YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXX - leto 1984/85 - št. 5
r
Jezik in slovstvo
Letnik XXX, številka 5 Ljubljana, februar 1984/1985
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 200.- din, polletna 100.- din, posamezna številka 25.- din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 80.- din
Za tujino celoletna naročnina: 450.- din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake
in študente pa krije Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
Naklada 2.400 izvodov
Vsebina pete številke
Razprave in članki
137  Jože Toporišič, Družbeni položaj slovenskega knjižnega jezika leta 1584 in 1984 145  Janez Orešnik, O desnem izpustu prokUtično-enklitičnih naslonk 147  Alenka Šivic-Dular, Slovenske delovne velelnice za živino ^^52^ Darinka ŠioHa-Stojakovič, Preizkus znanja iz slovenskega jezika (2)
Poskusi branja
161   Tone Perčič, Dolgo hodimo skozi predele svojih noči
literarnozgodovinsko gradivo
166   ViAtor Smolej, Med ugovori in odgovori (3)
Slovenščina v javni rabi
169  Janez Gradišnik, Brod, brodarstvo in še kaj
Zapiski
171   Martina Križaj, Marja Bešter, Poletna šola slovenskega jezika v Kranju
Iz dela Slavističnega društva Slovenije
5/III  Aktualne naloge in jugoslovanski slavistični kongres v Sarajevu
134236
Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
DRUŽBENI POLOŽAJ SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA LETA 1584 IN 1984
Ob šUristoletnici Dalmatinovega prevoda Svetega pisma in Bohoričevih Zimskih uric
1 Pred 400 leti sta Jurij Dalmatin in Adam Bohorič prikazala pravzaprav nezavidljiv položaj slovenskega jezika v primeri z nemščino: prvi v Posvetilu Janžu Khislu v svojem prevodu Biblije, drugi v Kratkem predgovoru Slovnice.
1.1 Pri tem sta oba prihajala v protislovje s tem, da sta na eni strani vzporejala nemščino in slovenščino (kakor koli neenotno sta jo že imenovala), ko je šlo za konkretno izbiro jezika v danih besedilih, na drugi pa hkrati nemščino in slovanščino, ko je šlo za to, da se pokaže razširjenost in družbena veljava obeh govoric.
1.1.1 Za prvo prim. Dalmatina: »Tako je božja milost tudi povzročila, da more danes med Nemci vsakdo, visokega ali nizkega stanu, mlad ali star, moški ali ženska, hlapec ali dekla, božje pismo poslušati, brati, recitirati, peti in razumeti, kjer koli oznanjajo božjo besedo po tej prevedeni nemški bibliji.« (201-202)' Ah pa- »In če bi mi Slovenci le hoteh tudi povsod hvaležno pripoznati, bi videli, da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem navadnem matemem jeziku s posebno nepričakovano milostjo pred drugimi narodi, naklonivši nam prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem, nato Grkom in Latincem in naposled tudi Nemcem in drugim narodom.« (202) Pred tem poleg nemščine omenja še francoščino, italijanščino, madžarščino, poljščino, češčino, ruščino, danščino in »več drugih jezikov«. Pri Bohoriču: »In tako obstaja ne le sveto pismo hebrejsko, kaldejsko, grško in latinsko /.../, ampak /.../ tudi sveto pismo v nemškem, španskem, francoskem, laškem, ogrskem, češkem, poljskem, rutenskem in moskovitskem jeziku. Edino našim kranjskim ljudem ali Slovencem do naših dni še ni bilo dano, da bi imeli to veliko dobroto celo v svojem narečju. /.../ so to, kar je celotnemu svetemu pismu doslej še manjkalo in za prevajanje ostalo, drugi dosnovali in celo kranjsko aU pravilneje slovensko sveto pismo izdali.« (224) Tu je torej slovenski jezik na isti ravni kot hebrejski, grški, latinski, nemški, češki, ruski itd.
1.1.2 Ko pa gre pokazati imenitnost tudi nosilca tega jezika, Dalmatin in Bohorič Slovenca naenkrat obravnavata le kot izrastek mogočnega slovanskega drevesa, ki se lahko kosa z mogočnim nemškim hrastom. Dalmatin: »Mnogi ljudje so tudi menili, da se ta jezik /tj. »slovenski jezik, zlasti, kakor je običajen v teh deželah«, 202/ zaradi svoje posebne in v drugih jezikih težke izgovarjave nekaterih besed ne bi dal spraviti v pero in tiskati z latinskimi črkami /tj. pač pa npr. s cirilskimi aM glagolskimi/, še manj pa, da bi se v njem mogla prevesti vsa biblija. In to je bilo tem bolj obžalovati, ker ni slovanski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po mogočnih in mnogih kraljevinah, čeprav razdeljen v nekaj dialektov.« (202) In nato navaja, da ta jezik govorijo »ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem /tj. Slovenci v ožjem smislu in
Prebrano na slavističnem zborovanju oktobra 1984 v Ljubljani, sicer pa namenjeno za simpozij v Chicagu, marca t. L
• Navedki po: Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, XLV + 328 str.
v sosednjih deželah, kakor na Hrvaškem, v Dalmaciji in v obrobnem predelu med Kranj- \ sko in Hrvaško/, ampak tudi Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci /tj. severni in vzhodni Slovani/, j Bošnjaki, Vlahi in skoro večji del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik šiloma odtrgal od j krščanstva /tj. neslovanski in nehrvaški južni Slovani/, tako da je celo na turškem dvoru j poleg drugih jezikov, ki so v Turčiji, na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jezik j med glavnimi.« (202-203) - In Bohorič o slovenščini kot slovanščini: »ker so /.../ tudi taki, ki /.../ tudi o našem slovenskem jeziku nespoštljivo sodijo in govore, bodo seveda mislili, da bom jaz o Slovanih kot neznatnih ljudeh brez pomisleka v en dan kaj povedal. /.../ \ Pod imenom Slovanov jaz ne zaobdržujem nemara kakega v zakotnem kraju skritega, v ; odročnih, in to le ozkih mejah zaprtega ljudstva, pod tem imenom razumem in zaobsegam ; marveč vse pokrajine in ljudi, kateri koli ah slovenski govore ah se jim očitno vidi, da jih j veže zaradi pretežno ujemajočega se besedišča bodisi nekako svaštvo bodi krvno sorod- ! stvo s slovanskim jezikom.« (225) i
I
1.1.3 Tu torej očitno vidimo: Slovenec, ko gre za poseben jezik, vendar Slovan, ko se je \ treba pomeriti z nosilci drugih jezikov, konkretno nemščine, saj je pač od tam prihajala j misel o ljudstvu, zaprtem v ozke meje majhne številčnosti in živečem v zakotnem kraju. \ Misel, da je slovenski jezik stisnjen v kot /pač med nemštvo in italijanstvo/, imamo tudi i pri Dalmatinu (202/, kakor smo že videli. Opravičilo za jezikovno samobitnost te očitno j nevehke narodnostne skupnosti seveda ne more biti vehka zemljepisna razprostranje- i nost te govorice, pač pa njena posredniška vrednost, »mostotvornost«, ki ljudem zahod- \ nih jezikov, predvsem seveda nemščine, olajšuje dostop na jugo- in severovzhod. Na ju- ; govzhod v turški imperij (k slovanski govorici v turški upravi, vojaški in civilni), na se- j verovzhod v ruski imperij (primer Herbersteina). To posredniško primernost slovenskega j jezika je utemeljil Dalmatin z mishjo, da vsi Slovani, tj. »vsa našteta ljudstva, morejo naše narečje, če se prav govori, izgovarja in piše, čisto dobro in mnogo laže dojeti in razumeti kakor mi njihovo zaradi njihove težke in svojevrstne izgovarjave in pravopisa« (202), k čemur samozavestno pristavlja, da »tako uči skušnja«. (203) Glede zapletene pisave Ce- j hov in kajkavskih Hrvatov prim. tudi Trubarjevo mnenje. i
1.1.4 Dalmatin poudarja strukturne prednosti slovenščine nasproti drugim slovanskim je- j zikom, Bohorič pa (implicitno sicer) njeno državnoupravno diplomatsko vrednost, izpri- i čano v delovanju Žige pl. Herbersteina in Frančiška grofa Turnskega. Bohorič pravilno \ poudarja pomen slovenščine kot uradovalnega jezika: »Vehkega pomena pa je v vsakem i poklicu in pri vseh pogodbah, prav posebno pa za pravilno oznanjevanje resničnega bož- j jega nauka, da je človek vešč jeziku naroda, s katerim ima opraviti, to lahko vsak spre- i vidi.« (231) V tem smislu navaja Zlato pismo Karla Četrtega, ki je »odredil/o/, naj se poslej ; še sinovi volilnih knezov uče med drugimi poglavitnimi jeziki tudi slovanskega. Ta pre- \ modri vladar je prav modro spoznal, da utegnejo sinovi voditeljev znanje slovenskega je- i zika težko pogrešati, ker imajo pač premnogi knezi narode tega jezika za podložnike. Pra- j vilneje se namreč ustvarja sodba in večkrat pravičneje razglasi, če sodnik sam sporno 1 stvar sliši in razume, ko pa če uraduje kdo po tolmačih.« (231) Bohorič izrecno poudarja j pomen maternega jezika za sodstvo in upravo (poleg pomena za versko omikanje), in sicer tudi pri - imenujmo jih tako - vladajočih plasteh družbene skupnosti, tj. pri tistih, ki »gospodujejo« (231), čeprav je znanje določenega jezika važno tudi »za ljudi srednjega in preprostega stanu, ki so za to na svetu, da služijo /.../, in sicer ne le na enem in istem i in stalnem mestu, temveč kakor pač razmere in čas in slučaj naneso, tudi na nestalnih \ in razUčnih krajihi« (231), iz česar se vidi, da Bohorič misli na nadregionalno vlogo jezika, katerega strukturo prikazuje njegova slovnica.
Dalmatin vidi seveda skoraj le versko prosvetiteljsko vlogo jezika: »Tako je v tem tako ; kratkem času s tako maloštevilnimi knjigami, seveda ob delovanju pridigarjev, Bog dal \ toliko milosti, da so mnogi ljudje, visokega in nizkega stanu, mladi in stari, moški in žen- j
138 i
ske, prišli k spoznanju čiste božje besede in da jo kakor Nemci in že prej Judi, Grki in i Latinci razumljivo bero, govore in pišejo ter bodo zveličani.« (203) Zanimiva pri tem je =1 Bohoričeva misel, da se človek z nepospeševanjem znanja slovenskega jezika dela kri- j vega pred Bogom, ker tako pač ne dela dostopne božje besede tudi ljudem slovenskega ! jezika-»/T/ako Vi, slavni in plemeniti mladci, nikarte ne dopuščajte, da bi se morala na . Vas zvračati krivda, da tudi naš jezik ne oznanjuje slave Gospodnje.« (234) In ko nadaljuje: »Stopajte, na živega Boga Vas rotim, po prehvalnih stopinjah Svojih staršev in prednikov, katerim ni bila nikoli nobena reč važnejša in pomenljivejša mimo tega, da bi nagnjenje do pobožnosti in svobodnih umetnosti ter čast in slava očetovska, s krepostjo < in krvjo Vaših prednikov pridobljena, pri Vas, dragem zarodu, ostala neoskrunjena. Glej- : te, prosim Vas, da se ta dediščina tudi pri Vas ohrani z enako hvalo in vsem na korist.« j (N. m.) In za zgled jim navaja grofa Thurna in pl. Herbersteina. j
i
Raba slovenščine mora družiti tako tiste, ki »gospodujejo«, kakor tiste, ki »so za to na sve- . tu, da služijo«. (231) Oni prvi morajo s svojim zgledom biti drugim v spodbudo: »Ker na- ' laga /.../ Zlato pismo sinovom voHlnih knezov dolžnost, da se uče slovanskega jezika, i /.../ Vam bo v posebno diko, ako ga pospešujete, svojim ljudem pa /.../ boste dajah s tem ; spodbudo, da si bodo /.../ prizadevaU, kar moči omikano in pravilno pisati, da bodo slo- ,1 vanske spise same brah in ne opuščali priložnosti, ki se jim po božji naredbi v slovenskem, ,' že na svetlo danem svetem pismu ponuja, a da se bodo tudi Vaši preprosti ljudje v krat- J kem času naučili slovenskih slovničnih prvin in kmalu v tem toliko napredovali, da bodo i mogh sveto pismo v svojem jeziku hitreje brati in razumeti.« (233-234) Slovnično znanje j je želel »doseči tudi pri preprostih ljudeh«. (234) Zlasti glede tematike in namena sporo-.i čanja pa prim. pri Bohoriču: »Kaj je /.../ donosnejše, ko da moreš bodisi ustno razprav-, Ijanje o Bogu, o pravu in o naravi bodisi pisana dela o teh stvareh prav razumeti ter v njih. shranjene zaklade izgrebati in ovedovati pa si jih, kadar treba, k pridu obračati.« (220) Te-, matika: zadeve bogoslovja, prava in narave. Prenosnik: pisni, ustni (= slušni). Samo spo-.! ročanje pa upovedovanje stvarnosti ali pa zazrtje te stvarnosti iz govorjene ah pisane be- .i sede. ^
2 Vsa ta problematika je še danes živa.
2.1 Slovenščina je še zmeraj le drobcen člen velike družine slovanskih jezikov, z zelo iz-delano slovnično strukturo, kar jo morda tudi res dela za uspešno izhodišče pri obvladovanju drugih jezikov (Slovenec kot človek, ki govori veliko jezikov). i
'i
2.2 Slovenščina kot jezik vseh slojev: V celoti uresničeno.
2.3 Če pa gledamo s funkcijskega stališča, moramo priznati, da slovenščine de facto ni v i zveznem parlamentu ali v zvezni vladi, v meddržavni diplomaciji zveznega značaja, ni j je v vojski, pogosto je ni v pisnem in govornem občevanju s pripadniki srbohrvaškega (in i* celo tudi ne makedonskega) jezika; ne prejemamo slovenskih dopisov od zveznih usta- j nov, čeprav jim v slovenščini lahko pišemo; slovenščine je komaj kaj tudi v drugih zvez-: nih manifestacijah (poUtičnih in drugih organizacijah, prim. ZKJ, SZDLJ, sindikati, znanstvena in strokovna društva ipd.). Zakaj je ni? Ker ni ugodnih pogojev za to, ker slovensko ' govoreči zadeva ob odbijajoči »Nista ja ne razum(ij)em«, kar je seveda posledica dejstva, j da se Neslovenec ne uči (tudi noče učiti) slovenščine, kar je preizkušen kolonizatorski J prijem, grajan pri nas (na primeru Nemcev nasproti Slovanom in drugim vzhodnoevropskim narodom) že na začetku 19. stol. Tako imenovani »veliki« enostavno ne priznavajo ; misli, ki jo je že v prvi povedi predgovora v slovensko slovnico zapisal Bohorič, namreč: j »Da je znanje več jezikov prijetno in koristno, da, celo potrebno, se splošno priznava«-i (219) Sedaj se namreč priznava, da se to ne priznava, ko gre za t i. m-jezike (m - mali, manjši, manj pomembni), kakršen je naš. S težavo in počasi prihaja v našo zavest, da nas i s siljenjem k drugemu jeziku siUjo tudi v intelektualno in kulturno podrejenost, saj smo.
139 i
pri izražanju v nematemem jeziku nujno primitivnejši v izražanju, kot bi bili sicer, torej jezikovni barbari, pa tudi človekova duhovnost pride le manj popolno do izraza. (Nekaj svetovno znanih izjem samo potrjuje pravilo.)
In tako shšiš pripadnike svojega jezika jecljati v tujščini (namesto da bi se vesehh živega toka materinščine), z muko loveče kolikor toliko ustrezne tuje besede, namesto da bi izbirah iz bogastva svoje: z obojim pa nakazujoč bitje, ki obvlada sicer bazo (tj. delo), ne pa tudi nadgradnje (denar, oblast, filozofijo, resnično čast). »Vodilni« s takim svojim ravnanjem dajejo slab zgled tistim, ki so samo vodeni, ki si nikakor ne morejo delati utvar z mishjo, da bi bih kakor koli vodilni. Tako bi Slovencem kazalo zaobrniti misel svetega pisma, ki pravi, da ne stori drugemu tistega, česar ne bi storil sam sebi, namreč, da bi se reklo; Ne stori sebi tistega, pred čimer braniš drugega. Dokler v zborih, koder je slovenščina zapostavljena ali izključena, njegovim večjezikovnim udeležencem ne bo nenavadno, če kdo ne uporablja svojega maternega jezika, ko predstavlja svojo skupnost (ah jezika skupnosti, ki jo zastopa), tako dolgo enakopravnost jezika narodov in narodnosti ne bo živa resničnost, ampak le mrtva beseda na papirju. Nobeno »opravičevanje« tu ni upravičeno, vsako opravičevanje je nezvestoba samemu sebi, je karikatura samega sebe. Enakopravnost je nedeljiva, celota - ali pa ravno ni enakopravnost Svoj čas je Cankar položaj slovenskega naroda ironično označil s tavtologijo »Položaj slovenskega naroda je v slabem položaju«, danes glede slovenskega jezika lahko povemo le sicer nekoliko zbolj-šano varianto: »Položaj slovenskega jezika ni v najboljšem (dobrem) položaju.«
V polni funkcionalnosti je slovenščina npr. v cerkvi (čeprav je deloma omejena v sredstvih razprostiranja), v rabi je v pravu (čeprav je tu na nižji stopnji, npr. v razsodbah, pogodbah in podobnem, na nezavidljivi ravni), in v rabi je v svobodnih umetnostih, kot bi rekel Bohorič, bodisi da gre za umetnost kot tako ah pa za strokovnost V strokovnosti pa je spet dostikrat precej nebogljena. In v rabi je v pubhcistiki, če smemo tako razumeti njihove protestantske predhodnike pridigarje in pisce uvodov in posvetil, ki drugim skušajo le prenesti to, kar v glavnem kot novo odkrivata znanost in filozohja Pa je tudi na znanstvenem področju spet večkrat tako, da se slovensko izvirno odkritje ne razodene v slovenščini, ampak v tujem jeziku, kakor se je stoletja prej načeloma sploh le v tujem jeziku.
2.4 In še eno asociacijo nam nudijo navedena mesta iz Dalmatina in Bohoriča: Naši »vladajoči« niso ravno mojstri slovenske besede, in s tem težko tudi pozitivni vzorec drugim sporočajočim. Njihova beseda je večinoma okužena z besedo državnega središča in od izpostav le-tega po naših deželah. Včasih so rekh (Kopitar), da taki sporočevalci sicer pletejo vence /tj. tvorijo povedi/ iz domačih cvethc /tj. besed/, da pa jih pletejo na tujemu jeziku lasten način; sedaj kritični opazovalec seveda vidi tudi med cvethcami za venec spet pogosto tudi tuje »cvetke« posebnega vonja; enako pa je tudi pri besedah, ki se pletejo iz morfemskih sestavin: tudi med te sestavine so že precej vdrle sicer sorodne tuje, ki pa opravijo - le da laže kot (nekoč) nemške ali itahjanske - isto: spodrinejo domače. Pri tem glede na samobitnost slovenskega jezika ni prave razlike, ali so te druge prvine slovanske ali zahodnoevropske ali t i. mednarodne grško-rimske.
