ŽIVLJENJSKA POT EDVARDA KARDELJA
Klen in jeklen
Delo in ustvarjalna misel, ki označujeta življenjsko pot tovariša Edvarda Kardelja, sta neločljivo povezana z dosežki naše Jugo-slavije, z razvojem raarksistične misli, ra-zvojem samoupravljanja in uveljavljanja sa-moupravnih socialističnih odnosov med de-lavci, med občani, med vsemi nanii, ki se obvezujemo, da bomo njegovo delo nadalje-vali.
Leta 1910 se je v Ljubljani 27. jamiarja rodil v delavski družini Kardelj sin Edvard. Posebno vzdušje, ki ga je porajalo oblikova-nje delavskega razreda v Ljubljani — njego-va mati je bila tobačna delavka in njegovi tovariši v igri so tako vedeli za izkušnje — je ostalo prisotno v vsem njegovem delu, ve-dno znova in znova se je vračal v svet delav-ca in to ne samo včeraj, ampak tudi danes in poskušal razrešiti nasprotja, poiskati nove poti za celovitejše uveljavljanje človeka. Že leta 1919 je skupaj z očetom in materjo sodeloval v demonstracijah v Ljubljani, pet let kasneje pa že prevzemal prve naloge v gibanju svobodomiselnih ljudi v tedanji Ju-goslaviji. S šestnajstimi leti se je vldjučil v SKOJ, dve leti kasneje pa je postal član mestnega komiteja SKOJ za Ljubljano in član Komunistične partije Jugoslavije. Nje-gova pot političnega delovanja se je naglo razvijala, saj je že leto dni kasneje delal v
pokrajinskem komiteju za Slovenijo in po nekaj mesecih postal sekretar. V tem času je tudi dokončal učiteljišče v Ljubljani in se še vneteje vldjučil v politično dejavnost, zaradi česar so ga meseca decembra oblasti aretirale — to je bila prva od aretacij, kajti dva meseca kasneje so ga odpeljali v Beo-grad, v zloglasno Glavnjačo, kjer so ga zadr-žali sedem mesecev v preiskovalnem zapo-ru. Po hudem mučenju ga je nato sodišče za zaščito države — 9tare Jugoslavije — obso-dilo na dveletni zapor. Leta 1932, potem ko je prišel iz zapora, se je vključil v partijsko delo in skupaj zBorisom Kidričem in dru-gimi vidnimi komunisti oblikoval pokrajin-ski komite za Slovenijo. Takrat so se že pričele priprave za četrto pokrajinsko konfe-renco Komunistične partije za Slovenijo, ki je bila 17. septembra v Goričanah. Danes se Ivan Maček-Matija spominja, da je Kidričev referat na tej konferenci »O nalogah pokra-jinske organizacije KPJ za Slovenijo glede na kmečko in narodno vprašanje« pomenil za večino udeležencev odkrivanje marksi-stične misli, ne zgolj kot teorije, temveč kot misli, ki razkrivajo resnične vzroke za doga-janja v takratni Jugosiaviji in da je odgovor na temeljno vprašanje zakaj družbeni in družbeno-ekonomski odnosi ne morejo biti taki,  da bi delavcu in kmetu zagotavljali
resnično človeško življenje, da bi lahko uve-ljavljalsvojo voljo, znanje in užival sadove svojega dela.
