Izboljšanje dihalne funkcije s kratkim bolnišničnim programom respiratorne terapije pri osebi s kronično tetraplegijo - prenos metode glosofaringealnega dihanja v klinično prakso v Sloveniji
Improvement of respiratory functions with a brief respiratory therapy program in a person with chronic tetraplegia - a case of transferring the glossopharyngeal breathing method to clinical practice in Slovenia

slovenski

2014

letnik 13, številka 1

chronic tetraplegia   glosofaringealno dihanje   glossopharyngeal breathing   kronična tetraplegija   respiratorna terapija

Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – Soča
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Uvod: Pri osebah s kronično okvaro vratne hrbtenjače je zaradi ohromelosti interkostalnih in trebušnih mišic dihalna funkcija okvarjena, z leti pa se stanje zaradi zapletov in staranja še slabša. Tridesetletni moški s kronično tetraplegijo (ASIA A, nevrološka raven C3) in traheostomo je imel ohranjeno diafragmalno aktivnost in nizke dihalne volumne. Potreboval je več aspiracij na dan in imel pogoste dihalne okužbe. V Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije % Soča (URI % Soča) je inštruktor potapljanja na vdih z licenco priučil šest fizioterapevtov uporabe metode glosofaringealnega dihanja. Izvedli smo kratek hospitalni program 65 UVOD Posledica okvare hrbtenjače na ravni vratu je delna ali popolna ohromelost dihalnih mišic. Glavna inspiratorna mišica je diafragma, ki jo obojestransko oživčuje frenični živec (nitje izhaja iz 3. do 5. segmenta vratne hrbtenjače). Interkostalne mišice (interne in eksterne (T1%T11)) se aktivirajo pri vdihu pri nizkih dihalnih volumnih ali pri izdihu pri visokih dihalnih volumnih. Mišice trebušne stene (od T6 do L1) se aktivirajo med kašljem in pogojno med vdihom. Mišice vratu in ramenskega obroča (skalene mišice (C3%C8), sternokleidomastoidna mišica in trapecius (n. accessorius in C1%C4)) so pomožne inspiratorne mišice, ki se aktivirajo med večjim dihalnim delom. Pomožna ekspiratorna dihalna mišica je velika prsna mišica (C5%T1). Posledica okvare delovanja inspiratornih mišic so zmanjšani dihalni volumni, povišana frekvenca dihanja in zmanjšana inspiratorna mišična moč; posledica okvare ekspiratornih pa zmanjšana ekspiratorna mišična moč ter posledično zmanjšana zmožnost samo - stojnega in učinkovitega čiščenja sekreta iz dihalnih poti s kašljem, kar osebo z okvaro hrbtenjače ogroža še posebej v času okužbe dihal. Pri osebah z okvaro hrbtenjače so zapleti na dihalih pogost vzrok obolevnosti in smrtnosti, sepsa ob pljučnici je še vedno na prvem mestu vzrokov smrti (1, 2). Vitalna kapaciteta pri sicer zdravih po 20. letu starosti upada pri moških za 1 %, pri ženskah pa za 1,2 % (2). Pri osebah z ohromelostjo dihalnih mišic je zaradi okvare hrbtenjače ali živčno-mišične bolezni ta proces lahko pospešen zaradi osnovne bolezni in/ali zaradi zapletov: okužb dihal, atelektaz in nabiranja sekreta v dihalnih poteh zaradi neučinkovitega oziroma nezmožnosti izkašljevanja (2, 3). Zmanjšanje podajnosti (kompliance) je posledica kontraktur v prsnem košu zaradi skrajšanja mišic. Za ohranjanje podajnosti prsnega koša je treba neprenehoma preprečevati nastanek kontraktur prsnega koša in s tem povezanih manjših pljučnih volumnov. Mobilizacija prsnega koša se lahko doseže s pasivnim ali aktivnim vpihovanjem (insuflacijo) zraka v dihala. Primaren cilj insuflacije zraka v dihala je povečanje vitalne kapacitete in PCF (peak cough flow) (2). respiratorne terapije za trening dihalnih mišic in učenje tehnike glosofaringelanega dihanja ter učenje uporabe insuflatorja-eksuflatorja za izboljšanje dihalne funkcije in znižanje stopnje zapletov. Metode: Pacienta smo v tritedenskem programu priučili metode glosofaringealnega dihanja in vaj za krepitev inspiratornih in ekspiratornih mišic ter redne uporabe insuflatorja-eksuflatorja. Izvajanje vaj je nadaljeval v domačem okolju. Rezultati: Ob koncu programa, po štirih mesecih in po enem letu so bile izboljšane vitalna kapaciteta, moč ekpiratornih, predvsem pa moč inspiratornih mišic. Izboljšal se je govor. Zmanjšalo se je število aspiracij, v jesensko- zimskem času ni imel okužbe dihal. Zaključek: Kratek bolnišnični program respiratorne terapije pri osebi s kronično okvaro vratne hrbtenjače lahko izboljša dihalno funkcijo in zmanjša stopnjo zapletov. V Slovenijo in na URI % Soča smo iz ekstremnega športa v klinično prakso prenesli metodo glosofaringealnega dihanja.

03.12.2014