(draga .polovica 15. stoletja) v dolgi molitvi, naslovljeni ina hetitska 'božanstva, 
obtožujeta Kaškejce, da so brezobzirno opilenili hetitska svetišča, odgnal1! živino, 
da se ne držijo prevzetih pogodbenih obveznosti, da ne bodo napadali pošiljk, 
namenjenih hetitskim templjem, ki se nahajajo na ozemlju, :ki so ga osvojili 
Kaškejci. >— Sledi ritual ob začetku vojne zoper Kaškejoe (168—173) im nato 
vprašanja kralja Muršila II. proročišču gllede vojskovanja na fcaškejskem ozem­
lju (176—181). Končno sita uvrščena še dva odlomka, eden iz starohetitske 'kro­
nike, drugi iz časa Tuthailija IV. Oba sta važna iza vprašanje, ali so 'se "Hetiti 
vojskovali s Kaškejci že za časa Stare države. 
S svojo monografijo je avtor osvetlil zgodovino in v iznatni meri tudi 
družbeni ustroj maloazijskega ljudstva, iki je po svoji .razboritosti nioično pose­
galo v razvoj hetitske države. Čeprav Kaškejci sami niso ziapustilli nobenih 
zapisov, so vtisi, iki so jih zbujali p<ri svojih hetitskih nasprotnikih',, tako obilni, 
da je avtor mogel na njih zgraditi svojo obsežno din temeljito razpravo. 
V. Korošec 
V. Lahto'V, Problem trebeniške kulture, Naroden imiuzej Ohrid, Ohrid 
1965, 254 strani, 44 slik, 1 legenda, 1 priloga. 
Približno leto in pol po nesrečni smrti dr. Vasila Lahtova, kustosa Narod­
nega muzeja v Ohridu je izšel ponatis njegove disertacije zia dosego častii dok­
torja znanstvenih, ved.. Tisk disertacije je omogočil Naroden muzej v Ohridu. 
Delo predstavlja lep doprinos celotni arheološki znanosti, zlasti pa je 
izredno pomembno za mlado arheološko vedo v Makedoniji. Istočasno pa je 
časten spomin arheološkemu delavcu, ki je moral sredi svojih oosežnih načrtov 
nenadno odložita pero, ne da bi v celoti iizipolnil svoje velike ždlje: kar naj­
bolje raziskati svojo ljubljeno Makedonijo. " 
Delo je razdeljeno na več poglavij, katerih namen je podati čim jasnejšo 
sliko trebeniške kulture tako v geografskem, tipoloiškem, kronološkem, kultur­
nem, socialnem in etničnem pogledu. 
Pred uvodom v disertacijo je podan kratek življenjepis avtorja s pregle­
dom njegovih publikacij in raziskovanj. 
V uvodu pa zvemo, da je bila leta 1918 odkrita nekropola pri vasi Trebe-
niište pri Ohridu, ma kateri so bila (izvršena do leta 1954 tri sistematična razisko­
vanja. Vzporedno s tem pa so se pojavljate ituidi nove lokalitete na področju 
Srbije, zahodne Bolgarije in Albanije, katerih najdbe kažejo na sorodnost 
z materialom iz Trabeniišta. 
V prvem poglavju se nam ponudi kronološki prikaz posameznih publikacij 
in razprav v zvezi z najdbami na Trabeništu in sorodnih lokaliitetah, oziroma 
starejše železne dobe v Makedoniji. Avtor smatra, da lahko na podll&gi analize 
navedenih lokalitet zaključimo, da tvorijo ta najdišča neko posebno skupimo, 
ki se razlikuje od ostalih ilirskih kultur ter da tvorijo samostalno skupino žel. 
dobe Balkana — »Trebeniško kulturo«. 
V naslednjem odstavku — nahajališča trebeniške kulture — avtor pou­
darja, da precej najdišč kot tudi slučajno odkritega materiala še ni objavljeno, 
kljub temu pa z ozirom na razprostranjenost najdišč lahko določimo obseg 
njenega razvoja in formiranja. Tako na jugu do reke Halialkmiona in južne 
meje Epira, na severu do področja Vranja, na vzhodu do črte Oustendiil— 
Serez, a na zahodu do Skaderskega jezera in Otrantskih vrat. V nadaljevanju 
poda avtor še historični geografski prikaz tega prostora in prebivalcev. 
Poseben problem predstavljajo naselbine, za katere nimamo dorvoij zgo­
dovinskih podatkov miti niso bile v dovoljni meri raziskane. Avtor smatra, da 
je razvoj in karakter naselbin močno odvisen od geografske lege, političnih, 
ekonomskih in kulturnih dogodkov. V najstarejši periodi' naj bi bila naselja 
odprtega tipa, poljedelsko-živinorejskega karakterja, ki so se nahajala v dolini 
rek. v plodnih ravninah, v krajih z bogatimi pašniki iltd. V tem času je bilo 
področje trebeniške kulture že dokaj gosto naseljeno. V drugi razvojni stopnji 
277 

je opaziti poleg manjših naselij s staro tradicijo življenja pojav vojaške aristo­
kracije, kar je vzrok združevanja naselij v večje kulturne politične centre 
posameznih plemen, kakor tudi pojav mest in utrjenih naselij. Tretja perioda, 
ki obsega čas širjenja makedonske države in viška razcveta trebeniške kulture, 
se kaže predvsem v močnem razvoju mrest, rudarstva! in obrtništva. V poglavju 
o tipih grobov in načinu pokopavanj a razlikuje avtor na osnovi dosedanjih 
arheoloških 'rezultatov v grobni arhitekturi šest tipov grobov z več variantami. 
