Rojenice ob prvi slovanski zibki.
Ležalo divno dete — naša majka Slava v zibki svoji...
Iz zlatih solnčnih žarkov dete so ovijali .povoji
In trate pisane so bile za plenice,
Vspavančice najslajše pevale so ptice.
Ob zibki tej so prvič stale Rojenice tri
In Slavi sodile usodo so bodočih dnij.
Dejala prva je :   Usoda bodi, dete, tebi draga.
Od mene čar narave sprejmi in zaklade težke blaga,
In dokler Stvarnik solnca božjega ne vgasne,
Ne bo ti škodoval noben sovrag in čas ne.
Čeprav ti tugo solza včasih porosi oko,
Otrla deca tvoja s krepko bo ti jo roko
„Da, da! i jaz proslavljeno te vidim v broji hčerk delavnih,
Ki ti vzgojile sinov bodo na stotine vrlih, slavnih
In . . ." .,Dosti'", kriknila hudobno tretja vmes je,
„Po vajinem deležno tnkaj že nebes je
Naj detešce ... a moja sodba se tako glasi,
Da sreče brez nesreče nihče v krilo ne dobi.
Darov se prejšnjih ne dotaknem, a ne morem si drugače,
Na kvar ti bode dar in čar, ker vlekel na-se bo snubače
Lakomnih tujcev, ki morili bodo ti otroke.
Da majko lažje spravili bi v svoje roke" . . .
,,Iz ust mi v zlobi svoji prej besedo vzela si,
Izjemno moja sodba zdaj do konca se glasi :
Naj pridejo snubači, Slava bo imela tisoč sinov čvrstih.
Ki doJgoroke tujce bodo Mestili po prstih !"
Marica II.