Pred konferenco v Goričanah se je 4. in 10. septembra srečal s Titom v Ljubljani, s katerim sta obravnavala najpomembnejše naloge komunistov v tistem času. Po tem dogodku, ki je zagotovil širše razumevanje družbenoekonomskih odnosov tudi vsem ostalim članom Komunistične partije, je to-variš Kardelj odšel na partijsko delo v Sov-jetsko zvezo, kjer se je sešel s tovarišem Titom. Tam se je tudi udeležil VII. kongresa
Kominterne kot član delegacije Komunistič-ne partije Jugoslavije, posebno velik pa je bil njegov delovni prispevek v slovenski ko-misiji, ki je proučevala revolucionarno in narodnoosvobodilno gibanje v Sloveniji. Le-ta 1937 se je vrnil v Slovenijo, pred tem pa se je mudil v Parizu, kjer je bil začasno sedež CK KPJ; Tam je tudi pričel oblikovati dokumente za ustanovni kongres Komuni-stične partije Slovenije, ki je bil pred 42 leti v noči 17. in 18. septembra na Čebinah. Na tem kongresu so sprejeli Manifest Komuni-stične partije Slovenije, ki je delo tovariša Kardelja in poleg zgodovinske odločitve o
konstituiranju Komunistične partije Slove-nije so takrat delegati Edvarda Kardelja izvolili v Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije. Prav tako se je leto dni kasneje, 21. aprila 1938, udeležil tudi 1. konference KP Slovenije, ki je bila v Savinj-ski dolini in na kateri so člani sjovenske partije organizacijsko utrdili svoje vrste. To je tudi čas, ko se je moral umakniti v ilegalo, ker ga je oblast, kot vidnega komunista, kljub temu,da se je po vrnitvi iz Sovjetske zveze in Pariza legaliziral, vnovič začela pre-ganjati. V tem času pa se je oblikoval tudi politbiro CK KP Jugoslavije, katerega član je posta) tudi Edvard Kardelj in se je 15. marca 1939. leta udeležil seje začasnega vodstva, ki je bil v hiši Tomaža Godca v Bohinju. V tej usnjarski delavnici je bil tudi uradno konstituiran Centralni komite KP Jugoslavije; To hišo sedaj preurejujejo v muzej revolucionarnega gibanja v Jugoslavi-ji, ki pa bo ohranil tudi dogodke tedanjih dni ne samo v pisanih dokumentih, marveč tudi v pohištvu in orodju, s katerim si je tedanji usnjarski delavec izboril vsakdanji kos kruha.
V tem času se je v Evropi začenjalo pre-mikati — bližala se je nevihta, II. svetovna vojna. Na posvetovanju vodilnega partijske-ga aktiva KPJ, ki je biJ 9. in 10. junija 1939 v Tacnu pri Ljubljani, je imel Kardelj referat o politični situaciji in mednarodnem položa-ju, v katerem je že opozarjal na že bližajijčo se mednarodno nevarnost. Bil je eden izmed ustvarjalcev in redaktorjev »Razglasa in tez CK KPJ« ob izbruhu II. svetovne vojne. Po marčnih demonstracijah v Beogradu so se začele mrzlične priprave na odpor — 6. ma-ja je sodeloval na majskem posvetovanju CK KPJ v Zagrebu, na katerem je komite
sklenil, da se začno priprave za oboroženo vstajo. Mesec dni kasneje je na podlagi sklepov tega posvetovanja, 1. in 2. junija v Ljubljani na širši partijski konferenci Kar-delj imel glavni referat, v katerem je spod-budil potek priprav za vstajo slovenskega naroda, 22. junija se je udeležil seje CK KP Slovenije, na kateri so ustanovili glavni štab narodnoosvobodilne vojske Slovenije, prav tako pa je bil tudi eden izmed pobudnikov, da so 16. julija na sestanku glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske sklenili o prik-ljucitvi k celoviti borbi jugoslovanskih naro-dov proti okupatorjem in domačim izdajal-cem. Ob koncu leta je Edvard Kardelj v glavnem štabu urejal glasilo Borbe, obenem pa je s člani vrhovnega štaba izoblikoval nadaljnjo strategijo narodnoosvobodilne vojske. Kot član organizacijskega sekreta-riata CK KPJ za neosvobojene kraje je prek Zagreba prišel v Ljubljano, kjer je s svojim delom v glavnem štabu NOV in partizanskih odredov Slbvenije širil vstajo pri nas.
Bil je eden osrednjih organizatorjev ljud-ske oblasti in narodnoosvobodilnega gibanja tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem, saj je v tistem času delovaJ izmenično pri glavnih štabih obeh republik.
