Masarykovf pogledi na Solo (Nadaljevanje in konec) IV. Učitelji in šola. V tem poglavju hočem navesti skoraj dobesedno, kakor jih je zapisal Čapek, Masarykove misli in načela o učitelju in šoli. — Za časa Masarykove mladosti je bil vaški učitelj velik revež. Plačo je imel majhno, zato si je pomagal s pisarjenjem, s petjem pri pogrebih in s koledovanjem. Sodček nabranega vina mu je vrel vse leto za pečjo v šoli, ker ni imel kleti. Premožnejši kmetje so ga enačili z občinskim revežem, zato tudi pri otrocih njegova avtoriteta ni bila velika. Nagajali so mu na vso moč, on jim je pa vračal milo za drago: šiba je bila njegovo glavno in najučinkovitejše sredstvo. Tak zasužnjen učitelj ni imel samozavesti, zato tudi ni mogel vzgajati samostojnih in samozavestnih ljudi. Za dvig šolstva je potrebno dvoje: dvigniti je treba socialni nivo učitelja in njegovo izobrazbo. Razveseljivo je dejstvo, da danes učiteljstvo zahteva že akademsko izobrazbo. Pouk naj temelji na ljubezni in na poznanju doživljanja otrok, ki je bolj konkretno, kakor abstraktno; pouk naj bo nazoren in slikovit, čimbolj individualen in naj temelji na otrokovem poznanju okolja. Vobče bi bilo treba na vzgojo in pouk bolj misliti in za njo več žrtvovati. Otrok čuti v kakšnih odnosih žive med seboj odrasli. Kjer so Ijudje odkriti in svobodnejši, tam so tudi otroci preprostejši in pogumnejši. Tudi to je vprašanje šole: Učitelj mora vcepljati otrokom demokratično svobodo in enakost, otroku mora postati tovariš. Njegova avtoriteta mora temeljiti na razliki starosti, na njegovi premoči v vseh stvareh znanja, prakse in značaja. Otrok pri nas se oddahne, ko zapusti šolo in vendar je spoznavanje, pomnoževanje znanja radost za zdravega otroka. To je zato, ker je pri nas učitelj birokrat. Ne bi se šel drsat z otroki, ker bi se bal da pade in izgubi s tem avtoriteto. Ustvarimo si več živahnosti in prisrčnosti, pa bomo imeli pravo demokracijo. Naj šola ne vzgaja samo individualno, ampak tudi za družbo, za demokracijo. Učitelji naj bodo demokrati, naj ne vzgajajo slepe pokornosti, temveč naj se poslužujejo zgleda. Med otroki in učitelji je kakor med uradniki in narodom prevelika oddaljenost in tujost. Ustvariti moramo prisrčnejše sodelova- nje, ki naj temelji na odgovornosti in spoštovanju. Vpliv šole ni samo didaktičen, ampak tudi nraven. Otrok izpregleda svojega učitelja, ali je surov, nepravičen, površen; vidi, kako se obnaša napram svojim starešinam; na pr. napram nadzorniku pri nadzorovanju, napram g. županu, g. dekanu — to vse ima vpliv na značaj in nravno prepričanje otrok. Tudi sošolci in sošolke vplivajo drug na drugega; dasi je ponekod uvedena koedukacija, tvorijo dečki in deklice vendarle dva ločena svetova. Velik^pomen za otroka so šolske zbirke in knjižnice. Važno je, da otrok spozna svoj domači kraj po rastlinah, kameninah in nagačenih živalih. Pa to je vprašanje denarja: A dostikrat se denar ne zna pravilno uporabiti. Naši pisatelji ne razurnejo otrokove duše, zato patetično polagajo na otrokova usta besede, ki jih otrok nikdar ne izgovarja. Urejeno šolstvo skrbi za vzgojo nenormalnih, manj nadarjenih in zanemarjenih otrok, dobra šola prihranja denar za zapore, bolnico in ubožnico. Dobra vzgoja in dobro poučevanje bi moralo biti čim najbolj individualno — to pa zahteva denarja! Socialno stanje otrok je tudi vprašanje šole. Otrok, ki doživljajo doma neprilike bede in nemorale staršev, ne more rešiti samo šola. To vprašanje se da rešiti samo socialnim potem. Tudi na otrokovo zdravje mislimo premalo, nalagati denar za higienične šole, igrišča je najbolj smotrna investicija. Poleg problema vzgoje se javlja problem didaktike, kako naj se uči. V sedanji dobi doživljamo krizo verstva. Svet pojmuje, da je vera samo za žene in otroke. A vendar je krščanstvo prvina duhovnega življenja in evropske kulture. Kdor ne pozna vsebine krščanstva, ne more razumeti evropske zgodovine in njenih uredb. Težava je le v tem, s kakšnega stališča naj se vrednotijo zgodovinska dejstva. Tako je poučevanje verstva in verska praksa še vedno nereseno vprašanje šolske politike. — Smešno je dajati oceno