116 117 IN MEMORIAM | OTROK IN KNJIGA 116, 2023 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | IN MEMORIAM in še kam. Poučne, zabavne in pustolovske zgodbe malega Mihca so obstale v pripravi za knjižno izdajo, kar bi si nedvomno zaslužile. Tatjana se je pisanja lotila odgovorno, udeleževala se je literarnih šol in tečajev, nabirala znanje in neprestano preverjala kvaliteto zapisanega. »Ko se greš zares, ti mora biti mar, da si v tem dober. To je odgovornost do bralcev!« je bila prepričana. Tako je svoja besedila (pesmi, humoreske, kratke zgodbe in pravljice) najprej objavljala v lite­ rarnih revijah, radijskih oddajah 1. in 3. programa Radia Slovenija in Radia Študent. Prva pravljica, ki je bila objavljena v reviji Mentor, je bila humoreska Kako so Butalci kupili pamet (2007), knjižno izdajo je dočakala leta 2014. V reviji Kekec je bilo leta 2009 objavljeno besedilo Kruhek je šel po svetu, ki je v knjižni obliki izšlo v letu 2011. T o je bila tudi prva Tatjanina slikanica, ki jo je poslala med mlade bralce. Dve kratki pravljici sta izšli v zbirki Prgišče najboljših kratkih zgodb I in II (2014), dve kratki zgodbi pa v antologiji slovenskih kratkih zgodb v angleščini Ljubljana tales (2012). Noč v puščavi je izšla leta 2018, pred tem pa sta bili dve zgodbi objav­ ljeni v Kekcu (2010), kot celota pa še enkrat v Sodobnosti (2012), kjer je na natečaju za Slovenske dneve knjige bila izbrana med šest finalnih zgodb. Knjižne izdaje ni dočakala pravljica Kovači sreče, ki je bila najprej leta 2010 izbrana na javnem anonimnem natečaju Radia Slovenija za slovensko izvirno pravljico, leta 2011 je bila predvajana radijska izvedba pravljice, leto kasneje pa še objavljena v Kekcu. Zares škoda, da je tudi ta projekt ostal nerealiziran. Tatjana se je lotila tudi preva­ janja pravljic. Skupaj z založnikom sta odkrila manjko v slovenščino prevedenih islandskih ljudskih zgodb in leta 2013 sta izšli ljudski pravljici Neroda in Velikan- ska ljubezen s Tatjaninim podpisom pod prevodom. Leta 2020 je Tatjana izdala slikanico Duh gore Denali, za katero je dobila nav­ dih na potovanju po Aljaski. S subtilnimi ilustracijami Kristine Krhin in sočasnim angleškim prevodom besedila Erice Johnson Debeljak je nastala brezčasna pripoved, ki bi jo hitro lahko zamenjali za ljudsko, saj se spogleduje z obrednostjo in nagovarja tako otroke kot odrasle. Z večjezičnostjo pa Tatjana sooči tudi svoj Kruhek in leta 2021 v sodelovanju z direktorico Mestne knjižnice Izola Marino Hrs in Izolanko Dobrino Beržan izda trojezično zapisano pravljico – ob slovenskem še v italijanskem jeziku in starem izolskem narečju. Tako Kruhek ponese svoje sporočilo o dobroti tudi preko meja. Nastal je T atjanin zadnji dokončani projekt, ki je pustil močne sledi. Tatjana je bila neumorna raziskovalka, ženska mnogoterih talentov, kar jo je poklicalo, temu je sledila. Ali je plesala, režirala, fotografirala ali raziskovala odročne kraje tega sveta, zmeraj je znala te izkušnje, ki so ji nedvomno odpirale neslutena obzorja, odtisniti v svoje zgodbe, poezijo in pravljice. Kot knjižničarka se je zavedala privilegija, ki ga je imela med knjižnimi policami, in ga vsak dan poskušala maksimalno izkoristiti. Če usoda tako nepričakovano prekine