2.5 Tudi Bohoričeva analogija o jezikovno in narodno vzglednih prednikih še velja, pa naj si gre za najvišje, tako rekoč državno, vodstvo ali preprosto za ožje, narodno voditeljstvo (Karel IV. z Zlatim pismom plemiški mladini na eni strani in - poenostavitveno zredčeno -Trubar, Krelj, Dalmatin, Bohorič, Hren, Kastelec, Svetokriški, Hipolit, Pohhn, Japelj, Ku-merdej. Kopitar, Prešeren, Bleiv^reis, Levstik, Stritar, Škrabec, Cankar itd. na drugi strani). Bodo »plemeniti mladci« »svethh veljakov Štajerske, Koroške in Kranjske ter vsega viteškega redu sinovi« (Bohorič, 233) vzdrževah živo plamenico, ki nam jo izročilo od 16. stol. sem daje v upravljanje, ne nazadnje z namenom, da jo še bolj plamenečo predamo rodu, ki nas nadomešča (in nas bo nadomestil)? Oziroma: ah jim bomo plamenico sploh
140
predali ali pa ji bo iz nas »reje zmanjkalo«, kot bi rekel Prešeren, in bo ugasnila, preden bo naprej izročena? Človeku pride ne tako redko na misel stara skušnjavska ukana, ko zvodnik za svetle tolarje kupuje od očeta tisto pri njegovem sinu, česar se ta ne zaveda, da je v njegovi posesti, da je njegova velika dragocenost Ali celo prilika o tistem, ki je očetovino prodal za skledo leče, da si je enkrat utešil svojo glad. In še slika, ko se »ves ' svet« ponuja za tO;^ da padeš pred koga in ga moliš. To je strah naših vodnikov predhod- \ nikov, med njimi Župančiča, ki se je s tegobo spraševal: Boš, rod, ki bivaš tod, boš v duši ] čvrst? (Ob »mejnikih štirih«: Celovcu, Mariboru, Gorici, Trstu, od katerih danes samo še eden ni prevrnjen.)
.]
Da ne bi slabše, kakor je nujno, postalo resnica, naj bi se vsak Slovenec - ni važno, ka- j terega stanu in položaja - vprašal, ali bi lahko rekel, kot je zapisano pod Trubarjevo sliko: j »Jejt /im enu dobru voi/kovanje voijkoval, jejt /im ta tek doperneBel, je/t /im vero ohra- j nil« - če vrednoto vero zamenjamo z vrednoto jezik: Jezik slovenski ohranjal in ohranil; i ohranjal povsod, kjer sem govoril, ohranil tako, da sem ga - bogatejšega - predal drugim, j
2.6 In še analogija z deželnimi stanovi, s »svetlimi veljaki Štajerske, Koroške in Kranjske ter vsega viteškega reda«. Deželni stanovi 16. stol. so prispevali denar za enkratno veliko kulturno dejanje pred 400 leti in s tem dejansko izpričali slovensko kulturno edinstvo (zedinjeno Slovenijo treh avstrijskih dežel in kar jim je bilo pridruženo in v katerih je živela glavnina Slovencev). Bohorič jih nekako obvezuje za slovenstvo, in sicer ne glede na to, da so bih pač le nemškega rodu (ali jezika). Pripisuje jim zaslugo, da »tudi naš jezik oznanjuje slavo Gospodnjo«, in njihove potomce »na živega Boga« roti, »naj stopajo po prehvalnih stopinjah Svojih staršev in prednikov, katerim ni bila nikoli nobena reč važ- ' nejša in pomenljivejša mimo tega, da bi nagnjenje do pobožnosti in svobodnih umetnosti j ter čast in slava očetovska, s krepostjo in krvjo /.../ prednikov pridobljena, pri /.../ dra- ! gem zarodu ostala neoskrunjena«. (234) Načelo »Iz roda v rod duh potrjuje pot«. In za- j ključuje: »Glejte, prosim Vas, da se ta dediščina tudi pri Vas ohrani z enako hvalo in vsem na korist!« (234) (Zgleda Thurn in Herberstein.)
Kaj je pri tem mislil, nam dovolj določno povedo besede na koncu tega hvalnega govora (ah evlogije), ko je zapisal: »Tako moreta biti ta veledušna moža tudi Vam vzor, da se vsak posamezni od Vas tekmovaje poganja za tem, po čemer je pobožnost, zanimanje za znanost in vedo, pa tudi dedna slava Vaših prednikov, prišla do potomcev.« (235) Prevedimo \ te besede v današnjost Vodilni del slovenske družbe mora ustrezno podpirati slovensko j kulturno akcijo, saj s tem v bistvu le vrača slovenski skupnosti del njenega bogastva, ki j ji ga odtujuje za smotrno vlaganje v vsenarodne stvari (seveda tudi državne). Glede tega j pa se ravno danes upravičeno zdi, da naša družba stori za kulturo in znanost premalo, ; premalo tudi za prosveto, še zlasti pa za njihove nosilce, tvoritelje in uresničevalce, tj. za ; kulturnega, umetnostnega in znanstvenega ter prosvetnega delavca, ki mu z materialno destimulacijo in družbeno neuglednostjo (služnostjo) ne le jemlje zasluženo nagrado za dejansko opravljena dela ter mu zmanjšuje možnosti za rast in napredovanje ter s tem \ tudi bazo za enakopravnost z razvitimi (tj. s tistimi, ki nikoh niso pozabili na primemo i nagrajevanje tvornega dela svojega prebivalstva), ampak tudi odvzema dotok krepkega j naraščaja po naravnem izboru, ki bi edini znal in mogel ne le ohranjati vehko kulturno dediščino, ampak jo tudi novemu času ustrezno dalje razvijati.S primero: Kultura, humanistična znanost in prosveta je v veUki meri zbor deloma precej ostarehh generalov brez ustreznih izurjenih divizij, v katerih bi bil poslednji pešak dober in inteligenten bojevnik (»dobro vojskovanje vojskovati«). Ta nosilna podstava vsega je v kulturi in pro-sveti sedaj le obsežna, masovna, ni pa več udarna. Zato tudi njeni uspehi v prosvetljeva-nju in kultiviranju ne morejo biti ustrezni potrebam dobe. Kulturna raven v celoti se zato v nekem smislu niža, čeprav se je v povojnem času določen višji nivo kolikostno širil.
i
141
Konkretno povedano: Imamo več šol (in drugega) vseh vrst kot prej, nimamo pa zadostnega nivoja ne na ravni zahtev ne na ravni doseženega (praktično vsi učenci napravijo osemletko, vendar vehko med njimi brez osemletki ustreznega znanja). Podobno je v vseh šolah skoz do vrha: veliko diplom, vehko zaslužnega, premalo pa zasluženega, tj. diplomskim stopnjam dejansko ustieznega znanja. (Enako je potem tudi pri službah, kjer ni normalnega razmerja med znanjem in položajem.) Zaradi tega se v kulturi in v znanosti in v prosveU že starta za prenizkim, prelahko dosegljivim, to pa ima za posledico upad splošne vednosti, kultiviranosti in tudi vsakdanje spretnosti.
2.7 Bohorič se je jasno zavedal, da se morajo - če se spustimo na konkretnejše, zato pa tudi čisto določene, jezikovne zadeve-vodilni »učiti slovanskega jezika«, in biti jim mora »v posebno odliko, ako ga pospešujejo« in tako »Svojim ljudem /.../ dajejo spodbudo, da si bodo posihmal prizadevali, kar moči omikano in pravilno pisati, da bodo slovanske spise same brah in ne opuščah priložnosti, ki se jim po božji naredbi v slovenskem, že na svetlo danem svetem pismu ponuja, a da se bodo tudi /.../ preprosti ljudje v kratkem času naučili slovenskih slovničnih prvin in kmalu v tem toliko napredovah, da bodo mogh sveto pismo v svojem jeziku hitreje brati in razumeti«. (233-234)
Danes povprečni slovenski izobraženec (nikar šele pohtik ali aktivist) žal ni onim, ki jim daje samo po sebi zgled, nikakršen zgled ne v dognanosti svojih besedil ne v uporabi svojega jezika sploh (saj le prerad - kot smo videh - zametuje svoj jezik in se siromašno izraža v drugem). Po Bohoriču ima »plemenitega duha« le oni, ki »zna svoje in drugega mišljenje, pa naj že govori naj že piše, s primerno besedo (ki je zrcalo duše) in v prikladnem govornem slogu prikazati oziroma prikazano na svoje oči gledati« (219-220). Bohorič tudi - kot je bilo mimogrede že nakazano - opozarja na korist, ki jo imamo od tega, »da moremo bodisi ustno razpravljati o Bogu, o pravu in o naravi bodisi pisana dela o teh stvareh prav razumeti ter v njih shranjene zaklade izgrebati ter ovedovati« (220). Pismenost se mu za »moderno« družbo zdi tako važna, da meni, da ni ničesar, kar »bi ljudje lahko manj po-grešah, kakor spoznavanje omenjenih reči po jezikih, ko pa bi se brez pomoči jezikov ne mogli ne nauk cerkve ne državna uprava ne zasebni in javni pokhci braniti in ohraniti«. (220) S čisto vestjo lahko zapišemo, da je za ogromno večino ljudi vse to povezano prav z maternim jezikom, saj je pri naučenih jezikih večinoma tako, da »je človek /.../ tudi, kadar mu nujnost nalaga, naj govori, večkrat kot serifske žabe, prisiljen umolkniti in se grdo osmešiti, ker ne ve, o čem je beseda in kako mu je odgovarjati«. (220)
Ker imajo v Sloveniji jezikovno kulturo vidni ljudje, kakršno pač imajo, bodisi da so šli skozi jezikovno šolo ah ne, se skuša jezikovnokulturni primanjkljaj nadomestiti s pošol-sko jezikovno vzgojo na pobudo političnega organizma, kot ga predstavlja Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije. Jezikovno prizadevanje SZDL Slovenije sega v 60. leta, svojo »zakonsko podstavo« pa ima v močno oživljeni in slovenski jezik poudarjajoči ljudskoprosvetni dejavnosti med narodnoosvobodilno vojno, z dodatno jezikovnoob-rambno sestavino na tistih področjih tedaj okupirane Slovenije, kjer je okupator nastopal z deklariranim raznarodovanjem, ki se je zlasti očitno kazalo v boju proti najočitnejšemu znamenju narodne samobitnosti, namreč proti slovenskemu jeziku (ta proces se je pred tem že po prvi svetovni vojni stopnjeval na slovenskem etničnem ozemlju, ki ni prišlo v okvir stare Jugoslavije, med okupacijo pa se je razširil v najsurovejši obliki na področje, ki so ga bih zasedh Nemci: Štajerska, obrobni pas Dolenjske, Gorenjska).
2.8 Glede naših »deželnih stanov«, ki naj bi omogočali udejanjanje vrhunskih kulturnih dosežkov, kakršen je bil v 16. stol. prevod Bibhje, je treba reči, da bi nam v danih razmerah morali uveljaviti spoznanje o neprivilegiranosti jezika manjše skupnosti, kakršna je slovenska, in torej o nujnosti, da za svoje kulturne potrebe namenja procentualno večji del narodnega dohodka, kakor ga namenjajo v številčno krepkejših jezikovnih skupnostih.
142
Samo v tem primeru bi namreč bila zavarovana enakopravnost m-jezika z v-jezikom, saj bi npr. knjige v m-jeziku imele tolikšno ceno, kot jo imajo v v-jeziku. Analogno velja tudi za druga področja kulture (in znanosti), npr. za gledališča, opere, filmsko produkcijo ipd. (Seveda v še večji meri to velja za naše - in vse m-jezikovne - narodne manjšine v drugih državah). Ker drugače bomo spet le vojska sicer močno razredčenih generalov, pa brez vojakov, to je uživalcev kulturnih dobrin, zlasti t. i. »preprostih ljudi«, tj. dohodkovno neprivilegiranih, ki si ničesar ne morejo privoščiti, saj vendar morajo najprej poskrbeti za svoj telesni obstanek. Vsaka skupnost, tudi narodna, pa je - podobno verigi - močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši, a številčno najobsežnejši člen. Hudo bi bilo, če bi morah misliti, da si »dežehii stanovi« kultiviranje teh širokih slojev našega naroda predstavljajo tako, da bi se kultivirali pač v drugem, četudi sorodnem jeziku. Na to kaže praksa naših šolskih oblasti, ki slovenskemu dijaku deloma spet vsiljujejo tujejezične učbenike, namesto da bi mu jih vse priskrbele v rodnem jeziku. Se slabše je s t i. televizijsko in radijsko šolo, ki je dejansko v vehki meri potujčena, neslovenska, ne da bi kdo resno skušal to kvarno prakso spremeniti. To nikakor ne more biti dobro, tudi ne more biti op-ravičevano s šibko tvamo podstavo naše družbe, ko pa istočasno prav ta skupnost daje drugim nesorazmeren delež glede na svojo številčnost, po kateri se sicer dehjo dobrine od zgoraj navzdol.
Še hujše pa bi bilo za Slovence spoznanje, da bi bili »deželni stanovi« pristali na misel, da bi bila celotna slovenska (in drugih takih jezikovnih skupnosti) zadeva neprimerno cenejša, če bi jo tako ali drugače ukinili, utopih v večjem elementu. To pa v bistvu že počnemo, kakor hitro slovenščine ne uveljavljamo v vsej njeni funkcionalnosti, kadar ji spodrezujemo korenine s tem, da npr. pristajamo na skupna jedra v slovenski književnosti, s čimer se v vehki meri mori narodo-, dušo- in duhotvornost slovenske književnosti in pač tudi vseh drugih umetnosti (in še nekaterih, t i. narodnih predmetov). Kdor namreč ni trden v osnovnem narodnem, ne more biti trden tudi v državnem, saj je bilo naše državno ustvarjeno za to, da bi bila vsaki jezikovno-narodni enoti ohranjena njena samobitnost Zato bi bil boj proti narodnemu tako škodljiv in nevaren.
2.9 Tako smo se v bistvu lotili že zadnje teme tega sestavka: razmerja med jezikovnimi brati in sosedi. Tudi tukaj sta nam protestantska jubilanta Dalmatin in Bohorič lahko vzor.
2.9.1 Prvi v prvem odstavku Posvetila svojo bibhjo posveča »blagorodnim, plemenitim, hrabrim, poštenim, razboritim, častitim in modrim gospodom, grofom, baronom, vitezom, plemičem, meščanom in vsem vernim kristjanom, ki prebivajo v kneževinah Štajerski, Koroški in Kranjski z vključenimi gospostvi Slovenske marke, Metlike, Istre in Krasa« (201), to je nekaki notranjeavstrijski slovanski skupnosti, ki je bila z vključenimi gospostvi deloma tudi hrvaško govoreča. Tudi zaradi tega (prim. Vergerij) se je ponujala misel, da bi se bil naš knjižni jezik v 16. stol. formiral tako, da bi bil zajel vsaj tudi omenjene Ne-slovence. To pa nikakor ni šlo, saj smo tu imeh opravka z dvema jezikoma. Zato Dalmatin:' »In ker se naš kranjski jezik, ki sem se nanj kot Kranjec najbolj oziral, po posebnem svoj-stvu nekohko loči od ostahh slovenskih narečij, sem se glede pravopisa in pisave besed potrudil na drug način, zlasti z dodajanjem nekaterih besed na robu /.../ in zadaj v registru, da bi se ta moj prevod ne le na Kranjskem, Spodnještajerskem in Koroškem, ampak tudi v drugih omenjenih sosednih slovanskih deželah s pridom, kakor upam, mogel brati ter uporabljati za razmah jezika in pospešitev čistega nauka.« (204) Torej ne mešanje jezikovnih prvin v kakšen umetni, nerealni knjižni jezik, pa tudi ne mešanje narečij, ampak predvsem upoštevanje »kranjskega jezika«, vse drugo pa je stvar slovarjev. Tako je ravnal že v Bibhje, to je vsiga svetiga pisma pervem dejlu 1578, ko je sestavil »Register, v katerim so nekotere kranjske besede za Hrvatov inu drugih Slovencov volo v nih jezik stol-mačene, da bodo lete inu druge naše bukve bule zastopili« (199, npr.: bregeše - gače, svi-tice), in v Bibhji 1584 sami »Register nekaterih besed, katere krajnski, koroški, slovenski
143
ali bezjački, hervacki, dalmatinski, istrijanski ali kraški se drugači govore« (209, npr.: kranjski davri, gnusoba, keha/tranča - koroški duri, gioza/smrad - slovenski ali bezjački dveri, mrskost/odurnost/skrumba, tamnica/vuza - dalmatinski, istrijanski, kraški viata, mi-zoia). Izvedba registra 1584 je, kot je sedaj znano, najbrž Bohoričevo delo.
Bohorič v uvodu svoje slovnice upošteva ves čas le Štajerce, Korošce, Kranjce (prim. »bo-goslovci in drugi izbrani možje slavnih plemenitašev Štajerske, Koroške in Kranjske« (232) ah »sveth veljaki Štajerske, Koroške in Kranjske« (233), pač pa v svoje slovnice prvem delu v znanih preglednicah vzpostavlja razmere cirilskih in glagolske pisave do slovenske (v bistvu pa tako lajša dostop k tem pisavam tudi Slovencem).
