali inu špotali, kakor iz jogrskiga djanja se
doli vzame: Quidam irridebant.  Ali tudi eni bogaboječi so
radi pošlušali inu verovali: Quidam autem crediderunt.  Zakaj
tedaj bi meni imelu težku naprej priti, aku tudi nekateri
se bodo mojim pridigam posmehvali? (Zakaj vejm, de ta
nehvaležni inu nevošlivi svejt svojo hudo navado nihdar ne
bode premenil.) Eni pak vejm, de jih bodo radi imeli; inu
ravnu tem, nikar tem prvem h službi jih pustim drukat.
Inu kadar bi sledni zašpotuvajnje se bal, malukateri bi kej¬
kaj pustil drukat. Si formidaret irridentes, non perveniret apo-
siolus ad credentes,  taku piše s. Avgust.

Inu desilih spoznam, de težku je slovensku pisat inu

8

cilu nej mogoče v taki viži pisat, de bi vsim zadosti mogel
sturiti ali s sledno deželo se zglihat, dokler cilu ti, kateri
blizi prebivajo, eden drugači kakor ta drugi eno besedo
zreče — zatoraj obene besede ne bom zaznamval, ali se ima
hitru ali počasu zreči, temuč sledni po navadi svoje dežele
bo govuril, jest pak bom pisal, kakor so Slovenci pisali,
quia scribendum est more gentis, loquendum vero more regionis.
Inu se meni zdi, de bo zadosti, de jest obene laške ali la¬
tinske ali nemške besede ne bom mešal, temuč, kar narveč
bo mogoče, lastne slovenske besede bom nucal, de jih boš
lahku zastopil inu po tvoji deželi obrnil inu zrekel; zavolo
tiga tudi, kar je latinskiga, ne bom na slovensku preobrnil,
dokler mašniki sami bodo lahku le-tu sturili: Quia non suni
multiplicanda entia sine necessitate.  Inu dokler jest veliku s.
pisma inu uka s. učeniku po latinsku postavem kakor tudi
veliku histori inu eksempelnu naprej prnesem, ti pak kakor
ta kunštna čebela boš vunkaj vzel, kar tebi bo dopadlu inu
nucniši se zdelu, kakor nas lepu uči s. Basilius, rekoč:
Veluti apes non omnibus insidunt floribus neque ex eis, ad quos
accedunt, omrda auferre conantur, sed quantum ipsis ad opus
necessarium fuerit comprehendentes, reliquum dimittunt: nos au-
tem, ut sobrii sapientesque, quantum congruum nobis propinqu-
umque veritaiis ex libris fuerit, prosequamur, reliquum praeter-
eamus.  Inu kadar boš kejkaj, moj prijatel, v le-teh pridigah
našel, de ne bode prav pisanu ali rečenu, taku pohlevnu
tebe z besedami Julijana Toletana prosim, rekoč: Si quae
forsitan aliter, quam dicenda sunt, dixi, aui aliter, quam for-
mandum erat, apposui, caritas, quae omnia suffert & tolerat,
confitenti mihi ignoscat idque apud animum iuum obtineat, ut
quod imbecillitatis nostrae sensus minus dode formavit, pruden-
tiae tuae supplementum corrigat, elucidet & exornet.

Tebe pak, o Gospud Bug, nebeški Oča, pohlevnu pro-

9

sim, podeli meni Tvojo s. gnado, de, kar jest delam ali pi¬
šem, tuistu Tebi na hvalo začetu inu doprnesenu bodi, zakaj
li Tvojo edino čast iščem ter samu od Tvoje dobrute Ion
čakam inu se troštam. K zadnimu s s. Grogorjam sklenem,
rekoč: Igitur quaeso, ut quisquis ha.ec legerit, apud districtum
iudicem solatium mihi suae oraticmis impendat, & omne, quod
in me sordidum deprehendit, fletibus disluat.

Vale, amice lector.

LATINSKI PREDGOVOR

V DRUGEM DELU

J^Lagovoljnemu bralcu!  Zaradi pomanjkanja ko¬
rektorjeve pomoči se je opustil seznam pomenljivih
reči, ki se bo — ako Bog da — dodal zadnjemu delu
tega Svetega promptuarija. — V ta drugi del se je utiho-
tapila velika množica napak. To, blagovoljni bralec, oprosti
avtorju, ker ni mogel sam tisku prisostvovati; vendar se
bodo napake bodisi v izrekih svetnikov bodisi v besedilu
sv. pisma lahko opazile in dale z bralčevo bistrostjo popra¬
viti. In ker mnogi željno zahtevajo pridige za praznike, se
bodo kmalu na svetlo dale, ostale pa za zdaj odložile. Do¬
tlej pa pozdravljen, ljubeznivi bralec, in izvoli zame Boga
prositi!

10

NA TRETJO NEDELO

PO VELIKI NOCl

Quid est h o c, quod dicit nobis: Modicum,
e t n on videbitis me ?

Kaj je tu, kir on k nam pravi: Čez enu
majhenu, ne bote vi mene vidili?

Joan. c. 16.

N resničen inu hvale vreden priguvor je
taisti: strah je dober; zakaj kadar v eni
hiši, v enem mesti ali deželi nej straha,
temuč sledni sturi, kar hoče, tamkaj malu
dobriga inu brumniga se bode našlu. Ali
vener sledni strah nej dober inu hvale vreden, zatoraj
le-ti modri zašpotujejo Domitiana cesarja, kateri silnu se
je bal, de bi njega kateri domač ne fratal inu ubil, kakor
en astrologus je njemu prerokoval; zavolo tiga vse njega
cimre ali kambre je bil zapovedal s špegli pokriti, de,
kamerkuli se je obrnil, je vse vidil, kaj se je noter go-
dilu. Obene časti tudi cesar Tiberius si nej bil zadubil,
kateri glaboku pod zemlo je bil pustil eno hišo zidat,
inu kakor je zagrmelu, zdajci je šel tjakaj se skriti inu
vunkaj se je bal priti, dokler vse tihu inu jasnu nej po-
stalu. Še huši strah je bil krajla Artemona, kateri je bil
taku močnu strašan, de li ena muha je čez njega letela,
on kakor šiba se je tresel od straha, inu kamerkuli je
šel, njega hlapci eno železno streho vrhi njega glave so

11

mogli držati, zakaj se je bal, de bi kikaj na glavo ne
padlu. Kdu se bode mogel smeha zdržati, kadar bode
slišal, de en rimski gospud je bil taku strašan, de nih-
dar nej hotel pod streho prebivat, temuč vselej pod fraj
nebesam, zakaj se je bal, de bi hiša na njega se ne po¬
drla? Inu od eniga berem, de cilu z vodo se nej hotel
umivat, zakaj se je bal utonit. Inu en kraji, kateri se je
bal pod kočijo konec vzeti, kakor enkrat se je njemu
sanjalu, zatoraj je bil vse kočije prepovedal inu vselej
je k nogam hodil. Od le-teh se more reči: Timuerunt
timore, ubi non er at timor.

Strah pak imejti, kir je vrednu inu nucnu se bati,
le-tu čast, hvalo inu nuc prnese. Zatoraj jest hvalem tiga
bogaboječiga škofa Ceadda, kateri, kakor je slišal zagr¬
meti, zdajci je v cerku tekel, na nage kolena padel, za
milost inu gnado božjo je prosil. Ga vprašajo, zakaj le-tu.
Odgovori: „Kadar šlišim grmejti, spumnem na sodni dan,
na kateri bodem mogel G. Bogu težko rajtingo dati, za¬
toraj silnu se prestrašena." Bal se je s. Bemardus inu po
celim životu se je tresel, zakaj nej vedil, ali njega ime je
zapisanu v bukvah tih izvolenih. B. Ludovicus Beltrandus
silnu se je bal, zakaj nej vedil, ali bode na desnico ali
levico na sodni dan postavlen. Glihi viži s. Augustinus s
straham večkrat je djal: Heu miki misero, qui in regione
umbrae mortis nescio finem, nescio si dignus sum amore an
odio.  Jogri tudi se so bili prestrašili, kadar Kristus jim
je bil rekel: Modicum & non videbitis me.  Tukaj en uče-
Arn. ser. 6 . nik pravi: Haec audientes discipuli Domini, conturbati &
exterriti fuere, timentes Christi discessum.  Tak strah je
dober inu nucen, zakaj le-ta, kateri se Boga boji, brumnu
inu pravičnu živi inu vselej Boga časti, kakor sam s. Duh
Eccl. c. 15 . skuzi usta tiga modriga pravi: Qui timet Dominum, faciet

12

bona.  Od nuca tedaj strahu božjiga danes jim bodem go-
vuril.

Piše Plutarcus, de, kadar enkrat te sedem modri tiga
sveta se so vkupaj našli, eden je te druge vprašal, quae-
nam domus esset optima, quaenam familia foelicissima.  Ta
modri Solon odgovori: In qua nec res iniuste est parta
neque vel in ea conservanda diffidentiae vel impendenda locus
poenitentiae.  Ta modri Bias pak odgovori: In qua domi-
nus sua sponte se talem gerit, qualem foris propter leges.
Thales pak je djal: In qua plurimum otii domino concedi-
tur.  Cleobalus je djal: In qua plures suni, qui diligant quam
metuant dominum.  Licurgus pak: Qui domui suae bonum
principatum constituit.  Pittacus pak je menil: In qua ne-
que requiruntur supervacua neque desiderantur necessaria.
Chilon je bil odgovuril: Quae similis est urbi, in qua sa-
piens rex imperat.  Vse le-tu je resničnu, ali vender meni
ble dopade psalmist, kateri pravi: Beatus vir, qui timet
Dominum. Potens in terra erit semen eius,  & generatio eius
benedicetur. Gloria & divitiae in domo eius.  Srečna stutav-
ženkrat je taista hiša inu duša, v kateri strah božji se
najde, zakaj vse, karkuli želeti, se v strahu božjim najde.
Najde tu lubu zdravje. Time Dominum, & recede a malo:
sanitas erit umbilico tuo,  & irrigatio ossibus tuis.  Aku hočeš
dolgu živeti, imej strah božji. Timor Domini apponet dies,
& anni impiorum breviabuntur.  Hočeš tvojo pusledno uro
potroštan biti inu pravu upane imeti, imej ta s. strah. In
timore Domini esto tota die, quia habebis spem in novissimo,
& praestolatio tua non auferetur.  Želiš velik Ion, boj se
Boga. Qui timetis Dominum, credite illi, & non evacuabitur
merces vestra.  Hočeš veliku blaga doseči, kateri zdaj v
revah se najdeš, sturi tu, kar Tobias pravi: Noli timere,
fili mi: pauperem quidem vitam gerimus, sed multa bona ha-

Plut.

Psi. Ul.

Prov. c. 1.

Prov. c. 10.
Prov. c. 23.

Eccle. c. 2.

Tob. c. 4.

13

Eccl. c. 1.

EccL 33.

Isa. 33.
Prov. 31.

Luc. 1.

Ier. c. 32.

Eccl. 40.
Psi. 30.

Iud. 16.

Deut. 6.

bebimus, si timuerimus Deum.  Hočeš eno dobro smrt stu-
riti ? Timenti Dominum bene erit in extremis,  & in die obi-
tus sui benedicetur.  Želiš skušnave tiga satana premagat?
Ta s. strah bode tebi pomagal. Timenti Dominum non oc-
current mala, sed in tentatione Deus illum conservabit, & li-
berabit a malis.  Od tiga tudi pridejo šaci. Timor Domini
ipse est thesaurus eius.  Od tiga pride čast inu hvala. Fallax
gratia,  & vana est pulchritudo: mulier timens Dominum ipsa
laudabitur.  Hočeš milost božjo doseči? Pole! Misericordia
eius a progenie in progenies timentibus eum.  Hočeš de tvo¬
jim otrokam dobra pojde, uči jih strah božji. Ut timeant
me universis diebus, & bene sit eis, & filiis eorum post eos.
Dalej strah božji prnese žegen božji. Timor Domini sicut
benedictionis paradisus.  Prnese trošt. Quam magna multitudo
dulcedinis tuae, Domine, quam abscondisti timentibus te.
Prnese žlahtnust. Qui timent te, magni erunt apud te per
omnia.  Z eno besedo, prnese vse, kar dobriga inu nucniga
človik želeti more, kakor Mojzes pravi: Timeamus Domi¬
num Deum nostrum, ut bene sit nobis cunctis diebus vitae
nostrae.

Zatoraj en dan psalmist David pokliče vkupaj svoje
otroke, de bi njega poslušali: Venite, filii, audite me!  Ali
kaj dobriga jih boš učil ? Morebiti jih boš učil teologijo, v
kaj z’ eni viži so tri s. peršone inu en sam Bug, inu de
ena peršona nej prior tempore  kakor ta druga, temuč li
origine prior  ? Morebiti astrologijo, de bi spoznali, kulikajn
zvejzd je na nebesih, kaku nebesa se obračajo ? Morebiti
matematiko, de bi sledni vedel svojo srečo ali nesrečo,
kateri od zvezd svojga rojstva je podvržen? Morebiti
geometrijo, de bi znali zmerit, koku dolga inu šroka je
zemla? Morebiti aritmetiko, de bi znali rajtat inu štejti?
Morebiti medicino, de bi spoznali muč inu nuc teh želiš ?

14

Morebiti filozofijo, de bi vedli lastnust inu naturo vsih
stvarjenih reči? Ne, ne, pravi David, le-te kunšti ne bo¬
dem jih učil, temuč to narnucniši kunšt. Venite, filii, audite
me: timorem Domini docebo vos  — strah božji, božji strah
vas bodem učil. Poslušajte s. Lorenca Justinijana: N on
cursus siderum, non rerion naturas neque coelorum secreta,
sed timorem Domini docebo vos.  Zakaj ta strah božji je en
zverek inu začetek vsiga dobriga djanja: Initium sapien-
tiae timor Domini.  Inu le-tu potrdi s. Lor. Just., rekoč:
Magna enim salutis spes  & maxima in profedu virtutum
causa est timor Domini.

Zavolo tiga pravi Mojzes, de G. Bug od izraelskiga
folka drugiga nej želil, semuč ta s. strah: Et nune Israel,
quid Dominus Deus tuus petit a te, nisi ut timeas Dominum ?
Ali koku le-tu more biti, o moj Mojzes, dokler G. Bug
jim je bil dal deset zapuvidi na tablah zapisane inu silnu
veliku drugih ? S. Augustinus tukaj odgovori: Qui timet,
custodit.  Le-ta, kateri se Boga boji, bode gvišnu njega
s. zapuvidi držal inu brumnu ter pravičnu živel, kakor
ta modri pravi: Qui timet Dominum, faciet bona.  Zatoraj
Jonas prerok, kadar taistim čovnarjom je hotel zastopit
dati, de on je en služabnek božji, nej drugu rekel, semuč:
Hebraeus ego sum, & Deum coeli timeo.  Vsa svetust inu
andoht eniga praviga služabnika božjiga v tem stoji, de
Boga se boji.

Inu poslušajte, N. N., s. s. učenike, kateri so le-te
misli bili. S. Grogor Nazianzenus pravi: Timor bonorum
omnium magister optimus.  S. Basilius: Opificium sanctitatis.
S. Hieronymus: Virtutum omnium custos.  S. Gregorius: An-
cora cordis est pondus timoris.  S. Cyprianus: Timor est in-
nocentiae custos.  Ali z eno besedo psalmist je bil vse le¬
tu rekel, kadar je djal: Constitue legislatorem super eos,

Psi. 33.

S. Laur.
lust. ibi.

Deut. c. 10.

S. Aug.ser.
31. de
temp.

Eccl. 15.

Ion. 1.

Lib. 24.
c. 7.

Psal. 9.

15

Hom. 15. kir s. Chrvsostomus bere: Constitue timorem super eos.

ad pop.

Strah božji nas uči vse, kar je čednu inu svetu. Uči, de

s. zapuvidi se drže, andoht v cerkvah, pokoršino svojim

starišom, pravico tem podvrženim, milost h potrebnim,

lubezen h svojim bližnim, odpušajne sovražnikom, čistost

S. Ber. ser. tiga srca, potrpežlivost v bolezni, flis v službi božji. Quem
44.

non delectat tam inclyta proles,  bodem rekel s s. Bernar-
Eccl. 12. dom. Inu s. Duh pravi : Qui timet Dominum, inquiret, quae
placita suni ei semper.  Inu ta modri Siroh c. 1.: Timor Do¬
mini expellit peccatum, nam qui sine timore est, non poterit
iustificari.

Inu ravnu le-tu najdem v s. pismi, de vsi le-ti, kateri
so se G. Boga bali, veliki svetniki inu prijateli božji so
bili. Pravičen inu velik prijatel božji je bil ta potrpežlivi
Job, kateriga sam Bug je hvalil, zatoraj od njega stoji
Job. c. 1. pisanu: Rectus & recedens a malo & timens Deum.  Bogu
dopadeč je bil ta stari Simeon, od kateriga stoji pisanu:
Luc. lo. Homo iste iustus & timoratus.  Brumen inu pravičen je bil
Tob. 9. ta stari Tobias, od kateriga Rafael je djal: Filius es op-
timi viri,  & iusti,  & timentis Deum.  Bogaboječ je bil taisti
Act. 10 . kapitan, od kateriga stoji pisanu: Vir religiosus  & timens
Deum cum omni domo sua.  Ali zakaj jest se tulikaj gori
držim, dokler s. Paulus, glas s. Duha, očitnu pravi, de
brumnost našiga mesa inu svetust našiga duha se najde
2. Cor. c. 7. inu doseže skuzi strah božji. Has er go habentes promis-
siones, carissimi, mundemus nos ab omni inquinamento carnis
& spiritus, perfidentes santificationem in timore Dei.  Inu de
vse le-tu pride od straha božjiga, David je bil prav spo-
Ps. 22. znal, rekoč: Dominus regit me, & niliil mihi deerit; in loco
pascuae ibi me collocavit; super aquam refectionis educavit
me; animam meam convertit. Nam, eisi ambulavero in me-
dio umbrae mortis, non timebo mala, quoniam tu mecum es.

16

Ali v kaj z’eni viži, o s. prerok, si tulikajn gnad od G.
Boga dosegel inu taku velek svetnik ratal? Poslušajte,
N. N., kaj pravi: Virga tua & baculus tuus ipsa me conso-
lata sunt.  Palca inu šiba božja pomenijo le-ta s. strah. Vse
gnade, vsi žegni, vse čednosti inu dobra dela v strahu
božjim sem nešel, taku zastopi s. Hieronymus: Dum for-
mido, servavi gratiam, quam acceperam.

V tem kir sem govuril od šibe inu palce, meni na¬
prej pride inu tudi lepu se rajma, kar stoji pisanu Exod.
c. 12.,  de Bug vsigamogoči je bil zapovedal Izraelitarjom,
de ob času velike noči bi imeli le-tu jagne jejsti v taki
viži: Sic autem comedetis illum: renes vestros accingetis  &
calceamenta habebitis in pedibus, tenentes baculos in manibus
& comedetis festinanter.  S. Hieronymus pravi, de ta praz¬
nik pomeni sledno dušo, kadar hoče v gnado božjo priti;
ta more narprvu svoje ledje opasane imeti, namreč svoje
hude želje inu počutke noter držati, od luštov tiga greš-
niga mesa inu nespodobne lubezni se ločit; tudi ima na
nogah čevle držati, kateri pomenijo premišluvajne te
smrti, inu susebnu ima v roki eno palco držati: tenentes
baculos in manibus.  Ali kaj pomeni le-ta palca ? Odgovori
s. Eligius: Baculos necesse est, ut in manibus teneamus, ut
in cunctis, quae agimus, timorem Dei vive prae oculis habe-
amus.  Hočjo tedaj gnado božjo doseči, N. N. ? Pravičnu,
brumnu, čednu inu nedolžnu živeti ? Palco strahu božjiga
vselej pred očmi držite! Inu ravnu ta lepi nauk je bil
s. Bernardus svojim bratam dal: Filioli, in veritate didici,
nihil aeque efficax esse ad gratiam promerendam, recupe-
randam, retinendam, quam si omni tempore coram Deo in-
Deniaris non altum sapere, sed timere.

Ali zakaj jest danes moje pošlušavce z le-to nenucno
pridigo gori držim? Kej se bode eden nešel na zemli,

Psi. 22.

Hiei.bo.41.

Exod. c. 12.

S. Elig. ser.
10 .

S. Bern.
ad frat.

2

17

de bi se G. Boga ne bal inu v strahu božjim ne živel ?
Le-tu nej mogoče, zakaj človik od nature ima, de se
boji tiga, kateri njemu škodit more. Se boji eniga psa,
de bi ga ne ujedel, ene kače, de bi ga ne upičila, eniga
škarpijana, de bi ga ne ubodel, se boji vode, de ne bi
utonel, ene iskre, de bi se ne spekel, ene gobe, de bi ga
ne oskrunila. Koku tedaj se ne bode bal Boga vsigamo-
gočiga ? Ali ah, Bogu stu tavženkrat vender se smili, de
veliku njih se več boje eniga psa, ene kače, eniga škar¬
pijana kakor Boga vsigamogočiga. Ti ne rezdražiš psa,
de bi tebe ne ujedel, se ne dotakneš kače, de bi tebe
ne upičila, ne prtisneš škarpijana, de bi tebe ne ubodel
— inu G. Boga tulikajn rezdražiš s tvojim grešnim dja-
njom, ga rezsrdiš s tvojim grešnim jezikam, ga raniš s
tvojo hudo mislijo, inu vonder za le-tu ne maraš, kakor
de bi Bug nad tabo ne mogel se maščuvati inu po tvoji
pregrehi tebe štrajfat. Ne premisliš, koku G. Bug je mo¬
gočen, de bi vsaj zavolo njega mogočnosti se imel njega
bati, zakaj aku eden je močneši, ble se njega človik
boji. O, koku mogočna je njega s. roka! O, koku močna
je njega Štirna! Z eno samo besedo je stvaril vus volni
svejt; zapovej oblakam inu vus svejt z dežjam končajo;
zapovej, de ogen ima Sodomo in Gomorho požgati, kar
preči vse pepel rata; zapovej morju inu kakor skala
trdu rata; zapovej skali inu začne se potiti inu iz svojga
puta sturi en velik potok; zapovej soncu inu se ustonovi.
Inu eniga taku mogočniga gospuda se ne bojiš ? Kadar
ti rezžališ inu rezsrdiš tvojga firšta inu gospuda, lahku
pobegneš v eno drugo deželo, pod drugiga firšta greš
prebivat, ali kam boš bejžal pred Bugam, kateri tebe
štrajfat [je] hotel? Kdu bode tebe mogel ubranit, kadar
povsod krajluva, povsod oblast ima? Kadar bode tebe

18

ranel, kaj z’ en arcat bode tebe ozdravil ? Kadar bode
tebi bolezne poslal, kaj z’ ena arcnija ali želišče bode
tebe ozdravilu ? Kadar bode tebe hotel umoriti, kej boš
nesel drivu tiga lebna ? Aku bode hotel tebe v keho
zvezaniga djati, kaj z’en Sampson bode taiste štrike inu
ketene reztrgal? Aku vas bode v to peklensko ječo vr¬
gel, kaj z’ en Orfeus vas bode vunkaj spravil ? Job očit-
nu pravi: Cum sit nemo, qui de manu tua possit eruere.
Zatoraj: Hune timete, hunc limete, qui potest animam &
corpus perdere in gehennam.  Tiga se imate bati, kateri vašo
dušo inu telu zamore v ta večni ogen vreči, inu drugih
ne bujte se, kateri cilu v malo škodo vas prpravit morjo.

Zdaj s. Bernardus kliče vkupaj vse grešnike inu
grešnice inu pravi: Povejte vi meni, kaj se bojite ? Kaj
se bojiš, ti žlahtni gospud ? — Jest se ne bojim drugiga,
semuč eniga neprijatela mojga, zakaj jest imam eno tež¬
ko pravdo. Inu desilih vse pisma sem v moje roke pr-
pravil, de ta drugi nima neč pokazat (priča bodo tudi
prsegli, kakor je meni všeč, besednikom sem uže tudi
dobra usta pomazal, tem, kateri imajo soditi, sem uže
lepe šenkinge poslal, zatoraj se troštam pravdo udobiti,
dokler moje kula sem dobra pomazal; se troštam, de
naprej poteko inu mojmu bližnimu sem uže jamo pr-
pravil), eniga samiga neprijatela se bojim, kateri per le-
tej pravdi v priče se bode našel inu vej, de ta drugi
ima prav. — Ah, pravi s. Bernardus, kadar bi jest v taki
viži z mojim bližnim andlal, bi se ne bal ni rihtarja ni
obeniga neprijatela, temuč bi se bal Boga, kateri za vse
tu dobra vej, de bi on ne prpustil ravnu v taisto jamo
mene pokopati, katero mojmu bližnimu sem prpravil.
Hunc timeo: occultum occultorum exploratorem!

Kaj se bojiš, kupe? — Jest drugiga se ne bojim,

lob. 10.

S. Bern.
ser. 23.

2 *.

19

semuč kakoršne nesreče. Jest zmladiga sem začel kup-
čvati, zadobiti inu šparat, de bi jest inu moji otroci en
kos kruha imeli. Jest sem se v vsih vižah poflisal, en
krajcar udobit, zdaj per meri, zdaj per kupu, zdaj per
interesu. Je prišel en potreben žitu na pusodo prosit, sem
njemo posodel, pak čez šteri misece dopelt je meni po-
vrnel. Je prišel en preprost, sem njemu blagu dopelt zaraj-
tal, per meri sem vselej ‘kaj udobil inu taku flisik sem na
dobiček gledal, de večkrat sem s. mašo v praznik zamudil
inu v taki viži veliku blaga vkupaj spravil. Inu dokler
zdaj vso kupčijo na rajži imam, ne morem jejsti, ne mo¬
rem spati, zakaj se bojim nesreče. Jest bi obužal, kadar
le-ta kupčija bi meni po zlu šla. — Eh, nepameten člo¬
vek! Se bojiš zgubiti tvoje blagu inu se ne bojiš zgubiti
tvojo dušo ? Se bojiš obužat inu se ne bojiš pekla, kate-
riga si zašlužil z le-to tvojo judavsko ohmijo? Se bojiš
nesreče inu se ne bojiš G. Boga, kateri je prepovedal
svojga bližniga golufat? Tiga, tiga se bati imaš, kateri
tebe zamore revniga inu nesrečniga do vekoma sturiti.
Hune, hunc time: occultum occultorum exploratorem!

Kaj se bojiš ti, mlada peršona ? — Jest se bojim ene
same riči, de bi vun ne prišlu. Jest imam uže besedo od
taiste moje prijatelce, de žiher k nji pridem, kadar ho¬
čem; vrata inu klučance mene poznajo, desilih ponoči
pridem inu desilih je temnu, ne zajdem nikar po štengah
nikar po hiši. Le-tu samu se močnu bojiva, de bi vun
ne prišlu, de nje mož (bij ne zvedil. — Ah, nesrečna vidva!
Se bojita eniga človeka inu G. Boga se ne bote bala ?
Kaj menite, de aku mož ne bode zvedil, de tudi Bug,
ženin vaših duš, ne bode za le-tu vedel, kir v priče se
najde inu vse vidi, desilih je temnu? H uric. hunc time:
occultorum exploratorem I

20

Kaj se bojiš ti, mati? — Jest se bojim v moji hiši
spota, zakaj imam eno hčer, katera je uže velika inu
pameti nima, nhoče ni mene ni očeta bugat. Vseskuzi bi
norčvala, fantala inu vasuvala. Vstane, leže — nihdar ne
vidim, de bi molila; nerada gre h s. maši, nerajši h pri¬
digi, nuč inu dan bi plesala. Jest ji pravim, sfarim, kre¬
gam inu učim, ali vse neč ne pomaga. Aku Bug ji ne
bode bulši pamet dal, ne bode dolgu stalu, de sebi inu
meni bode spot sturila, zatoraj vseskuzi se bojim inu od
straha se tresem. — Ah, moja mati! Ti se imaš več Boga
kakor spota bati, zakaj ti si kriva, de tvoja hči je taku
nemarna, samavolna inu nepokorna; zakaj kadar je bila
mlada, si ji vse prpustila, strah božji jo nejsi učila. Ka¬
dar bi jo bila imela kregat inu tepsti, si se ji smejala,
inu kadar je kaj rekla, de eni dekelci se nej spodoblu,
tebi se je dobra zdelu. Zatoraj G. Boga, katerimu raj-
tengo boš mogla dat, se imaš bati veliku več kakor
spota. Hune, hunc time!

Kaj se pak ti, hči, bojiš? — Oh, jest se ne bojim
drugu, semuč moje matere. — Zakaj? — Ja, ona hoče,
de bi vseskuzi doma bila kakor en tič v fulavži inu de
bi se držala kakor ena nuna, pa ne morem. Hoče, de bi
z obenem ne govorila inu cilu, de bi obeniga ne pogle¬
dala, ali le-tu nej mogoče. Inu zlasti se bojim, de bi ne
zamerkala, de eden k meni v vas hodi, kadar mati gredo
počivat. Ah, kadar le-tu bi ona zvedla, gore bi bilu
tavženkrat meni! Ali vender, hvala Bogu, dotehmal se
nej neč taciga hudiga zgudilu, inu še Bug ovari mene da-
lej! — Ali povej meni, kadar sta sama vkupaj, morebiti de
molite s. roženkranc ? — Tu se dobra vej, de ne molimo
s. roženkranc; je rejs, de on je dober meni inu še bulši
sem jest njemu. — Molči, molči, uže zastopimo. kaj ho-

21

češ reči. Vari se, vari se, kakor ti je luba tvoja glava,
de mati ne bode le-tu zvedila, zakaj bi tebi glavo rez-
bila. — Zatoraj se neč ne bojim, semuč matere. — Ah,
preproščina! G. Boga bati se imaš, kateri tvoje misli
vidi, tvoje besede pošluša inu tvoje želje pozna. Hune,
hunc time: occultum occultorum exploratorem!

Kaj se bojiš ti, kmet ? — Jest se bojim mojga go-
spuda, zakaj je silnu oster. De li eden zdajci ne sturi,
kar zapovej, preči je tepen. — Ah, nepameten! Se bojiš
tvojga gospuda inu se ne bojiš G. Boga, katerimu tuli-
kajkrat si njemu nepokoren. Timete eum, qui potest animam
& corpus perdere in gehennam.

Zakaj vse te druge nesreče tiga svejta prež božjiga
rezžalejna so ravnu kakor ena kača prež strupa, kakor
ena čebela prež žela, kakor en lev prež zobi, zatoraj
drugiga se nimate bati, semuč G. Boga, zakaj aku Bug
bode vaš prijatel, obeden vam ne bode mogel škodit.
Si Deus pro nobis, quis contra nos  P Aku boš imel strah
božji, boš tudi imel gnado božjo, inu kadar boš le-to
imel, žiher boš spal kakor Peter v ječi s ketnami zvezan,
žiher boš prebival vmej levami kakor Daniel prerok,
žiher v ogni kakor uni s. s. tri mladeniči v babilonski peči,
zakaj obena rejč vam ne bode mogla veliku škode
sturiti.

Zdaj meni naprej pride, kar od cesarja Nerona pi¬
sarni najdem: de en dan je bil povabil rimsko gospodo
v gostje inu v tem, kir so bili dobre vole inu polovico
pijani, pole, na naglim pridejo šteri strašni levi, kateri
grozavitnu so erjuli. Le-ti povableni se silnu prestrašijo,
od mize skočijo, glaže inu peharje iz roke vržejo, eni k
davram, drugi k oknam se prbližejo, s hiše bežat se po-
flisajo, sam Nero z meram sidi inu sidi inu na vus glas

22

se smeja. Takrat ti povableni zamerkajo, de taistim le¬
vom zobi so bili polomneni inu parkle odsekane; takrat
strah jim preide inu z levomi se začno igrati. Glihi viži
tudi vi, aku bote v gnadi božji, obene druge riči se ne
bote bali. Samiga tedaj G. Boga se imate bati inu njega
s. strah pred očmi vselej imejte, taku vam oblubim, de
obene druge riči se ne bote bali, kakor očitnu nas za-
gviša s. Ambrož, rekoč: Divinus timov timorem in nobis
expellit hostilem, non enim potest timere barbarum, qui ti~
muerit Salvatorem,  dokler skuzi le-ta s. strah bodete za-
gvišeni nebešku krajlestvu zadobiti.

Jest bi hotel rad vedit, zakaj uni razbojnik taku
hitra si je bil nebešku krajlestvu zaslužil. Kaj dobriga
je bil sturil ? Z mladiga je bil začel krasti, potle je bil
začel po cestah razbivat inu rupat inu taku škodliv inu
hudoben je bil ratal, de gavge si je bil zašlužil. Dragu
ne vem, de je bil kaj dobriga sturil, temuč, kadar je na
križu prbit visil, Kristusu se je bil pohlevnu prporočil,
rekoč: Domine, memento mei, cum veneris in regnum tuum.
Kristus zdajci ga usliši inu oblubi: Hodie mec-um eris in
paradiso.  Odkod je on le-to narvekši gnado dosegel, do¬
kler dotihmal je vselej grešnu živil ? Naj reko drugi, kar
hočejo, jest pak s s. Chrysost. bodem rekel, de ta s. strah
božji je bil uržoh inu začetek njega izveličajna. On se
je bil začel Boga bati, kadar je uže na križu visil, inu ta
•strah božji je bil začel učiti tudi svojga tovarša, rekoč:
Neque tu times Deum, qui in eadem damnatione es?  Ah
prijatel, nehaj uže enkrat Boga žalit; smo zavolo naših
pregrehov h smrti obsojeni inu vendar ti se Boga ne
bojiš? Aku Boga se bomo bali, se troštam, de bodemo
odpušajne naših grehov od tiga usmileniga Gospuda do¬
segli. Poslušajte s. Chrysostoma: Alter probus invenitur,

S. Ambro,
hom. 23.

Luc. 23.

S. Chrys.
in c. 23.
Luc.

23

in iudicio reus, in cruce iudex, sed & timorem docet. Prima
enim nox latronis ad socium latronem haec fuit: Neque tu
times Deum? Quoniam exiguo tempore Christum, ut opor-
tuit, timuit, beatus factus est.  Zatoraj prav pravi ta modri:
Beatus homo, cui donatum est habere timorem Dei.  Zakaj
gvišnu se meni zdi, de ta, kateri strah božji pred očmi
ima, ne bode neč nespodobniga sturil.

Zakaj jest sem enkrat bral, de okuli 600 peršon se
so v enim [čolnu v] Indijo pelali. Vmej njimi je bil en
astrologus, velik prijatel kapitana. Le-ta se toži pruti
astrologu, de veliku tatov se v taistim čolnu najdejo,
dokler vsak dan njemu kaj ukradejo inu vender se ne
more zvediti, kdu so taisti. Astrologus oblubi, de z njega
kunštjo hitra bode povedal, kdu so taisti, kateri kradejo.
Zatoraj flisnu merka, de bi mogel kateriga ošpegat. En
dan sliši rapotati v kambri tiga kapitana. Gleda skuzi
eno špralico, zagleda eniga žolnerja, kateri eno srebrno
skledo je bil ukradel inu na tihim vun je z njo šel. Za-
merka kapitan, de ta srebrna skleda je njemu ukradena,
se zupet pruti astrologu toži, ali le-ta ga potrošta, rekoč:
„Zdaj bodem jest mojo kunšt pustil vidit.“ Zapovej, de
vsi imajo nasrejd čolna priti, on pak stopi n’eno visoko
mizo, odpre gori njega bukve inu s špeglom začne nebu
gledat & c. K zadnimu s svojo šibo taistiga žolnerja po
glavi udari ter reče: „Le-ta je skledo ukradel!" On se
prestraši, tatvino spozna inu povrne. Vsi potem se so
bali inu taku se zadržali, de obene tožbe več nej bilu
šlišat.

Vidijo, kaj premore ta strah? Zdaj jest rečem:
aku tulikajn je premogel ta strah, de bi astrologus jih
vunkaj ne dal inu de bi od kapitana ne bili štrajfani,
kaku veliku več bode premogel strah božji, tu je, aku

24

bodemo premislili, de G. Bug vse vidi inu de šibo tih
štrajfing v rokah drži prpravleno. Eh, gvišnu prav pravi
s. Bernardus: Nihil aeque efficax esse ad gratiam prome-
rendam, recuperandam, retinendam, quam si omili tempore
coram Deo inveniaris non altum sapere, sed timere.

Inu zatoraj, dokler tulikajn dobriga pride človeku
od strahu božjiga, en angel z nebes je bil prišel pridigvat
ta strah božji. Pošlušajo s. Ioannesa: Ei vidi alterum an-
gelum volantem per medium coeli, habentem evangelium ae-
ternum, ut evangelizaret sedentibus super terram, dicens voce
magna: Timete Dominum I  Inu tudi Mojzes slednimu pravi:
Dominum Deum tuum timebis, & illi soli servies.

Ta hudi pak, dokler vidi, de tulikajn nuca ta strah
božji prnese, se poflisa, kar narveč zamore, de bi človik
na taistiga pozabel, inu z našo dušo sturi, kakor je bil
sturil uni firšt z Dino, katero ob nje divištvu je bil pr-
pravil; inu kadar je bil zamerkal, de silnu žalostna je
bila postala inu svojga očeta, patriarha Jakoba, se je
bala, takrat ta firšt, kar nerveč je bilu njemu mogoče,
se je pof lisal Dino potroštat: Et congluiinata est anima
eius cum ea, tristemq. delinivit blanditiis.  Je h Dini djal:
„Zakaj, moja gospa, se tulikajn grimate ? Jest vas nihdar
ne bodem zapustil. Vi bodete moja nevesta inu firština
inu gospa mojga srca inu blaga, jest pak bodem vaš
služabnik inu hlapec. Jest bodem uže utalažil vašiga go-
spuda očeta, zakaj jest ne želim dote, jest hočem za vas
dati tulikajn zlata, kulikajn vagate, inu aku le-tu nej
zadosti, naj vas šaca inu polovico mojga blaga bodem
volnu za vas dal. Nikar tedaj ne žalujte inu ne jokajte
se, pustite li meni skrbejti, bode uže buli, kakor se tro-
štate.“ Glihi viži, pravi s. Grogor, sturi satan s človeško
dušo: Plerumq. hostis callidus mentem, quam peccato sup-

S. Bern. in
serm.

Apoc. 14.

Deut. 6.

Gen. 34.

Lib. 1. mor.

25

plantat, cum de mina sua afflictam respicit, securitatis blan-
ditiis seducit.  Prpravi ta peklenski goluf to bogo dušo v
greh inu kadar vidi, de ta grešna duša žalostna postane,
se grima inu joka, de v negnado Očeta nebeškiga je
padla, se boji srda božjiga, počitka inu mera ne najde —
takrat ta hudi pride, jo začne troštat, rekoč: „0 duša,
zakaj se tulikajn bojiš ? Zakaj tulikajn se grimaš ?  Eh,
bodi vesela, nikar ne misli več na le-tu, kar se je zgo-
dilu, temuč premisli, kulikaj drugih se najde, kateri so
tudi v le-ta greh padli inu še huši so sturili. Milost
božja je velika; kaj meniš, de ti sama si en angel ? Ne,
ne, si z mesa inu kriji, nikar s kamna, si na zemli,
nikar v nebesih. Trgaj rože, dokler je spomlad, še nej
zima; bode uže čas prišel na večnost spumnit." Taku go¬
vori satan človeku, de bi na strah božji pozabil. Ali, oh,
varite se, varite se, de ne bote zapelani od tiga peklen-
S. Greg. ib. skiga zapelavca, pravi s. Grogor: Admonendi sunt, ut si-
cut de spe fiduciam habeant, ne tamen incauia securitate
torpescant.  Nikar preveč ne zaupajte, temuč v strahu
božjim živite! Zakaj aku ti sin se bojiš tvojga očeta, ti
hči tvoje matere, ti žena tvojga moža, ti hlapec inu dekla
tvojga gospodarja, ti kmet tvojga gospuda — inu se ne
Mala. 1. bote bali G. Boga, vašiga Stvarnika ? Si Dominus ego
sum, ubi esi timor meus,  sam Bug nam govori skuzi Ma-
lahija preroka. Inu skuzi Jeremija močnu se toži inu srdi
Ierem. 5. čez le-te, kateri njega se na boje, rekoč: Audi, popule
stulte, qui non habes cor; qui habentes oculos non videtis,
& aures  & non auditis. Me ergo non timebitis, ait Dominus,
& a facie mea non dolebitis?

Kar mene zadene, jest oblubem tebi, o Gospud, de
v tvojim s. strahu se bodem poflisal do moje pusledne
ure živejti, dokler tulikajn dobriga od tiga pride. Inu

26

k zadnimu h tebi se obrnem inu z Jeremijam prerokam
rečem: Quis non timebit te, o rex gentium? Tuum enim
est decus; inter cunctos sapientes gentium,  & in
universis regnis eorum nullus
est similis tui.

Amen.

lerem. c.
10 .

27

NA OSMO NEDELO

PO S. TROJICI

E t v o c ao it i llum , e t ait illi: Qu id ho c audi o
de i e? Red de rationem villicationis tua e.

Inu on je njega poklical ter je rekel k njemu:
Koku jest slišim tu od tebe? Sturi rajtingo
od tvojga hišovajna. Luc. 16 .

tedaj vener rejs, de vi, o častiti mašniki,
:aterem zdaj grešenki inu grešence v spu-
idi morjo njeh pregreli rajtingo dati, bote
iidi vi mogli očitnu rajtingo dati, koku ste
vašim duhovnim stanu živeli ? Tedaj vi
krajli inu cesarji, katerem vaši glavarji zdaj morjo od vašiga
veliciga prehodiša rajtingo dati, bote pred vašom podvrženom
folkom mogli rajtingo dati, kam ste taistu prehodiše djali?
Tedaj vi gospoda, kateri vsaku lejtu od vaših flegarju inu
kmetu čisto rajtingo hočete imeti, bote tudi vi mogli rajtingo
dati za vsaki denar, kateriga od kmeta čez dolžnust ste pre¬
jeli? Tedaj vi kopci, kateri nuč inu dan z vašmi bukvomi
rajtingo delate, bote tudi mogli rajtingo dati, koku ste vaše
blagu predajali? Tudi vi, hišni gospodarji, bote mogli odrajtat
taistu blagu, kateru pregrešnu ste zadjali. Tudi vi hošterji
bote mogli rajtingo dati od taiste premajhene mire inu vage, s
katerimi ste ludi golufali. Vi žene, desilih nihdar nejste raj-
tat se učile, vener bote mogle od sledne misli inu narkrivnišiga
djanja vašiga pred celim svejtom rajtingo dati. Ne Slišite,

28

kaj pravi s. evangeli ? Redde rationem villicationis trne!  Ali
kedaj le-tu bo? Na sodni dan, kadar vsi bomo k sodbi inu
k rajtingi poklicani. Surgiie mortui & venite ad iudicium  inu
rajtingo dajte od vašiga živenja . . . Zatoraj dokler vsi mi en
dan imamo to težko rajtingo našiga živenja dati . .hočem
od te rajtinge danes govoriti N. N. ter se troštam, de le-to
premislejoč njih živejnje bodo pobulšali . . . Poslušajte tedaj
ter v imenu božjim začnem.

Na taisti strašni sodni dan bo prišel ta rihtar nebeški
na zemlo, nikar uže kakor ta prvikrat ubužec inu reven z
našo nedlužno naturo pokrit..., ampak in sede maiestatis sme.
Ta prvikrat je bil prišel na tihim, de obeden nej vedel...,
ampak ta krat bo prišel očitnu, de vsi bodo vedili inu vi-
dili...  Ne bo prišel kakor ta prvikrat poln gnade inu mi¬
losti kakor ena frišna rosa ....  ampak kakor ena goreča
strela, katera bo vse pred sabo požgala inu končala ... Ne
bo prišel kakor ta prvikrat, de bi naše duhovne bolezni
ozdravil inu tu izveličejnje nam dal.  . ., ampak de bi te
grešne sodil inu frdamal...  Ne bo prišel kakor ta prvikrat
iskati te zgublene ovčice . .,. ampak bo prišel, de sledni od
svojga živejna njemu bo rajtingo dal.  . . Ta prvikrat je bil
prišel kakor en dobrutlivi ženin... inu vse vabil k ohceti..
ta krat pak prišel bo kakor en praeceptor ali mojster, kateri
pred sabo pokliče svoje šularje inu sledni mu more pokazat
svoje pismu, aku je prav ABC pisal, kakor on mu je
neprej napisal.

Zdaj aku želite vejdit, zakaj tulikajnkrat s. evangelisti
Kristuša imenvajo magister, dokler čez petdesetkrat mu
pravijo magister? Inu cilu dobru Kristušu je le-tu ime do-
padlu; v tem kir enkrat mu so djali magister, jim odgovori:
Vos me voeatis Magister;  & bene dicitis: sum etenim.  Zamer-
kajte tedaj to skrivnust, kršeniki, kateri Kristusavi šularji

29

ste: Kristus bo z nami sturil, kakor s šularji sturi en praecep-
tor ali mojster, kateri uči svoje šularje pisat. Ta jim naprej
napiše inu zapovej, de imajo na njegove puštobe gledat inu
po taistih pisat, jim oblubi (de aku bodo dobra merkali inu
pisali) šenkat en lep pildek; če pak bodo žlebt pisali, de
jih bo dobra otepel inu na ta oslovi stol posadil. Kadar
vidi, de za te oblube ne marajo, jih krega, s šibo po mizi
tepe inu jih straši ter jih opomina, de bi na njega pismu
gledali. Kadar uže ura pride, de sledni ima na svoj dum
pojti, takrat eniga za tem drugem pokliče inu vpraša, kaj
se je naučil. Gleda, koku je pisal inu aku njeh puštobi so
glih njegovim puštabam; inu kadar nejso glih, takrat začne
jih sfariti, rekoč: „Osel, ne vidiš, de ta puštob A nej, kakor
sem ga jest napisal? B je umazan, C je krumpast, D je grd,
E je premajhen. Ah, ti žleht fant, nikar eniga puštoba nejsi
prov sturil.“ Takrat popade šibo, ga začne šeškat inu tepsti
inu ga na ta oslovi stol pošle, kir s špotom more sideti. V
glihi viži ta veliki mojster Kristus Jezus nam je naprej na¬
pisal, koku imamo živeti, rekoč: Exemplum dedi vobis, ut
sicut ego feci, ita  & vos faciatis.

Čez dan našiga tekočiga lebna v šuli veliki tiga svejta
nas sfari inu krega skuzi preroke, apostelne, učenike inu
pridigarje, de bi nas v strahu držal, de bi se učili, merkali
na ta eksempel inu se bali faliti inu de bi bukve naše duše
ne umadeželi. Udari tudi po mizi našiga života s šibo te bo¬
lezni, buštva, lakoti, vojske inu kuge. Ego humiliavi lignum
sublime  — pravi skuzi preroka. Kadar pak bo prišel čas inu
ura, de sledni bo mogel na svoj dum pojti, kakor si bo eden
zaslužil, kir bo do vekoma mogel prebivat, inu na sodni dan
le-tu se bo godilu ....  takrat bo vse poklical: Surgite mor-
tui, venite ad iudicium!  Vsakateri ponese svoje bukve pred
tiga nebeškiga mojstra, v katerih bodo vsi grehi zapisani...

30

Takrat bo eniga za drugem poklical inu v bukve naše vejsti
gledal inu puštob za puštobom premišluval inu djal nam
grešnikom inu vam grešencam:

Ta puštob A — Andoht — nej si prav merkal na moje A
pismu, kir stoji zapisanu inu zapovedanu: Devota ac promp-
tissima merite Deo tuo servies  — ti imaš G. Bogu andohtlivu
inu flisnu služiti. Ali ti si taku majhenu andohti pruti meni
imel, de en cel dan nejsi li enkrat na mene spumnil. . .

Ta puštob B — Brumnost — je preveč umadežen. Jest B
vam sem bil zapovedal: Ambulate in via immaculata.  ti pak
tavženkrat si umadežal tvojo dušo, po pildu s. Trojice stvarje-
no, skuzi nesramne besede, negnusne misli inu grešnu djanje.

Ta puštob C — Cirku — je napek sturjen. Jest vam C
sem večkrat djal: Domus mea domus orationis vocabitur.

V moji cerkvi vi nemate drugiga delat, ampak molit; dru-
giga nemate mislit, ampak na moje nebeške skrivnusti. Vos
autem fecistis illam speluncam latronum. V  tem kir v cerkvi
ste mene večkrat rezžalili kakor častili, večkrat rezsrdili
kakor utalažili, se nejste mene šonali. Desilih ste vejdili, de
jest v priče se najdem v s. zakramentu, vener ste pred mano
takušne misli imeli, de huši nejste mogli v eni hošteriji imeti,
ste takušne hude želje v vaše srce prpustili inu jim prvolili,
de huši bi ne bili mogli imeti v hišah teh gmajn lotrc . . .

Ta puštob D — Dobru djanje — ste grdu sturili. Jest D
Večkrat vam sem djal inu zapovedal: Bene fac ante mortem  —
dobru sturi pred smrtjo inu nikar ne odnašaj do tvoje pu-
sledne ure . . ali vi na le-tu nejste merkali, temuč vseskuzi
ste hudu delali.. .

Ta puštob E — Eksempel —je silnu spačen. Vam, zlasti E
mašnikom, sem skuzi mojga jogra Pavla večkrat djal: Esto
exemplum fidelium in verbo, in conversatione, in caritate, in fide &
castitate. In omnibus teipsum praebe exemplum bonorum operum.

31

Inu vener ti mašnik namejsti dobriga hud eksempel si dal
inu druge pohujšal: Factus est illis in scandalum.  Ti mašnik,
kateri nejsi živil, kakor si bil dolžan inu vener druge si z
besedo učil, nejsi bil neč bulši kakor uni judoški farji, od
katerih sem djal k njeh spotu: Dicuni, & non faciunt.  Besede
so bile dobre, ali djanje je bilu hudu. Vox est Iacob & ma-
nus sunt Esau.  Ti si bil kakor gosli, katere druge razvesele,
same pak neč ne slišijo; ti si bil kakor ta svejča, katera
drugim svejti, ali sama sebe scera; kakor zgun, kateri druge
v cerku vabi inu sam nihdar ne gre noter; kakor znaminje
na cesti, kateru drugem pot kaže, ali samu pak na svojim
prvim mejstom ostane . . .

F Ta puštob F — Ferahtan — je napek pisan. Jest vam
sem bil zapisal: Discite a me, quia mitis sum  & humilis corde,
& invenietis requiem animabus vestris.  Inu vam sem bil oblu-
bil, aku bote krotki inu pohlevni, de vas hočem povišat. Qui
se humiliat, exaltabitur.  Inu de si pred svejtom žlahten, bogat
inu učen, vener v tvojim srcu imaš ferahtan biti inu imaš
spoznati vse od moje dobrute inu milosti, taku boš moje
gnade deležen ratal... Ti pak ravnu kakor uni farizej, od
kateriga v s. evangeliju stoji pisanu, de vse druge je zanič-
val inu li sam sebe štimal, si sturil; zatoraj kakor taistega
sem bil ponižal, taku zdaj bom tudi tebe .. . Inu dokler ta
puštob si pisal nikar po mojim eksemplu, temuč po Luci¬
ferju, zavolo tiga boš ž njim na tem narzadnimu stolu v
pekli sedel inu tvojo prevzetnost do vekoma preklinal. . .

G Ta puštob G — Gnada — je premajhen. Jest sem bil
tebi dal mojo s. gnado, de bi s taisto si pomagal inu vekši
gnade si zaslužil. . . Ali ti hudobni si vse moje gnade na
hudu obrnil: tvojo pamet si nucal k šelmariji, tvojo žlahnust
k pregajnjenu teh bozih sirotic, tvojo mladust inu lepoto h
nečistosti, tvoje zdravje h pijanosti inu požrešnosti. . .

32

Ta puštob H — Hvaležnost — stoji krumpastu. Jest več- H
krat vas sem opominal, de bi imeli meni hvaležni se izka¬
zat ...,  vi pak ste bili vselej meni nehvaležni. ..

Ta puštob I — Izveličejnje tvoje duše — sem bil tebi I
prporočil skuzi usta s. Petra, rekoč: Fideli creatori commen-
dent animas suas in benefactis.  Vi pak ste li skrbeli za vaše
truplu, de li tu nej obeniga pomankajnja, temuč obilnost
imelu, za dušo pak nejste neč marali, desilih uboga prež
gnade božje inu smrdeča inu negnusna v greheh je ležala...

Ta puštob K — Krst — je vus spačen inu umadežan. K
Jest od njegove lepote veliku proprej skuzi usta preroka
Ezehija sem pravil: Effundam super vos aquam mundam, &
mundabimini ab omnibus inquinamentis vestris; & dabo vobis
cor novum & spiritum novum  ... V s. krstu sem vas bil gori
vzel za moje otroke, de bi moje s. zapuvidi hranili, hudiču
odpovedali, ste bili oblubili, ali nejste držali, temuč kakor
en drugi Julianus Apostata ste se sramuvali kršanski živeti
ter ste se hvalili inu štimali, kadar ste moje zapuvidi pre¬
lomili ... Zatorej poberite se z ajdi v tu večnu pogublejnje.

Ta puštob L — Lubezen — meni cilu neč ne dopade. L
Jest sem bil očitnu zapisal: Diliges Dominum Deum tuum ex
toto corde tuo, & ex toia anima tua,  & ex tota mente tua.  Inu
za tiga volo Bug nas je taku močnu lubil, de bi tudi mi
njega lubili ... Vi pak ste več lubili taisto smrdlivo inu
grešno peršono, taisti nesramni lušt vašiga mesa kakor pak
mene, zatoraj nejste mene vredni gledat . . .

Ta puštob M — Modrust — nej, kakor sem jest želel. M
Jest sem vas učil: Estote prudentes sicut serpentes, & sim-
plices sicut columbae.  Kača je modra, zakaj na drugu ne
gleda, ampak de glavo ohrani, v kateri nje živitek stoji;
golob pak je taku preprost, de obeniga ne rezžali. Vi pak
ste vse napek sturili, dokler nejste imeli soseda ali bližniga,

3

33

de bi ga ne bili rezžalili inu škodvali. Za mene, kateri sem
vaša glava, kateri vas sem regiral, nejste neč marali inu
več ste se šonali vašiga hlapca inu dekle, dokler pred mano
ste tu sturili, katera sturiti pred njimi bi se bili anali . ..

N Ta puštob N — Natura — nej po moji voli. Jest sem
vam djal, de nemate živeti po vaši hudi naturi kakor ta
nepametna živina ... Inu dokler nihdar nejste hoteli vašo
naturo umojstrit, v nebu ne šlišite ...

O Ta puštob O — Obluba — nej prav pisanu, zakaj jest sem
bil zapisal: Redde Altissimo vota tua.  Vi pak, kadar ste bili
bolni ali v nevarnosti, stu oblub ste sturili meni inu mojim
svetnikom; inu kadar vas sem uslišal, ste se meni zlagali...

P Ta puštob P — Praznik — nema obene podobe z mo¬
jim. Jest sem bil na Mojzesave table zapisal: Memento, ut
diem sabbati sanctifices  ... Vi pak narhudobniši ste v praznik
bili, cel dan ste pili, kvartali, plesali inu stu nespodobnih
del doprnašali... Zatoraj od mene Iona ne troštajte se,
ampak od hudiča, katerimu ste praznuvali.

R Ta puštob R — Risnica — kumaj inu kumaj se pozna.
Jest vam sem bil zapovedal, de bi ne imeli lagati, temuč
risnico govoriti... Vi pak ste li na eksempel tiga satana
gledali inu nihdar ene risnične besede z vaših ust nej bilu
šlišat... Sodba moja je uže čez vas sturjena: Qui loquitur
mendacia, peribit.

Z Ta puštob Z — Zakon — je preveč umadežan. Jest vam
sem bil zapovedal: N on moechaberis  ... Vi pak uže vejste,
v kakušni viži ste živeli inu vkupaj ta s. zakon držali inu
kulikajnkrat ste zakonsko vero prelomili. . .

T Ta puštob T — Tovarštvu — nejsi prav držal. Jest sem
tebi bil zapovedal: Cum viro sancto assiduus esto, quaecumque
cognoveris observantem timorem Dei ... Ti pak tvoje tovarštvo
si vselej želil imeti s temi grešnimi...

34

Ta puštob V — Vera — nej po moji misli. Jest sem djal: V
Amen, amen dico vobis: qui credit in me, habet viiam aeternam.

Vi pak z ustmi ste djali: Čredo, Domine —  z djanjam pak
ste vse drgači sturili, zatoraj vaša vera vam neč ne bo po¬
magala ...

Ta puštob Č — Čas — nejste dobru inu nucnu dopr- Č
nesli, desilih s. Paulus vas je opominal: Dum tempus habe-
mus, operemur bonum.  Vi pak li nenucnu ste stali.. .