od naučenih odgovorov iz katekizma. Kaj so ti odgovori »verstvo«? Govori se, da je vas nravno bolj zdrava kakor mesto. Tega ne morem trditi: vas je moralno surovejša, mesto rafiniranejše. Ne vzgajajo samo starši in učiteiji otrok, nego tudi obratno otroci starše in vzgojitelje. Ako odrasli otroka z ljubeznijo opazuje, se od njega mnogo nauči, tem več, čim prisrčnejše in svobodnejše razmerje vlada med njimi. Predvsem moramo svoje otroke bolj ljubiti, ne z usti, ampak z dejanji; da se za nje bolj brigamo in več z njimi živimo. Često vidimo kako ta ali oni grabi denar, da bi preskrbel svoje otroke; toda v drugi, v tretji generaciji je denar razmetan in rodbina izumira. Skrbimo rajši za to, da bodo v rodbini zdravi, dostojni in samostojni ljudje. Šola naj tudi uči potrebo po umetnosti, naj bi jo krasile lepe slike in kipi. Tudi petje in goslanje naj se poučuje. Učitelji se pritožujejo, da je premalo časa, ker je preveč učne snovi. Izpopolnijo naj si metodo pouka, pa bo dovolj časa. Danes vplivajo na otroka radio, telefon, časopisi, kino; otroci potujejo več kakor včasih; vse to jih privlači in vzgaja. Koliko drugačna kakor je bila nekdaj, bi mcrala postati cerkev, njeno ozračje in pridiga, da bi privlačila otroke. Pa zopet sem pri verski krizi in njenem vplivnem vzroku. V vzgoji naših dečkov jc premalo pospeševanja samostojnosti, samozavestnosti in poštenosti; vsa naša šola ne vzgaja poguma. Vzgaja ljudi, ki streme po udobnem kruhku, po penziji, ne vzgaja pa podjetnih pridobitnikov. Spoznavanje brez zanimanja je mrtvo. Naloga šole ni samo učenje znanosti. ampak tudi da navaja učence k točnosti, pozornosti in metodičnosti; učiti je treba tako, da bodo učenci sami znali opazovati prirodo in življenje ter da bodo mogli pravilno reševati velike in male naloge, kadar koli trčijo nanje. Pri nas se samo pridiguje: v cerkvi, v šoli, v skupščini, v časopisih. Zato učenci podlegajo vplivom, ki jih učitclji niti ne opazijo. V Angliji nudijo šole manj splošnega znanja, zato pa bolj oblikujejo značaj. Šola je danes breme, učitelji tirani. Slabši učenci postanejo strahopetci, krepkejši pa uporniki. Šola ima zdaj druge naloge kakor stara avstrijska, ki je vzgajala birokrate. Naši mladi ljudje padajo iz ekstrema v ekstrem. V tem vidim težnjo, da se popravi, kar smo v stoletjih zamudili. Dobro jc, da se oziramo v tujino, napačno pa bi bilo podcenjevati sebe. Tudi mali narodi so ustvarili mnogo kulturnih vrednot. Starši in učitelji bi morali paziti kaj privlači, zanima otroke. Danes imamo dovolj raznovrstnih šol, da se vsakdo odlači po zmožnostih in veselju. Ni samo pisar gospod, vzgajajmo gospodarje, obrtnike in podjetnike! Naši izobraženci na deželi vzdihujejo, da propadajo radi tesnih vaških zadev. Tega je kriva njihova udobnost, ker hočejo biti kulturni samo v velikomestnih kavarnah. Lev je lev, tudi v kletki ne postane osel. Masarykov odnos do kmeta prikazuje pomenek in sodba o Tolstem. Tolstoj se iz prijateljstva do kmetstva pokmcti; čika, pije in pljuje ko mužik, a pusti kmete v siromaštvu, neznanju in zaostalosti. Masarykova ljubezen do kmeta se javlja v zahtevi, da je treba dvigniti kmetov duševni nivo, mu izboljšati socialno stanje in povečati proizvodnjo. Masarykovo je načelo: ne k nižjemu se ponižati, nego nižjega dvigniti. Krasno govori o ženi, a tudi v zakonu in v Ijubezni vidi višji smoter: žena ne živi samo za moža, mož ne samo za ženo, oba morata iskati božje zakone in jih uresničevati... Izjavlja: Moj socializem je ljubezen do bližnjcga. Enakosti ni, diferenciacija je napredek. Ljubezen do domovine je tiha. Ne potrebujemo duhovne ravnodušnosti, ampak žive vere v nekaj višjega, vznesenega, večnega. V politiki sem videl orodje, cilj je bil verski in nravni. Denar je sredstvo, ne cilj. Metoda mora biti popolnoma stvarna, razumska, realistična, ali cilj, lepota, koncepcija, to je večna pesem. Masaryk je pokazal pota slovanskim rodovom: Cilj naj bo nravni, pota pa razumska. V svoj program je vključil vse narodno življenje. V svoji očiščenosti bo vzor še mnodih generacij. V tem je tudi njegova najvišja vrednost in slava. Duje Budak.