2.9.2 V teh svojih nazorih sta Dalmatin in Bohorič seveda Trubarjeva dediča, saj se tudi ta 1557 v Ta pervem dejlu tiga noviga testamenta obrača na Slovence v ožjem smislu, tj. na »vse pobožne kristjane, ki prebivajo v dežeh Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, na Krasu, v Istri in v Slovenski marki«. (17) In drugje: »Hrvatski jezik se piše, kakor veste, z dvojnimi hrvatskimi črkami, a govori se ne samo po vsej Hrvatski in Dalmaciji, ampak govore ga tudi mnogi Turki. Sam sem shšal od mnogih, da ga govore in pišejo tudi v Carigradu na dvora turškega cesarja. Mi Kranjci m Slovenci ga razumemo za silo, a mnogo bolje kakor češki, poljski ali lužiški), prav tako oni našega.« (18)
Torej bibhja za vsak jezik, slovenski in hrvaški, posebej: »/N/isva gospod Vergerij in jaz štedila ne z vnemo ne s trudom in stroški, da bi se biblija prevedla prav in razumljivo v slovenski in hrvatski jezik in pisavo.« (24) In še na drugem mestu: »Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Krašovec, Istran, Dolenjec ah Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmetiškem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil« (26) L. 1560 (Ta drugi dejl tiga Noviga testamenta) že piše tudi o hrvaškem prevodu svetega pisma: »Pred kratkim pa se je tudi pobožen duhovnik, po imenu gospod Štefan Konzul, doma iz Istre, lotil tiskanja in prevajanja štirih evangelistov, apostolskih del in drugih bukvic iz slovenskega v navadni, razumljivi hrvatski jezik in pisavo, ki jo uporabljajo vsi Hrvatje, Dalmatinci, Bosanci, Srbi in Turki tja do Carigrada.« (42) In v Posvetilu kralju Maksimihjanu ob glagolskem prvem delu novega testamenta (1562) piše: »Preprosto ljudstvo slovenskih dežel, namreč Slovenci v marki, ki prebivajo okoh Metlike in Novega mesta. Krškega in tam okrog, imajo skoro značaj in običaje Hrvatov in Srbov, ki so pred Turki in iz Turčije pribežah k njim. Tisti, ki prebivajo na Krasu, v Grohji goriški in istrski, se ravnajo v navadah in veri deloma po Hrvatih deloma po Lahih. Prebivalci Kranjske, Spodnještajerske in Koroške sledijo po značaju in lastnostih Nemcem, se nemško oblačijo, le da nosijo ženske posebne, dolge tančice na glavi.« (58) »To ubogo ljudstvo, zlasti tisto, ki prebiva na Kranjskem in na Krasu, napadajo, kakor Hrvate in Bezjake večkrat v letu Turki in martolazi.« (60) Svetiga Pavla hstuve (1567) posveča »visokorodnim in blagorodnim, poštenim, častitim in pobožnim ženam, vdovam in mladenkam, ki prebivajo v kneževinah Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, v Grofiji Goriški itd.« (97)
Te navedbe iz Trabarjevih del povsem jasno pričajo o Tmbarjevi knjižnojezikovni ločitvi Slovencev in Hrvatov in drugih ljudstev vzhodno od njih. V slovenski kulturni krog je pritegoval tudi danes bolj slovenizirana področja južno od Save pa vse do morja v Istri, kjer se je slovenščina stikala s hrvaščino, za katero je prevajal Istran Štefan Konzul. Kje natančno bi v Istri potekala meja med Slovenci in Hrvati, iz Trubarja (in drugih tedanjih slovenskih piscev) ni razvidno, deloma nejasno pa je tudi, kje bi bih tisti Bezjaki, na katere se je v svojem jeziku Trabar deloma še oziral. To so pač kajkavski prebivalci današnje Hrvatske, uporabljajoči madžarski pravopis (in v tem okviru pač tudi naši ogrski Slovenci, Prekmurci).
3 Tako je bila meja med Slovenci in Hrvati potegnjena že v 16. stol., le Prekmurci so se - potem ko so od 17. stoletja naprej vidno gojih svoj pokrajinski knjižni jezik in književ-
144
nost - končno nagnili na slovensko stran. Tako naj ta meja tudi za zmeraj ostane, brez očitnih ah prikrivanih želj po spremembi v škodo slovenskega jezika. Samo če si bomo tega vsi v svesti, se bomo izkazah vredne dediče svojih praočetov izpred 400 let V varovanju svoje jezikovne samobitnosti moramo biti aktivni in se varovati staUšča, da se te in take stvari dogajajo same od sebe, in zmeraj v korist tistega, ki zasluži, da bi obstajal in obstal.
Janez Orešnik
Filozofska fakulteta v Ljubljani
O DESNEM IZPUSTU
PROKLITIČNO-ENKLITIČNIH NASLONK
če se v povedi pojavlja ena ali več besed dvakrat (ali še večkrat), se ponovljeno včasih lahko izpusti, ne da bi se spremenil pomen povedi. Npr. namesto iskal sem jih in kmalu nato sem jih srečal lahko rečem iskal sem jih in kmalu nato srečal. Izpuščena ponovitev sem jih stoji v tem primeru desno od neizpuščenega sem jih. Imenujmo zato pojav »desni izpust«.'
Pričujoči donesek zadeva proklitično-enkhtične naslonke in podaja prvi pribhžek pravil, ki naj bi urejala njihov desni izpust^ Proklitično-enklitične naslonke stojijo v stavku posamično ah v naslonskih nizihi tu obravnavam obe možnosti, le da se pri naslonskih nizih omejujem na take, ki sestoje samo iz proklitično-enkhtičnih naslonk, ne tudi iz drugačnih breznaglasnic'
1. Prvo pravilo: ponovljeni proklitični niz se lahko izpusti, vendar načeloma le v celoti, ne po delih. - Primer: se mu vrti in se mu blede. Desna ponovitev je prokhtični se mu. Ne morem izpustiti samo se ali samo mu (stavčna para se mu vrti in se blede, se mu vrti in mu blede nista pravilno tvorjena), pač pa se mu v celoti (stavčni par se mu vrti in blede je pravilno tvorjen in pomeni isto kot izhodiščni).
Prvo pravilo velja tudi za posamične prokhtične naslonke, če so ponovitev. Primer; iščem ju in ju kmalu nato srečam lahko okrajšam v iščem ju in kmalu nato srečam.
2. Drugo pravilo (sledi iz prvega); če je ponovljen le del prokhtičnega niza, se niti ponovljeni del niti cel niz načeloma ne izpusti. - Primer; se nama vrti in se naju loti mrzlica. Tu je desni niz prokhtični se naju, ponovitev v njem samo se. Te ponovitve se ne da izpustiti (se nama vrti in naju loti mrzlica namreč ni pravilno tvorjen stavčni par), celega niza prav tako ne, saj ni cel ponovitev (se nama vrti in loti mrzlica ni pravilno tvorjen stavčni par).
V točkah 3-5 so obravnavane izjeme od drugega pravila.
' Odprto naj ostane, ali je »izpust« samo udoben način govorjenja ali resničen skladenjski potek,
' Proklitično-enklitične naslonke so naštete v SS 1976, str. 58. Dodajam na;, primerjaj zdeto na; bi se mi z enklitičnim
naj in na; bi se mi zdelo s proklitičnlm.
' Naslonske nize iz samili proklitično-enklitičnih naslonk imenujem v nadaljnjem kratko »nize«. Splošna pravila o izpustu ponovitev (zlasti naglasnic) tu niso obravnavana. Taka splošna pravila, ne posebna o izpustu naslonk so na primer verjetno kriva, da se povedi moral jih je obiti in ;e zato izgubil več metrov ne da izreči brez desnega je - v nasprotju z obšel jih je in je zato izgubil več metrov, kjer desni je lahko izpustim.
145
3. Če vsebuje ponovljeni proklitični niz ali ponovljeni del proklitičnega niza med drugim naslonke iz skupine naj, bi, sem ..., bom ..., se le-te lahko izpustijo same zase, vendar le vsi navzočni primerki hkrati. - Primer: naj bi se mi vrtelo in naj bi se mi bledlo. Tu je ponovljen proklitični niz naj bi se mi. Vsebuje naj bi iz skupine naslonk naj, bi, sem ..., bom ... in tega lahko izpustim v celoti (stavčni par naj bi se mi vrtelo in se mi bledlo je pravilno tvorjen in pomeni isto kot izhodiščni). Ne morem pa izpustiti samo naj ali samo bi (iz stavčnega para naj bi se mi vrtelo in bi se mi bledlo ne čutimo, da bi bil za in izpuščen naj; stavčni par naj bi se mi vrtelo in naj se mi bledlo ni pravilno tvorjen). Samo se ali samo mi tudi ne morem izpustiti [naj bi se mi vrtelo in naj bi mi bledlo ni pravilno tvorjen stavčni par, naj bi se mi vrtelo in naj bi se bledlo prav tako ne, ali vsaj nima istega pomena kot izhodiščni stavčni par).
Ker je v primeru ponovljen niz v celoti, lahko v skladu s prvim pravilom tudi celega izpustim: naj bi se mi vrtelo in bledlo j e pravilno tvorjeno in pomeni isto kot izhodiščni stavčni par.
4. Če je v proklitičnem nizu, ki vsebuje najmanj eno naslonko iz skupine naj, bi, sem bom .., in se (za brezosebnost, trpnost) ali si (oboje po izvoru osebni povratni zaimek), se lahko hkrati z naslonkami iz skupine naj, bi, sem ..., bom ... izpusti tudi tak se ah si. -Primer: bi se ti reklo in bi se te vprašalo. Tu je v proklitičnem nizu bi se te ponovljen bi se (se izraža brezosebnost)." Po točki 3 lahko izpustim bi (saj spada med naslonke skupine naj bi, sem ..., bom ...) in dobim bi se ti reklo in se te vprašalo, kar je pravilno tvorjeno in pomeni isto kot izhodiščni stavčni par. Hkrah z bi lahko izpustim tudi se in dobim bi se ti reklo in te vprašalo, kar je prav tako v redu. Samo se (brez bi) pa se ne da izpustiti (bi se ti reklo in bi te vprašalo ni pravilno tvorjen stavčni par).
Drug primer: dovolili ste si in ste si tudi prizadevali. Tu je ponovljen proklitični niz ste si (oba Si sta iste vrste). Najprej lahko izpustim samo ste (po točki 3) in dobim: dovolili ste si in si tudi prizadevali, kar je pravilno tvorjeno in po pomenu enako izhodiščnemu stavč-nemu paru. Ne morem pa izpustiti samo si (dovolili ste si in ste tudi prizadevali po pomenu ni enako izhodiščnemu stavčnemu paru).
Iz povedi kokoš se je že kuhala in se bo še pekla, kjer je ponovljen se (izraža trpnost), tega se ne moremo izpustiti, ker je v istem nizu tudi bo. Ta sodi med naslonke skupine naj, bi, sem ..., bom ... Izpustiti se ga ne da, ker ni ponovitev. Ker se ne da izpustiti bo, mora (po točki 4) ostati tudi se (poved kokoš se je že kuhala in bo še pekla ne pomeni isto kot izhodiščna poved).
5. Če v proklitičnem nizu, ki vsebuje ponovljeni se (za brezosebnost, trpnost) ali si, ni naslonk iz skupine nay, bi, sem..., bom ..., se se ali si lahko izpusti sam zase. - Primer: se vama reče in se vaju pohvali. Tu je ponovljeni del proklitičnega niza se (izraža brezosebnost) in tega lahko izpustim (se vama reče in vaju pohvah je pravilno tvorjen stavčni par, enakega pomena kot izhodiščni).
6. Če je ponovljeni niz enkhtičen, niso mogoči nikakršni delni desni izpusti. - Primer: vr-telo naj bi se nam in bledlo naj bi se nam. Tu je ponovljen enklitični niz naj bi se nam. Iz tega ne smem izpustiti nobene naslonke same zase ali v skupinah, manjših kot cel ponovljeni niz; vsakič dobim nepravilno tvorbo ali pa pomen ne ustreza pomenu izhodiščne povedi.
Odprto ostaja, ali se opuščajo v celoti samo proklitični nizi (tako v vseh primerih iz točk 1-5) ali tudi enklitični. Delni izpusti nizov kažejo, da se vsekakor izpuščajo proklitični.
* Tu ne bo načeto vprašanje zase, kdaj je beseda B ponovitev besede A. Tako desni je v če je utrujen in ga je strah ni ponovitev levega (in se ga ne da izpustiti): desni je brezosebni, levi ne. Včasih izpust dokaže/ovrže toUkšno sino-nimnost kakih enakozvočnic, kolikršna se zahteva v skladnji.
146
Dokaz iste vrste ni mogoč pri enklitičnih nizih, pri njih namreč ni delnih izpustov. Ne poznam primera, v katerem se niz ne bi dal premakniti iz nedvoumno enklitičnega položaja v prokhtičnega, in bi torej morebitni izpust celega niza v njem prizadel nesporno enkli-tične naslonke.5
7. V vseh primerih iz točk 1-6 se naslonke, ponovljene na desni, smejo ah ne smejo iz-puščati. Ne poznam pa primera, v katerem bi bil desni izpust naslonk obvezen vsaj tako, kakor je obvezen desni izpust naglasnice Janez v Janez vstane in Janez se umije (če nastopa v obeh stavkih isti Janez).
Alenka Šivic-Dular
Filozofska fakulteta v Ljubljani j
SLOVENSKE DELOVNE VELELNICE ZA ŽIVINO     j
Izrazje, s pomočjo katerega se je človek sporazumeval z domačimi delovnimi živalmi (predvsem voh, kravami in konji) in tako usmerjal njihovo gibanje in obnašanje, za slovenščino še ni v celoti etimološko pojasnjeno, čeprav je v glavnem upoštevano v večjih slovarskih deUh, predvsem v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju, zbrano pa je ' tudi v Slovenskem knjižnem jeziku 4, 1970, str. 117, in Slovenski slovnici, 1976, str. J 399-400, J. Toporišiča. To izrazje je zaradi spremenjenega načina življenja in modernejše tehnologije vse bolj odrinjeno na obrobje (jezikovne) zavesti, s tem pa tudi vse bUže pozabi.
Med temi izrazi-velelnicami (ljudsko tudi komandami) najdemo še stare indoevropske in praslovanske medmete, nekaj je medmetiziranih, a še izluščljivih besednih zvez in oblik, nekaj je zanesljivo izposojenih, saj jih najdemo v več jezikih, in jih moramo prišteti k kulturnim besedam, manjši del pa je takšnih velelnic, ki bi lahko nastale v vsakem jeziku posebej. Medmeti, ki so se terminologizirali v velelnice, imajo zelo pogosto še druge pomene, homonimnost se preprečuje z nadsegmentnimi sredstvi, z razhčno stavo in števi- i lom ponovitev, npr. sin. hi, konjiček, hil proti hihil^i 'medmet smeha'. Za jezikoslovca je to \ besedje zanimivo, ker kaže take lastnosti, ki so nenavadne za občna imena, npr. visoka ' pogostnost nekaterih soglasnikov (h, j, v, s), izrazite samoglasniške dolžine, pogosto nenavadna sintagmatika glasov, številne podvojitve iste jezikovne prvine ah dveh sopo-menskih, okrepitev osnovnega medmeta/velelnice (najpogosteje z-g-/-y-/-h-,-s-, -j-), npr. di+jo, gi+jo, hi+ja, ve^ha, ve+ga, hej+s ipd., maloštevilni besedotvorni vzorci tvorjenk iz medmetov, npr. večina glagolov je tvorjena s pripono -kati,^ redkeje s pripono -cali. Poudarim naj tudi, da so redukcije in odpadi samoglasnikov igrah pomembno vlogo pri med-metizaciji besednih zvez in oblik. j
' Če je res, da se ponovljenih enklitik ne da izpustiti, se ponuja naslednja možna razlaga dejstva, da se v slovenščini uveljavlja težnja po spreminjanju enklitik v proklitike: proklitike so boljši jezikovni znaki kot enklitike. Prednost proklitik je v tem, da so skladenjsko gibčnejše od enklitik (saj ponovljene lahko včasih izpustimo). - Spreminjanje enklitik v proklitike poznamo tudi iz drugih jezikov, npr. iz makedonščine. ' A. Vaillant, Grammaire comparée des langues slaves III, 1966, str. 335.
147
Pri pregledu zbranega gradiva,^ ki verjetno ni popolno niti za slovenščino - še manj seveda za druge slovanske in neslovanske jezike - postane zelo opazno, da se sin. velelnice, j ki se nanašajo na vole/govedo, ločijo od tistih za konje in da je med slednjimi več nemških I izposojenk; morda tiči vzrok v tem, da smo sorazmerno pozno začeh uporabljati konja kot i delovno žival. V nekaterih slovanskih jezikih je prekrivanje obeh vrst izrazja večje.
Zbrano izrazje lahko razdelimo na več pomenskih skupin:^ j
A. - velelnice za začetek gibanja ah za priganjanje k hitrejšemu gibanju; j
B. - velelnice za prenehanje gibanja; j
C. - velehiice za smer gibanja 1) levo, 2) desno, 3) ritensko.
Ad A. - T. omenja za konja naslednje velelnice i/ hi/ dije/ g(i)e/ dja/ iha, za vole/govedo pa hajd in hej. Velelnice za konje lahko dopolnimo še z naslednjimi (različicami): dii (Am-brus), dijo (Lenart v Sloven. goricah), gijo (Vavta vas), hija (Banja Loka pri Kočevju), hij (Moščenice pri Bilčovsu), džija ajd (Bizeljsko), ju (Bohinj), gii, bja (Trst), bja (Vnanje Gorice), i
Večina velelnic počiva na medmetih gi/hi/i - morda pramedmet i z mehkonebniško protezo - podaljšanih s členico (?) ja/jo/j , ki jo srečamo tudi v drugih jezikih: č. hi/hija/hijo/hyja/hyje,* p. nareč. hy/hyj,^, kaš. hij/hija/hije/hij-hop,'' dl. hi,' verjetno sodi sem tudi r. nareč. gi 'klic kozakov pri napadu in gonjačev na lovu',* čeprav pomensko odstopa i od zgornjih; od neslovanskih jezikov naj omenim n. hii/hii-ho in romun. hi/hie.^ '''^o^bej | naj omenim sin. dii/dijo/dije z ustreznicami: mak. di'" (za osla/mulo/konja), big. dij/dii (za ! konje/vole) poleg dij-hej/dij, hajde, dj)'," in verjetno tudi sh. di/diha/dija (odtod tudi dijot-ka/dijotalka 'velik bič' in vzporedno duvitaljka 'isto') poleg i in gijo (Žumberak).'^ Za to ve- i lelnico pravijo etimologi, da je etimološko nejasna," ni pa nemogoče, da gre za stari ve- \ lelnik idi glagola iti, ki se je popohioma naslonil na ostale medmete. j
Sin. velelnica džija ajd je sestavljena iz dveh sopomenk priganjanja, ki sta znani tudi iz sh. Iz glasovnih razlogov gre morda celo za srbokroatizem.
Brez vzporednic je sin. bje/bja in tudi brez etimološke razlage. I
' Na tem mestu naj se zahvalim vsem, ki so ml pri zbiranju gradiva kakor koli pomagaU: Janezu in Jožetu Dulariu (Vavta vas, Podgorje), Milici Cvetek-Russi (Bohinj, Trst), Mimici Demikovič (Bizeljsko), MlheU Hace (Ambrus), Mi-losavi Jenko (Cma gora), E. Magdič (Lenart v Slovenskih goricah), Desanki Mladenovič (Glogovica, obč. Zaječar), Anki Soltner-Perdih (Brezovica), Ivanu in Vladu Nartniku (Vnanje Gorice), A. Schellandru (Moščenice pri Bilčovsu), Franju Sivicu (Dobro Polje na Gorenjskem), Petru Weissu (Kraše) in kolegoma Albinci Lipovec ter Antonu Janku.
' Poleg teh temeljnih ukazov obstajajo sicer še drugi, npr. za stopaj počasi!, stopaj enaliomemol, stecil, dvigni nogo!, prestopi se!, ki pa jih zaradi težav pri zbiranju gradiva tokrat nisem upoštevala. ' Cešsko-russkij slovar I, 1976, str. 203.
' Vse poljske narečne besede so citirane po delu J. Karlowicza, Stownik gwar polskich, I-VI, 1900-1911, na ustreznem mestu.