*

O zanikrni, o hudobni, o boganarodni grešniki inu gre-
šence! Kaku majhenu ste na moj eksempel gledali inu kaku
žleht ste pisali po mojih s. zapuvidoh! Moje oku ne more
faliti, kateru vse le-tu falejnje vidi zapisanu v bukvoh vaše
vejsti. Dosehmal jest sem molčal inu potrplenje imel. Haec
fecisti & tacui.  Zdaj pak nej več čas molčati, temuč bom
tebe štrajfal inu na tu zadnje mejstu v pekel postavil kakor
eniga nepametniga inu nevredniga šulerja, kir do vekoma
boš z velikim špotom inu martro trpel inu prebival. Quid
ad hoc respondemus, fratres?  pravi s. Cyprianus. Kaj bomo
takrat odgovurili ? ... Kaj bo mogel odgovorit ta grešni člo-
vik, kateri s temi velikemi grehomi kakor z eno reztrgano
suknjo pred tem nebeškim rihtarjam bo stal inu čisto raj-
tingo mogel dati od sledne ure inu minute? Redde rationem
villicationis tuae!  Rajtingo, rajtingo hočem imeti od vsih
ludi. Ti, Adam, oča tih človeku, sturi rajtingo od devet stu
inu trideseti lejt, Enoh od devet stu inu petdeset lejt, Ma-
tuzalem od devet stu inu devet inu šestdeset lejt, ti od stu
lejt, ti od petdeset, ti od štirideset! Ah moj Bug, kakušna
težka rajtinga bo le-ta! Quid ad hoc respondebimus, fratres ?
Morebiti de se bomo v tajbo postavili ? Neč ne bo poma¬
galu, zakaj vse stvari bodo spričvale, de nejsmo po eksemplu
božjim pisali inu njegove s. zapuvidi držali. Omnis creatura

3 ’

35

armabitur contra insensatos.  Takrat hudiči bodo djali: O
pravični rihtar! Ti si nas z’ en sam greh z nebes v pekel
vrgel inu z angelu si nas k hudičom sturil; mi sedaj tudi
čakamo, de le-te, kateri nejso živeli po zapuvidi božji, imaš
frdamat inu v našo oblast jih dati, dokler vselej našo inu
nikar tvojo volo dopolnili so: mi spričemo, de ta je bil ne-
vošliv svojmu bližnimu kakor Kajn, ta je bil prevzeten
kakor Faraon, ta je bil nečist kakor Herodež, ta je bil go-
luf kakor Joab, ta je bil nehvaležen kakor Absolon, ta je
bil en tat kakor Akan, ta je bil en ohrnik kakor Akab, ta
mašnik je bil nevreden kakor Phines inu Ophnes, ta du¬
hovni je bil hudoben kakor Balaam, ta žena je bila pre-
šešna kakor Herodias, le-ta je bila lotrska inu nesramna
kakor Jezabel, le-ta je feratala moža kakor Dalida Samsona.
Vse le-te si uže enkrat v našo oblast dal, dej tedaj nam
tudi le-te, kateri so tudi živeli kakor oni . . .

Ah moj Bug, kaj z’ena težka rajtinga bo le-ta! Sam G.
Bug bo sprašoval ter sodil, o strah! Hudič bo tožil, o gro-
zovitnost! Angelci inu nebesa bodo spričvali, o reva! S.
križ in s. rešne rane, katere sicer so imele biti naše izveli-
čejnje, bodo vpile maščuvajne. Joh, joh, joh nam grešnikom
inu grešencam! Kaj bomo takrat začeli ? Kam se bomo
obrnili ? Kaj z’ en zguvor bomo našli ?

Ah moj usmileni Jezus, jest n’hočem več taku hudobnu
inu grešnu živeti, temuč hočem na tvoj eksempel gledat,
po taistim, kar bo meni narveč mogoče, živeti inu za te do-
prnesene grehe na naga kolena pokleknem inu pohlevnu te
prosim, podeli meni tulikajn časa živeti, de bi se solzami
mogel moje madeže oprati, čez moje grehe pravo pokuro
sturiti, de bi hudiči ne imeli tulikajn uržohu mene obtožit
inu de bi ne šlišal tulikajn prič čez mene spričvat inu zlasti,
de bi v tvojih s. ranah izveličejnje, nikar frdamajne našel.

36

Recordare, Jesu pie,
quod sum causa tuae viae;
ne me perdas illa die.
Ingemisco iamguam reus,
culpa rubet vultus meus,
supplicanti parce Deus.

Amen.

DOMINICA III.

ADVENTUS

Quis e s tu? Ego vo x clamantis in desert o.

Kdu si ti? Jest sem en vpiječi glas v puščavi.
Ioan. cap. 1.

Am nima Čudnu naprej priti, N. N., če jest
danes obenimu ne bom svetoval, de bi imel
zapustit ali sovražit ta svejt, desilih vejm, de
s. Ioannes je učil: Nolite diligere mundum ne-
que ea, quae in mundo suni  — ne lubite svejt
inu kar je na svetu. Vener jest porečem, de sledni ima ostati
v svojim stanu inu per svojim deli inu opravili, ter hvalem,
de sledni gleda inu se flisa po svojim stanu, de li taistu
delu tudi svejt za krivičnu ne spozna. Zakaj špegu vsih pri-
digarjov, s. Ioannes Krstnik, desilih je bil en oster pridigar,
je vener vsakateriga pustil per svojmu delu inu antverhu,
rekoč: Gledajte, de pravičnu inu s straham božjim vaše
delu bote opravili inu tu, kar ste dolžni držati, sturite! ...

Gospud Bog je bil dal nekitere zapuvidi v starem testa¬
menti vsem tem, kateri so službe imeli, ter k zadnimu je bil
zapovedal inu sklenil: Iuste, quod iustum est, exequaris  —
pravičnu opravi, kar je pravičniga, tu je, gledaj nerpoprej
de tvoje opravilu bo pravičnu, inu potle le-tu imaš pravičnu
opravit, kakor Bug zapovej inu kršanska lubezen se sabo
prnese. Oh, kaj z’en lep inu dober svejt bi bil, žiher bi ga
paradižu prglihali, kadar bi sledni človek pravičnu živu v
svojim stanu, kakor Bug zapovej! Ah, kaj z’en dober svejt

38

bi bil, kadar ti duhovni druziga bi ne iskali, ampak čast
božjo inu izveličajne teh duš; kadar gospojska bi pravico
trdila taku tem bogatem kakor tem ubozim; kadar ti bogati
bi tem potrebnem za volo božjo pomagali; kadar bi gospo¬
dami usmileni bili s svojmi posli inu delavci, de bi ta spo¬
dobni Ion inu ceringo dali; kadar bi posli inu delavci zvejstu
stregli, ceringo inu Ion flisnu si zaslužili; kadar možje žene
lubili kakor Kristus svojo Cerku; kadar žene svojim možam
pokorne bile kakor svojim gospudam; kadar bi stariši svoje
otroke v strahu božjim zredili; kadar otroci bi svoje stariši
bugali inu spoštovali — z eno besedo, kadar bi vsaketeri v
svojim stanu živil, kakor se spodobi inu kakor Bug zapovej.
Oh, kaj z’en lep inu dober svejt bi bil inu paradižu bi se
žiher prglihal. Iuste, quod iustum est, exeqmris . . .

Zdaj bom eniga z’en drugem vprašal: Quis es tu?  Kdu
si ti ? Kaj z’enu delu ali opravilu imaš ?

Jest sem en žlahtnik od stariga inu žlahtniga roda. Le¬
ta je en dober inu časti vreden stan, zakaj s sabo prnese
tudi te lepe čednosti, iz katerimi njih stariši so bili cerani...
Pravi žlahtni gospudje so bili uni trje bašadorji, iz noviga
svejta v Rim poslani, od katerih piše Daniel Bartolus. Enimu
je bilo ime Manzius, timu drugimu Ioannes, timu trjetimu
lulianus, vsi trje žlahtniga krajleviga roda. Kamer so prišli,
naši katoliš firšti vso čast so taistom izkazali inu velike
šenkinge ofrali, oni pak vse so tem ubozim reztalali. Kamer
so prišli, nerpoprej so v cerku šli Boga zahvalit inu se
Njemu prporočit. Nejso okuli hodili, de bi lepe hiše ali
čudne reči vidili, ampak de bi svete reči vidili inu častili.
Nejso marali za kratke čase inu gostarije, ampak za svete
pridige inu lepe nauke. Vsak dan so več svetih maš andoht-
livu pošlušali inu vsako nedelo se obhajeli. Z njih ust ni-
kuli nej bilu šlišat ene nenucne besede. Vsaketerimu so do-

39

ber eksempel dali inu kakor se spodobi pravem žlahtnikom,
se so zadržali, vedejoč, kar Bug zapovej: Iuste, quod iustum
est, exeqmris.  Oh žlahtniki! Premislite, če tudi vi taku ži¬
vite inu Bug hotel, de bi ne bili taisti, od katerih je djal
uni philosophus : Sic hodie nobiles complures instituuntur, quasi
ad ludum essent facti  & iocum; in vesiitu  & omni sermone ni-
hil moderaie faciunt aut prudenter.  Ta žlahtni stan jim ne bo
neč nucal. Iuste, quod iustum est, exequaris.

Quis es tu?  Kdu si ti? Jest sem en Žnidar. Tvoj stan je
en dober stan inu en potreben antverh, zakaj brez žniderjov
ludje ne morejo biti. Oni zakrijejo naše nage glide, oni
seknu vkupaj zašivajo, de mraz pozimi nas ne umori; oni
večkrat en grd, črn život z lepem zlatem štukam pokrijejo,
de smej pred ludi priti; oni mašne gvante delajo inu kar je
potreba za cerkovne opravila. Žniderji veliku morjo trpeti,
zakaj če več lejt dela, menje zna, dokler skoraj vsaku lejtu
nov furm v deželo pride inu tej preveliki ženski oferti ni-
kuli popolnoma ne morjo ustreči. Za tiga volo večkrat za-
špotlive besede so prsileni slišat. Bloger taistom, če potrpež-
livu inu nedolžnu preneso.

Jest vejm, de le-ta antverh nekateri zašpotujejo, zakaj
ne vedo, de angeli iz nebes so prišli v štacuno tiga svetiga
žniderja Homobonusa inu v tem, kir on je molil, angeli so
hiteli šivat inu taku rekoč iz angelcov Žnidarji ratali. Za tiga
volo trbej, de le-ta je en dober, Bogu dopadeč antverh. Na
tem nej cviblat, če li Žnidar dela inu živi, kakor ima biti.
Iuste, quod iustum est, exequaris.

Homobonus je živil po svojim stanu. Nerpoprej je Bogu
služil, potle flisnu inu zvejstu je delal. Tem ubozim je rad
almožno dal inu en dan vus kruh, kar ga je bilu v hiši,
petlerjom je bil rezdal, taku de njegova žena je čez njega
mrmrala inu djala: „Bom vidila, kej bo kruh za kosilu vzel."

40

Pridejo h kosili, kruha nej na mizi. Reče ženi, de bi kruh
na mizo dala, ona jeznu odgovori: „Kaj ga pujdem iz ust
teh petlerjov jemati ?“ On pohlevnu jo prosi, de bi šla v
almaro pogledat. Gre ter najde polno almaro tiga nerlepšiga
kruha. — En dan Homobonus je rajžal ter je bil žejn ratal.
Pride k enim studencu ter sturi znamine svetiga križa; kar
voda v dobru vinu se preobrne. — Kadar ponoči je šel
cerkvi obiskat, angelci so njemu vrata odperali; inu v tem,
kir en dan sveto mašo je slišal, angelci so njegovo dušo
vzeli inu v nebesa nesli.

Oh, le-ta je bil en dober Žnidar! Inu Bug hotel, de bi
vsi žniderji takoršni bili, de bi angeli jim pomagali šivat,
de bi jim stregli inu k zadnimu njih duše v nebesa nesli.
Rad verujem, de bi nekateri Žnidarji radi imeli, de bi an¬
geli za njih šivali, kadar oni gredo kvartat, pijančovat & c., de
bi vodo v vinu preobrnili, de za vsakaterim štiham en gla-
žek vina bi popili, de bi almaro vselej polno kruha nešli.
Koku živite ? Koku vaš antverh doprnašate ? Morebiti kakor
Žnidar s. Homobonus ? Vam se škoda zdi en piselc kruha
enimu petlerju dati; en Štih zabstojn bi ne sturili eni ubogi
sirotici; še čez dan vam se toži po cerkvah hodit. Zatoraj
zabstojn se troštate, de bi vam angeli stregli. Inu kulikaj se
jih najde, de imajo škaije predovge kakor uni Žnidar, od
kateriga sem bral, de, kirkuli je mogel, je več urezal, kakor
je bilu potreba, ter iz koscov je avbice inu kapice za otroke
delal inu predajal; inu če njegovi delavci so žlehtniši šivali,
rajši je imel, de hitrej se je reztrgalu. Kadar je imel umreti,
nejso bili angeli po njegovo dušo pršli, ampak hudič, ogvan-
tan s taistimi ukradenimi kosci. Ne delajte, ne živite kakor
ta grešni golufni Žnidar, ampak kakor Homobonus. Iuste,
quod iustum est, exequaris.  Taku vaš antverh bo dober inu
nucen.

41

Quis es tu?  Kdu si ti? Jest sem en Šuštar. Le-ta je en
dober inu potreben antverh, zakaj kakor je bila zemla pre¬
kleta, koprive inu trnje je bilu začelu rasti inu ludi bosti,
za tiga volo šulni inu čevli ludem so potrebni. Koku bi
mogle gospe, gospodične, frave inu tudi gospudi bosi hodit,
prangat, sem ter kje štrlinkat, kadar bi šulnu ne imeli?
Inu le-ta je en star antverh, zakaj najdem, de nekedaj že
so šulne nosili, kakor stari testament spriča od Mojzesa, de
Bug je bil njemu zapovedal šulne sezuti, kadar je hotel k
temu gorečimu grmu se prbližat: Sobe calceamentum de
pedibus tuis: locus enim, in quo stas, terra sancta est.  Tudi
Judit je nosila pantofelne, v katere taku močnu se je bil za-
lubil Holofernes, de sandalia eius rapuerunt oculos eius.  So
gvišnu tudi nekedaj šulne inu pantofelne nosili, ali nikar
toku rogate inu ofertne, kakor zdaj jih nosijo, ampak uče¬
niki pišejo, de li en sam poplat so imeli, de se nejso zbodli
ali udarili. Zdaj pak premislite, kaj ofert sturi, de tudi na
nogah visoku stoji. Šuštarji so častiti možje, zakaj papež
Urbanus IV. inu papež Ioannes XXII. sta bila eniga šušterja
sina. Dokler ta dva Šuštarja sta imela takoršne sinova, trbej,
de vmej šušterji se najdejo dobri možje, zakaj ex fructibus
eorum cognoscetis eos.  Nej cviblat, de vmej njimi se najdejo
dobri možje. Šušterja sta bila sveti Crispus inu Crispinianus
ter sta bila dva dobra mojstra: sta več šulnu vbugajme dala
kakor pak predala; kulikajn Štihu sta sturila, tulikajnkrat
na Boga sta spovnila; veliku ajdov na pravo katoliš vero sta
preobrnila inu za Kristusavo volo sta svojo kri prelila. Ah,
ta dva sta gvišnu dva dobra šušterja bila! Dober je bil tudi
uni šušter, kateri nerpoprej je šel v cerku krajlestvu ne-
bešku iskati, potle pak v svojo štacuno delat ter taku velik
žegen na svojim dobičku je imel, de njega sosed se je ču¬
dil inu menil, de kakoršno drugo kunšt zna; on pak je bil

42

soseda podučil nerpoprej Bogu služit, če hoče žegen božji
imeti. Iuste, quod iustum est, exequaris.  Poleg tvojga dela ni¬
maš na Boga pozabit inu božjo službo zamudit, nimaš poper
inu sežganu usinje za dobra predajat, nimaš taku hitejti
šivat, de kumaj tri dni šulne nosijo, nimaš taku tvojo drejto
kunštnu zasukat, de hudič bo tebe po rokah krcal, nimaš
poplate z zobmi kakor eno mrežo raztegnit, nimaš nove ko¬
pita umišlat, de bi tem drugem dobiček prevzel, sicer bi se
tebi utegnilu kakor unimu hudobnimu, nevošlivimu Šuštarju
zgodit, kateri enkrat je bil zamaknen ter je v pekli vidil en
velik kup kopit inu usinja gorečiga; je vprašal: „Za kate-
riga je taisti strašni ogen prpravlen ?“ Eden odgovori: „Za
tebe." Pravičnu andlejte inu bogaboječe živejte, de s tem
grešnim šušterjam ne bote v peku, ampak v nebesa s s.
Crispam inu Crispinianam pršli. Iuste & c .. .

Quis es tu F  Kdu si ti ?  Jest sem ribič. Ribičam sem do¬
ber inu njih antverh štimam, zakaj oni z ribami postne dni
nas oskrbe, sicer bi li bob, žgance inu kiselu žele mogli jejsti.
Samu le-tu meni ne dopade, de njih ribe so preveč slane,
sicer bi še več jih štimal, zlasti dokler v obenem drugem
antverhu taku velike svetnike ne najdem kakor v le-tem ...
Bug vam, moji ribiči, daj žegen, de kadarkuli bote en vlak
sturili, de bi tulikajn rib potegnili inu, de mi kapucinerji se
celo zimo postimo, spovnili; inu de bi tudi ribe jejdli, ka¬
dar bi jih imeli. Varite se pak, de ne bote kakoršniga štok-
fiša vun potegnili, zakaj piše Clemens Alexandrinus, de
štokfiš ima svoje srce v trebuhi. Oh, kulikajn takoršnih
štokfišu se najde vmej ribiči, kateri srce imajo v trebuhi!
Kumaj dočaka, de iz vode pride, de se vina taku močnu
napije, de kar je v vodi udubil, per vini zgubi. En ribič,
kateri celo nuč je v vodi stal, potrbuje vina inu si ga za-
šluži, kadar dosti ulovi, de li pije, kar je prav; se opijani

43

pak inu vse v hoštariji pustit, kar je udubil, le-tu nej prav.
Bug pomagaj, vsej neste pijavke, katere taku dolgu vlečejo,
de same od sebe dol padejo; neste gobe, katere vso tinto
v sebe potegnejo; neste uni vrči iz Kana Golilea, kateri so
bili taku polni, de je čez vinu šlu. Nojes, kadar je bil iz vode
tiga gmajn potupa prišel, je rejs, de se je bil opijanil: Bi-
bensque vinum inebriatus est.  Njemu pak nej bilu zamirit,
zakaj nej vejdil, de vinu opijani. Potle nikuli več se nej
opijanil. Vam pak je zamirit, kir navleš iščete takoršna
močna vina, de vas opijanijo. Ah, jest se bojim, de s. Peter
takoršne ne bo hotel v svojo bratovščino imeti ter jih bo
poslal v taisto hoštarijo, kir se pije strup teh kač inu žovč
teh lintvornov, od kateriga obari vas Bug, moji ribiči. Zakaj
desilih vaš antverh je dober, če vi pak ste žleht, taku bo
vam enkrat hudu hodilu, zatoraj iuste, quod iusium est, ex-
quaris!

Quis es tu?  Kdu si ti? — Jest sem en mesar. Le-ta
antverh je potreben, zakaj ob našim času ludje ne morjo
živeti kakor od začetka tiga svejta, kir so sam sad te zemle
jejdli. Zdaj natura človeška je slaba inu sad te zemle nima
moči kakor nekedaj, za tiga volo mesarji so potrebni inu
vmej njimi sveti mesarji se so nesli, kakor je bil s. Tomaž
de Florentia, kateri vselej se je jokal, kadar enu jagniče
ali ovčico je odrl, premišlejoč, koku potrpežlivu Kristus
Jezus, jagne nebesku, za našo volo je svojo bridko martro
prenesel. Kadar je kri vidil, je spovnil na ta krivavi put
Kristusa Jezusa; kadar je eniga vola ubil, je premislil, koku
je grenka smrt zlasti teh grešnikov, inu kadar je drub vun
jemal, je premislil, de G. Bug vidi naše želje inu misli, desi¬
lih so skrivne zdaj, vener enkrat bodo očitne. Vago je pra¬
vično imel, obeniga nej golufal, nej kozlovu mesu za kaštru-
nje predajal, nej debele kosti namejsti mesa dajal, nej čakal,

44

de bi se mesu v mesnici usmradilu, ampak ga je rajši v
spital poslal, kakor de bi uržoh dal ludem greh delat, zato-
raj nej čudu, de je bil svet ratal, zakaj iuste, quod iustum
est, exequebatur.

Mejnim, de tudi ob našim času takoršni mesarji se naj¬
dejo. Vener se bojim, de so kakor Jakob, kateri tiga slepiga
Izaka je bil ogolufal s kozlovem mešam, rekoč, de je jele-
navu mesu. Oh, kulikajnkrat mesarji ogolufajo ludi, kir tu
smrdeče kozlovu mesu za kaštrujne mesu predajo! Sampson
veliko škodo z eno oslovo kostjo Filisterjom je bil sturil. Oh,
se tudi najdejo mesarji, kateri veliko škodo ludem delajo,
kir debele kosti na vago predajejo, kakor de bi ludje psi
bili inu kosti glodali, uni psi, kateri so bili krajlico Jezabel
reztrgali, mesu so bili snejli, kosti pak so bili pustili. Me¬
sarji pak hočejo, de bi ludje mesu inu tudi kosti jejdli, de-
silih žleht zobe imajo; vener čmu, trdu mesu kakor kujnsku
mesu predajejo za dobru, kateru, desilih kuharca pred dne-
vam k ojgnu prstavi inu en uz drv sežge, vener se ne more
z nožam rejzat ni z zobmi trgat, kakor de bi kojnsku mesu
bilu. Za tiga volo en gospud, videjoč na mizi takoršnu črnu,
trdu mesu, od mize skoči, v stalo teče gledat, če njega stari
šimel je živ, rekoč: „Jest sem gvišnu menil, de mojga kojna
so odrli inu mesu predali."

Iuste, quod iustum est, exequaris!  Imaš tvoj antverh pra-
vičnu opravlat, vago popolnoma dati inu premislit, de psam
kosti slišijo, nikar ludem. Imate se varvat, de z besedo ne
rezžalite inu ne pohujšate taiste, katere v vašo mesnico pri¬
dejo, kakor uni mesar, kateri je imel eniga kožliča na pru-
daj; so nekatere dekelce ga hotele kupit; ena vmej njimi
je vprašala: „Zakaj taisti koželč nima še rožiče ?“ Odgovori
mesar: „Zakaj še nej imel žene. Vi pak, kakor bote moža
vzela, mu bote sturila roge rasti." Zdržite se od takoršnih

45

klafarskih besed ter spumnite, de od sledne nenucne besede
bote mogli Bogu rajtingo dati, kakor sam Kristus je djal:
Dico autem vobis, quoniam omne verbum otiosum, quod locuii
fuerint homines, reddent rationem de eo in die iudicii.  Pravičnu
andlejte, sicer v pekli bodo hujši vas mesarili, kakor vi zdaj
živino mesarite .. .

Quis es iu  ? Jest sem en kuhar, ena kuharca. Le-ta ant-
verh je veliku štiman inu bloger temu, kateri ga dobra zna,
zakaj nej nikuli lačen inu službe le-takoršnem ne zmanka.
Za tiga volo sami sebe veliku štimajo, kakor jih je bil na¬
učil ta iminiti kuhar Leucones, kateri vse kuharje inu ku~
harce je bil v gostje povabil ter je taku govuril: „Gospudje
kuharji inu frave kuharce! Imate vejdit, de naš antverh je
žlahten stan, de žiher se zamorimo kapitanom prglihat, do¬
kler imamo pod našo oblastjo fante inu dekle; namejsti
meča imamo razne, namejsti starih bandjer imamo naše uma¬
zane firtohe, namejsti kolerjov naše oblite kamižole. Mi
purmanom glave sejčemo kakor sovražnikom; po kuhini
vse mrtvu, odrtu inu krivavu leži, kakor de bi eno vojsko
sovražnikov bili pobili; sklede po ordingi pet inu pet na
mizo pošilamo kakor kapitani svoje žolnerje." Za tiga volo
so tulikajn štimani, de gospud inu gospa inu vsi ti povableni
jih hvalijo, kadar dobra kosilu skuhajo, ter mirkajo, de se
jim ne zamerijo, sicer župa je neslana, prata sežgana, obena
špiža nej prav prpravlena. Kadarkuli piti prosijo, de bi si
lih pred dnevam ali o poli noči bilu, precej jim trbej dati,
sicer kosilu bo poznu kuhano. Jejsti jim ne treba dati, zakaj
sami si vzamejo, kar jim dopade, kakor uni kuhar, katerimu
gospud je bil dal eniga fazana spečt. Kadar je bil pečen, je
kuharju lepu dišal; odreže eno nogo, tu drugu da na mizo.
Gospud vpraša kuharja, kej je ta druga noga ostala. Odgo¬
vori: „Le-te tiče imajo eno samo nogo.“ Drugi dan gospud

46

pele s sabo kuharja ter zapudi fažane, rekoč: „Pogledaj, de
imajo dvej nogi.“ Kuhar odgovori: „Gospud, zakaj nejste
tudi taistiga v skledi zapudili ? Morebiti de bi tudi to drugo
nogo pokazal bil.“ — Nej treba za kuharje skrbeti, oni se
ne pozabijo, zakaj vselej kuharji inu kuharce so debele. Za
tiga volo ena, desilih nej znala kuhat, vener nej hotela za
drugu služit, ampak za kuharco, rekoč: „Kuharee nejso
nikuli lačne inu tudi žejne, če lepu kelnarju strežejo." Ta-
koršne kuharce so malu hvale vredne. Sara je bila ena
dobra kuharca, kir je angelom kuhala; Marta je bila ena
dobra kuharca, kir je Kristusu kuhala; naš brat Benventus
Eugubinus je bil en dober kuhar: v tem kir je on molil v
cerkvi, angeli pak so namejsti njega kuhali. Kuharji inu ku¬
harce lahku morjo sveti biti, če varvajo njih duše z greham
umadežat, kakor varvajo, de rihte negnusne na mizo ne pri¬
dejo, ter spumnijo, de Kristus je djal: Nil coinqv.ina.tum in-
trabit in regnum coelorum.

Quis es tu?  Jest sem en hlapec, sem ena dekla. Le-ta
je en dober stan, zakaj sam Sin božji je bil prišel na zemlo
streči: Nori venit ministrari, sed ministrare.  Se nimajo tedaj
sramovati v svojim stanu ostati, bugat, strejči inu šlužit
svojim gospodarjom inu gospodinam . .. Hlapci inu dekle
imajo zvejsti inu pokorni biti svojim gospodarjom inu go¬
spodinam kakor sončna roža soncu, katira vseskuzi po soncu
se obrača, flisik kakor ura, katira nikuli z miram ne stoji,
ampak vseskuzi teče; inu vener poleg svoje zvejste službe
imajo Bogu šlužit. .. Ah, kadar bi vsi hlapci inu dekle
taku zvejsti bili inu djali: „Moj gospodar inu moja gospo-
dina meni živlejne, gvant inu Ion dado, koku tedaj se bom
imel podstopit, jim škodo delat?" Ah, moj hlapec, povedaj
ti meni, kej jemleš, de ti taku pogostim se opijaniš, de s
špelico inu Katarinico tulikajn špendaš? Tvoj Ion ne nese

47

tulikajn noter. Ti dekla, povedaj meni, kej si vzela, de tu-
likajn gvanta imaš? Zakaj gospodar inu gospodaijov sin je
tebi taisti modrc, taisto pisano kitlo kupil ? Ah, nikar se ne
pregrešite čez vaše gospodarje inu gospodinje! Ta stari slepi
Tobijas je slišal eniga kožliča v hiši vekat; je djal: „ Videie,
ne forte furtivus sit."  Oh hlapci, oh dekle, gledajte v vaš
aržat, v vašo skrinjo, de taisti denar, taisti gvant ne forte
furtivus sit.  Ne bodite, ne bodite posli kakor mačke, katire
zgrabijo, karkuli morjo, ne bodite kakor kokuš, katira na
jajcah sidi, de cel dan z mejsta se ne gane, ne bodite kakor
povž, kadar vas kam pošlejo, ne bodite zaspani kakor povh,
katiri celo zimo spi, ne bodite požrešni kakor kojn, kateri
nuč inu dan jej, vener nikuli nej sit, ne bodite tagotni ka¬
kor pes, katiri vseskuzi laja, ne bodite jezični kakor la-
stavce, de bi gospodarja inu gospodinjo opravlali...

Vsi N. N, imate danes zadosti eksempelnu inu lepih
nauku. Poflisajte se taku v vašim stanu živeti, de bote ta
nebeški Ion dosegli. Amen.

48

NA DAN

SVETIGA ROKA

In diebus suis placuit D E O, & inventus e st
iustus, & in temp or e iracundiae
factus e st re c o n čili atio.

Ob svojim času je Bogu dopadel inu pravičen
je znajden ter v času tiga srda
je on gnado našel.

Eccl. c. 44.

bi bili mi, kadar naš oča Adam bi ne
apuvid božjo prelomil, zakaj bi ne bili
li, kaj je smrt ali bolezen. Dokler pak
; bil pregrešil, sam sebe inu tudi nas
:ni inu smrti je podvrgel. . . Inu dokler
ludje se ne anajo zapuvidi božje prelomit inu njega žalit,
zatoraj kakor en pravični rihtar nas tepe s šibo teh štraj-
finh . .. Vener ta usmileni Gospud, kadar čez te grešne
ludi se rezsrdi ter jih hoče štrajfat, se utalaži skuzi prošno
teh svetnikov, kadar oni za te grešnike prosijo. Taku
najdem, de po tem gmajn potupu Noes je G. Boga prosil,
de bi nikar te grešne ludi s takoršno štrajfingo ne štrajfal
ter G. Bug je bil Noesevo prošno ušlišal inu oblubil, rekoč:
Nequaquam ultra maledicam terrae propter homines.  Najdem
tudi, de Abraham je prosil G. Boga, de bi z ognjam ne štraj¬
fal vse Sodomiterje; zatoraj G. Bug Lota inu njegove žene
inu hčeri se je bil šonal. Najdem tudi, de Mojzes je bil s

4

49

svojo prošno utalažil srd božji, kadar je hotel te grešne Iz-
raeliterje končati zavolo njih velike pregrehe ... Nikar li
v starem, ampak tudi v novem testamenti ima G. Bug svoje
lube Služabnike inu svetnike, kateri ta pravični srd božji
potalažijo, kadar vidijo, de nas hoče štrajfat zavolo naših
grehov. Zatoraj tudi je dal svetnikom gnado, de nekateri
imajo eno susebno moč inu gnado, v enih gvišnih potrebah
inu boleznah pomagat taistom, kateri andohtlivu se njim
prporoče. S. Miklavžu je dal oblast čez vodo, s. Florijanu
čez ogen, s. Krištofu čez nerodovitnost te zemle, ss. Ioannes
& Paulus martrniki imajo susebno oblast čez luft, s. Aegidius
čez vročino, s. Wolphgangus čez mrzelco, čez bolezni tiga
grla s. Blaž, čez katar s. Gothardus, čez potogram s. Bona¬
ventura, čez kamen s. Liborius, čez potres s. Caietanus, čez
bolečino inu nevarnost tiga poroda s. Ignatius, čez bolezni
teh oči s. Lucija, s. Apolonija čez bolezen teh zob, s. Agata čez
bolezen teh prsi — inu čez to strašno bolezen te kuge nam je
dal našiga lubiga pomočnika s. Roka, kateri ima susebno moč
inu gnado, rešit od kuge taiste, kateri se njemu andohtlivu
prporoče, kakor vsi taisti so skusili, kateri v tej nevarnosti
se so njemu prporočili ter nej meni treba drugih prič iskati,
dokler sami N. N. spričate, de, kakor so bili s. Roku se prpo¬
ročili, njega za svojga svetiga variha izvolili inu oblubo sto¬
rili, njemu h časti to s. cerku zidat, precej ta kuga je bila
nehala; zatoraj k znaminu te hvaležnosti vsaku letu pridejo
na današni dan s procesijo njega zahvalit inu pohlevnu se
prporočit, de bi tudi posehmal od te strašne bolezni inu
štrajfinge jih rešil ter na le-tem nimajo cviblat, zakaj in
diebus suis placuit DEO, & inventus est iustus,  & in tempore
iracundiae factus est reconciliatio,  katera dalaj N. N. bodo
slišali.

Ne bomo cviblali, de naš s. pomočnik je G. Bogu do-

50

padel inu de je bil pravičen inu de ta srd božji je potalažil,
če bomo njegov leben premislili. Zatoraj nerpoprej imate
zamerkat, N. N., de v franskem krajlevstvi je bil en mogo¬
čen firšt v tem mesti Narbona, iz imenam Ioannes, kateri s
svojo gospo Liberijo veliku lejt [je] živil ter otrovk nejsta
imela. Ta dva sta lepu inu bogaboječe živela, Boga iz srca
sta lubila, greh sta sovražila, tem potrebnem veliku dobriga
sta sturila, njih veliku prehodiše nejsta na ofert inu kratke
čase obrnila, kakor je navada per gospodi, ampak tem ubo-
zem za almožno sta dala inu tem cerkvam sta ofrala; na
kateru dobru njih djajne inu živlejne G. Bug pogleda inu
njih prožno usliši ter že v njih starosti jim eniga sinu da,
katerimu v svetem krstu so bili ime Rochus postavili. Inu
de ta sin je imel pravičen inu Bogu dopadeč biti, enu očit-
nu znamine na njegovih pršicah so bili zamerkali, namreč
en rdeč križ, iz katerem G. Bug ga je bil zapečatil inu za-
znamenoval v maternem telesu k znaminu, de G. Bug ga je
zase izvolil. Inu jest zamerkam, de vsi taisti, kateri od bo¬
gaboječih starih, nerodovitnih mater so bili rojeni, vselej so
bili pravični inu Bogu dopadeči: Izak je bil od te stare ne¬
rodovitne Sare, Samuel od stare nerodovitne Ane, Ioannes
Krstnik od te stare nerodovitne Elizabete, kateri vsi so bili
pravični inu Bogu dopadeči. Tudi naš s. Rok je bil od stare
nerodovitne Liberije rojen inu tudi je bil pravičen inu Bogu
dopadeč, kateru lahku morem sklenit, dokler tu detece v
srejdo inu petek (kakor en drugi s. Miklavž) nej hotel sesati,
ampak taista dva dni skuzi dar svetiga Duha se je postil...
Ta bogaboječi mladenič je rastu v duhu inu čednosti inu
lubezni pruti Bogu inu pruti bližnem... V tem zboli njega
g. oča ter Roka k sebi pokliče inu ga žegna, kakor patriarh
Jakob je bil žegnal svojga lubiga nedolžniga sinu Josefa . ..
V kratkem je bila tudi njegova gospa mati umrla, taku de

4 *

51

ta s. mladenič je mogel reči: Pater melis & mater mea dere-
Iinquerunt me, Dominus autem assumpsit me,  ter začne obilnu
almožne tem ubozem deliti, de bi nauk svojga očeta dopol¬
nil, vedejoč, de kar se tem ubozem da, v nebesih skrajnenu
se najde po besedah Kristusavih, kir pravi: Thesaurizate vo-
bis thesauros in coelis, ubi aerugo & tinea non demolitur.  Inu
s. Roku le-tu nej bilu zadosti, zakaj je želel en popolnoma
božji služabnik ratat. Gre inu vse, kar je mogel, preda ter
tem ubozem da, de bi bugal Sinu božjiga, kateri je bil za¬
povedal enimu mladeniču, rekoč: Si vis perfectus esse, vade
& vende omnia, quae habes, & da pauperibus & sequere me.
Tu mestu Narbona inu taisto deželo, katera je njemu slišala,
svojmu stricu zapusti ter se preobleče inu v laško deželo
rajža, kir obeden ga nej poznal. ..

Pride s. Rochus v tu mestu Aquapendens imenovanu,
kateru je bilu s kugo obdanu ter spumni na zapuvid Kri¬
stusa Jezusa, kateri je bil svoje jogre po svejtu poslal te
bolne ozdravit: Et curate infirmos . . .  Zatoraj le-to zapuvid
ali svit našiga Odrešenika je hotel s. Rok popolnoma do¬
polnit. Za tiga volo gre v špetav, kir so ti kužni ležali, inu
desilih so njemu djali, de bi se ne imel v to veliko nevar¬
nost podati, dokler on je še mlad, s. Rok pak je djal: „Moj
Kristus Jezus pravi, de maiorem hac dilectionem nemo habet,
ut animam suam quis ponat pro amicis suis.  Zatoraj jest hočem
moj leben vagat za te bolne kužne ludi, kateri se meni
smilijo, kakor de bi jest sam kužen bil.“ ... Katera velika
lubezen s. Roka je taku močnu G. Bogu dopadla, de je bil
njemu oblast dal, te kužne ozdravit inu le-to strašno bole¬
zen odgnati. Oh, vidite, N. N., de s. Rok in diebus suis pla-
cuit DEO,  & inventus est iustus, & in tempore iracundiae factus
[est] reconciliatio,  zakaj z znaminam svetiga križa je bil vse
kužne ozdravil inu kugo iz dežele pregnal. Inu dokler je slišal,

52

de v laški deželi v tem mesti Caesena je velika kuga, spumni
na tu, kar s. Matevž od Kristusa Jezusa piše, de je hodil od
mesta do mesta zdravit te bolne . . . Zatoraj tudi s. Rochus
si naprej vzame po svejtu rajžat inu od te nerstrašnejši
bolezni ludi zdravit.

Nej huši inu strašneši bolezni, kakor je kuga, zakaj
kuga pride od strupeniga lufta, kateri sicer da živlejne timu
človeku inu per lebnu tiga človeka ohrani; de pak luft člo¬
veka umori, kateri bi imel njega živit, je ta nervekši žalost
inu reva. David to nerhuši revo inu nesrečo Judežu Iškari-
jotu vošči, zatoraj pravi: Fiat melisa eorum in laqueum.  Člo¬
vek k mizi gre, de bi mogel živeti; de pak per mizi se
zadavi inu umrje, je ena velika nesreča. De taisti luft, ka¬
teri per lebni bi imel človeka ohranit, nas umori, je gvišnu
ena velika nesreča inu reva inu ta nervekši vmej vsemi
bolezni, zakaj v drugih boleznah bolniki imajo velik trošt,
de per posteli se najdejo njih lubiši žlahta inu prijateli, v
kugi pak nerble skrbe, de bi obeden k njim ne prišel, ka-
teriga lubijo, temuč prosijo, de bi od njih bejžali. . . Oh
žalost prevelika! Oh reva čez vse reve, de ta kužni je prsi-
len od sebe gonit te nerlubiši!

Če takoršna reva je, kadar je en sam človek kužen,
kaj z’ ena reva je, kadar enu čelu mestu ali dežela je kužna!
Taku velika reva je, de se ne more zreči inu dopovedat,
zakaj precej tu mestu se zapre, vahte povsod se postavijo,
obeniga ne puste ni v mestu ni iz mesta, vse poti so zaprte,
po plačah inu gasah trava raste, zgonovi se ne slišijo, maš-
niki te mrtve ne sprejmlejo, te bolne ne troštajo, sreča je
njih velika, če tu svetu Rešnu Telu doseči morjo, od lakote
konc jamlejo inu na gmajno jih pokopavajo, njih blagu, ka¬
tera taku težku so zadobili, v ogen mečejo inu velikukrat
nimajo tulikajn časa, de bi dušo mogli Bogu prporočit inu

53

tu sladku ime Jezus na pomoč poklicat, zakaj na naglem
mrtvi dol padejo. Kakor piše Paulus Aresius, de v tem
lejti 225., ob času cesarja Galla inu Volusiana, kuga je bila
začela v zamorski deželi ter je šla po celem svejtu inu je
trpela deset lejt inu tulikajn ludi je bilu pomrlu, de obeden
nej več te mrtve pokopaval, ampak kir je dol padel, tamkaj
je obstal, in ta, kateri je hotel v grobi ležat, je živ se po¬
ložil v grob. Procopius tudi piše, de v tem lejti 544., ob
času cesarja Giustiniana, je bila ena taku grozna kuga, ut
nulli aetati neque sexui p ar ceret; universam terram comprehen-
dit, iiinere semper procedens nullas religuit locorum latebras.  V
tem lejti 170., ob času cesarja Avrelijana, je bila tudi ena
taku strašna kuga, de nikar li ludje, ampak tudi živina od
strupeniga lufta je mrtva dol padala inu cilu kače so iz
dežele bejžale ...

Kaj menite, N. N., odkod pride, de ob našem času, kir
svejt je veliku grešniši, kakor je bil poprej, de vener ta-
koršne strašne kuge se ne šlišijo, inu desiiik G. Bug nam
kugo pošle, hitrej se potalaži? Ah, jest na vejm drugiga
uržoha, ampak to veliko andoht, katero ludje pruti s. Roku
imajo, zakaj kakor kuga v eno deželo pride, vsi na pomoč
s. Roka kličejo, njemu altarje inu cerkve h časti zidat oblu-
bijo. Inu dokler G. Bug je oblubil rejšit od kuge taiste, ka¬
teri andohtlivu se bodo prporočili svetimu Roku, zatoraj ta
strašna kuga nima tulikajn moči, kakor je nekedaj imela.
Vidite, N. N., de s. Rok in diebus suis placuit DEO, & inven-
tus est iustus, & in tempore iracundiae factus est reconciliatio.

Veliku lejt poprej, kakor naš Odrešenik Kristus je bil
križan, G. Bug skuzi Osea preroka je žugal tej kugi, rekoč,
de Kristus bo kuga te kuge: Ero mors tua, o mors,  kir He-
breher bere: Ero pestis tua, o pestis.  Kuga nej druziga, ampak
ta strupeni luft. Koku tedaj je Kristus križan bil kuga te

54

kuge ? Če hočete, N. N., de jest vam bom na le-tu odgovu-
ril, odgovorite vi meni poprej, zakaj Kristus je hotel v
lufti umrejti, kakor dobra vejmu, de na enem visokim kri¬
žu je bil umrl inu na tem visokem hribi Kalvarije. Jest me-
nem, de bi se bilu ble spodoblu, kadar bi bil v tempelni
umrl, dokler je hotel za naše izveličajne se ofrat Očetu
nebeskimu kakor enu nedolžnu jagniče, ali pak na zemli,
dokler človek je bil iz zemle stvarjen, za kateriga volo je
hotel umrejti. S. Chrysostomus meni lepu odgovori, kir
pravi: Ut aeris naturam purgaret, in excelso loco oblatus est.
In cruce suspensus in monte mori voluit, ut sicuti vita sua
sanctificaverat terram, sic morte purificaret aerem. In vita am-
bulando sanctificavit pedibus terram, in morte extensus sanctifi-
cavit brachiis aerem.  Oh lep odguvor! Zdaj pak bi hotel vej-
dit, kaj z’ena kuga je bila v lufti, od katere Kristus je ta
luft očistil. S. Cyprianus odgovori, de kadar hudiči so bili
iz nebes v peku padli, nekateri so bili v lufti ostali, de bi
ludje motih in de le-ti smrdlivi hudiči so bili okužili ta
luft; zatoraj Kristus je hotel na hribi Kalvarije križan biti
inu v lufti umrejti, de bi ta luft sčistil. Ita enim sublimatus
aerem purgavit ab omni daemonum infectione.  Inu le-tu je Bug
hudičom žugal, rekoč: Ero pestis tua, o pestis  — jest bom
kuga tvoja, o kuga! Tu je, nikar li bom ta luft očistil, te-
muč bom tebe pregnal inu umoril, kakor ti moriš te ludi.
Ero pestis tua, o pestis.

V tej viži tudi se bom postopil reči, de s. Rok je bil
kuga te kuge, kakor nam zamore spričat tu mestu Kon¬
stanca, kadar so tamkaj concilium držali inu iz celiga svejta
vkupaj se našli škofi inu drugi duhovni inu deželski. Ta
čas je bila vstala ena velika kuga v mesti, katero skuzi
človeški flis nejso mogli pregnati. Zatoraj sklenejo, de s.
Roka na pomoč klicat hočejo. Vzamejo njegov s. peld ter s

55

procesijo ga po mesti nesejo. Oh čudu preveliku! Koder-
kuli so ta peld nesli, je kugo umoril inu luft očistil ter
ravnu kakor kuga eniga vrže dol le-tukaj, eniga tamkaj,
taku tudi peld s. Roka, kateriga so po mesti s procesijo
nesli, je sturil, de zdaj eden, zdaj ta drugi je s postele sko¬
čil inu na oknu tekel. Boga inu s. Roka so hvalili inu ča¬
stili, videjoč, de kuga pred tem svetem pildam je bejžala
inu konc jemala, taku de žiher rečem, de s. Rok je bil kuga
te kuge — ero pestis trn, o pestis  —, nad katerem vsi se so
čudili.

Svejt se je nerble čudil, de senca s. Petra vse bolezni
je pregnala; zatoraj iz cele dežele so bolnike v Jeruzalem
nosili inu na gaso postavlali, po kateri je s. Peter hodil...
Veliku gvišnu čudu je bilu le-tu, de sama senca s. Petra je
vse ludi ozdravila, vener so mogli bolnike iz dežele v Jeruza¬
lem nesti inu na gaso jih postavit, če so hoteli zdravje do¬
seči ... Vekši vener čudu se meni zdi le-tu, de senca s.
Roka je od kuge ozdravila tudi taiste, kateri so bili v hiši
inu v lazaretu zaprti; inu te bolne nej bilu treba v mestu
nosit, zakaj kakor to senco, tu je peld s. Roka, so vzdignili
s procesijo, precej ta luft je bil očiščen, de po celi deželi
curabantur omnes.  Zakaj eden tiga drugiga je ozdravil, ravnu
kakor poprej je eden tiga drugiga okužil. Pole, de žiher
smejmo od našiga svetiga variha reči: Ero pestis trn, o
pestis.

Zdaj bi mogel eden mene vprašat, koku s. Rok je kuga
te kuge, če tudi on je bil k zadnimu kugo udubil; inu če
on je imel oblast ozdravit te kužne, zakaj nej sam sebe
ozdravil. Jest vejm dobru, de s. Rok, potem kir je bil očistil
luft inu ozdravil vse kužne, koder je hodil, k zadnimu
pride v tu mestu Piacenzo ter najde le-tu mestu s kugo
obdanu. Gre v lazaret ter z znaminam s. križa vse ozdravi

56

inu kugo iz mesta inii dežele prežene. V tem kir eno nuč
je spal, angel božji se njemu prikaže, rekoč, de g. Bug hoče,
de tudi on bo skusil, kaj je kuga. S. Rok se prebudi ter
zamerka, de na levi stegni ima eno kužno bulo. G. Boga
zahvali ter gre v eno puščavo, de bi drugem nedležnosti ne
delal. G. Bug pak, kateri te svoje nihdar ne zapusti, ampak
v potrebah jih oskrbi, sturi, de en studenec začne zverat
blizi te puščave ter de en pes vsaki dan je svojmu gospudu
eno trento z mize vzel ter s. Roku je nesel. Pošle ta gospud
gledat, kam pes ta kruh nosi, ter najdejo s. Roka s kugo
obdaniga, kateri tudi nad kugo je bil umrl.

Zdaj, N. N., bi hoteli vejdit, zakaj on sam sebe nej ozdra¬
vil, dokler vse te druge je od kuge rešil ? Jest vas zastopem,
N. N. Vi hočete reči tu, kar so Judje od Kristusa djali, ka¬
dar so vidli, de na križi je prbit visil: Alios salvos fecit,
seipsum salvum facere nori potest.  So hoteli reči: Kristus je
tulikajn tavžent inu tavžent bolnikov rešil od bolezni inu
te mrtve oživil, zakaj tedaj ne zamore tudi sam sebe od
smrti rešit? Inu ravnu le-tu, de Kristus je druge rešil od
smrti inu de sam sebe nej hotel rešit, le-tu je ena susebna
inu nezrečena milost Kristusava . .. Oh, s. Rok, mi smo pr-
sileni tvojo dobruto do nebes povzdignit, v tem kir si vse
te druge ozdravil inu sam sebe ozdravit nejsi hotel.

Zakaj, N. N., menite, de s. Rok nej hotel svojo bulo ali
rano ozdravit, temuč s taisto je hotel umrejti? Zamerkajte,
kaj pravi Arnoldus Carnotensis od Kristusa, našiga Odre¬
šenika, de nej hotel svoje svete rane zacelit, ampak zna-
mine taistih pustit, de bi taiste Očetu nebeskimu kazal inu
skuzi taiste nam dosegel milost inu odpuščajne naših gre¬
hov, kadar pravičnu Oča nebeški nas hoče štrajfat. .. Glihi
viži naš pomočnik s. Rok je hotel ohranit rano te kuge,
katero za lubezen svojih bližnih je bil udubil, de bi le-to

57

Očetu nebeskimu kazal inu skuzi taisto ta pravični srd
božji potalažil, kadar nas hoče štrajfat zavolo naših gre¬
hov ... Zakaj jest berem v rimskih historijah, de en žol-
ner večkrat je cesarja Avgusta prosil z’eno gnado, vener
nikuli nej mogel taisto doseči. En dan ta žolner svoje prsi
rezkrije ter znamine ene rane cesarju pokaže, katero zavolo
cesarja je bil prejel. Kakor le-to cesar ugleda, precej usliši
prošno tiga žolnerja. Oh, kdu bo cviblal, de tudi G. Bug
usliši prošno s. Roka, kadar njemu pokaže svojo rano, ka¬
tero je bil za lubezen božjo prejel & c.

Zatoraj, N. N., prav ste sturili, de to cirku inu altar h
časti s. Roku ste sturili zidat, v kateri vseskuzi Očetu ne¬
beskimu svojo rano kaže, de bi potalažil ta srd božji, de bi
nas s to strašno kugo ne štrajfal, kakor naši grehi sicer bi
imeli štrajfani biti. Inu gvišnu to gnado s. Rochus bo od
G. Boga dosegel & c., zakaj jest berem v s. pismi, de kralj
David enkrat močnu se je bil rezsrdil čez Ibusejerje ter je
šel z mislijo, vse gladku končati. V tem pride eden, kateri
v imeni teh Ibusejerjov k njemu pravi: N on ingredieris huc,
nisi abstuleris caecos & claudos.  Jest vejm, de z le-temi bese¬
dami se so špot z Davida delali, vener tudi meni dopade,
kar Abulensis pravi, de nekateri rabini le-te besede taku
zastopijo, de Ibusejerji so v svojim mestu imeli dva pilda,
namreč peld Izaka patriarha, kateri je bil slep ratal, de nej
neč vidil... inu peld patriarha Jakoba, kateri je bil krulav
na eni nogi . . . Zatoraj so hoteli reči: David, ti misliš nas
končati, vener ne boš neč opravil, dokler mi imamo v na¬
šim mesti pilde dvejh velikih svetnikov, katere za naše po¬
močnike držimo. Dokler le-te ti nam ne boš proč vzel, se
tebe neč ne bojimo. Non ingredieris huc, nisi abstuleris caecos
& claudos.  N. N., glihi viži jest porečem tej kugi, dokler
bomo mi s. Roka častili v tej božji veži inu s pravo an-

58

dohtjo njega s. peld hranili inu s procesijo okuli nosili, nje¬
ga na pomoč pohlevnu klicali, zakaj on bo svojo rano G.
Bogu kazal inu v tej viži ta srd božji potalažil, zakaj in
diebus suis placuit DEO, & inventus est iustus, & in tempore
iracundiae factus est reconciliatio.  Obrnimo se tedaj vsi k na-
šimu svetimu pomočniku ter recimo: Sande Roche, ora pro
nobis  inu pokaži tvojo rano Očetu nebeskimu, kadarkuli
zamerkaš, de nas hoče s kugo štrajfat & c.

59

NA NOVIGA LEJ-

TA DAN

V o c at um e st n o men e i us IE S U S

Je njega ime bilu imenovanu JEZUS
Luc. c. 2.

N srečen, veseli inu vsih troštov nebeških
poln dan inu začetek noviga Jejta, nebeško
večnost N. N. voščim inu prosim od taistiga,
kateri danes tu sladku inu nersveteši ime
JEZUS si je izvolil. .. Le-tu sladku inu ner¬
sveteši s. ime bodi vaš trošt inu pomoč le-tu lejtu 1697., ka¬
tera danes začne. Inu kadar bi bilu meni mogoče, jest bi
hotel danes sturiti, kakor vselej na noviga lejta dan je strnil
celtarski kraji Livius, kateri v eni zlati kočiji po celem
mestu se pustil pelati inu z le-te kočije rdeči zlati so kapali,
na katerih je bilu zapisanu: Kraji vošči starim inu mladim,
bogatim inu ubogim enu srečnu inu veselu novu lejtu. Ali
Bug meni odpusti, aku želim v zlati kočiji se pelati, dokler
meni moja regula prepovej, se pelati v kočiji inu danarje
imeti. Zatoraj N. N. bodo mojo dobro volo namejsti djajna
vzeli inu namejsti rdečih zlatov sem ofrav Očetu nebeskimu
našiga Odrešenika Kristusa JEZUSA, de bi skuzi le-ta moj
današni sveti ofer enu srečnu novu lejtu hotel dati N. N.,
duhovnim inu deželskim, starim inu mladim & c., de bi le¬
tu lejtu 1697. zdravi, veseli, bogati inu zlasti v gnadi božji
dokončali. Inu de bodo N. N. enu znamine moje dobre vole
imeli, taistom hočem (vsakaterimu po njegovem stanu) en

60

faconetel šenkat; inu če v le-tega bodo flisnu gledali inu
premišlovali, jim oblubim z božjo pomočjo, de bodo enu
srečnu novu lejtu imeli, ter jih začnem vun deliti.

Nerpoprej sem dolžan novu lejtu dati tem visoku časti
vrednem mašnikom, dokler sam s. Duh zapovej za Bugam
nerprvu mašnike častiti, rekoč: Honora Deum ex tota anima,
& honorifica sacerdotes . .  . Zatoraj se spodobi, de nerpoprej
bom mašnikom dal za novu lejtu en faconetel inu ta ner-
lepši, namreč faconetel s. Veronike. Le-ta bogaboječa inu
sveta gospa je šla za Kristusam Jezusam, kadar je vlekel ta
težki križ na hrib Kalvarije ter se je v srci smilil Veroniki,
taku de milu se je jokala; inu kadar je vidila, de očesa inu
obliče Kristusavu je bilu polnu krivi, pade na svoje kolena
ter s svojim faconetelnam Kristusavu obliče obriše. Kristusu
ta bogaboječa šlužba dopade inu v tem faconetelnu svoje
svetu obliče drukanu pusti, kateri še današni dan v Rimi
z’ enu veliku čudu tem bogaboječem kršenikom se kaže.
Tiga vam, o častiti mašniki, šenkam, v tega se imate vi
špeglat, kateri ravnu k vam pravi: Exemplum dedi vobis, ut,
quemadmodum ego feci, ita & vos faciatis.  Kristus 33 lejt je
iskal te zgublene ovčice ter za izveličajne taistih v nevar¬
nost je postavil svoj život kakor en dober pastjer .. . Inu
vsak dan v tempelni je učil tu, kar ima sturiti človek, aku
hoče izveličan biti . . . Inu vse le-tu, kar je učil folk držati,
on sam je poprej taistu sturil ... ter za odpuščajne grehov
tiga folka sam sebe je Očetu nebeskimu ofral ... O častiti
mašniki, le-ta faconetel s. Veronike za novu lejtu vam šen¬
kam, v le-tiga vednu gledajte inu premišlujte inu poslušajte,
kaj vam pravi: Exemplum dedi vobis & c. .. .

Za mašnikam gre ta žlahtni inu bogati. Pridite tedaj
semkaj inu vzemite vaš faconetel! Inu le-ta nej en gmajn,
ampak en krajlevi, kateriga danes je meni posodila krajlica

61

Elizabet, portugalskiga krajla hči. Inu le-ta je silnu lep inu
čuden, zakaj en dan je vidila pred krajlevem dvoru petlerje
na almožno čakati, vzame ta faconetel, ga nepolni s kruham
inu mešam ter nese petlerjom. Jo sreča kraji, nje oča, jo
vpraša, kaj nese. Odgovori: „Rožice.“ Oča hoče vidit, mu
pakaže, ter kroh inu mesu rože ratajo. Le-ta faconetel šen-
kam vam žlahtnem inu bogatem. Ali morebiti en sam vam ne
bo zadosti, zakaj če bogatiši je človek, več želi imeti. Bodi
tedaj! Vam hočem dva šenkat inu obadva sta glih lepa; inu
le-ta drugi je faconetel Klotilde, španskiga krajla hčere. V
tem tudi ta krajlica je nesla jetnikom kroh za almožno; jo
vpraša tudi nje oča, kraji Maurus: „Kaj neseš ?“ Odgovori
ona: „Gartrože.“ Odpre faconetel inu nej bilu drugiga
noter, ampak lepe frišne gartrože. Le-te reztala tem ubozem
jetnikom, kar precej supet bele trente ratajo. Ta dva tedaj
vam šenkam. Oh, koku ste srečni vi bogati, dokler vsak
dan lahku zamorite takoršne čuda delat, zakaj če hočete,
vaši piselci kruha, vaše reztrgane gvanti inu polomneni šul-
ni, kateri pod postelo se valajo, če za božjo volo ubozim
petlerjom jih daste, lepe rožice inu gartrože ratajo, iz kate¬
rih angeli v nebesih bodo lepe krancelne spetli inu vaše
glave kronali, katere vas bodo lejpši cerale kakor te kraj-
leve krone . . . Ah, nihdar bulši kupčije nej na svejtu kakor
Kristusu posodit skuzi almožno, zakaj gvišnu na tem svejtu
ali na unem obilnu povrne ... Le-tu vse potrdem s tem,
kar berem od te bogaboječe vduve, Ida z imenam. Le-ta žena
vsak dan velikn petlerjov je s potrebo oskrbela. K zadnimu
zboli ter en dan je bila zamaknena inu pred rihterja nebes-
kiga pelana, kir hudiči za vse, kar je bila hudiga sturila,
so jo obtožili, de nej vejdla, koku se zgovorit. Za tiga volo
z velikem straham je stala. Pole vidi, de vsi petlerji, kate¬
rem je bila dobru sturila, so pred rihtarja nebeskiga prišli

62

inu almožno, od taiste prejeto, kazali ter za gnado prosili.
Takrat rihtar nebeški sodbo sturi, de nemesti taiste almožne
se ima tej ženi nebesku krajlevstvu dati. Oh, kaj z’ en ve¬
lik Ion! Oh, kaj z’ en lep dobiček je le-ta! O bogati, če
želite tedaj taisto strašno uro prošnike imeti, bodite usmi-
leni prati tem ubozim, zakaj če pak zdaj bote neusmileni,
ob taisti uri vam se bo godilu kakor uni neusmileni bogati
lesici, katero so večkrat prišle podgane za almožno prosit,
ali neusmilena lesica je dekli djala, de nima časa, nej pri¬
dejo en drugi dan, inu če ne pujdejo proč, de jim hoče eno
drugo pokazat. En dan ta lesica gre s hiše ter v mreže pade
inu se taku noter zaplete, de nej mogla vun. Gleda okuli
sebe, de bi kateri ji vun pomagal ter zagleda taiste podgane
mimu gredoče; jih začne pohlevnu prosit, de bi štrike od-
grizle inu taisto od smrti rešile. Podgane jo poznajo ter
pravijo: „Mi nimamo časa, pridi jutri!“ Lisica se začne
jokat, rekoč: „Bodo jagri prišli ter mene bodo umorili, če
hitra meni ne pomagate." Podgane so djale: „Molči, ali
bomo tebi eno drago pokazale!" Na le-tu pridejo jagri ter
lesico ubijejo. Vidite, kadar lesica bi bila usmilena, podgane
bi jo bile od smrti rešile. (Applica.)  — Zatoraj vzemite, vi
bogati, ta dva faconetelna inu bodite usmileni kakor Eliza¬
bet inu Klotilda, de vaša almožna vas bo pred to večno
smrtjo rešila... inu v tej viži enu dobra lejtu bote imeli.