ustvarjalno moč, potem je jasno, da Tatjani kar nekaj projektov ni uspelo dokončati. Pesniška zbirka haikujev, pa Mihec arheolog, realizacija knjižne izdaje pravljice Kovači sreče in projekt Živa knjiga Maribora … Le slutimo lahko, koliko bi še lahko dodala svojemu literarnemu ustvarjanju. Morda se le najde dovolj volje in se kateri izmed njih Tatjani še uresniči. Za zdaj ostane le spomin na pronicljivo sogovornico, ustvarjalko in knjižničarko, prodornih in drznih misli, jasnih nazorov in visoko postavljenih pričakovanj do sebe in drugih. Z ohranjanjem njene dediščine pa vsaj malo zastrimo trpko misel, da je ni več med nami. SABINA KOTNIK Tatjana Jamnik Pocajt 21. 2. 1962–16. 3. 2022 Ob svetovnem dnevu poezije in koledarskem začetku pomladi smo se v Mari­ borski knjižnici spomnili sodelavke Tatjane Jamnik Pocajt, bibliotekarke, pesnice, pisateljice, fotografinje in popotnice. Nekaj dni pred tem je namreč minilo leto dni, ko se je nenadoma morala posloviti in predati svojo življenjsko bitko. S spoš­ tovanjem smo počastili Tatjanino ustvarjalnost, ki se je zrcalila tudi v njenem knji­ žničarskem poklicu. Tatjana Jamnik, rojena Pocajt, se je rodila v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo je obiskovala v Velenju in tam tudi maturirala na gimnaziji. Po izobrazbi je bila eko­ nomistka, zato se je zaposlila kot komercialistka. Kasneje, leta 1999, pa jo je pot pripeljala v knjižnico. Vse do svoje smrti je ostala bibliotekarka v Mariborski knji­ žnici. V stroki je delala kot bibliotekarska specialistka, od leta 2000 kot vodja disloci­ rane enote v Dupleku. Leta 2010 je magistrirala iz poslovnih in ekonomskih ved. V magistrski nalogi je preučevala strateško načrtovanje v javnih zavodih in v številnih drugih strokovnih člankih preizpraševala vizijo in strategijo v splošnih knjižnicah. Tatjana Jamnik Pocajt je s svojo ustvarjalnostjo posegala v različne literarne zvrsti, v prostor zgodovine, publicistike in novinarskih prispevkov s področja arheologije in znanosti. Njeni ustvarjalni začetki so bili v izraznem plesu, koreografiji in gledališki režiji, kjer je najbrž razvila svojevrsten pristop k ustvarjanju. Kasneje se je poigravala s haikuji, ki smo jih lahko brali v glasilu Haiku društva Slovenije Letni časi, v revi­ jah Mentor in Apokalipsa, v prvi slovenski haiku antologiji Ribnik tišine/The Pond of silence (2005) in poslušali v etru 1. programa Radia Slovenija v oddaji Literarni nok- turno. Ker je bila tudi neumorna popotnica in fotografinja, je ves čas pisala reportaže s potovanj, kolumne, kratke zgodbe, predvsem pa zgodovinske in arheološke članke. Plodno je bilo sodelovanje z revijo Svet in ljudje, kjer je od leta 2006 pisala poglobljene zgodovinske portrete velikih voditeljic in voditeljev, ki so zaznamovali svetovno in slo­ vensko zgodovino. V reviji Kekec pa je leta 2012 pričela objavljati serijo prispevkov za otroke Arheologija za mlade radovedneže, kjer je prvič združila strast do arheologije in pisanja zgodb za otroke. Radovedni Mihec bi rad postal arheolog, zato potuje skozi zgodovinska obdobja in z literarnimi vložki spoznava zgodovino – Tatjana ga pelje v kameno, bakreno, bronasto in železno dobo, med Rimljane in Praslovane, v srednji vek FOTO MARKO BEZENŠEK 116 117 IN MEMORIAM | OTROK IN KNJIGA 116, 2023 OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | IN MEMORIAM in še kam. Poučne, zabavne in pustolovske zgodbe malega Mihca so obstale v pripravi za knjižno izdajo, kar bi si nedvomno zaslužile. Tatjana se je pisanja lotila odgovorno, udeleževala se je literarnih šol in tečajev, nabirala znanje in neprestano preverjala kvaliteto zapisanega. »Ko se greš zares, ti mora biti mar, da si v tem dober. To je odgovornost do bralcev!