» Kašubsko besedje je tu in drugod citiiano po delu B. Sychta, Slownik gwar kaszubsklch na tle kultury ludowej, 1- , 1967- , na ustreznem mestu.
' E. Muka, Stownik dolnoserbskeje rečy a jeje narecow 1, 1921, str. 355
' V. Dal', Tolkovyj slovar živogo velikorusskogo jazyka 1, 1978-repr., str. 349.
' Dictionarul Umbil romane Il/l, 1934, str. 389 in 390.
1° Makedonske besede so zmeraj citirane po delu Rečnik na makedonskiot jazik, l-lll, 1961-1966, na ustreznem mestu.
" Rečnik na bilgarskija ezik IV, 1984, str. 59-60.
" P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1,1971, str. 480i Skerlj-Aleksič-Latkovič, Slovenačko-srpskohrvatski rečnik, 1964, str. 102.
" Georgiev-OiJ^v-Zaimov-Ilčev, Bagarski etimologičen rečnik I, 1971, str. 380.
148
Zgoraj omenjenim velelnicam za vole lahko dodam še različico e; (Vnanje Gorice), pod-vojenki ajde hej (Banja Loka pri Kočevju) in ajdžaja (Bizeljsko; prim. džija ajd v enakem pomenu za konja!) ter okrepljenko hejs (Dobro Polje na Gorenjskem; Moščenice pri Bil-čovsu).
Velelnico hajde, široko razširjeno v (ne-)slovanskih jezikih, npr. sh. hajde, mak. ajde, big. ha(i)de, arban. haide, cincar. (h)aide, romun. aide, r. ajda, štejejo etimološki slovarji za izposojenko iz turščine ali tatarščine.'* Morda je vendarle treba prišteti sem tudi p. hajda in č. hejda, ki pa naj bi bih izposojenki iz n. heida/heidi/heda,'' kot je tudi za sin. hajdi menil F. Bezlaj.'*
Velelnicama hej in hejs ustrezajo sh. ej (Črna gora), ajs/ajs (Žumberak), big. esta (verjetno iz ejs/es drugega pomena, okrepljenim s -toj," ukr. hej/hejs, slš. hejsa/hajsa, p. nareč. ej sa. Ukrajinske besede štejejo za izposojene iz romun. hais levo (za vola)' ah madž. (haisz/hoisz/heisz/hisra 'velelnica za priganjanje živine','* kar pa nikakor ni nujno, saj so lahko nastale iz (spodbujajočega) kUca he;/ha/ z dodanim (pomensko in besedotvorno težko določljivim) s-jem, ki je v slovanskih jezikih zelo pogost, a tudi izven njih, npr. n. hopsa.
Ad B. - Za prenehanje gibanja/stoj našteva T. naslednje velelnice za konja: e/ ega/ ve/ vo/eha/veha, za govedo pa o/oga/veha/oha/vo/voga. Poleg tega se za konja uporabljajo še tele: oha (Prlekija),/ega, jee (Trst),/eha (Bohinj), o (Vavta vas), liei/^eya (Moščenice pri Bilčovsu), ve./ (Kraše), veja (Vnanje Gorice). Večina teh velelnic je tvorjena iz e-jevskega samoglasnika z i- ah u- protezo ah tudi brez nje, včasih pa so podaljšane s členkom(?) | ga/ha/ya, prim. p. nareč. sto cha 'khc, s katerim ustavljamo kravo', stoha ksi ksi ksi 'khc j za ustavljanje volov', kaš. ho ha 'kUc za ustavljanje (ne-)zapreženega goveda'. Drugih vzporednic v slovanskih jezikih nimam na razpolago.
K velehiicam za vole naj dodam le še hej (Dobro Polje na Gorenjskem), ki mu v enakem pomenu ustrezata dluž. eja in gluž. e/ha,- slednji ima podaljšavo +ga.
Ad C. - Najbolj zanimivo pa je izrazje, s katerim spreminjamo smer gibanja živah, saj se prav v njih skrivajo ugotovljive besedne oblike in zveze.
1) Kot velelnica s pomenom 'levo!' omenja T. bista in bistahor, za vole/govedo pa le ajs. Za konje najdemo naslednje glasovne različice že omenjenih velelnic: bistahar/ bist-hoi/bistahaie/bistayai; vse izvirajo iz n. bav. v/iste her/wist 'levo'" in lepo dokazujejo, da premena mehkonebnikov ni nič nenavadnega niti v izposojenkah. Iz Lenarta v Slovenskih goricah je znana še velelnica hii 'levo', prim. še n. bav. hi 'levo!', ki pa glasovno ne ustreza povsem.
Že spredaj omenjeni ajs za vola je v etimološki zvezi s hajs (Porabje,^" Bela krajina), hajc (Gorenjska). Za pojem 'levo!' se uporabljajo še besedne zveze ajs k sebi (Pleteršnik s. v. ajs), pejt k sep (Bizeljsko), ie sep (Borovnica), h sep/lejsep (Ambrus), leson ja/ simo (Banja Loka pri Kočevju), ijas (Vnanje Gorice), čuo, na levo (Trst), baran (Vavta vas).
Velelnici hajs ustreza sh. ais/ajis/ajs/hajs - iz njih še glagol ajskati/ajsnuti - in o/s/os (Kos-met),^' mak. ajs 'klic volom pri oranju'. Skok meni, da gre za tvorbo iz medmeta ae ena- <
'¦* M. Vasmer, Etimologičeskij slovar russkogo jazyka IV, 197, str. 216; P. Skok, gl. op. 12, str. 649. " E. Bemeker, Slavlsches etymologisches Wörterbuch, 1908-1913, str. 381-2. >' F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1, 1976, str. 190. "GL op. 13, str. 511.
" Etymolohitnyj slovnyk ukrainškoi movy. I, 1982, str. 491. "I. A. Schmeller, Beierisches Wörterbuch II, 1877, str. 1044. »F. MukičvM. Kozan, Slovensko Porabje, 1982, str. 123-126. Skok, gl. op. 12, str. 15.
149
kega pomena. Pritegniti je treba še big. ejs 'klic za poganjanje levega vola na desno',^^ ukr. hejsa, slš. hejsa/hajsa, vlaško e;s (Glogovica). Morda je treba osnovi haj brez proteUčnega h- pridružiti še p. nareč. a/wo sa 'levo' (poleg ajwo/ajw 'do tukaj/tod'). Menjavo hej-/haj-je opaziti tudi pri velelnicah pod A.
Besedne zveze z dajalnikom povratnega osebnega zaimka+k-b sebe/sobe kažejo na položaj goniča, ki hodi levo od voza ali pluga; zato je vse, kar je usmerjeno proti njemu, na levi strani, kar pa je usmerjeno stran od njega, je na desni. Ostanek te predložne zveze z velehiikom glagola obrniti je treba videti tudi v velelnici baian. Tako izražanje leve in desne strani poznamo tudi iz drugih slovanskih jezikov, npr. p. nareč. k sobie z različicami: ksob/ksób (za vola), kšuobie (za konja), ksopsa spet okrepitev s sa!), ocib-kseb, ksekse, kaš. ksobni prid. 'levi', ukr. sob/cob (slednji kaže fonetično nepravilni c-, analogen po cobe 'desno'. V velelnici lejsep, iz 'le (k-h) sebe, je še okrepljena s členkom le, prav tako tudi v velelnici leson, tj. le sem, in verjetno tudi v i/as. Velelnica simo je etimološko sorodna s sh. sim/simo/sjemo/semo, ki ga Skok razlaga kot M. ed. sé kazalnega zaimka sb (cslov. oblika je sembj z dodanim členkom za smer -mo," prim. tudi cslov. sema. Etimološko je z njim soroden kaš. ksim 'levo (za konja)' - gre za D. mn. ^khsinn,, ki je najverjetneje razvil/imel pomen, kot ga poznamo iz sh. kajk. D. mn. sim 'ovima; ovamo)^* razloček je v tem, da je kajk. brezpredložni kot verjetno tudi sin. lejsep.
Velelnica čuo etimološko ni jasna, iz arealnih razlogov pa morda romanska.
2) Kot velelnice za 'desno!' navaja T. hal/ tibo/ tiba/ tibohot/ hovt za konje in stija za vola/govedo, velelnice za konje lahko dopolnimo še z nekaj glasovnimi razhčicami: tjebo (Bohinj), iyout (Vnanje Gorice), diboJdiho-.t (Kraše) ter dup (Slovenske gorice).
Velelnici hot/hovt sta izposojeni iz n. bav. hott 'desno' in znani tudi v drugih slovanskih jezikih, npr. č. hot.
Velelnice tibo/tiba/tjebo/dibo so morda sorodne romun. tjba;^'' dalje nejasno. Velelnica diho:t je sestavljena iz hot 'desno!' in (morda) iz di; etimološko nejasna je diip.
Za gibanje vola v desno se poleg že omenjene uporabljajo še ča (Porabje, Bela Krajina, Banja Loka pri Kočevju), les, sebe, na desno (Trst), cabe (Vavta vas), ot safaé (Podgorje), od sebe (Pleteršnik s. v. š(j/o). Pri velelnici stija/štijo, ki ima ustreznico v sh. stija/stijo (Baranja), moramo morda izhajati iz medmeta sti/šti in členka (?) -jo/-ja, gl. sp. šti-/sti-.
Velelnica ča ima od vseh iz te skupine najširši areal, pomeni pa (včasih) lahko še 'na-prej/priganjanje' in 'levo!': big. ča/čaa, vlaško ča (Glogovica), ukr. ča/čala, slš. ča, č. ča/hogča, p. nareč. cza, cabe; etimološko je morda povezana s členkom ča."
Velelnica cabe (kot prislov se glasi cabe, tj. s pravilnim naglasom) je nastala iz rodilniške predložne zveze +o(-bsebe, prim. sin. ot sabe; najdemo jo še v drugih slovanskih jezikih, npr. p. od siebi'e z razhčicami ocib/odsib/kseb-ocib, južr. in ukr. cobe (medmet in prislov) z glasovno pravilno razvitim c- iz skupine -ts-. Tako razlago podaja po Gorjajevu in Pre-obraženskem tudi Vasmer. Zanimivo pa je, da praviloma nobeden teh izrazov ni prerasel v nezaznamovanega za pojem 'desni' in 'levi', ampak so še vedno izrazito situacijsko ome-
"GL op. 11, str. 484 in 511.
" P. Skok, gt op. 12,111. 1973, str. 188; A. BeUč, Istorija srpskohrvatskog jezika 11/1, 1965, str. 254. " P. Skok, gt op. 23.
2' I. A. Schmeller, gl. op. 19,1, 1872, str. 1188-9. » Gl. op 9.
" Slownik praslowianski 11, 1976, str. 102.
150
jene na opravila z živalmi. Za velelnico bu/bukë ne poznam nobene vzporednice; morda | gre za sin. tvorbo iz +bolj tje? t
3) Za ritensko premikanje T. ne omenja nobene velelnice. Za konja se uporablja nemška izposojenka zurück: cuiik (Trst), cruk (Moščenice pri Bilčovsu), cruk/crukej (Vnanje Gorice), caiik/cuiuk (Vavta vas), ceiuk (Banja Loka pri Kočevju); za vola/govedo pa naslednje: hejk (Porabje), hep (Slovenske gorice), šti (Goriška Brda), štik (gorenj.), štič (gorenj., štaj.), sti, stič - sem spada še glagol stikali/štikniti 'pripraviti vola, da gre ritensko' - š(ec, nazaj (Trst), štukaj/štuč (Vavta vas), stufe (Banja Loka pri Kočevju), škrej (Vnanje Gorice).
Edino vzporednico velelnici hejk najdemo v r. medmetu gek in glagolu geknut' 'močno (koga) udariti',^* ki mu sicer ustreza sin. hékniti 'vola z bičem ustaviti ali pripraviti do ri- j tenske hoje'. Razloček v vzglasju se zdi, da je nastal zaradi razhčne mehkonebne proteze \ medmeta+ge/{-/+heA-, gl. hep, medtemkoza-/-v porabski besedi ni jasno, kakšnega izvira ; je (fonetični, analogni ipd.).
Velelnico hep - iz nje glagol hepniti 'hekniti' - lahko povežemo s p. nareč. šciaha hepšcia j 'stoj! (za vola)'. Etimološko je sorodno s sh. genuti 'udariti', ki je Skoku^** etimološko nejasen, ukr. hépaty 'udarjati; s treskom padati', hépa 'zadnjica; (pomenski most do sin. 'ritenski'), r. nareč. gépnut' 'udariti', č. nareč. hepelat' 'capljati', morav. hépat 'nespretno in ; preveč skočiti', gluž. hepač 'poskakovati (za zajca)' poleg sh. gepiti 'ukrasti', big. gépja, na- i reč. gépem 'ukrasti' s spremenjenim pomenom, prim. še sin. pogov. suniti in rukniti 'ukrasti, izmakniti'. Vsa ta besedna skupina je tvorjena iz slov. medmeta -^gep-^V+hep-.
J
Za skupino velelnic na šti-/sti- najdemo ustreznice v sh. medmetu šti/štis in glagolu štik- \ nuti. Oblikovno v sin. štič/stič tiči velelnik+šWči/s(iči glagola š(i/caW, sed. *štičem (v Pleterš-,! niku je izpričan le sedanjik stikam). Očitno gre za (stari?) medmet. Morda lahko povežemo i s p. nareč. šciaha hepšcia?
Velelnici š(uAa//šfuč sta iz velelnikov+š(uAa/ in+šfuči glagola šfuAau, sed. č. štukam/štučem; j verjetno je tako treba razlagati tudi tržaški š(ec.
Vsh. najdemo podobne glagole v pomenu 'kolcati (se)', npr. štukati, 3. ed. štuče, štucati/šču-cati se/ štuktati se, ki jim glasovno in pomensko povsem ustrezajo sin. ščucati se, č. nareč. ščukat in štukat/štuknut;" vsi so tvorjeni iz nekega medmeta z vzglasnim *sk-. Iz podobnega medmeta, a s sprednjim samoglasnikom, tj. +skt-, pa so tvorjeni č. stkati, stč. ščkati, > p. czkač - verjetno tudi č. skytati - ki tudi vsi pomenijo »kolcati se«." Tudi sicer se ta pomen rad tvori iz medmetov, npr. sin. kolcati se^" in r. ikât's'a;^^ slednji ima ustreznice v ukr. ikâtysa/hYkâtysâ, big. ikam, mak. ika, sh. icati se, sin. ikati/hikati (prim. pijanski medmet hik), č. jikati, p. nareč. ikač, gluž. hikač/jukač, dluž. hykaš. Očitno gre za prvotni medmet, *gi/*hi/*i z mehkonebno protezo, ki se kot homonimen uporablja tudi za tvorbo velelnic pod A. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je tudi štu- kot velelnica (kaže sh. fonetiko!) ho-, monimna medmetu, iz katerega je ustvarjen glagol s pomenom 'kolcati se'. ^
Velelnici štuie in škiej etimološko nista jasni. i
Iz tega pregleda lahko jasno vidimo, da nove velelnice v jeziku nastanejo predvsem iz do- ,i ločenih skladenjskih zvez, ko se le-te obrusijo oziroma medmetizirajo; take lahko začnejo^
2« GL op. 8, str. 347. \
"P. Skok, gL op. 12, str. 559. J H. Schuster-Sewc, Historisch-etymologisches Wörterbuch der ober- und niedersorbischen Sprache IV, 1979, str. ;
275; gl. op. 18, Str. 496. 1
" F. S. Kott, Dodatky k Bartovu dialektickému slovniku moravskému, 1910, str. 119. ,| " V. Machek, Etymologicky slovnik jazyka ceského, 1971, str. 615 in 628.
" F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika II, 1982, str. 55. j
M. Vasmer, Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka II, 1967, str. 124-5. ^
Î
151^
pot kulturne besede in se razširijo tudi v druge jezike. Pri velelnicah, nastahh iz starih medmetov, bi sicer lahko domnevali neodvisne tvorbe v posameznih jezikih, vendar pa bi v tem primeru pričakovah več razhajanj. Tako pa nas presenetljivo visoka stopnja ujemanj med jeziki naravnost sih v sklep, da je veliko teh besedic pravzaprav starih in podedovanih.
Darinka Štolfa-Stojakovič
Organizacijska enota Ljubljana Zavoda SR Slovenije za šolstvo
PREIZKUS ZNANJA IZ SLOVENSKEGA JEZIKA (2)
Na PTT srednješolskem centru je preizkus znanja opravljalo 120 učencev, ki so 8 nalog reševali 40 minut
Naloge za preizkus znanja so bile sestavljene enako kot za družboslovno usmeritev, le da so bile manj zahtevne. Konkretneje so bile povezane z učno snovjo v učbenikih, od učencev so zahtevale več znanja in razumevanja, manj uporabe pridobljenih vedenj.
Nalog je bilo 8 in posamezne naloge so zajemale naslednjo učno snov:
- 1., 2. in 3. naloga skladnjo, 4., 5. in 6. naloga oblikoslovje, 7. naloga stihstiko in 8. naloga pravopis.
Pri preizkusu znanja so učenci dosegh skupno 52 točk, po posameznih nalogah je bilo število točk:
1. naloga-2 5. naloga - 6
2. naloga - 2 6. naloga - 9
3. naloga - 5 7. naloga - 6
4. naloga-6 8. naloga-16
Ocene in število točk so bile v naslednjem razmerju:
nezadostno      (1) 0-26 prav dobro (4) 41-47
zadostno (2) 27-33 odlično     (5) 48-52
dobro (3) 34-40
Doseženi rezultati so bih naslednji:
nezadostno 13 (10,7) učencev
zadostno 27 (23,1) učencev
dobro 53 (43,8) učencev
prav dobro 26 (21,4) učencev
odhčno 1 ( 0,8) učencev
Porazdelitev učencev glede na dosežene ocene je razvidna iz preglednice 1.
152
Preglednica 4: Porazdelitev učencev (v %) glede na oceno iz slovenskega jezika v osnovni šoli in pri preizkusu znanja
a) srednja družboslovna šola število učencev v %
100 90 80 70 60 50 40 30 20 10
I
I       [ osnovna šola
preizkus znanja
Povprečno število točk, ki so jih dosegh učenci pri preizkusu znanja, je 35,9. Glede na ocene je povprečno število doseženih točk:
Ocena	Število točk	Povprečno število doseženih točk
nezadostno	0-26	22,0
zadostno	27-33	30,1
dobro	34-40	36,8
prav dobro	41-47	43,4
odlično	48-52	48,0
Iz preglednice 2 je razvidna porazdelitev doseženih točk po posameznih nalogah, in sicer v 3 skupinah.
Porazdelitev učencev glede na najvišje doseženo število točk pri posameznih nalogah je razvidna iz preglednice 3.
153
Skupina učencev, ki so dosegli najboljše rezultate, je na PTT srednješolskem centru širša kot na srednji družboslovni šoli, saj v glavnem zajema 1 oziroma 2 točki.