Zdaj pak bom tem zakonskem čast sturil, dokler njih
stan je en častiti stan .. . inu sam G. Bug ima dopadejne
nad taistomi, kadar se lepu glihajo .. . Inu dokler zakon
dvej peršoni zapopade, morem tedaj dva faconetelna taistom
šenkat, eniga možu, ta drugiga ženi. Inu ravnu imam en par,
katera gvišnu se bota dobra rajmala tem zakonskem. Za-
merkajte! V Rimi en gospud je bil poslav svoji navesti en
lep faconetel, v katerem z zlatimi židami je bila podoba

63

cesarice Livije štikana inu poleg enu goreče srce, nad cesa¬
rico pak so bile le-te besede zapisane: Si tu sic.  Navesta
prajme ta faconetel ter precej zamerka, kaj pomeni, namreč
če ona bo taku dobra inu potrpežliva kakor cesarica Livija,
de on jo bo lubil iz srca. Zakaj od le-te cesarice se bere, de
nihdar cesarju Avgustu, svojmu možu, se nej zamirila ali
eno super besedo rekla, desilih je vejdla, de k drugem že¬
nam je hodil, inu kadar so prišli takoršne reči pravit, nej
hotela poslušat, temuč je moža zagovarjala inu pruti njemu
se izkazala, kakor de bi neč za le-tu ne vejdla. Zatoraj tudi
cesar nej nihdar Liviji obene reči odpovedal. Ta nevesta
le-tu vse dobru zgrunta s tiga faconetelna inu hitra začne
en faconetel štikat ter v taistem sturi podobo Sokrata filo¬
zofa inu poleg njega enu goreče srce ter na Sokrata zapiše
le-te besede: Et tu sic,  ter ga pošle svojmu ženinu. On ga
začne premišlovati ter zastopi, kaj pomeni, namreč de če
ona ima biti kakor Livija, on ima biti kakor Sokrates, ka¬
teri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno
ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene
hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu
kadar jo nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše
pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne
besede ne Slišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera
ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža.
Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: „Moja
Cantipa, jest sem dobra vejdil, de po takoršnem strašnem
grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.“ Ženin
vse le-tu dobra premisli ter pravi: „Moja navesta ima prav,
zakaj če jest hočem, de bi ona Livija bila, jest tudi imam
Sokrates biti inu v tej viži ne bo nihdar hude besede vmej
nama; oku ona bo meni zanašala, jest pak nji.

Le-ta dva faconetelna vam zakonskem šenkam inu aku

64

žena bo kakor Livija, mož kakor Sokrates, ne bo nihdar
krega vmej vami...

Zatoraj, vi žene, aku hočete enu dobru lejtu imeti, le-ta
faconetel hranite inu dobru premislite Livijo cesarico ter ne
pošilajte špegat za vašem možam, ne odgovarjajte njemu;
kadar on pravi „ja“, vi ne recite „ne“, de vam se ne bo
godilu kakor uni ženi, katera je imela en taku dolh jezik,
de vselej je hotela možu udobit. En dan mož prnese damu
12 druzgu ter ženi reče, de ima taiste h kosili prpravit. Ona
jih vzame inu gleda ter pravi: „Nejso druzgi, temuč so kusi.“
Mož pravi: „Si slepa, de ne vidiš inu ne poznaš kuse od
druzgu ?“ Ona pravi: „Menem, de ti si obnoril, kir praviš, de
so kusi.“ Mož pravi: „Bodjo kusi ali druzgi, gledaj, de jih
ti dobru spečeš," inu se proč pobere, de bi uržoh ne imel,
se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tiče jejsti. Ona
vseskuzi je djala: „Ah, koku dobru so pečeni ti kusi 1 Gvišnu
so debeli inu dobri le-ti kusi“ & c. Mož k nji pravi: „Bo-
dite uže druzgi ali kusi, jej inu molči!" Ona pak: „Zakaj
bom molčala?" Ja, ja, ja, de so kusi & c. Takrat mož: „Jest
bom sturil tebi molčati!“ ter jo dobru oklofeta ter se s hiše
pobere. — Drugu lejtu na taisti dan spumne žena na kuse
ter pravi k možu: „Spumniš, kaj si bil meni lani na današni
dan sturil zavolo unih kusu, katere si djal, de so druzgi?"
Supet se začneta preperat inu spet jo še ble oklofeta. Ona
začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri blizi je štacuno
imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od go-
spuda, kaj se je zgodilu ter gre nazaj v štacuno; začne svoji
ženi pravit, kaj se je zgodilu. Ona pravi, de taista gospa
ima prav, on pak je djal, de ne. Se začneta kregat inu pre¬
perat, dokler on se je bil rezjezil inu popade za šobo ter
ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli inu so
ta boj vidili, vprašajo, zakaj le-tu gre. Zastopijo uržoh, se

5

65

rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so djali,
de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. — Oh
preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu
prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor
Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej super postavila...

Inu de bi si lih mož preprost bil, ste dolžne ga zanašat,
kar nerveč vam je mogoče, zakaj de bi si lih hotele se je¬
ziti, kregat inu ga fržmagovati, vener vam ne bo neč po¬
magalu, kakor k zadnimu je bila spoznala una žena, od
katere sem bral, de je imela eniga preprostiga inu malu-
vredniga moža. Ona je mogla vse opravit, on pak nej bil
za drugu, ampak za jejsti inu za spati. Zatoraj žena večkrat
ga je kregala inu tepla. En dan ona je imela s hiše pojti;
prporoči možu pišata, de bi kej jastrob jih ne snedel. On
jih je varval en čas, ali k zadnimu zaspi v eni senci. V
tem prleti jastrob inu enu odnese. Žena pride damu, zamerka,
de enu manka, moža kliče inu išče, ga najde v senci, po¬
pade eno palco inu ga dobra otepe inu omlati. Drugi dan
supet gre z duma, možu prporoči pišata inu mu prepovej, de
nima z lonca jejsti, kateri je na polici stal, rekoč, de je
strup noter. Ali nej bil strup, ampak med, zakaj ona je
rada med jejdla. Ta seromaški mož se je bal, de bi spet
katera ne zgubil, gre inu vse na eno špago prveže ter jih
pusti. Prleti jastrob, zgrabi enu inu vse vkupaj proč nese.
Seromak se prestraši ter misli: „Če žena zavolo eniga sa-
miga je mene taku neusmilenu stepla, zdaj me bo cilu
ubila." Caga ter misli: „Bulši je, de sam si bom zaudal,
kakor de bi ona mene ubila." Vzame ta prepovedani Ione
ter začne vun jejsti, dokler je bilu kaj notri, nu pravi:
„Zdaj, zdaj bo mene konec," ter se položi na postelo, re¬
koč: „Vsej bom na moji posteli umrl." Natu pride žena
damu, gleda po pišatah, jih ne vidi; ni moža, gre v hišo;

66

ga najde reztegneniga na posteli, ga vpraša po pišatah. On
vse povej, koku se je ž nimi godilu. Kadar žena zastopi,
de jastrob vse pišata je odnesel, popade eno debelo palco
ter k njemu pravi: „Ah, leni tat, z le-to bom tebe mlatila,
dokler te bom ubila." Ta bore mož začne vpiti: „Nehaj,
nehaj, žena, zakaj zdaj, zdaj bom umrl, dokler sem ves
strup z lonca snedel." Takrat ona reče: „Zdaj videm, de
zabstojn je ženi glavo rezbijat, kadar mož neče dobriga stu-
riti. Neč ne pomaga, ampak ta luba potrpežlivost," katero
Livija je s svojim možam imela. Zatoraj, žene, vzemite le-ta
faconetel, premislite ga dobru ter enu srečnu lejtu bote
imele, če bote vednu spumnile, de nejste v Indijah, kir je
navada, de mož inu žena, kadar vkup prideta, se skušata,
kdu je močnejši, inu če žena moža premaga, taku ona
hlače nosi ter mož ženi more pokoren biti, temuč de ste v
taisti deželi, kir vir caput est mulieris . . .

Zdaj tudi vi možje vzemite vaš faconetel ter premislite
pamet, lubezen inu potrpežlivost, katero Sokrates je imel s
svojo hudobno ženo Ksantipo, desilih nej slišal, kaj s. Pau-
lus je zapovedal možom, namreč: Viri, diligite uxores vesiras,
sicut Christus dilexit Ecclesiam.  Če vi možje bote pamet nu-
cali kakor Sokrates, de z ženo ne bote mir prelomili, desilih
žene vam bodo uržoh dale, skuzi vašo potrpežlivost bote
ženo potalažili inu mir v hiši imeli inu z mirom vse sreče.

Ali šlišim, de uni mož pravi: Pater, jest bi hotel iz
srca rad, de bi vmej nama mir bil; jest nikuli prložnosti
ne dam kregu, ali ona je huda kakor ogen, obena rejč nej
po nje misli, vse hoče po svoji glavi & c. Zatoraj jest tebi
šenkam ta faconetel, na katerem je Sokrates, kateri je imel
Ksantipo stukrat huši, kakor je tvoja, inu vener je taiste hu¬
dobnost potrpežlivu zanašal. Si iu sic.  Če tudi ti boš sturil
kakor Sokrates, gvišnu de ne bo tulikajn krega vmej vama.

5 *

67

Inu če nejsi hotel pretrpejti, bi ne bil imel žene vzeti, za¬
kaj si dobra vejdil, de ta, kateri ženo vzame, en velik križ
na ramo si založi. Qui ducit uxorem, accipU crucem  & labo-
rem. lam olim dicebatur, eum, qui navim šibi comparat  & qui
uxorem ducit, grande šibi negotium comparare, quia cum mulier
nunquam šibi satis ornata videatur, perpetuum facessit marito
negotium,  Tympius je zapisanu pustil. Ti si dobra tudi vej¬
dil poprej, de vsi možje iščejo eno ženo prež vsiga tadla
inu vener obeden taiste ne more najti, kakor je djal enkrat
vicekrajl neapolitanski enimu možu, kateri sedem žen je
bil poročil ter vse je bil zapustil, inu le-ta tožba je bila
pred vicekrajla prešla. Pokliče tiga človeka k sebi, ga vpra¬
ša, aku je rejs, de tulikajn žen ima. Odgovori, de je rejs.
Vicekrajl ga začne sfarit, de on, kršenik, se je podstopil
Mahometavo vero v kršanstvu prpelat. On odgovori: „Jest
sem iskal inu želil eno dobro inu prež tadla ženo, ali še
obene nejsem našel. Ta prva je bila Spanigarca, katera nuč
inu dan nej hotela dragiga delat, ampak cuker jejsti; inu
kadar bi bil dolgu ž njo, vse gladku bi bila meni na cukra
zajejdla. Ta draga je bila Nemškuta, ena velika pijanka. Ta
tretja ena Benečanka, katera je bila meni sturila taku dolge
roge, de nejsem mogel skuzi obene vrata. Ta četrta je bila
ena Florentinerca, katera taku malu je kuhala, de skorej
od lakoti bi bil umrl. Ta peta je bila ena Majlenderca, taku
ofertna, de bi bila mene na petlersko palco prpravila. Ta
šesta je bila ena Rimlerca, katera šest mil dolh [jezik je
imela] inu vselej ona je hotela reč Amen. Ta sedma je le-ta
Neopolitanarca, per kateri sem malu časa, zatoraj še na vem
nje trmo." Vicekrajl takrat k njemu reče: „Moj človek, ti
zabstojn na zemli ženo prež tadla iščeš, zakaj same tri žene
na zemli prež tadla se so našle: ta prva je utonila, ta druga
se je zgubila, de obeden ne vej, kej je, ta trjetja je šla v

68

nebesa inu neče nazaj priti; zatoraj hočem tebe v nebesa
poslati, dokler na zemli nej upanja, ene prež tadla najti."
Mu zapovej glavo odsekat ter v tej viži ga na uni svejt
pošle iskat ženo. Koku ti mož hočeš, de bi tvoja žena prež
tadla bila, dokler na zemli takoršne se ne najde? Bodi ka¬
kor Sokrates ter zanašaj tvoje žene tadlam! Inu le-tu imaš
sturiti, pravi s. Peter, zakaj žena je ena slaba posodica.
Viri similiter cohabitantes secundum scieniiam, quasi infirmiori
oasculo muliebri impartientes honorem.  Inu nikar za vsaku
malu, kar vam žena super reče, ne tagotite se inu ž njo ne
preperajte se, zakaj vam nej obena čast, temuč špot.

Viri cohabitantes secundum scientiam.  Nucajte vi pamet,
če žena pameti nima ter ne bodite taku nori inu nagli ka¬
kor uni mož, kateri je bil svojo ženo pelal prangat na en
travnik, kateri malu časa poprej je bil pokošen. Ta sruta
nej vejdila, kaj je košna, zakaj vseskuzi je per povštrci inu
pred špeglam doma v senci sidela. Ona je zagvišnu menila,
de so travo s škarjami postrigli. Mož jo začne z noricami
zmerjat, ona nej hotela svoje besede nazaj vzeti & c. Se
začneta za le-tu kregat inu cukat taku dolgu, de mož se je
bil taku močnu rezsrdil, de v en glabok potok je jo pahnil
bil. Inu ta sruta, zakaj nej mogla z besedo, je z roko ka¬
zala, de s škarjami inu nikar s koso so travo porezali; inu
dokler sruta nej znala plavat, je bila utonila inu dolgu časa
je z roko kazala, de so bile škarje. Ah, secundum scientiam 1
Mož bi bil imel pamet nucat inu takrat molčat inu drugu
lejtu ženo poslat, de bi bila ona s škarjami travo porezala,
zakaj s pametjo inu kunštjo je treba ženo na pravi pot
prpravit.

Secundum scientiam,  kakor je bil sturil uni pametni mož,
čegar žena je hotela po vsi sili, de bi tudi on sklede inu lonce
pomival inu nikar ona sama. Kadar je mož le-tu nespodobnu

69

pegervajne svoje žene vidil, pravi: „Bodi tedaj! Jest bom
en dan pomival, ti ta drugi; inu če bo eden kaj umazaniga
pustil, de ta drugi žiher mu taisto posodo na glavi rezbije."
Ona rada prvoli. En dan mož pusti en umazan Ione. Žena
ga zagleda ter možu ga na glavi rezbije. Drugi dan mož
skrije pod klop en železen možer, pride v kuhanjo, najde
ta umazani možer, ga pokaže ženi ter pravi: „Drži glavo,
nej ga rezbijem!“ Se začne jokat inu prosit, de bi ji šenkal
inu de hoče vse nje živoče dni sama pomivat. Inu s to
kunštjo je bil ženo na pravi pot prpravil.

Taku vi možje imate s pametjo andlat, kadar vidite,
de žena kaj norskiga želi ali dela, inu nikar precej s kre¬
gam inu bojom, zakaj v tej viži ne bote neč opravili. Kadar
hudič je Savla krajla bil obsedel, včasih ga je taku močnu
martral, de Saul je z zobmi škripal, ujedal inu okuli sebe
vse trgal, rezbijal inu šrajal, de ga je bilu po celi gasi slišat.
David, kadar je le-tu vidil, precej je svoje citre zgrabil inu
začel citrat ter hudič je Savla martrat nehal.. . Zatoraj
kadar vidite, de hudič začne vašo ženo martrat, takrat vi
citrajte, dobre sladke besede dajte nji ter bote vidili, de se
bo potalažila . . . Le-tu je sturil en ajd Sokrates, čegar faco-
netel vam šenkam s temi besedami: Si tu sic.  Taku vam
oblubem, de bote enu dobru lejtu imeli, zakaj bo G. Bug
vmej vama.

Za zakonski gredo vduve. Ali imate, N. N., zamerkat, de
več sort vduvic se na svejtu najde. Nekatere so prave vdu¬
ve, katere n’hočejo več od moža slišat, temuč vso njih
inisu inu skrb v G. Boga postavijo inu za nebesku krajlev-
stu se flisajo . . . Druge prave vduve so, katere za svojga
ženina si izvolijo Kristusa Jezusa ter n’hočejo obeniga
drugiga imeti.. . Druge vduve se najdejo pak, katere nejso
prave vduve, temuč samu ime imajo, zakaj po sili so vduve,

70

dokler mož jim je umrl. Inu kadar bi bilu mogoče, bi po¬
prej drugiga moža vzela, kakor ta prvi je pokopan, kakor
berem od žene eniga soldata, katera, kumaj je bila zasto-
pila, de nje mož je bil v boju ostal, eniga drugiga vzame.
Le-ta tudi je mogel čez sovražnike pojti, on tudi ostane. Ta
žena precej eniga drugiga vzame inu taku de taisti dan 4
možje je imela.

Ali pak kakor una gospa, katera milu se je jokala nad
truplam svojga mrtviga gospuda. Pride le-to troštat en mlad,
ledih gospud inu dokler je djala, de nihdar taku dobriga
moža ne bo več ušafala, on pravi: „Če hočete mene vzeti,
vam oblubem, de vam bom dober kakor ta prvi.“ Ona ga
lubeznivu pogleda ter zdihne, rekoč: „Ah gospud! Zakaj
nejste poprej prišel, zakaj včerej sem enimu drugimu oblu-
bila inu se troštam, de jutre bo ohcet. Ali kadar bi le-ta
umrl, vam dam besedo, de vas bom vzela.“

Ali kakor una, katera je klagovala inu cagovala na
grobu svojga moža, taisti dan pokopaniga. En soldat, kateri
je vahtav eniga obešeniga človeka, je slišal tu klagovajne
te žalostne vduve ter se je bal, de bi ne cagala inu sama
sebe od žalosti ne fentala. Se čez to vduvo usmili, gre k
nji, vidi, de po tleh se vala inu lasi z glave puli, jo gori
vzdigne ter jo začne troštat, kakor nerble je znal inu vejdil,
ali ona vseskuzi je djala: „Joh meni, zapušeni sruti! Zdaj
obeden več ne bo hotel mene imeti.“ Soldat zamerka, kej
jo čevl nerble tiši; pravi: ,,Zakaj ? Nikar, vsaj nejste še taku
stara inu grda, de bi kateri še vas ne vzel.“ Ona: „Ah,
kdu bo mene vzel, zapušeno sruto ?“ On pravi: „Če obeden
drugi, taku jest." Ona precej reče: „Ah, Bug hotel!“ Si roko
dasta inu oblubo na grobu tiga mrtviga moža sturita. Jo pele
v to prvo oštarijo ter celo nuč sta bila dobre vole. Se začne
dan delat, soldat pravi: „Morem pojti tiga obešeniga vahtat."

71

Gre ter najde, de so ga bili ponoči z gavh vzeli. Se prestraši
ter štrajfinge boji. Teče ženi pravit, kaj se je ponoči zgo-
dilu. Ona hitra s postele skoči ter pravi : „Ne boj se, moj
mož! Pojdi z mano, hočeva mojga ranciga skopat inu na-
mejsti tiga ukradeniga na gavge obesit ter ludje bodo me¬
nili, de je ta pravi, inu v tej viži se ne bo neč hudiga zgo-
dilu.“ Gresta, ga skopata inu na gavge ga žena pomaga
obesit.

Ene vduve pak so ravnu koker una Samaritanarca, ka¬
tera je bila malu prida, kakor sam Kristus je k nji djal:
Quinque viros habuisti, & nune quem habes, non est tuus vir.

Takoršnem vduvam jest ne bom šenkal faconetela, za¬
kaj vejm, de se v tej božji veži ne najdejo, dokler pravi
s. Paulus, de so umrle: Nam quae in deliciis est, vivens mor-
tua est.  Temuč tem, katere so prave vduve, šenkam en lep
faconetel, dokler s. Paulus zapovej takoršne spoštovati: Vi-
duas honora, quae vere viduae sunt.  Le-tem tedaj šenkam fa¬
conetel Marije Divice, s katerem si je solze brisala, kadar
pod križam je stala inu svojga lubiga sinu Kristusa Jezusa
na križu mrtviga je vidla ...

Zdaj bom šenkal en par faconetelov antverharjom, de-
lavcom inu deklam, zakaj le-ti susebnu jih potrbujejo, do¬
kler per njih deli večkrat se morjo potiti inu put brisat.
Inu ravnu le-tem se bo dobra rajmal faconetel s. Josefa,
kateriga je bila njemu šenkala Marija Divica, iz katerem,
menem, de večkrat si je put brisal, kadar težku je delal,
dokler on je bil en antverhar, kateri z delam si je mogel
kruh služit, desilih je bil ženin Marije Divice. Inu menem,
de en velik trošt je imel, kadarkuli je taisti faconetel nucal,
premislejoč, de taistiga je njemu dala krajlica teh angelov.
Ta faconetel šenkam antverharjom, delavcom inu kmetom,
zakaj vejm, de večkrat težku vam naprej pride vaše delu

72

ter menite, de nej na zemli težkejšiga stanu, kakor je vaš.
Ali vzemite ta faconetel ter premislite, de s. Josef je bil
taku Bogu dopadeč, de vmej vsimi svetniki je bil njega
izvolil za variha svojga sinu Kristusa Jezusa, inu vener je
prpustil, de z delam je mogel zašlužit živejne sebi, Jezusu
inu Mariji Divici. Zatoraj ne bodi vam težku tudi delat za
vaše živejne ter nikar se ne tožite čez vaš stan, v kateriga
vas je Gospud Bug postavil, temuč spumnite na besede s.
Duha, kir pravi: Labores manuum iuarum quia manducabis;
beatus es & bene tibi erit ... En delavc sladku zaspi, kakor
na postelo se položi, ta bogati pak ne more zaspati, zakaj
želodec ga tiši. Dulcis est somnus operanti, sive parvum, sive
multum comedat; saturitas autem divitis nori sinit eum dormire.
Zatoraj vi delavci nimate uržoha, se čez vaš stan tožit, temuč
čez vašo zanikrnost, čez vašo golufijo inu lagajnje, skuzi
katire Bogu inu ludem super ratate, zakaj ne držite, kar
oblubite, inu kar cel teden zašlužite, v nedelo v oštariji
zapijete. Zatoraj prav od vas pravi ta modri: Omnis labor
hominis in ore eius, sed anima eius non implebitur.  Revne vas
sturi nikar vaš stan, ampak dokler vi zapuvidi božje ne
držite, praznike ne praznujete, ampak delate kakor v de¬
lavnik, s. mašo večkrat ne slišite inu namejsti s. roženkranca
kvarte inu majolike v rokah držite, zatoraj žegna božjiga
nimate inu večkrat stradat morite, zakaj uže sodba je čez
vas sturjena od tiga modriga: Operarius ebriosus non locu-
pletabitur.  Ostanite vi per vašimu antverhu, flisnu delajte,
besedo držite, na dušo inu na G. Boga ne pozabite ter na
faconetel s. Josefa spumnite inu per vašimu stanu, v katiriga
G. Bug vas je postavil, ostanite, taku bote spoznali, de vaš
stan nej reven, temuč srečen. Če pak ne bote per vašimu
stanu ostali, temuč bote hoteli prež mire jesti inu piti kakor
gospoda inu gvantani hodit vi inu vaše žene kakor eni doh-

73

tarji, se bote k zadnimu gvišnu kesali kakor uni vovk, ka-
tiri je vidil eniga krulaviga osla. Ga je vprašal, kaj mu je.
Osel odgovori, de se je ob en trn zbodel inu de ne more
sam ga vun zdrejti, zatoraj taku krulav hodi. Prstopi vovk
ter pravi: „Pokaži meni tvojo nogo ter bom jest tebi ta trn
z noge zleku inu hitra tebe ozdravil, zakaj se dobra na le-te
reči zastopim." Osel mu poda nogo, vovk prime z zobmi
ta trn, ga začne vun vleč, osla zaboli ter pocukne nogo inu
s to drago vovka v čelu udari inu rezbije. Takrat vovk :
„Prav meni stoji, dokler jest sem en mesar, inu sem hotel
arcat biti.“ Glihi viži nekatirim antverharjom se godi, katiri
hočejo cerat inu se gvantat kakor gospoda inu k zadnimu
v buštvu veliku padejo, de oni inu njih žene reztrgani ho¬
dijo inu petlajo. Kadar bi bili po njih stanu delali inu živeli,
v le-to revo bi ne bili padli. Ostanite per vašimu stanu ter
premislite, de s. Josef, ženin Krajlice nebeške, je bil antver-
har inu taku zvejstu je G. Bogu služil, de mu je bil svojga
ediniga sinu zaupal. Le-ta tedaj faconetel vzemite inu zvej¬
stu poleg vašiga dela Bogu služite ter vam oblubim, de bote
enu srečnu lejtu imeli.

Vi pak, hlapci inu dekle, vzemite gori uk s, Pavla, aku
hočete enu dobra lejtu imeti, kir vam pravi: Servi, obedite
dominis carnalibus cum timore & tremore, in simplicitate cordis
vestri, sicut Christo.  Inu ne bodite kakor uni hlapci, katirim
njih gospud je bil reztalal službe, de bi vsakitiri svojo službo
flisnu opravil. Se prmiri en dan, de ta gospud je bil v eno
lužo padel. Je klical hlapce, de bi ga vun zlekli, ali ti
nemarni nejso hoteli z luže gospudu pomagat, rekoč: „Jest
se nejsem za tu udinjal, imam drugo službo & c.“ Ah, nemarni
takoršni posli, katiri, de bi vidli, de hiša gori, bi ne šli
pomagat gasiti, rekoč: Jest nejsem za tu se udinjal." Ali kadar
je za jesti inu piti, en sam za sedem tovaršov bi spil inu

74

snedel. Katiri se žiher morjo prglihat taisti kači, hidra
imenovana, katira je imela sedem glav inu ust inu obene
roke. Oh, kulikajn takoršneh poslov se najde, katiri nihdar
nejso siti, kakor de bi sedem ust imeli, h delu pak nimajo
rovk & c.

Ne bodite tudi kakor uni posli, čez katire se je tožil go¬
spodar, rekoč: Unus me servus veslit, omnes expoliant.  Taku se
godi, de kumaj en posel se najde, de bi bil gospodarju nucen;
ti drugi so vsi škodlivi, kakor resničnu je enkrat en djal,
de ob našem času so posli kakor dinje, zakaj vmej 50 se
ne najde ena dobra. Glihi viži vmej 50 posli kumaj bo en
dober, flisen inu zvejst. Gledaj tedaj ti, de boš ta dober,
flisen inu zvejst. Taku ne bo treba vsaku lejtu tebi drugiga
gospodarja iskati, zakaj v tem, kir menijo si pobulšat, še
huši najdejo, dokler oni ne sture, kar so dolžni inu se jim
godi kakor unimu oslu, od katiriga sem bral, de je služil
enimu mlinerju ter žitu je v malen nosil, moko pak v mestu.
Ta osel začne mislit: „Ta služba je pretežka za mene.
Malukedaj počivam, drugi kruh jedo, jest pak, desilih žitu
inu moko nosim, morem slamo inu listje glodat." Zatoraj
gre proč inu se udinja k enimu kramarju, menejoč, de mu
bulši pude. Le-ta kramar ga naloži s svojo kramo ter še vrhi
ga zavsede ter ga podviza hodit, de bi poznu na semejn ne
prišla. Ali osel zavolo velike težave nej mogel hitru hodit,
zatoraj sta bila prepoznu pršla, kadar vsi ludje se so bili rezšli.
Kramar se rezjezi, popade palco, začne osla gojzlat neusmilenu,
potle ga prveže k enimu stebru inu celo nuč ga pusti stati
prež špiže inu pitja. Inu cilu nej mogel doli leč, de bi spal.
Osel začne mislit na svojga prviga gospodarja inu se grevat,
de od njega je proč šel. Inu dokler se je njemu per kra-
merju taku hudu godilu, ga zapusti inu gre spet k mlinerju
prosit, de bi ga v šlužbo vzel. Ali ga nej hotel več imeti.

75

starišim brisat, tu je, imate taistom na pomoč priti inu z
vašo volno pokoršino jih troštat, de žegen božji bote dose¬
gli.. . Sicer ne bote nihdar sreče imeli, kakor ti stari vam
so hoteli dati zastopit s tuisto prgliho. Namreč pravijo, de
ta stara miš je bila prepovedala svojim mladem, de one
imajo v gnezdi ostati, dokler bo supet nazaj damu prišla,
de bi kej mačku v roke ne prišle, zakaj desilih je pisan,
mu nej zaupati, inu desilih z repam se šmajhla, mu nej ver-
vati. Gre s hiše mati. Maček zamerka, de nej matere doma,
gre obiskat te mlade miši ter začne lubeznivu jih gledat,
mavkat inu vun z gnezda klicat. Jim oblubi inu se prseže,
de jim ne bo neč sturil, temuč de se bo ž nimi jegral. Te
mlade miši začnejo njegove sladke besede poslušat, njega
gledat, jim dopade, zakaj je bil bev inu rdeč; ga začnejo
hvalit, se začnejo v njega smijati ter si srce vzamejo k nje¬
mu pojti iz gnezda, zunej ene same. Maček začne ž nimi
jegrat inu se šalit taku dolgu, dokler od gnezda daleč jih
spele; inu kadar vidi, de mu ne morjo ubežat, zdaj popade
eno, zdaj to drugo inu vse reztrga. Mati pride nazaj ter eno
samo celo najde, katera je mater bugala; zastopi, koku se
je godilu, žalostna od začetka postane, ali k zadnimu pravi;
„Kumaj jim je, dokler nejso hotele bugat, kir sem jih lepu
učila. Njih škoda!" Qui poiest capere, capiat & c.

Taku se godi tem mladem, kadar n’ hočejo svoje sta-
riši bugat inu njih lepi nauk pošlušat. Je rejs, de potle se
grevajo inu grimajo, ali uže prepoznu, kadar mačku v usta
pridejo. Poprej, poprej imate premislit inu vaše stariši bu¬
gat, de ne bote šlišali: „Kumaj je tebi, zakaj nejsi poprej
premislil. Zdaj je prepoznu mislit." Kateru je mogel v cerkvi
en nepokoren samovolen slišat. Le-ta se je bil zalubil v eno
objestno kršenco ter po vsi sili je hotel taisto za svojo ženo
imeti čez volo svojih stariših inu žlahte. Inu kadar mašnik

78

pred altarjam jih je imel poročit, ga je vprašal: „Juri, hočeš
Nežo za tvojo zakonsko ženo imeti?" Juri takrat začne
mislit inu se potiti ter se obrne h taistom, katiri se so v
priče našli, rekoč: „Ah prijateli, zakaj molčite ? Kadar za-
kihnem, vsi pravite: Bug ti pomagaj. Zdaj sem v vekši po¬
trebi, inu obeden ne reče: Juri, Bug ti pomagaj." Oni se so
njemu smejali inu djali: „Juri, poprej, poprej bi bil imel pre¬
mislit inu Nežo z merom pustiti, zdaj je uže prepoznu mislit,
dokler pred mašnikam se najdeš inu Neža tebe z roko trdu
drži." Je mogel Nežo poročit, katera Jurju je bila vse zalebala
inu še poleg rogatiga sturila. Juri se je grimal inu greval, de
svoje stariši nej bugal ter s svojo škodo je bil spoznal, de
ta, kateri svoje stariši ne buga, nihdar sreče nima. Zatoraj
vi mladi iz škode teh drugih učite se vaše stariši bugat . ..

Vzemite tedaj, N. N., le-te faconetelne, katire vam iz
srca šenkam inu prporočim, zakaj vam bodo k nucu. Aku
bote le-te premišlovali inu te lepe nauke držali, gvišnu se
ne bote grevali, zakaj bote dobru na duši imeli, katiru vam
daj Bug Oča, Sin inu s. Duh. Amen.

79

SERMO XXXI.

PRO DEDICATIONE
ECCLESIAE

Zachaee, f estinans descende, quia h odi e in
domo tu a oportet me man er e;  & f estinans
descendit & e x cepit Ul um g audens

Zahee, stopi hitra doli, zakaj jest morem danes v
tvoji hiši ostati; inu on je hitra doli stopil
inu ga je gori vzel z veseljem.

Luc. c. 19.

1 dan svetiga letniga žegnajna per vsaki cer¬
kvi veliku veselje duhovnu inu telesnu se
vidi inu obhaja, zakaj le-ta praznik je en
spomin veselja, katera ti izvoleni v nebesih
uživajo . .. Danes je vse veselu, nej obene
žalosti zgledat ali slišat. Kamerkuli se eden obme, godce
sliši; en prijatel tiga druziga v gostje vabi inu z veseljem
gori vzame, inu le-tu, menem, h spominu Zaheusa, kateri
tudi Kristusa JEZUSA z veseljem je bil v svojo hišo gori
vzel inu dobre gostarije njemu prpravil. Jest tudi danes
mislim moje pošlušavce v gostje povabit, de bi li kejkaj
dobriga mogel jim naprej postavit, zakaj piše Cicero, de
gosti ludje so bili zmislili za tiga uržoha volo, de bi veliku
prijatelnov si zedobili inu od taistih v potrebah pomoč
imeli. Zatoraj piše Plutarcus, de Aleksander, macedonski

80

kraji, vseskuzi je gostil svoje žolneije inu skuzi le-tu je
dosegel, de žolnerji so bili njemu taku zvejsti inu dobri, de
rajši bi bili umrli kakor se njemu zamerili. Cesar Numa
Pompilius je bil vse rimske purgarje v gostje povabil inu v
tej viži je bil potalažil njih srdita, rezžalena inu puntarska
srca. Julius Cezar glihi viži je bil dosegel vse, kar je želel
od rimskiga folka, kadar je bil vus folk v gostje povabil,
žlahtnu inu obilnu gostil. Jest tudi bi hotel, de bi N. N. moji
dobri, zvejsti prijatelni ratali inu moje prošne uslišali. Za
tiga volo danes jih hočem gostiti. Če pak ne bodo rihte
taku dobre inu obilne, kakor bi imelu biti, se troštam, de
ne bodo meni zamirili; zakaj sem bral, de enkrat Sokrates
je bil povabil v gostje te neručenejše filozofe inu cilu malu
inu žleht rihte je bil taistem naprej postavil, taku de en
philosophus se nej mogel zdržat, de bi ga ne bil sfaril, re¬
koč: „Je špot inu sramota, de ti takoršne gospude v gostje
povabiš inu taku malu inu žleht taistem naprej postaviš."
Sokrates hitru odgovori: „Če so moji pravi prijateli, tu malu
bodo za dobru vzeli; če pak nejso prijateli, še tiga nejso
vredni." Ravnu le-tu N. N. rečem inu začnem.

Kadar njih veliku je v gostje povablenu, radu se zgodi,
de kakoršna zamira ali kreh vstane, če hišni oča se ne po-
flisa vse reči v eno dobro ordingo postavit. Le-tu mene za¬
dene danes premislit, dokler tulikajn folka hočem gostiti.
Za tiga volo se bom poflisal k mizi streči, na mizo nosit,
naprej pokladat inu rejzat, kakor se meni zdi, de vsakateri
potrbuje inu želi imeti.

Nerpoprej postavem na mizo eniga tovstiga petelina v
rajži kuhaniga tem hišnim gospodarjom. Le-ta bo njih rihta
za zdaj, potle nej jedo, kar jim bo Bug dal. Petelen je ena
taku žlahtna tiča, de ti stari učeniki mu veliko hvalo dado
inu cilu so djali, de ima ene božje lastnosti v sebi inu de

6

81

za tiga volo so vsi dolžni petelina častiti. .. Tudi poeti so
petelina štimali inu djali, de poprej je bil en mladenič, ka-
teriga bug Mars je lubil inu veliku štimal. Inu dokler Mars
je bil njega eno nuč postavil na vahto, kadar on je bil šel
vasovati s to lepo Venus, ta mladenič je bil zaspal inu Vul-
canus je bil per svoji ženi nega nesel. Za tiga volo Mars se
je bil čez njega močnu rezsrdil inu v petelina preobrnil, ali
vener de pamet je obdržal. Zatoraj, kadarkuli na le-to ne¬
srečo spumni, ponoči začne klagovati. Turki tudi petelina
štimajo, kir pravijo, de en bev petelen vseskuzi pod štolam
božjim stoji in de zjutro pred zarjo, opoldan, pruti večeru
inu opolnoči začne pejti inu vse angele inu svetnike opo¬
mina, de imajo Boga hvalit inu častiti.

Tu so li fabule, vener je resničnu, de G. Bug je dal pe¬
telinu sosebno zastopnost vmej tieami, kakor Job je zamer-
kal, rekoč: Dedit gallo intelligentiam  — kakor de bi petelen
na vse kunšti se zastopil. Se zastopi na muziko, zakaj ob
svojih gvišnih čašah poje inu s peretnicami kakor muzi-
konti z roko bije; inu od njega s. Ambrož pravi: Galli can-
tus suavis est in noctibus, nec solum suavis, sed etiam utilis.  Se
zastopi na arcnijo, zakaj Plinius piše, de petelen, kadar
hudu se počuti, ene gvišna želišča pozna, le-te jej inu ozdra¬
vi ; inu kadar ga glava boli, greben s krampli si reztrga, de
kri huda mu vun steče. Se zastopi na astrologijo, zakaj pre-
vidi dež inu lepu vreme inu le-tu na vus glas ludem zasto-
pit da. Se zastopi na astronomijo, zakaj zna rezločit čas
od časa, uro od ure, kakor iz njegoviga pejtja se doli vza¬
me. Se zastopi na filozofijo, zakaj spozna lastnost teh levov,
de namreč njegoviga pogleda ne morjo trpeti; zatoraj leve
z očmi prestraši inu prežene, kakor Lucretius piše:

Nimirum quia sunt gallorum in corpore quaedam
semina, quae cum suni oculis immissa leonum,

82

pupillas interfodiunt acremque dolorem
praebent, ut nequeant contra durare leones.

Bodi uže vse tu, kakor hoče, vener je gvišnu, de G.
Bug petelinu je dal eno gvišno zastopnost — dedit gallo
intelligentiam.  Uržoh tega je, de bi ludje en nauk tudi od
tic imeli, kakor sam Job je zamerkal, rekoč: Interroga iu-
menta,  & docebunt te,  & volucres coeli,  & indicabunt tibi.  Nad
petelinam pak zlasti ti hišni gospodarji imajo en lep nauk.
Petelen ima to naturo, de pogostim z enem očesam gleda v
nebesa, s tem drugem v zemio; za tiga volo eden je bil
pustil petelina zmalat inu le-te besede zapisat: Aspicit utrum-
que.  Taku ima sturiti en hišni gospodar, ima skrbejti za
hišo, družino inu posvejtna opravila, ali tudi ima skrbejti za
nebesa, za dušo. Petelen poprej kakor zapoje, s peretnicami
prah strese; za tiga volo eden je bil na petelina zapisal:
Excutit, inde canit.  Taku en hišni oča ima narpoprej prah
vse nespodobnosti iz sebe stresti, gledat, de svoji družini ni
z besedo ni z djanam pohušajna ne da, potle pak ima strah
božji učiti. Petelen zjutru zgudaj vstane, te druge začne bu¬
diti inu klicat, de imajo vstati inu špižo si iskati; inu kadar
kejkaj najde, vse te druge vkupaj kliče inu vabi k tej špiži.
Taku en hišni gospodar ima ta prvi vstati, te druge podvi¬
zat kroh si služit, svoje posle inu otroke s špižo, gvantam
inu z vso potrebo oskrbejti inu ž njimi potrplejne kakor
sam iz sabo imeti, zakaj sam s. Duh hišnim gospodarjam
pravi; Rectorem te posuerunt, noti extol!i; esto in illis quasi
unus ex ipsis.  Gospodar nima li sam zase skrbejti, de on
sam se nasiti inu napije, ampak ima gledat, de družina nej
lačna & c. Petelen ima veliko dobroto inu lubezen proti
svojim kokušam, s temi lepu okuli hodi, potrplejne ž njimi
ima, v miri ž njimi živi, inu kadar vidi, de kokuš se njemu
superstavi, glavo doli prpogne inu gre proč. Taku en hišni

G*

83

gospodar ima s svojo ženo živeti, lubit, potrplejne imeti inu
nah dati & c., kakor s. Paulus je zapovedal: Viri, diligite
uxores vestras, sicut Christus dilexit Ecclesiam & c.

Petelen tedaj bodi vaša rihta, v rajži kuhan, zakaj rajž
nasiti ble kakor druge špiže. Zakaj gospodar je dolžan se
poflisat, de posli ne stradajo, aku hoče zvejste imeti, ter
ima ž njimi andlat kakor s prijateli, nikar sužni. Za tiga
volo Seneka je hvalil uniga dobriga gospodarja, katirimu je
bil v tej viži pisal: Libenter ex his, qui a te veniunt, cognovi
familiariter te cum servis tuis vivere. Hoc prudentiam tuam, hoc
eruditionem docet. Servi sunt. Immo humiles amici.  Vzemite
tedaj, gospodarji, petelina inu njegove nauke, de vam Bug
žegnaj!

Hišnim gospodinjam naprej postavem eno debelo kokuš
v nudelnih kuhano ter menem, de bodo za dobru vzele,
zakaj kokuš je spomin inu znamine velike sreče. Zatoraj
kadar cesarica Livija, cesarja Avgusta žena, se je po Rimi
pelala, iz ene visoke strehe ena bela kokuš v nje krilu je
bila zletela. Livija se je bila nad le-tem prestrašila, zvej-
zdarje inu te modre vkupaj poklicala inu sprašovala, kaj
le-tu pomeni. Vsi enaku so bili sklenili, de le-tu je enu
dobru znamine inu pomeni, de skoraj bo eno veliko srečo
imela, kakor tudi se je bilu zgodilu. Glihi viži jest hišnim
materam oblubim veliko srečo inu veselje, aku bodo nauke
te kokuši gori vzele inu ohranile. Kokuš ima le-to lastnost,
de, kakor šliši, de petelen jo kliče, k njemu pokoma teče.
Taku žena ima svojmu možu pokorna biti, de li nej čez
zapuvid božjo ... Ta nauk je tudi držala s. Francisca, rim¬
ska gospa, katero en dan nje gospud je klical, ravnu kadar
ona je molila officium Divice MARIJE. Ona popusti molitvo,
teče gledat, kaj zapovej, spet gre molit, on spet jo pokliče,
ona popusti molitvo do četrtikrat, inu kadar ta zadnikrat

84

bukve v roke vzame, najde taiste besede, per katerih je
bila nehala molit, vse pozlačene. Koku Gospudu Bogu je
bila dopadeča ta pokorščina, je bil izkazal skuzi le-tu čudu.
Držite tudi vi, žene, ta nauk te kokuši! Inu de le-tu ste
dolžne sturiti, en ajdovski učenik vam spriča, rekoč: Mulier
suum arbitrium omnino exuere debet, ut marito obtemperet, sit-
que maritus pro corde, oculis & lingua. Arrideat ridenti, com-
patiatur tristi, non adulatoris modo vel chamaleontis, sed ut
socia & dimidiatum corpus eius.  Kokuš se ne bojuje s peteli-
nam, temuč kadar zamerka, de je srdit, ona glavo prpogne
inu proč gre. Takoršna ima biti sledna žena, de kadar za¬
merka, de mož je jezen, ima ona molčat inu proč pojti inu
nikar še ble ga dražit inu odgovarjat inu se ž njim prepirat.
Bodite kokuši, kakor je bila ta pametna žena Sara, od ka¬
tere je djal s. Chrisostomus: Sara non rebellat marito.  Ne bo¬
dite, kakor je bila una, katero je mirkal Georgius Stenge-
lius, de le-ta en mesec je hlače nosila inu gospodarila, en
mesec pak mož; inu kadar je ženo zadelu gospodarit, mož
taisti cel mesec se nej smel pustit ni šlišat ni videt. (Hic
exaggera contra rixosas mulieres concludens.)  Za tiga volo prov
je djal ta modri: Melius est habitare in terra deserta & cum
draconibus quam cum muliere rixosa.  Nikar ne bodite takoršne,
vi žene, ampak bodite kakor ta krotka inu pohlevna kokuš,
katero danes vam v nudelnih kuhano naprej postavem, za¬
kaj imate včasih debele nudelne, tu je: hude inu grobe be¬
sede, požerat inu molčat, kakor s. Monaca, katera je imela
eniga grobiga, nagliga inu hudobniga moža, taku de te druge
žene so se čudile, de ona ga je mogla prenesti, katerem je
taku odguvor dala: Ego marito saeviente taceo  & dissimulo,
sicque iracundiam eius frango.  Vzemite tedaj nauk te kokuši,
de vam Bug žegnaj!

Dokler hčere imajo vselej blizi matere biti. . ., za tiga

85

volo deklicam dam za kosilu en par pečenih pisat, de bodo
raven matere kokuši jejdle. Inu dekelcam se dobru rajmajo
pišata, zakaj dekelca po latinski se pravi puella,  piše pak
pullus,  taku de dekelce imajo njih ime od pisat inu tudi
imajo imeti njih naturo. Navarinus pravi, de pišata vseskuzi
za materjo hodijo inu pod nje peretnice se skrivajo, inu
kakor jih pokliče, k materi pokorne teko inu mej te druge
kokuši inu peteline se ne mejšajo, drugi glas ne poslušajo,
ampak glas svoje matere, s straham se pasejo inu kakor
eno tico vrhi sebe letejti zamerkajo, precej pod peruti te
kokuši se skrijejo. Vzemite gori, dekelce, lastnosti teh pisat
inu ne hodite od matere, tišite se matere inu per nji ostanite
doma, ne hodite brez matere, ne pustite se veliku po gasi,
po vptujih hišah inu kotah vidit. . . Inu cilu dekelce nimate
veliku okuli hodit zavolo odpustkov, zavolo božjih potov,
zakaj G. Bug je bil zapovedal samim moškim peršonam, de
trikrat v lejti imajo na božji pot v Jeruzalem priti: Tribus
temporibus anni apparebit omne masculinum tuum in conspedu
omnipotentis DEI Israel.  Zakaj G. Bug je dobru vejdil, koku
je nevamu dekelcam tudi po cerkvah inu božjih potah ho¬
dit, zatoraj le-tem nej bil zapovedal, kakor je zamerkal
Oleastar: Hoc genus decet non hinc inde discurrere eiiam pie-
tatis aut religionis praetexiu. Amat hoc genus exire, amat hinc
inde discurrere, & quia saepius arcentur, causam religionis aut
pietatis meniiuntur,  Inu so dekelce kakor Absolon, katere
pravijo, de so oblubo sturile le-ta ali uni božji pot opravit,
inu li gredo človeške oblube dopolnit inu svoje mesenu ve¬
selje imeti; zatoraj resničnu od takoršneh je djal uni poet:
Spedatum veniunt, veniunt spedentur ut ipsae.  Za tiga volo s.
Hieronymus je odsvetoval tej dekelci Evstahi na božji pot
hodit, rekoč, de ima doma svojo andoht opravit: Rarus sit
tibi in publicum egressus; martyres tibi quaerantur in cubiculo

86

tuo.  Spomnite, dekelce, na Dino, patriarka Jakoba hčer;
kadar ona bi bila doma stala, bi ne bila taku špotlivu
svojga divištva zgubila. Doma, doma per materi ostanite
kakor pišata per kokuši, kakor vas uči s. Hieronymus:
Filiae nunquam solae, nunquam sine matre procedant,  če n’ho¬
čejo dušo inu telu v nevarnost postavit. Crebro accipiter imam
separat, quam statim invadat  & laceret, cuius carnibus  & cruore
saiuretur.  Oh, kulikaj jastrobov se najde, kateri iščejo ta-
koršna pišata reztrgat, tu je, v greh inu v špot prpravit.
Zatoraj tišite se per vaši materi, aku hočete greha inu špota
se varvat.

Ah, Bug hotel, de bi ima dekelca, od katere piše Del-
rio, bila per materi svoji rada stala! Bi ne bila v takoršne
velike inu grozne grehe padla. Piše, de v tej deželi Aqui-
tania je bila ena dekelca silnu lepa, katero oča inu mati so
lepu učili inu varvali, ona pak stu uržohov je zmislila, de
je iz hiše pršla. Zdaj je djala, de gre k maši, zdaj k pridigi,
zdaj k spuvidi, zdaj k večernici & c., včasih pak skrivaj se
je iz hiše pobrala inu v tej viži zdaj z enem, zdaj s tem
drugem se seznani; hude želje jo začnejo obhajat, zalublena
rata, začne vasovati, dokler enimu jastrobu v pesti pride.
Le-ta ob divištvo jo prpravi; grešnu inu nesramnu živita,
ona v velik špot inu v šraj pride. Ta prvi jo zapusti, pa še
en hudobniši pride, nesramnu vkupaj živita. Na kresni ve¬
čer jo vun z mejsta pele, oblubi, de čudne reči bo vidila.
On začne klicat hudiča. Le-ta precej v podobi eniga kozla
se prkaže, kateri je grdu smrdel. Za tem pride veliku žen¬
skih peršon, s floram pokrite, de se nejso mogle poznat.
Vpraša hudič: „Kaj išče ta dekelca?" Odgovori ta hudobni
človek: „Ona želi tvoja nevesta ratat.“ Hudič zapovej, de
k znaminu nje vere ima njemu z lasmi en krancel sturiti
inu na njegove roge postavit. Ta nesrečna ubuga, s hudičam

87

se pusti poročit, ž njim greši inu veliku lejt ta grešni cu-
prnski leben pele. Enkrat začne premišlovati to večno pe¬
klensko martro, katero ona skuzi ta grešni leben si služi;
se prestraši, vejst jo začne grizet, nuč inu dan se joka,
grima, inu dokler počitka nej mogla imeti, gre sama k rih¬
tarju, se obtoži, de je cuprnca. Inu h temu je prišla, dokler
mater nej hotela bugat, dokler nej hotela per materi stati,
ter je prosila, de bi živo žgali inu te nervekši martre dali.

Varite se, dekelce, de materi ne bote nepokorne, ne
hodite deleč od matere, ampak bugajte inu tišite se matere
kakor pišata, de ta peklenski jastrob vas ne bo zgrabil.
Vzemite tedaj te pečene pišata, de se ne bote opekle, katere
žegnaj vam Bug!

Dokler hčeram sem dal pečene pišata, hočem sinam
dati eniga pečeniga kapuna z le-to zapuvido, de bodo s
svojmi stariši tega talali, zakaj oni so dolžni, svoje stariši
rediti, od svojih ust si utrgat inu toistom dati inu v sledni
potrebi na pomoč priti; zakaj oni so za vas veliku trpeli,
se flisali inu veliku lejt vas redih inu gvantali... Sicer bo
hudu se vam godilu, če ne bote talali z vašimi stariši inu
če v potrebi taistom na pomoč ne bote prišli v njih potre¬
bah . .. Inu taistiga kapuna pečeniga vam naprej položim,
od kateriga piše Tomaž Cantipratensis. Tiga kapuna je bil
pustil speč en sin, de bi ga s svojo ženo jejdel, inu ravnu
kadar na mizo so ga bili prnesli, šliši, de njega stari oča
po štengah gori gre. De bi oča kapuna ne vidil, hitro skoči,
kapuna popade, v eno almaro ga zapre. Oča pride, z nevolo
mu dado malu župe inu mesa, rekoč, de druziga nimajo
njemu dati. Ta bore oča, kateri vse blagu je bil čez sinu
dal, žalosten proč gre. Sin vstane, almaro odpre, hoče ka¬
puna na mizo postavit, najde pak v skledi namejsti kapuna
eno strašno kroto. Le-ta mu skoči v obraz, h taistimu se

88

taku močnu prtisne, de nikuli jo nejso mogli proč odtrgat.
Ah, nehvaležni inu hudobni sin! De bi ti bil talal s tvojim
očetam, kakor si bil dolžan, le-ta štrajfinga bi ne bila čez
tebe prišla. Zakaj nejsi spumnil na tu, kar ta modri govori,
namreč: Qui subtrahit aliquid a patre & matre,  & dicit hoc
non esse peccatum, particeps est homicidae.  Za tiga volo talajte
tiga kapuna inu karkuli premorite z vašimi stariši, de ne
bote kakor ta nehvaležni sin od Boga štrajfani. Inu kar en
učenik je bil vrhu eniga zmalaniga kapuna zapisal (kateri
od nature ima, de pogostem v sonce gleda), le-tu jest tudi
na današniga vašiga kapuna zapišem, rekoč: Hune crebro,
tu je: pogostem sonce gledam. Taku vi pogostem gledajte
sonce Kristusa JEZUSA, kateri je zapovedal: Honora patrem
tuum  & matrem tuam. Qui maledixerit patri Del matri, morte
moriatur.  Ah, kej ste zdaj vi, kateri ste iz vaših stariših
strgali vse, kar so imeli, inu zdaj v njih ubuštvi na pomoč
taistom ne pridete? Ah, če hočete, de bi vam Bug žegnal
vašiga kapuna, spoštujte vaše stariši inu talajte ž njimi,
zakaj stoji pisanu: Honora patrem tuum, ut superveniat tibi
benedictio.

Zdaj morem potroštat vdovce inu vduve ter le-tem bom
eno dobro špižo naprej postavil, katero špižo je želel uni
škof jejsti, katero prpravit je bil zapovedal enimu fajmoštru,
h katerimu se je bil v gostje povabil, ter je bil njemu pi¬
sal, de ima prpravit „modicum & bonum“.  Le-ta fajmošter
nej zastopil, kaj je tu z’ena špiža, je iskal po bukvah, ali
niker nej mogel najti. K zadnimu gre k enimu študentu
vprašat, kaj z’ena žival je le-ta „modicum & bonum".  Ta
študent je dobru le-te besede zastopil, ali dokler enu malu
poprej fajmošter je bil uržoh, de oča ga je bil s palco dobru
otepel po nedolžnem — inu taku se je bilu zgudlu: Oča je
večkral slišal, de sin se je s fajmoštram disputeral. En dan

89

ga vpraša, če sin kaj zna. Fajmošter odgovori: „Kaj bi znal
ta oslova glava!" Oča se k temu čudi, dokler so vsi sina
hvalili, de je učen. Fajmošter k očetu pravi: „Če meni ne
vervaš, pokliči ga semkaj inu boš sam šlišal, de neč ne zna;
inu kadarkuli bo rekel nescio,  taku zamerkaj, de pravi jest
ne znam."  Pride sin. Fajmošter ga pele na britof, ga začne
po latinski vprašat: „Kdu je le-tukaj pokopan?" Sin odgo¬
vori: „Nescio.“  Ga pele od groba do groba, ga vpraša:
„Quis iacet hic sepultus ?“  On je vselej odgovuril: „Nescio.“
Zakaj veliku lejt nej bil doma. Kadar oča je šlišal tulikajn-
krat to besedo nescio,  se rezsrdi, vzdigne palco, sinu dobro
otepe, rekoč: „Haj, tat! Sem tedaj zabstojn špendal s tabo,
dokler neč ne znaš? O ti oslova glava!" Sin zamerka, od¬
kod le-tu pride, molči inu čaka prložnost, fajmoštru povrnit.
Inu ravnu se da, kadar ga pride vprašat, kaj je z’ena rihta
„modicum & bonum“.  Odgovori ta študent fajmoštru, de škof
zapovej, de druziga nima prpravit za kosilu, ampak eno
oslovo glavo v mlečni župi. Fajmošter gre, enimu oslu glavo
odseka, jo sturi v mlečni župi skuhat, jo postavi pred škofa.
Vpraša: „Kaj je tu?“ Fajmošter odgovori: „Modicum & bo¬
rnim. “  Škof hud čez fajmoštra, le-ta se začne zgovarjat, de
študent ga je zapelal. Škof pošle klicat študenta, ga vpraša,
zakaj je le-tu sturil. Študent škofu povej celo historijo. Škof
fajmoštra odstavi, študentu žegne inu faro da.

Modicum  & bonum,  tu je, oslovo glavo v mlečni župi
vam vdovcam inu vduvam dam. Le-to za dobra vzemite
inu oslove nature bodite v tem, de on dvakrat na led se
ne pusti spelat, desilih ga vlečejo za ušesa, desilih ga tov-
čejo inu mlatijo. Za tiga volo eden je bil pustil zmalat eniga
osla raven leda s temi besedami: Sufficit semel  — zadosti
enkrat. Le-to špižo je lubil uni vdovec, od kateriga sem
bral, de zavolo eniga poboja je imel obejšen biti. Ena žena

90

pak od rihtarja ga je bila sprosila za moža. Kadar on je to
ženo vidil, de tej prvi je podobna, reče: „Sufficit semel.  Rajši
na gavge, kakor eno takoršno vzeti. Na gavgah bom en fer-
telc trpel martro, le-ta bi mene morebiti veliku lejt martrala.
Sufficit semel. “  Vzemite tedaj modicum et bonum!

