Iz velikih dni boja za naše življenje
O BORCIH NA ŠKOFLJICI
Tegobe Škofeljčanov med NOB
V novi osnovni šoli Škofljid, Id je dobila ime po Levstikovi brigadi, so krajani ob svojem km-jevnem prazniku pripraviU razstavo o NOB na SkoOjid.
Največ je k tej razstavi prav gotovo prispevala Milica Strgar, njeni so tudi vsi teksti, ki slikovno razstavo povezujejo v celoto. Glavni poudarek je dan vsem borcem, živim in že umrlim, ki so s svojim delom pripomogli k naši sedanjosti.
Na Škofljici je po zadnjem popisu pred NOB živelo 938 prebivalcev (danes okoli 2400!). Med NOB jih je 96 odšlo v boj, 139 je bilo interniran-cev v italijanskih taboriščih, 38 internirancev v nemških taboriščih, 24 oa je bilo zapornikov.
Življenje je v NOB dalo 79 prebivalcev Škof-ljice, od tega je 35 padlih borcev, trije so bili med NOB pogrešani, 4 so bili talci, 10 je bilo žrtev »Črne roke«, 20 jih je umrlo v intemacijah, 7 pa je bilo civilnih žrtev vojne.
Na Škofljici je bila torej več kot ena tretjina prebivalcev usodno povezana z NOB.
Škofljica je bila okupirana praktično od prvega dne, po kapitulaciji Italije in do nemške~ofenzive pa je živela s postojankami, močnimi posadkami. V »žici« je bila tudi Škofljica - od februarja 1942. Za to »žico« pa je bilo 11 bunkerjev, pa poveljstvo italijanskih posadk.
Prve aretacije v Škoflici so bile že junija 1941, istočasno pa so že prve vesti v Osvobodilni fronti, ki so jih prinesti delavci in šolarji iz Ljubljane. Poleti nastajajo prve partizanske enote, ki že začenjajo s sabotažami, diverzijami. Železniška proga je bila tako za Italijane kot za partizane izredno zanimiva. Prva miniranja proge so bila že julija 1941.
Na to miniranje so Italijani reagirali zeno prvih očiščevalnih akcij. Partizanov takrat niso našli. pa čeprav je v tej akciji sodelovalo 3484 njihovih vojakov. Pri takšnih partizanskih akcijah so Ško-feljčani sodelovali s podatki o sovražniku.
Škofeljčani se organizirajo
Jeseni 1941 so že organizirani mladinci, prav tako pa tudi organizacija starejših. Ta je prinašala in sprejema propagandno gradivo iz Ljubljane in ga širila po domačem in sosednjem terenu. Prav tako so zbirali tudi orožje, pa podatke o sovražni-ku in njegovih namenih, skrivali so ilegalce, zbi-rali denar, obleko, ... Usposabljali so se tudi za sabotaže in pripravljali ljudi za borbo, Takratno geslo je bilo: »Vsi za partizane - vsi v partizane!9
Iz Skofljice sta bila dva večja odhoda v parti-zane. Prva skupina je odšla sredi marca 1942, a je
bila izdana, in so se lahko rešili le trije. Druga skupina pa je srečno odpotovala sredi maja 1942. Približno ob istem času začnejo Italijani siste-matično čistiti organizacijo. Vse, ki niso odšli v partizane, so ujeli.
V času Roške ofenzive (31. 7.1942) so aretira-li 105 moških, razen železničarjev, Salezijancev in treh svojih zaupnikov.
Delo je bilo tako prekinjeno yse do kapitulaci-je Italije.
Prvi partizani so prišli v Škofljico 13.9.1942. -bataljon Cankarjeve brigade. Vračajo se interni-ranci. Cankarjevci so kmalu odšli, prišel pa je del Levstikove brigade, ki je tu ostal vse do nemške ofenzive.
Skofljica v tem času dobi sedemčlanski rajon-ski odbor OF. Škofljica sodi v grosupeljsko ob-močje, pod Škofljico pa je tudi Pijava Gorica. Sedemčlanski rajonski odbor OF skrbi za varnost
Popravek
V  članku z naslovom Pripoved sina borca o očetu revolucionarju, ki je bil objavljen v zad-nji številki Naše komune, je prišlo do neljube napake.
Pravilno ime padlega revolucionarja je Anton Žerovnik, ne pa Alojz, kakor je bilo nepravil-no objavljeno. Za napako se opravičujemo svojcem in bral-
vZl____________/
prebivalcev, organizira varnostno obveščevalno službo, izvede mobilizacijo, volitve nekaterih te-renskih odborov, volitve odposlancev za Kočev-ski zbor, skrbi za prehrano vojske in prebivalcev brez lastne zemlje.
9. 10. 1943 je bila v gasilskem domu organizi-rana partizanska šola, ki pa je delala le 20 dni.
2.11. 1943 se ves rajonski odbor z Levstikovo brigado umakne iz Škofljice.
Takoj za tem pridejo Nemci in aretirajo vse, kar je ostalo doma. Sedem čet slovenskega do-mobranstva (500 do 600 mož) je prišlo v Skoflji-co in organizirane so štiri postojanke: V Škofljici, Zalogu, Lisičjem in Malem vrhu.
Intenzivno je tu delala tudi »črna roka«, ki ni morila le domačinov, ampak tudi ljudi iz drugih podrodij - barjanske ženske, pijavške aktiviste, grosupeljske aktiviste...
Zvestoba Škofljici je sicer še ostala, a tveganja je bilo veliko manj. Nekaj domačinov je odšlo tudi k domobrancem.
Škofljica je bila osvobojena 8. maja 1945.
NINA ČOŽ