Po posameznih nalogah je znanje učencev na PTT srednješolskem centru pribhžno enako kot na srednji družboslovni šoli. Učenci zadovoljivo obvladajo stavčno analizo (1. in 3. naloga), v oblikoslovju obvladajo rabo predlogov s/z, iz, k in h, znajo poimenovati besedne vrste (5. in 6. naloga), znajo poiskati sopomenke znanim, pogosto rabljenim besedam (7. naloga).
Manj zadovoljivo je znanje učencev v skladnji, in sicer pri pretvorbah (2. naloga), v oblikoslovju pa pri oblikovanju sklonov. Prav tako je manj zadovoljivo znanje pravopisa. Te splošne ugotovitve podprimo z rezultati posameznih nalog.
Preglednica 2; Porazdelitev doseženih točk po posameznih nalogah b) PTT srednješolski center
1. naloga		2. n	aloga	3. n	aloga	4. naloga		5. naloga		6. naloga		7. naloga		8. naloga	
točke	učenci	točke	učenci	točke	učenci	točke	učenci	točke	učenci	točke	učenci	točke	učenci	točke	učenci
0	-	0	26	0-1	7	0-2	7	0-2	4	0-3	21	0-2	24	0-5	19
1	17	1	39	1-3	23	2-4	72	2-4	28	3-6	29	2-4	26	5-11	77
2	103	2	55	3-5	90	4-6	41	4-6	88	6-9	70	4-6	70	11-16	24
V 1. nalogi je bilo treba podčrtati in imenovati stavčne člene. Število le-teh v stavku je | bilo enako kot pri preizkusu znanja na srednji družboslovni šoh. Za vsak pravilen odgo- i vor so učenci dobili pol točke, skupaj 2. !
Podčrtovanje in določanje stavčnih členov (osebka, povedka, predmeta in prislovnega j določila) učencem tudi ni delalo težav. Kar 103 učenci (85,8) so dosegh 2 točki, učenci, ki so dosegh manj točk, so stavčne člene največkrat podčrtali, niso pa jih imenovah oziroma so jih imenovali pomanjkljivo. j
Pri 2. nalogi je bilo treba enostavčni povedi povezati najprej v podredje in nato še v pri- J redje. j
Vsaka pravilna rešitev je bila vredna 1 točko. ^
Število učencev, ki so dosegh 2 točki, je pri tej nalogi bistveno manjše kot pri 1. nalogi, j in sicer je 2 točki doseglo 55 učencev (45,9).
Tako je tudi rezultat te naloge ponovno potrdil ugotovitve raziskav, ki so pokazale, da ^ učencem veHko težav delajo vezniška razmerja.' ^
1
Tudi če računamo na to, da učencem gredo bolje od rok pretvorbe stavkov, ki so jim znani j iz šole, moramo ugotoviti, da sta bili povedi v nalogi enostavni in razumljivi vsem učen-) cem. Najpogostejše napake so bile pri izbiri prirednega oziroma podrednega veznika.. Največkrat pravilno uporabljeni priredni veznik je bil in. ^
Pri 3. nalogi je bilo treba podčrtati odvisnike in jim določiti vrsto. Za pravilno podčrtani/ in določeni namerni, predmetni, vzročni, prilastkov, osebkov odvisnik so učenci dobili po^
' O. Knust-Gnamuš, Pomenska sestava povedi, PI, 1981. j
154
1 točko. Največ napak je bilo, da so učenci odvisnike podčrtali, niso pa jih imenovali; naj-večTcrat sta bila pravilno opredeljena vzročni in prilastkov odvisnik (5,0).
Snov oblikoslovja je zajemala 4. naloga - oblikovati pravilne sklone 3 samostalnikov in 3 zaimkov. Za vsako pravilno obhko je učenec dobil 1 točko. Rezultati so tudi tu manj zadovoljivi, saj so vseh 6 oblik pravilno določili le 3 učenci (2,5).
Pri 6. nalogi so morah učenci poimenovati besedne vrste, in sicer 2-krat predlog, 2-krat pridevnik, 3-krat samostalnik in glagol ter števnik, torej ni šlo za natančnejše določanje.
Vsaka pravilno poimenovana besedna vrsta je dala 1 točko, skupaj 9.
Pravilno je nalogo rešilo 34 učencev (28,3), najpogostejša napaka je tudi tu zamenjava besedne vrste s stavčnim členom.
Preglednica 3: Porazdelitev učencev (v %) glede na najvišje doseženo število točk po posamezniln nalogah
b) PTT srednješolski center število učencev v %
100 -90 -80 -70 -60 -50 -40 -30 ¦ 20 -
1
naloge
Pojasnilo:  Učenci so dosegli najvišje rezultate pri 1. in 2. nalogi pri 1-2 točkah, pri 3. nalogi pri 3-5 točkah, pri 4.,  5. in 7. nalogi pri 4-6 točkah, pri 6. nalogi pri 6-9 točkah in pri 8. nalogi pri 11-16 točkah.
155
Naloga 7. je zajemala snov iz stilistike - besedam oziroma besednim zvezam so učenci morali dodati po 1 sopomenko. Vsaka izbrana sopomenka je bila vredna 1 točko, skupaj 6.
Besede so bile znane, pogosto rabljene v vsakdanjem jeziku. Pri korekciji so bile upoštevane vse (torej ni šlo za izločanje izrazov slenga ali žargona).
Vseh 6 točk je doseglo 50 učencev (41,6), 5 točk 20 učencev (16,6), 4 točke 15 učencev (12,5), 3 točke 9 učencev (7,5) itd.
Kar 12 učencev ni doseglo nobene točke.
Zadnja 8. naloga je bila preizkus pravopisnega znanja; učenci so dokazovah znanje stavčnega in besednega pravopisa. Dosegh so lahko 16 točk, če so pravilno razdehh besedilo na stavčne enote in uporabili ustrezno ločilo ter popravili vse nepravilno zapisane besede (lastna in stvarna imena, vrstilni števnik).
Vseh 16 točk je dosegel 1 učenec (0,8), 1 točko pa tudi 1 učenec.
Največ napak so tudi tu naredili že pri stavčnem pravopisu, sledijo napačni zapisi: gorenjskem, Sokolski, Prosvetni, Baročna, 2 svet
Če tudi tu primerjamo splošni uspeh preizkusa znanja in povprečno število doseženih točk pri tej nalogi, vidimo, da je sicer občuten primanjkljaj pravopisnega znanja še večji pri nižjih splošnih ocenah preizkusa znanja.
Ocena preizkusa znanja	Število učencev	Povprečno število doseženih točk v nalogi
nezadostno	13	6,7
zadostno	27	7,1
dobro	53	9,5
prav dobro	26	11,3
odhčno	1	15,0
Učenci, ki so na PTT srednješolskem centru opravljali preizkus znanja, so prišli iz osnovnih šol slovenskega območja, in sicer iz Ljubljane in okohce 49, iz Trbovelj 4, iz Maribora 17, iz Kopra 6, iz Novega mesta 11, iz Nove Gorice 8, iz Celja 7, iz Murske Sobote 3 in iz Kranja 15.
V 8. razredu osnovne šole so imeli ocene iz slovenskega jezika: nezadostno: - prav dobro: 45 (40,0)
zadostno:    13 (10,8) odhčno:      10 (8,3)
dobro:        49 (40,8)
Povprečna ocena je bila 3,4; pri preizkusu znanja pa so dosegli povprečno oceno 2,3. Primerjajmo še ocene:
nezadostno: 13 (10,8) prav dobro: 27 (22,5)
zadostno:    27 (22,5) odlično:       1 (0,8)
dobro:        52 (43,3)
Na preglednici 4 vidimo oceno iz slovenskega jezika v osnovni šoh in pri preizkusu znanja.
156
Preglednica 4: Porazdelitev učencev (v %) glede na oceno iz slovenskega jezika v osnovni šoli in pri preizkusu znanja
b) PTT srednješolski center število učencev v %
100 -90 -80 -70 -60 -50 -40 -30 -20 ¦ 10 -
ocena
osnovna šola preizkus znanja
Če primerjamo ocene, dosežene pri preizkusu znanja, z normalno distribucijo ocen, vidimo, da je več nezadostnih, manj zadostnih, več dobrih, manj prav dobrih in bistveno manj odhčnih.
Preizkus znanja ob vpisu v srednjo šolo je v procesu usmerjanja učencu v času šolanja prva resnejša preizkušnja in hkrati prva selekcija.
Obdelava rezultatov letošnjega preizkusa znanja učencev iz slovenskega jezika za vpis v družboslovno in PTT prometno usmeritev poleg ugotovitev, v kohkšni meri so učenci pokazali svoja znanja in sposobnosti, odpira še vprašanje, ali je v procesu usmerjanja taka oblika preverjanja znanja učencev najbolj primerna.
Naloge objektivnega Upa so bile v obeh primerih preizkusa sestavljene tako, da so upoštevale enak obseg znanja, posamezne naloge pa so bile glede kvahtete znanja in sposobnosti na srednji družboslovni šoh zahtevnejše.
Od učencev so naloge zahtevale dejavnosti, ki se prevedene v vzgojno-izobraževalni smoter glasijo: učenci se usposobijo za ustno in pisno sporočanje v raznih govornih in spoznavnih položajih. Tako so torej naloge upoštevale temeljne smotre in zajele temeljne vsebine pouka slovenskega jezika v osnovni šoli.
157
Preglednica 5: Porazdelitev učencev (v %) glede na dosežene ocene pri preizkusu znanja
100 -90 -80 70 ¦ 60 -60 -40 -30 -20 -10 -
število učencev v %
I srednja družboslovna šola
^^^J PTT srednješolski center
ocena preizkusa znanja
Glede na klasifikacijo smotrov so učenci v manjši meri morali dokazati uporabnost pridobljenega znanja. V večji meri so naloge zahtevale le znanje, poznavanje in razumevanje.
Pregledane naloge in izpričano znanje nam dovoljujejo nekaj posplošitev in ugotovitev:
- Naši učenci po končani osnovni šoh najbolje znajo razčleniti poved, obhkovanje nove pa je za veliko število učencev pretežka dejavnost
- Pri jezikovnem pouku ne usvojijo dovolj dejstva, da poved nastane iz besed in da sta oblikoslovna in skladenjska ravnina v najtesnejši povezavi.
- Učenci v premajhni meri čutijo, da se pouk maternega jezika uresničuje na dveh ravninah - pisani in govorjeni - in da je rast jezikovnega znanja torej odvisna od vsestranskega spoznavanja pisnega besedila.
Doseženi rezultati so nam hkrati lahko kratkoročno izhodišče za nadaljnji pouk maternega jezika tako v srednji kot v osnovni šoh, daljnoročno pa predvsem spodbuda v prizadevanju za kvalitetnejši pouk vsem, ne samo učiteljem in učencem, ampak tudi sestav-Ijavcem učnih načrtov in avtorjem učbenikov.
158
Besedilo naloge (družboslovna usmeritev)
1. Podčrtaj in imenuj stavčne člene (osebek, povedek, predmet, prislovno določilo). Mladi likovniki so v loškem gradu razstavili svoje akvarele.
2. Podčrtane člene prostega stavka ali njihove dele pretvori v odvisnike in odvisnikom določi vrsto.
- Število planincev, udeležencev pohoda na Stol, še ni znano.
- Ob svečanem sprejemu osmošolcev v mladinsko organizacijo, je govoril tudi ravnatelj šole.
- Zaradi pogostnih prometnih nesreč na tem delu cestišča so bolje označili prehod za pešce.
3. Pretvori v priredja.
- Še tesneje se je zavil v plašč, ker je začelo mrzlo pihati.
- Zamudil boš, če ne boš stopil hitreje. Čeprav so ga vabili medse, se jim ni pridružil.
4. Zapiši pravilno obliko besed v oklepajih.
- Na pot smo šh brez (Franci). Pred (dve leti) sem bil odUčnjak. Kdo pa bo s (tale) nagajivimi (otrok)? Žoga je zletela med (oni). Z (nič) je ni mogla potolažiti.
5. Poimenuj besedne vrste v spodnji povedi.
- Slovencev nas je skoraj 2,000.000, od tega precej v zamejstvu.
6. Popravi besedni red podčrtanih skupin naslonk, kjer je potrebno.
- V odboru razredne skupnosti bi naj bila tudi Mojca.
- Hvaležen naj bo nam za pomoč. Kaj naj mu rečem? Ni vedel, kako bi se ji naj bil zahvalil. Hodi, kot bi se mu sanjalo. Saj jim bi pomagal, ko bi jim le mogel. Načrtovah so, kje bi naj jih presenetili.
7. Podčrtanim besedam oziroma besednim zvezam poišči po eno sopomenko.
- Vreme se je pokvarilo. Zgradba snovi je ključ za razumevanje mnogih pojavov. Zrak sestavlja množica molekul, ki se neprestano gibljejo. Reaktor v Krškem je namenjen za dobivanje električne energije. Vesolje je bilo na zgodnji razvojni stopnji mnogo manjše, kot je sedaj. Pomanjkanje hrane sili številne države v modernizacijo kmetijstva. Povezovanju neuvrščenih držav so posvetili v Havani posebno pozornost
8. Popravi pravopisne napake.
božidar jakac je slovenski slikar in grafik kot partizan je v rizbah in grafikah beležil do-gotke NOB pretresljivo tragedijo pogorišč znamenj okupatorjevega divjanja predvsem pa je jakac odličen portretist ki je v tistih časih zabeležil številne obraze borcev in bork od maršala tita do preprostih fantov skoraj še otrok kakršen je bil kurir Janezek slikarjev poetični pridih je tega kurirja povzdignil v simbol vseh mladih borcev za svobodo.
9. Zapiši k naslovu ime in priimek književnika, ki je delo napisal, in slovstveno obdobje, v katerem je nastalo.
- Na klancu - Jutri gremo v napad - Krst pri Savici - Martin Krpan - Žebljarska - Ta veseli dan ali Matiček se ženi - Potolčeni kramoh - Bori - Nekoga moraš imeti rad - Krvni davek (iz romana Most na Drini).
159
4.2 Besedilo nalog (PTT prometna usmeritev)
1. Podčrtaj in imenuj stavčne člene (osebek, povedek, predmet, prislovno določilo). - Učitelj je prinesel v razred jezikovno vadnico.
2. Enostavčni povedi najprej poveži v podredje, nato še v priredje. - Dobil sem zanimivo knjigo. Takoj sem jo prebral.
3. Podčrtaj odvisnike in jim določi vrsto.
- Prišel sem v šolo, da bi preskusil svoje znanje. - Učitelji bodo ocenili, koliko znam. -Ker sem se učil, se ne bojim. - Rad bi se vpisal v šolo, ki sem jo izbral. - Kdor se trudi, doseže cilj.
4. Napiši pravilno obliko samostalnikov oziroma zaimkov v oklepaju.
- Si videl kje mojo (mati)? - Križ je z bolnimi (otrok). - Stanuje pri dobrih (človek). - Stopil je pred (ona). - Zaletel se je v (mi). - Z (nič) ni zadovoljen.
5. Vstavi ustrezne predloge.
Padel je ... drevesa. - Pošilja lepe pozdrave ... Triglava.
- Prišla sem ... vodo. - Šel je ... gozdarju. - Kolo je prislonil ... plotu. - Stopil je ... šolo.
6. Poimenuj besedne vrste v tej povedi.
- Na slovesni prireditvi v Beogradu je nastopilo 7500 mladih Jugoslovanov.
7. Besedam oziroma besednim zvezam dodaj po eno sopomenko.
- udarilo je - glava - lop - jezen - je rekel - neroden.
8. Popravi pravopisne napake.
dražgoše so prijazna vasica na prisojnem pobočju Jelovice na gorenjskem pred 2 svetovno vojno so štele 83 hiš s prosvetnim in sokolskim domom ter slovele z baročno cerkvijo sv lucije zraščen gozd sega z Jelovice skoraj do vasi na drugi strani globeh v smeri proti ra-titovcu stoji ponosna novakova kmetija domačija nekdanjih svobodnjakov.
160
DOLGO HODIMO SKOZI PREDELE SVOJIH NOČI
{Sveder Francija Zagoričnika)
jaz sem ta ki sprašuje po lastnih odgovorih na lastna vprašanja (Aiilmsagita)
Sveder Francija Zagoričnika predstavlja enega vrhuncev v sodobni slovenski poeziji in v sodobnem slovenskem ustvarjanju v najširšem smislu sploh.
Mogoče bi lahko pritrdih Alešu Debeljaku, ko pravi, da je Zagoričnik »paradigmatska postava nekega časa« in bi ga popravih le v toliko, da ne le nekega, pač pa kar našega časa. Ustvarjanje Francija Zagoričnika namreč ni neki obroben in v tem smislu morda zanemarljiv pojav v slovenski poeziji ali poeziji našega časa in našega kozmosa sploh - pač pa odseva vso krizo človeške zavesti, na vseh poldnevnikih in vzporednikih, je brezpro-storska in vseprostorska, vseprisotna in hkrati vsečasovna.
Vsesplošni in vseprisotni ravnodušnosti, ki je razdraženemu in nikoh potešenemu lovu za nepomirljivimi prohti spodrezala humane vrednote, se upira s svojo skrajno in celostno zavzetostjo, s svojo popolno odprtostjo in s tem začenja ponovni boj, ponovno osvajanje človeka. Katastrohčni predvečer, v katerega so nas pripeljale odrešilne ideologije ob malomeščanski ravnodušnosti in narekovanem kanibahzmu, spodbudijo pesnika, da se izreka o vsem, da uporablja jezik, ki razgalja, razkrinkava predvsem odnose, podredlji-vost in podrejenost, podrepništvo in strahopetnost, nasproti birokratski zamejenosti in oblastništvu, ki slepo tira k poslednjemu (ob)računu naš (Um)Welt
Pesnikova zaskrbljenost je opravičljiva zatorej iz več razlogov. Prvič, zaradi zaskrbljenosti same in neodrekljivosti pravice do nje. Drugič, zaradi tega, ker se sama katastrofičnost počasi, a vendarle zanesljivo pribhžuje skozi preračunane kalkulacije, na kar kažejo očitna znamenja - atomski vnebohod Hirošime in Nagasakija z vsem, kar jima je do današnjega trenutka še sledilo, pri čemer je umiranje gozdov v srednji Evropi in mezopotamski iperit le šala ob popoldanski kavi.
Pesnik je zatorej politik v najširšem in najcelotnejšem pomenu besede. Ker ne reducira odnosa do sveta le na razmerje znotraj t i. produkcijskih sil, pač pa na človeka kot nosilca družbenih razmerij na eni ter na vse tisto, kar se ne imenuje človek, na drugi strani, vnaša pravzaprav kratek stik v sodobno slovensko pesniško ustvarjanje, ki ga je, še posebej v zadnjih letih, pregrnil intimistični potop. Časi, ko so ljudje od Ciceronovega studia hu-manitatis prišh do ponovnega odkritja človeka, so na veliko žalost zašU v daljno pozabo in danes naj bi se jih veljalo spominjati samo z rahlim nasmehom na ustnicah. In prav zaradi tega, zaradi nepomirljivosti z razlago, da davna spoznanja ne zadoščajo več, se med drugim pojavlja tohko neumestnega iskanja razlag ob branju poezije Francija Zagoričnika.