Zdaj bom dal antverharjam inu delavcom eno skledo
govejga mesa v hrenavi župi, zakaj vol je stvarjen za delu,
kakor eden je bil zapisal na eniga zmalaniga vola: Natus
ad laborem.  Inu Job tudi od človeka je zapisanu pustil:
Iiomo nascitur ad laborem  — človek je rojen h delu. Le-tu
nam potrdi penzelc, kateriga malar v roki drži, kladvu, iz
katerem kovač tovče, škarje, s katerimi Žnidar rejže, šilu,
s katerem Šuštar šiva, žaga, s katero tišlar žaga, matika, s
katero kmet zemlo kople, inu sikera, s katero drva seka & c.
Homo nascitur ad laborem.  Vol potrpežlivu dela, kakor
Ovidius je djal od njega: Animal natum tolerare laborem.
Taku vi antverharji inu delavci flisik inu potrpežlivu de¬
lajte ter bote srečni, kakor sam s. Duh vas zagviša, rekoč:
Labores manuum tuarum quia manducabis; beatus es, & bene
iibi erit.  Dokler vol rad dela, gospodar ga flisik redi, ka¬
dar pak noče delat, ga zakole. Dokler delavc rad dela,
kruha v hiši mu ne zmanka, kadar n’hoče delat, lakota ga
kole. Za tiga volo ta modri Siroh je djal: Vita sufficientis
operarii condulcabitur, & in ea inveniet thesaurum.  Je rejs, de
delavc se poti per deli inu tudi hrenava župa sturi, de
se oči začnejo potiti, ali vener mesu dobru želodcu diši;
taku tudi Ion za delu dobru diši. Vita sufficientis operarii
condulcabitur, & in ea inoeniet thesaurum.  Vzemite tedaj to
špižo & c.

Zdaj hlapcom inu deklam eno dobro špižo naprej po-
stavem, namreč eno brinjevo jelenavo prato, zakaj vejm, de
vaši gospodarji malukedaj vam kjekaj dobriga dado. Inu

91

jelenava prata vam nerble se rajma, zakaj po latinski jelen
se pravi cervus,  od kateriga imajo ime hlapci servus. Servi
cervi coepti sunt appellari.  Od jelena piše Plinius, de je pla-
cidissimum aninial.  Taku vi posli imate biti krotki, nikar ne
odgovarjat gospodarjom. En jelen je nosil cesarja Eliogabola,
vi imate prenesti vaše gospodarje. En jelen je vahtal, kadar
kraji Mitridates je spal, vi imate vahtat, de vašimu gospo¬
darju se škoda ne sturi. En jelen je bil cesarju Clodoveusu
pot pokazal, de nej bil utonil v tej vodi Vicenus, vi imate
se flisat z delam, de gospodar bo imel svoje živejne & c.
Vzemite tedaj jelenavo prato!

Ali šlišim, de N. N. pravijo: „Tu so li besede. Če dru-
ziga ne bomo danes jejdli, bomo stradali." Jest pak vam
odgovorim s Kristusam: N on in solo pane vivit hotno, sed de
omni verbo, quod procedit de ore DEI.

92

SERMO NONUS

PRO INDUENDA
MONIALI

Qu id e x i s tis in d e s er t um vider e?

Kaj ste vunkaj v puščavo prišli gledat?
Matth. c. 11.

1 Est gvišnu imam velik uržoh danes se čudit,
videjoč v tej puščavi tulikajn visoke inu gnad-
live gospode, tulikajn žlahtnih inu gmajn ludi,
tulikajn trobentarjov inu muzikontov, de cilu
ta cirku jih ne more zapopasti. Zatoraj N. N.
vprašam z današnim evangelistam: Quid existis in desertum
videre?  Kaj ste vunkaj v puščavo prišli gledat? Zlasti imam
uržoh se čudit, de taku žalostne N. N. vidim. Zatoraj vpra¬
šam : zakaj so taku žalostni ? zakaj eni vmej njimi se jokajo,
dokler meni se zdi, de bi veliku več se imeli veseliti? Mo¬
rebiti de imajo en uržoh, zavolo katerih petkrat svejt je
žaloval, kakor ti poeti pišejo. Ta prvikrat je svejt žaloval,
kadar je vidil, de potem kir tu rumenu sonce dvanajst ur
je svojo svetlobo kazalu inu svejt veselilu, potle pak v te
visoke hribe se je bilu skrilu inu dvanajst ur ga nej bilu
zgledat, zatoraj svejt je menil, de so sonce v jetje postavili
inu ga ne bo več nazaj; zatoraj je žaloval inu s tem trorar-
skim gvantam te teme se je bil pokril. Ta drugikrat je svejt
žaloval, kadar je bil zamerkal, de ta srebrna luna se je bila
zakrila s sivem plajšam, tu je, z enem sivem oblakam, inu

93

v tej viži je bila svojo lepoto skrila, de ludje jo nejso mogli
vidit. Ta trijetikrat je žaloval svejt, kadar je vidil, de bogina
te lepote je tekla branit Adonida, boga te lubezni, kateriga
Herkules s svojmi vilami je hotel prebosti, ter ona je taku
naglu tekla, de v en bodeč grm belih gartrož je bila padla
inu svoje cartanu truplu obodla inu rezpraskala, de vus
taisti grm je bila okrivavila. Ta četrtikrat je žaloval, kadar
je slišal, de ta lepi žlahtni turn na hribu Pernasu (v katerem
bogovi so svoje pribivalšče inu veselje imeli) v eno globoko
dolino je bil padel. Ta petikrat je žaloval, kadar to žlahtno
inu lepo dekelco Ariadno so hoteli Bakusu za nevesto dati
inu vsi bogovi inu bogine so bili na ohcet povableni inu
bug Orfeus je imel per tej ohceti citrat inu godit, kateri je
taku lepu citral inu godel, de drivesa inu hribi od veselja
so plesali; Ariadna pak nej hotela tiga ženina, ampak si je
bila izvolila eniga ubogiga, pohlevniga inu od drugih malu
štimaniga. Za tiga volo so žalovali, de Ariadna nej hotela
boga Bakusa, ampak eniga taku revniga ženina si je izvolila.

Quid existis in desertum videre?  Inu zakaj ste taku ža¬
lostni? Morebiti de se bojite, de bi svetlu sonce v jetje ne
bilu zaprtu? De bi ta srebrna luna s tem sivem plajšam
svojo lepoto ne zakrila? De bi bogina te lepote v enem
bodečem grmu se ne okrivavila? De bi ta žlahtni turn v
eno veliko dolino se ne ponižal? Inu de bi ta prelepa
Ariadna vmej vsimi tiga nerubogiga za ženina izvolila ? Slišim,
de meni odgovore: Vse le-te uržohe imamo žalovati inu s
čudam jih gledat smo prišli v le-to puščavo. Jest jih dobru
zastopim, kaj hočejo reči, namreč de le-ta taku visoka
gnadliva gospodična Gertrudis grafinja von Turn, katera za-
volo svoje visoke žlahnusti inu čednosti vmej drugimi go¬
spodičnami se je svetila v naših deželah kakor sonce vmej
zvezdami na nebesih, zdaj v jetje tiga kloštra se bo zaprla.

94

Imajo N. N. pak vejdit, de ta gnadliva gospodična grafinja
v tem svetem kloštru ne bodo svojo svetlobo skrili, temuč
še dalej vun rezprestrili inu drugem s svojim eksempelnam
svetili, de bi svejt zapustili inu Bogu služili, zakaj bo kakor
ima goreča sveča, katero eden je bil zmalal na vrhu eniga
visokiga turna v eni laterni zaprto ter le-te besede je bil
gori zapisal: Securior, longe  & prope,  tu je, ena svejča na
vrh turna v laterni zaprta žiherši gori inu daleč inu blizi se
sveti. Glihi viži, desilih ta gnadliva gospodična grafinja se
bodo zaprli v laterno tiga svetiga kloštra, vener njih sve¬
tloba ne bo zakrita, ampak daleč se bo vidla inu drugem
pot kazala za božjo volo te posvejtne časti zapustiti inu v
te svete kloštre se zaprejti, kir so ble žiher kakor na
svejtu. Inu desilih ta gnadliva gospodična s svojim srebrnim
inu zlatem oblačilam zdaj se sveti kakor luna inu sonce,
vener svojo svetlobo ne bo zgubila, desilih s tem gvantam
popelnaste farbe se bo pokrila, ampak še ble se bo svetila,
kakor uni učeni je hotel dati zastopit, kateri je bil zmalal
en goreč vogu s pepelam pokrit, na kateriga je bil le-te
besede zapisal: Tectus vivo.  Glihi viži ta gnadliva gospo¬
dična grafinja pokrita s pepelnasto farbo še ble skuzi svet¬
lobo tiga čedniga inu svetiga živlejna se bo svetila. Desilih
ta gnadliva gospodična, katero Bug inu natura s susebno
duhovno inu telesno lepoto so tirali, zdaj vsa zalublena v
Kristusa JEZUSA, Sinu božjiga, teče za njim, bo padla v tu
bodeče trnje te ostre pokure, katero s sabo prnese regula
s. Klare, vener bodeče trnje se bo v lepe gartrože preobrnilu,
katera enkrat eden je hotel dati zastopit, kateri je bil zma¬
lal na ženili en grm bodečiga trnja, na nebesih pak lepe
rožice s temi besedami: Hinc rosae,  tu je, kar se za božjo
volo na zemli trpi, v nebesih v lepe rožice se preobrne.
Desilih ta nervisokejši inu žlahtniši tum, katerimu gliha

95

malu se najde, danes v to glaboko dolino tiga pohlevniga
ordna se poniža, neč ne fali, zakaj se poniža na zemli, de
bi višej povzdignena bila v nebesih: Qui se humiliat, exal-
tabitur.  Inu se rajma semkaj, kar eden je bil zmalal, namreč
en turn, kateriga so bili ponižali, de bi visokejši ga zidali,
ter le-te besede je bil zapisal: Ilumiliata exaltabor.  Glihi viži
ta visoku gnadliva gospodična se ponižajo, de v nebesih
bodo povišani. Desilih tej današni nevesti svejt je prpravlal
veliko, mogočno inu častito ohcet, kakor nje visokimu inu
žlahtnimu stanu se spodobi, vener si so hoteli izvolit tiga
nerubogiga za svojga ženina, kateri sam je spoznal svoje
veliku buštvu, rekoč: Vulpes foveas habent  & volucres coeli
nidos, Filius autem hominis non habet, ubi caput suum reclinet.
Vener je kraji čez vse krajle: Rex regum & Dominus domi-
nantium.  Desilih nekateri za njega ne marajo inu popolnoma
ne spoznajo, vener je ta nerlepši vmej vsimi ženini — spe-
ciosus forma prae filiis hominum  —, je ta nerpametniši, zakaj
je modrust Očeta nebeskiga — sapientia Patris aeterni.

Zakaj tedaj taku žalostno to gnadlivo gospodo jest vi¬
deni? Ah, gvišnu imajo uržoh se rezveseliti inu nikar ža¬
lostni biti, zakaj vse, kar vidite ali premislite, k vekši časti
inu nucu le-te gnadlive gospodične se bo obrnilu. Diligenli-
bus DEUM omnia cooperantur in bonum.  Inu srečna stutav-
ženkrat taista, katera v hiši božji prebiva po besedah svetiga
Duha, kir pravi: Beati, qui habitant in domo tua, Domine: in
saecula saeculorum laudabunt te.  Zakaj hiša božja, za katero
zdaj zastopem ta sveti klošter, je en zaprt pungrat, v kate¬
riga obena škodliva rejč ne more priti; je en paradiž, v
katerem vse, kar je duši nucnu inu potrebnu, se najde; je
šula teh čednosti; je prebivalše inu počitek ženina nebeskiga;
je varih tiga divištva inu čistosti; je mojster te andohti inu
špegu te svete pokorščine .. . Nimajo tedaj uržoha žalovati,

96

ampak s to gnadlivo gospodično se rezveseliti, de to zemel-
sko čast inu žlahnost v duhovno žlahnost inu čast hočejo
preobrniti inu zemlo za nebesa zapustiti. . .

Gnadliva gospodična Gertrudis grafinja von Turna! Oni
vidijo, de tulikajn folka je prišlu v le-to puščavo jih gledat
s čudam, de oni, taku visoku inu žlahtnu rojeni, tulikajn da¬
nes se hočejo ponižat, premišlejoč, de njih žlahtnost ima
malu glihe na zemli, dokler njih visoku žlahtni rod pride
od krajleviga roda inu že devet stu lejt je star inu vener
nikuli nej pomrl, ampak vselej v svoji žlahtnosti, časti inu
mogočnosti je ostal do našiga časa inu svoj začetek je imel
v franski deželi ob času franskiga krajla inu rimskiga ce¬
sarja, Carolus Magnus imenovaniga, kakor piše Caelius Ma-
phiolus: Certe Turriana domus, annorum longa  & continuata
serie, a Carolo Magno, invictissimo illo Gallorum  & Romanorum
imperatore, insignes viros nunquam effeda, semper fecunda pro-
duxit, ut, si primum germen ultimamque avorum memoriam re-
petamus, regia sit.  Ta visoku žlahtni rod je imel začetek od
krajleviga roda. Potle veliku firštov inu ercogov je od tiga
častitiga roda prišlu, kakor Maphiolus piše: Temporum pro-
gressione & principum  & heroum mater, nuirix praediceiur.  Kdu
na vej, de oni so bili ercogi v Burgundiji inu v milanski de¬
želi ? Kdu na vej, de še današni dan so ercogi v franski deželi
inu firšti v Burgundiji ? Kdu na vej, de so mogočna gospoda
v laški, nemški, štajerski, koroški inu kranjski deželi inu v
španskim krajlevstvi ? Ta, kateri le-tu na vej, trbej, de malu
historij je bral njegove dni, zakaj Maphiolus pravi: Quis enim
in rerum antiquarum monumentis perscrutandis adeo parum ver-
satus est, qui in Turriana familia non Burgundiae duces reco-
gnoscat ? Novocomi dominos vallis Saxinae, ut vocant, non enu-
meret  P Mediolanenses duces non recenseat  P Ta, kateri na vej, de
ta gnadlivi rod pride od krajleviga roda inu de veliku firštu

7

97

inu ercogov je imel, je znamine, de nej veliku bral od roda
te mogočne gospode. Inu desilih ta žlahtni rod turianski skuzi
velike vojske je zgubil svoje dežele, vener vselej je imel
takoršne sini, kateri skuzi njih srčnost, veliko zastopnost
inu čednost nezrečeno čast si so zadobili, kakor očitnu vi¬
dimo tudi zdaj ob našim času, taku de žiher porečem, kar
je zapisanu pustil Maphiolus od tiga žlahtniga roda: Neque
vero obscurum, Turrianam familiam interrupta semper gloria ad
haec usque tempora viguisse.  Tulikajn slovitne gospode je
imel ta žlahtni rod, de vse zrajtat nej mogoče. Vener ne
morem zamovčat, de bi ne imenoval tiga svetiga martrnika
Martina von Turn, kateri svojo kri je bil prelil za sveto
katoliš kršansko vero, qui inter laureatos sacrosandae Eccle-
siae martyres locum est dignissimum consecutus.  Večne časti
je tudi vreden firšt Paganus von Turn, kateri za svojo me-
dialansko deželo se je vojskoval s Fridriham cesarjam ter
svoj podvrženi folk srčnu inu srečnu je bil pred sovražni-
kam obvarval. Kdu bo mogel zadosti hvale dati firštu Na-
pusu von Turn, qui non modo opes Mediolanensium conservavit,
sed auxit plurimis  & quidem opulentissimis ac munitissimis civi-
tatibus, Mediolanensi ditioni adiundis.  Kdu ne vej to veliko
čast inu hvalo, katero po celem svejtu si je bil zadubil Mi¬
hael von Turn, kardinal svete kršanske cerkve? Tiga firšta
inu kardinala vsi jeziki inu pisarji so hvalili inu djali, de
je bil en špegu vsih čednosti. Jest bi volnu hotel veliku njih
zrajtat, pak čas ne prpusti, zatoraj sem prsilen reči z Ma-
phiolam: Ego enim malo omnia sacro silentio involvere, quam
pauca dicendo perlibare. Ut maximos illos etiam viros non ma-
gis Turrianae domus quam totius Ecdesiae luddissima sidera
cogor praeterire, Rmjmimdos, dico, Cassones, Paganos, Franciscos,
Lombardos, Ludovicos, Hieronymos, Marcos Antonios, Flaminios:
Comi, Vercellarum, Patavii episcopos, Mediolani archiepisco-

98

pos, Aquileienses patriarchas  & Veronae praepositos insignes.
— Uržoh tedaj gvišnu ima ta folk se čudit, de ena gospo¬
dična taku visokiga stanu tulikajn se hoče ponižat, ter misli,
koku ta gnadliva gospodična bo mogla v tem tesnem kloštru
zaprta prebivat, kir je bila navajena po lepeh prostornih
gradeh prangat. Koku bo mogla drugem streči, kir dosehmal
tulikajn šlužabenc so nji na službo stregle? Koku ji bo na¬
prej prišlu, s slabo mizo za dobru vzeti, kir je bila vselej
navajena per žlahtnih mizah sidejti ? Koku težku ji bo prišlu,
vsem se prklajnat, kir je bila navajena, de vsi se so nji
prklajnali ? Zdaj meni naprej pride Mojzes, kateri z mladiga
je bil zrejen v dvori krajla Faraona, kadar pak je bil k
lejtam prišel inu nevarnost veliko v dvori prebivat zamer-
kal, zatoraj namejsti dvora si je izvolil eno puščavo ... Moj¬
zes tedaj je v puščavo šel ? Taisti Mojzes, kateriga hči krajla
Faraona je bila za sinu vzela? Taisti Mojzes, kateri je bil
ta nerčastitiši v dvori krajla Faraona? Katerimu vsi so na
šlužbo stregli ? Le-ta gre za pasterja šlužit ? .. . On je bil
navajen per krajlevi mizi sidejti, lepu gvantan hodit, koku
tedaj zdaj more v puščavi drugem šlužit, lakoto inu žejo
trpeti ? S. Euthimius nam odgovori, rekoč: In regia Moisses
educatur, in deserto nune pascit oves, nec idcirco indoluit per-
taesus vicem suam. Quisquis amat DEUM, contenfus ubique de-
gii.  Ta kateri Boga lubi, povsod potroštan živi, katero res¬
nico je hotel dati zastopit uni, kateri je bil zmalal en tum;
vrhu tiga je bil zmalal tu rumenu sonce, kateru s svojo svet¬
lobo je grelu ta turen, na katerem so bile zapisane le-te
besede: Dum video, non timeo.  Je hotel reči: ta, kateri ima
svetlobo gnade božje inu gorkuto njegove svete lubezni, se
ne boji obene težave inu pokure, inu desilih je v eni puščavi
ali pak v enem turni zaprt, potroštan živi. Zdaj jest odgo¬
vorim taistom, kateri se čudijo inu vprašajo, koku bo mogla

7 '

99

prestati inu prenesti ta visoku gnadliva gospodična Gertrudis
von Turn (katera od krajleviga roda pride) težave, pokure
inu oster leben ordna svete Klare, de tej gnadlivi gospodični
bo vse lahku sturila ta lubezen božja, zakaj quisquis amat
DEUM, contentus ubique degit.  Inu desilih v puščavi tiga
kloštra kakor v enem turni zaprta bo prebivala, vener vse¬
lej svetloba gnade božje jo bo troštala, zakaj dum video, noti
timeo.  Ne bo težku tej gnadlivi gospodični se pred drugimi
ponižat, pohlevnu gvantana hodit, pokorna vsem biti, se
postiti & c., zakaj vselej per sebi bo imela sonce nebesku,
Kristusa JEZUSA, kateri nje nedolžnu inu čistu srce bo z
nebeškimi trošti napolnil ter bo sama spoznala, kar je bil
spoznal Onoffrius, od krajleviga roda rojen. Le-ta je bil za¬
pustil svoj krajlevi dvor ter je bil šel v puščavo pokuro
delat inu Bogu šlužit ter 60 lejt nej obeniga človeka vidil.
K zadnimu ga je bil našel Pofnutius ter je Onoffriusa vpra¬
šal, koku je mogel on tulikajn lejt takoršen oster leben v
puščavi pelati, kir z mladiga je bil navajen imeti vse, kar
njegovu srce je želelu. Odgovori Onoffrius: „Ta, kateri Boga
lubi inu njemu zvejstu služi, vselej potroštan živi inu obe¬
niga pomankajna nima .. Ravnu le-tu bo tudi spoznala ta
gnadliva gospodična, de v puščavi tiga kloštra Gospud Bug
je vselej bo potroštal inu gnado dal, z veseljam vse težave
prenesti inu skušnave premagat, katere v duhovnem stanu
bi mogle priti. Je eden le-tu hotel dati zastopit, zatoraj je
bil zmalal en velik turn, na kateri le-te besede je bil zapi¬
sal: Vires animumque ministrat,  skuzi kateru je hotel dati
zastopit, de ravnu kakor žolnerji, kadar so blizi eniga turna,
le-ta toistom da srce inu moč se čez svoje sovražnike z
veseljam vojskovati, glihi viži taisti, kateri imajo turn gnade
božje per sebi, srčnu inu z veseljam se vojskujejo čez vse
težave inu skušnave svojih sovražnikov ter srečnu jih pre-

100

magajo. En drugi pak je bil zmalal en močan inu velik
turn, na katerem veliku štukov je stalu z le-temi besedami:
A facie inimici.  Je hotel reči, de ravnu kakor ti štuki bra¬
nijo, de sovražniki se ne moijo inu ne smejo prbližat k
taistom, kateri v tem turni se najdejo, glihi viži se ne smejo
prbližat ti skrivni sovražniki k temu, kateri prebiva v turni
tiga kloštra, zakaj štuki gnade božje ga branijo, kakor vsi
prosimo, rekoč: Esto nobis, Domine, turris fortitudinis a facie
inimici. Nihil proficiat inimicus in nobis, & filius iniquitatis non
apponet nocere in nobis.  Bodi nam, Gospud, turn te močnosti
pred oblicam tiga sovražnika, de on ne bo mogel nam ško¬
dovat. Inu sveti Avguštin nam svetova se skriti v le-ta turn,
v katerem bomo zažihrani pred strelo tiga sovražnika ...
Ta, kateri v ta duhovni turn se skrije, nihdar te strele pe¬
klenske k njemu prbližat se ne smejo, zakaj Kristus takoršne
širma inu brani.

Ta gnadliva gospodična Gertrudis von Turn, katera da¬
nes se hočejo zaprejti v le-ta sveti klošter, z gnado božjo
bodo moč inu srce dosegli, de vse, kar bi njih duši moglu
škodovat, srečnu bodo premagali, zakaj v turni svojga ne-
beskiga ženina Kristusa JEZUSA bodo vselej prebivali. Ter
če jest na njih žlahtni bopen pogledam, dva lepa turna no¬
ter zagledam, katera v sebi veliko čast zapopadeta. Kadar
ta dva turna Mantuanus je bil zagledal inu premislil, je bil
zavpil:

O dignam quali te dicam carmine, Turris,
cuius habei tellus astraque celsa decus.

Carolus Bizonius pak, kadar visokust teh žlahtnih turnu je
premislil inu vidil, je djal:

Eia Helicon taceas, Turrim laudare volens hanc,
quae tua sic superat culmina celsa iugi.

101

Qui metro & laude omni est maior. Maximus orbis
urna brevis; sedem & vix decus astra par ant.
Georgius Rottinus pak je djal, de zadosti je pogledat na bo-
pen, če eden hoče poznati žlahtnost tiga roda:

Omnia cognosces spectans insignia Turris
Turritaque satum dixeris esse DEA.

Regia Turris er at, regum suffulta columnis,

Carolus huic Magnus, Pallas origo fuit.

Jest zamerkam, de ta gnadliva gospodična rajši bodo šlišali,
de njih žlahtni bopen bom na duhovno vižo režložil, zakaj
na vse, kar je posvejtniga, hočejo pozabit inu iz celem srcam
Boga inu izveličajne svoje duše iskati ter slavu od vsiga,
kar nej Bug, vzamejo, rekoč:

Ite leves curae, mea maxima cura salutis,
una mihi haec iantum ultima cura satis.

Non proavos atavosque suos Gertrudis, amid,
nec generis iactans imperiique decus.

Haec magno Summi validata Tonantis amore,
Mundanas, Stijgias gaudet abesse minas.

Zatoraj na duhovno vižo ta dva tona obrnit hočem, rekoč,
de ta dva turna pomenijo JEZUSA inu MARIJO. De JEZUS
je en ton, le-tu je spoznal David, rekoč: Factus es spes
mea, turris foriitudinis.  De MARIJA Divica je tudi en tum,
spozna sveta katoliš kršanska cerku, kir moli: Turris Davi-
dica, turris eburnea, ora pro nobis.  Le-ta dva božja turna bodo
to gnadlivo gospodično Gertrud troštala inu branila pred
vsem tem, [kar] bi jih moglu rezžalit ali škodovat, zakaj v
teh dvejh turnah bodo vselej s svojo mislijo inu lubeznijo
prebivali: v Jezusu, zakaj bo njih ženin, v Mariji, zakaj je
mati tiga nebeskiga ženina, pod peruti katere se nimajo neč
hudiga bati. Za tiga volo je bil eden zmalal en tum, na tiga
je bil zapisal: Statio tutissima  — prebivalšče tu nersihumiši.

102

Zakaj MARIJA je mogoča, pred vsem hudem obvarvat ne¬
vesto svojga Sinu nebeskiga — Maria potens est ad prote-
gendum sponsam Filii sui,  Laurentius Iustinianus je djal. Dokler
tedaj gnadliva gospodična Gertradis imajo dva taku močna
turna v bopni svojga srca, se nimajo obene škode bati;
veliku menje bodo nevarnosti zapušeni, ampak vselej ta dva
božja turna JEZUS inu MARIJA jih bodo širmali, branili
inu troštali ter bodo ravnu kakor uni turn, kateriga eden
je bil zmalal raven morja, vrhu le-tega pak eno gorečo
svejčo z le-temi besedami: Per vada monstra iter,  tu je, ta
turn s to gorečo svejčo pot kaže ludem, kateri po morji
plavajo. Glihi viži gnadliva gospodična von Turn so en turn,
kateri z gorečo svejčo njih eksempelna inu svetiga lebna
kažejo pot tem, kateri plavajo po tem nevarnem morji tiga
golufniga svejta pruti deželi večniga veselja, namreč de
imajo zaničovati to posvejtno čast, blagu inu kratke čase
tiga života inu se poflisat Boga iz celiga srca lubiti, njega
samiga iskati inu njemu služiti, kateri sam potroštat zamore
na tem inu na unem svejtu našo dušo. O lep, žlahten turn,
kir vsem en taku lep inu nucen eksempel da! O gvišnu en
častit turn so gnadliva gospodična Gertradis von Turn!

Ter se troštam, de se ne bom zameril, aku bom dalej
rekel, de nikar li Djih peršona je en častit turn, ampak tudi
de njih nus, njih vrat, njih prsi so ravnu kakor en turn.
Tem mojim besedam se nima obeden čudit, premišlejoč, de
ta gnadliva gospodična so nevesta ženina nebeskiga, kateri
sam je djal od svoje duhovne neveste: Sponsa mea, soror,
nasus tuiis sicui iurris Libani. Collum tuum sicut turris David,
quae aedificata est cum propugnaculis.  Hoče reči ženin nebeški;
Ti moja nevesta meni dopadeš, dokler imaš nus visok kakor
en turn, iz kateriga daleč se vidi, zakaj ti premisliš inu
gledaš daleč, tu je, nikar le-tu, kar je zdaj na svejtu, ampak

103

kar ima v večnosti se goditi. Tuj vrat je kakor en močan
turn, kateriga svejt, mesu inu peku nejso mogli premagat,
temuč ti si le-te premagala inu umojstrila. Ravnu za le-teh
uržohov volo tudi jest sem rekel, de ta gnadliva gospodična
ima nus inu vrat kakor en turn & c. Inu menem, de sama
s to duhovno nevesto se hvali, de tudi prsi ima kakor en
turn: Et ubera mea sicut turris.  Moje prsi so kakor en ne¬
premagan turn, zakaj jest tebe, o ženin nebeški, taku močnu
lubem, de obena muč nihdar ne bo iz mojga srca tebe ločit
mogla... O srečna stutavženkrat gospodična Gertrudis!
Žiher zdaj vam bodo dali ime Beatrix, tu je, Izveličana,
zakaj ne more biti, de bi ne bila izveličana ta, katera ta-
koršno gnado od G. Boga je dosegla inu v tej viži Gospuda
Boga lubiti inu njemu služiti je začela & c.

Vidite tedaj, N. N., de obeden nima uržoha danes žalovati,
ampak se veseliti, de v tej puščavi vidijo tu sonce, katera
se hoče v turn tiga kloštra zaprejti, de bi svetlejši se pri-
kazalu pred obličam božjim & c. (Repiloga.)  Vsi tedaj raz¬
veselimo se s to gnadlivo gospodično, de tu posvejtnu za
nebesku si je izvolila inu po nje eksempelnu tudi mi stu-
rimo ter vsakateri reci: Quod cum vidissem, posui in corde
meo  & exemplo didici disciplinam.  Inu zlasti vi, gnadlive go¬
spodične, ta lepi eksempel gori vzemite, zakaj
Stapletus pravi: Columbae una viša avolante
sequuntur omnes,  de vse bote Izveličane
imenovane & c.

104

SER MO XV

OB PARTAM DE

TURCIS VICTORIAM

Vos autem benedicite DEU M & n ar r at e
o mni a mir a c ul a e iu s

Vi pak imate Boga zahvaliti inu njega velike čuda
rezglasiti. Tob. c. 12.

|Ej si zdaj, o prevzetni inu grozovitni Turk?
Odkod tu pride, de mi slišimo, de ti s kri-
vavo inu rezbito glavo iz naše lepe, žlahtne
Evrope v Turčijo bejžiš ? Kam je prišla tvoja
nikedajna moč? Kej je zdaj tvoja stara srč¬
nost? Kej je tvoje prevzetnu inu grozovitnu naprejvzetje, s
katerim si nas strašil inu žugal, de naše žegnane cirkve
bodo stale tvojih kojnov ratale? De z našimi mašniki boš
naše nive inu zemle oral? De vse naše hribe inu doline
boš s kršansko krivjo pofarbal? Inu cilu, de otročičov v
maternim telesi se ne boš šonal? Ah, ti panani Turk! Ti si
djal inu šentoval, de naš precartani Kristus JEZUS nas ne bo
mogel iz tvojih neusmilenih rok odrešit. Ti si bil namenil,
je rejs, tu cesarsku mestu Dunaj v tvojo oblast prpravit inu
vse cesarske mesta inu dežele požrejti inu končati. Ah,
hvala bodi Gospudu Bogu Kristusu JEZUSU, Odrešeniku na-
šimu, kateri je tebe v taisto jamo vrgel, katero si ti nam
bil prpravil. Zdaj se vidi, kdu več premore: ali naš Odre¬
šenik Kristus ali pak tvoj prekleti Mahomet. Pogledaj nazaj,

105

o ti prevzetni Turk, ter boš vidil na dunajskim turni nikar
več tvojo luno, ampak tu nerčastitiši inu svetejši ime JEZUS
inu tiga srčniga inu nepremaganiga odlerja. Pošli gledat
tvoje baše inu vizire, kaj z’en bopen ali znamine se najde
na Najhajzelnu, na Granu, na Pesti, na Budi, na Kasovi, na
Eperiesu, na Tokaju, na Erli, na Colnohu, na Segedinu, na
Koloci, na Vero vitici, na Požegi, na Gradiški, na Kastano-
vici, ter bodo tebi povedali, de kršeniki so tvojo luno proč
vrgli inu znamine svetiga križa postavili. Pošli tvoje geni-
čarje gledat, kdu prebiva v Eseki, v Petcirkvah, v Albi
Reali, v Sigeti, v Kanisi, v Petervaradini, v Vilaki, v Dotis,
v Paloti, v Valpi, v Brodu, v Novim gradu, v Samandriji, v Ze-
linu, v Lipi inu v tem Velikim Varadinu, ter bodo tebi pove¬
dali, de v teh mestih inu v močnih gradeh prebivajo kršeniki,
kateri Turke so pobili inu za tiga volo svojga Kristusa hvalijo.
Vrni se, vrni se nazaj, o ti prevzetni Turk, če srce imaš,
inu pridi na pomoč tvojim Turkom, katerih desilih je veliku
več kakor naših, vener naši tvoje premagajo inu pobijo.
Si šlišav, de naših 2000 so pobili per Jagodini 60.000 tvojih
inu vse, kar so per sebi imeli, naši so jim vzeli? Si slišal,
de na Hrovaškim puli 800 naših so pobili 8000 tvojih? Si
slišal, de per Salankamenti, kir tvojih čez 100.000 je bilu
dobru okopanih, vener naši so rezpodili inu pobili, desilih
jih nej bilu čez 35.000? Si šlišal, kaj se je tvojim zgudlu
pred enim mescam? (Hic ultimam vidoriam narra.)  Ah vidiš,
de Gospud Bug je dopolnil, kar nekedaj nam je bil oblubil,
rekoč: Persequentur quinqiie de vestris centum alienos,  & centum
de vobis deeem millia; cadent inimici vestri gladio in conspectu
vedro.  Vidiš, de zabstojn ti si zaupal inu se zanašal na obil¬
nost inu moč tvojih žolnerjov, zatoraj žiher porečem tebi,
kar David je zapisanu pustil: Nori salvatur rex per multam
virtutem  & gigas non salvabitur in multitudine virtutis suae;

106

fallax equus ad salutem, in abundantia autem virtutis suae non
salvabitur.  Mi pak vse naše upajne smo bili postavili nikar
uže v naše srčne vojščake, ampak v našiga vsigamogočiga
Boga Kristusa JEZUSA, in cuius manu sunt omnium potestates
& omnium iura regnorum,  ter smo se troštali tebe inu tvojo
nezmirno vojsko premagat z besedami, katere je Jonata djal
k svojmu hlapcu: Quia non est Domino difficile salvare vel
in multis, vel in paucis.  Za tiga volo mi za tu veliku prema-
gajne zahvalimo našiga G. Boga Kristusa JEZUSA, kateri
naše grozovitne sovražnike je premagal. . . Inu ravnu kakor
nekedaj ti bogaboječi Mahabejerji so ta folk opominali, de
bi jemeli G. Boga pohlevnu zahvalit, de jih je rejšil iz rok
svojih sovražnikov inu de moč jim je dal taiste pobiti. ..,
glihi viži naš svetli inu bogaboječi cesar svojmu podvrženi-
mu folku zapovej, de bi imel G. Boga zahvalit za le-to ve¬
liko gnado, de nas je rejšil inu obvarval pred to veliko
turško vojsko ter tem našim je dal moč taisto premagat inu
daleč od naše dežele zapoditi; zatoraj tudi jest N. N. opo-
minam, rekoč: Vos autem benedicite DEUM & narraie omnia
miracula eius  & c.

Jest dobru vejm, de Bug vsigamogoči, katerimu h pr-
glihi sledna moč je slaba, sledna modrust je nepametna,
sledna visokost je nizka inu sledna čast je premajhena, za
tiga volo ne potrbuje naše časti inu hvale . .. Vener hoče
de taku angeli v nebesih kakor mi ludje na zemli imamo
njegove božje lastnosti prež vsiga konca častiti inu hvaliti
inu njegove svete gnade rezglasiti... Inu to hvaležnost ne
želi sam za sebe, ampak za naš vekši nuc inu dobiček, ka¬
kor uči s. Chrysostomus . . .

Zatoraj zamerkam, de vsi bogaboječi inu pametni ludje,
kakor so eno susebno gnado od Boga prejeli, precej čast
inu hvalo G. Bogu so dali...  Za tiga volo, dokler naši

107

srčni vojščaki so premagali našiga nervekšiga sovražnika
Turka, naš svetli cesar G. Boga za to veliko gnado inu pre-
magajne sam časti inu hvali inu tudi nam zapovej, G. Boga
pohlevnu zahvalit. Zatoraj ta sveta procesija je bila ozna-
nena ter vsi so bili naprošeni, de bi imeli per le-tej se najti
inu to sveto molitvo Te DEVM laudamus  zapejti inu G.
Boga zahvalit, zakaj skuzi njegovo sveto pomoč so sovraž¬
niki naši premagani ostali . ..

Gvišnu velik uržoh imamo Gospuda Boga zahvalit, če
bomo premislili to veliko moč turško, katera dosehmal je
vselej skoraj naše dežele premagala inu veliku naših mest
pod svojo oblast prpravila, ali zdaj naši skuzi susebno
pomoč božjo so Turke pobili inu pregnali inu v tem, kir
oni so menili naše premagat, oni so premagani ostali .. .
Je rejs, de večkrat Turki nas so premagali, zdaj pak, hvala
Bogu, nas nejso mogli premagat, zakaj zdaj Gospud Bug
nam je pomagal inu s svojo močjo jih je premagal. Za tiga
volo Njemu samimu imamo čast inu hvalo dati, rekoč:
Tihi soli honor, virtus  & gloria.  Tebi samimu damo čast inu
hvalo.

Je rejs, de naš svetli cesar se je poflisal, kar nerveč je
mogel, Turku se zuper postavit inu iz svojih dežel ga pre¬
gnati; je rejs, de naši generali inu žolnerji srčnu inu dobru
se so sponesli, katerem cilu Turki čast in hvalo so dali, —
mi pak samimu G. Bogu čast inu hvalo damo ... Mi vejmo
inu spoznamo, de ni naši generali, ni naši žolnerji, ni mo¬
gočnost našiga cesarja je nas pred grozovitnim Turkam ob-
varvala, ampak milost božja, katero smo na pomoč klicali
inu vse naše upajne v taisto postavili. Za tiga volo G. Bug
je s svojmi milostmi očmi na nas pogledal inu nas rejšil pred
smrtjo inu pogublejnam, kateru nam je Turk žugav . .. Za¬
toraj Tebi, o usmileni Gospud, vso čast inu hvalo damo. Te

108

DEUM laudamus . .  . Tvoja sveta roka je Turka rezpodila,
pobila inu k spotu sturila & c.

Za tiga volo imamo uržoh, kakor nekedaj um srčni inu
bogaboječi Mahobejarji, eden tiga drugiga opominat, de
Bogu smo dolžni hvalo dati inu per teh svetih procesijah
flisnu se najti... H procesiji, v cirku, N. N., imate pojti
Boga zahvalit inu nikar pijančvat po oštarijah inu hišah,
nikar po gasah inu potah vriskat, nikar gostarije inu plese
držat, ampak v cirku molit inu Boga hvalit. ..

Inu per le-teh svetih procesijah prosimo G. Boga, de bi
tudi za naprej gnadlivu nas hotel obvarvat inu pomagat naše
sovražnike premagat. Mi spoznamo, o večni Gospud, de
smo grešniki inu vredni štrajfinge, vener spumni, de smo
Tvoji otroci (desilih včasih nepokorni), vener Tebe samiga
molimo, Tvojo sveto vero držimo, v Tvojim svetem jemenu
smo kršeni inu s svetem križam zaznamvani. Ti tedaj kakor
en usmilen oča nas otepi, kadar smo vredni, zakaj cum ira-
tus fueris, misericordiae recordaberis.  Nikar, nikar, Gospud,
nas ne pusti v turško oblast pasti... Mi vener smo Tvoje
ovčice, Ti si naš pastir, vari nas pred tem požrešnim Tur-
kam, kateri Tvoje svete cirkve podira, Tvoje svete altarje
žge ter Tvoje svetu ime sovraži, prevzetnu čez Tvojo vsiga-
mogočnost šentuje. Leva manus Tuas in superbias eorum in
finem.  Vzdigni Tvoje roke čez Turke inu ponižaj njih pre¬
vzetnost inu končaj njih rod, kakor si začel, de po ceh
Evropi bomo Tvoje svetu ime častili inu nikar tiga frda-
maniga Mahometa. Ah! Exurge, Domine, adiuoa nos  & libera
nos propter nomen tuum.

Jest vas, N. N., zagvišam, de G. Bug nam bo dalaj po¬
magal Turka premagat inu iz Evrope pregnat, če nerpoprej
se bomo poflisali zapuvidi božje držati inu greha se varvat...
Nimamo tedaj, N. N., se bati Trnka, dokler G. Bug je per

109

nas, dokler nam pomaga. Za tiga volo prosimo, de bi per
nas hotel ostati..zakaj  vse naše upajne postavimo v tvojo
milost inu pomoč: Tu es ipse rex meus  & DEUS meus, qui
mandas salutes lacob.  Tebi bodi samimu čast
inu hvala zdaj inu vekoma.

Amen.

/

110


PABERKI

iz

PRIDIG

Kulturno zgodovinski; avtobiografski;
svet in njegova ureditev; človek grešnik;
razne zgodbe; basni

Hudi časi

žalost inu reva prevelika naša, kir mi smo
dočakali le-te nesrečne čase, kir vidimo inu
skušamo le-te štrajfinge! Zdaj po celi Evropi
te nerhujši vojske mesta poderajo, dežele
rupajo, vsaku lejtu veliku tavžentov ludi kri
prelivajo, de morebiti, kar svejt stoji, v Evropi taku grozo¬
vite vojske nejso ble. Kaj z’enu veliku boštvu inu lakota
zdaj se najde na svejti, zadosti nam morjo spričat cejste
polne petlerjov, katerem ludje bi radi pomagali, ali ne pre-
morjo, zakaj sami potrbujejo, inu aku se hočejo ohranit,
stiskat morjo. Bolezni inu smrt ludi davijo, kir vsak dan
zgonovi mrličom zgone.

Turki gredo

Ah,  de bi nikuli ne bila iaista nesrečna ura prišla, v
kateri se je bila vzdignila una velika vojska v nebesih mej
angeli, katerih trjeti tal premagani inu pogubleni so bili
postali, zakaj mi zdaj bi se v takoršnem velikem strahu ne
nesli, zdaj mi bi ne bili v takoršni nevarnosti inu v žalosti,
kakor smo, vedejoč, de ta grozovitni naš sovražnik Turk
prež vsiga uržoha inu čez vso pravico vleče čez nas s tri
stu tavžent neusmilenimi Turki ter žuga vse dežele inu
mesta cesarska požgati, obrupat inu vse ludi pod meč inu
sablo prpravit, taku de v maternem telesi otroci ne bodo
odšli tej grenki smrti . . .

Mi smo se troštali per miru živejti, pole, ta grozovitni
Turk z veliko vojsko je čez nas potegnil, kateri naše veselje
v žalost, naše upajne v strah je obrnil, zakaj naše blagu
inu leben nam žuga odvzeti inu obrupat, kakor uže slišimo,
de drgdi je sturil, ter mi moči nimamo, de bi njemu mogli
zuper stati... Turk ima pod svojo oblastjo tri cesarstva
inu čez trideseti krajlevstvi. Oh, kdu bo mogel ž nim se
vojskovati? Kdu ga bo mogel premagat, zlasti dokler taku
na naglim je iz Turčije v naše dežele planil inu prletil, kir
naš svetli cesar se nej mogel taku hitru h braningi prpravit,
zatoraj vse čez inu čez gre ...

Jest uže večkrat sem šlišal mrmrat inu tožit čez naše
generale inu žolnerje, de oni mej sabo se ne morjo glihat,
zatu Turk, kamer pride, naše pobije inu premaga & c. Ah,
N. N., nej le-ta uržoh, ampak so naši preveliki grehi, iz
katerimi smo od nas Boga odgnali inu zdaj se je h Turkom
prdružil; zatoraj nas premagajo inu obrupajo . . .

Oh, usmileni Bug, odpusti nam naše grehe ter ne pr-
pusti, de bi sovražnik Tvojga svetiga imena noter vzel tu

112

cesarsku prebivalšče Dunaj, pod katerem iz tako grozovitno
veliko vojsko leži inu žuga vse cesarske mesta v svojo
oblast prpravit...

Sturimo tudi mi volo božjo, zgrevajmo se čez naše
grehe, vzemimo si naprej, de n’hočemo več Boga rezžalit,
ter jih zagvišam, de Gospud Bug bo to silnu veliko turško
vojsko prestrašil, de pobiži, kadar bo naše pod Dunajam
zagledala, inu bodo naši jih iz ogrske dežele pregnali inu v
Turčijo zapodili & c. Inu de bi se taku zgodilu, jutre puj-
demo s procesijo Gospud Boga prosit & c.

Turški uspehi

/est menem, de prež greha bi mogel reči, de od Turka,
našiga inu vsih kršenikov sovražnika, je Daniel prerokoval,
kadar je djal: Surget rex fortis, & dominabiiur potestate multa,
& faciet, quod placuerit ei.  De bi taku ne bilu rejs, kakor je,
de Mahomet iz eniga gmajn človeka se je gori povzdignil
inu je ratal en močan kraji, kateri zdaj z veliko mogočnostjo
gospoduje na svejtu inu dela, kar njemu dopade, v tem kir
zdaj eno deželo, zdaj enu krajlevstvu, zdaj enu cesarstvu pod
svojo oblast prpravijo, taku de ta, kateri poprej je bil en
hlape, zdaj pak je en nepremagani cesar, kir uže tri cesar¬
stva inu čez trideseti krajlevstvi ima inu polovica svejta je
njemu podvrženiga. Mahomet ta II. v tem lejti 1453. je bil
noter vzel tu mestu Konstantinopel inu cesarstvu od sončniga
prihoda. Potem v svojo oblast prpravi tu bogatu cesarstvu
Tribisonda. Nej bilu le-tu njemu zadosti, ampak tudi Bene-
čanam vzame tu krajlevstvu Negroponte inu druge mesta,
dežele na morji, taku de kršenikom je bil vzel dva cesar¬
stva, dvanajst krajlevstvi inu čez 200 mest. Bajazet, njegov
sin, je bil pod svojo oblast prpravil Valakijo, Albanijo inu
Moreo. Selim, Bajazetav sin, je bil premagal Ismaela, per-

8

113

sijanskega krajla, ter mu je bil vzel babilonsku cesarstvu
inu celi Egipt ter potle je bil vzel Damasko inu čelu si-
rijansku krajlevstvu. Soliman, Selimanav sin, je bil padel v
ogrsko deželo ter Ogre je bil premagal inu jim je bil vzel
Beli grad inu Budo, krajlevu prebivalšče. Potem je bil pre¬
magal tuniskiga krajla ter taistu krajlevstvu je bil udubil.
Selim, Solimanav sin, le-ta Benečanom je bil vzel tu lepu
krajlevstvu Ciprum inu druge mesta inu dežele kršenikom.
Inu pole, oh žalost prevelika, Mahomet zdaj leži z veliko
strašno vojsko pod tem cesarskim mestam Dunaj. Samu le¬
tu cesarstvu kršenikom je ostalu inu še le-tu ta požrešni
Turk nam ga hoče požrejti. Inu gvišnu de v veliki inu očitni
nevarnosti se najde inu taku hitra naši ne morjo Dunaju na
pomoč priti, zakaj ti, kateri blizi Dunaja se najdejo, so pre¬
več slabi, čez eno taku veliko vojsko vagat. Zatoraj čakajo
pomoč iz nemške inu polske dežele, de bi Turka mogli pre-
gnat, Dunaj rešit. Ali odkod bo mogla takoršna pomoč priti
taku hitru, de bi 300.000 srčnih Turkov mogli premagat, ka¬
teri okuli inu okuli se so zakopali, de obeden ne more do
njih priti?... Vener, N. N., jest imam gvišnu upajne, de
naši bodo taku močni ratali, de en sam deset Turkov pre¬
magal bo, dokler videm, de N. N. hočejo taistom na pomoč
priti s tem nermočnejšim orožjam te svete molitve ...

Je rejs, de tu cesarsku mestu Dunaj v veliki nevarnosti
se najde, v tem kir obeden ne more v mestu inu iz mesta,
so zaprti od vseh krajov kakor jetniki inu ti neusmileni
Turki jih vahtajo, vener če mi bomo stonovitnu
G. Boga prosili, ne cviblam, de se bo
čez nas usmilu inu našo
prošno ušlišal.

114

Kuga se bliža

Tedaj vener bom prsilen tebi, moje lubu mestu N., ka-
terimu vselej sem voščil vse gnade inu žegne božje ter
vednu sem G. Boga prosil, de bi tebe pred vsim hudem re¬
šil — zdaj bom pak prsilen tebi oznanit eno veliko štrajfingo
božjo ? Jest sem odnašal inu se bal takoršne hude cajtinge
tebi oznanit ravnu kakor nekedaj Jona prerok, kateri nej
hotel pojti v Ninive pridigvat, de G. Bug bo taistu grešnu
mestu štrajfal ... Koku tedaj jest bom mogel mojmu lubimu
mestu N. hude cajtinge inu štrajfinge oznanit ? Ah, nikar moj
Bug, Gospud inu Stvarnik, ne pršili mene takoršne štrajfinge
oznanit! Aku hočeš, de bi jest šlužil za Jonata, pošli mene
v enu grešnu mestu Ninive ter volnu kjekaj potečem ozna¬
nit inu pridigvat te nergrozovitniši štrajfinge, katere Ti boš
meni zapovedal. Timu mojmu folku pak, kateriga iz srca
lubim, nej meni mogoče kaj takoršniga oznanit, ampak kaj
dobriga inu srečniga oznanit sem bil vselej prpravlen, nam¬
reč de od Tvoje dobrute inu milosti imajo čakat žegne ne¬
beške, dolgu inu veselu zdravje, inu de od vsiga hudiga inu
zlega jih boš rešil inu obvarval. Taku želim inu prosim, de
bi se njim godilu. Kdu pak, N. N., nas zamore tiga zagvišat,
dokler ta strašna štrajfinga te neusmilene kuge vseskuzi se
k nam prbližuje inu uže je začela morit ludi v naši sose¬
ski ter se ne šona ni stariga ni mladiga, ni uboziga ni bo-
gatiga, ni kmeta ni gospuda, taku de v kratkem časi čez
500 ludi je pomorila ? Zatoraj jest se želu bojim, ti moje
lubu mestu, de le-ta štrajfinga bo tudi skoraj čez tebe
prišla .. .

Zdaj se šliši, N. N., veliku govorit od kuge, katera je v
našo deželo prišla inu vsak dan se k našimu mestu prbli¬
žuje. Eni pravijo, de je zanesena iz ogrske dežele, drugi pra-

8 ’

115

vijo, de je prišla iz hrovaške dežele & c. Vsi se tožijo čez
vahte, rekoč, kadar od začetka bi bili dobru vahtali, bi ne
bila taku daleč prišla & c. Jest pak po resnici vam bom
povedal, de obeden drugi nej uržoh, de kuga je v našo de¬
želo prišla, ampak naši veliki grehi, katere G. Bug z le-to
kugo štrajfat hoče . . .

Za tiga volo pametmi ste sturili, N. N., de ste prišli s
procesijo v to cirku, MARIJI Divici h časti ofrano, prosit
MARIJO Divico, de bi vas inu celo deželo ozdravila od te
hude bolezni te kuge, katera tulikajn ludi je uže pomorila
v španski, polski, nemški, ogrski inu hrovaški deželi inu
zdaj je v našo deželo prišla nas pomorit.. .

Mi vidimo inu šlišimo, de arcnije neč ne pomagajo, te-
muč de ta, kateriga kuga zadene, more umrejti. Tedaj pa¬
metmi so sturili, de njih upajne nejso postavili v dohtarje,
v arcnije, temuč v tu prvu zdravje teh bolnih, v MARIJO Di¬
vico, katero so semkaj prišli obiskati inu nji ofrovati inu
prositi: Sanda MARIA, salus infirmorum, ora pro nobis.  Le¬
ta tavžentkrat več vam bo nucala kakor trijak, kakor ange-
lica, bittonica, valeriana, rožmarin, lorber, rožni jesih inu
vse arcnije tiga svejta.

Kuga premagana

A'ej treba vprašat, zakaj tulikajn folka danes je v le-to
sveto cirku prišlu, v tem kir je vsem videjoče, de ta strašna
štrajfinga te kuge v naši deželi je nehala inu de vse cejste
so odprte inu de žiher eden do druziga smej priti, kateru
sturiti dolgu časa nej bilu prpuščenu, skuzi kateru človek
veliko žalost inu škodo je mogel trpeti. Dokler tedaj je
prpušenu vkupaj priti, nerpoprej so v to sveto cirku vkupaj
prišli G. Boga zahvalit za le-to veliko gnado, de od kuge
jih je rešil.

116

Lakota

Jest  bi gvišnu danes z vami, N. N., imel veliku potrplej-
ne inu brez solz bi vam ne mogel pridigvat, videjoč vašo
veliko revo inu buštvu, katera v en tak stan vas je prpra-
vilu, de druziga ne čakate, ampak to grenko smrt, de bi
konc vaši lakoti sturila inu iz te reve rešila ...,  ali dokler
vejm, de G. Bug nam je poslal nerodovitnost te zemle,
buštvu inu lakoto . . ., jest se ne bom za tu grimal inu ža¬
loval inu cilu z obenem ne bom potrplejna imel, dokler
vejm, de le-te reve inu buštvu od G. Boga pridejo, nikar od
zemle, lufta inu zvejzd ...

Ah, kedaj je bilu šlišat v naši deželi, de bi ble zapu-
vidi božje zaničovane bile kakor ob našim nesrečnem času ?
Nekedaj možje inu žene so pohlevnu gvantane hodile, zdaj
kaj z’ena luciferska ofert se vidi! Nekedaj, kadar so šlišali,
de eden z Bugam je šental, od straha so se stresli, zdaj se
smejejo. Nekedaj, kadar so zamerkali, de ena nečist leben
je pelala, jo nejso v soseski trpeli, zdaj očitnu lotrijo inu
prešeštvu se triba, vener obeden neč ne reče. Nekedaj so¬
sedi so vkupaj držali inu eden timu dragimu pomagali, zdaj
eden je temu drugimu nevošliv. Nekedaj nej bilu šlišat ta-
koršne kletvine, klafajna & c. Nej čudu tedaj, de nejso več
taku rodovitna lejta, kakor so nekedaj bila, kir vsi so svojo
potrebo imeli inu tudi drugem so zamogli dobra sturiti.

Razne lakote

V  tem lejti 1591. je bila takoršna lakota po laški deželi,
de en star pšenice je velal 32 rdečih zlatav. Oh, kaj z’ena
lakota je bila le-ta! V tem lejti 1585. v polski deželi je bila
taku velika lakota, de otroci mrtvu truplu svojih mater so
jedli. V tem lejti 1355. v tuniški deželi grili so bili vse kon-

117

čali, de ludje nejso druziga jejsti imeli, ampak grile ter po¬
lovico ludi je bilu pomrlu. V tem lejti 1190. v nemški deželi
je bila taku velika lakota, de ludje mrtvi po gasah inu ce¬
stah so padali. V tem lejti 1146. v franski deželi je bila ta-
koršna lakota, de želod so mlejli inu kruh vun delali inu
travo so kuhali inu jejdli. V tem lejti 1484. v Afriki je
bila takoršna lakota, zakaj veliku lejt nej bilu dežja, de
ludje od lakote so cagovali inu v morje se metali.

Sv. Florijan

Mi  danes bomo hvalili inu častili tiga srčniga inu ne-
premaganiga vojščaka s. Florijana, pomočnika inu variha
našiga, kateri za ta gmajn nuc naše svete kat. krš. vere je
svoj leben zgubil inu naše mestu pred tem škodlivem ognjom
obvarval; kakor je vsem vedejoče, de pred & c. je bil ta-
koršen ogen vun prišel, de čelu naše mestu bi bilu pogo-
relu, kadar naš lubi pomočnik s. Florijan bi ga ne bil po¬
gasil ; zakaj človeška pomoč inu flis nej neč pomagalu, temue
kakor so bili oblubo sturili, le-to cirku s. Florijanu h časti
zidat, precej je bil na pomoč prišel inu tu mestu pred tem
škodlivem ognjom je bil obvarval inu nas je rešil.

Oh, kaj tedaj z’ eno veliko hvalo smo mi dolžni našimu
s. pomočniku dati inu čast izkazat! Gvišnu dolžni smo s.
Florijanu čast inu hvalo pejti, kakor Rimlani inu Hieroso-
lemiterji so svojim varihom sturili, zlate krone inu prstene
njemu ofrat kakor Spartanerji inu Kartagenenzerji tem svo¬
jim pomočnikom, tu je, eno obilno almožno ofrat, de bi ta
s. cerku inu altar se mogli k večnimu spominu vaše hvalež¬
nosti popolnama dokončati. Inu imam velik trošt inu upaj-
ne, de se bo dopolnilu, dokler videm, de čelu mestu je sem¬
kaj prišlu čast svojga s. pomočnika poslušat inu eno obilno
almožno ofrat. Zatoraj ... bom jest od te velike lubezni inu

118

dobrute govuril, katero je izkazal, v tem kir svoj leben za
gmajn nuc s. vere je pustil. Maiorem hac diledionem nemo
habet, ut animam suam ponat quis pro amicis suis.  Prpravite,
N. N., tedaj vaše ušesa h pošlušajnu, vaš jezik k molčajnu,
vaše roke k ofrovajnu, v tem kir jest se bom prpravil k
govorjenju. Inu začnem . . .

Vse dežele za pomočnika čez ogen so izvolile s. Flori¬
jana, kateriga pomoč tu naše žlahtnu mestu tudi očitnu je
zamerkalu, v tem kir pred tulikajn čašam je bil ogen vun
prišel inu veliku hiš požgal inu žugal čelu mestu požgati.
Inu desilih so gasili inu branili, kar nerveč so znali inu
mogli, vener nej neč pomagalu. Ali kakor so bili začeli s.
Florijana na pomoč klicat inu so bili oblubo sturili njemu
h časti le-to cirku sezidat, precej s. Florijan je bil ta ogen
pogasil & c. . ..