V letu 1943 je bil eden glavnih pobudni-kov in organizatorjev razprave v izvršnem odboru Osvobodilne fronte Slovenije za sprejetje zgodovinske Dolomitske in Pu-gledske izjave; izjemno važen pa je tudi njegov prispevek, ki ga je podal v svojem govoru na znanem Kočevskem zboru v času od 1. do 3. oktobra istegaleta. Zavest komu-nista in revolucionarja mu nista dovoljevala predaha. Takoj po Kočevskem zboru je od-šel v Liko, kjer se je kmalu zatem odzval
pozivu Tita in se vrnil na delo v CK KP Jugoslavije in k Vrhovnemu štabu v Jajce. Sodeloval je v pripravah na drugo zasedanje AVNOJ, ki je bilo 29. novembra v Jajcu ter bil na njem izvoljen v predsedst.vo AVNOJ ter za podpredsednika Nacionalnega komi-teja osvoboditve Jugoslavije. Neutrudno je sodeloval v družbenopolitični izgradnji in vodil dela pri oblikovanju temeljev nove dr-žave. Po obisku v Sloveniji in na Hrvaškem se je spomladi leta 1944 spet vrnil v Bosno in se priključil Vrhovnemu štabu in tovarišu Titu na osvobojenem ozemlju v Drvarju. Po
desantu na Drvar in VII. nemški ofenzivi je z večino članov Vrhovnega štaba in Nacio-nalnega komiteja prišel na Vis, od tam pa je večkrat odhajal v Slovenijo in na Hrvaško. Sodeloval je v pogajanjih s kraljevsko vlado in šlevilnih drugih.
7. marca 1945. leta je bil izvoljen za pod-predsednika začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije in za ministra za konstituanto. Na prvem kongresu Ljudske fronte Jugoslavije je sodeloval z referatom: »Značaj, politika in naloge Ljudske fronte Jugoslavije« in bil izvoljen za člana Zvezne-ga odbura Ljudske fronte Jugoslavije. Tudi v Sloveniji, na prvem kongresu Osvobodilne fronte Slovenije v Ljubljani je imel Kardelj referat o nalogah Osvobodilne fronte. S svo-jim delom, ki se v veliki meri odraža v prvi ustavi nove Jugoslavije, je vseskozi sou-stvarjal in dograjeval novo ljudsko oblast in temelje nove zakonodaje.
V začetku leta 1946 je bil Edvard Kardelj izvoljen za podpredsednika vlade FLRJ, predsednika zvezne kontrolne komisije, predsednika Komiteja za zakonudajo in iz-gradnjo ljudske oblasti. Pojasnjeval je nov sistem oblasti in podrobno razčlenjeval vrsto novih zakonov in odlokov s tega področja. Že v prvih povojnih letih je prispeval vrsto pomembnih razprav in referatov ter opozar-jal na slabosti in pomanjkljivosti dotedanje gospodarske in politične izgradnje. Na zbo-rovanju v Ljubljani je imel govor o začetnih rezultatih prvega petletnega plana, kasneje je na konferenci, kjer so obravnavali komu-nalne zadeve, podal referat »Naloge našega lokalnega gospodarjenja«, na V. kongresu KPJ pa referat _ »KPJ v boju za novo Jugo-slavijo, za ljudsko oblast in socializem«.
Na tretjem kongresu Ljudske fronte Jugo-slavije je bil izvoljen za člana predsedstva
izvršnega odbora Ljudske fronte. Za svojega častnega člana ga je konec leta 1949 izvolila Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Neprecenljive vrednosti je njegovo delo na domala vseh področjih pri sestavi predlo-gov novih zakonov. Govoril je o kmetijskem zadružništvu, o razvoju Ijudskih odborov, znani so njegovi referati: »Deset let ljudske revolucije«, »Socializem in demokracija« itd. Sodeloval je pri sestavi predloga ustav-nega zakona, ki je bil sprejet leta 1953 in ga predhodno obrazložil na skupni seji zakono-dajnih odborov zveznega zbora in zbora na-rodov.
S prvim dnem leta 1953 je postal podpred-sednik Zveznega izvršnega sveta. Izvoljen je bil za generalnega sekretarja zveznega od-bora SZDLJ. Napisal je referat »Vloga in naloge Socialistične zveze delovnega ljud-stva Jugoslavije v boju za socializem«, govo-ril o problemih politike na vasi in položaju človeka v našem sistemu. Osvetlil je mnoga vprašanja v kulturi in prosveti, pokazal na vlogo sindikatov v novi Jugoslaviji in hkrati nenehno opozarjal na slabosti in napake.
O programu Zveze komunistov Jugoslavi-je je govoril na VII. kongresu ZKJ v Ljublja-ni od 22. do 26. aprila leta 1958. Takrat je bil tudi izvoljen za sekretarja CK ZKJ.
Postal je redni član srbske akademije znanosti in umetnosti. Aktivno je sodeloval v vseh fazah priprave in oblikovanja ustave, ki je bila sprejeta leta 1963. Ob sprejetju nove ustave je bilo objavljeno njegovo delo »Ustavni temelji socialističnih družbenoeko-nomskih odnosov in družbenega samouprav ljanja«.