Pri vsakršnem branju se pred vsebinskimi problemi še prej pojavijo pred bralcem obh-kovni. S poezijo se namreč odpira vprašanje prenosa ali vprašanje jezika v ožjem in širšem pomenu besede, skratka, tehnopoetska ah znakovno-posredovalna dilema. Sam avtor jo skozi svoje celotno pesniško ustvarjanje tudi v tem smislu zastavlja. Zaradi ne-
161
sprijaznjenosti z dokončnostjo raz-rešitve te dileme so pri njem v nastajanju in potekanju vedno novi postopki, iskanja in raziskovanja, ki pri tistih, ki se jim je ta problem izšel kot rešen, niso naleteli na nikakršno odprtost in razumevanje, pač pa so jih opredelili kot mejne, obrobne, včasih tudi nevarne pojave (Krambergerjev »vsenarodni odpor«). Gre torej za nesporazum na dveh ravneh: na obhkovni in na vsebinski. Kritiki so se do današnjega dne potrudili in našli najrazhčnejše opredelitve za pesnjenje F. Z., od tega, da gre za »zaprto, vase usmerjeno poezijo, ki je ni mogoče s pridom uporabiti v nacionalne in socialne namene ali katere koh zunajbesedne, zunajpesniške namene«, do tega, da so si vede ali nevede zatiskali oči pred njeno usmerjenostjo, socialno angažiranostjo.
Bolj ali manj so se zadovoljevali, da so si poezijo ogledovali od daleč in tekmovali v iskanju vedno novih in vse bolj izvirnih oznak, ki naj bi pravzaprav postavile na prvo mesto kritika kot odrešilnega in nepogrešljivega posredovalca sporočila, šele daleč za njim pa izgubljenega in sredi puščavskega vetra vase zazrtega pesnika - medtem ko kritik vedno prinaša novo pomlad.
Kako bi sicer lahko drugače sklepali, da gre pri Zagoričnikovi poeziji za totalen odnos do literature, ko gre v resnici najprej za totalen odnos do sveta, ki ga hteratura le reflektira. In če ne prav tam, v literaturi, bi se lahko kazal pa kje drugje, na kakšni drugi stvari, na čevlju ah žeblju.
Ah gre pesniku odrekati pravico do totalnega odnosa do sveta? Kdo si potem lahko v imenu vsega človeštva lasti to pravico? Multinacionalna ekonomsko-politična združenja, korporacije pohtikov in industrialcev, ki se v svojem skokovitem in slokem gibanju za dobičkom levijo v grobarje našega planeta?
Se je pesniku zgodila krivica zaradi napačnega interpretiranja njegove poezije? Ja in ne. Kot prvo, gre za samo zavest interpretacije, ki se pri piki svojega zaključka spreminja v »le še eno novo branje«, in nič več. Vprašanje pa je, koga naj Ibi zanimalo to, kako nekdo nekoga bere. Pri tem je treba vsekakor poudariti, da ni namen poezije, da jo predelajo kritiki in jo kot polprebavljeno hrano shsnejo v kljun lačnim bralcem, pač pa je pesem, kot surova in sveža zelenjava, namenjena takojšnjemu končnemu porabniku brez vmesnih preprodajalcev in predelovalcev. Kritik, ocenjevalec ali recenzent je le (še) eden od bralcev, ki ima možnost da svoje mišljenje o branju objavi, medtem ko ga drugi ne morejo. Na te stvari se ob vrednotenju interpretacij preveč pozablja, pač pa se nanje še vedno gleda kot na »božji filter«, ki precedi svojo mano na zemljo ali pa jo odvrže v peklensko greznico. Treba pa je vseeno priznati, da ima kritika svojo moč, svojo imanentno moč, ki ne izvira iz nje same, pač pa iz narave medija, ki ga uporablja. Ali bi se bilo zatorej treba časopisov, revij, televizije in drugih medijev resnično polastiti z državnim udarom, kot o tem razmišlja Adriano Spatola, zgolj da bi se preprečilo mešetarjenje s poezijo? Ob tem, da so mnogi kritiki stanovsko-vemo prepričani v odrešilnost svojega početja, čeprav ob tem delajo ravno nasprotno? Eni se spotikajo sami ob sebe, drugi ob svojo »morsko bolezen«.
Zaradi tega in pa pragmatičnega odnosa do delovnega časa in naghh rezultatov dela je kaj lahko razglasiti pesnika za najpomembnejšega tehnologa mejnega dogajanja poezije. In spet bi ta trditev po svoje zdržala ugovarjanja, če ne bi bil povsem prezrt vsebuiski vidik tega mejnega dogajanja, kajti nisem prepričan, da gre v Zagoričnikovi poeziji le za poezijo forme in nič drugega.
Vendar nazaj k prenosu in k tistemu gibkemu tkanju, ki se imenuje pesniško tkivo. A. Debeljak je pravilno opozoril, da gre v Zagoričnikovi poeziji za eksplozijo v samem izvornem pesniškem tkivu. V kakšnem smislu? V tistem, ki vrača jezik nazaj k izvornemu langue in parole? Jezik ni več sredstvo ukazovanja in posiljevanja samega sebe in njegovih uporabnikov, pač pa je očiščen pritiklin (»zid se drobi/pobegli so nevarni kuščarji/vse je izsušeno in snažno« - 6311), brez videzov, ki mu ne pristojijo in mu niso po meri in na-
162
menu, zopet v svojem prvotnem oblačilu. Tako besede govorijo in spregovorijo v zadovoljivi meri same zase in so v tem primeru resnično samo-zadostne in samo-stalne. Osvoboditev jezika je torej pogoj za osvoboditev človeka. Samostalnik nosi v sebi samo svo- j jo sporočilnost in je odrešen vsake pristranosti, kajti njegova neprizadetost in nevtralnost i je bila ob njegovem rojstvu neoporečna. Naj se mu torej pridruži pridevniška organiza- j cija.
Zagoričnikov jezik ni pravzaprav nič posebnega, je pač jezik, kakršen med drugim jezik tudi lahko je, med vsemi drugimi jeziki, jezikovnimi vrstami, nivoji in področji. Gotovo pa ne moremo zanikati dejstva, da je med drugim pesnik tudi ustvarjalec, stvarnik jezika, kakor je ves čas skozi zgodovino jezika tudi bil in kakor bo tudi po njegovem izginotju izginil tudi jezik, skupaj s človekom, razeii morda kakšnega ducata khnopisnih ostankov, i
Koliko je zdaj Zagoričnikov jezik nenavaden, je bolj vprašanje naše odprtosti in sprejemljivosti. Dejstvo je, da moramo ob branju njegove poezije sprejeti tudi njegov jezik, saj je sicer ne moremo brati. Njegov »prenos« pa nam pravzaprav omogoča sestop v njegovo i pesniško ozvezdje, ki pripada pesniku in nam.
Denis Poniž pravi, da »prav Zagoričnikova poezija, kije nenehno dobesedno na konici raz- j prtosti pesniškega jezika ... je namreč nenehno bogatila in vztrajno presvetljevala sodobni i pesniški jezik.« Vendar, kadar se Zagoričnika označuje kot najpomembnejšega tehnologa ' mejnega dogajanja poezije, se običajno mish le na del njegovega pesniškega opusa, na njegove tehnopoetske izpeljave, kot so ciklus Protitok ali pa vizualne rešitve.
Dejstvo je, da je Zagoričnikova jezikovna izpeljava stroga, tako po svoji semantični kot j po sintaktični strani. Stroga je tudi takrat, ko se nam zdi, da si dovoljuje popolno svobodno gibanje znotraj jezika. Znotraj eksplodirane sintakse, ko postane absolutna entropija pravilo, se rotirajoče razbijajo še besede in ostane nam le zapis, ki ga po prepoznavnih znakih lahko sledimo od leve proti desni in od zgoraj navzdol, lahko pa tudi v nasprotni j smeri. Od tega stanja, ko postane jezik sam svoj gospodar in hlapec in ne pripada nikomur \ več, se nam razkrije njegova univerzalnost in doslednost v pokrivanju Videza in Niča. i Tako nam lahko ti znaki tudi največ povedo, kar nam jezik lahko pove. Več pove lahko ; samo še bel hst papirja, ki predstavlja skrajno mejo popolne odprtosti, največjega zma- j goslavja jezika, predstavlja Valeryjevo sonce, ki nam zakriva božanski Nič, kakor tudi I brezčasje in brezprostorje, do konca izpolnjeno z Ničem, torej z bistvom. {»Ta nič se navsezadnje izkaže kot neko bistvo, celo kot smisel, kot prostor njegove lastne postavitve... Nova revija 12/1295«).
Če smo pri branju pesmi bolj ali manj primorani, da sledimo njeni hnearni postavitvi in j jo zato »pobiramo« od leve proti desni, pa se ta linearnost razprši in ne obstaja več pri vizualnih projektih. Napredovanje za stopnjo više, v širši pesniški prostor, ne pomeni le sestopa na novo zemljo, pač pa povsem novo branje, kjer izrazito izstopa nov način spre- ' jemanja sporočila prek povsem novega medija. S tem se angažiranost poezije same po- < veča, poveča se njena moč, družbena, politična moč. Zato ni zgolj naključje, da je veliko vizualnih projektov - ne samo Zagoričnikovih - tudi poliUčno-motivacijsko zastavljenih. Sam avtor v intervjuju z Jožetom Horvatom (Nova revija 12) v tem smislu omenja njeno internacionalno komunikabilnost
V nadaljevanju bi se omejil le na Sveder, kot izbor ZagoriCnikove poezije, in na posamez- j ne jezikovne znake, ki nam omogočajo sestop v njegov svet poezije, v katerem se grožnja j skorajšnje katakhzme spreminja v napovedani zanesljivi prihod. ^
Kratka znakovna analiza zrcali vse prej kot kakšno veselo razpoloženje, ki ga avtor mi- i mogrede ironizira v pesmi Quam pulchra es (»smo veseli in zdravi ljudje« - 6301). Od te j prešerne razigranosti in rdečehčnega zdravja nam je kaj malo ostalo, pot do ponovne vr-
163
nitve v brezbrižna razpoloženja pa ne vodi prek medicinskih ustanov in vaških veseUc, : pač pa lahko predpostavimo, da prej prek ponovnega risorgimenta in rinascimenta.      !
Prostor in čas se pojavljata kot zaključena relativizirajoča energetska kategorija. Avtor se potaplja skozi prostor (52) v oddaljene prostore daljnih časov (53). Lahko je ugotoviti, da \ je prostor za mizo (je) za omaro (78), kam dalj nam ni dano priti, kajti pomirjeni naj bomo ; s svojimi spoznavnimi omejitvami. Meja prostora in njegovo raziskovanje nista niti toliko pomembna kot druga kategorija, brez katere ne gre - brez časa. Tu se Zagoričnik postavi proti videzu časa kot kategorije večnosU. (Res je, da glede tega obstaja skladnost z Dantejevo konstelacijo vic in pekla, kjer je v slednjem neobhodna komponenta peklenskih muk tudi njihovo trajanje v večnost, medtem ko purgatorij zaradi svoje časovne omejitve \ ponuja določeno upanje. Na tej podlagi bi se dalo sklepati, da nam naš prostor in čas v j Zagoričnikovem svetu ponuja vendarle samo purgatorij in - na vso srečo - ne pekla.) Čas j je luknja (takšna luknja je čas - 42) v katerem naj bi nekaj trajalo {bi nekaj trajalo v času \
- 45), (bi traja v času - 45). Treba je pristati na čas (11) in sAozi čas (19), kajti čas hiti (27). i Tako greš skozi čas kar greš (84) ob tem pa pesnik ugotavlja, da ni ustavil časa (38). Mi- i moidočega so-potnika čas so-časno potrjuje (moj čas te potrjuje - 50). Vendar, kratka je mera tvojega časa (65) in skozi svoj čas (86) - katerega lahko le komično prekine čas ogleda (85) - je tvoje trajanje odmerjeno (po meri svojega časa - 87), pa je tvoj napor le eno cenjenih ničevih naprezanj sredi prazne luknje, ki v nas zeva, ne da bi nam dala vedeti, kaj se skriva za njo. Samoprevara v času, ki se nam v svojem videzu kaže kot brezmejna dobrina (kot zrak, voda), se nam analogno drugim brezmejnostim pokaže kot temen zid nad črno luknjo. Vendar kljub temu kar množimo svoj čas (6304). Protitok pokaže na čas ; kot kategorijo v pojemanju, kajti vsepovsod zavlada časovna stiska. Pojavi se časovna ; kriza brez Ume-outa. Čas ne ostane v svoji svežini in neizmernosti, pač pa je pokvarljiv ! (čas v njegovih pljučih je gnil - 6295) in se sreča s svojim nasprotjem, mirovanjem, preden se sesuje sam vase (čas in nečas - 6295). Pogostnost te znakovne kategorije znotraj Svedra | (frekvenca 40) kaže na enega od centrov, do katerega se razmejujejo odnosi drugih ka- ' tegorij.
Bolj kot čas sam pa znotraj poezije svojo (do)končnost razvijajo druge kategorije in s tem j imphcitno kažejo na Zagoričnikovo pojmovanje časovne iztrošenosti. Pridevniška vrsta, I ki se začenja z znakom poslednji in se nadaljuje prek kvalitetne definitivnosti (pozni, \ skrajni, dokončni) do zadnji, ima frekvenco 19, kar nakazuje približevanje končni perfek- i tivnosU in definitivnosti našega bivanja: poslednja je neizogibnost (11), delitev (30), hori- \ zont (32), blagoslov (50), datum (52), rakev (54), pot (77), po kateri se sprehodi rakev po bla- i goslovu, talci (6292), ki se še niso rodili, uklon (10), da bi zaključil-posiedn/a sodba je vsakdanja (9).
Dežela daje videz zapuščenosti, z nje odhajajo znaki preostalega življenja. Življenje se je ; do-živelo. Gozd je gol (40) z gohmi in golorokimi telesi (94), z golimi vejami (65). Sredi nje- ; ga se vzpostavlja golo preživljanje (36) in gole težnje (19). Na dlani pesnika je suha struga (30), wc odnaša seme po savi (6307), tla so presušena ah preblatna (47), na dnu suhih strug (6287) zevajo suhe oči. Nam kaže v trenutku, ko je svetrazdeljen na svetove (9) in po kosih \ (6289), čakati na boljši svet (6288)? Mar naj svoje čakanje napolnimo z upanjem in praz- j nino? I
Praznina je izpolnjena s praznino (18), nebo je prazno (22), okrog nas je prazno prgišče videza (46), ostajamo praznih dlani (48), medtem ko se vrč, ki je bil prenapolnjen (s praznino?), prevrne in ostane prazen in razbit (6292). Spremlja nas naš vsakdanji nič (13), vsakdanja sedanjost in jutrišnjost (94) se anemično vzpostavlja v iztrošenosti časa in prostora. Skozi deželo divjajo vsakdanje vojske krušnega ubijanja (6299), upanje se razpase kakor \ kuga (42). In zato, ker v tej stiski človek še naprej ostaja v bednem gnanju za profilom i
- čeprav sava rodi mrtve ribe (6307) in je potop torej pred vrati - požrešnost (sredi priha- [ jajočega pomanjkanja?) pa ni obrzdana, nesnažno zveni nenasitnost sveta (99). ij
164 i
živa bitja, ki najbolj neposredno kažejo znake življenja, simbolizirajo postopno pojema-nje. Med njimi so podgane, mačke, miši, psi, ki slastno ližejo usmrajene besede (27), medtem ko so izginili nevarni kuščarji (6311). V vodi so pijavke, mrtve ribe, Sava se spreminja v slovenski Stiks. Na bednih ostankih nekdanje reke ni opaziti čolnarja, vse je temeljito zastrupljeno in dognano do poslednje nekoristnosti. Insekti, troti, kobihce in gnide bolj spominjajo na obade in ose iz tretjega speva Pekla, ki ljudem »rigavan (lor) di sangue il volto, che, mischiato di lagrime, ai lor piedi da fastidiosi vermi era ricolto (Inf. III/67-69)«. Ptice ne prinašajo nikakršnega razpoloženja, pač pa so bolj podobne peklenskim harpi-jam (ptiči bledih kljunov-74), med semitskimi plazivkami se potuhne volk, zveri se še po-slednjič poženejo za svojim veseljem, nekje se redi zamejena živina za takojšnjo uporabo.
Niti barve ne morejo prepričevati optimizma, čeprav je zelena največkrat omenjena (11), kajti sestavlja se z drugima dvema hladnima barvama - črno in belo. Imamo zanimiv barvni spekter, v njem črno sonce (11) in zeleno sonce (47), zeleni plamen (39) in zeleni ogenj (39), gozd belih črnih in zelenih teles (94), belo kožo privida (30), belo puščavo (6312). Zeleni ogenj dreves in rastja se ne postavlja kot kipeče življenje v ekspanziji, pač pa predvsem kot ogroženost biokrvotoka, pojemanje sape, utrujenost, postopno izginevanje. Nove oblike trajanja (17) se kažejo kot iluzome rešitve.
Pred kolektivnim samomorom je samozaščitno sredstvo upanje, ki se razvija v pot, potje, brezpotje, potovanje. Upanje kakor da bi bilo marija (49) se prikaže kakor odrešilna fatamorgana. Umetnost v samoslepljenju vzdržuje moralo na najbolj primitivni, telesno-sen-zualni ravni [upanje se razpase kakor kuga - 42). Pot se spreminja v križevpotno blodnjo, za katero ne vlada nikakršno zanimanje več (v katerem oziru si rabelj v katerem žrtev -67), trpljenje se spreminja v vsakdanjo delovno dolžnost {poslednja sodba je vsakdanja -9), človek ostaja nesmrten v smrtnosti (6288), v kateri sta svoboda in smrt (I) dvojno bogastvo (6302). Preživetje se vzdržuje na komaj razvidnih latentnih znakih, namenjeno je redkim {ostale bojo samo ptice z lepim glasom in prilagojenim perjem - 54), boj za preživetje se pokaže v vsej grozljivosti in zahrbtnosti {škrge doslej prikrite se veselo razcvetajo -6290). Uspela bodo torej le bitja s prilagodljivo ali dvojno moralo. Odhajanje na pot do ponovnega prihoda s poti se izkazuje skozi naše ravnanje le kot resno sizifovsko opravilo, ki mu dodajamo zadnje ostanke človeškega dostojanstva. Na tej sledi, na sledi za odločilnim aritmetičnim logosom, ki naj bi razkrinkal univerzalni videz Niča, nas v vztrajanju {pot navzgor vodi po poti navzdol - 23), - kljub temu da se nam pot vseskozi sprevrača v zanikovanje same sebe {in ni res da je pot navzgor in pot navzdol - 49) - ne ustavi niti spoznanje, da smo do konca prehodih poti zamana (47). Tudi ta znak (pot) je zelo frekventen (38) in se v derivatnem odnosu navezuje na čas (40).