Oh, koku tedaj pohlevnu inu andohtlivu bi se imeli
prporočit s. Florijanu, katerimu G. Bug je dal susebno oblast
čez ogen, de bi nas v le-te velike škode ne prpravil ta po¬
žrešni, škodlivi inu strašni ogen, od kateriga gvišnu nas bo
obvarval, če vašo oblubo bote dopolnili, namreč to s. cirku
dokončali njemu h časti, de tudi ta s. varih bo imel svoje
prebivalše v vašem mesti.

Kazni

rih ste nori, aku le-tu mislite, de le-ta pravični Bug bo
vaše pregrešna dela polonal s tem nebeškim večnim vese-
Ijam. Vsaj dobru veste, de le-ta deželska gospojska tiga,
kir krade, ga pusti na gavge obejsit, tiga, kir ubiva, mu
puste glavo odsekat, tiga, kir faratarijo inu punt začne, ga
puste skvartat — ter vi mejnite, de Bug, katiri je ta nebeška
pravica, za Ion vašiga pregrešniga dela vam bo dal tu ne-
besku krajlestvu ?

119

Nernucniši kunšt

/est držim vmej timi nernucniši kunšti kunšt bukve dru-
kat, katiro kunšt nerpoprej si je bil zmislil Joannes Gutten-
berger; zatoraj vse časti inu hvale je vreden, Inu kar je le-to
kunšt nesel, nej kakor 264 lejt, kir poprej, aku so hoteli
bukve imeti, so mogli eden od tiga druziga prepisat, katiru
je bilu cilu težku inu malukatiri je mogel takoršne bukve
imeti, katire so taku močnu nucne, de brez le-teh
zastopnost druzih kunšti se ne
more doseči.

120

Iz mladosti

poprej kakor sem bil kapuciner ratal, ka-
r sem slišal, de ob punoči so k jutrncam
)nili, sem sam s sabo mislil, zakaj ne mo-
) jutrnce podnevi, temuč ponoči... Zato-
[sern vprašal eniga paterja, zakaj ponoči
jutrnce molijo inu nikar podnevi. On je bil meni odgovuril:
„Vsakateri zna podnevi jutrnce pejti, ali ponoči jih je malu,
kateri jih znajo pejti.“

Avtobiografski drobec

Od rojstva Kristusaviga veliku poprej so preroki pre¬
rokovali. Od rojstva svetiga Frančiška stu lejt poprej je
prerokoval v Benetkih ta bogaboječi apat Joachimus ter stu
lejt poprej ga je bil sturil zmalat v cerkvi s. Marka v ‘ta-
koršnem gvanti, kakor zdaj mi kapucinerji nosimo, z zna-
minam pet svetih ran, kateri peld večkrat z mojmi očesami
sem videl. Inu pod le-tem pildu so te besede zapisane:
Veniet homo insignitus characteribus Christi.

Slovo od Ljubljane

Bug  vam odpusti, o lubeznivi v Kristusu pošlušavci
moji, zakaj jest nihdar bi ne bil le-tu od njih čakal, dokler
sem jih lubil kakor sam sebe inu kakor mojo lastno dušo,
katera lahku so zamogli zamerkat iz mojih pridih te tri
lejta, katire sem per njih bil, dokler vse, karkuli sem vejdil,
de bi moglu izveličajnu njih dušam nucat, sem jim zvejstu
oznanil inu povedal... Za tiga volo sem se troštal, de bodo
mojo prsrčno dobruto spoznali inu hvaležnost, ter zdaj za-
merkam z mojo škodo, de obeden sovražnik bi ne bil meni
le-tu sturil, kar oni so meni sturili. Je tedaj le-ta moja hvala?

121

Ah, gvišnu jest se nejsem tiga troštal, kadar sem bil k
njim prišel, zakaj danes, kadar sem mislil od mojih lubez-
nivih pošlušavcov slavu vzeti, sem mislil, kaj bi jim imel
šenkat, de bi en spomin moje duhovne dobrute imeli inu
de bi na mene ne pozabili, kakor je navada, kadar en pri-
jatel od tiga druziga se loči, sturiti; zakaj njih dobruto
pruti meni sem spoznal, dokler taku flisnu inu potrpežlivu so
hodili k mojim pridigam inu dokler veliku dobriga so meni
sturili. V tem kir po moji kambrci gledam inu iščem, kaj
dopadečiga bi jim mogel šenkat, ne najdem, ampak tu ve¬
liku moje ubuštvu, zakaj mendicus  & pauper sum ego.  Na
le-tu žalosten postanem ter skrbne misli mene obidejo. Ve¬
ner hitru se potroštam, dokler je bilu meni noter padlu, tu
kar sem enkrat bral od tiga imenitniga filozofa Pitagorasa,
de kadar njegovi šulerji so bili od njega slavu vzeli ter proč
rajžat so mislili, poprej k znaminu njih dolžnosti inu hva¬
ležnosti vsakateri se je poflisal eno lepo šenkingo svojmu
mojstru sturiti. Eden mej njimi, Eutitius z imenain, le-ta je
ubužec bil ter nej neč imel svojmu mojstru šenkat. Gre h
Pitagorasu, rekoč: „Moj gospud inu mojster, jest spoznam
mojo veliko dolžnost ter je meni žal, de jest nimam takoršne
šenkinge lepe tebi ofrat, kakor so si ti drugi sturili; ali
dokler druziga nimam, moje srce tebi šenkam inu ofram.“
Le-ta šenkinga timu modrimu filozofu je ble dopadla kakor
vse te druge šenkinge, desilih žlahtne.

Kadar sem bil na le-tu spomnil, sem se bil rezveselil,
menejoč, tudi N. N. le-to šenkingo sturiti s troštam, de le-ta
jim bo nerble dopadeča. Za tiga volo začnem moje srce
iskati ter zamerkam, de je meni ukradenu. Se prestrašena
ter mislim, kdu je meni moje srce vzel. Zamerkam, de
obeden drugi, ampak ti moji bogaboječi inu lubeznivi
pošlušavci skuzi njih andoht, kir v mrazu inu v vročini so

122

taku flisnu hodili poslušat to božjo besedo iz mojih pre¬
prostih ust ter skrbnu so le-to v srci ohranili inu veliku
dobriga meni sturili. Za tiga volo te prve moje besede nazaj
vzamem, rekoč, de meni obene krivice nejso sturili, ampak
dobruto, dokler so vzeli tu, kar jest sem bil jim menil pustiti
inu šenkat. Ohranite li moje srce, zakaj vam oblubem, de ni-
hdar ne bo pozabilu na le-tu bogaboječe lublansku mestu,
ampak vselej bo G. Boga za.taistu molilu . . . Resničnu inu
očitnu spoznam, de nikuli ne bom pozabil na le-ta boga¬
boječi folk, na le-te poštene ludi, na le-tu žlahtnu mestu...

Spumnite, N. N., kar ste šlišali v moji prvi pridigi, koku
nucnu inu potrebnu je hodit pošlušat božjo besedo, brez
katire duša ne more v božji gnadi živeti kakor telu brez
špiže inu de bi človek trdu srce imel kakor kamen, h zad-
nimu bi se omečilu. Spumnite na tu, kar ste v drugi moji
pridigi šlišali, de naša sama vera je ta prava, skuzi katiro
si zamorimo tu večnu izveličajne zadobiti, če tudi naše dja-
ne se z vero zgliha. (Hic breviter repilogari debent conciones.)...

Slišim pak, de moji v Kristusu lubeznivi pošlušavci k
meni pravijo, kar nekedaj patriarh Jakob je angelu djal,
kateriga celo nuč trdu objetiga je držal inu od sebe nej ho¬
tel pustiti. Angel, videjoč, de dan se prbližuje, je prosil Ja¬
koba, de bi ga pustil proč pojti: „ Dimiite me, iam enim as-
cendit aurora.“  Jakob pravi: »Jest ne bom tebe proč pustil,
ampak de boš mene poprej žegnal.“ Et benedixit ei in eodem
loco.  Glihi viži se meni zdi, de potem kir tri lejta sem se
poflisal N. N. pridigvat inu oni tudi se so poflisali hodit
mene pošlušat, zdaj je čas prišel, de imam proč pojti. Za-
toraj N. N. prosim: Dimiitite me!  Oni pak pravijo: N on di-
mittemus te, nisi benedixeris nobis.  Bodi tedaj! Jest jih hočem
žegnat, desilih sem velik grešnik inu en nevreden namestnik
božji. Inu nerpoprej spoznam pred Tvojim svetem obličam,

123

o Kriste JEZUS, de jest skuzi mojo lenobo sem uržoh, de
ta folk se nej pobulšal bil, kakor kadar en drugi pridigar,
lubezni božje poln, bi bil taistimu pridigval. Za tiga volo
Tebe nerpoprej za odpuščajne prosim. Potle tudi prosim za
odpuščajne N. N. & c. ter se troštam, de Gospud Bug inu
oni bodo meni odpustili, dokler s pravo grevingo očitnu
mojo pregreho spoznam. Inu če mojih grehov odpuščajne
bom dosegel, kakor se troštam, kraftniši inu nucniši bo tudi
moj žegen ...

Žegnaj tebe, Lublana, G. Bug ex Sion, tu je, z vsemi
žegni žegnaj vas, N. N., Bug, žegnaj vašo pamet, de bi vselej
dobru mislili, vaše oči, de bi Boga vidile, vaše srca, de bi
do vekoma Boga lubile & c. MARIJA Divica, mati te milo¬
sti, jest Tebi prporočim te lubeznive moje pošlušavce inu
tu žlahtnu lublansku mestu, sprosi jim le-te svete žegne ter
zakri jih s plejšam tvoje milosti inu obari jih zdaj inu na
njih posledno uro.

Pridigarjeva skromnost
Ze-to tedaj s. divico [Klaro] sem jest povablen danes hva¬
liti. Ali gnadlive inu vse časti vredne duhovne hčere s. Klare,
prosim vas, nikar ne zamirite meni, če porečem, de v le-
tem ste močnu falile, kir v drugem sicer ste taku modre,
de nikuli ne falite. Zdaj vener ste falile, kir čakate, de bi
jest vašo sveto mater hvalil, katero sam G. Bug je hvalil,
kadar še je bila v maternem telesi. Vener jest hočem zgo-
vorit te duhovne hčere, zakaj mislijo: naša sveta mati je
imenovana Clara, Sfetloba, zatoraj bo tudi rezsfetila pre¬
prosto pamet tiga pridigarja; ona z eno samo besedo je bila
rešila iz ust tiga volka eniga fantiča, bo tudi pridigarju usta
odprla inu zadosti besed dala. Inu kadar bi jest se ne bil
te gnade troštal, na le-to pridiženco bi ne bil stopil, de ta,

124

katera vus volili svejt je rezsfetila, bo tudi danes mojo pre¬
prosto zastopnost rezsfetila, de le-to bom z mojim preprostem
jezikam mogel častiti inu hvaliti nikar uže, kulikajn je ta
sveta mati vredna, ampak kulikajn en kratek čas bo meni
prpustil.

Vročina

IVespameten bi jest bil inu spodobnu bi N. N. jest rez-
žalil inu se taistom zamiril, kadar bi jest v le-tej veliki vro¬
čini, zlasti na današni dan, na katerem čelu lejtu nej vekši
vročine, kakor Lahi pravijo: san Lorenzo della gran caldura
(inu sami skusimo, de od vročine kumaj dihamo, vsi od
vročine se potimo inu en frišen luft želimo inu cilu od ve¬
like vročine v cerkvi ostati nejsmo mogli, zatoraj pod le-
tem hrastam jim bom mogel pridigvat, kir tulikajn vročine
ne bomo počutili) — zatoraj kadar bi jest k tej veliki vro¬
čini prložil ogen inu goreče vogle, na katerih je bil žgan
inu pečen s. Lorene, bi za malu modriga morebiti mene šti-
mali, zakaj vsi želite se rezfrišat inu nikar se segrejti. Za tiga
volo jih hočem rezfrišat, oznanejoč, de naš lubi pomočnik
s. Lovrenc, desilih je bil ležal na tem rezbelenem
rošu, se je njemu zdelu, de leži na
frišnih rožah.

$

125

Ta svet je ena komedija

A svet je ena komedija; inu ravnu kakor per
komediji se ne gleda, kdu je kraji ali go-
spud ali kmet, temuč kdu zna dobru svojo
peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta,
kateri ima peršono eniga kmeta per kome¬
diji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo per¬
šono) — taku tudi če en kmet, en delavc &  c. dobru živi
v svojim stanu, more tulikajn Iona si zaslužit per Bugu ku-
likajn en kraji ali duhovni.

Katera vera je ta prava

Aerpoprej hočmo sprašovati inu premišlovati, katera
vera je ta prava inu Bogu dopadeča, dokler tulikajn ver na
svetu se najde . . .

Nerpoprej vprašajmo ajde, kaj z’eno vero imajo. Le-ti
nimajo vsi ene vere inu eniga Boga, ampak vsakateri si zbere
tu, kar hoče, za svojga boga inu taistiga danes moli, jutri
pak zavrže inu eniga drugiga izvoli. Eni za svojga boga
molijo kače, krokotile, lintvorne, pse, mačke, tiče inu nika-
teri za boga imajo kozle, vole inu krave. Fuj jih bodi, de
takoršno ostudno negnusno živino za boga molijo. Drugi
molijo za svojga boga čebu, česen, žele inu repo, s katerimi
rečmi se špižajo. Drugi za boga molijo lesene, železne, srebr¬
ne inu zlate pilde, katere po svoji glavi si puste sturiti, inu
kadar teh se naveličejo, druge vzamejo. Drugi za boga mo¬
lijo Jupitra, kateri je bil ta nervekši prešešnik, Venus, to ner-
nesramniši lotrco, Saturnusa, kateri svoje lastne otroke je ku¬
hal, pekel inu jedel, Mercuriusa, kateri je učil lagat. O ne-
pametni inu slepi ajdje, de vi takoršne bogove molite, od
katerih pošlušat nam se gnusi, nikar uže de bi jih hoteli

126

molit. Kaj pak z’ene zapuvidi imate? Oni drže zapuvidi, katere
Lucifer iz pekla jim pošila, od katerih govorit se sramujem,
zakaj žive kakor živina, nikar kakor pametni ludje.

Vprašajmo Turke, kaj z’eno zapuvid imajo. Oni imajo
nikar božjo, ampak taisto, katero ta hudobni zapelavi Maho-
met jim je dal inu v svojim alkaranu zapisano pustil, od
katere Averoes, šular Mahometav, je djal: lex Turcarum, lex
porcorum,  od katere govorit ali pošlušat en pameten človek
se sramuje. Zatoraj Mahomet je prepovedal Turkam od ta¬
iste govorit, ampak de s sablo imajo le-to izkazat inu po¬
trdit, zatoraj od le-te živinske vere nej treba govorit, dokler
je vsem vedejoče, de ne more G. Bogu dopadeča biti.

Vprašajmo zdaj te luterš inu kalviniš, kaj z’eno vero
jih je učil Luter Martin, kateri eno nuno iz kloštra je bil
upelal inu ž njo živil, kakor de bi njegova žena bila, inu
Kalvin, kateriga v tem mesti Nojona živiga so imeli sežgati,
dokler je bilu njemu zvižanu, de ta mutasti negnusni greh
je tribal. Iz ust teh dvejh lotrov, vejm, de neč brumniga inu
čedniga ne bomo slišali. Pošlušajte, kaj govori Luter Marten!
On pravi, de nej mogoče čistu živeti inu de en velik greh
sturi, kateri oblubi G. Bogu divištvu držati inu čistu živeti.
Calvinus pak je učil, de človek ne more dobru sturiti, de bi
si lih hotel, rekoč, de nima svoje fraj vole. Ravnu kakor
en pes na kateni prvezan, kateri se ne more iz mesta ganiti,
če gospodar n’ hoče, taku de tudi mi ne morimo ni hudiga
ne dobriga sturiti, temuč de G. Bug je tudi uržoh, kadar
greh sturimo, inu de človeka frdama, desilih neč hudiga
ali grešniga ne sturi. Oh preprosti ludje, kateri takoršno
folš vero držite, od katere Erasmus je djal, de vsi luterš inu
kalviniš ludje nimajo tulikajn moči, de bi skuzi njih vero
eniga kruleviga kojna ozdravili.

127

Ta dan je vsega veselja

Dobre, srečne, vesele inu vsih troštu nebeških polne te
začete s. božične praznike od G. Boga N. N. prosim inu
voščim inu tudi poleg vesele cajtinge jim prnesem inu ozna-
nem, de kar svejt je stvarjen, nej bilu noči taku srečne ko-
ker le-ta, katera je prešla, inu tudi nej bilu dneva taku
veseliga, koker je današni. Zakaj danes so ušlišane prošne
tih s. očaku, preroku inu krajlu, kateri 5000 lejt so prosili,
de bi nebesa se odprle inu Odrešnika tiga sveta na zemlo
poslale ...

Kdu tedaj se ne bo rezveselil ? Ah, N. N., veselimo se inu
koker angeli na nebesih od veselja so zapeli: Gloria in al-
tissimis Deo  — taku tudi mi zapejmo andohtlivu:

Ta dan je vsega veselja,

Divica je rodila
tega Sinka božjiga & c.

Človeška duša

Feliko vojsko vselej sta vkupaj imela Amasus, egipter-
ski kraji, inu zamurski kraji Taletes, ali vender nikuli nej-
sta kaple krivi prelila, temuč veliku sta se potila, zakaj
nejsta z mečmi inu s strelami se bojovala, temuč z modrostjo
inu zastopnostjo sta se vojskovala. Nejsta žolnerje, temuč
korjerje pošilala, nejsta mejsta inu dežele si jemala, temuč
skrivnusti inu pripuvisti sta si zastavlala. Zlasti enkrat Ama¬
sus zamurskimu krajlu je bil le-to pripuvist zastavil, de bi
on njemu povedal, kaj z’ena rejč je na svejtu ta narstariši,
nargmajnši, narnucniši, narmočneši, naržlahtniši, narmodreši,
narčudniši inu narlepši. Ta modri Taletes hitro odgovori:
Ta narstariši je ta čas, zakaj vse v tem času se zgodi; ta
nargmajnši je smrt, zakaj vse, kar je živiga, more umreti;

128

ta narnucniši je Bug, zakaj prež njega je vse škodlivu; ta
narmočneši je sreča, zakaj le-tej obeden ne more super
stati; ta naržlahtniši je ta tiča feniks, zakaj nejma sebi
glihe; ta narmodreši je resnica, zakaj nas uči vse, kar je
nucnu; ta narčudniši je morje, kateru obeden zgruntat ne
more; ta narvekši je svejt, zakaj vse, kar je stvarjenu, v
njemu stoji; ta narlepši je svetloba, prež katere vse je grdu
inu temnu.

Egipterskimu krajlu le-ta odguvor nej dopadel, temuč
je djal: Ta narstariši nej čas, temuč Bug; ta nargmajnši nej
smrt, temuč upajne; ta narnucniši nej Bug, temuč upajne; ta
narmočneši nej sreča, temuč sila; ta naržlahtniši nej feniks,
temuč mir; ta narmodreši nej resnica, temuč čas; ta nar¬
čudniši nej morje, temuč človik; ta narvekši nej svejt, temuč
tu mejstu, v katerim svejt stoji; ta narlepši nej svetloba,
temuč sonce, od kateriga svetloba pride.

Jest zdaj n’hočem sodit, kdu vmej tima dvema je mo-
dreši inu resničniši le-to pripuvist rezložil, ali tu dobru vejm,
de kadar bi jest to človeško dušo vprašal: tu quis es  — kdu
si ti? ona resničnu bi mogla meni odgovorit, de ona je ta
narlepši, ta narvekši, ta narčudniši, ta narmočneši, ta nar¬
nucniši, ta nargmajnši, ta narstariši.

Naše srce

.Srce naše je kakor Proteus, kateri se preobrne v to po¬
dobo, katera njemu dopade; kakor cameleontes, kateri sledno
farbo nase vzame; kakor malin, kateri mele vsake sorte
žitu; kakor en plač, na katerem se sledna kupčija predaja;
kakor ena šula, v kateri vsi uki se zapopadejo; kakor enu
morje, v kateru vsi studenci inu potoki tečejo; en pungrad,
v katerem vse sorte lepih rož rastejo.

9

129

Ljubezen

Ta,  kateri je djal, de lubezen je en velik goluf, nej falil,
temuč je resnico govoril, zakaj ti zalubleni še preveč so
prsileni spoznati, de lubezen velikukrat jih je zapelala inu
oslepela. Resnico tudi govore ti, kateri pravijo, de lubezen
je en neusmilen trinog, kateri človeka pršili, tu škodlivu
doprnesti inu tu nucnu pustiti. Nejso tudi falili ti, kateri
so djali, de lubezen je en velik cuprnik, kateri sturi, de tem
zalublenim tu grdu se vidi lepu, tu špotlivu častitu. Ali ve-
ner se meni zdi, de Theocritus narble je zgruntal lubezen,
rekoč: Caecus non modo, sed & delirus est amor,  zakaj nihdar
obena jeza, obena žalost, obenu pijanstvu človeka v takušne
norčije ne prpravi kakor lubezen. Inu meni nej potreba
semkaj prnesti tu, kar poeti pišejo, de Orpheus zavola te
velike lubezni, katero je imel pruti svoji lubi Proserpini,
nebu je bil zapustu inu k nji doli v peku je bil šel; de
Jupiter zavola lubezni, katero je imel pruti eni ženi, Evropa
imenvani, z boga je bil en vol ratal; de Herkules zavola
svoje lube je bil svoje orožje proč djal inu eno preselco
vzel inu v družbi svoje lube je predel. Zatoraj je prav una
djala; Quid deceat, non videt omnis amans.

Naše predstave o angelu, hudiču in
Bogu

Aristoteles, firšt teh filozofov, je djal, de človik ne za-
more popolnoma spoznat inu zgruntat, kakor so same na
sebi taiste reči, katere sam duh brez videjočiga trupla so,
ampak de s svojo pametjo si zmisli eno prgliho, skuzi ka¬
tero njemu se zdi zgruntat inu spoznat taiste reči, katere
so sam duh, kakor rekoč: Mi mislimo, de angel je en lep,
žlahten, čist mladenič, de se sfejti kakor sonce; hudič pak

130

de je ena grda spaka, glavo de ima kakor en lintvorn, oči
kakor dvej goreči glavni, ušesa velike kakor osel, roge
kakor en vol, zobe kakor lev, noge kakor kojn, rep kakor
kača; Gospud Bug pak de je kakor en kraji, katiri sidi na
enem visokim stoli, okuli kateriga veliku tavžent firštu stoji
inu na službo streže, prklajna, časti inu hvali inu de iz tiga
visokiga stola okuli sebe gleda inu vse stvari vidi inu
spozna, kaj mislijo inu delajo, ter obeden pred njim se ne
more skriti.

O ženah

Žene so mačke nature. Mačka, kadar jo gladiš inu krot-
ku prati nji govoriš, ona se pruti tebi gladi inu krotka iz¬
kaže; aku pak začneš pruti nji šrajat inu jo ščipat, začne
tebe praskat inu od tebe bejžat. Ravnu le-tu od tvoje žene
imaš se troštat, zakaj qualis vox, tališ echo.  Ostre inu hude
besede tudi ostre inu hude besede prneso, dobre pak inu
sladke besede dobro inu krotko ženo store.

Možje se pritožujejo

Moja žena — pravi uni mož — nej mogoče, de bi iz
rebra moškiga stvarjena bila, ampak iz pasjiga gobca, zakaj
druziga ne dela, ampak tuli inu laja, ujeda inu grize kakor
en vstekli pes. Moja žena — pravi en drugi — menem, de
je iz oslove kosti, zakaj je taku lena inu zanikrna, de nikuli
za obenu delu ne prime, cilu se ji toži presti; nikuli obene
skrbi si ne vzame za hišnu opravilu, meni nej h obenimu
nucu inu pomoči, druziga ne zna, ampak jejsti, piti inu
spati. En drugi pravi: Moja žena pak menem, de je iz eniga
leva skočila, zakaj vseskuzi bije inu tepe otroke inu posle,
trga s svojmi ustmi bližne inu dalne, z meram ne pusti
uboge inu bogate. En drugi pravi: Moja žena, menem, de je

9 ’

131

iz repa te tiče, pav imenovane: vse, kar vidi per druzih
ženah lepiga, ona na sebe obejsi inu zdaj po gasi, zdaj po
cerkvah, zdaj na enem okni, zdaj na tem drugem se vrti
inu kaže, vsako uro v špegu se gleda ter norica meni, de
v celem mesti nej nji gliha; inu kakor eno besedo ji rečem,
se napihne ble kakor pav ter tri dni ne morem besede iz
nje spravit. En drugi pravi: Moja žena je iz lisičiga repa;
ona je kunštna inu golufna kakorkuli lisica; ona se zna
lizat, radovat inu šmajhlat okuli človeka, de ta, kateri jo
ne pozna, bi menil, de je zlata vredna; jest pak jo poznam,
za tiga volo ji malu zaupam inu verujem, zakaj kirkuli
more, mene golufa ter hodi po enih gvišnih andlah, od
katerih n’hočem govorit.

Iz mitologije

/est sem prsilen spoznati, de Rimlarji inu Egipterji so
bili modri, učeni inu pregnani ludje, kateri lepe inu nucne
nauke so pustili. Inu kadar tulikajn bogov bi ne bili molili,
gvišnu za te nermodreši bi prsileni mi bli jih spoznati, ah
v tem so grobu falili, de eniga samiga živiga Boga nejso
spoznali, temuč tulikajn so jih imeli, de uže imena nejso
znali. Inu en cesar, kadar je imel umreti, se je hvalil, de
pod njega regiringo bogovi se so tulikajn ugmerali, de vsa-
katera hiša inu stan ima svojga lastniga boga.

Ti žlahtniki so molili boga Jupitra, menejoč, de on deli
žlahtnust. Soldati so molili boga Marsa, menejoč, de od njega
pride muč inu premagajne. Čunarji so molili Neptuna, me¬
nejoč, de on ima oblast čez morje. Kupci so molili Pluta,
menejoč, de on obogati ludi. Ošterji so molili Bakusa, me¬
nejoč, de on da apetit dobru piti inu jesti. Kmetje so mo¬
lili boga Pana, menejoč, de on sturi radovitno zemlo. Kovači
Vulkana, menejoč, de on je gospud čez železu. Ti ledih so

132

molili boga Adonida, menejoč, de on sturi ludi zalubit. Ti
zakonski pak so molili boga Himenea, kateriga so malali
v podobi eniga mladeniča; le-ta je imel v roki desni eno
gorečo svejčo, v levi en čist facol, na glavi pak en krancel
z lepih rožic spleten inu z eno zlato žido zvezan. Skuzi le¬
ta peld ti modri so hoteli tem zakonskem dati zastopet, de
aku hočejo en dober zakon imeti, imajo to gorečo svečo te
lubezni imeti inu ta facol te zakonske čistosti držati inu
krancel te dobrute, glihinge inu mira ohraniti. Zatoraj ti za¬
konski so vseskuzi tiga boga molili inu na pomuč klicali,
menejoč, de on taistem bo dal lubezen, čistost inu mir.

Iz astrologije

Aadar bi resničnu bilu, kar astrologi pravijo, srečnu, jest
bi rekel, de je taistu detece, katera se porodi pod znami-
nam te Vage. Zakaj astrologi pravijo, de ta, kateri je rojen
pod tem nebeškem znaminam, Vaga imenovanem, bo brumen,
pravičen, bogaboječ inu usmilen inu de od dobriga djajna
ne bo nehal do smrti; vener kar an gre teh posvejtnih inu
telesnih reči, de ne bo stonovitno srečo imel, temuč de tu
znamine Vaga zdaj ga bo povzdignila, zdaj ponižala, zdaj
bo vesel, zdaj žalosten, zdaj bogat, zdaj ubužec, zdaj ga
bodo ludje lubili inu štimali, zdaj sovražili inu zaničovali,
inu de vener le-ta peršona, pod le-tem znaminam rojena,
bo vse supmosti, težave inu nadluge srčnu inu potrpežlivu
prenesla ... Uržoh tiga, pravijo, de je natura te Vage, katera
zdaj se povzdigne, zdaj poniža, inu zlasti dokler v tem zna-
minu se najdejo vselej dvej zvejzdi, ena dobra, ta
draga huda, namreč Venus inu Saturnus. Venus
je ena dobra inu srečna zvejzda,

Saturnus pak huda inu
nesrečna.

133

Iz astronomije

Nej  čudu, aku tebi se zdi, de tvoji grehi so majheni,
zakaj jih prav ne pregledaš inu ne premisliš, ampak li od
daleč jih enu malu pogledaš. Meni se zdi, de tem takoršnem
se zgodi ravnu kakor tem preprostem ludem, kadar gori na
nebesa njih oči povzdignejo inu zvezde, Luno inu Sonce
vidijo ter sem jim zdi, de Sonce nej vekši kakor enu kolu,
Luna kakor en taler, zvezde kakor ena krona. Ali kadar bi
bližej nebes bili, taku bi zamerkali, de Sonce je vekši ka¬
kor Zemla stu inu šest inu šestdesetkrat, de Luna je taku
velika kakor Zemla, de zvezda, Jupiter imenovana, osemde¬
setkrat je vekši kakor Zemla, de zvezda Saturnus pet inu
devetdesetkrat, de Mars dvakrat, de zvezda Venus je malu
majnši kakor Zemla. Inu vener nam se vidijo taku majhene,
zakaj od daleč jih gledamo.

Iz medicine

Je  st sem vprašal arcate ali dohtarje, kaj z’eno arcnijo
k zadnimu nucajo, videjoč, de obena druga ne more ozdra¬
vit bolnika, z veliko vročino inu slabustjo obdaniga. Oni
pravijo, de za to nermočneši arcnijo nucajo ta kamen Bel-
zoar imenovan. Le-ta kamen ima veliko moč v sebi ter
pride iz dalnih dežel; je bele farbe ter ima noter v sebi
enu zrnu, kateru noter v tem žlahtnem kamejnu skraboče
inu iz tega se pozna, de je ta pravi Belzoar. Le-ta kamen
se drobnu stovče inu se da temu bolniku v eni srčni vodi;
le-ta gre precej h srci inu odgajna od srca hudobnost te
bolezni ter sturi, de ta bolnik se poti inu skuzi le-to arcnijo
ozdravi, kateri sicer bi bil umrl; inu aku enkrat nej zadosti,
se večkrat timu bolniku da. Inu le-ta arcnija je nermočnejši
inu nucniši, zakaj človeka per lebni ohrani, kir sicer bi bil
umrl. Žlahtna gvišnu je le-ta arcnija!

134

Sanje

Je  st sicer malu ali cilu neč ne držim na sajne inu šti-
mam za norčije, kar nekateri od sajn pišejo, namreč, de
kadar enimu se sajna, de se v špegu gleda, de žena mu bo
eniga sinu rodila; kadar se enimu sajna od potresa, de bo
golufan; kadar se sajna od čebelic, de bo dobiček imel;
kadar se sajna, de gre čez en reztrgan most, de se bo ustra¬
šil ; kadar se sajna, de je en šac našel, de bo žalosten ratal;
kadar se sajna, de lasje iz glave so njemu padle, pomeni,
de en prijatel bo umrl; kadar se sajna, de Boga moli, po¬
meni, de bo enu veliku veselje imel; kadar se sajna, de
vidi zajca teči, pomeni, de bo skoraj umrl; kadar se sajna,
de z železarn andla, pomeni, de bo dovgu živil; kadar se
sajna, de trde orehe grize, de skoraj se bo oženil; kadar se
sajna, de jo križajo, de skoraj se bo omožila.

Le-te so fabule inu babje vere, vener najdem, de več¬
krat se je zgodilu, kar nekaterem se je sajnalu. Enimu se
je sajnalu, de enu zlatu jejce visi pod njegovo postelo;
vpraša Pausoniusa, kaj pomeni. Pausonius odgovori: „Po-
meni, de pod tvojo postelo je en velik šac.“ Ta človik ga
išče inu tudi najde . . .

Nocoj, potem kir sem premišloval ta današni s. evangeli,
sem bil zaspal ter se je meni sajnalu, de hodem po plači
ter vidim eno veliko mizo prpravleno. Na vsaketerem talerju
je bil en pušelc, v skledah pak nej bilu druziga kakor cu-
ker inu marcapan: v eni skledi so bile cukrene jabovka, v
drugi cukrene graške, v tretji cukrene mandelne, v četrti
cukrene češne, v peti cukrene fige, v šesti ta sladki marca¬
pan, z eno besedo, je vse bilu cukrenu inu medenu. Ter
šlišim po vsih gasah gosti, citrat inu trobentat inu videm,
de vdovci inu hlapčiči, dekelce inu vduve so h tej mizi za

135

vadle tekli inu nekatere vduve, desilih stare, so dekelce
pretekle inu od mize odrinile inu mejstu prevzele, taku de
žalostmi so gledale taiste, katere h tej mizi nejso mogle.
Vsaketeri svoj pušelc vzame, na naglem k nosu prtisne inu
nekateri se so opekli inu zbodli ter so proklinali tiga, ka¬
teri je ta pušelc sturil, zakaj pod rožami so bile skrite ko¬
prive inu knofelce. Začnejo v sklede segat inu po cukri se
pulit. Kadar ga začnejo gristi, eni si zobe polomijo, drugi
vun pluvajo, zakaj pod cukram je bil pelen, gnile graške
inu jabovka.

Na le-tu se prebudim ter začnem mislit, kaj bi mogle
le-te sajne pomenit, ter sem želel, de bi en Danijel prišel
le-te sajne meni rezložit. Inu dokler nej bilu obeniga Dani¬
jela, sem spumnil na današni evangeli, kir govori od ohceti,
ter sem sajne taku rezložil: Plač pomeni ta svejt; miza po¬
meni zakonski stan, v kateriga stopit taku močnu žele vdovci
inu vduve, lilapčiči inu deklice; pušelci, cuker inu marca-
pan pomenijo te trošte inu veselje, katere v tem stanu uži¬
vat menijo, inu večkrat se prgodi, de namejsti ene lepe rože
eno bodečo koprivo, namejsti cukra inu marcapana pelen
inu trde kosti ušafajo, de kovnejo tiga, katerfh timu jim je
pomagal. Ah, Bug hotel, de bi večkrat le-tu se ne zgodilu!

Priprava

Ta, kateri pamet ima, se dobra poprej prpravi, kadar
ima enu gvišnu djajne doprnesti, na katerem stoji njegova
čast inu sreča. On per cajtu na le-tu misli, s flisam velikim
se prpravla inu skuša, kaku mu pojde od rok, vedejoč,
desilih eden se poprej prpravi, vener večkrat se zgodi, de
s špotam ostane.

Kadar imajo eno komedijo pred folkam držati, taiste
peršone nerpoprej se flisnu odzunaj nauče, kar imajo očitnu

136

govorit ter večkrat skušajo njih peršono, de kadar pride
ura, de bi se ne zmotili inu ne talili. Muzikonti, kadar imajo
en nov štikelc pejti ali gosti pred enem firštam, katiriga še
nikuli nejso godli ali pejli, pogostem vkupaj pridejo inu
skušajo, de s častjo ostanejo. En pridigar, kateri nikuli še
nej pridigval, on per cajti se za to prvo pridigo prpravi inu
skuša v svoji kambri pridigvat, kakor de bi ta folk v pričo
bil. .. Generali teh žolnerjov svoje žolnerje dolgu časa mu-
štrajo inu skušajo, poprej kakor jih v ta pravi boj čez so¬
vražnike pelejo.

Nu N. N., jest menem, de nej na svejti djajna, na ka¬
terem bi bilu tulikajn ležeče kakor eno dobro smrt sturiti,
zakaj na tem stoji naša večna čast ali pak večni špot. Le¬
ta je ena komedija, h kateri sledni človek je prsilen sam
priti ter ne more eniga druziga poslat. Le-ta je ena muzika,
per kateri se eni štikelci godejo, katire človek nej nikuli
slišal. Je ena pridiga, per kateri hitru človek se prestraši
inu zgubi. Je en boj s temi nerhujšimi inu močnešimi so¬
vražniki, kateri silnu veliku jih premagajo. Ah, nucnu inu
potrebnu je tedaj, per cajti na le-to smrtno uro mislit inu
se prpravit, de bi ne falili inu z večnim špotam ne ostali.

Kuharska umetnost

iVekedaj so malu velali inu štimani bili kuharji inu
kuharce, zakaj ludje jih nejso potrbovali, dokler so živeli s
sadam te zemle inu cilu malukedaj so kuhanu jedli; nejso
bili sladkosnedci, kakor so zdaj, kir nervekši skrb imajo
svojmu trebuhu strejči, kakor de bi trebuh njih Bug bil, od
katerih je djal s. Paulus: Quorum Deus venter est.  Vsaku
jutru bote vidli več ludi na plači kupuvati inu predajati za
trebuh kakor pak v cirkvi per s. maši; rajši gredo na trg

137

kakor k sveti procesiji; lepši jim diši duh od prate v ku-
hini kakor žegnanu kadilu per altarih; rajši pošlušajo seklati
klobase kakor orgle; jim ble dopade škripajne teh ražnov
inu cvrčajne tiga pohajnja kakor ta narlepši štima na kori;
ble jim dopade ena majolika sladkiga prosekarja kakor ta
nervekši rimski odpustek. Čez katere Bug se toži, rekoč: Iuxta
pascua sua adimpleti suni,  & saturati suni, & obliti sunt mei.

Dokler ludje tulikajn grli inu trebuhi služijo, za tiga
volo kuharji inu kuharce so nerble štimani inu nerhitrejši
službo ušafajo, kateri sicer nekedaj so bili malu štimani inu
ž njih antverham so stradali. Dokler nejso bili Rimlarji
Azijo v svojo oblast prpravili, v teh naših deželah so cilu
malu kuhali. Iz Azije v laško deželo so bili kuharje prpe-
lali inu ludem ta antverh je taku dobra dopadu, de en ku¬
har vus okaden inu osmujen, z župo oblit, z mastjo umazan
je več velal kakor en philosophus z vso svojo zastopnostjo.
Taku piše Titus Livius ter pravi, de Apicius kuhar je v
Rimi ta nerprvi šulo držal inu učil kuhat inu več šularjov
inu šularc je imel kakor ta neručenejši philosophus.

Apicius se je hvalil, de vse šule, kakor ta neručenejši
philosophus, uči. On je učil gramatiko, koku imajo prstavit
inu prložit kiselu s tem sladkem, koku imajo zmejšat že-
lišča, bajnperlne, pignole, mandelne, cukar inu specjerije, de
lepši župa diši; je učil poezijo, koku imajo ogolufat inu
prpravit eno rihto namejsti te druge; retoriko, koku imajo
hvalit inu govorit od gostarij krajla Demetriusa, krajlice
Kleopatre, krajla Antioha, krajla Asuera, krajla Aleksandra
Macedonskiga, krajla Lukula rimskiga, krajla Heliogabala,
cesarja Nerona, Komoda cesarja, kateri vsi veliku tavžentov
so špendali z’enu kosilu ali večerjo; filozofijo, koku imajo
spoznat naturo inu lastnosti teh špiž, katera se hitra skuha,
katera dolgu časa se more kuhat, iz katere dežele so ner-

138

bulši teleta, kožliči, jerebice, iz katere vode so nerbulši
ribe; aritmetiko, de imajo poprej zrajtat, kulikajn žup, kuli-
kajn prat, kulikajn poštet, kulikajn tort inu salat hočejo na
mizo dat; geometrijo, de imajo zmerit kotle, piškre, lonce,
ponve, ražne inu rose, de ne bodo premajheni; ius civile,
de v kuhini obeden nejma oblasti, ampak kuhar inu ku-
harca, le-tem fantje inu dekle imajo pokorne biti; medicino,
de kuhar, aku hoče zdrav biti, de ima per cajti dobru fru-
štikat inu tiga nerbulšiga vina napiti; inu k zadnimu teolo¬
gijo, de imajo vsiga obilnu inu dobru skuhanu inu pečenu
na mizo dati, de bi se ne jezili per mizi inu greh delali,
kadar rihte bi ne bile dobru prpravlene.

Lep antverh teh kuharjov inu kuharc, za tiga volo so
tulikajn štimani, de nerhitrej službo udobe.

139

Oh nehvaležnost prekleta!

mogoče, de boš več štimal inu lubil ta go-
lufni svejt kakor pak tvojga zvestiga Izveli-
čarja Kristusa Jezusa? Inu vener, ob žalost
prevelika, oh nehvaležnost prekleta! Je vener
rejs, de vse le-tu več lubiš inu štimaš kakor
Kristusa Jezusa. Eh, žiher smem reči: Pater s., mundus te
non cognovit.  Kaj morebiti de nej temu taku?

Povejte vi meni, kadar bi prišel v le-tu mestu en kav-
kler inu bi na placu po štrikah plesal, sedaj z eno nogo,
sedaj z eno roko na štriku visil v lufti, kdu bi bil v mesti,
de bi ne tekel njega gledat? Sin božji vsak dan z nebes
pride na altar, kadar s. maša se bere; pojte takrat po cer¬
kvah inu bodete vidili, koku malu ludi njega pridejo gledat.

Kadar bi v tem mesti eno luštno komedijo komedijanti
držali, nikar li sami ti domači, temuč tudi le-ti zunanji bi
pršli jih pošlušat inu sledni bi en par grošu nešel, de bi
jim plačal. Kristus pak — le-ta govori skuzi svoje pridigarje,
inu vener tem bližnim se toži jih hodit pošlušat; pride v
podobi teh petlerju, prosi en vinar, inu njemu pravi, de
nemam, poberi se. Neso njega ti mašniki po gasah inu pla¬
čah h bolnikom, kumaj kateri njega gre spremit. . . Kdu
tedaj bi ne žalval inu se ne jokal, dokler ta stvar taku malu
svojga Stvarnika Štirna ?

Malukateri Boga zahvali za svoje
zdravje

Gvišnu meni Čudnu naprej pride, de malukateri Boga za¬
hvali za svoje zdravje, kakor de bi le-tu ne bilu en susebni
dar božji. Kadar pak v eno težko bolezen pade, takrat ve-
liku oblubi sturi, inu kadar ozdravi, tavženkrat G. Boga

140

zahvali, kakor de bi vekši gnada bila po eni dolgi bolezni
zdravje povrniti, kakor pak veliku lejt človeka per zdravju
ohraniti.

Ti imaš dva inu trideseti zob inu obeden te še nej bo¬
lel, obeden ti se nej zmrvil inu vener za to gnado Boga
nihdar nejsi zahvalil. Kadar pak eniga zobe bole, ah kulikajn
oblubi sturi s. Apoloniji: vsak dan tej svetnici en očenaš inu
čaščena si Marija zmolit, enu vsaku lejtu nje post držati,
de bi si lih na pustni dan padel. De pak je tebe obvarval,
de nikuli te nejso zobe boleli, Boga nihdar nejsi zahvalil.
Tympius pravi, de v enem očesu stu inu dvanajst bolezni
more biti; te nejsi dosehmal obene imel inu vener ne rečeš
hvala G. Bogu. Kadar pak eniga oči bole inu skuzi pomuč
s. Lucije ozdravi, do smrti na to prejeto gnado ne pozabi.
Kadar eno žensko peršono prsi bole inu potle ozdravi, prež
konca s. Agato hvali; tebe pak Bug je obvarval, de nihdar
tebe nejso bolele inu vener ne rečeš hvala Gospudu Bogu.
Galenus pravi, de človik ima tulikajn glidu v životu, kuli¬
kajn dni je v lejtu, tu je 365. Ali zakaj menijo, de ravnu
tulikajn glidu imajo, kulikajn dni so v lejti? Ah, jest gvišnu
menim, de bi vsak dan imeli G. Boga zahvalit, de nas ob-
varva, de obeden glid nas ne boli.

Kar ta svejt, mesu inu hudič
zapovedo, ludem vse lahku pride

H  službi temu satanu inu eni žleht peršoni veliku več
nekateri človik bo sturil kakor pak h šlužbi G. Bogu.

Zamerkajte, kaj piše Boterus, de Galatius Mantuanus
močnu je bil zalublen v eno dekelco. Le-ta en dan ga sreča
na tem visokim mostu v tem mesti Papia; v šali reče k
njemu: „Gospud, aku hočete, de bi jest verjela, de mene

141

lubite, spodbodite vašiga lepiga kojna inu skočite v vodo!“
Le-ta hitra kojna spodbode inu z mosta doli skoči. Kojn
kumaj inu kumaj je bil yun prišel, Galatius pak je bil utonu.
Ah, moj Bug! Le-ta, de bi tej foparski zapuvidi te dekelce
zadosti sturil, v očitno nevarnost svojga lebna se je podal,
mi pak zapuvidi božje, desiglih lahku inu prež vse nevarnosti
bi mogli doprnesti, vener ne sturimo .. .

Jest bom zamolčal tu, kar piše Ovidius od eniga za-
lubleniga mladeniča, kateriga nej hotela imeti njega luba,
zakaj je bil padu inu krulav postal. Le-ta gre k enimu pa-
derju inu zupet si pusti nogo zlomit inu v taki viži zacelit,
de nej krulav hodu. Zamolčal bom tu, kar berem od eniga
gospuda, kateri k znaminju svoje lubezni si je bil en prst
odrezal inu v pismi zapečateniga svoji lubi je bil poslal. Za¬
molčal bom od une gospe, katera se je bila zalubila v eniga
dohtarja inu k zadnimu je bila njemu nje nečisto lubezen
rezodela inu prosila, de bi nje vola sturil. Ali ta brumni
gospud kunštnu odgovori, de je oblubo sturil, od ženskih
peršon se zdržati, dokler ne bo njega post enu čelu letu ob
samem kruhu inu vodi doprnesu; aku pak ona bi njemu
hotela pomagat se postiti, taku hitrej bi nje volo mogel do¬
prnesti. Le-ta rada inu volnu polovico posta nase vzame
inu z vesejlom se začne postit, . . Ah, moj Bug! Kadar bi
en spovednik za pokuro dal eni gospej, eni dekelci, enimu
možu, de bi en sam teden ob kruhu inu vodi se imeli po¬
stiti, bi se jim zdelu, de ta spovednik je obnoru, kateri
takušne pokure naloži, katere nej mogoče doprnesti. Kaj
jest pravim od posta ob kruhu inu vodi, kaj jest govorim
od eniga tedna, dokler se zgovarjejo, de se ne morjo postiti
v meseci enkrat, kadar s. kršanska cerku zapovej; una
gospa pak za lušt tega grešniga mesa, za hudiča inu peku
se je hotela polu leta postiti. Enkrat do kriviga se gajžlat,

142

de bi užival tu nebešku veselje, tebi nej mogoče; uni mla¬
denič pak nogo si je pustu zlomit, de bi užival svojo lubo,
de ne rečem, en žakel te gnusobe. Uni gospud en prst si je
bil odrezal, de bi v gnadi taistiga beliga hudiča ostal, ti
pak, de bi v gnadi tvojga Stvarnika ostal, n’hočeš odločit
se od hudičaviga tovarštva. Jest tedaj prav pravim, de kar
ta svejt, mesu inu hudič zapovedo, ludem vse lahku pride,
desiglih je težku, kar pak zapovej Bug, težku naprej pride,
desiglih je lahku ...

Bo una frava, una gospa vidila en nov furum gvanta
per eni drugi, precej najde danarje, de ona tudi si kupi inu
ocira malika nje života; pride pak en bužec, prosi en vi-
ner, pravi: „Nimam.“ K časti božji v cerku ofrat en groš, se
ji škoda zdi inu meni, de bi mogla petlat. Za ofert, za grlu,
za lušte tega mesa jim ne manka blaga, zakaj uni bo svojo
lotrco gvantav truc eni gospodični, jo bo špižal inu pasu,
kakor de bi jo mislil v mesnico predati; celo krono ji šen-
kat se njemu preveč ne zdi, enimu petlerju pak eno reztr-
gano suknjo ali en kos kruha dati ne premore ... Za lušte
tega mesa, za ofert tiga života vse lahku se najde inu pre¬
nese, za Boga, za dušo vse je težku, vse neprložnu.

Po kaj greste v cerku?

Je  st vidim tankaj ene mlade peršone, katere semkaj
gredo. Jest bi hotel rad vejdit, po kaj greste v cerku. Molit ?
Ne. Boga častiti? Ne. Se spovedat? Ne. Pridigo pošlušat?
Ne. Za odpušajnje tvojih grehov prosit? Ne. S. mašo šlišat?
Ne. Roženkranc molit? Ne. Almožno dati? Ne.

Zakaj tedaj greš v cerku? Jest grem, dokler vidim, de
tudi ti drugi gredo. Jest grem, de bom kaj noviga vidil. Jest
grem, de bom te žive pildke gledal. Jest grem, de se bom
pogovuril z mojim prijatelnom. Jest grem, bo rekla una,

143

de ludje mene bodo vidili, koku lepu sem ogvantana inu
narjena. Jest grem, de bi se kateri v mene zalubil. Jest
grem, de bom vidita, koku so te druge gvantane. Jest
grem, de bom moji prijatelci tožila čez moža inu mrmrala
čez sosedo. Jest grem, de bom kejkaj noviga šlišala. Jest
pak grem, de bi mojga lubiga mogla vidil Mi ne gremo
molit, ampak šfacat, ne gremo se jokat, ampak se smejat,
ne gremo se spovedat, ampak z mislijo inu z željo grešit, ne
gremo Boga utalažit, ampak rezdražit, ne gremo Boga v
s. Rešnimu Telesu gledat, ampak sami sebe kazat.

Ab, joh, de se vener Bogu stutavženkrat smili!

Obračun

Povejte meni, kaj ste le-tu čelu lejtu 1696. delali ali
mislili. Le-tu lejtu je imelu 12 mesecov, 52 tednu, 365 dni,
8760 ur. Zdaj odgovorite meni: kulikajn mesecov ste za te
nebeške večne šace inu trošte delali? — Pater, obeden cel
mesec. — Kulikajn tednu ste li na G. Boga mislili ? — Pa¬
ter, obeden cel teden. — Vsaj kulikajn ur ste za izveličajne
vaše duše se pomujali?

Hvala Bogu, jest vsak lubi praznik slišim sveto mašo,
v delavnik pak, kakor vstanem, doli pokleknem inu G. Bogu
se prporočim; zvečer, poprej kakor grem spat, tudi enu
malu molim. — Tedaj ti po moji rajtingi v enem lejti za tu
nebesku večnu veselje se pomujaš 192 ur. Kej ostanejo te
druge ure 8667? Tedaj 8667 si delal za tvoje truplu, za tu
posvejtnu, katera je enu neč ...

Jest, hvala Bogu, pater, vsaki zapovedan praznik šlišim
dvej sveti maši inu s. pridigo inu v tej viži dvej celi uri
G. Bogu šlužim; kuliku tedaj ur pride v enem lejti ? — Hočeš
vejdit? Pride ner tu več, če vse praznike vkupaj zrajtamo,

144

katere čelu lejtu po zapuvidi ali navadi praznujemo, pride 220
ur. Kej so ostale 8510 ur ? Le-te tedaj z’ enu neč si ofrav ...

Hvala Bogu, pater, jest vsak lubi dan slišim eno sveto
mašo inu vsak dan doma molim en del svetiga roženkranca;
kulikajn tedaj ur v enem lejti pride? — Maša trpi poli ure
inu en del svetiga roženkranca tudi tulikaj časa, tedaj v
enem lejti pride 362 ur, katere si k službi G. Bogu doprne-
sel. Kej so ostale te druge ure 8458 ? Tedaj ti si taiste do-
prnesel za tu, kar je enu neč ? . ..

Pater, hvala Bogu, jest vener več časa Bogu služim.
Zjutraj, kakor vstanem, G. Boga eno celo uro molim; potle
grem v cerku inu vsak dan dvej s. maši slišim; zvečer cel
roženkranc molim, ta drugi čas pak za tu posvetnu obrnem.
— Nu, moja duša, ti že vener lepu G. Bogu šlužiš, dokler
v enem lejti pride okuli 1460. Ali vener imaš vejdit, de še
ostanejo 7116 ur. Kam so le-te pršle? Koku si le-te dopr-
nesel ? Kaj si 7116 ur delal ? Za posvetnu blagu, za tvoje
truplu, za kratke čase & c., kateru vse je enu neč . ..

Oh, nepamet velika teh ludi, katerih veliku se najde,
de tu čelu lejtu nejso eno samo uro Bogu ofrali za izveli-
čajne njih uboge duše, v tem kir čelu lejtu so v smrtnim
grehu živeli inu v tej viži nikar G. Bogu, ampak hudiču so
šlužili 12 mescov, 52 tednu, 365 dni, 8760 ur. Ah, de se
Bogu stutavženkrat smili!

Največja izguba

/est ne rečem, de bi v veliko škodo inu revo ne bil
padel taisti gospud, od kateriga piše s. Bernardinus, de s
kvartarni je bil zgubil vse danarje, njive, vinograde, hišo
inu cilu zobe, zakaj kadar nej druziga imel, zobe z ust si
je pustil drejti ter jih je gori stavil, dokler vse je bil zgubil.

10

145

En drugi, potem kir je bil zajegral vse, kar je imel, k zad-
nimu svojo ženo je bil gori na jegro postavil inu tudi taisto
zakvartal (desilih nekateri možje bi za srečo držali, kadar
bi svojo ženo mogli zakvartat). Ali vender nihdar ne bote
eniga našli, de bi tulikajn bil zgubil, kulikajn zgubi ta, ka¬
teri skuzi greh G. Boga zgubi inu ob vse pride.

Greh

Arhi je taku preprost, de očitnu ne spozna, kulikajn
hudiga inu škodliviga greh temu človeku prnese ? O ti revna
človeška natura! Aku ti zdej iz tvoje lepe visokusti v blati
tega madeža ležiš, obeden drugi te nej potrl kakor ta silni
potres; aku tvojo častito lepoto si zgubila, ta strašna nuč
tega greha je taisto zakrila; aku ta zeleni majoron tvojga
upajnja je usahnil, tu je sturila burja tega greha; aku vse
tvoje sladkusti so grenke ratale, ta strup tega greha je uržoh.

Odgovorite mi: nej li rejs, de greh je en škodliv ogen,
kateriga satan je zanejtu v boršti tega sveta, kateri cev
Adamavi rod je požgal inu še današni dan te škodlive iskre
se vidijo ? Odgovorite: nej li rejs, de greh je en dereči
potok, kateri narpoprej po paradižu se je vunkaj rezlil inu
vse naše veselje v prepad tega trplejnja potegnil ? Odgovo¬
rite mi: nej li rejs, de greh je en silni vehar, kateri iz
svojo nepremagano močjo iz korenino vunkaj zdere inu
rezvrže drevu našiga dobriga djajna? Odgovorite mi: nej li
rejs, de greh je una babilonska lotrca, katera iz zlatem pe-
haram teh luštu umori sledno dušo, katera iz tiga pehara
pije? Nej li rejs, de je en gmajn potup, kateri cev svejt iz
solzami je napovnil? Nej li rejs, de greh je ena neprema¬
gana kuga, katera je okužla to lepo inu čisto kri človeško
inu žarhe inu grobe s človeškimi trupli je napolnila inu cilu
iz celiga svejta en grob je sturila? Inu ravnu kakor ena

146

druga Meduza tega, kateri jo pogleda, preobrne tega lepiga
človeka v eno grdo inu strašno spako, desiglih po božjim
pildu je stvarjen? — Je rejs, je rejs.

Dva čolnarja

Zdaj spomnim, kaj piše Sabeus poeta, de dva čolnarja
sta apnu pelala v svojim čolni, v katerem je bila ena maj-
hena sprajnca, katero zamašit nejsta marala. Skuzi le-to
začne voda v čoln teči, z apnam se mejšat. Inu dokler apnu
ima vselej v sebi gorkuto, le-ta gorkuta, počutejoč mrzloto
te vode, se začne vkupaj stiskat inu močnejši prihajat,
dokler se vname tu apnu ter ta dva nesrečna čolnarja sta
bila zgorela, dokler se nejsta poflisala sprajnico zamašiti,
de bi počasi voda noter ne tekla.

En čoln je naša duša, katera plava po vodi tiga svejta:
Facta est quasi navis institoris, de longe portans panem suum.
V sebi ima živu apnu teh hudih žeji, zakaj caro concupiscit
adversus spiritum  — mesu želi tu, kar je zuper dušo. Le-tu
je tu živu apnu, kateru v našim životu nosimo. Inu kaj se
zgodi? V tem kir rajža pruti nebesam, če pusti odprto eno
sprajnico svojih počutkov, začne počasi zverat voda teh
vsakedajnih grehov noter v dušo, dokler se vname en velik
ogen grešniga lebna, de dušo inu telu požge.

Bo una peršona, katera rajža pruti nebesam s svojim
nedolžnem lebnam. Se odpre ena sprajnica nje počutkov,
vrže svoje oči na takoršne reči, katere hudih misli so uržoh.
Odpre svoje ušesa, pošluša nesramne klafrske besede; iz
ušes gredo h srci, obude hude želje. Le-te se začnejo ugme-
rat, dokler se vname en velik ogen te nečistosti, kateriga
ne zamorjo ogasiti. Odkod je pršel en taku škodliv inu
smrdeč ogen? Vsaj taista peršona poprej je bila brumna,
poštena. Koku je ratala taku grešna, de celi soseski smrdi

10 *

147

inu pohujšajne da? Od ene kapelce, od ene sprajnice, od
eniga hudiga pogleda, od ene nesramne besede inu grešne
misli. Kadar le-te bi bila od začetka pogasila, se varvala,
bi ne bila v takoršne velike grehe padla inu v nevarnost
večniga ognja svojo dušo prpravila.