« je bila prepričana. Tako je svoja besedila (pesmi, humoreske, kratke zgodbe in pravljice) najprej objavljala v lite­ rarnih revijah, radijskih oddajah 1. in 3. programa Radia Slovenija in Radia Študent. Prva pravljica, ki je bila objavljena v reviji Mentor, je bila humoreska Kako so Butalci kupili pamet (2007), knjižno izdajo je dočakala leta 2014. V reviji Kekec je bilo leta 2009 objavljeno besedilo Kruhek je šel po svetu, ki je v knjižni obliki izšlo v letu 2011. T o je bila tudi prva Tatjanina slikanica, ki jo je poslala med mlade bralce. Dve kratki pravljici sta izšli v zbirki Prgišče najboljših kratkih zgodb I in II (2014), dve kratki zgodbi pa v antologiji slovenskih kratkih zgodb v angleščini Ljubljana tales (2012). Noč v puščavi je izšla leta 2018, pred tem pa sta bili dve zgodbi objav­ ljeni v Kekcu (2010), kot celota pa še enkrat v Sodobnosti (2012), kjer je na natečaju za Slovenske dneve knjige bila izbrana med šest finalnih zgodb. Knjižne izdaje ni dočakala pravljica Kovači sreče, ki je bila najprej leta 2010 izbrana na javnem anonimnem natečaju Radia Slovenija za slovensko izvirno pravljico, leta 2011 je bila predvajana radijska izvedba pravljice, leto kasneje pa še objavljena v Kekcu. Zares škoda, da je tudi ta projekt ostal nerealiziran. Tatjana se je lotila tudi preva­ janja pravljic. Skupaj z založnikom sta odkrila manjko v slovenščino prevedenih islandskih ljudskih zgodb in leta 2013 sta izšli ljudski pravljici Neroda in Velikan- ska ljubezen s Tatjaninim podpisom pod prevodom. Leta 2020 je Tatjana izdala slikanico Duh gore Denali, za katero je dobila nav­ dih na potovanju po Aljaski. S subtilnimi ilustracijami Kristine Krhin in sočasnim angleškim prevodom besedila Erice Johnson Debeljak je nastala brezčasna pripoved, ki bi jo hitro lahko zamenjali za ljudsko, saj se spogleduje z obrednostjo in nagovarja tako otroke kot odrasle. Z večjezičnostjo pa Tatjana sooči tudi svoj Kruhek in leta 2021 v sodelovanju z direktorico Mestne knjižnice Izola Marino Hrs in Izolanko Dobrino Beržan izda trojezično zapisano pravljico – ob slovenskem še v italijanskem jeziku in starem izolskem narečju. Tako Kruhek ponese svoje sporočilo o dobroti tudi preko meja. Nastal je T atjanin zadnji dokončani projekt, ki je pustil močne sledi. Tatjana je bila neumorna raziskovalka, ženska mnogoterih talentov, kar jo je poklicalo, temu je sledila. Ali je plesala, režirala, fotografirala ali raziskovala odročne kraje tega sveta, zmeraj je znala te izkušnje, ki so ji nedvomno odpirale neslutena obzorja, odtisniti v svoje zgodbe, poezijo in pravljice. Kot knjižničarka se je zavedala privilegija, ki ga je imela med knjižnimi policami, in ga vsak dan poskušala maksimalno izkoristiti. Če usoda tako nepričakovano prekine