Resnica nam ostaja prekleta (50) in nedoumljiva (28), čeprav se ne izmika (41). Vse ostaja lažno v svoji resničnosti (6291), ljudje si še naprej le lažemo z resnico (6305). Okrog nas je v bujni rasti le nič (frekvenca 24), ki v nič izteza svoje veje (22). Nebo (frekvenca 26) je izgubilo oporo (17) in teži navzdol (6297). Sonce zgolj zavaja da je luč (24), kajti luč ugasne (42) in svetloba umre (42). Sredi osvetljenega prostora in časa vseskozi tavamo v temi.
Vse se sprevrača v narekovani, administrativni kanibaUzem. Zločin se kaznuje s tem, da te požrejo boljši (56), prepuščamo se ljudožerstvu in konjederstvu (6300), umiranje je brez bolečin {Slišal sem, da tisti, ki pade, sam daje svoje roke pobesnelim gobcem, da pri tem ne trpi in ne čuti bolečine, ampak gleda z zanimanjem - 94). Na večer pred našim potopom pospravimo še nekaj zalogajev svežega mesa. Obsodba kanibalizma postaja ena osrednjih tem ZagoriCnikove poezije, mimo omenjene zbirke jo očitno nakazuje še Potop, Ta grenka človečina, Anti Olympic Games ...
Manj tveganja je v trditvi, da se v omenjenih pesmih bolj izkazuje zaskrbljenost in pesimizem, katastrofičnost bližajočega se konca kot pa nasprotno. In tako, kot pravi avtor
165
v intervjuju (Nova revija 12), prihodnost pripada sama sebi, kajti mi ne vemo, ah bodočnost sploh bo. Pesnik pač še naprej ostaja »sul cuor della terra, trafitto da un raggio di sole.«
Se res noči ah pa se nam tako le zdi?
Tone Perčič Univerza Karla Marxa v Leipzigu
Literatura
Franci Zagoričnik: Sveder, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1983.
Franci Zagoričnik - Tatjana Cvejin: Kriterij znamenja, Biblioteka znaci, Centar za kultumu djelatnost, Zagreb 1983. Nova revija 12, 22/23,
Alfonso Berardinelli - Franco Cordelli: II pubblico della poesia, Lerici, Cosenza, 1975,
Aleš Debeljak: Antologijska zbirka Francija Zagoričnika Sveder, RTV Ljubljana, S knjižnega trga, 1, 2. 1984. RTV Ljubljana, Radijska šola za višjo stopnjo. Sodobna slovenska lirika: Franci Zagoričnik, 29, 12, 1983; Franci Zagoričnik: Vsak takšen govor o poeziji,
Marijan Kramberger: Oblačila slovenskih cesarjev, Založba Obzorja. Maribor, 1982,
Knjiga 84/1, j
MED UGOVORI IN ODGOVORI (3)*
4. »Kdor umre za domovino, je živel dovolj«
Besede na začetku našega prispevka o partizanu in pesniku Ivanu Robu stoje v zapisniku, ki so ga sestavili okupatorjevi vojaki in poveljnik karabinjerjev v Novem mestu, vključene pa stoje tudi v aktu, izdanem v Ljubljani, s katerim se določa skupina partizanov za ustrehtev. Med partizani je tudi Ivan Rob.
Itahjanski zashševalec v svojem aktu o zajetju in aretaciji Ivana Roba dne 24. januarja 1943 zapisuje Robove besede v italijanščini; »Chi per la patria muor', vissuto e assai.« Zapisnikar ob te besede pristavlja, da je z njimi izrazil prezir do usode, ki ga čaka.
Rob je navedene besede izrekel ob aretaciji na Dolenjskem, ko so ga okupatorjevi zash-ševalci zashševali. Tako pravi tudi VII. knjiga Zgodovine slovenskega slovstva, izdala Slovenska matica. Napačno prisoja izjavo Ivanu Robu Filip Kalan v svoji knjigi Veseh veter, v prvi in drugi izdaji. Po Kalanovem zapisku naj bi bil Rob navedene besede izrekel v trenutku pred smrtjo, pred ustrelitvijo; verz je zabrusil Rob vojakom itahjanske eskorte med zashševanjem, preden so ga ustrehh (116), Isto ve povedati Igor Torkar v knjigi svojih spominov pod naslovom Deseti bratje: Rob je izrekel citirane besede »smrti v zobe, tik pred smrtjo, ko si je z njimi v minuti pred smrtjo pomagal na drugi svet z žlahtnim naivnim vzkhkom«.
Morala Robovih besed pa je povsem druga. To niso besede, ki bi jih bil izrekel ustrahovan partizan tujim sodnikom. V resnici je bil sodnik slovenski borec: z drzno samozavestjo
' Po pomoti smo izpustili št, 4 in 5, ki ju zdaj objavljamo. Avtorju in bralcem se opravičujemo.
166
potrjuje svoje dejanje in zastavlja svoje življenje. Rob je eden najčistejših likov v našem osvobodilnem boju.
Ne vemo, odkod so se zasidrale slovite besede o smrti za domovino v Robovo zavest in čustvo. Besede so zanesU na slovenska tla itahjanski vojaški oddelki, ki so zasedali Primorsko po prvi vojni in zasedli del Slovenije 1941. Zanosne verze vojaške pesmi so pre-pevah italijanski vojaki, brali so jih v šolskih in propagandnih knjigah primorski Slovenci - tako so se mogle usidrati v srce tudi Ivanu Robu, ko je, še ne vojaški obveznik, prihajal na svoje Tolminsko in v letih, ko so prišh tuji okupatorji, tudi v Ljubljano.
Robove besede o smrti za domovino izvirajo iz italijanske vojaške pesmi, ki je ponarodela v minulem stoletju, ko so se italijanske dežele, postopoma, a vztrajno obhkovale v zedinjeno Itahjo. Robove besede so del štiri vrstične kitice arije v operi La Donna Caritea Regina di Spagna (Dona Karitea, kraljica španska). Pesnik libretist je Pola, skladatelj opere Mercadante. Opera je bila uprizorjena v Benetkah 21. februarja 1826. Verzi v 9. prizoru I. dejanja so se prvotno glasih:
Chi per la gloria muor', vissuto e assai.
Opera je pela slavo borcem za svobodo. Zarotnikom in borcem je govorila o boju za os-vobojenje izpod burbonskega in avstrijskega jarma. Mladi rod, ki si je zapisal na prapor boj za zedinjenje Italije, je prvotne besede o smrti za slavo kmalu zamenjal za geslo svobode, tako da je prvi verz kmalu pel: »Chi per la patria muor'« in se v novi verziji kot ogenj razširil po Itahji.
Pesem je sedaj pela:
Chi per la patria muor', vissuto e assai; la fronda dell' alor non langue mai.
V slovenščini pravi pesem:
Kdor za domovino umre, je živel dovolj; lovorov venec ne uvene nikoli.
V tej verziji je pesem doživela tudi naš čas, tudi v okupirani Sloveniji.
V spremenjeni obliki je nacionalna pesem iz začetkov mlade Itahje, še pred sredo 19. stoletja, doživela svoj ognjeni krst že v prvih bojih mlade Italije. Brata Attilio in Emilio Bandiera sta v okupatorjevi ječi shšala za svojo obsodbo na smrt in sta, po ljudskem pripovedovanju, navdušeno zapela pesem o častni smrti za nacionalno svobodo. Na strelišču sta pred smrtno salvo vzkliknila domovini: »Evviva Italial« Njuno junaško smrt je raznesla po Italiji citirana pesem.
Fotokopija akta o usmrtitvi, Ljubljana v Ilegali, III knj., s člankom D. Moravca; zbornik slavnih rekel in izjav, ur. Fumagalli: Chi l'ha detto, Milano, 1942: Enciclopedia ItaUana; Il novissimo Melzi: Dizionario italiano, 1942.)
5. Gimnazija kneza Koclja v Murski Soboti
V desetletju pred drugo svetovno vojno so se prehitevah prevrati, spremembe meja in držav, kakor pogubna povodenj je nemški nacizem vihral po Evropi, padala so v suženjsko odvisnost dotlej svobodna ljudstva in razpadale državne tvorbe, sad stoletnih prizadevanj in obljube varne svobode. Košček državnosti smo v Jugoslaviji uresničevah tudi Slovenia?
ci, sicer brezobzirno razparcelirani med sosede Nemce, Italijane in Madžare. Nacistično morje je 1935 zaplavilo Avstrijo - in v njej slovensko Koroško. Hitler je napovedal brezobziren konec državi Čehov in Slovakov. Republika Češkoslovaška je razpadla v nacistični protektorat Češko-Moravsko in lihputansko Slovaško, od katere so si po svoji volji trgali Madžari jug in vzhod. Zahodni rob Prekmurja in njegovo vzhodno in severno obrobje so zaplavljale nacistične nemške in horthyjevske horde.
Kaj bo s teboj, ti zemlja prekmurska, smo se spraševah v profesorskem zboru v Murski Soboti. Naša naloga je bila gojiti ljubezen do domačije, do slovenskega jezika, do njegovih nosilcev. Osnovna naša misel je bila: Naj se ohrani, po Prešernovo, rod slovenščine cele, naj živi v bratski skupnosti država Jugoslavija, naj ostanemo zvesti Slovanom Čehom m Slovakom, ki jih je že zadela zla usoda germanskega zasužnjenja. V takem razpoloženju sem prijateljem v zboru priklical v spomin postavo kneza Koclja, katerega ime naj zašije na čelu soboške gimnazije.
Ko je naša Karantanija padla pod nadvlado Bavarcev, se je središče slovenske svobodne države preneslo v Spodnjo Panonijo. Kneževino, ki jo je ustanovil slovaški državnik Pri-bina, je nasledil njegov sin Kocelj, zadnji samostojni slovenski vladar v 9. stoletju. Spodnja Panonija je segala od Blatenskega jezera s središčem v Blatenskem kostelu do Ptujskega polja in Pohorja. Današnje Prekmurje je bilo njen bistveni sestavni del, obsegajoč prostor od Rabe do Drave. Staroslovenski rokopisi, svetni in bogoslužni, posebno življenjepisa Konstantina in Metoda, ne govorijo o nobenem slovanskem knezu s takim spoštovanjem in s tako pohvalnimi besedami. Solunska poslanca Konstantin in Metod, ki sta prišla v veliko Moravo in od tam v Spodnjo Panonijo, nista bila krščevalca slovanskih rodov v prostoru Srednje Donave, ampak pravna, organizacijska in diplomatska odposlanca velekulturnega Bizanca. Njuno delo je pomenilo utrditev državne, politične in kulturne samostojnosti Slovanov na Moravskem in v Panoniji. Najbrž je Metod v sodelovanju s Kocljem sestavil Zakon sudnij ljudem, najstarejši slovanski pravni spomenik. Kocelj je v celoti podprl solunska brata v njunem prizadevanju, da izobhkujeta samostojno cerkveno organizacijo - neodvisno od bavarskih cerkvenih oblastnikov v Salzburgu in Passauu. Staroslovanski jezikovni spomeniki pravijo o Koclju, da je vzljubil slovenske knjige in podpiral samostojno slovansko ustvarjanje. Germanski nasprotniki Konstantina in Metoda, pišejo staroslovenski spomeniki, so Koclju zaradi njegove državne in cerkvene po-Utike naravnost grozili, da »mu ne bo dobro«, če ne spremeni svoje poti. Kocelj je vladal kratek čas, 861-876. Smrt ga je zatekla v bojih z Germani. Z njim je propadla zadnja samostojna slovenska država, kneževina Spodnja Panonija. In Prekmurje je potem živelo pod tujo vlado do priključitve k Jugoslaviji, tisoč let.
Misel o poimenovanju soboške gimnazije po Koclju je vsebovala poudarjeno idejo slovenske državnosti. Ta ideja naj bi postala bistvena poteza naše nacionalne zavesti. Dalje: naj pride s svetovnim viharjem karkoli nad slovenstvo, vsebina Kocljeve državniške in državne dejavnosti bodi vsebina tudi sodobne slovenske poUtične volje. Kocljevo delo za ljudski jezik na državnem in cerkvenem področju mora biti vsebina moderne vzgoje. Delo za ohranitev in svobodno življenje rodnega jezika je cilj najširše skrbi slovenskih izobražencev in njihovega ljudstva. Slovenstvo naj živi povezano s svetlimi ideali svobode vseh slovanskih narodov.
Leta 1937 je sklesal Tine Kos iz kamna kip kneza Koclja, ki je bil namenjen kot manifesta tiven spomenik za nišo v Narodni skupščini v Beogradu. Podoba kneza Koclja v Ko-sovi zamisli je bila po osvoboditvi kot priloga vstavljena v slovensko čitanko za IV. gimn. razred; umetniški in nacionalni komentar ji je na hrbtni strani napisal France Štele.
Leta 1938 je dr. Franc Grivec izdal knjigo Slovenski knez Kocelj, kjer je v najširših potezah izoblikoval postavo kneza Koclja. Ilustracije S. Pengova so iz knjige napravile naravnost krasotno izdajo.
168
Tudi objava drame Kralj Svetopolk slovaškega dramatika Ivana Stodole v Mladiki in nato (1936) v knjigi je bila vključena v čas. Liki solunskih bratov in Svetopolkovih sinov so potrdili parabolo, obče znano iz Aškerčeve pesmi.
Stodolova igra je bila prvo slovaško dramsko delo na slovenskem odru. Igrali so jo soboški gimnazijci v prevodu svojega profesorja 18. in 19. 3. 1937. Bila je to manifestacija za idejo o poimenovanju soboške gimnazije po zadnjem slovenskem svobodnem, samostojnem knezu.
Januarja 1938 je misel, ki je izšla iz profesorskega zbora, javnosti raizglasilo Muzejsko društvo v Soboti. Ministrstvo za prosveto je predlog sprejelo in potrdilo: šola je dobila ime Državna gimnazija kneza Koclja v Murski Soboti. Dokumentarno gradivo o tem je 1941 v ognju uničila madžarska okupacijska vojska. Letni poročih za šolski leti 1938/39 in 1939/40 sta izšli pod naslovom Gimnazija kneza Koclja, tretji letnik zaradi vojne ni zagledal belega dne. (Zgodovina Slovencev, 1979, 147 sled.; tednik Murska krajina, v dneh pred uprizoritvijo Kralja Svetopolka 1937; tednik Novine 6. 2.1938; Trnjeva pot Kocljeve gimnazije, SN 10. 6. 1939.)
(Knjiga Prekmursko šolstvo, ki sta jo napisala M. Kokolj in B. Horvat, nič ne ve o poimenovanju soboške gimnazije. Spominski zbornik Petdeset let gimnazije v Murski Soboti ne omenja uprizoritve Stodolove drame Kralj Svetopolk.)
Se bo nadaljevalo Viktor Smolej Ljubljana
BROD, BRODARSTVO IN ŠE KAJ
V času prvega Jezikovnega razsodišča smo razpravljali tudi o ustreznem poimenovanju za deskanje ali jadranje na deski. Ob tem smo dobili dopis, ki me je osupli: poslala ga je Brodarska zveza Slovenije. Da bi imeli brodarji (brodniki?) svojo zvezo, se je zdelo komaj verjetno, in kajpada se je potem izkazalo, da je s tem v resnici mišljena ladjarska zveza, le da nima tega imena. In sredi avgusta 84 sem našel še v mariborskem Večeru, da bosta na svetovno prvenstvo v ,motonavtiki' odpotovala člana mariborskega ,brodarskega' društva Sidro.
Taka imena so pač preostanek iz časov, ko smo si brez izbire izposojah izraze pri slovanskih sosedih, pa čeprav smo imeh za stvar domač izraz. Besedni družini ob izrazih brod in ladja sta se nam potem v izrazju brezupno pomešali, in šele novejši čas vrača slovenskim izrazom mesto, ki jim gre. Zanimivo je pohstati po besednjakih in jezikovnih priročnikih in poiskati ta gesla, pred nami se bo odprlo majhno poglavje iz zgodovine jezika.
V slovenščini pomeni brod, ki prihaja od glagola bresti, pač najprej phtvino na reki, kraj, kjer je mogoče vodo prebresti. SP 62 pravi tudi »prevozen kraj čez reko«, malo nerodno izraženo, vendar razumljivo. Naslednji pomen je potem še »prevozni pripomoček«, torej brod, kakršnih je bilo nekoč na naših rekah veliko, nekaj malega pa jih je še preostalo. S pomenskim prenosom lahko rečemo brod še čolnom in manjšim ladjam, ki stalno vozijo čez prekope, morske ožine in podobno, zmeraj pač od enega brega k drugemu, kakor rečni brodovi. V skrajnem primeru je torej »brod« lahko tudi ladja, vendar dobiva to ime po svoji nalogi, ne kot plovilo nasploh.
169
No, tistemu, čemur Slovenci pravimo ladja, in za Slovence izraza pač ni treba razlagati, pravi srbohrvaščina brod, in naši predniki v 2. polovici 19. stoletja so si to besedo vzeli v enakem pomenu kar k domači ladji. Tako ima Pleteršnikov slovar (1894) pod geslom brod kot 5. pomen navedeno še »das Schiff«, po srbohrvaščini, kakor pripominja. Kako široko je tedaj še segalo izposojanje, vidimo po tem, da ima slovar naveden še kup izrazov enakega izvira, od katerih je danes večina pozabljena: brododelec, brodolov, brodolovec, brodonoseu; deloma se rabita še brodolom in brodovje, brodolomca pa Pleteršnik še nima. Pri geslu ladja sledijo v tem slovarju domači izrazi: ladjar, ladjarnica (= ladjedelnica), lad-jedelec, ladjedelnica, ladjelom, ladjelov, ladjevje (nekaj drugih sem izpustil, ker se ne rabijo ali pa za naš namen niso pomembni).
Malo pozneje je izšel Levčev Pravopis (1899). Ta ima v slovarskem delu prav malo izrazov, broda sploh nima, seveda tudi izpeljank ne, pri geslu ladja pa ima tudi ladjarja in ladjelom, poleg ladjišča. Drobni Breznikov Pravopis iz 1. 1920 prav tako nima besede brod (in njenih izpeljank), ima pa ladjo in ladjevje. Seveda iz teh omemb ali neomemb ne moremo sklepati kaj dosti. Brod v pomenu ladja se je v tistem času najbrž še precej uporabljal. Gustav Šilih v svoji mladinski povesti »Nekoč je bilo jezero«, ki je izšla 1. 1921, dosledno uporablja samo brod. Pozneje pa je gotovo spet prevladala ladja. Naš naslednji Pravopis iz 1. 1935 ima brez razlage gesh brod in brodolom, pri geslu ladja pa cel kup izrazov, med njimi ladjevje. Vendar nima več ladjeloma, in to daje misliti, da se je tedaj uporabljal (samo še?) brodolom, medtem ko je bil ladjelom pozabljen. Ladjevje pa se je verjetno še rabilo poleg bolj razširjenega brodovja. (Izrekam res bolj domneve, a za tisto, kar žeUm povedati, znanstvena raziskava ni potrebna.)