Stara navada — železna srajca

Filozofi pravijo, de navada je ena lastnust, katera težku
se odvzame inu de lahku sturi človeku doprnašat delu, v
katerem je navado sturil. .. Inu le-tu vsi mi skusimo, kakor
rekoč. Bo eden, kateri še nikoli nej užil arcnije; ta prvikrat
njemu težku naprej pride, arcnijo vzeti, s čašam pak se
navadi, de obene težave več ne počuti. Eden, kateri nikoli
nej godel, težku njemu pride gosti; s čašam pak se navadi
ter nuč inu dan gode. Eden, kateri še nikoli nej bil pijan,
ta prvikrat kadar se opijani, ga glava boli, de na more
celo nuč zaspati, kadar pak se navadi, ne more zaspati, če
nej pijan. Eden, kateri nikuli nej tabak nucal, sam duh je
njemu super inu kadar ta prvikrat ga vzame, mu možgane
zmejša, de ne vej, kej je, inu solze mu teko; ta drugikrat
uže ložej mu pride inu s čašam taku se navadi, de koder
hodi, tabak jamle, inu rajši bi kroh kakor tabak pustil. De-
silih drugi njega kregajo ter pravijo, de bo njemu škodil,
neč ne mara; nuč inu dan tabak nuca, desilih vej, de mu
škodi, zakaj je navado sturil, se ne more zdržati.

Glihi viži človik ta prvikrat težku inu s straham greh
doprnese inu potem kir ga doprnese, žalosten postane inu
se greva, de G. Boga je rezžalil. Ali kadar večkrat en greh
doprnese inu hudo navado sturi, desilih vej, de v to večno
martro ga prnese, inu desilih spovedniki ga kregajo, vener
se ne pobulša ter se njemu zdi, de mu nej mogoče se zdržati.

148

Grešniki in hudič

Zdaj odgovorite, grešniki inu grešence: ali imate vi
uržoh čez G. Boga se tožit ali Bug čez vas ? Slišim, de od¬
govore : mi danes spoznamo, de Bug nej uržoh, de smo taku
hudobni inu grešni, ampak ta peklenski hudič, kateri nas
oslepi inu zapele inu taku rekoč nas pršili, de od G. Boga
odstopimo inu njegovo volo sturimo. Inu kadar bi nas hu¬
dič taku močnu ne motil, bi ne bili taku hudobni. — Jest vas
zastopim: vi hočete uržoh sturiti hudiča kakor vaša mati Eva.

Eva ta božjo zapuvid prelomi. G. Bug jo začne sfariti
inu vprašat, zakaj nej bila pokorna. Ta precej zguvor najde,
rekoč, de hudič je jo omotil. .. Ali koku se je moglu tu
zgoditi ? ... Tedaj v paradižu nej bilu obene kače, koku
tedaj more reči: Serpens decepit me?  Rupertus Abbas pravi,
de Eva bi bila risničniši rekla, de ona je šla hudiča motit,
dokler je ona šla hudiča iskati inu z njim se pogovarjat.
Hudič nej smel v paradiž priti, zatoraj, kadar bi Eva bila
per svojmu možu ostala, bi ne bila božjo zapuvid prelo¬
mila .. . Ste šlišale, žene, katere vselej uržoh delate hudiča,
kadar v greh padite? Bo ima mlada ženska peršona vse-
skuzi po hišah hodila, s slednim možom rada govorila inu
prosila zdaj eniga zdaj tiga drugiga, de bi k nji v vas prišli;
ure inu ure vasuje sama s samim, k zadnimu pade ter pravi:
Serpens decepit me  — hudič je mene zapelal, de sem le-tu
sturila. Jest vam pravim, de ne, ampak de vi ste hudiča
motile. Zakaj kadar bi ti žena doma per tvojmu možu stala
inu ti deklica per tvoji materi inu de bi ne bila tulikajn
okuli taiste kače hodila, bi hudič ne bil smel k tebi priti inu ti
bi ne bila božje zapuvidi prelomila inu en takušen špot sebi
inu tvoji žlahti sturila. Inu cilu ene žene se podstopijo v
spuvidi uržoh hudiča delat, de so grešile, rekoč: Hudič me

149

je omotil, de sem grešila. Ali se čudim, de hudič jim ne da
eno žlafrnico, de bi se po celi cerkvi šlišalu .. .

Zdaj meni noter pade, kar sem od ene stare žene bral,
de le-ta je hotela po enih visokih lujtrah hodit. Ti, kateri so
vidili inu se v priče našli, so djali: „Na hodite gori, zakaj
bote padla." Ali ona nej neč marala za te besede, ampak
je djala: „De bi si imela vrat ulomit, jest hočem gori p oj ti. “
Hudič, kateri v človeški podobi se v priče najde, pravi h
tem drugim: „Merkajte zdaj, bo padla inu djala: hudič je
mene omotil, de sem gori na te lujtre šla.“ Kumaj tu zreče,
kar ena šprikla se ulomi ter ta žena doli brbuti inu eno
roko si ulomi ter začne hudiča kleti, de je jo omotil, de po
taistih lujtrah je gori šla. Takrat hudič se obrne h tem dru¬
gim ter pravi: „Vi ste priče, de ta žena sama od sebe je
gori šla inu desilih ste ji djali, de bi ne šla, vener nej ho¬
tela bugat inu zdaj mene uržoh dela."

Ne pijančuj!

T/ejniš praznik praznovati, kadar cel dan v hoštariji
pijančovaš, klafaš inu šentuješ? Inu kar cel teden si zašlu-
žil, s tovarštvam zalebaš inu tvojo ženo inu otroke stradati
pustiš. Ah, takoršne praznike G. Bug sovraži.. .

Inu takoršni ludje meni naprej pridejo kakor Moskovi-
terji, kateri imajo le-to zapuvid, de ne smejo vina veliku
piti inu se upijanit zunej te velike praznike, na katere jim
je prpušenu, de vsi žiher se upijanijo. Zatoraj kumaj doča¬
kajo, de le-ti prazniki pridejo, na katere možje, žene inu
otroci se upijanijo, de po gasah okuli padajo; inu kadar v
praznik nejso pijani, menijo, da ga nejso prav praznovali. Ah,
Bug hotel, de bi tudi nikateri kršeniki to navado ne imeli!
Kulikajn se jih najde, kateri cel teden vina ne pije ter ku¬
maj dočaka, de praznik pride, nikar uže de bi G. Bogu

150

služil ali božje skrivnosti inu izveličejne svoje duše mislil,
temuč de bi grlu inu trebuhu služil. Inu če v praznik se ne
opijani, meni, de nej taistiga praznoval.

Ne preklinjaj!

/est večkrat se čudem nad nepametjo teh ludi, kateri
se tožijo inu jamrajo, de zemla je taku nerodovitna, de slana,
toča, vejter, blisk inu huda rosa skorej vsaku lejtu vzame
žitu, grozdje inu sad, ter mašnike uržoh delajo, rekoč, de
oni nejso žegnovali, oblake pregajnali inu hudiče z lufta iz-
gajnali & c. Povejte vi, N. N., meni: kulikajn mašnikov
imate v vaši fari P Bote rekli: šteri ali pet. — Kulikajn ludi
pak je v vaši fari P — Šteri ali pet tavžent. — Zdaj dalej
vas vprašam: kaj dela teh pet tavžent ludi P — Pater, vekši
del preklinajo, zludjajo, vse hudiče s pekla kličejo, de bi
prišli inu vse reznesli, pobili inu končali. — Koku tedaj
hočete, de bi eni štiri mašniki tulikajn hudičov pregnali?
Eh, nej žegnujejo, kulikajn hočejo, nej križejo zemlo inu luft
nuč inu dan, vener bodo malu opravili, vašo deželo pred
točo ne bodo obvarvali inu hudiče ne bodo z lufta spravili,
zakaj Bug je uže sodbo sturil, rekoč: Maledictio vorabit ter-
ram  — preklinajne, hudičovajne bo nerodovitno zemlo stu-
rilu, bo slano inu točo pmeslu. Vidite, de vaše zludovajne,
nikar mašniki so uržoh, de tulikajnkrat toča grozdje inu
žitu vam pobije.

Ples

fludič v plešah seje sladkust teh mesenih luštov, de te
nedolžne duše zapele. Pride žena iz plesa s klafrskimi be¬
sedami zmamlena, pride hči z zalublenimi misli polna. —
Ah pater, moja žena je brumna, moja hči nedolžna, se ne
bojim, do bi pohujšane damu prišle. — Povejte meni, kateri

151

na ples hodite, vaše žene inu hčere taku lahku plesat prpu-
stite: ste vi inu one taku sveti, kakor je bil s. Hieronymus ?
Ste taku s poštam scerani, de vas nej druziga kakor kust
inu koža? — Ne, pater, smo mladi, debeli, rdeči, frišni inu
tudi močnu nagneni k mesenem luštam. — Inu vener pra¬
vite, de per plešah obene nevarnosti ne najdete, kir s. Hiero-
nymus v svoji starosti je spoznal, de hude misli so ga ob¬
hajale, dokler on je vidil v svoji mladosti v Rimi plesat
gospe inu gospodične. Koku tedaj vi se smete podstopit
reči, de per plesu nej obene nevarnosti, kir še v cerkvi
nejste brez hudih misli ?

Hočete eno prgliho imeti, de bote vašo nevarnost za-
merkali, per plešah v hude misli, želje inu grešnu djajne
pasti? Ste kjekedaj vidili eno staro babico, katira v hošta-
rijo gre ter si pusti eno majoliko sladkiga prosekarja pr-
nest? Nerpoprej gleda to belo majoliko ter ji dopade ter
misli: bo tudi dobru vinu noter, dokler je taku lepa majo-
lika. Pokusi eno kaplo. Vidi, de je sladku, si natoči en glaž;
ji dobru dej taista sladkust. Kumaj popije en glaž, de spet
tiga druziga želodec želi. Ne more nehat, dokler celo majo¬
liko počasi popije. Kadar se je dobru napila, hoče proč
pojti, glava se začne vrtejti, možgane so zmejšane, se začne
opotekat, okuli pade, glavo si rezbije inu šeli takrat zamerka,
v kakoršno škodo taisti glažki sladkiga vina so njo prpravili.

Glihi viži una mlada peršona, una dekelca, gre na ples.
Vidi taiste bele inu rdeče majolike, lepota ji dopade, začne
pokušat ene kapelce sladkusti te lubezni, začne natakat
glažke sladkih besedi, per srci ji dobru dej, potem se lube-
zen vname, ne more nehat, dokler svoje divištvu ne rezbije.
Inu šeli takrat spozna, koku so škodlivi taisti sladki glažki,
katere je v plesi pokušala.

152

Materam

Kdu bo taku hudoben, de se bo podstopel človeka z
mislijo, z besedo ali z djajnom umorit, v tem kir le-tu stu-
riti G. Bug prepove ? Ali vender čez vse le-tu poboji veli-
kukrat se doprnašejo.

Inu mene silnu velika žalost obide, kadarkuli spumnim,
de žene tulikajnkrat le-to s. zapuvid prelomijo, v tem kir
ponoči njih mlade otročiče v postelo k sebi polože inu jih
spiječ zaduše. Ah, kulikajn v tej viži otročičov konec vzame!
Mati cel dan dela, trudna damu pride, otroka k sebi položi,
zaspi, z odejo ali roko ali z drugem glidam otroka zaduši.
Inu kar je še huši, matere nikatere se opijanijo, inu v tem
kir otroka doji, zaspi inu otroka utlači. Ali vi, takoršne
matere, imate vejdit, de ta nedolžna kri vaših otročičov
vpije maščovajne pred štolam rihterja nebeskiga, zakaj ti
mati takoršen greh sturiš, kakor de bi ga volnu umorila,
dokler ti dobru vejš, de otroka, kateru nej enu letu staru,
v postelo h sebi postavit je pod greham inu štrajfingo pre-
povedanu, dokler velikukrat se ta nesreča zgudi . . .

Kaj sedaj mislite, vi žene, katere velikukrat otroka ubi¬
jete, poprej kakor na svejt ga porodite, v tem kir pretežke
butare nosite, težku vzdigujete, plešete, po mošku izdarite
inu za vadle dirjete inu druge nespodobne reči eni noseči
ženi doprnašate inu v tej viži dušo inu telu vašiga deteca
umorite, dokler k s. krstu ne pride ? Ah, nesrečna inu pre¬
grešna takoršna mati! Kaj mejniš, kadar si noseča, de nosiš
dušo ene tiče ali druge živine? Ti nosiš eno dušo po pildu
svete Trojice za tu večnu nebesku kralevstvu stvarjeno,
kateru taisti duši do vekoma okratiš, zakaj nihdar oblica
božjiga ne bo vidila ... Inu tudi možje so velikukrat uržoh
tiga strašniga greha, dokler so hudobni inu neusmileni pruti

153

svoji ženi noseči, obeniga potrplejna s taisto nimajo, desilih
zamerkajo, de se h porodu prbližuje; z besedo jo rezžali
inu rezsrdi inu pršili težku vzdignit inu delat. Inu se najdejo
možje taku hudobni, de v tuistem stanu ženo tepe z nagem
mečam, s sekero jo lovi inu v takušni viži so večkrat uržoh,
de ob otroka pride inu de taista duša nihdar ne bo obliča
božjiga vidila ...

Kaj bom pak sedaj rekel od tuistih grešnih ženskih
peršon, katere so neusmileniši kakor ta vstekla živina, ka¬
tere skuzi njih nečistu inu lotrsku živejne noseče ratajo, za
spota inu straha volo porod same ubijejo inu v gnoju inu v
negnusnih mejstoh pokoplejo? Ah, grozovitni greh! Kaj mi¬
slite, vi hudobne inu neusmileniši matere, kakor so levi inu
medvedi? Le-ta vstekla inu nepametna živina svoj porod
lubi, varva, brani inu svoj život v nevarnost postavi, vi pak
same volnu vaše detece nedolžnu ubijete. O, srce trdejši
kakor skala, kateru se ne šona svoje krivi, svojga mesa,
kateru devet mesecov pod srcam si nosila! Aku života se
n’hočeš sonat, šonaj se vsaj te boge duše, inu če le-te se
tudi nhočeš sonat, šonaj se vsaj svete Trojice, de ne boš
le-to rezžalila ... Takoršne žene nihdar nimajo sreče ni po¬
čitka ni miru v njih srcu, temuč vseskuzi v strahu inu v
žalosti žive, dokler revnu na zemli njih živejne sklenejo.
Inu aku želite en eksempel, vam ga hočem povedat, kateriga
nejsem šlišal od drugih pravit, temuč ga sem slišal z ust
ene takoršne matere.

Je bila enkrat ena ženska peršona k meni prišla inu je
mene prosila, de bi v spovednici mogla z mano govorit.
Grem. Ona poklekne, milu začne jokati inu zdihovati, taku
de dolgu časa nej mogla besede reči. Jest jo začnem troštat
inu opominat, de milost božja je vekši kakor vsi grehi tiga
sveta. Na le-tu mene vpraša, aku ena taku velika grešenca,

154

kakor je ona, bi mogla še gnado božjo doseči. Jest jo za-
gvišam; takrat začne meni pravit svoj revni stan, rekoč:
Jest pred tridesetimi lejti sem bila znosila inu dokler mojih
starišoh inu spota sem se bala, na skrivnim mejsti sem bila
porodila ter otroka ubila prež krsta inu v en potok vrgla.
Potem to prvo nuč, kir sem moj grešni inu revni stan pre-
mišlovala, ta otrok začne v moji kambri se jokat inu na
vus glas vpiti: „ Ah, neusmilena inu grešna ti moja mati!
Kaj si ti meni sturila! Tedaj nihdar ne bom obliča božjiga
vidila! Jest nejsem uržoh tvojga spota bila, za kateriga volo
v takoršno škodo inu v žalost si mene prpravila.“ Inu taku
celo nuč ta duša je klagovala, katero obeden drugi kakor
ona je šlišala. Kadar se dan sturi, caga inu gre h tuistimu
potoku, mislejoč noter skočit inu noter utonit. Ali kumaj s
hiše pride, kar zašliši glas svojga otroka, katera je mater
za suknjo cukalu inu vpilu: „Ah prekleta mati, kaj si meni
sturila!“ Natu začne teč h potoku inu hoče noter skočit, ali
pride na naglem en vejter, jo nazaj vrže inu le-tu trikrat se
zgodi. Se damu vrne, ali ta duša nej mater zapustila, temuč
vseskuzi je jo cukala inu klagovala. Ta nesrečna žena strup
vzame, ali tudi strup ji nej škodoval. Inu ta duša 30 lejt
vseskuzi je mater cukala inu kamerkuli je šla, klagovajne
te duše je šlišala. Ali vender nikuli tiga v spuvidi nej hotela
povedat, temuč vselej za straha inu sramožlivosti volo je
zamovčala ta greh inu taku trideseti lejt v tej revi, v strahu
inu cagovajnu živela, dokler k zadnimu je od milosti pre¬
velike božjo pridigo šlišala inu srce si vzela, se spovedat
inu pokuro čez svojo pregreho delat. Po tem pak nej več
te duše šlišala ter je mene prosila, de bi jest za nauk dru¬
gem ženam na pridižnici povedal, kakor tudi sem sturil.

155

Neusmileniši ste kakor ta nepametna
živina

/oh inu gorje! Ta nepametna živina več skrbi za svoj
porod kakor vi za vaše otroke. Ta nepametna živina doji,
redi, skrbi inu čuje ter brani svoje mlade. Inu vi, neusmi-
lene matere, kakor jih porodite, malu skrbi več si vzamete,
temuč eni drugi ženi inu večkrat eni lotrci, katera dva ali
tri pankrte je imela, vašiga otroka date inu pustite, de ona
ga doji, redi inu uči. Ah, neusmilene takušne matere, katere
taku pozabijo na dolžnust prati svojim otrokom . . .

Srce imate neusmileniši kakor ta nepametna živina,
zakaj ta nepametna živina lubi svoje mlade, jih uči po svoji
naturi, za njih volo veliku se muja, v vse nevarnosti se
poda, jih šerma inu brani pred vsem tem, kar bi jim moglu
škodovat. Medved taku dolgu svoj porod liže, dokler pravo
medvedavo podobo udobi. Pes pak, dokler zamerka, de
njegovi mladi slepi se porode, taku dolgu jih liže, dokler
prav vidijo. Štorkle svoje mlade na visoke strehe nesejo inu
jih uče lejtat. Postojna uči svoje v sonce gledat. Jerebice
uče svoje mlade se skrivat pred lovcom. Te druge ptice
uče pejti svoje mlade tičice. Inu vi, očeti inu matere, se ne
poflisate učiti vaše otroke čast G. Bogu pejti inu andohtivu
molit, jih ne učite vselej v tu ramenu sonce obliča božjiga
gledat inu premislit, de vse vidi; jih ne učite leteti s peru-
tami svoje lubezni k svojmu Stvarniku inu Odrešeniku; se
ne poflisate njih oči odprejti, de bi poznali te velike nevar¬
nosti, v katerih ta kršena duša se najde; jih ne učite, de bi
imeli bejžat pred skušnavo inu mrežo tiga peklenskiga lovca
inu ne skrbite ter se ne pomujate, de bi vaši otroci to lepo
podobo teh služabnikov božjih dosegli.

Ah, filia populi mei crudelis, quasi struthio in deserlo,  Za-

156

kaj se bere od Štravsa, de ima to naturo, kadar zleže svoje
jejca, taista zakople v pejsek, gre proč inu na taiste pozabi
inu nihdar več na taiste ne spovni; v drugu ima to naturo,
de železu scera. Takušni so nikateri starši, kateri taku re¬
koč, kakor porodijo njih otroka, na taistiga pazabijo inu
taku malu za njegovu izveličejne skrbe, kakor de bi njim
ne slišali; inu desilih vidijo, de grešnu inu hudobnu žive,
vener malu za tu marajo.

De se ne morite s. zapuvidi naučiti?

O  špot preveliki! O zanikrnost prekleta! O greh, štraj-
finge velike vreden, de en oča, ena mati zapuvidi božje ne
zna, katere pod smrtnem greham so dolžni otroke učiti.
Et narrabis ea filiis tuis!  Kadar bi jest oblast imel, bi hotel
prepovedat vsim mašnikom, de bi nihdar dva h poroki ne
prpustili priti, aku poprej s. zapuvidi ne znajo; inu dokler
takoršne oblasti nimam, jih pohlevnu prosim, de bi hoteli
le-ta moj uk gori vzeti inu obeniga h poroki ne prpustiti,
temuč de poprej bodo dobru s. zapuvidi znali.. .

Nikar ne recite: mi se ne morimo naučiti zapuvidi
božje, smo preprosti, težke zastopnosti inu neumni, zatoraj
desilih šlišimo od zapuvidi božjih govorit inu pridigvat,
precej pozabimo. Molčite, o vi nemarni ludje! Vi ste se
naučili, kadar ste bili še otroci, imena vsih tic, živali inu
zelišče, drevje inu sad imenovati, tulikajn nesramneh pejsmi
pejti — koku tedaj bi se ne mogli samih deset zapuvidi
naučiti? Vi znate tulikajn hudih, nesramnih, klafrskih inu
peklenskih besedi ter pravite, de se ne morite
s. zapuvidi naučiti ? Vi zamerkate fable, fatti,
rajtinge inu pravde, zakaj tedaj bi tudi
ne mogli zamerkat zapuvidi božje?

157

Spovej se prav

Zadar bi se vkupaj našle srake, orli, sove inu Štrusi inu
vmej njimi ena sinica inu de bi vse se drle inu šrajale,
sinico kumaj bi bilu slišat. Spovednik tulikajn grešnikov inu
grešenc eno za drugo šliši; odtod močnu fališ, aku meniš,
de tvoja Štirna bode narble v ušesah tega spovednika ostala.
Vse tu vam noter da hudič, de li zaklenene usta vam drži,
de se prav ne spoveste.

Nej bilu divje, temuč domače mesu

Veliku se jih najde, kateri pred spovednikam se zgo-
varjejo inu njih greh zakrivajo inu s spovednikam andlajo,
kakor Rebeka je bila sturila s tem slepim Izakam. Temu
starimu Izaku se je bilu zlubilu jejsti kejkaj divjiga, kakor
rekoč zajčje ali jelenavu mesu. Kadar tu zvej Rebeka, sturi
hitru pmesti en par kožliču, le-te hitru prpravi, skuha inu
speče v taki viži, de Izak jih je jejdel za zajce ali srne .. .

Pride una peršona h spuvidi, katera uže dolgu časa ima
znanje, prijaznost z eno moško peršono inu kadar se hoče
spovedat, prpravi taistu domače mesu, kakor de bi bilu
divje, ter pravi: „G. spovednik, hodi eden uže dolgu časa
k meni v vas, smo si prov dobri, bi eden za tiga drugiga
umrl. Ali vener, hvala Bogu, se neč hudiga ne zgodi vmej
nama. Se reče kašna beseda, ali li v šali inu v glumi inu v
smehu. Večkrat tudi se mene dotakne, ali nikar s hudo
mislijo. Že se zgodi, de mene kušne inu bi moglu biti, de
tudi jest sem njega, ali neč drugiga. Je rejs, de tudi večkrat
človeka hude inu nečiste misli inu žele prelete, ali se na
zadržim dolgu v le-teh. Z eno besedo: nej domače, temuč
divje mesu; nejso kožliči, temuč zajci, kateri hitru preteko;
naše lubezni so srne, katere na enim mestu dolgu ne osta-

158

nejo, so iice, katere hitru proč frknejo, zakaj večkrat nerada
videm, de k meni pride, zavolo ludij, de bi kaj ne začeli
od mene govorit inu opravlat. Pak tudi ne morem taku
groba biti, de bi mu vrata zaprla, dokler meni je taku do¬
ber inu veliku dobriga je meni sturil.“ — „Ab, Bug hotel,
de bi ne bilu taku domače mesu, kakor je! Nej, nej zaje,
temuč en domači kožlič. Povej ti meni, si li ledih ?“ — „Ne,
imam moža." — „Kedaj pride k tebi ?“ — „Skoraj vselej,
kadar moža [nej] doma.“ — „Inu ti hočeš dat zastopit, de je
en zaje? Fališ močnu inu sama sebe zapeleš, v tem kir
spoznaš, de k tebi v vas ne hodi z dobro mislijo inu de tu
inu unu se vama ne spodobi inu pred drugimi ludi bi se
nihdar ne zaupala taku prijazniva biti inu vender pred spo-
vednikam tvoj greh zakrivaš inu zagovarjaš. Je rejs, de
spovednika lahku ogolufaš, kakor Rebeka je bila Izaka ogo-
lufala, ali Boga, kateri vse tvoje misli, žele inu počutke
vidi, ne moreš ogolufati. Zatoraj spoznaj, de je bilu domače,
nikar divje mesu.“ ...

Rezkopaj prav tvoje srce, tvojo vejst inu boš nešel inu
nešla, de taistu, katero od začetka se tebi zdi, de je en maj¬
hen greh, boš zamerkal, de je en velik smrtni greh; de taistu,
katera ti praviš, de je bila šala, je bila prava resnica; de
taisti smeh nej bil otročji, temuč moški inu ženski; taiste
žele, taiste misli, taisti počutki nejso bili zajci, kateri hitru
preteko, temuč de so bili kožliči; de taistu šlatajne inu
tipajne inu kušuvajne nej bilu divje, temuč domače mesu.

159

Strašna historija

E bila ena gospodična v tem žlahtnim mestu
Calauria, katera je bila silnu lejpa inu bogata,
ali malu bogaboječa. Kir je vejdila, de veliku
ludi v cerku pride, kjekaj je ona šla, nikar
uže de bi Boga molila, ampak de bi ludje
njo molili inu gledali. Zatoraj vselej se je v en stol postavila,
de vsi so jo mogli lahku vidit inu zlasti moške peršone,
vseskuzi po cerkvi ozerala, zdaj v eniga zdaj v tiga drugiga
se je smejala inu svoje nage bele prsi kazala, roženkranc
v rokah držala inu s taistim se je jegrala, svoje tovaršice
motila, ali oči od teh mladih gospudu nej obrnila inu z
znaminom ž njimi je govorila; za volo katere nespodobnosti
večkrat je bila kregana, ali za tu nej marala.

En večer je bila na ples povablena inu v tem, kir narble
je plesala, ena velika bolečina jo popade inu sturi, de na
vus glas začne šrajat inu vpiti inu po tleh se valati. Vsi se
prestrašijo, od plesajna nehajo inu na dum nje gospuda
očeta jo nesejo, precej vse dohtarje vkup pokličejo. Ti ve¬
liku arcnij skušajo, ali vse neč nej pomagalu. K zadnimu
pokličejo duhovne. Spovednik začne pohlevnu opominat, de
se ima spovedat inu grevingo imeti, de G. Boga je rezžalila
inu uržoh dala, de večkrat je bil rezžalen, sicer de Bug jo
ne bo hotel imeti. Ali boganerodna žena z velikim srdom
odgovori: „Aku Bug mene n’hoče, kakoršna sem, nej me
pusti, zakaj ne želim po sili k njemu priti." Natu hrbet
mašniku obrne inu ječat začne inu obene besede več maš-
nik nej mogel od nje spravit. Oča te nesrečne inu grešne je
menil, de se spoveduje, dokler taku dolgu spovednik je bil
sam per taisti, zatoraj pošle, de bi s. Rešnu Telu prnesli.
Spovednik pak, kadar je vidil, de neč ne more opravit, gre

160

v svoj klošter. Prnese v tem času mašnik s. R. Telu, za ka¬
terim veliku ludi je šlu. Kadar pred hišo pridejo, na naglom
en velik vejter vstane inu hišna vrata zapre. Hlapci tečejo
vrata odperat, ali nej bilu mogoče jih odprejti. V tem začne
enu taku strašnu ropotajne v taisti kambri inu en tak šraj
inu krik, de vsi se so bili taku močnu prestrašili inu zbe¬
žali. Inu cilu mašnik s s. R. Telesam v rokah se prestraši
inu supet v cerku se povrne.

Čez en čas tu ropotajne inu šraj neha. Ti domači gredo
v kambro gledat. Pole, vidijo špampet vus polomnen, skrinje
vse rezvržene, gvant inu nje cjer reztrošen, glaži inu druga
posoda vsa rezbita inu taiste nesrečne mrtvu truplu kar
nagu v enem kotu je ležalu; inu nje obliče je bilu taku
rezpraskanu inu odrtu inu nje prsi taku raztrgane, de groza
je bilu gledat. Kadar ta nesrečni oča le-ta strašni spektakel
vidi, prepovej hišnim, de obenimu ne smejo povedat, inu
ponoči natihoma pusti tu grešnu truplu na britof pokopati.
Ali drugu jutru ta žegnana zemla tu prekletu truplu vun
vrže. Oča, kadar tu šliši, se rezsrdi inu pravi: „Dokler zemla
te n’hoče imeti, pridite vsi hudiči inu vzemite jo!“ Pole,
poln luft strašnih orlu se vidi, kateri tu frdamanu truplu
zgrabijo inu v pekel s sabo nesejo.

Kdor drugemu jamo koplje, sam
vanjo pade

Si quis alteri insidias moliatur, imprudens šibi ipsi primo
& soli insidias struit,  pravi s. Gregor Thaumaturgus. Inu
le-to resnico je bil s svojo večno škodo spoznal uni slu¬
žabnik portugalskiga krajla, kateri z nevošlivosti je bil ob¬
tožil eniga bogaboječiga pažeta, kakor de ta bi bil zalublen
v to s. krajlico Elizabet inu ona v njega. Kraji veruje, se

11

161

rezsrdi, inu dokler takrat so eno apnenico žgali, zapovej
delovcom, de ta prvi, kateri bode zjutru prišel vprašat, ali
so sturili, kar je kraji zapovedal, ga imajo popaditi inu
prež vse gnade živiga v to rezbeleno apnenco vreči. Zatoraj
drugi dan zapovej timu pažetu, de bi hitru vun šel vprašat,
ali so sturili uže, kar jem je kraji zapovedal. Le-ta nedolžni
pokornu gre inu kadar je bil na poti, šliši k s. maši zgonit.
Gre v cerku, šliši eno mašo, spet pride ta druga inu taku
tri s. maše sporedaj šliši. Ta drugi, kateri ga je bil obdolžil,
nej mogel dočakat, de bi bila pošta prišla, de so ga v apne¬
nico vrgli. Sam gre gledat inu vprašat, ali uže so sturili,
kar jim je bil kraji zapovedal. Ti so menili, de tiga imajo
sežgati, ga primejo inu v to gorečo apnenico vržejo, desiglih
je djal, de on nej ta pravi; ali za njega besede so malu
marali. Kadar so bile s. maše vun, paže gre k apnenici,
vpraša, aku so dopolnili, kar jim je bilu zapovedanu od
krajla. Odgovore, de ja inu de je uže zgorel. Paže gre na¬
zaj, pošto krajlu opravi. Kraji se prestraši inu kadar zvej,
koku se je godilu, spozna pravico božjo inu časti le-to, ka¬
tera vselej človeka štrajfa, kakor ta svojga bližniga rezžalit
inu njemu škodvati hoče. Vidite, de ta je zgorel, kateri
timu drugimu je bil ogen prpravil.

Koku se pregrešijo, taku tudi so
štraj fani

Piše Gregorius Turonensis, de v tem mestu, Lugdunium
imenovanem, je bil en človik, kateri ene denarce je bil
prešparal inu mislil, koku bi mogel ž njimi obogatit. K
zadnimu se je njemu zdelu, de narhitrej bi mogel z vinam
obogatit, kadar bi taistu z vodo mešal. Začne svojo kupčijo
inu mu od rok dobru gre. V kratkem en dobru denarju

162

vkupaj spravi inu gre spet vinu kupu vati, menejoč, taistu
močnu z vodo zmejšat inu taku en velik dobiček imejti.
Gre inu po poti se v eno senco postavi inu začne denarje
štejti inu spet jih v eno rdečo mošno postavi ter le-to pusti
per sebi ležati. Leti čez en jastrob, vidi to rdečo mošno
ležečo; meni, de je en kos mesa; se doli spusti, jo popade,
na naglom z njo zleti. Ta človik zamerka, teče inu šraja za
to tico. Ta tiča zamerka, de nej mesu, jo popusti inu ravnu
v eno glaboko vodo pade, katero nihdar več nej mogel
najti. Inu taku ta, kateri z vodo je golufaj, tudi v vodi je
bil štrajfan.

Ah, kulikajn se najde tacih, kateri vinu z vodo mejšajo
ali pak manši miro dade, menejoč, skuzi le-tu obogatit! Ali
kaj! Bug dopusti, de vinu zavre, doli stopi ali pok! de
obroči popokajo inu vinu ponoči steče inu taku nemesti
obogatit obužajo. Inu koku se pregrešijo, taku tudi so
štrajfani.

Qualis vita, finis ita

Qualis vita, finis ita  — ta je en stari priguvor, ali risni-
čen, kakor morjo spričat taisti, kateri večkrat se per mrli-
čah najdejo.

Piše Bidermanus od eniga, kateri druge misli inu skrbi
nej jemel, ampak kej se najde dobru vinu. Kakor je vstal,
ta prva beseda je bila: „Prnesite vina!“ Kir je eniga srečal:
»Pojmo pit!“ Od jutra do večera je pil inu nihdar nej šel
spat, temuč kadar uže nej mogel več na nogah stati. Zboli.
Mašnik pride ga obiskat, ga začne opominat, de bi imel
premišluvati mi/steria divina,  ali ta nesrečni odgovori: „Ja,
ja, vina, vina!“ Mašnik: „Nikar vina, ampak mystena divina
On pak je li gnal: „Vina, vina, vina“, dokler njega nesrečna

11 *

163

duša se je ločila inu v pekel prišla, kir do vekoma bo go¬
rela inu eno samo kapelco vode prosila, ali nihdar jo ne bo
sprosila.

En drugi, kateri vse njega živoče dni drugiga nej mislil,
ampak li blagu per fas & nefas  vkup spravlat, ter cilu na
šace nebeške je bil pozabil. Mašnik ga začne opominat:
„Sursum corda! In coelis habemus thesaurum."  Ali ta bolni,
kateri svoje srce je imel per denaru .. ., začne vpiti: „ Au-
rum, aurum, aurum“,  dokler njega duša je v pekel padla, kir
tu večnu buštvu inu lakot bo trpela ...

Venerabilis Beda piše od eniga, kateri je bil navajen za
vsako besedo reči: „Hudič me vzemi, zludi me reznesi!“
Ta, kadar je bolan ležal, se rezsrdi čez le-te, kateri mu so
stregli, se začne hudiču zdajat, tagota ga prime inu ta nar-
pusledna njega beseda je bila: „Hudič mene reznesi!“ Inu
gvišnu prež konca ga bo trgal. — Od eniga druziga tudi
piše, kateri je navado imel, vseskuzi z milim Bugom šento-
vati. Na njegovo pusledno uro mašnik pride, božjo martro
v roke da inu opomina, de bi njega grešni jezik imel v
taistih s. ranah oprati. Ali ta hudobni človik pluni na božjo
martro inu začne z milim Bugom šentovati, dokler je mogel
govorit.

Bellarminus pak piše od ene gospe, katera druge misli
inu skrbi nej imela, temuč ofertnu gvantana hoditi inu nje
grešnu truplu lepotičit. Zboli. Mašnik pride, k taisti pravi,
de ta nebeški ženin k ohceti jo vabi, zatoraj de ima gledat
inu se poflisat, ta ohcetni gvant gnade božje obleči, de bi
se ji ne zgudilu kakor taistimu, kateri prež ohcetniga gvanta
je bil prišel, katerimu je bil gospud zapovedal roke inu
noge zvezati inu ga vreči v te unane teme. Odgovori ta
bolna: „Rada inu volnu se hočem lepu ogvantat." Precej
zapovej ta narlepši gvant prnesti, ali mašnik pravi: „Jest

164

nejsem govuril od telesniga gvanta, ampak od duhovniga
gnade božje." Ali ta nesrečna žena nej hotela bugat mašnika,
ampak v nje ofertni gvant se obleče inu y špegu se začne
gledat inu hvalit, de žiher nje ženin pride, de je uže prprav-
lena inu de mu bo gvišnu dopadla. Takrat hudič v špeglu
se ji prkaže v takušni grdi podobi, de od strahu umrje inu
s svojim ženinom v pekel se udere .. .

Ali še en eksempel vam ne bodi težku pošlušat od
eniga žlalitniga gospuda, kateri se je bil v eno dekelco za-
lubil inu le-to z oblubo inu šenkingo na svojo vero prpravil
inu v hiši držal, de ob vsaki uri je mogel svoje nečiste
žele dopolnit. Večkrat njegovi prijatelni inu žlahta so ga
prosili, de bi taisti lotrci slavu dal inu se oženil, on pak je
djal: „Ne morem." Pridejo duhovni, ga začnejo pregovarjat,
de bi jo proč poslal. On pak vsem je odgovuril: „Ne mo¬
rem." Inu v taki viži slednimu je usta zaprl. Zboli, bolezen
nevarna rata. En duhovni ga gre obiskat; ga začne opominat,
de bi bilu dobru, de bi se prpravil k spuvidi. Odgovori:
„Sem prpravlen." Mašnik pravi k njemu: „Gospud, sturite
bitru, de časa vam ne bo premankalu." On pravi: „Kaj
tedaj imam sturiti?" Mašnik: „Gospud, imate kašnu sovra¬
štvu ?“ Odgovori: „Sem imel, ali sem uže odpustil." — „Ste
kejkaj dolžan?" — „Sem bil, ali sem uže vse plačal." —
„Vas greva, de ste G. Boga rezžalil?" — „Me greva." —
„Želite s. zakramente prejeti ?“ — „Želim inu prosem vse
s. zakramente, meni ob tej pusledni uri potrebne." — „Moj
gospud, s. zakramenti vam ne bodo dani, ampak de bote
slavu dali tej vaši prijatelci." Odgovori ta bolni: „Le-tu ne
morem sturiti." Mašnik k njemu: „Gospud, po sili jo bote
mogli zapustiti, zakaj vaša ura se prbližuje." — „Ne morem."
— »Sturite za božjo volo!" — „Ne morem." — »Vaša duša
bo frdamana do vekoma." — „Ne morem." — »Premislite,

165

kulikajn je Kristus za izveličejnje vaše duše trpel.“ — „Ne
morem.“ — „Sam Kristus le-tukaj na križu rezpet vas
prosi.“ — „Ne morem." — „Bote tedaj zavolo te lotrce
nebešku krajlevstu inu G. Boga hotel zgubiti ?“ — „Ne mo¬
rem." — „Bote do vekoma v pekli gorel?" — „Ne morem."
— „Bugajte mene, gospud, zakaj je bulši od te lotrce se
ločit, kakor pak do vekoma ločen biti od teh lubih svetni¬
kov, od Marije Divice, od Kristusa Jezusa, inu po smrti po¬
kopan biti kakor ena nepametna živina." — „Ne morem.
Molčite! Ne morem, ne morem, zabstojn je, ne morem, ne
morem!“ Takrat popade to lotrco za roko, jo k sebi prtisne
ter reče: „Ti sama si bila vse moje dni edini moj trošt
inu sedaj ostaneš ob moji pusledni uri edinu moje veselje.
Inu le-tu do vekoma potrdem." Na te besede umrje inu do
vekoma nebu zgubi.

Ah zdaj, N. N., spoznajte, de je rejs : Qualis vita, finis ita.

Nikar se ne zanašajte na milost inu
p o t rp e ž 1 i v o s t božjo

Mkar se ne zanašajte na milost inu potrpežlivost božjo,
zakaj kadar bote vašo mero napolnili, bo ta pravični srd
božji vam leben okratil, kadar narmenje bote čakali ter
vaše duše bo hudičom čez dal. Oh, kulikajnkrat se le-tu
grešnikom inu grešnicam zgodi!

Jest sem dobru poznal eniga, katiri z enem se je kregal
ter se rezjezi inu v njega streli. Le-ta tudi je pukšo prprav-
ieno imel, tudi v njega strli, kar obedva eden vrhi tiga dru-
ziga mrtva padeta, de nejsta mogla reči Jezus. Zakaj le-tu
je G. Bug prpustil, de per priči sta mrtva ostala? Dokler
taisti greh je bil čez mero od milosti božje njema dvema
postavlen.

166

Jest sem poznal eniga, katiri dolgu časa je eno žensko
peršono v hiši imel ter ž njo nečistost tribal. Eno nuč zdrav
inu vesel k nji gre leč; v tem kir lotrijo triba, umrje. Ona
se prestraši, k spuvidi prteče, vpraša, kaj tu more biti, de ta-
ku na naglim je umrl. Odgovorim: „Bug do taistih mal ga je
čakal h pokuri, inu de bi li en fertelc ure poprej se bil
spokoril inu pobulšal, odpuščajne bi bil udubil, ali s taistem
zadnim greham je bil vago obložil, de potrpežlivost božjo
je bil prevagal inu se v peku udrl."

V enem velikem mejsti pred dvejsetimi lejti je bila ena
ženska peršona, taku lepa, de čelu mestu od nje lepote je
govorilu. Le-ta je en nesramen leben pelala. Eno nuč en
gospud je per nji ležal inu v tem kir je ž njo greh tribal,
je ona mrtva kakor kamen ostala, de cilu on nej zamerkal,
kedaj je umrla, kakor on sam je pravil duhovnem inu de¬
želskim. Le-ta tudi s taistem greham je bila prevagala po¬
trpežlivost božjo.

Ste morebiti tudi slišali od une gospe nikar deleč od
nas, katira brez vse potrebe v posti je mesu jejdla. V tem
kir enkrat per večerji je eniga debeliga kapuna imela na
mizi, tem drugem, katiri se so postili, se njim smijala inu
djala: „Moja srdela je bulši kakor vaše." Na le-tu en kos
kapuna v usta dene, hoče požrejti, kar ena kust ji v grli
ostane ter se zadavi brez spuvidi, brez vsih zakramentu
inu brez obeniga znamina te grevinge. Le-te tudi je bil taisti
ta zadni greh, za katiriga volo je frdamana.

Hudiču je dušo predal

Le-tukaj meni naprej pride, kar pred nekiterimi lejtami
v laški deželi se je zgodilu inu semkaj dobru se rajma.

Je bil en človik, kateri v velike reve inu potrebe je bil
padel. Le-ta nesrečni si naprej vzame, de hoče svojo dušo

167

hudiču predati za tulikajn danarju, kulikajn jih je potrbo-
val, de bi svoje dolge poplačal inu de bi mogel živeti. Hu¬
dič mu se prkaže v podobi eniga kupca inu ga vpraša, kaj
od njega želi za dušo imeti. Le-ta nesrečni odgovori: „Jest
hočem tulikajn tavžent kron imeti, de bom moje dolge po¬
plačal inu de tudi mi bo ostalu za moje živejne." „Bodi!“
pravi hudič ter precej mu sešteje danarje gori ter pismu
sturita, de dušo je od njega kupil inu ta človik s svojo
lastno krivjo se podpiše. Hudič pismu vzame ter gresta
narazen.

Čez nekitera lejta hudič pride k temu človeku ter
pravi, de n’hoče več čakat, temuč dl hoče dušo imeti, ka¬
tero je od njega kupil. Ta nesrečni se prestraši inu pravi,
de nej rejs inu de on za le-tu neč ne vej. Hudič hitru
pismu pokaže, rekoč: „Poznaš tvojo roko inu tvojo kri ?“
Takrat še ble se prestraši ter se začne zgovarjat, de takrat
nej vejdil, kaj je delal, dokler za taku majhenu danarju
mu je dušo predal, katera stukrat več vela, inu dokler je
laesio ultra dimidium,  de pismu neč ne vela. Hudič pak je
djal: „Jest nejsem tebi obene krivice sturil, zakaj sem jest
tebi dal, kulikajn si ti sam želel inu tvojo duša šacal."
Le-ta človik je stonovitnu djal, de on per temu ne ostane,
temuč de ga oče per rihtarju zatožit, dokler taku močnu
inu grobu je njega ogolufal. Hudič pravi: »Bodi! Pojmo
vkupaj k rihtarju!"

Gresta k rihtarju. Vsakateri tu svoje naprej prnese.
Rihtar na tem se prestraši inu nej vejdil, kaj bi k temu
rekel. Zatoraj jim zapovej, de drugi dan imajo priti inu vsa¬
kateri svojga besednika prpelati inu de hoče po pravici
sodbo sturiti. Hudič gre k enimu dohtarju, pismu mu po¬
kaže, ga prosi, de bi hotel za njega govorit, mu Šenka eno
mošno danarju, zakaj prež le-te dohtarji nimajo besed.

168

Dohtar oblubi, de mu hoče zvestu služiti inu njegove ur-
žohe naprej prnesti. Hudič ponoči bukve odpre inu za-
merka, kir je bilu kjekaj za njegovo stran. Dohter vse za-
merkanu najde, prebere inu gre pred rihtarja. Začnejo se
pravdat, ali hudičavi uržohi so bili veliku bulši koker tega
druziga. Rihtar vender nej hotel sodbe sturiti, temuč zapovej,
de drugi dan ima sam hudič h sodbi priti. Pride. Rihtar mu
zapovej, de v imeni s. Trojice ima povedat, kulikajn ena
duša vela. Hudič, od G. Boga prsilen, zavpije ter reče:
„Ena duša več vela koker vus volni svejt, zakaj nej bilu
druziga šaca, de bi jo mogel od nas odkupit, ampak s. Resna
Kri Sina božjiga." Takrat rihtar sodbo sturi, de premalu
mu je za dušo dal. Zatoraj je bil pravdo zgubil.

Iz štajerske dežele

V  štajerski deželi je bil en gospud, katiri je le-to skuš-
navo imel, de [bi] se imel sam sebe obesit, katire hude misli
se nej mogel rešit. En dan pride k temu gospudu en duhovni
ter svetova njemu, de bi vsak dan imel s. mašo slišat, aku
le-to hudičave skušnave se hoče rešit. Ubuga ta gospud inu
ta skušnava neha.

En dan zavolo velikiga opravila je bil mašo zamudil,
katiru je bil zastopil od eniga kmeta, katiri je od maše
damu šel. Ta gospud začne cagovati inu močnu jamrat. Kmet
pravi h gospudu: „Če hočete, vam predam jest mašo, katiro
sem slišal." Gospud mu da plajš za mašo, kakor kmet je
želil, ter gre v cerku Bogu se prporočit. Inu kadar gre nazaj
damu, najde kmeta, de se je bil n’en hrast obesek

Trije šentvavci

V  tem mejsti Bononia trije purgarji so na mizi eniga
kuhaniga kapuna imeli. Eden na drobne kose ga je bil rez-

I

169

rezal ter je djal: „S. Peter bi ga ne mogel supet vkup zložit."
Ta drugi pravi: „Še vsi jogri bi ne mogli celiga sturiti."
Ta tretji je djal: „Jest menem, de sam Kristus bi ne mogel
ga več vkupaj zložit, kakor je bil poprej." Ali le-ta zrezani
kapun cel lata, v župo skoči, s taisto te tri šentvavce oškropi.
Kar precej vsi trje s temi negnusnimi gobami so bili štraj-
fani z njih rodam rejd, taku de vsi taisti, kateri so od njih
roda prišli, so bili gobasti zavolo tiga šentovajna.

Sveti Štefan reši Galzerana

V  tem lejti 1147., kadar zamurci so bili v špansko de¬
želo prišli inu veliku mest v svojo oblast prpravili, španski
kraji Alphonsus je bil eno veliko vojsko vkupaj spravil,
menejoč zamurce iz svojga krajlevstva pregnati; inu nerpoprej
je bil oblegel tu mestu Almario inu na pomoč je bil poklical
eniga firšta, Galzeranus z imenam. Ali zamurci so bili špansko
vojsko pobili inu Galzerana živiga ujeli inu zvezaniga v
močnu jetje zaprli. Kadar le-tu zasliši gospud oča tiga Gal¬
zerana. žalosten postane inu pošle k zamurskimu krajlu, de
hoče svojga sinu odkupit inu odrešit. Ali ta neverni inu
hudobni kraji silnu veliku zlata inu blaga je hotel imeti inu
poleg de mu ima stu tih nerlepših dekelc poslati. Kdu more
dopovedat, koku močnu žalastni so bili postali ti stariši tiga
ulovleniga firšta, kadar so šlišali le-to nespodobno prošno.
Zlatu inu drugu blagu so bili vkupaj spravili, ali nertežej
je bilu stu dekelc najti k šlužbi tiga hudobniga krajla. Vener
k zadnimu purgarji so bili sklenili, de ta oča, kateri ima
tri hčere, more eno dati za odrestvu njih firšta inu v tej
viži so bili tudi stu dekelc zbrali inu vse prpravili, kar je
hotel imeti ta zamurski kraji, ter so bili k morju poslali,
kir ti čolni so le-tu blagu čakali.

170

V tem času Galzeranus nej neč za le-tu vejdil, temuč
nuč inu dan je Gospuda Boga prosil, de bi njega z oblasti
tih zamurcov rešil, inu zlasti vseskuzi je na pomoč s. Šte¬
fana klical, kateri je bil varih svoje dežele. Eno nuč, kir z
veliko pohlevnostjo je s. Štefana prosil inu molil, pole, s. Šte¬
fan se njemu prikaže, ga potrošta inu zapovej de ima za
njim pojti. Kar precej Galzeranus se najde na bregu, kir te
revne inu žalostne dekelce inu njih ujokane matere so stale inu
slavu od svojih hčeri jemale. Galzeranus nej vejdil, kaj le-ta
jok inu klagovajne pomeni. Vpraša eniga, kaj le-tu pomeni.
On njemu vse začne pravit, de namreč za odrestvu firšta
Galzerana taistu zlatu, blagu inu dekelce imajo zamurskimu
krajlu poslati. Takrat Galzeranus na vus glas zavpije: „Sto-
novite se, moji zvesti purgarji inu purgarce! Inu vi dekelce,
obrišite vaše ujokane oči, zakaj vam nej treba zamurcom
v oblast priti, dokler s. Štefan, naš pomočnik, z njih oblasti
je mene inu vas rejšil." Vsi se začudijo, kadar štimo svojga
firšta šlišijo, ga začnijo gledat, ga poznajo, na kolena padejo,
Boga inu s. Štefana začnejo hvalit, de nikar samu Galzerana,
ampak tudi te brumne dekelce iz oblasti zamurskiga krajla
je rešil.

Kdu bi mogel dopovedat trošt inu veselje tiga folka inu
zlasti hvalo, katero svojmu pomočniku s. Štefanu so dali!
Inu kadar skupaj so v le-tu mestu Baga rajžali inu poli
mile daleč cerku s. Štefana ugledali, vsi so bili na kolena
pokleknili inu njih s. variha pohlevnu zahvalili. Inu Galze¬
ranus taistem dekelcam je bil veliko doto šenkal inu boga¬
tim gospudom za naveste dal inu veliku zlata cerkvi s. Šte¬
fana šenkal. Inu k zadnimu je bil svejt zapustil inu v orden
s. Bernarda stopil inu svetu je živil inu tudi ta nebeški Ion
dosegel.

171

O nebeški gloriji

Jnu tavžent lejt bodo tej duši se zdeli en dan . . katere
besede je nekedaj premišloval en menih ter se je njemu
zdelu, de bi le-to ne moglu rejs biti. V tem G. Bug pošle eno
tičico, katera silnu sladku je pejla. On jo začne poslušat ter
gre za nje štimo v en boršt. Od velike sladkusti je zamaknen.
Kadar supet sam k sebi pride, se povrne v klošter, pozgoni.
Z vratarjam se ne poznata; vpraša po teh drugih znanih
menihih. Vratar pravi, de obeniga ne merka. Se čudi ter
pravi, koku le-tu more biti, de v eni uri se je vse v tem
kloštri preobrnilu. Pokliče apata, ga ne pozna & k zadnimu
vun pride, de ta menih 300 lejt je poslušal to tičico ter
njemu se je zdela ena sama ura.

Kmet in coprnica

Piše Martinus Delrius, de je bil en kmet vse svoje da-
narje v en mejhur postavil in zavezal ter ga je bil v eno
almaro postavil. En dan išče danarje ter jih ne najde. Vpraša
ženo po njih, ali ona nej hotela za taiste vediti. Mož začne
mislit inu sodit, de žena jih je ukradla inu Bug vej koku
ponucala. Gre k eni cuprnci, ji oblubi veliko šenkingo, aku
mu bo povedala, kam so danarji prišli. Ona sturi enu okro-
glu znaminje ter mu zapovej, de se nima s taistiga mejsta
ganiti, dokler bo nazaj prišla. Ali on gre za njo špegat ter
šliši, de hudiča kliče inu ga vpraša, kam so danarji prišli.
Hudič odgovori: „Domača presica z mejhurjam rejd jih je
požrla, ali ti reci, de žena jih je zaukradla inu z enim maš-
nikam, s katerim prešeštvu triba, jih je zapila inu zalebala."
Cuprnca le-tu kmetu povej, zakaj nej vejdila, de je slišal,
kaj je nji hudič govuril. Kmet molči, domu gre, presico
ubije, danarje najde, cuprnco obtoži, katera je bila zažgana.

172

Laž

Ne  morem zamovčat, kar sem v rimskih historijah bral,
de en gospud je hotel skusit, ali žene znajo lagati. Zatoraj
eno nuč je bil začel vpiti inu šrajati, kakor de bi eno veliko
bolečino v trebuhu počutil. Njegova žena ga je mogla dolgu
mazat, k zadnimu jo pošle spati. Zjutru žena vpraša moža,
oku mu je kjekaj lužej. Odgovori, de se dobru počuti, ker
en oru mu je s trebuha zletel. Kar precej gre k svoji botri
pravit, de dva orla nje možu so vun s trebuha zletela. Le-ta
gre eni drugi pravit inu še dva druga prloži. Le-ta še tri
prloži inu so taku dolgu lagale inu prkladale, dokler je bilu
od eniga na dvanajst prišlu inu h koncu so djale, de enu
čelu gnezdu orlov v trebuhu ima. Taku močnu ob tem času
raste na svejtu laza.

Moja žena je navajena vse
napek sturiti

Feliku se jih najde, katere so kakor una, od katere sem
bral, de vse napek je sturila temu, kar je mož zapovedal.
En dan damu pride vus moker. Zapovej ženi, de bi ogen
zanetila, de bi se posušil. Ali kakor je bila nje navada,
popade škaf inu srdita teče k potoku po vodo, se v en ka¬
men zadene ter v potok brbuti. Voda jo začne dol nesti,
ludje začnejo vpiti. Mož teče gledat, kaj ta šraj pomeni.
Sliši, de njegova žena je v potok padla ter de jo proč voda
nese. Takrat začne raven potoka prati zverku teč. Ludje
so djali, de voda jo dol nese, ali on odgovori:

„Moja žena je navajena vse napek sturiti,
zatoraj gvišnu gre ona prati vodi.“

$

173

Lisica in lev

Nu od lesice sem bral, de enkrat je bila s to
zverino šla obiskat leva, kateri je v eni jami
ležal. Lev je vprašal osla: „Kaj se tebi zdi,
koku diši v moji hiši?“ Osu pravi: „Smrdi
koker kuga inu na vem, koku ti moriš v tem
smradu prebivat. 1 * Lev se razsrdi inu osla rezterga. Potle
vpraša vovka, kaj se njemu zdi. Odgovori: „Lepu diši koker
vijolica . 11  Lev pravi: „Ti si se zlegal . 11  Zatoraj tudi njega
reztrga. Vpraša lesico. Ona se zgovori ter pravi: „Gvišnu,
gospud, de imam en močan katar, de uže nekatere dni imam
nus zaprt, de neč ne morem dišati . 11  Lev se začudi na taku
pregnan odguvor, zatoraj jo vpraša: „Kdu je tebe naučil
taku odgovorit ? 11  Pokaže na osla inu vovka ter pravi: „Ruina
illorum."

Taku storite tudi vi, kateri vidite, koku hudu se godi
tem grešnim. Inu kadar ta hudi ali vaše hude želje vas ho¬
čejo v greh prpravit, recite: „Ne morem, imam katar . 11  Vi
dekelce bote lisica, kadar pošlejo po vas, de bi šle ponoči
na ples, kir dobru vejste, de nekatera je odskakala inu di-
vištvu inu dušo zaplesala: recite: „Ne morem priti, imam
katar . 11  — Vi žene bote lisica, kadar uni pošle se napovedat,
kadar moža nej doma, de hoče vas obiskat za kratek čas;
ali dokler vejste dobru, de slama inu ogen neč dobriga
vkupaj ne sturita, recite: „Imam katar, ne morem govorit,
zakaj se bojim osmuditi, koker drugim ženam se je zgo-
dilu.“ — Bote lisica vi možje, kadar te vabi uni v ošterijo
inu h kvartajnu; recite: „Ne morem, zakaj imam katar, do¬
kler vejm, de nihdar prež greha se ne gre z oštarije inu od
kvartajna & c.“ — Recite: „Imam katar, ne morem na ples
pojti, zakaj sem šlišala, de enkrat ena, katera na vsakaterim

174

plesu je hotela ta prva biti, enkrat pride en neznani gospud,
kateri je bil ta peklenski hudič; začne z njo plesat inu taku
močnu je bil poskočil, de zemla pod njima se je odprla
inu v peku sta se bila udrla inu še današni dan more po
gorečim voglu skakat inu plesat. Una, katera se je rada od
leskih možov pustila kušvati inu tipat, zdaj hudiči jo obje¬
majo, de z oči goreče iskre ji švigajo. Uni, kateri vseskuzi
po oštarijah se je klatil, zdaj hudiči po peklu ga vlačijo inu
z žovčom inu strupom ga napajejo. — Imamo katar, ne
morimo priti, vidimo kulikajn morjo ti grešni trpeti; se ho¬
čemo z njeh škode inu martre učiti, greha varvat, de tudi
mi v taiste martre ne bomo pršli.“

Golobica in jež

Ena golobica je v svojim gnezdi počivala. Pride jež ter
prosi golobico, de bi pustila njemu tudi per nji v gnezdi
ležat. Golobica od začetka se začne zgovarjat, k zadnimu
se pusti pregovorit ter mu da enu mejstece v gnezdi. Jež,
kadar v gnezdu leže, se začne stegat, golobico bode. Ta se
začne tožit. Jež pravi: „Ta, kateri ne more ostat, nej gre!“
Ona je bila prsilena vun zletejti. V tem jo popade kregul
ter jo reztrga.