ustvarjalno moč, potem je jasno, da Tatjani kar nekaj projektov ni uspelo dokončati. Pesniška zbirka haikujev, pa Mihec arheolog, realizacija knjižne izdaje pravljice Kovači sreče in projekt Živa knjiga Maribora … Le slutimo lahko, koliko bi še lahko dodala svojemu literarnemu ustvarjanju. Morda se le najde dovolj volje in se kateri izmed njih Tatjani še uresniči. Za zdaj ostane le spomin na pronicljivo sogovornico, ustvarjalko in knjižničarko, prodornih in drznih misli, jasnih nazorov in visoko postavljenih pričakovanj do sebe in drugih. Z ohranjanjem njene dediščine pa vsaj malo zastrimo trpko misel, da je ni več med nami. SABINA KOTNIK Tatjana Jamnik Pocajt 21. 2. 1962–16. 3. 2022 Ob svetovnem dnevu poezije in koledarskem začetku pomladi smo se v Mari­ borski knjižnici spomnili sodelavke Tatjane Jamnik Pocajt, bibliotekarke, pesnice, pisateljice, fotografinje in popotnice. Nekaj dni pred tem je namreč minilo leto dni, ko se je nenadoma morala posloviti in predati svojo življenjsko bitko. S spoš­ tovanjem smo počastili Tatjanino ustvarjalnost, ki se je zrcalila tudi v njenem knji­ žničarskem poklicu. Tatjana Jamnik, rojena Pocajt, se je rodila v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo je obiskovala v Velenju in tam tudi maturirala na gimnaziji. Po izobrazbi je bila eko­ nomistka, zato se je zaposlila kot komercialistka. Kasneje, leta 1999, pa jo je pot pripeljala v knjižnico. Vse do svoje smrti je ostala bibliotekarka v Mariborski knji­ žnici. V stroki je delala kot bibliotekarska specialistka, od leta 2000 kot vodja disloci­ rane enote v Dupleku. Leta 2010 je magistrirala iz poslovnih in ekonomskih ved. V magistrski nalogi je preučevala strateško načrtovanje v javnih zavodih in v številnih drugih strokovnih člankih preizpraševala vizijo in strategijo v splošnih knjižnicah. Tatjana Jamnik Pocajt je s svojo ustvarjalnostjo posegala v različne literarne zvrsti, v prostor zgodovine, publicistike in novinarskih prispevkov s področja arheologije in znanosti. Njeni ustvarjalni začetki so bili v izraznem plesu, koreografiji in gledališki režiji, kjer je najbrž razvila svojevrsten pristop k ustvarjanju. Kasneje se je poigravala s haikuji, ki smo jih lahko brali v glasilu Haiku društva Slovenije Letni časi, v revi­ jah Mentor in Apokalipsa, v prvi slovenski haiku antologiji Ribnik tišine/The Pond of silence (2005) in poslušali v etru 1. programa Radia Slovenija v oddaji Literarni nok- turno. Ker je bila tudi neumorna popotnica in fotografinja, je ves čas pisala reportaže s potovanj, kolumne, kratke zgodbe, predvsem pa zgodovinske in arheološke članke. Plodno je bilo sodelovanje z revijo Svet in ljudje, kjer je od leta 2006 pisala poglobljene zgodovinske portrete velikih voditeljic in voditeljev, ki so zaznamovali svetovno in slo­ vensko zgodovino. V reviji Kekec pa je leta 2012 pričela objavljati serijo prispevkov za otroke Arheologija za mlade radovedneže, kjer je prvič združila strast do arheologije in pisanja zgodb za otroke. Radovedni Mihec bi rad postal arheolog, zato potuje skozi zgodovinska obdobja in z literarnimi vložki spoznava zgodovino – Tatjana ga pelje v kameno, bakreno, bronasto in železno dobo, med Rimljane in Praslovane, v srednji vek FOTO MARKO BEZENŠEK