Pravopis iz 1. 1950 ima ob geslu brod brodovje, pri geslu brodi« izraza brodolom in bro-dolomec, pri geslu ladja pa med drugim ladjevje, vendar ne ladjeloma. Pravopisu iz 1. 1962 se je zdel brodolom že tako domač, da mu je dodal še prenesene pomene »pogin, nesreča, poguba, zlom«; ima tudi brodolomca kot »ponesrečenca z ladje« (še čudno, da ne »iz broda«, če je že »brodo-lomec«!). Nima pa ladjeloma in potem seveda tudi ladjelomca ne, čeprav smo videh, da je bil vsaj ladjelom zastopan v več prejšnjih priročnikih.
Pa današnji Slovar slovenskega knjižnega jezika? Pri geslu brod je poleg pravilne slovenske navedena celo še raba v pomenu ,ladja', resda z označbo ,raba peša' - menim, da je že povsem opešala, le kdo bo danes še zapisal brod, misleč na ladjo? In pod geslom brodar je poleg običajnega pomena ,brodnik' zapisana še razlaga: »podjetje, ki se ukvarja s prevozi po morju«, in zgled: »naš domači brodar Splošna plovba« - rad bi vedel, kohkokrat je bila beseda že zapisana v takem pomenu, saj je kvečjemu prispodobna. Geslo brodarstvo ima kot svoj drugi pomen navedeno (»redko«) pomorstvo, plovba. Brodolom je pojasnjen kot »uničenje, potopitev ladje na morju« - »potopitev« bi že držalo, »uničenje« pa gotovo ni prava razlaga; in tudi »potopitev« ne pove, ali se ladja potopi sama ali jo potopijo drugi. Kot knjižni, ekspresivni pomen je navedeno »vehk in odločilen neuspeh, propad«. Slo-vamiki bi bili izraz lahko pojasnili tudi z ladjelomom, pa se ga očitno niso domislili. Pač pa v 2. knjigi ladjelom pojasnjujejo enako kakor brodolom, dodali pa so še razlago ,bro-dolom'. Ekspresivno jim beseda pomeni isto kakor brodolom. Slovar ima brodolomca (»kdor doživi brodolom«), nima pa ladjelomca, malo nelogično, če že ima ladjelom. Ampak ladjelomca najbrž ni bilo v izpisanem gradivu. Brodovje je pojasnjeno z ,ladjevjem', očitno pa ima geslo ladjevje v besednjaku prednost, saj so poglavitna pojasnila ob njem: 1. vse ladje kake države, 2. ladje s skupnim namenom in pod skupnim poveljstvom, s številnimi zgledi rabe.
Kako naj danes gledamo na te izraze? Menda je upravičena želja, da izražanje, kolikor je mogoče, poenotimo ob izvirnih slovenskih izrazih. Razvoj sam je šel v to smer; brž ko so se nekateri pišoči zavedeh neubranosti med temi izrazi, so se povrnih k domačim. Se-
170
veda pa navada, ena najmočnejših sil v jeziku, deluje enako močno pri dobrih kakor pri slabih pojavih. Zato se je marsikomu upiralo, ko smo nekateri začeh pisati ladjevje namesto brodovje, in sam sem doživel, kako se je kar dober prevajalec upiral taki spremembi v svojem besedilu. Ker pa ima stvar vendarle svojo logiko, se je izraz ladjevje v enem ali dveh desetletjih močno uveljavil in do danes že močno spodrinil nelogično rabo ,brodov-ja'. Kdor pa reče ladja in ladjevje, bo moral prej ali slej reči tudi ladjar namesto ,brodar', pa tudi ladjelom in ladjelomec namesto ,brodolom' in ,brodolomec'. Da so se izrazi ladjar, ladjevje in ladjarstvo že precej prijeli, pričuje recimo daljši članek Nade Mavric, ki sem si ga izrezal iz nekega našega hsta (ne vem več, katerega) dne 27. 4. 82. Pod naslovom »Ladjarstvo - podaljšana roka zunanje trgovine« piše avtorica med drugim: »ImeU smo slovenske ladjarje ... smo v ladjarstvo vlagah manj... z zastarelim pomorskim ladjevjem ... o vlogi slovenskih in jugoslovanskih ladjarjev... ladjedelniška industrija ... večji delež od ladjarstva ... Ladjarji dobro vedo, kakšno ladjevje potrebujejo ... na pobudo Poslovnega združenja jugoslovanskih ladjarjev in ladjedelničarjev... o razvoju pomorskega ladjarstva... piranski ladjarji... Slovenci imamo morje, ladjevje, kakršno pač je, in v zadnjem času tudi zavzetost, da ladjarstvo postavimo na takšno mesto, kot mu gre.« Članek se tudi sicer odhkuje z dosledno rabo domačih izrazov.
Če postavimo ob ta članek neko poročilo iz Dela (z dne 19.4.1984), vidimo sicer v naslovu »Brodolomi na tekočem traku«, vendar v članku beremo, da so »pomorske družbe pretrpele velikanske izgube ladjevja in ljudi« in da se je potopilo toliko in toliko ladjevja. Sploh je izraz ladjevje v članku uporabljen veUkokrat in brez izjeme, zraven pa sami ,bro-dolomi'. In vendar je ladjelom edina logična raba, če že imamo ladje in ladjevje. Rekel bo kdo, da v jeziku pač ni vse logično - seveda ni, ampak kadar je lahko, zakaj ne bi bilo? Povrhu izraz nikakor ni na novo narejen, izpričujejo ga po ugotovitvah Jožeta Stabeja star. (JiS XIV, str. 181) že stari besednjaki: Hipohtov, Pohhnov, Gutsmanov, Murkov in poznejši, kakor smo videli samL
Brezupno zastareh sta potemtakem tudi imeni »brodarskih« društev v Ljubljani in Mariboru (in morda še kje). Edino pametno, če se prej ko prej preimenujejo v ladjarska društva
Janez Gradišnik Ljubljana
POLETNA ŠOLA SLOVENSKEGA JEZIKA V KRANJU
Letošnje Poletne šole,' ki je bila od 16.7. do 10. 8. 1984, se je udeležilo 65 študentov iz trinajstih držav.^ Glede na zelo razhčno predznanje slovenščine (od 0 do znanja narečja svojih staršev, v nekaterih primerih celo pokrajinskega pogovornega jezika)
' Poletna šola slovenskega jezika v Kranju, ki je namenjena predvsem srednješolskim otrokom slovenskih Izseljencev in zdomcev, je sprejela prve študente poleti 1982. leta; njeni ustanovitelji so bili: Slovenska Izseljenska matica. Filozofska fakulteta v Ljubljani, bivša gimnazija v Kranju, SZDL, Zavod za šolstvo SRS ter Repub-Uškl komite za vzgojo in izobraževanje. 'Te države so: ZDA, Kanada, Argentina, Avstralija, Španija, Francija, Italija, Svlca, Avstrija, ZRN, Nizozemska, AngUja in Grčija. Največ študentov je bUo iz ZDA in Kanade (40 %).
171
so bili študentje razvrščeni v šest skupin. Delo z njimi je bUo precej naporno, oteže-valo ga je tudi pomanjkanje učbenikov slovenščine kot tujega jezika, ki bi upoštevali takšno raznolikost' (tj. nekako tri stopnje: začetniki, nižji in višji nadaljevalci).
Naloga lektorjev je bila usposobiti študente v eni izmed jezikovnih zvrsti, in to na vseh jezikovnih ravninah:
1) Zvrsti jezika:
a) socialne - študentje so se učili zbornega jezika, le v nekaterih primerih so bili opozorjeni na variante v splošnem pogovornem jeziku (npr. pri členku da/ja); učenje zbornega jezika je bilo pri začetnikih lažje, ker niso bili zvrstnostno obremenjeni, medtem ko je bila pri nadaljevalcih, ki so obvladah narečje/pokrajinski pogovorni jezik, potrebna nenehna protistava zbornega in pokrajinskega pogovornega jezika/narečja (tj. popravljanje predvsem gla-soslovnih in obhkoslovnih posebnosti);"
b) funkcijske - težišče je bilo na praktič-nosporazumevalnem jeziku, ob posameznih besedilih tudi spoznanje umetnostnega jezika (tega je bilo več pri nadaljevalcih);'
c) prenosniške - pouk je gradil predvsem na govorjenem jeziku (tudi branje), pisani jezik so začetniki spoznavali le ob domačih nalogah in narekih, pri nadaljevalcih pa je bil na pisanem jeziku nekoliko večji poudarek;
č) časovne - študentje so se učih le sodobnega jezika, nadaljevalci so se ob nekaterih besedilih iz začetkov slovenskega knjižnega jezika seznanili tudi z jezikom posameznih obdobij (npr. jezik 10. stol. ipd.)
d) memostne - predvsem nevezani jezik, za popestritev včasih tudi vezani (npr. pri začetnikih otroške pesmi); sicer precej petja slovenskih narodnih pesmi.
2) Ravnine jezikovne zgradbe:
a) izrazna - učenje slovenske abecede, pri nadaljevalcih tudi nekaj osnovnih pravopisnih pravil;
b) glasoslovna - seznanitev s fonemi slovenskega knjižnega jezika, z razmerjem
črka-fonem (ob tem soglasniške variante), z naglasom (naglasno mesto in jakostno na-glaševanje, pri nadaljevalcih informacija o tonemskosti), s sistemom slovenskih samoglasnikov in soglasnikov;
c) oblikoslovna-opozorilo, daje slovenščina fleksijski jezik (kar je bilo težko razumljivo predvsem angleško govorečim študentom), ter obravnavanje poglavij: obh-koslovne kategorije, in sicer spol (določanje po končnicah), sklon (funkcije posameznih sklonov) in število (tu poudarek na dvojini in vikanju), samostalniška beseda (moška, ženska in srednja sklanjatev, osebni in vprašalni zaimek /pri začetnikih le imenovalnik in tožilnik/), pridevniška beseda (prva in druga sklanjatev, svojilni zaimek /pri začetnikih le imenovalnik in tožilnik/, glavni in vrstilni števnik), glagol (sedanjik, pretekhk in prihodnjik, pri nadaljevalcih tudi velelnik), prislov (pri začetnikih le kje, kam, kdaj), predlog in členek (npr. pri začetnikih ne - da/ja);
č) besedna - osvojitev osnovnega besednega zaklada (npr. pozdravi, pokhci, narodnosti, sorodstvo, jedi, meseci, letni časi, vreme itd.), ob tem tudi tvorjenke (npr. fe-minativi in manjšalnice), nadaljevalci so se seznanili tudi s slovenskimi frazeologemi;
d) Skladenjska - opozorilo na samostalniš-ke besedne zveze z ujemalnim levim prilastkom (poudarek je na ujemanju) in na tiste s kohčinskim izrazom v levem prilastku (kot posebnost slovanskih jezikov) ter na glagolske besedne zveze (prisojevalne
' Učbenike za tujce Slovenci sicer imamo, npr. J. Toporišič, Zakaj ne po slovensko, 1969 (za angleško govoreče) in 1982 (za italijansko govoreče); F. Drolc, Slovenski jezik, 1970; A. Upovec-J. Petr, Učbenice sIovinštiny, 1976; E. Andoljšek-L Jevšenak-T. Korošec, Povejmo slovensko, 1978; Hermina Jug-Kranjec, Slovenščina za tujce, 1978; T. Pretnar-E. Tokarz, Slovenščina za Poljake, 1980; itd., a so pisani za drugačno strukturo študentov, kot jo ima Poletna šola (tj. udeleženci Poletne šole praviloma ne znajo nobenega od slovanskih jezikov, pogosto obvladajo le svoj jezik /cesto celo tega ne v celotnem sistemu/).
* Vsi študentje so dobili informacijo o socialnih zvrsteh slovenskega jezika (začetniki ob pripravah na ekskurzije, nadaljevalci tudi sicer pri pouku). ' Glavni učni pripomoček so bila Slovenska zvrstna besedila, Ljubljana 1981.
172
in zlasti vezavne), informacije o besednem redu (zlasti stava naslonk), pri nadaljevalcih tudi o podredno zloženih povedih ter o tipih povedi glede na skladenjski naklon.
Poleg teh, lahko bi rekh čisto jezikovnih razlag so bili lektorji tudi posredovalci drugih informacij, npr. o Jugoslaviji, Sloveniji, Ljubljani, o slovenski književnosti in kulturi, pač o vsem, kar se je navezovalo na program po pouku' (tega programa so se precej udeleževah tudi lektorji). Potemtakem delo v Poletni šoh zahteva tako strokovno (zlasti jezikoslovno) kot tudi kulturno usposobljenega učitelja.
Zamisel o Poletni šoh je vsekakor vredna vsestranske pohvale in odobravanja (sicer pa je to šola sama s svojim triletnim delom tudi dokazala), ne bi pa škodilo, če bi organizatorji (ob načrtih za razširitev njene dejavnosti) razmishh tudi o kakšnih novostih, npr. 1) glede pouka - večje število ur slovenskega jezika (kar so zeleh tudi študentje sami, zlasti tisti iz prekomorskih dežel) in priprava učbenika (za tri stopnje); 2) glede »nešolskega« programa pa zlasti o ekskurzijah (npr. ali ohraniti tolikšno število ekskurzij in ah voziti študente vsako leto po istih poteh - ko pa se kar nekaj študentov v Poletno šolo vrača), o kulturni popestritvi Kranja oziroma o tem, da bi študentom omogočili tudi večerni obisk kulturnih prireditev v Ljubljani, ter o tem, da študentje (zlasti začetniki, pa tudi ostah) med seboj ne govorijo slovensko, torej je njihovo seznanjanje s slovenščino omeje-
no le na štiri ure pouka (morda bi bilo drugače, če bi živeli pri družinah).
Poučevanje slovenščine kot tujega jezika ne pripomore le k širjenju kroga tistih, ki obvladajo (ali poznajo) slovenščino, temveč je tudi preizkus našega jezikoslovja in njegovih dosežkov, saj se ravno ob učenju tujcev rado pokaže, kaj vse nam še manjka (npr. poleg ustreznih učbenikov še vezlji-vostni/valenčni slovar slovenskega glagola, samostalnika in pridevnika) in tudi kaj ni primerno (npr. dvostranski slovensko-angleški slovar avtoric D. Komac in R. Škerlj,' ki pri slovenskih glagohh ne navaja sedanjika, pri samostalnikih nima spola in rodilniške končnice, pridevniki pa so brez končnic za ženski in srednji spol);* torej čaka jezikoslovce tudi tu dovolj zanimivega dela.
Martina Križaj, Marja Bešter Ljubljana
' Pri tem so mišljene zlasti ekskurzije, in sicer celodnevne (Kranj-Vršič-Nova Gorica, Dolenjska in Štajerska) in popoldanske (Kranj, Ljubljana, Begunje-Vrba-Radovlji-ca-Bled, Postojna, Kropa-Jamnik-Dražgoše-Skofja Loka in Poljanska dolina).
^ Komac-Skerlj: Angleško-slovenski in slovensko-ang-leški slovar /.../, Cankarjeva založba 1983 (šesta izdaja). - Ta slovar dobijo vsi angleško govoreči udeleženci Poletne šole. - Podobno velja tudi za Nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar /.../ avtorice D. Debenjak (CZ 1974) in za Francosko-slovenski in slovensko-fran-coski slovar (avtorja A. Grada, CZ 1971). * Za Neslovenca, ki se uči slovensko, pa so ti podatki zelo pomembni.
AKTUALNE NALOGE IN JUGOSLOVANSKI SLAVISTIČNI KONGRES V SARAJEVU
Po zadnjem zborovanju slovenskih slavistov sta bili ustanovljeni delovna skupina, ki bo v skladu s pripombami in sklepi zadnjega zborovanja pripravila izhodišča in predloge za pouk slovenske, svetovne in jugoslovanskih književnosti v srednjem usmerjenem izobraževanju, in skupina, ki bo pripravila predloge za izboljšanje pouka slovenskega jezika. Izhodišča in predloge obeh delovnih sku-
pin bo potrebno tudi uskladiti. SDS načrtuje javni pogovor o pouku slovenskega jezika in pouku književnosti ter odnosu med obema za marec 1985. Društvo si bo v prihodnje še naprej prizadevalo doseči povečanje števila ur za pouk materinščine.
Pouk slovenskega jezika in književnosti na vseh stopnjah bo tudi osrednja tema na pritiodnjem zborovanju slovenskih slavistov, ki bo predvidoma v prvih dneh oktobra 1985. Kraj na zadnji seji upravnega odbora SDS, 8. decembra 1984, še ni bil dokončno določen; za organizacijo so bila predlagana področna društva Kranj, Koper in Nova Gorica.
Druga dva dogodka v letu 1985, pomembna za delo SDS, sta 1100-letnica Metodove smrti in jugoslovanski slavistični kongres v Sarajevu. - V počastitev Metodove obletnice naj bi katedri za slovansko primerjalno jezikoslovje in starocerkveno slovanščino (dr. Alenka Šivic-Dular in v. pr. Janez Zor) pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani pripravili znanstveno posvetovanje ali vsaj javno predavanje in pogovor, ki bi bil tudi lepa priložnost za nove osvetlitve nekaterih še vedno nerešenih vprašanj predcirilmetodovskega obdobja. - 11. kongres jugoslovanskih slavistov bo v drugi polovici oktobra 1985 v Sarajevu. Predvidene so naslednje teme:
A) v sekciji za književnost
1. odnosi med jugoslovanskimi književnostmi in metode proučevanja,
2. ilirizem in njegov pomen v hrvaški in drugih jugoslovanskih književnostih,
3. folklora in književnost,
4. književnost narodov in narodnosti BiH v širšem jugoslovanskem kontekstu,
5. obravnave Uterarnih slogov, vrst in zvrsti in literarnih del v 20. stoletju,'
6. povojni roman v jugoslovanskih književnostih.
B) v sekciji za jezik
1. knjižni jezik in norma v sociolingvistični obravnavi,
2. vprašanja jezikovne strukture (sinhrona in diahrona obravnava),
3. medjezikovni stiki v jugoslovanski skupnosti in vprašanja dvojezičnosti,
4. uporabno jezikoslovje (prevajanje in lektoriranje),
5. stiUstične raziskave slovanskih jezikov.
C) v sekciji za pouk jezika in književnosti
1. aktualni problemi pri pouku:
a) materinega jezika in književnosti,
b) srbohrvaščine, slovenščine in makedonščine kot nematerinih jezikov,
c) pri dopolnilnem pouku materinega jezika in književnosti za otroke naših delavcev na začasnem delu v tujini,
2. učni načrti za pouk materinega jezika in književnosti.
Prijave in povzetke referatov (ena tipkana stran) pošljite do 1. maja 1985 na naslov: Slavistično društvo Slovenije 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12.
Kotizacijo (1.000 din) bomo poravnali ob prihodu v Sarajevo.
Tajnica SDS: Predsednilc SDS:
Marta Pirnat dr. Aleksander Skaza
^
'r.i