Kdu je le-ta jež, ampak hudič, kateri z golufijo enu
majhenu mejsta skuzi te vsakedajne grehe išče per golobici
te kršene duše, skuzi katere počasi vekši prostor inu oblast
vzame, dokler iz gnezda gnade božje jo vrže inu v večnu
pogublejne prpravi?

Lisica spokornica

Enkrat lesica, videjoč, de zavolo nje golufne kunšti vse
živali so jo sovražile inu od nje proč bejžale, za tiga volo

175

je bila žalostna ratala ter je dolgu mislila, kaj je nji začeti,
de bi mogla živeti. K zadnimu sklene, de hoče pisat po vsih
deželah, de ona spozna svoje pregrehe: „V tem kir s svojo
kunštjo sem veliku njih ogolufala inu v škodo prpravila, za
tiga volo hočem pokuro delat inu po božjih potah hodit.“
Se obleče v pilgromski gvant, na vrat dene en usinjat kre-
želc, na stran obesi eno votlo bučo, v eno roko vzame en
velik roženkranc, v to drugo eno dolgo palco ter se na
rajžo postavi inu almožno prosi. Kadar so jo v tem stanu
te druge živali vidile, se je taistom smilila ter obilne al-
možne so ji dajale, zlasti te krotke kokuške. Lesica pohlev-
nu je almožne prejemala inu tudi le-te, katere so ji almožno
prnesle, je reztrgala inu požrla.

Tako modrust imajo ti posvejtni učeniki inu taku delat
uče te preproste ludi, de kadar ne morjo drugači doseči,
kar oni bi radi, imajo pod podobo te andohti skusit do¬
seči ... Oh, kulikajn takoršnih lesic se najde, kateri gredo
na božji pot, rekoč, de hočejo Boga molit ter gredo pijan-
čovat, se bojovati, šelmarije inu lotrije tribat. Oh vi golufne
lesice! Varite se, de vam se ne bo godilu kakor le-tej lesici,
katera je djala, de gre na božji pot, kakor ste slišali, zakaj
videjoč en kmet, de nej molila, ampak njegove kokuši po-
žerala inu škodo delala, je bil nadnjo s palco prtekel ter
je jo taku dolgu pretepal, dokler je jo bil ubil.

Volk in pastir

Ne  bodite kakor uni vovk, od katiriga piše kardinal
Bellarminus, de paster je bil njega v štali nešel ter s palco
ga je hotel ubiti. Vovk začne pasterja prosit, de bi se čez
njega usmilil inu mu odpuslil, de nikuli več n’hoče škode
sturiti. Paster pravi: „Le-tu bo rejs, če jest zdaj tebe ubijem,
de ne boš več škode delal. Če  pak tebe živiga pustim, boš

176

živino trgal kakor poprej." „Oblubem, prsežem inu se za¬
vežem, de nikuli ne bom več škode delal, kar je vrednosti
čez sedem vinarju." Paster se pusti pregovorit, se zglihata, roko
si data, de hočeta prijatela biti inu per dobrem miri živeti.

Gre v miru proč vovk ter mu napruti pride en debeli
kaštrun. Vovk ga gleda, sline mu se začnejo ciditi, želje ga
obhajejo ter pravi: „Ah, le-tu bi bilu enu dobru kosilu, ali
koku bi odgovorit se mogel pasterju ?“ Mu noter pade, de
ta kaštrun ne vela tri vinarje, ga popade inu reztrga, rekoč:
„Se bom lahku odgovuril, zakaj li tri vinarje je bil vreden."
Drugi dan najde na paši eno kravo s teletam. Ah, spet ga
želje obhajejo, vener se je bal, de bi mir ne prelomil. K
zadnimu sklene, rekoč: „Jest bi ne dal čez pet vinarju za
le-to kravico, za tele pak tri vinarje, tedaj vse vkupaj ne
vela čez sedem vinerjov. Za tiga volo žiher jih snejm, de
ne bom zaveze s pasterjam prelomil, zakaj mu sem oblubil,
de n’hočem čez sedem vinerjov škode sturiti."

Paster to veliko škodo inu golufijo tiga vovka zamerka,
ga gre iskat, ga najde v eni senci dremat, vzdigne palco,
po glavi ga udari, čelu mu rezbije. Vovk začne vpiti: „Jovh,
kaj delaš, prijatel? Spumni na mir, katiriga smo v stali
sturila." ..Oh, golufni tat," je djal paster, „naša zaveza ne vela
več, zakaj ti si jo prelomil. Mir je vun, zdaj je vojska inu boj."
Inu taku dolguje s palco po njemu mlatu, dokler gaje bil ubil.

Ah, Bug hotel, de bi tudi nekiterem grešnikam inu greš-
nicam taku se ne godilu, katiri so mir z Bugam te svete
praznike sturili, spovedniku oblubili, de n’hočejo več zapu-
vidi božje prelomit, ali kakor prložnost najdejo, spet njih
grehe ponove. Pastor pastorum  jih bo pak nesel; kadar bodo
nermenje čakali, jih bo udaril s palco svoje ostre pravice
ter jih bo k večni smrti obsodil, dokler oni zavezo inu mir
so prelomili.

12

177

Trn in figa

5". Cirillus piše, de trn v spumladi, kadar je bil poln
cvejtja, se je bil prevzel ter se je špot delal s fige, katera
nima cvejtja, ter je nji djal: „Ficus, ubi sunt flores tui ?"
Ali figa hitru reče: „Spina, ubi sunt fructus tui P"  Odgovori
trn: „Non dedit mihi natura fructus Takrat figa tudi reče:
„Nec mihi flores addidit;  ali za tu neč ne maram, zakaj de
li imam sad, je meni zadosti. Magis certe gaudeo esse fructi-
fera sine flore, quam esse spina cum flore."  Na le-te besede
trn je bil s špotam ostal.

178

SACRUM

PROMPTU

ARIUM

SINGULIS PER TOTUM

ANNUM DOMINICIS

PRiEDICABILE.

AR

Admod. V. P.F.JOANNE BAPTISTA

a S. Cruce Vippacenfi, Slavo compofitum
Idiom ate.

PARS QUINTA.

LABACIj Typis Joannis Georgij Mayr, lnclyt® Provinci® Camiol.

Typographi & BMopol«, Anna M. DCC. Fll

Naslovna stran pete knjige

12 *

179

204

NA OSMO NEDELO

PO S‘  TROVCI.

£t a)tcMit tt ah Hit, Jjhtid koc audi*
de te ( Redde rcctionem •villt’
cationis tu*.

Inu on je njega poklizal, cer je rekal
k’ njemu koku jest fhlishim
tu od tebe ? Sturi rajtingo
od tuojga hishovaj-
na. Luc. 16 .

I E tedaj Vener rejfs’de vy 6  zhastiti Mashniki, katerem
sdaj greshinki, intt greshinze v’fpiwidi morio njeh
pregreh rajtingo dati , hote tudi vy mogli 02-
faitnu rajtingo dati , koku fte v’vashim duhounim__*
Irana shivelii Tedaj vy krajly , inu Cefary , katerem**
vaflnj GlavaTy sdaj sdprio od vafliiga veliziga -pre-
hodiflia tajtingo dači , hote pred vaihom podver-
shenom folkom mogli rajtingo dati kam (te taistu prehodi,
(lic djali ?. Tedaj vy Gospoda, kateri vlaku fejtu od vafhih
Flegariu , m« kmetu zhisto rajtingo hozhete imeti bote
tudi vy mogli rajtingo dati, sa vlaki denar , kateriga od
kmeta khes dolshnust speprejelif Tedaj vykopzy, kateri nu-
zh , inu dan s' va(hmy Bukuomy rajtingo delate , bote tudi
mogli rajtingo dati, ko kitit c vaihe blagu- predajali ? Tudi
vy hkhm Gospodary bote mogli odrajtat taistu blagu,ka-
teru pregreshnu fte sadjali. Tudi vyHoshtery bote mogli
rajtingo dati, od tajste premajhine mire, inu vage s* kateri¬
mi (ie ludy goluffali. Vy  sliene de fi , lih nihdar nejset^s
pajtat.fie viizbile , vener bote mogle od iledne mifli ,-iuii

nap

Stran iz prve knjige

180

OPOMBE

(Krepko tiskane številke pomenijo strani)

1 — POSVETILO: I, str. a 4a. Izvirnik je latinski. Tu
v prevodu prof. Antona Sovreta. — Friderik Hiero¬
nim grof Lanthieri:  študiral v Rimu (IMK VIII, 66),
vikar v Vipavi od 1666—1684 (IMK IV, 26), novomeški prošt
od 1684 do 1696, ki je po očetovsko skrbel za reveže in
dal pozlatiti glavni oltar; odstopil je zaradi bolezni v prid
svojega nečaka Rajmunda Lanthierija. — promptua-
r i j: priročnik. — Podoba Lune... trojna vrsta
zvezd... orel... dva krasna leva:  Lanthierijev
grb, čigar podoba je natisnjena pred posvetilom, ima v
prvem in četrtem polju leva, v drugem in tretjem luno in
tri zvezde, v sredi pa orla.

2— gosposka žena:  mišljena je Farna (v posvetilu
proti koncu, gl. str. 5.), poosebljen sloves, glas.

3 — praepositus:  pomeni dvoje, predstojnika in prošta
(besedna igra). — Svetite kakor...:  Filip II, 15. —
stvari, ki imajo na svetu sicer nizko ceno:
uboštvo itd.

4  — Pravičen kakor lev:  Preg 28,1.

5  — praeposito:  predstojniku. — Peter Damia-
n u s : sv. P. Damiani, iz Ravenne, 1006/7—1072, benediktinec,
cerkv. učitelj. — Farna: gl. op. k str. 2. — praepositus
et magnus:  predpostavljen (prvi) in velik. — P1 i n i j :
Plinius st., 23—79 po Kr., pisec prirodopisa v 37 knjigah
(Naturalis historia).

6 — Pravičnih pot.. .:  Preg 4,18. — Naj si torej
tamkaj...:  v izvirniku s časoslovom: SVperls IgltVr Ibl
sVbDItls nobls In CoLVMI(s) VIVat = 1691.

7 — PR AEFATI O AD BENEVOLUM LECTO-
RE  M: Predgovor blagovoljnemu bralcu; I, b 4a. — Ideoque
utile e st... (Libr. 1. de Trin. c. 1.):  Zato je koristno,
da tudi o istih vprašanjih več ljudi več knjig v različnem
slogu in narečju (ne v različni veri) spiše, da pride ista stvar
do čim več ljudi; do enih v tej, do drugih v drugi obliki. —

181

Tertullianus: lat. cerkv. pisatelj, 2.—3. stol. — Quid
tam...: (Lib. 1. cont. Marcio.)  :  Kaj je bolj hudobno, ko da
nočeš pomagati, čeprav moreš. — Pristinis  o r b at  i.  . .
(Lib. 2. de divin.):  Odkar sem izključen iz političnega delo¬
vanja, sem se začel znova baviti s to vrsto znanstvenega
dela, da bi na eni strani sam našel uteho v njem, na drugi
pa kolikor moči koristil svojim sodržavljanom.

8 — C um r e l e g o . . . (Trist. lib. 1.):  Kadar jih prebiram,
me je sram, da sem jih napisal, ker vidim, da je večina
vredna, da se uniči, tudi po moji sodbi, ki sem stvar na¬
pravil. Kolikor kratov pogledam, toliko kratov mi ni všeč.
Nihče ni sebi trši sodnik ko jaz. In če ne bi bil zagrešil,
kaj bi mogel ti odpustiti? Moja usoda ti daje priliko, da
odpustiš. — Navedek na robu napačen: prva dva verza sta
iz Ex Ponto I, 5*-15—16, drugih dveh nisem našel, zadnja dva
sta iz Trist. II, 31—32. — Qui dam irri  de  b ant  (Act. 17.):
Nekateri so se posmehovali. — Quidam autem credi-
derunt:  Nekateri pa so vero sprejeli. — Si f or mi da-
ret...  (Tractat. cont. Epic.  & sto. c. 2.):  Če bi se apostol
bal zasmehujočih, ne bi prišel k verujočim. Ta dva citata
(Act. 17.  in Tractat. cont. Epic.  & sto. c. 2.)  najdemo tudi pri
Segneriju (Quaresimale 1679, tu po izdaji 1709), in sicer v
predgovoru bralcu (L’auttore a chi legge); vendar se na
Segnerija ne naslanja ves slovenski predgovor, temveč samo
odstavek z omenjenima citatoma.

9 — quia scribendum ...:  kajti pisati je treba po na¬
činu naroda, izgovarjati pa po načinu pokrajine. To načelo
ima Svetokriški iz Schonlebna (Evangelia inu listuvi 1672),
ki trdi: Quare scribamus more gentis, loquamur more regionis.  —
Qui a n on sunt. . .:  Kajti to, kar je, se brez potrebe ne
sme množiti. — Veluti apes...  (De leg. Gen.):  Kakor
čebele ne sedajo na vsako cvetlico, pa še iz tistih, na katere
se spuste, ne poskušajo odnesti ves prah, ampak si vzamejo
le, kolikor jim je potrebno za delo, ostalo pa puste — tako
zasledujemo tudi mi kot trezni in razumni ludje v bukvah
samo to, kar nam bo koristno in je blizu resnici, za drugo
pa se ne menimo! Svetokriškega navedba vira De leg. Gen.
pomeni De legendis gentilibus (O branju poganskega slov-

182

stva) in se nanaša pač na grški spis Basilijev Pros tiis neus
(Mladini), kjer govori o koristih, ki jih more tudi kristjan
imeti od branja poganskih pisateljev. Isti citat nahajamo
tudi pri Lohnerju, Bibliotheca concionatoria 1681, tu po iz¬
daji 1738 II, 313 z navedkom S. Basil. ho. 22.  — Julijan
Toletanus:  knezoškof v Toledu, 7. stol. — Si quae
forsiian...  (Ep. ad idal. Epis. Bare.): Če  sem morda po¬
vedal kaj drugače, kakor je treba povedati, ali postavil
drugače, kakor bi bilo treba oblikovati, naj meni, ki prizna¬
vam, ljubezen, ki vse opraviči, oprosti in naj pri tvojem srcu
doseže, da to, kar je občutek naše slabosti premalo učeno
izrazil, tvoje modrosti dopolnilo popravi, pojasni in okiti.

10  — I g it ur qu a e s o . . . (In ep. ad Desid.):  Zato prosim,
da mi vsakdo, ki bo to bral, pri strogem sodniku nakloni
tolažbo svoje molitve in karkoli zaloti na meni umazanega,
opere s svojimi solzami. — Vale, a mi c e le e tor:  Po¬
zdravljen, prijatelj bralec.

LATINSKI PREDGOVOR V DRUGEM DELU:
II, c 3a. — seznam pomenljivih reči:  takega seznama
(index rerum notabilium),  ki ga je bil avtor obljubil v prvem
zvezku (I B, 216), ni v nobenem zvezku, pač pa ima tale

H. zvezek in vsi ostali seznam vsebine (index argumentorum).  —
pridige za praznike:  napoved 3. zvezka Sv. priroč¬
nika.

11  — NA TRE TJ O NEDELO PO VELIKI NOČI:

I, 26 sl. — D o m i t i a n : T. Flavius Domitianus, rimski ce¬
sar 81—96 po Kr.; za njega se je razmahnilo denunciantstvo
in zarotniški procesi; padel je kot žrtev zarote. O njegovem
strahu pred atentati in o zrcalastih ozir. sljudastih stenah
poroča Svetonij (Dom. 14,4). — T i b e r i u s : rimski cesar,
14—37 po Kr., je v zadnjih letih trpel za pregonsko blaz¬
nostjo ; zelo se je bal groma (gl. Svetonij, Tib. 69.); ni bil
pa Tiberij tisti, „kateri glaboku pod zemlo je bil pustil eno
hišo zidat", temveč cesar Avgust. Le-ta je „ob grmenju
in bliskanju kazal pač nekoliko preveč strahu in maloduš¬
nosti, tako da je zmerom in povsod nosil s seboj kožo tju¬
lenja za obrambo in se vselej, kadar se je pripravljalo k hudi
uri, umaknil v obokan podzemeljski prostor.

183

odkar ga je na ponočnem popotovanju preplašila strela.“
(Svetonij, Aug. 90; prim. tudi prav tam 29, 3.)

12 — t imuerunt ti mor e . . .:  tresli so se od strahu, kjer
strahu ni bilo. — C e a d d a (ali Chad): angl. škof, svetnik,
t 672. — B(rat) Ludovicus Beltrandus:  domini¬
kanec, svetnik, 16. stol. — Heu mi hi ..O jaz nesrečnež,
ki v deželi smrtne sence ne poznam konca in ne vem, ali sem
vreden ljubezni ali sovraštva. — M o d i c um  ...:  še malo
in ne boste me več videli. Jan 16, 16. — Haec audien-
t e s . .  Ko so Gospodovi učenci to slišali, so bili zmedeni
in prestrašeni, ker so se bali Kristusovega odhoda. — Qui
timet D ominum .. .:  Kdor se boji Gospoda, dela dobro.
Vulgata ima Deum  (Boga) nam. Dominum  (Gospoda).

13 — Plutarcus:  Plutarh, gr. pisatelj, napisal življenje¬
pise znamenitih mož, 46—120 po Kr. — te sedem mo¬
dri:  možje s praktičnimi življenjskimi skušnjami, zlasti
znameniti državniki iz grške predfilozofske dobe (7.—6. stol.
pr. Kr.), ki se jim pripisujejo kratki, jedrnati izreki, vsebu¬
joči kako življenjsko modrost. — quaenam d o mu s ..
katera hiša je najboljša, katera družina najsrečnejša. —
In qua ne c . .  V kateri premoženje ni pridobljeno na
krivičen način in torej ni potrebna ne malodušnost glede ohra¬
nitve, ne kesanje zaradi trošnje. — In qua d o minus  ... :
V kateri se gospodar prostovoljno vede tako kakor v jav¬
nosti zaradi zakonov. — In qua p lurimu m. . .:  V kateri
privoščijo gospodarju največ počitka. — In qua plu-
res...:  V kateri je več takih, ki gospodarja ljubijo, ne pa
da se ga boje. — Qui domui. ..:  Kdor je v svoji hiši dober
gospodar. — In qua neque . . .:  V kateri ne najdeš odveč¬
nega in ne pogrešaš potrebnega. — Quae simi lis .. .:
Ki je podobna mestu, v katerem vlada moder kralj. —
B e at us vir .. .:  Blagor mu, kdor se boji Gospoda. Mo¬
gočno bo na zemlji seme njegovo in rod njegov se bo bla¬
goslavljal. Slava in bogastvo bo v hiši njegovi. — Time
Dominum...:  Boj se Gospoda in ogiblji se hudega, to
bode zdravilo životu tvojemu in krepilo tvojim kostem.
Citiranje je napačno; prav: Preg (Prov.) 3, 7—8. — Timor
Domini...:  Gospodov strah dodaja dneve, brezbožnih

184

leta pa bodo okrajšana. — In ti mor e . .  Bodi ves dan
v strahu Gospodovem, ker tedaj boš imel upanje poslednji
čas in tvoje čakanje ti ne bo vzeto. — Qui time tis ...:
Kateri se Gospoda bojite, mu verjemite in vam ne bo odšlo
plačilo. — Noli ti mer e...:  Nikar se ne boj, moj sin;
revno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se
bomo Boga bali.

14 — T imenti D ominum bene . .  Njemu, ki se Boga
boji, se bo dobro godilo zadnjo uro in bo oblagodarjen na
dan svoje smrti. — Tim en ti D ominum  n o n : Kdor
se Boga boji, njemu se nič hudega ne primeri, ampak Bog
ga varuje v skušnjavi in reši hudega. — Timor D orni ni
ipse  .. .: Strah Gospodov je njegov zaklad. — Fallax
gr ati a . . .:  Varljiva je prijetnost in prazna je lepota; žena,
katera se boji Gospoda, ta bo hvaljena. — Misericordia
eius ..Od  rodu do rodu traja njegovo usmiljenje njim,
ki mu v strahu služijo. — Ut time ant ..r.  Da se me
bodo bali vse dni in da bo dobro njim in njih otrokom za
njimi. — Timor Domini sicut  Gospodov strah je
kakor oblagodarjen vrt. — Quam magna  ...:  Kako obil¬
na je tvoja sladkost, Gospod, ki si jo prihranil njim, kateri
se te boje. — Qui t imeni . . .:  Kateri se tebe boje, bodo
veliki pri tebi v vseh rečeh. — Timeamus D ominum ...:
Bojmo se Gospoda, svojega Boga, da nam bo dobro vse
dni našega življenja. — Venite, filii, audi te me!:
Pridite, otroci, poslušajte me! — prior t emp or e:  prvot-
nejša po času. — origine prior:  prvotnejša po izvoru.

15 — Venite, filii...:  Pridite, otroci, poslušajte me:
strah Gospodov vas bom učil. — N on c ur s us side-
rum .. .:  Ne obtokov zvezd, ne snovanja narave, ne skriv¬
nosti nebes, temveč strahu Gospodovega vas bom učil. V
citatu kaže „ibi“  (prav tam), da je ves citat prevzet iz kake
predloge, kajti doslej Lovrenca Justinianija (Benečana, škofa
in patriarha, pisca ascetičnih razprav in pridig, t 1455) še
ni citiral, da bi se mogel sklicevati na kak poprejšnji citat
z „ibi“.  Iz 8. izdaje Lohnerja (1738) IV, 229 sledi, da gre za
„S. Laur. Iust. c. 1. de tim. Dom."  — Initium s a p i enti a e
tirnor Domini:  Strah Gospodov je začetek modrosti. —

185

Magna enim  Zakaj veliko upanje na rešitev in naj¬
večji vzrok za napredek čednosti je strah Gospodov. — Et
nune Israel  In zdaj, Izrael, kaj hoče Gospod, tvoj
Bog, od tebe, kakor da se bojiš Gospoda? — Qui ti¬
me t, c ust odit:  Kdor se boji, bedi. — Qui timet Do-
minum  . ..: gl. op. k str. 12. — H e br a e us ego sum
Hebrejec sem in se bojim Boga nebes. — S. Grogor Na-
zianzenus:  sv. Gregor iz Nazianca ml., cerk. učitelj in
škof, f 390, ohranjeni so njegovi govori, pisma in pesmi. —
Timor bonorum  Strah je vsega dobrega najboljši
učitelj. — Opificium sanctitatis:  delo (podlaga, po-
vzročevalec) svetosti. — Vir tul um  ...:  Varuh vseh čed¬
nosti. — Ane or a c or di s  ...:  Breme strahu je sidro srca.

— Timor e st  .. .: Strah je varuh nedolžnosti. — Con-
stitue legislatorem...:  Postavi jim zapovedovalca.
16 — Constitue timorem  ...:  Prestraši jih. — Quem
non .  . .: Koga ne razveseljuje tako slavno potomstvo
(slavni otroci, namreč pobožnost v cerkvi, pokorščina star¬
šem, pravičnost do nižjih itd.). — Qui timet . .  Kateri
se Gospoda boji, le to išče, kar je njemu vedno všeč. Citi¬
ranje je napačno, prav: Eccl. 2; tudi besedilo je v Vulgati
nekoliko drugačno: Qui timent Dominum, inquirent, quae pla-
cita sunt  ei.  — Timor Domini...:  Strah Gospodov greh
prežene, zakaj kdor je brez strahu, ne more biti opravičen.

— Rectus  & recedens . . .:  Pravičen je bil, hudega se
je zdrževal in Boga bal. Vulgata ima: Rectus ac timens Deum
et recedens a malo.  — H o mo iste...:  Tisti mož je bil
pravičen in bogaboječ. Citiranje je napačno; prav: Lk 2.

— Filius e s...:  Sin si predobrega in pravičnega in
bogaboječega moža. — Vir religiosus ...:  Pobožen in
bogaboječ mož z vso svojo hišo. — H as er go ...:  Ker
imamo torej take obljube, predragi, se očistimo vseh made¬
žev mesa in duha in dopolnjujmo posvečenje v božjem
strahu. — D o minus r e git ..  .: Gospod me vodi in nič
mi ne bo manjkalo; tja na pašnik me je postavil; pri vodi,
ki poživlja, me je zredil; mojo dušo je spreobrnil. Torej,
ako bi ravno po smrtni senci hodil, se ne bom bal hudega,
ker si ti z menoj.

186

17 — Vir ga tua . .Tvoja šiba in tvoja palica sta me
tolažili. — Dum formi d o ..Dokler  se bojim, sem
ohranil milost, ki sem jo prejel. — S i c autem . ..: Tako
pa ga jejte: Svoja ledja prepašite in čevlje imejte na nogah
in držite palico v rokah in hitro jejte. — B a c ul o s ne-
c e s s e ..  Potrebno je, da držimo palice v rokah, da ima¬
mo v vsem, kar delamo, strah božji živo pred očmi. —
F ili oli , in veritate...:  Sinovi moji, v resnici sem
spoznal, da si ni moči z nobeno stvarjo milost zanesljiveje
zaslužiti, zopet pridobiti in obdržati, kakor če se moreš
vsak čas pred Bogom izkazati, ne da imaš domišljav razum,
ampak da se ga bojiš.

19 — Orfeus:  grški bajeslovni pevec; ko mu je umrla
žena Evridika, je šel ponjo v podzemlje in ganil s petjem
podzemeljska božanstva, ki so mu dovolila, da odpelje
Evridiko, a da se ne sme ozreti nanjo, dokler ne prekorači
podzemeljskih temin; ker se ni mogel premagati in seje
ozrl, je Evridiko za vedno izgubil. — C um sit  . . .: Ker ni¬
kogar ni, kateri bi mogel rešiti iz tvoje roke. — Hune t i me¬
te ...:  Tega se bojte, tega se bojte, ki more dušo in telo pogubiti
v pekel. Po Mt 10, 28. — Hune tim e o . . Tega se bojim,
skritega preizkovalca skrivnosti.

20 — Hune, hunc t ime ..  Tega, tega se boj, skritega
preizkovalca skrivnosti.

21 — Hune, hunc time!:  Tega, tega se boj!

22 — T imet e e um  ...:  gl. op. k str. 19. — Si D e us ..
Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? — cesar Neron:
vladal 54—68, znan kot okrutnež in razuzdanec, a to, kar
o njem pripoveduje Svetokriški, je znano o rim. cesarju
Heliogabalu (vladal 218—222), namreč, da se je zabaval s
tem, daje iznenada spuščal leve med svoje goste (E. Friedell,
Kulturgeschichte d. Altertums, Ziirich, 1936,1, 329); tudi Loh-
ner (IV, 357) pripoveduje o Heliogabalu isto, kar Svetokriški
o Neronu.

23 — D ivinus tirno r  ...:  Božji strah prežene v nas
strah pred sovražnikom, kajti ne more se bati barbara, kdor
se boji Izveličarja. — Domine, memento mei  ...:
Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo. —

187

H odi e mecum  Danes boš z menoj v raju. — Ne-
que tu  ..Ali  se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti ob¬
sodbi ? — Alt er pr ob us . .  .: Drugi se izkaže pravič¬
nega, na sodbi obtoženec, na križu sodnik, toda uči nas
tudi strahu. Kajti prva beseda razbojnikova k drugemu raz¬
bojniku je bila: In ti se ne bojiš Boga ? Ker se je vsaj malo
časa bal Kristusa, kakor je bilo treba, je bil zveličan.

24 — B e at us ho mo ...:  Srečen človek, ki mu je dano,
imeti strah božji.

25 — Nihil aeque  .. .: gl. op. k str. 17. — Et vidi . ..:
In videl sem drugega angela, letečega po sredi neba; imel
je večen evangelij, da bi ga oznanil prebivalcem na zemlji,
in govoril je z močnim glasom: Bojte se Boga! — D o mi¬
ri um D e um  ...:  Gospoda, svojega Boga se boj in njemu
samemu služi. — E t c o n g l u t i n  a t a ...:  In navezano je
bilo njegovo srce nanjo in žalostno je tolažil s prijaznimi
besedami. — Plerumq. ho st is . .  .: Večkrat zapelje zviti
sovražnik dušo, ki jo z grehom spodnese, ko jo vidi zbog
padca skrušeno, s sladkimi besedami brezskrbnosti.

26 — A d mo ne udi suni  Treba jih je opominjati,
naj, kakor se tudi zanašajo in upajo, vendar ne otope v
neprevidni neskrbnosti. — Si D o minus  . . .: Če sem
jaz Gospod, kje je moj strah ? — Audi, p op ul e  ...:  Po¬
slušaj, neumno ljudstvo, ki nimaš srca: ki imate oči, pa ne
vidite, in ušesa, pa ne slišite. Ali se me tedaj ne boste bali,
pravi Gospod, ne žalovali pred mojim obličjem?

27 — Qui s no n  ...:  Kdo se te ne bo bal, o kralj naro¬
dov ? Zakaj tvoje je veličastvo; med vsemi modrimi narodov
in v vseh njih kraljestvih ni nihče tebi podoben.

28 — NA OSMO NEDELO PO S. TROJICI:  I,
204 sl.

29 — Surgite mortui  Vstanite mrtvi in pridite k
sodbi. — in sede maiestatis s u a e . . .:  na prestolu
svojega veličastva. Mt 25, 31. — Vos me v o c at i s .  ..
(Ioan. 13.):  Vi me kličete ,Učenik 1 , in prav pravite: zakaj
to sem. Citat ni popoln.

30 — E x emplum dedi... (Ioan. 13.):  Zgled sem vam
dal, da bi tudi vi delali, kakor sem jaz storil. Citat ni po-

188

poln. — Ego humiliavi ...  ( Ezech. 17.):  Jaz sem visoko
drevo ponižal. — Surgite mortui  ...: gl. op. k str. 29.
Bi — D evot a a c promptissima... (Exod. 35.):  pre¬
vod v tekstu takoj za lat. citatom; citat ni natančen, temveč
se samo po smislu naslanja na 2 Moz (= Exod.) 35, 21. —
A mb ul at e  ... (Ps. 110.):  Hodite po brezmadežni poti; ci¬
tiranje je napačno; gre za Ps 118, a citat se nanj samo smi¬
selno naslanja. — Domus me a ... (Luc. 19.):  Moja hiša
naj bo hiša molitve. — Vos aut e m . .  .: Vi pa sle iz nje
napravili razbojniško jamo. — Bene fac ... (Eccl.14.):
Stori dobro pred smrtjo. — Esto exemplum  ... (1. Ti¬
rno. 4.):  Bodi vernikom zgled v besedi, v vedenju, v ljubezni,
v veri, v čistosti. — In omnibus... (Tit. 2.):  Sam se v
vsem kaži kot vzor dobrih del.

32 — Factus est ... (Ps. 105.):  Bil jim je v spotiko.
Citat je prikrojen, ker ima Vulgata: Factum  est  ...:  Bilo
jim je ... — Dicunt  & n on faciunt (Matih. 23.):  Go¬
vore, pa ne delajo. — Vox est ...:  Glas je Jakobov in
roke so Ezavove. Po 1 Moz 27, 22. — Ti šibil kakor
gosli  ...  (do konca tega odstavka): isti odstavek ima Sve-
tokriški še enkrat v 4. knjigi, str. 37. — D is cit e a  me...
(Matih. 11.):  Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca
ponižen, in našli boste mir svojim dušam. — Qui se...
(Luc. 18.):  Kdor se ponižuje, bo povišan.

33 — Fideli creatori... (l.Pet.4.):  Svoje duše naj
priporočajo zvestemu Stvarniku z dobrimi deli. — Effun-
dam super vos ... (Ezech. 37.):  Izlil bom na vas čiste
vode, da boste od vseh svojih gnusob očiščeni; in dal vam
bom novo srce in novega duha. — D ili g e s D orni -
num  ... (Matih. 22.):  Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem
srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. — Estote pru-
dentes  ...:  Bodite previdni kakor kače in preprosti kakor
golobje (Sveto pismo 1925). Svetokriški prevaja prudentes  z
„modri“; ne citira. Mt 10.

34 — R e dde Altissimo... (Ps. 49.):  Opravi Najvišjemu
svoje obljube. — Memento ut  ...:  Spomni se, da posve¬
čuješ sobotni dan. 2 Moz 20, 8. — Qui loquitur . ..
(Prov. 19.):  Kdor govori laži, se pogubi. — N on mo e cha-

189

beris  ( Exod. 20.):  Ne prešuštvuj. — C um vir o .. . (Eccl. 37 .):
Vedno se drži svetega moža, katerega poznaš, da je boga¬
boječ.

35 — Amen, amen dico  . ..  (Ioan. 6.):  Resnično, res¬
nično, povem vam: Kdor vame veruje, ima večno življenje.
— Čredo, Domine:  Verujem, o Gospod. — Dum tem¬
pu s  .. .: Dokler imamo čas, delajmo dobro. Gal 6, 10. —
Haec f e cisti . .. (Ps. 49.):  To si delal in sem molčal. —
Quid  a d ho  c  ... (lib.de op.):  Kaj odgovorimo na to, o
bratje ? — Redde r at ione m ...:  gl. str. 28. — O mn is
creatura...:  Vsaka stvar se bo oborožila zoper neumneže.
3? — Recor dar e J e su pie . ..:

Spomni se, o Jezus mili,
da so zame te umorili,
tisti dan se me usmili.

Da grešil sem, se sramujem,
krivdo svojo obžalujem,

„Prizanesi, Bog!“ zdihujem.

9. in 12. kitica pesnitve Dies irae  (Dan jeze), ki jo je spesnil
bržda frančiškan Tomaž di Celano v 13. stol. Slov. prevod
gl. G. Pečjak, Večno življenje. Molitvenik. 1930, 108 sl.

38 — DOMINICA III. ADVENTUS:  V, 25. sl. -
N o lit e dili g er e . . . (Ioan. c. 2.):  prevod je dodan v tek¬
stu. — Iuste quod... (Exod. c. 15.):  isto. Navedek na¬
pačen, prav: Deut. 16, 20. Tudi besedilo ni točno; Vulgata
ima persequeris.

30 — Daniel Bartolus:  D. Bartoli, jezuit, f 1685 v
Rimu; vsestranski pisatelj.

40 — Si c hodi e . . . (Philos. Comin. in l. I.):  Mnogi ple¬
miči so danes tako vzgojeni, kakor da bi bili ustvarjeni za
igro in kratek čas; v obleki in vsej govorici ne kažejo nič
zmernega ne pametnega.

42 — Solve  c al  c e a me  n t um  . . . (Exod. c. 3.):  Sezuj
svoje čevlje s svojih nog: zakaj mesto, na katerem stojiš,
je sveta zemlja. — sandali a eius  ..  . (Judith. c. 16.):
nje opanke so mu pogled vzele. — Urbanus  IV:  papež
od 1261—64. — Joannes XXII:  papež od 1316—34. — e x
fructibus...:  po njih sadovih jih boste spoznali, Mt 7, 16.

190

43  — poper: papir.  — Clemens Alexandrinus:
cerkv. pisatelj, f ok. 215.

44  — Bibensque  ... (Gen. c. 9.):  In ko je vino pil, se je
upijanil. — S. Tomaž  de  F1.: T. Bellacci, minorit, f 1447.

45  — iuste... exequebatur:  citat (gl. op. k str. 38.)
je tu prilagojen slov. tekstu: pravično je opravljal... —
J e z a b e 1: hči Etbaala in žena Ahaba, kralja v Samariji;
bila je malikovalka, zato jo je Jehu dal vreči skozi okno.
Truplo so raztrgali psi. (3 Kr 16 in 4 Kr 9).

46  — D ico autem ... (Matth. c. 12.) : Povem vam pa, da
bodo za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovore, dajali
odgovor na sodni dan. — uni kuhar, katerimu gos-
pud je bil dal eniga fažana spečt:  ista zgodba
je znana tudi iz Bocacciovega Decamerona (Giornata sesta,
nov. IV), le da gre tam za žerjave in ne za fazane.

47  — B enventus Eugubinus:  spoznavalec, god 27.ju¬
nija. — Nil c o inquin at um ...:  Nič omadeževanega ne
pride v nebeško kraljestvo. Po Raz 21, 27. — N on ve¬
nit ...:  Ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on
stregel. Citat je iz Mt 20, 28. — Vi de t e, ne ...:  Glejte, da
bi kje ne bil ukraden. Tob 2, 21.

49  -NA DAN SVETIGA ROKA:  III, 433 sl. To
pridigo je Svetokr. utegnil govoriti v Dravljah pri Ljubljani.
Tu je 1645 bila zelo huda kuga, a ko so sklenili sezidati
cerkev na čast sv. Roku (tudi Svetokr. trdi isto), je kuga
ponehala. Cerkev so začeli zidati 1646 in potem je vsako
leto šla slovesna procesija (procesijo omenja tudi Svetokr.)
iz Ljubljane v Dravlje (Koblar, O človeški kugi na Kranj¬
skem IMK I, 51—52). Posebno slovesna je bila 4. julija 1683
v zahvalo, da je Bog Ljubljano in vso deželo obvaroval
strašne kuge, ki je več let razsajala v sosednjih deželah
(Dolničarjeva kronika, IMK XI, 31). — In diebus suis . . .
(Ecc. c. 44.):  začetek citata je nekoliko prost. — Nequa-
quam ultra... (Gen. c. 8.):  Nikdar več ne bom preklel
zemlje zavoljo ljudi.

50 — S. Miklavžu je dal oblast  č-ez vodo...:
prim. podobno mestu v Trubarjevem Kat. z dvejma izlagama
1575 (Protest, pisci 130 sl.).

191

51 — v t em mesti Narbona: Rojstni kraj sv. Roka
ni Narbonne (ob Lionskem zalivu), temveč Montpellier, se¬
verovzhodno odtod. — kakor en drugi s. Miklavž:
tudi o njem pripoveduje Svetokriški, da „vsako srejdo inu
petek se je postil, kakor na ta svejt je bil prišel, zakaj
taista dva dni nej hotel sesati" (III, 595).

52 — P at er meus . .. (Psal. 26.):  Moj oče in moja mati
sta me zapustila, Gospod pa me je sprejel. — Thesauri-
zate v ob is... (Luc.c.12.):  Nabirajte si zakladov v ne¬
besih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja. Citiranje je na¬
pačno; prav: Mt 6,20. — Si d is... (Matth. c. 19.):  Ako
hočeš biti popoln, pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubo¬
gim in hodi za menoj. Citat ni popoln. — Aquapendens:
Acquapendente, kraj v Italiji ob pritoku Tibere, zahodno
od Orvieta. — E t c ur at e inf ir mo s :  In ozdravljajte
bolnike. Lk 10,9. — m ai or em hac ...:  večje ljubezni ni¬
ma nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje
prijatelje. Jan 15,13. — Caesena:  mesto Cesena v pro¬
vinci F orli v sev. Italiji.

53 — Fiat  me  n s a . . . (Psal. 22.):  Njih miza jim bodi v
zadrgo. Citiranje je napačno; prav Ps 68,23.

54 — P aulus Aresius:  škof v Tortoni v Italiji, f 1644,
pisatelj zlasti teoloških in filozofskih razprav. — Gallus:
rimski cesar 251—253. — Volusianus:  Gallusov sin in
socesar, ubit kakor oče 253. — Procopius:  grški zgodo¬
vinar, umrl ok. 562, napisal zgodovino vojska Jusiinijana I.,
bizant. cesarja 527—565. — ut nul li aet ati. .  da ni
prizanesla ne starim ne mladim, ne moškim ne ženskam:
zajela je ves svet, se širila naprej in naprej in ni spregledala
nobenega kotička. — ob času cesarja Avrelijana:
misli cesarja Marka Avrela (161—180), kajti Avrelijan je
vladal sto let kasneje. Kuga, ki se je začela 167 (Svetokriški
pravi 170), je trajala dvajset let in je uničila več ko polovico
prebivalcev rimskega cesarstva. — Iste podatke o kugi ima
Svetokriški še v IV, 185: „Piše Boronius, de tu lejtu 170,
kadar cesar Marcus Aurelius inu Lucius Verus sta na zemli
regirala, Bug je bil poslal čez njih dežele eno grozno kugo ...
Tu lejtu 225, kadar je regeral Gallus inu Valusianus, je bila

192

ena takoršna strupena kuga vstala v zamurski deželi ter
po celem svejtu se je bila reztresla ter deset lejt je trpela
inu tulikajn ludi je bila pomorila, de nej bilu tulikajn živih
ostalu, de bi mogli te mrtve pokopati . . . Procopius pak
piše od ene čudne inu strašne kuge, katera je na zemli bila
tu lejtu 544. ob času cesarja Justinijana. Čudna je bila ta
kuga, zakaj hudiči v podobi človeški so okuli hodili, inu
kakor eden jih je ugledal, precej je kugo udobil.“ — Ero
m or s  ... (Ose. c. 13.):  O smrt, jaz bom tvoja smrt. — Ero
pest is ...: O  kuga, jaz bom tvoja kuga.

55 — Ut a er i s  ... (S. Chrysost.):  Da bi očistil ozračje, je
na vzvišenem kraju umrl. Na križ razpet je hotel na hribu
umreti, da bi, kakor je z življenjem očistil zemljo, s smrtjo
očistil ozračje. V življenju je hodeč blagoslovil z nogami
zemljo, v smrti je razpet z rokami blagoslovil zrak. —
ludje:  ljudi. — Jta enim  ...  (S. Cypr);  Tako namreč
je vzvišen očistil ozračje od vsakršnega okuženja zlih du¬
hov. — Konstanca:  cerkv. koncil v Kostnici 1414-18.
Ta koncil je med drugim odobril tudi kult sv. Roka.

56 — curabantur omnes:  vsi so ozdravljali.

57 — Ali o s s al o o s f e cit . . .:  Drugim je pomagal, sam
sebi ne more pomagati. Mt 27, 42. — A r n o 1 d u s čar¬
no  t e n s i s:  12. stol., benediktinec, opat Bonnevalski, na¬
božni pisatelj.

58 — N on ingredieris...  (2. Reg. c. 5.):  Ne boš sem
vanj hodil, ako ne potrebiš slepih in kruljavih. — Abu-
1 e n s i s : pač Juan d’Avila (Abula), španski pridigar in
asket, j 1569.

59 — Sande  R o che  . . .:  Sv. Rok, prosi za nas.

60- NA NOVIGA LEJTA DAN:  III, 53 sl. -
celtarski kraji Livius:  ni znan; Posidonius (olc.
135—51 pr. Kr.), ki ga Svetokriški citira na robu (Posidon.

I. 3. hist.),  je res napisal zgodovino v 52 knjigah, ohranjeni
pa so samo odlomki.

61 — H on or a D e um ...  ( Eccl. c. 7.):  Časti Boga iz vse
svoje duše in spoštuj duhovne. — Exemplum dedi...:
Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali kakor sem jaz
storil. Jan 13, 15.

13

193

62 — krajlica Elizabet: 1271—1336, svetnica; zaradi
legende o rožah jo slikajo z rožami v predpasniku. (Jaklič,
Življenje svetnikov, III, 49.) — Klotilda:  ni mišljena
svetnica, kajti svetnica s tem imenom je samo ena, žena
frankovskega kralja Klodvika.

63 — App lic a:  apliciraj, prilagodi. Opomba za pridi¬
garja.

64 — cesarica Livija:  56 pr. Kr. — 29 po Kr., žena
cesarja Avgusta: v zgodovini znana kot ponosna, pametna
in oblasti željna ženska, ki je imela velik vpliv na Avgusta. —
Si tu sic : Če si ti tako; če si ti takšna (potem te bom
ljubil od srca). — Et tu sic:  Tudi ti tako; ti pa (bodi)
tako (kakor Sokrates). — Sokrat:  grški filozof, 468—400
pr. Kr. — C a n t i p a : Sokratovi ženi je bilo ime Ksantipa.
6? — vir c aput e s t muli er is (Hebr. c. 9.):  mož je
glava ženi. Citiranje je napačno, prav: Ef 5, 23. — Viri,
diligite  ... (Ibid .): Možje, ljubite svoje žene, kakor je
Kristus Cerkev ljubil.

68 — Qui ducit ... ( Tymp. in mes. theol. de coniug. c. 13. n.29.):

Kdor ženo vzame, si naloži križ na rame. Že njega dni se
je reklo, češ, kdor si ladjo nabavi in ženo vzame, si nako¬
pava hude skrbi na glavo, zakaj, ker ni žena, kakor misli,
nikoli dovolj načičkana, muči moža z večnim sitnarjenjem.
Tympius:  Matevž Tympe, teolog v Munstru, 1. pol.

17. stol.

69 — Viri similit er  ... ( Petr. I. c. 3.):  Enako možje,
živite s svojimi ženami kakor s slabotnejšim spolom po
pameti in jih imejte v časti. — secundum scientiam:
po pameti.

72 — Quinque vir o s ...:  Pet mož si imela, in tisti, ki
ga imaš sedaj, ni tvoj mož. Jan 4, 18. — Nam quae ...
(1. Tim. c. 5. v. 8.):  Katera pa živi nasladno, živi sicer, pa je
mrtva. Citiranje ni čisto natančno; prav: 1 Tim 5, 6. —
Vidu a s h o nor a . .  .: Spoštuj vdove, katere so res vdove.
1 Tim 5, 3.

73 — Lab or e s manuum . ..: Zakaj delo svojih rok boš
užival; blagor tebi in dobro ti bode. Ps 127, 2. — Dulci s
e st  .., (Eccl. c. 5.) : Sladko je spanje delavcu, naj malo ali

194

veliko je; sitost pa bogatega mu ne da spati. — O m ni s
lab or ... (Eccl.c.5.):  Vse delo človekovo je za njegova
usta, pa njegova duša se ne nasiti. Navedek napačen; prav:
Prid (= Eccles.) 6,7. — Operarius ebriosus ... (Ecc.
c. 19.) : Delavec, ki je pijanec, ne bo obogatel.

74 — Ser vi, obedite ...  ( Eph.  c.  5.): Služabniki, bodite
poslušni zemeljskim gospodarjem s strahom in trepetom, v
preproščini svojega srca, kakor Kristusu. Pravilno citiranje
je Ef 6, 5.

75 — Unus me servus ..En  sluga me oblači, slačijo

pa vsi.

76 — v tem mesti Magonca:  Mainz v Nemčiji ob
Renu.

77 — no n mul to vino servientes : ne obilnemu vinu
vdane; iz Tit 2, 3. — D i xit a d Mariam...  ( Luc.  c.  2.) :
Rekel je Mariji, njegovi materi: Glej, ta je postavljen v
padec in vstajenje mnogih v Izraelu, in v znamenje, kate¬
remu se bo nasprotovalo; in tvojo lastno dušo bo presunil
meč.

78 — Qui pot e st cap er e , capi at:  Kdor more razu¬
meti, naj razume.

80 — S E R M O XXXI. PRO DEDIČ AT IONE
ECCLESIAE:  Govor XXXI. Za cerkveno žegnanje. IV,
341 sl. Po vsebini te in drugih pridig s tem naslovom ni
mišljena dedicatio  (posvečenje), temveč anniversarium dedica-
tionis  (cerkveni god, žegnanje). — C i c e r o : 106—43, rimski
govornik in pisatelj. — P 1 u t a r c u s : gl. op. k str. 13. Sve-
tokriški citira „Plutar. in vit. Alex.“  Da je Aleksander bil
radodaren, rad gostil svoje prijatelje in vojake, omenja
Plutarh večkrat; Aleksander 24, 34, 38, 39, 67, 70, 72.

81 — Numa Pompilius:  rimski kralj od 714—671. Plu¬
tarh (Numa 8) pripoveduje, da je Numa krotil nemirno in
podivjano ljudstvo z veselicami, plesom, gostijami itd. —
julius Cezar:  Tudi o Cezarjevi darežljivosti in gostijah
je Svetokr. utegnil najti podatke pri Plutarhu: Cezar 4 6,
17, 55 (..pogostil je vse rimsko ljudstvo v 22.000 sobah"), 57.

82 — (petelin) poprej je bil en mladenič:  vsa
zgodba o petelinu, kakor jo pripoveduje Svetokriški, je v

13*

195

Lukijanu (Sanje ali Petelin, 3). — D edit g ali o intelli-
gentiam (Job. c. 38.):  Dal je petelinu razumnost. — Galli
c ant us . .. (S. Ambr. hex. I. 5. c. 24.):  Petelinovo petje je po¬
noči prijetno, pa ne le prijetno, temveč tudi koristno. —
P 1 i n i u s : gl. op. k str. 5. O petelinu razpravlja Nat. hist.
X, 21. — Lucretius:  97—55 pr. Kr., pesnik filozofske
pesnitve De rerum natura (O bistvu stvari). — Ni mi rum,
quia sunt . ..:

Kajti petelin ima v telesu nekake prvine,
čudno močne, da če kdaj zapičijo levom se v oči,
brž jim zenice predro in zbudijo bolečo skelino,
da se pogumne živali ne morejo upirati sili.

(Prevel A. Sovre.)

Citat je iz Lukreca IV, 714—717. Zadnja beseda pri Svetokr.
je leones,  navadno pa feroces.

83  — Interroga iument a .. .  ( Job c. 12.):  Vprašaj ži¬
vino, in te bo učila; in ptice pod nebom, in ti bodo nazna¬
nile.— Aspicit utrumque:  Gleda oboje.— Excutit,
in d e c a nit:  Zaprhuta, nato zapoje. — Rectorem te
posuerunt  ... (Eccles. c. 32.):  Ako so te postavili za sta¬
rešino, se ne prevzemaj; bodi med njimi kakor eden izmed
njih.

84  — Viri, diligite...:  gl. op. k str. 67. — Seneka:
rim. filozof in dramatik, 4 pr. Kr. do 65 po Kr.; ohranjena
so tudi njegova pisma. — Libenter e x hi s .. .:  Z ve¬
seljem sem slišal od ljudi, ki prihajajo od tebe, da s svo¬
jimi sužnji prijateljsko živiš. To kaže tvojo razumnost in
izobrazbo. „Sluge so.“ — „Ne, ponižni prijatelji. 14  Citat je
iz Sen. ad Luc. 47.; navadnejša varianta je decet  (To se
spodobi tvoji razumnosti in izobrazbi) nam. docet.  — cesa¬
rica  L i v i j a:  gl. op. k str. 64. O beli kokoši, ki je Liviji
priletela v naročje, poroča Plinij, Nat. hist. XV, 30.

85  — en ajdovski učenik:  na robu je citiran Ari¬
stoteles (/. 4. oecon. c. 4.),  gr. filozof, 384—322. — Muli er
suum arbitrium . .  .: Žena mora povsem odložiti svojo
voljo, da je poslušna možu in mož naj ji bo namesto srca,
namesto oči in jezika. Smeje naj se, kadar se on smeje,
sočustvuje naj z njim, kadar je žalosten, pa ne po načinu

196

prilizovalca ali kameleona, temveč kakor družica in polovica
njegovega telesa. — S a r a n on rebellat mar it o:  Sara
se ne upira možu. — Georgius Stengelius:  Stengel,
iz Augsburga, jezuit, 1585—1651, izdal kakih 80 spisov filoz.,
teol., asketiče in polemične vsebine. — Hi c exaggera  ...:
Tukaj nakopiči (še več zgledov) zoper prepirljive ženske in
napravi zaključke. (Opomba za pridigarja.) —- Melius
e st  ... ( Prov. c. 21.):  Bolje je v puščavi in z zmaji prebi¬
vati ko s prepirljivo ženo; citat je sestavljen iz Preg 21, 19
in Sir 25, 23. — Ego m ar it o  ... (S. August. L 9. conf. c. 9.):
Ce mož divja, molčim in se delam, ko da nič ni, ter tako zlo¬
mim njegovo jezo. Ni citat, temveč samo po smislu podano.

86 — Navarinus:  pač Martin de Azpilcueta, imenovan
Navarrus, kanonist in moralist, 1493—1586. — T rib us
temp  or  ib  us  ... (Exod. c. 34.):  Trikrat v letu naj pride
vse moštvo pred obličje vsemogočnega Boga Izraelovega. —
O 1 e a s t e r: Hieronim O., dominikanec, provincial Portu¬
galske, f 1563. Pisal razlage sv. pisma. — Ho c g enus  ..  .
(' Oleast .): Temu spolu se ne spodobi, da bi sem ter tja
tekal, tudi pod pretvezo pobožnosti ali vere ne. Ta spol
rad hodi z doma, rad sem in tja teka; ker pa jim večkrat
branijo, se lažnivo izgovarjajo na versko pobožnost. —
Absolon:  Absalom, Davidov sin, je šel v Hebron pod
pretvezo, da gre darovat Bogu, v resnici pa je tam napravil
punt zoper Davida (2 Kr 15). — uni poet:  Ovid, Ars
amat. 1, 99. — Sp e ct at um veniunt .  . .: Prihajajo gle¬
dat, prihajajo, da bi njih gledali. — dekelci Evstahi:
Julija Eustochium (svetnica, f 420), je bila učenka sv. Hiero¬
nima, ki ji je pisal več pisem in ji posvetil več spisov. —
Rarus  si  t ...  (S. Hiero. Ep. ad Eusta.):  Redko hodi v jav¬
nost; išči si prič (svoji pobožnosti) v svoji sobici.

87 - F ili a e nun qu a m ...:  PIčere naj nikoli ne hodijo
same, nikoli brez matere. — crebr o accipiter...: j  a-
streb hitro katero loči, da bi jo takoj napadel in raztrgal
ter se nasitil z njenim mesom in krvjo. — D e 1 r i o: Anton
Martin Delrio, jezuit, 1551—1608, iz Antverpna; pisal je
komentarje k lat. klasikom in eksegetična dela. — A q u i -
tani  a:  staro ime za jugozahodno Francijo.

197

88 — To maž Cantipratensis: T. Chantimpreški,
dominikanec iz Belgije, deloval v Chantimpreju pri Cam-
braiju, v Leuvenu, v Kolnu in Parizu; napisal knjigo o če¬
belah in neke vrste prirodopisno enciklopedijo.

89  — Qui subtr ah it ... (Prov. c. 28.):  Kdor očetu ali
materi kaj zmakne in pravi, da to ni greh, je ubijalcev
tovariš. — Hune  cr  ebr  o:  Tega pogosto (gledam). —
H ono  r a p at  r e m  ... (Matth. c. 15.):  Spoštuj očeta in ma¬
ter. Kdor kolne očeta in mater, naj umrje. — H o n or a
patrem tuum, ut ...:  Spoštuj svojega očeta, da blago¬
slov nadte pride. Sir 3, 9—10. — m odi c um et bonum:
zmerno in dobro.

90  — n esc io :ne znam. — Quis iacet...:  Kdo leži
tu pokopan?

91  — Nat us a d lab or e m:  Rojen za delo. — H o mo
nas ci tur  ... (Job.  c.  5 .): Človek je za delo rojen. — Ani-
mal n at um . .. (Ooid. Metam. 1. 15.) : Žival, rojena, da
prenaša težave. Natančneje: animal  . .. natum tolerare labo-
res  (Met. 15, 120—121.) — Labor e s manuum  ... (Psi.
127.):  Zakaj delo svojih rok boš užival; blagor tebi, in
dobro ti bode. — Vita sufficientis... (Eccl. c. 40.):
Življenje zadovoljnega delavca je posladkano in v njem za¬
klad najde.

92 — S er vi c er vi . .. (Pier. 1. 7.):  Hlapcem so vzdeli
ime jelena (češ, beseda servus  je narejena po cervus).  —
P 1 i n i u s : gl. op. k str. 5. — placidissimum animal:
zelo krotka žival. — Eliogabol:  Heliogabalus, gl. op. k
str. 22. — Mitridates:  kralj v Pontu ob Črnem morju,
132 - 63 pr. Kr. — Clodoveus:  Klodvig I, frankovski
kralj, 481—511. — N on in solo pan e . .. (Matth. c. 4.):
Naj ne živi človek samo od kruha, ampak od vsake besede,
ki izhaja iz božjih ust.

93 — SERMO NONUS. PRO INDUENDA  MO-
NIA  LI:  Deveti govor. Ob preobleki redovnice. IV, 100 sl.
Ker gre za samostan sv. Klare (prim. str. 100.), je utegnil Sve-
tokr. govoriti to pridigo v Gorici, v Mekinjah, Škofji Loki
ali Ljubljani (gl. op. k str. 124.). Prim. podoben primer v
Dolničarjevi kroniki: „1688; 15. novembra so preoblekli v

198

redovno oblačilo gospodično Maksimilijano Gallenbergovo
v Mekinjah. Mnogo odličnih plemenitnikov je tja odpoto¬
valo." (1MK XI, 74.) — petkrat svejt je žaloval,
kakor ti poeti pišejo:  težko je dognati, kam to
meri. Zlasti ni najti v klasičnem slovstvu, kako „bogina te
lepote (= Venera) je tekla branit Adonida" pred Herkulom
ali „de ta žlahtni turn na hribu Parnasu v eno globoko do¬
lino je bil padel" in da so v njem bogovi imeli svoje pre¬
bivališče (Parnas je bil posvečen le Apolu in muzam); tudi
„de Ariadna nej hotela boga Bakusa", ni izpričano.

95— Securior, Ion g e  & pr op e:  prevod je dodan
z besedami: „žiherši . . . daleč inu blizi". — Tedu s vi-
oeo:  (Čeprav sem) pokrit, živim. — Hinc r os ae:  Odtod
rože.