Januarja leta 1963 je bil izvoljen za pred-sednika zvezne skupščine. V zvezi z resolu-cijo o znanstveno-raziskovalnem delu je obrazložil osnovne smernice in naloge razvo-ja znanstvenega raziskovanja.
Financiranje »negospodarskih« dejavno-sti je obdelal na 5. kongresu ZK Slovenije 18. marca leta 1965.
Kasneje, v letu 1966, je proučeval in govo-
ril o mestu in vlogi krajevnih skupnosti v našem družbenopolitičnem sistemu, v študi-ji »Beležka o naši družbeni kritiki« pa se je poglobil v pojem družbene kritike, kot sred-stva in bistvenega elementa socialističnega samoupravljanja.
Reforma in samoupravna integracija na-šega družbenega sistema, idejna in politična vloga komunistov v naši samoupravni druž-bi, nov skupščinski sistem so bile glavne teme njegovega delovanja v letu 1967. V tem letu je bil tudi izvoljen za člana Sveta fede-racije.
Pripravljal je »Smernice o najpomemb-nejših nalogah ZK pri razvijanju sistema družbenoekonomskih odnosov« in 19. no-vembra 1968 za svoje dotedanje plodnčTdelo in prispevek k poglabljanju marksistične teorije, prejel nagrado AVNOJ.
O nalogah komunistov pri preprečevanju raznih protisocialističnih in protisamouprav-nih pojavov, je govoril tudi na konferenci Zveze komunistov Slovenije 9. januarja leta 1969 v Ljubljani, o vlogi zveze komunistov pa tudi kasneje na Brionih.
Leta 1970 je bil izvoljen za predsednika koordinacijske komisije vseh zborov zvezne skupščirre za ustavna vprašanja in od tedaj dalje še neposredneje sodeloval pri vseh pripravah za novo ustavo. Tako je v letu 1971 govoril o idejah in političnih izhodiščih ustavnih amandmajev. V tem letu je postal tudi častni član akademije znanosti in umet-nosti v BiH. V Ljubljani je na tretji konferenci Zveze komunistov Slovenije govoril o social-nih razlikah in o minulem delu, v ljubljan-skem političnem aktivu pa v decembru iste-ga leta še o aktualnih vprašanjih v zvezi z uresničevanjem politike Zveze komunistov po 21. seji predsedstva CK ZKJ.
Družbenopolitičnemu aktivu v Ljubljani
je govoril tudi kasneje, v letu 1974. Njegov takratni govor je izšel v brošuri pod naslo-vom »Za demokracijo v socializmu, a ne proti socializmu«. Na 30. seji predsedstva CK ZKJ, 13. junija 1977 v Beogradu, je z govorom o političnem sistemu družbenega samoupravljanja postavil temelje delovanja Zveze komunistov Jugoslavije do XI. kon-gresa ZKJ. Takrat je imel tudi govor, ki je postal znan najširšemu kiogu bTalcev, z ob-javo v knjižni obliki pod naslovom »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«. Zaradi jasnosti in tehtno-sti ter izredno pronicljive analitičnoteoretič-ne ocene mnogih bistvenih vprašanj naše samoupravne in politične ureditve, je to delo na področju marksistične teorije skorajda epohalno.
V letu 1978 so Edvarda Kardelja med drugim promovirali za prvega častnega dok-torja univerze »Džemal Bijedič« v Mostarju, na XI. kongresu ZKJ od 20. do 23. junija pa je v svoji razpravi posvetil posebno pozor-nost vodilni vlogi zveze komunistov v siste-mu socialistične samoupravne demokracije.
Na koncu moramo poudariti njegovo dol-goletno delo in velik prispevek pri pripra-vah, sestavi in oblikovanju vseh zakonov s področja združenega dela, zlasti pa temelj-nega zakona s tega področja tj. Zakona o združenem delu. Vsa prizadevanja in vsi govori Edvarda Kardelja, povezani z nasta-janjem te »ustave delovnih ljudi«, so strnje-ni v knjigi z naslovom »Svobodno združeno delo«.
Njegovega dela pa še ni in ne bo konec, nadaljevalo in odražalo se bo še naprej, v delu in z delom vseh in vsakogar izmed nas pri uresničevanju misli, snovanj in ciljev, ki nam jih je s svojim življenjem in delom nakazal tovariš Edvard Kardelj.