96 — Q u i se h umili at . ..: gl. op. k str. 32. — H u  -
mili ata e x alt ab or:  Čeprav sem ponižan(a), bom po¬
višanj). — Vulpes foveas  ...:  Lisice imajo brloge in
ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi
glavo naslonil. Mt 8, 20. — Rex r e g um  ...:  Kralj nad
kralji in Gospod nad gospodi. 1 Tim 6, 15. — sp e ci o s us
forma  ... ( Psal.  44 .): Lepše si podobe ko človeški otroci.
— s apienti a P atri s aet er ni:  Modrost večnega Oče¬
ta. — Diligentibus D e um ...:  Tistim, ki Boga ljubijo,
vse pripomore k dobremu. Rim 8, 28. — Beati, qui .. .
(Psal. 83.):  Blagor jim, kateri prebivajo v tvoji hiši, o Go¬
spod! Vekomaj in vekomaj te bodo hvalili.

97 — njih visoku žlahtni rod pride od kraj-
1 e v i g a roda:  Tliurni (della Torre) so ena najstarejših
plemiških družin Italije in Nemčije. V 13. stol. so dolgo
vladali v Milanu, dokler niso podlegli Viscontijem. Lom¬
bardo della Torre (f 1280) je ustanovitelj goriške linije Thurn-
Valsassina, Lamoral pa je praded knežje družine Thurn-
Taxis. Thurni so imeli mnogo posestev v Furlaniji, na Go¬
riškem, Koroškem in Kranjskem. Svetokriški posebej imenuje
Martina  (mučenca, ker so ga ubili Saraceni pri Antiohiji
1147), Paganusa  (tega imena jih je več), N a p u s a (to je
pač tisti, ki ga je cesar Rudolf I. proglasil za milanskega voj¬
vodo in ki je sedemkrat premagal Viscontije, f 1278), M i -

199

h a e 1 a (kardinala, f 1586). Izmed tistih, ki jih na splošno
omenja, so znani: Rajmund  — škof v Como in patriarh
v Ogleju, f 1298; Cassonus  — nadškof milanski in
oglejski patriarh, f 1317; Paganus  — padovanski škof in
oglejski patriarh, f 1332; Lombardus  — škof v Vercel-
liju, f 1328; Mark Anton  iz Verone — profesor medicine
v Padovi, f 1512 (če le-ta tudi semkaj sodi). Za vir je pri
Sveto kriškem citiran Caelius Maphiolus;  tega avtorja
in njegovega dela nisem mogel dognati, a zdi se, da gre za
podobno genealogijo, kakor jo je za Thurne izdal Flacchius
1709 v Bruslju ter vsebuje ne le genealoške podatke in
dokaze, da je ta rod skoraj z vsemi evropskimi kralji in
cesarji v sorodu, temveč tudi razne hvalnice in slavospeve.
(Po Zedlerjevem Grosses vollst. Universal-Lexicon 1732.)
Kakor Svetokriški oziroma Maphiolus spravlja tudi Flacchius
to družino v zvezo s Karlom Velikim. Latinske verze Man-
tuana, Bizonija in Rottina(ti  pesniki so sicer ne¬
znani) je Svetokriški bržda našel v Maphiolovi genealogiji.
Take genealogije iz tiste dobe so malo zanesljive, ne samo
ker družijo včasih imenitnejše ljudi le zaradi podobnega
imena, ampak tudi ker iščejo plemiškim družinam kar naj¬
imenitnejših prednikov (Karel Veliki!). — C er te Turri-
ana d o mu s ... (Cael. Maph. fol.  10 .): Gotovo je dala nik¬
dar izčrpana, vedno rodovitna hiša Turnov v dolgi in ne¬
pretrgani vrsti let od Karla Velikega, nepremagljivega Gal¬
cev in Rimljanov cesarja, odlične može, tako da je, če po¬
novim prvo klico in zadnji spomin prednikov, kraljevska.
Temporum progressione . ..  ( Idem .): ... in da se v toku
časov poveličuje kot mati in hraniteljica vladarjev in herojev.

— Quis enim in .. . (Id. fol. 11.):  Kdo namreč je v raz¬
iskavi spomenikov davne preteklosti tako slabo poučen, ki
ne bi spoznal v rodovini Turnov burgundskih vojvod, ki ji
ne bi prišteval novokomskih gospodov Valsassinov, kakor
jim pravijo, in ki ne bi v njej našel milanskih vojvod?

98 — Neque pero obse ur um...  ( Ibi .): Ni neznano,
da je rod Turnov v nepretrgani slavi živel do današnjih dni.

— qui inter laureatos . ..: Ki je med ovenčanimi
mučenci presvete Cerkve dosegel prečastno mesto. — qui

200

n on modo ... (Id. fol. 11.):  ki je moč Milancev ne le
ohranil, ampak jo celo povečal s tem, da je priključil mi¬
lanski oblasti mnogo zelo bogatih in dobro utrjenih mest.
•— Ego enim malo...-.  Rajši namreč vse v sveti molk
zavijem, kakor da bi samo mimogrede kaj malega povedal.
Zato sem prisiljen molče preiti tudi največje može, ki so
bili svetle zvezde ne samo turnske rodovine, ampak celo
vesoljne Cerkve, t. j. Rajmunde, Cassone, Pagane, Frančiške,
Lombarde, Ludovike, Hieronime, Marke Antonije, Flaminije:
komske, vercellske in padovanske škofe, milanske nadškofe,
oglejske patriarhe in odlične prošte veronske.

99 — In r egi a Moi s s e s  ... (S. Euth. ibi.):  Mojzes je bil
vzgojen na kraljevem dvoru, nato pa je v puščavi ovce
pasel, pa vendar zato ni z nejevoljo obžaloval izpremembe
svoje usode. Kdor ljubi BOGA, povsod zadovoljno živi. Da
je citat iz druge roke, kaže ibi  (prim. op. k str. 15.) —
Dum video , no n tim e o:  Dokler vidim, se ne bojim.
100— Onoffrius:  sv. Onufrij (konec 4. stol.) je živel
60 let v puščavi; sv. Pafnutij, ki ga je našel umirajočega, je
napisal njegov življenjepis. Pofnutius:  sv. Pafnutij;
gl. prejšnjo op. — V ir e s animumque mini sir at:
(Stolp) daje moč in pogum.

401 — A facie inimici:  pred obličjem sovražnika
(namreč „štuki“ branijo zoper sovražnika). — E st o no -
bis  ... (Psal. 60.):  Bodi nam, Gospod, močan tabor (Sveto-
kriški ima v dodanem prevodu „turn“) zoper sovražnika.
Nič naj ne opravi sovražnik zoper nas in sin pregrehe naj
si ne prizadeva, škodovati nam. Iz Ps 60 so samo besede
„močan tabor zoper sovražnika", drugi stavek je po Ps 88, 23.
— njih žlahtni bopen:  Turni so imeli v grbu dva
stolpa (gl. Valvasor IX, 12, 72). — Mantuanus:  gl. op. k
str. 97. — O d i g n a m . . .:

Kakšne pesnitve naj' pač porečem, da vreden si, Turen,
čigar krasoto pozna zemlja in zvezdja obok?*)
Carolus Bizonius:  gl. op. k str. 97. — E ih Heli-
con  . ..:

*) Prevel Anton Sovrd.

201

Ej Helikon, kar molči, ki Turnu rad hvalnico pel bi,
daleč on sega nad vrh tvojih visokih slemen!

Vsak spev zanj je preslab, ves svet mu posoda je revna,
komaj bi zvezde bile sedež mu časten dovolj.*)
Helikon:  gorovje na severovzhodni obali Korintskega
zaliva; H. je veljal za prebivališče muz.

102 — Georgius Rottinus:  gl. op. k str. 97. —
Omnia  c o g no  s c e s . ..:

Vse boš spoznal, ko ti pade pogled na odličnosti Turna,
rekel boš: grad je izšel stolpni boginji iz rok.

Turen bil kraljem je dom, podprt s kraljevim stebrovjem
Karel mu Veliki bil, Pallas bila je izvor.*)

Stolpna boginja:  mišljena je Pallas Atene, grška bo¬
ginja modrosti, zavetnica umetnosti. — It  e lev  e s cu-
r a e  . . .:

Proč, vse prazne skrbi! Dovolj da zveliča se duša,
to je največja mi zdaj, ena in zadnja še skrb.

Z dedi, pradedi Gertruda, prijatelji, več se ne hvali,
ni do odlike rodu, ni do gospostva ji nič.

Močna v ljubezni do Njega, ki z gromom pretresa višave,
smeje se zankam sveta, smeje grožnjam se pekla.*)

Ti distihi se zde, da so nastali ob preobleki Gertrude Turn¬
ške ali pa so samo aplicirani nanjo; kdo jim je avtor? —
F act  us  e s . ..  (Psal.  60 .): Moje zaupanje si, močan tabor.
— Tur ris D avidica  ...:  Stolp Davidov, stolp slono¬
koščeni, prosi za nas. Iz lavretanskih litanij.

103 — Maria pot en s e st .  ..: Marija more ščititi ne¬
vesto svojega Sinu. — P er v a da monstrat it er:  Po
plitvinah kaže pot. — Sp on s a mea . . .  ( Cant . c. 7.): Ne¬
vesta moja, sestra, tvoj nos je kakor stolp na Libanu. —
Coli um tu um ... (Cant. c. 4.):  Tvoj vrat je kakor Davi¬
dov stolp, ki je zidan z branili.

104 — Et ubera mea .. . (Cant.  c.  S.): In moje prsi so
kakor stolp. — R ep i l o g a :  Povzemi! (Opomba za pridi¬
garja.) — Quod cum vidissem  ... (Prov. c. 24.):  Ko
sem to videl, sem si k srcu vzel in iz zgleda sem si nauk

*) Pievel Anton Sovr6.

202

posnel.  — Stapletus:  Tomaž Stapleton, 1535—1598, an¬
gleški teolog.— C o 1 umb a e una viša  ...:  Golobje slede
vsi, ko vidijo, da je eden odletel.

105 —SERMO XV. OB PARTAM DE TURCIS
VICTORIAM:  Govor XV. Ob zmagi nad Turki. IV,
170 sl. Takoj po zmagi pred Dunajem (1683) je utegnil na¬
stati le prvi osnutek te pridige, dokončna redakcija je iz
poznejšega časa, kajti v njej so omenjene zmage po Slo¬
vaškem in Ogrskem in dalje na jugu, ki so si sledile do
1699, ko je ta vojska bila zaključena z mirom v Karlovcih.

106  — na Najliajzelnu:  Neuhausel, Nove Zamsky,
mesto ob Nitri na Slovaškem. — na Granu:  Esztergom
na desnem bregu Donave severozah. od Budimpešte. — na
K a s o v i: Košiče na Slovaškem. — na Eperiesu:
Prešov, sev. od Košič. — na Er 1 i: Erlau, danes Eger
na sev. Ogrskem. — na Colnohu:  Szolnok ob Tisi.
— na Koloci:  Kolocsa, južno od Pešte ob Donavi. —
na Verovitici, na Požegi, na Gradiški:  v
Slavoniji. — na Kastanovici:  Kostajnica na Hrvatskem
ob Uni. — v E s e k i: Osijek. — v Petcirkvah:  Pečuj
(Pese). — v Albi Reali:  Szekes-Fehervar (Stuhlweifien-
burg), jugozah. od Pešte. — v S i g e t i: Siget (Szigetvar),
kjer je slavno poginil Nikolaj Šubic-Zrinjski, ko so ga
Turki 1566 zavzeli. Siget so osvobodili 1688. — v Kanisi:
Kaniža na jugozah. Ogrskem. — v Petervaradini:
Petrovaradin nasproti Novemu Sadu. — v Vil a ki: morda
ViIIany jugovzh. od Pečuja. — v D o t i s: Totis, danes
Tata, sev. od Szekes-Fehervara. — v Paloti:  Var-Palota
(zah. od Szekes-Fehervara) ali Rakos-Palota (pri Budim¬
pešti). — v V a 1 p i: Valpovo zah. od Osijeka. — v N o -
vim gradu:  ob Savi blizu izliva Bosne. — v Saman-
d r i j i:  Smederevo. — v Zelinu:  v Zemunu. — v Lipi:
Lipova v zahodni Rumuniji. — v tem Velikim  Va-
r a d i n u:  Oradea Mare v zahodni Rumuniji. — p e r Ja¬
god i n i: blizu Kragujevca. Gre za začasne uspehe v stari
Srbiji prodirajočih krščanskih čet, ki so se jim pridružili
tudi srbski četaši, 1. 1689. — per Salankamenti:
Slankamen nasproti izlivu Tise. Bitka 1691. — Hi c ulti-

203

mam Diet or i am nar r a :  Tu povej zadnjo zmago. (Na¬
vodilo za pridigarja.) — Persequentur quinque  .. .
(Levit.  c.  26 .): Pet izmed vas bo podilo sto vnanjih in sto
izmed vas deset tisoč; padali bodo vaši sovražniki po meču
pred vašim obličjem. — N on salvatur r e x .. . (Psal.
32.):  Noben kralj si ne pomaga z veliko vojsko in velikan
si ne pomaga s svojo obilno močjo; goljufiv je konj za po¬
moč, v obilnosti svoje moči se ne reši.

107 — in cuius manu:  v čigar roki je oblast nad vsemi
in pravica nad vsemi kraljestvi. — Quia no n est . . .
(1. Reg. c. 14.):  Zakaj Gospodu ni težko rešiti ali z velikim
ali z majlmim številom ljudi.

108 — te DEU M laudamus:  Tebe Boga hvalimo. —
Tibi soli h on or, v ir t us & gloria:  Tebi samemu
čast, moč in slava; po Raz 4, 11.

109 — Mahobejarji:  Makabejci; Judje, imenovani tako
po Judi Makabeju, junaku iz osvobodilnih bojev od 1. 167.
dalje. Svetokr. meri na poziv, naj praznujejo in se zahvalijo
za zmago (2 Mak 1). — c um ir at us fueris...:  Ako
se boš razsrdil, se spomni svoje milosti. Hab 3, 2. — Leva
m anus  .. .: Vzdigni svoje roke zoper njih napuh za vselej.
Ps 73, 3. — E xur g e , Domine...:  Vstani, Gospod, po¬
magaj nam in nas reši zavoljo svojega imena. Ps 43, 26.

110 — Tu e s ipse . . . (Psal. 43.):  Ti sam si moj kralj in
moj Bog, ki ukazuješ pomoč Jakobu.

111 — HUDI ČASI: V, 570-571. Evropa je v 2. pol. 17.
stol. še krvavela od posledic 30-letne vojske, bila pa je še
cela vrsta bojev, zlasti s Turki.

'112  — TURKI GREDO: IV, 150-151, 154, 158, 160.-
Turk... vleče čez nas:  1683 so Turki pod povelj¬
stvom Kara Mustafe z 200.000 (ne 300.000, kakor pripove¬
duje Svetokr.) mož prišli do Dunaja. —Turk ima pod
svojo oblastjo tri cesarstva inu čez tride¬
seti krajlevstvi:  bizantinsko, trapecuntsko cesarstvo
in srbsko carstvo; s kraljestvi pa so mišljene razne države
državice, zlasti balkanske, osvojene v 15. in 16. stol.

3 — TURSKI USPEHI: IV, 161-162,165. — Sur g et rex

*

204

f or tis  ... (Dan c. 11.):  Vstal bo močan kralj in bo gospo- j
doval z veliko oblastjo in bo delal, kar mu bo všeč. — {

tri cesarstva inu čez trideseti krajlevstvi:  j

gl. op. k str. 112. — Mahomet ta II.: 1451—1481. —
cesarstvu od sončniga prihoda:  bizantinsko

cesarstvo. — cesarstvu Tribisonda:  Trapecunt,
prvotno  grška kolonija ob Črnem morju, v srednjem veku j
cesarstvo, ki je 1462 podleglo Turkom. — Negroponte:  j
Evbea, grški otok v Egejskem morju. — Bajazet:  Baja- j
zet II., sultan od 1481—1512. — Selim, Bajazetav ;
sin:  Selim L, 1512—1520. Osvojil je Mezopotamijo, Sirijo j
in Egipt. \

114 — Sol iman:  Soliman II. Veliki, najslavnejši sultan, \

vladal 1520—1566. — Selim, Solimanav sin:  Selim
D., 1566—1574. — Mahomet:  Mohamed IV., vladal od
1648—1687. -!

115 — KUGA SE BLIŽA: IV, 181—182, 186, 195, 200.

V tem času je kuga Kranjski precej prizanesla, čeprav je
divjala vse na okrog, n. pr. po Štajerskem (1682), na Du¬
naju (1679) in se pojavila v Črnomlju (1691), preselivši se s
Hrvaškega. (Gl. Koblar, O človeški kugi na Kranjskem IMK
I, 52.) Zlasti je razsajala po spodnjem Štajerskem in po¬
brala tudi mnogo kapucinov, sobratov našega pridigarja.
(Schematismus . . . eappucinorum 1908, str. 45. sl.) — Jona
prerok:  se je hotel odtegniti božjemu naročilu, naj gre
v grešne Ninive pridigat pokoro.

116 — Vsi se tožijo čez vahte:  če se je v sosed¬
nji deželi pojavila kuga, so mejo z vojaško stražo zaprli.
Dolničarjeva kronika poroča v februarju 1681: „Ne samo
mesto, ampak tudi deželna meja je zavarovana z dvojno
stražo, ki ne pusti nikogar noter brez spričevala, posebno
ker razsaja v vseh sosednjih deželah strašna kuga, katere
nas Bog varuj, na Štajerskem, Koroškem in Hrvaškem 11
(IMK XI, 28). — Sand a Maria  Sveta Marija, zdravje
bolnikov, prosi za nas. — trijak:  terjak, protistrup in
zdravilno sredstvo, sestoječe po večini iz gozdnega korena
(angelica). Sestavil ga je Andromah, telesni zdravnik cesarja
Nerona, a recept je ohranil Galenus. še v 18. stol. so ga

205

sestavljali lekarnarji s posebnimi slovesnostmi ob navzoč¬
nosti oblasti. — angelica:  gozdni koren, kravojec. —
b i 11 o n i c a: betonika, bukvica. — valeriana:  baldri¬
jan. — rožni jesih:  mesečna roža (Rosa gallica, nem.
Essigrose).

KUGA PREMAGANA : IV, 205.

117 — LAKOTA: IV, 215—216, 219. Slaba letina in dra¬
ginja je bila leta 1696. in 1698. (Dolničarjeva kronika, IMK
XI, 82, 85.)

RAZNE LAKOTE: IV, 236. — otroci mrtva truplu
... sojedli:  o podobnih primerih večkrat poročajo stare
kronike (prim. Kulischer, Allgem. Wirtschaftsgeschichte II, 18).

118  — SV. FLORIJAN: III, 269-270, 276-277. — Zdi
se, da je ta pridiga nastala v Ljubljani in da jo je imel
Svetokriški v cerkvi sv. Florijana. Ko je 1660 velik požar
uničil 15 hiš, kjer stoji danes ta cerkev, so napravili Ljub¬
ljančani zaobljubo, da bodo zgradili cerkev sv. Florijanu;
1672 so vzidali temeljni kamen in sezidali cerkev, nekaj z
miloščino nekaj s podporo dež. stanov. (Valvasor X, 386 in
XI, 693, 725 in Dolničarjeva kronika, IMK XI, 25.) — sv.
Florijan:  rimski vojak, mučen pod Dioklecijanom 4.
maja 304. — Hierosolemiterji:  Jeruzalemci.

119  — M ai or e m hac dilectionem  ...:  Večje lju¬
bezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje
za svoje prijatelje.

KAZNI: V, 465.

120  — NERNUCNIŠI KUNŠT : V, 458. — Guttenberger:
Gutenberg, ok. 1400—1468. — nej kakor 264 lejt:  če
računamo od 1707, ko je V. zbornik pridig izšel, dobimo 1443.
Približno tedaj (natančna letnica ni znana) je Gutenberg iz¬
umil tisk.

121  — IZ MLADOSTI: III, 407. Prim. urednikov uvod.
AVTOBIOGRAFSKI DROBEC: III, 305. — apatjoachi-
mus:  Joahim de Fiore (ali Floris), 1145—1202, benedikt.
opat, spoštovan kot svetnik in prerok. Začetnik nauka o
večnem evangeliju (evangelium aeternum), t. j. da bo s
sredo 13. stol. nastopila nova doba, doba svobode in
duha, doba večnega evangelija in meništva; novi nauk bo

206

širil nov meniški red. Pripovedovanje o podobi v cerkvi
sv. Marka je legenda. — Ve ni e t h o m o insignitus
characteribus Chr isti:  Prišel bo človek, zaznamo¬
van z znamenji Kristusovimi.

SLOVO OD LJUBLJANE: IV, 483-486, 489-490. Prim.
urednikov uvod.

122  — mendicus & p a up er sum ego (Psal. 39.):  re¬
vež sem in ubožec. — Pitagoras:  gr. filozof in matema¬
tik, ok. 582—507 pr. Kr,

423  — kar ste slišali v moji prvi (drugi) pridi-
g i:  prva pridiga IV. zvezka je o besedi božji (De verbo Dei),
druga o pravi veri (De vera fide). — Hi c breviter re¬
pi log ari ...:  Tu se morajo pridige na kratko povzeti.
(Opomba za pridigarja.) — D i mit te me  ... (Gen. c. 32.)
Spusti me, zakaj zarja že vstaja. — Et benedixit...:
In ga je blagoslovil na tistem kraju. — D i mi 11 i t e me:
Spustite me. — N on dimittemus te ...:  Ne spustimo
te, ako nas ne blagosloviš.

424  — PRIDIGARJEVA SKROMNOST: III, 414-415. Pri¬
digo (Na dan sv. Klare divice), iz katere je ta odlomek,
je utegnil imeti Svetokriški v Mekinjah, v Škofji Loki, v
Ljubljani ali Gorici, kjer so bili samostani sv. Klare.
(Milkovvicz, Die Kloster in Krain, 170 sl. in Rutar, Goriška
in Gradiščanska, Zgod. opis 89.) — sv. divico Klaro:
ustanoviteljica reda klaris, 1194—1253.

425  — VROČINA: III, 403—404. — v le-tej veliki
vročini:  pridigal 10. avgusta (Na dan svetiga Lovrenca
martrnika). — san Lorenzo della gran caldura
(ital.): sv. Lovrenc od velike vročine, z veliko pripeko.

126  — TA SVET JE ENA KOMEDIJA : II, 197. - KATERA
VERA JE TA PRAVA: IV, 16—18. — Jupiter:  je imel
več ljubic, Evropo, Danao, Iono, Ledo itd. — Ve n u s:
Venera je imela za ljubčke Anhiza, Marsa, Adonida itd. —
Saturnus:  Saturn (gr. Kronos) je zaradi neke obljube
moral požreti svoje otroke, brž ko so se rodili. — Mer¬
cu  r i u s:  Merkur, bog trgovine, je veljal tudi za boga laž¬
nivcev in tatov.

427  — Averoes, šular Mahometav:  Averroes,

207

znamenit arabski filozof iz Kordobe, 1126—1198, kalifov
osebni zdravnik, pregnan, češ da je njegova filozofija ne¬
varna mohamed. veri. Bil je oboževalec Aristotela. Njegova
dela so se prevajala v latinščino in nauki (averoizem) so
našli mnogo pristašev; cerkev jih je odklonila. — lex
Turcarum, lex porcorum:  zakon Turkov, zakon
prascev. — Luter Martin:  poročil se je 1525 z bivšo
cist. nuno Katarino von Bora, da bi dokazal svojo opozi¬
cijo zoper celibat. — Kalvin:  Nekaj podobnega o refor¬
matorju Kalvinu vsebuje Beyerlinckov Promptuarium morale
(zbirka pridig, 1. izd. 1613, tu po 3. izdaji 1617) na str. 361:
»Nesramno Kalvinovo življenje dokazuje žig, ki mu ga je dal
vžgati na hrbet občinski svet noyonski (Noyon je Kalvinov
rojstni kraj) zaradi dokazanega sodomskega greha, o čemer
je lani tehtno in resnično pisal Leonardus Lessius v knjigi
o Antikristu/ 1  — velik greh sturi, kateri oblu-
bi G. Bogu divištvu:  luteranci so le učili, da je za¬
konski stan boljši od deviškega. — de nima svoje
f r a j vole:  Kalvinov nauk o predestinaciji. — Erasmus:
Erazem Rotterdamski (ok. 1466—1536), humanist, je sicer
simpatiziral z novo vero, vendar je bil za enotnost Cerkve.
<28 — TA DAN JE VSEGA VESELJA: II, 92-93. — G lo¬
ri a in altissimis D e o:  Slava Bogu na višavah. —
Ta dan je vsega veselja...:  začetek stare božične
pesmi, ki jo nahajamo že v protestantskih pesmaricah 1574,
1579, 1584 in 1595.

ČLOVEŠKA DUŠA : II, 61—62. — A m a s u s : Amazis
II., egiptski kralj, 569—525 pr. Kr. — T a 1 e t e s : pač Ta¬
les iz Mileta, grški filozof, 640—548 pr. Kr. Svetokriški mu
pravi „zamurski“, ker je bil „za morjem".

129 — NAŠE SRCE: I B, 124. — Proteus:  morski
bog z mnogimi postavami, znan iz Homerjeve Odiseje (JV,
365).

130 — LJUBEZEN: I, 125—126. — Theocritus:  grški
pesnik idil, 3. stol. pr. Kr. — C aecus no n modo  ...: Lju¬
bezen ni samo slepa, temveč tudi brezumna. — Orpheus:
gl. op. k str. 19. — Jupiter...je bil en vol ratal:
Evropo, hčer feničanskega kralja Agenorja, je odvedel Ju-

208

piter, spremenjen v bika, na Kreto, kjer mu je rodila Mi-
nosa. — Herkules...je predel:  H. je pri Omfali,
lidijski kraljici, moral za kazen služiti kot suženj v ženski
obleki in opravljati ženska dela. — Quid deceat
Noben zaljubljenec ne vidi, kaj se spodobi.

NAŠE PREDSTAVE: V, 530—531. — Aristoteles;
384—322, poleg Platona največji grški filozof, je ustanovitelj
znanstvene logike. Učil je, kako more priti človek do pra¬
vilnih pojmov, sodb in sklepov in kako s tem spoznava
bistvo stvari.

131 — O ŽENAII: II, 170. — qualis vox, tališ echo :
kakršen glas, takšen odmev.

MOŽJE SE PRITOŽUJEJO: V, 61.

132 — IZ MITOLOGIJE: II, 159—160. — boga Pana:
Svetokr. ima danna (tisk. pomota).

133 — IZ ASTROLOGIJE: III, 559—560. — kar an gre:
kar se tiče.

134 — IZ ASTRONOMIJE: II, 472. — Sonce jevekši
kakor zemla ...:  podatki Svetokriškega so skoraj vsi
pogrešeni, kajti premer Sonca je 109 krat večji od premera
Zemlje, in ne 166 krat, kakor trdi Svetokriški (upošteva
pač linearno velikost in ne prostorninsko, kajti volumen
Sonca je 1,280.000 krat večji od volumena Zemlje); pre¬
mer Lune je 37* krat manjši, Jupitrov 11 krat večji, Sa¬
turnov 97 2  krat večji, Marsov za polovico manjši, Venerin
le malo manjši od premera Zemlje.

IZ MEDICINE: V, 551. — B e 1 z o a r : bezoar, okamenina,
ki se tvori v želodcu nekih živali; nekoč so ji pripisovali
veliko zdravilno moč.

135 — SANJE: V, 79-81.

136 — današni evangeli:  odlomek je vzet iz pridige
s temo: „Godi!a se je ena ohcet v Kani Galileae. Ioan. cap.  2.“
PRIPRAVA: V, 515-516.

137 - KUHARSKA UMETNOST: IV, 289-291. - Quo-
rum D e us .. . (Philip, c. 3.):  Njih bog je trebuh.

138 — Iux ta pascua . . . (Osea. c. 13.) : Na svoji paši so
se nasičevali in so bili siti, in so mene pozabili. — T i t u s
L i v i u s : rimski zgodovinar 59 pr. Kr. — 17 po Kr. —

14

209

A p i c i u s : M. Gavius Apicius, znamenit sladkosnednež pod
cesarjem Tiberijem, je pisal o kuharski umetnosti. Ohranje¬
na kuharska knjiga z naslovom Apicii Caelii de re coquina-
ria  pa ni M. Gavija, ampak jo je sestavil bržda neki Caelius
in jo imenoval po Apiciju. — retorika:  nauk o govor¬
ništvu. — kraji Demetrius:  D. Poliorketes (Osvoje-
valec mest), macedonski kralj 337—283 pr. Kr. — krajli-
ca Kleopatra:  egipčanska kraljica, f 30 pr. Kr. —
kraji Antioh:  Antioh je ime raznih sirskih kraljev;
misliti se da tu na Antioha III. Velikega (223—187) ali An-
tioha IV. (175—164). — kraji Asuer:  Ahasver (Assu-
erus), perzijski kralj Kserkses (485—465); o gostiji, ki je
trajala 6 mesecev, pripoveduje sveto pismo v Esterini knjigi
(Est 1). — kraji Aleksander Macedonski:  gl.
op. k str. 80. — kraji Lukul:  Lukul je bil rimski voj¬
skovodja (in ne kralj), znan kot sladkosnednež, ok. 114—57
pr. Kr. — kraji Heliogabal:  gl. op. k str. 22. — ce¬
sar N e r o: gl. op. k str. 22. — Komod:  rim. cesar
180—192.

139 — iu s civil  e:  civilno pravo.

140 — O NEHVALEŽNOST PREKLETA: I, 84. - Pater
s., mundus  ... (Ioan. 17.):  Sveti Oče, svet te ni poznal.
Vulgata ima Pater iuste . .  . (Pravični Oče . ..).
MALUKATERI BOGA ZAHVALI ZA SVOJE ZDRAVJE:
I, 184.

141 — s. A p o 1 onija:  sv. Apolonijo so mučili (248—249)
s tem, da so ji izbili zobe. Prim. še str. 50. — Tympius:
gl. op. k str. 68. — s. Lucija:  zakaj je pomočnica za
očesne bolezni, izvemo iz naslednjega mesta (I, 81): „Ene
svoje oči z glave si zderejo, rajši kakor de bi Njega rezža-
lile, kakor je strnila divica Lucija." — s. A g a t a: sv. Agato
so mučili (ok. 251) s tem, da so ji prsi odrezali. Prim. še
str. 50. — Galenus:  rim. zdravnik v 2. stol. po Kr., še v
srednjem veku zelo upoštevan.

KAR TA SVEJT, MESU INU HUDIČ ZAPOVEDO, LU-
DEM VSE LAHKU PRIDE: 1,131—132, 136. — Boterus;
Botero Giov., ital. duhovnik in nacion. ekonom, 1540—1617.
— Galatius Mantuanus  m o č n u j e bil  Loh-

210

ner (IV, 355) ima isto zgodbo v Zgodovinskem dodatku
(Appendix historica) pod naslovom Amor exoticus.  Takole
pravi: „Galeatius Mantuanus, inter primos sui saeculi he-
roes, cum forte puellam, quam deperibat, in ponte obviam
haberet, illa per iocum bortatur, ut si tantus miles esset, e
ponte in amnem amoris suique causa desiliret: ille statim
cum equo se praecipitem in flumen dedit, quo exanimato
vix natando e Ticinio emersit.“ Po lat. tekstu je konj utonil,
a mož se je rešil; Svetokriški pa trdi, da je Galatius utonil.

— P a p i a : mesto Pavia v sev. Italiji.

143  - PO KAJ GRESTE V CERKU: I, 223.

144  — OBRAČUN: III. 48-49.

143  - NAJVEČJA IZGUBA: II. 148-149.

146  - GREH: I B, 14.

147  — Meduz  a:  iz grške mitologije znana pošast, katere
pogled vse v kamen spremeni.

DVA ČOLNARJA: V, 132—133. — Sabeus:  Faustus
Sabaeus (Sabeo), pesnik iz Chiarija p. Bresciji v Italiji,
f ok. 1556. — Facta e st quasi  ...  (Proverb. cap. 31.):
Ona je kakor kupčeva ladja; iz daljnega si prinaša kruha.

— c ar o concupiscit  . . . (Rom. c. 7.) : meso poželi zoper
duha. Navedek napačen, prav: Gal 5, 17.

148  - STARA NAVADA - ŽELEZNA SRAJCA: II, 213.

149  - GREŠNIKI IN LIUDIČ: IB, 193—196. - S er p en s
dec ep it me (Gen. 3.):  Kača meje  zapeljala. — Ruper-
tus Abbas:  Rupert iz Deutza, benediktinski opat in
ascet.-liturgični pisatelj, 11—12. stoletje.

150 - NE PIJANČUJ: E, 313.

151  — NE PREKLINJAJ: II, 345. — de oni nejso...
hudiča z lufta izgajnali:  prim. Valvasorja: „Če ...
močno grmi, bobni in ropota, morajo duhovniki, naj si
bo dan ali noč, iz hiše in se brž postaviti pred cer¬
kvijo na pokopališče, da izženo hudiča iz oblakov. Če bi
to opustili, bi niti v župnišču ne bili varni pred kmeti.
Tako se pogosto zgodi, da pridejo zaradi tega v življenjsko
nevarnost." (Valvasorjevo berilo I, 107). — Maledidio vorabit
terram (Esd. c. 14.) : Prekletstvo bo zemljo žrlo. Navedek je
napačen, prav: Iz 24, 6.

14

211

151 — PLES: V, 168—169.

153 - MATERAM: II, 357—361.

156 - NEUSMILENIŠI STE KAKOR TA NEPAMETNA
ŽIVINA: IB, 159-161. - f ili a populi mei  .. .: hči
mojega ljudstva je neusmiljena kakor noj v puščavi. Jer
Žal 4, 3.

157 - DE SE NE MORITE S. ZAPUVIDI NAUČITI: R,
275. — Et nar rab is e a filiis tuis (Deut.6.):  In jih
pripoveduj svojim otrokom. — tulikajn nesramneh
p e j s m i:  narodne pesmi ljubezenske vsebine.

158 — SPOVEJ SE PRAV: I B, 60.

NEJ BILU DIVJE, TEMUC DOMAČE MESU: I B, 135
do 136. — kakor Rebeka je bila sturila s tem
slepim Izakam:  Na robu je navedek Gen. 27.  (1 Moz
27), kjer se pripoveduje, kako sta Rebeka in njen sin
Jakob ukanila starega in slepega Izaka. Izak si je zaželel
divjačine in naročil prvorojencu Ezavu, naj mu jo prinese,
a na Rebekin nasvet je Jakob brata prehitel tako, da je šel
po dva kozliča in ju prinesel očetu, preden je Ezav ulovil
divjačino.

160 — STRAŠNA HISTORIJA: I, 230-231. Pridigo, iz ka¬
tere je vzet ta odlomek, beremo še enkrat v IV, 274—275.
— mestu Calauria:  Kalabrija je dežela v južni Italiji
in ne mesto; napaka je nastala iz površnosti Svetokriškega,
ki je tole zgodbo vzel iz Segnerijevega Quaresimale (v izdaji
1709 str. 246.); tam stoji pravilno: in Crettone, nobil citta di
Calauria.

161 - KDOR DRUGEMU JAMO KOPLJE, SAM VANJO
PADE: I B, 106—107. — Si quis  alt  eri  ... (Orat. 53.
cap. 10 .): Če kdo drugemu zasedo pripravlja, jo nespametno
pripravlja predvsem samemu sebi. — s. Gregor Thau-
maturgus  (Čudodelnik): umrl kot škof ok. 270 v Neo-
cesareji v Pontu. — s. krajlica Elizabet:  portugal¬
ska kraljica, 1271—1336. Legenda o pažu se prvič pojavi
šele v 16. stol. in se zdi, da gre za staroindijsko pripoved¬
ko v krščanski obliki. Prim. tudi Schillerjevo pesem „Gang
zum Eisenhammer“.

162 - KOKU SE PREGREŠIJO, TAKU TUDI SO ŠTRAJ-

212

FANI: I B, 107. — Gregorius Turonensis: sv. Gre¬
gor, škof v Toursu, f 594, zgodovinski in teološki spisi. —
Lugdunium:  današnji Lyon v južni Franciji.

163  - QUALIS VITA, FINIS ITA: I, 193-196. Kakršno
življenje, takšen konec. — Bidermanus:  Jakob Bider-
mann, s Švabskega, jezuit, f 1639, vsestranski pisatelj. —
my st eri a divina:  božje skrivnosti.

164  — p er fas  & nefas:  po pravici in krivici.— Sur-
s um c or d a! In c o e lis hab e mu s thesaurum:
Kvišku srca! V nebesih imamo zaklad. — A ur um:  zlato.
— Venerabilis Beda:  svetnik, angleški benediktinec,
cerkveni učitelj in vsestranski pisatelj, zlasti važen zaradi
Zgodovine, f 735. — Bellarminus:  Robert Bellarmin,
jezuit, znamenit kontroverzist, f 1621 v Rimu. Najbolj znan
je zaradi katekizma. — taisti, kateri prež ohcet-
niga gvanta je bil prišel:  meri na priliko o kraljevi
svatbi (Mt 22, 1—14).

166  - NIKAR SE NE ZANAŠAJTE NA MILOST INU PO-
TRPEŽLIVOST BOŽJO: V, 230-231.

167  - HUDIČU JE DUŠO PREDAL: II, 74-75. - laesio
ultra dimidium:  oškodovanje preko polovice (t. j. mož
ni dobil za dušo niti polovične vrednosti).

169  - IZ ŠTAJERSKE DEŽELE: III, 88-89.

TRIJE ŠENTVAVCI: II, 300.

170  — SVETI ŠTEFAN REŠI GALZERANA: III, 20-22. —
V tem lejti 1147...:  Mavri (zamurci) so zavzeli Špa¬
nijo že 711; kristjani so se držali le v majhnem predelu na
severu. — Alphonsus:  Alfonz I., 1110—1185, se je uspeš¬
no bojeval zoper Mavre. — A1 m a r i o : Almeria, mesto v
jugovzh. Španiji.

172  - O NEBEŠKI GLORIJI: n, 87-88.

KMET IN COPRNICA: II, 395. Isto mesto natanko tako
pri Lohnerju, Bibliotheca III, 58: „Martinus Delrios re-
fert, in Misnia rusticum quendam omnem suam pecuniam
cuidam bursae ex vesica confectae habuisse inclusam, do-
mique suae in scabello quodam expositam, quam dum scro-
pha quaedam deglutivisset, ipse nescius modi, quo pecunia
šibi erepta fuisset, eandem a coniuge sua sublatam fuisse

213

suspicatus est; illa autem idipsum negante, maritus mulierem
quandam venefieam consilii causa convenit, quae circulum
quemdam faciens, eidem praecepit, ut illum ingrederetur, in-
deque non recederet, doneč ad ipsum rediret; interea vero
venefica interiora domus suae ingrediens, daemonem, quis~
nam fur ille fuisset, sciscitata est, qui respondit: Sus come-
dit domestica, tu tamen dicito, coniugem eius, ut cum sa-
cerdote amasio eam abliguriret, clam eamdem sustulisse;
quod responsum eo, quo a daemone instructa fuerat, modo
venefica marito retulit, nesciens, ipsum ad illam consectan-
dam e circulo egressum, omnia, quae a daemone dieta fu-
erant, plene percepisse. Domum suam itaque reversus, rei
seriem coniugi aperuit; interea vero seropham oecidens, pe-
cuniam suam omnem reinvenit mulieremque fatidicam tam-
quam maleficam &  calumniatricem apud magistratum accu-
savit, quae Vulcano consecrata infami morte vitam inter
flammas turpiter clausit." Lohner navaja na robu: Delr. disq.
immag. 1. 4. c. 1. q.  7. O Delriusu (Delriu) gl. op. k str. 87.

173  — LAŽ: H, 397—398. Svetokriški ne navaja posebne¬
ga vira; rimske historije so Gesta Romanorum, kakor sledi
iz Lolmerja, ki pravi (III, 53); „Gesta Romanorum narrant,
maritum quendam volentem experiri fidem uxoris, eidem
sub sigillo narravisse, šibi post diuturnos ventris dolores
noete praeterita corvum evolasse. Quod illa statim vicinae
detegens, duos corvos fuisse asserit, quae alteri iterum nar-
rans, tres fuisse asserit, sicque ulterius, doneč farna inerevit,
virum illum integrum in ventre corvorum nidum educasse,
& iam decem evolasse." Tudi Lohner ima stvar iz druge
roke, ker navaja na robu: „Faber cone. 5. in Dom. 8. post.
Pent.“

MOJA ŽENA JE NAVAJENA VSE NAPEK STORITI: II, 172.

174  — LISICA IN LEV: 11,113—114. — Ruina Ul or um:
Smrt onih dveh.

175  — GOLOBICA IN JEŽ : V, 136. — a m p a k : če ne.
LISICA SPOKORNICA: V, 74—76.

176  — VOLK IN PASTIR: V, 279. — Bellarminus:
gl. op. k str. 164.

177  — Pastor pasto rum:  Pastir pastirjev.

214

178 — TRN IN FIGA : II, 210. — F i c u s, ub i s un t  ...
Smokva, kje je tvoje cvetje? — Spina, ubi sunt . .
Trn, kje je tvoj sad? — N on dedit . . Meni narava ni
dala sadu. — Nec mi hi  . . .: Meni pa cvetja ne. — M a -
g is c er i e gaudeo . .  Vsekakor mi je ljubše, da pri¬
našam sad brez cvetja, kakor da bi bila trn s cvetjem.

SLOVSTVO

C o d e 11 i, Gli Scrittori Friulano-Austriaci 1792, 193 (po
Baliču, Edinost, Trst 1883, št. 91—93). — P o b 1 i n, Bibliotheca
Carnioliae 1803 ozir. 1862, 28. — Kopitar,  Grammatik 1808,
74. — Šafarik, Geschichte der sudslaw. Lit. I, 1864, 20, 121. —
P a u l u s (= Levec), Slov. Abraham a Sancta Clara, Soča 1873,
št. 27—28. — Balič,  O. Ivan Krstnik od Sv. Križa, slov.
propovednik, Edinost, Trst 1883, št. 91—93. — Marn,  Je-
zičnik XXI (1883), 44 sl. — Rutar,  Sv. Križ vipavski IMK II
(1892), 126 sl. — Šket,  Slov. slovstvena čitanka (1893 1 , 1906'-)
1914 3 , 82, 101 sl. — G 1 a s e r, Zgod. slov. slovstva I (1894),
158 sl. — Medved,  Zgodovina slov. cerkv. govorništva, Vo¬
ditelj v bogosl. vedah IX (1906), 268 sl. — Balič,  Kje, kedaj
in od koga se je rodil o. Ivan Svetokrižki ? Gorica, 1908,
št. 25—27. — Sch ematismus  F. F. ord. minorum S. P. Fran-
cisci Capucinorum almae prov. Styriae ineunte anno 1908,
57 sl. — Šlebinger,  O. Ivan Krstnik od Sv. Križa, slov.
propovednik. Ponatis iz izv. c. kr. višje gimn. v Novem me¬
stu 1908/09. — Pregelj,  P. Rogerius Labacensis: Palmarium
empyreum, Voditelj v bogosl. Vedah XIII (1910), 1 sl. —
Stroj,  Dvestoletnica smrti slov. pridigarja o. Iv. Svetokri-
škega, Duh. pastir XXXI (1914), 601 sl. — Bratina,  Janez
Svetokriški in jezuit Segneri, Čas IX (1915), 21 sl. — Glo-
nar,  Med reformacijo in romantiko. Pos. odtis iz LZ XXXVI
(1916). — Grafenauer,  Kratka zgod. slov. slovstva (1916 1 ),
1920 2 , 87. — Lovrenčič,  Goriški memento, Čas XV
(1921), 66. — Bele,  O. Iv. Svetokriški, Mladika III (1922),
15. — Kidrič,  Gregor Vorenc ČJKZ IV (1924), 142. —

215

Gl on ar, Janez Svetokriški SBL I (1925—1932), 375 sl. —
Kidrič,  Zgodovina slov. slovstva 1 sn. (1. izd. 1929) 2. izd.
1932, 107, 122 sl. — Stele,  Fr. Kidrič, Zgod. slov. slovstva
(ocena), Čas XXIV (1929—30), 334 sl. — Tomšič,  Sacrum
Promptuarium in knjižna slovenščina, ČJKZ VIII (1931), 1 sl. —
Slodnjak,  Pregled slov. slovstva 1934, 28.

*

Pridige in odlomke iz njih so objavili: Levec  (gl. zg.):
pridigo na nedeljo po božiču (V, 57). — B - c v Soči 1878,
št. 29: pridigo ob zmagi nad Turki (IV, 170). — Marn,
(gl. zg.): odlomke iz slov. predg. (I, b4a) in iz Observationes
(I, clb), iz pridige na sv. Rešnjega Telesa praznik (I, 114),
na 1. adv. nedeljo (II, 1), na praznik rojstva Gospodovega
(III, 1), ob slovesu (IV, 483) in na 3. predpostno nedeljo
(V, 161). — Šket  (gl. zg.): slov. predgovor (I, b4a) in odlo¬
mek iz pridige na novega leta dan (III, 63 - 63). — G1 a s e r,
Zgodovina (gl. zg.) I, Dostavki: odlomek iz pridige na veliki
petek (II, 546—548). — Medved  (gl. zg.): slov. predgovor
(I b4a), odlomek na 1. povelikonočno nedeljo (I, 1), na 1. ned.
po sv. Treh kraljih (II, 153—158) in na 2. ned. po sv. Treh
kraljih (II, 159 sl.). — Šlebinger  (gl. zg.): odlomke iz
pridige na novega leta dan (III, 53 sl.). — Grafenauer,
Slov. čitanka II (1922): odlomke iz pridige za časa vojske
(IV, 150 sl.) in ob zmagi nad Turki (IV, 170 sl.). — Balič
je v Vrtcu XXXIX (1909) 10, 22 itd. objavil pod naslovom
„Pol za smeh, pol za res. Iz torbe o. Ivana Svetokriškega“
12 zgodb, toda tako predelane, da je ostala samo prvotna
fabula.

*

Ostalo slovstvo, ki mi je služilo za uvod in zlasti za
opombe: Sveto pismo I—IV, Ljubljana 1857—1859. — Sveto
pismo novega zakona I—II, Ljubljana 1925—1929. — Biblia
sacra vulgatae editionis ... ed. V. Loch I—IV, Ratisbonae
1888. — Zedler, Grosses vollst. Universal-Lexicon 1732. —
Wetzer und Welte’s Kirchenlexikon 1882—1903 (tu in v na¬
slednjem delu išči tudi slovstvo za zgodovino pridige). — Buch-
berger, Kirchliches HandIexikon, Wien 1907—1912. — Razne
izdaje lat. klasikov. — Ostalo je citirano na svojem mestu.

216

MANJ ZNANE BESEDE IN OBLIKE

anati se — varovati se, ogi¬
bati se

andlati — ravnati

bajnperl — rozina
bašador — poslanec
ble — bolj

boganeroden (boganaroden)
— ki se ne briga za Boga,
brezbožen
bopen — grb

brumen — pobožen, dober

cajtinge — novice
cerati — jesti in piti, hraniti
se

ceringa — hrana
cirati — krasiti
cjer — okras
cviblati — dvomiti

dalaj (dalej) — dalje
desilih (desiglih) — čeprav
dokler — ker, ko
drgdi — drugje

eksempel — zgled, primer

facol — robec
faconetel — robec, ruta
faratarija — izdajstvo
fatto — dogodek
ferahtati — zaničevati
feratati — izdati
flegar — oskrbnik
Hiš — vnema
flisati se — mujati se

flisnu — prizadevno, marljivo
foparski — norčav
franski — frankovski, fran¬
coski

fratati — gl. feratati
frava — gospa
fržmagovati — zaničevati,
zmerjati

fulavž — tičnica

furm (furum) — oblika, moda

geničar — janičar
glavna — glavnja, goreče po¬
leno, hlod

glihi viži — prav tako
go(j)slati — pretepati
gostarija — gostija

hošter — oštir, gostilničar
hošterija — gostilna
huši = hujši

jetje — ječa
joger — apostol
jogrski — apostolski

kavkler — glumač
kej — kje
kejkaj — sploh kaj
ket(e)na — veriga
kjekaj — tjakaj
klafajne — umazano, nespo¬
dobno govorjenje
klafarski — umazan, nespo¬
doben

klafati — nespodobno govo¬
riti, kvantati

217

korjer — hitri sel
kreželc — nabrani ovratnik
kumaj — prav

leben — življenje

leski — tuj

li — le, samo

lotrca — nečistnica

lotrija — nečistost

lotrski — nečist, nesramen

mer — mir; z meram — v
miru

možer — možnar

navleš — nalašč
nerprložen — neroden, ne¬
ugoden, nadležen

odrestvu — odrešitev
ofert — ošabnost, napuh
oferten — ošaben

pegervajne — poželenje
pilgromski — romarski
piselc — grižljaj
pole! — glej!

potogram — podagra, protin
prangati — postavljati se, po¬
nosno stopicati, sprehajati
se

pregnan — zvit, premeten
prehodiše — prihodišče, do¬
hodki

prež — brez
prgliha — primera
prglihati — primerjati
prnareden — prikladen
pude = pujde (pojde)

pungrad — sadovnjak
rajmati se — pristati, prile¬
gati se

roš — rešetka (na ognjišču)

semuč — samo, razen
skvartati — razčetveriti
specjerija — dišava
sporedaj — zapored
stonoviti se — ustaviti se
super — zoper
supet — zopet
suseben — poseben

šelmarija — lopovščina, sle¬
parstvo

šentati — preklinjati
šentovati — preklinjati
šfacati — klepetati
širmati (šermati) — braniti,
varovati

škarpijan — škorpijon
šoba — les, ki si ga čevljar
dene na koleno ter vrhu
tega lesa usnje
šonati se koga — varovati se
pred kom, prizanašati komu
špektakel — prizor
špendati — izdati (denar)
špiža — hrana
špižati — hraniti
špralica — špranjica
šraj — vpitje
šrajati — vpiti
štimati — čislati, ceniti; š. se
— ponašati se
Štravs (Štrus) — noj
štrlinkati — postopati, po¬
hajati

218

štuk — top

tadluvat — grajat

tajba — tajitev, tajenje

trbej — treba je, potrebno je

trenta — vrsta žemlje

trorarski — žalni

truc komu — prav kakor kdo

ugmerati — pomnožiti
ušafati — pridobiti si, najti

vadla — vadija, stava; za
vadle teči — tekmovati v
teku

vagati — upati se
vagati (leben) — tvegati (živ¬
ljenje)

vener — vendar
vus volni — vesoljni

zabstojn — zastonj, zaman
zalebati — zapraviti
zažihrati — zavarovati
zgun — zvon
zverek — izvir(ek)
zvižati — dokazati

žarh — rakev, krsta
živejne — življenje
živitek — žitek
žlafrnica — zaušnica
žlak — udarec
žleht — slab, nemaren
žolner — vojak

219

UREDNIKOVO POROČILO

S pričujočim izborom sem hotel pokazati najzanimivej¬
šega in doslej premalo znanega slovenskega pisca tako ime¬
novane katoliške dobe. Da sem to utegnil storiti na omeje¬
nem prostoru, sem objavil kolikor toliko v celoti le nekaj
pridig, drugo pa sem nanizal pod poglavjem „Paberki iz
pridig 11 . Iz tehničnih razlogov je v vsej popolnosti (tudi z
obrobnimi navedki) objavljena le ena pridiga (str. 11.—27.),
a za ostale pridige in odlomke najdeš obrobne navedke
zadaj v Opombah, in sicer v oklepaju za latinskim citatom.
Če pa Svetokriški nima na robu navedka ozir. napačno na¬
vaja, sem ga dodal ozir. popravil za slovenskim prevodom;
to velja večinoma le za svetopisemske izreke, kajti ostali
se danes komaj dado kontrolirati. Tu in tam je ostalo kako
ime brez pojasnila (n. pr. Artemon str. 11, Leucones str. 46),
ker se z literaturo, ki mi je bila na razpolago, ni dalo
dognati.

Da bi besedilo približal bralcu, sem ga transkribiral v
današnji črkopis. S transkripcijo pa nikakor nisem posegal
v jezik niti hotel izenačevati pravopis. Glavne smernice
transkripcije naj pokažejo naslednji zgledi: Pišem pekel, sem,
nesel, studenec  za pakal, fim, neffil, ftudeniz,  toda studenca  za
ftudeniza (i  je samo znak) in oidil, človik  za vidil, zhlovik (i
je iz e); trd, prtisnit, krst, frdaman  za terd, pertifnit, karft,
fardaman,  toda per  (enožloznica); nosijo, opijanijo, najdejo,
videjoč za nofio, opianio, naideo, videozh; božji  za Boshij;
moji, jim, gospodarji  za moy, ym, gofpodary; dva, hvalijo, pre-
doDge, uržoh  za dua, hualio, predouge, vrshoh; sovražnik, žovč
za faurashnik, shauzh  (gl. ČJKZ VIII, 2); umivat, utonit, vreden,
vzeti, vprašajo, učenik  za vumivat, vutonit, vureden, vuseti, vu-
prafhajo, vuzhenik; s, š, z, ž, c, č  za f, fh, s, sh, z, zh  ne
glede na nedosledno rabo; kdu, rezsrdil, rezžalena  za gdu,
refrdil, reshalena  (asimilacije); eksempel, Kristus  za exempel,
Chriftus; veselje, delam za veffelje, dellam  (dvojni soglasniki);
v nebesih, k njemu  za v’nebeffih, k’njemu.  — Glede velikih
in malih črk, ločil in razstavljanja besed sem se ravnal po
današnjem pravopisu. Naglasna znamenja sem izpustil, ker

220

so zelo nedosledno rabljena. Očitne tiskovne pomote sem
popravil. — Ostale pa so take značilnosti, ki se ne tičejo
le grafike, temveč tudi jezika, tako n. pr. slišat, šlužit, ne¬
beški, nikdar, sfarit, dolh, super, supet,  dublete prež  — brez,
sferi  — štiri, katera  — katira  itd.

Oglati oklepaji [] v besedilu oklepajo moj vrinek, a tri
pike (...) kažejo, da sem kaj izpustil. Naslovi odlomkov
niso izvirni, a pogosto so vzeti iz teksta, nad katerim stoje.
Vse vinjete (razen inicialk) so iz Promptuarija.

Iskreno se zahvaljujem g. prof. Antonu Sovretu, ki je
prevel latinsko posvetilo iz 1. zvezka (gl. str. 1.—6.) in mi
pomagal pri razrešitvi latinskih citatov.

Na str. 54., v. 7. beri: inu (nam. in).

Na str. 64., v. 31. beri: nji.“ (nam. nji.).

Na str. 75., v. 26. beri: gojslat (nam. gojzlat).

Na str. 96., v. 27. beri: pungrad (nam. pungrat).
Na str. 97., v. 4. beri: Turn (nam. Turna).

Na str. 103., v. 10. beri: monstrat (nam. monstra).

POPRAVKI

221

KAZALO

Strau

JANEZ SVETOKRIŠKI IN NJEGOVO DELO:

1. Življenje — 2. Knjige — 3. Pridige — 4. Jezik ... V

*

Posvetilo Frideriku Hieronimu grofu Lanthieriju ....  1

Praefatio ad benevolum lectorem. 7

Latinski predgovor v drugem delu.10

PRIDIGE

Na tretjo nedelo po veliki noči.11

Na osmo nedelo po sv. Trojici.28

Dominica HI. adventus.38

Na dan svetiga Roka .49

{  Na noviga lejta dan.60

Sermo XXX. Pro dedicatione ecclesiae.80

Sermo nonus. Pro induenda moniali.93

Sermo XV. Ob partam de Turcis victoriam.105

PABERKI IZ PRIDIG

Kulturno zgodovinski

Hudi časi.111

J  Turki gredo.112

Turški uspehi.113

Kuga se bliža.115

Kuga premagana.116

Lakota.  117

Razne lakote .117

Sv. Florijan.118

Kazni.119

Nernucniši kunšt.120

♦ j

Avtobiografski  S(ran

Iz mladosti.121

Avtobiografski drobec.121

222

Slovo od Ljubljane .121

Pridigarjeva skromnost.124

Vročina.125

Svet in njegova ureditev

Ta svet je ena komedija.126

Katera vera je ta prava.126

Ta dan je vsega veselja.128

Človeška duša.128

Naše srce.129

Ljubezen.130

Naše predstave o angelu, hudiču in Bogu.130

O ženah.131

Možje se pritožujejo.131

Iz mitologije.132

Iz astrologije .133

Iz astronomije.134

Iz medicine.134

Sanje.135

Priprava.136

Kuharska umetnost.137

Človek grešnik

O nehvaležnost prekleta.140

Malukateri Boga zahvali za svoje zdravje.140

Kar ta svejt, mesu inu hudič zapovedo, ludem vse

lahku pride..141

Po kaj greste v cerku?.143

Obračun .144

Največja izguba.145

Greh.. 146

Dva čolnarja.147,

Stara navada — železna srajca.148

Grešniki in hudič.149

Ne pijančuj!.150

Ne preklinjaj!.151

Ples.151

223

Stran

Materam.153

Neusmileniši ste kakor ta nepametna živina ....  156

De se ne morite s. zapuvidi naučiti ?.157

Spovej se prav.158

Nej bilu divje, temuč domače mesu.158

Razne zgodbe

Strašna historija.160

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade . . . 161

Koku se pregrešijo, taku tudi so štrajfani.162

Qualis vita, finis ita.163

Nikar se ne zanašajte na milost inu potrpežlivost božjo 166

Hudiču je dušo predal.167

Iz štajerske dežele.169

Trije šentvavci .169

Sveti Štefan reši Galzerana.170

O nebeški gloriji .172

Kmet in coprnica.172

Laž.173

Moja žena je navajena vse napek sturiti.173

B asni

Lisica in lev.174

Golobica in jež.175

Lisica spokornica.175

Volk in pastir.176

Trn in figa .178

*

Podoba 1.: Naslovna stran pete knjige.179

Podoba 2.: Stran iz prve knjige.180

Opombe.181

Slovstvo.215

Manj znane besede in oblike.217

Urednikovo poročilo.220

Popravki.  221

224