Vendar zaključuje, da zasledimo pri južnih Ilirih na tem prostoru v glavnem 
le tri tipe nekropoli in sicer: nekropole s tumulii, nekropole z ravnimi grobovi 
in nekropole z obzidanimi grobnicami. Glede samega pokopa navaja aivtor, da 
imamo v trebeniški kulturi skeletni in žgan pokop, ki sta si paralelna, le da 
je običaj sežiganja nekoliko mlajši. Zelo pogost je pred koncem prve polovice 
VI. istolatja, nato pa je v upadanju. V zvezi š pokopom obravnava itaidi položaj 
pokojnika v grobu, dvojni pokop ter položaj in razporeditev posod •oziroma 
pridatkov. Tu opazimo, da na vseh nekropolah ni enaka orientacija, kakor tuđi­
ne razporeditev pridatkov. V nadaljevanju govori avtoir še o funkciji m izvoru 
zlatih predmetov v grobovih. 
Zelo obširno 'je poglavje tipološke analize materiala. Celotno- gradivo 
podeli z ozimni na funkcijo: na nakit, ritualne predmete, orožje, .kovinske in 
keramične posode. 
Izredno bogata je trebemiška kultura z okrasnimi predmeti, ki se javljajo 
v več tipih in variantah (uhani, ogrlice, fibule, ovratnice, okrasne ploščice, 
priveski, gumbi, pasovi, okrasne pašne «pone, igle, zapestnice in prstani). Po­
dobno kot pri nakitu imamo tudi pri ritualnih predmetih vec tipov in variant 
(zlate maske, rokavice, zlate sandale, romboidine (ploščice, zllati trakovi lin 
rozete, zlate ptice). V skupini orožja avtor loči napadalno orožje (puščice, 
kopja, bodala, noži, meči) od obrambnega (bronasta čelada, bronasti oklepi, 
bronaste dokolenice in bronasti ščiti). Od orodja pa so poznani samo fragment 
železnega srpa ter železne lopate in železne klešče. Zelo pogoste so najdbe sre­
brnih, bronastih in steklenih iposod raznih oblik, med katerimi avtor navaja 
srebrne rogove, srebrne posode in razpirače za kane. Keramiko deli z ozirom 
na način izdelave v dve glavni skupini: prostoročno izdelano keramiko in 
keramiko izdelano na lončarskem kolesu. Med prvo skupino našteva različne 
tipe skodel, bikoničnih posod, skodel z ušesci, lonce z enim ročajem, skodele 
na nogi z dvema ušescema, vrče, amfore, dvojne posode in pitose. Drugo grupo 
razdeli v tri skupine: posode mikenskega porekla (skodele in amfore), lokalno 
keramiko (skodele in vrči) in sivo keramiko (vrči, hidrije, kupe). 
Zelo obširno je tudi poglavje o karakterju in poreklu te kulture. Avtor 
pravi, da na podlagi tipološke analize arheološkega materiala opažamo veliko 
pestrost v gradivu, predvsem zaradi domačih in tujih elementov, ki so vzrok 
nastajanju posameznih kulturnih skupin v okviru celotne kulture. Avtor loči 
med domačimi in tujimi elementi tri iglavne skupine. Domače razdeli na 
avtohtone elemente, ki so se razvili ma tleh južnih Ilirov in tvorijo bazo tre­
beniške kulture ter ostale ilirske elemente, ki so- skupni kulturi ilirskih plemen 
in so karakteristični piedvsem za starejšo periodo. Pri tujih elementih, ki so 
se pojavili že zelo zgodaj, pa razlikuje grške elemente, katere je treba ločiti 
po času in izdelavi, ter navaja primere vpliva grških elementov. V odstavku 
grška izdelava za lokalno uporabo avtor navaja, da to izdelavo pogosto zasle­
dimo na drobnih predmetih pri posameznih vrstah nakita. Največji razmah 
je taka izdelava dosegla v drugi pol. VI. stoletja. Moemo vlogo v trebeniški 
kulturi .imajo tudi traikokimerijski elementi, iki so baza za prvi razcvet kulture, 
vendar kmalu izginejo s prihodom grško arhajske kulture. Glede na izreden 
geografski položaj — križišče poti — je jasno, da ima važno vlogo tudi grški 
import, ki se je začel razvijati v večji meri že pred 8. stoletjemj Tako pose­
dujemo izdelke korintskih, jonskih in atiških delavnic. Skratka, na formiranje 
kulture so poleg izrednega geografskega položaja vplivali tudi navedeni ele­
menti zlasti grški tako, da kljub dolgemu obstoju samostojnosti trebemiška 
kultura podleže in se združi s heleniamom. 
278 

V naslednjem odstavku -poskuša avtor na osnovi arheološkega gradiva in 
zgodovinskih virov časovno opredeliti kulturo in jo razdeli na tri glavne faze. 
I. faza. katere začetek se veže na naseljevanje ilirskih plemen na področje 
trebenriške kulture. Arheološkega materiaüia iz tega obdobja je zelo malo. Med 
ostalim gradivom je najbolj karakteristična enopetljasta ločna fibula z dvema 
gumboma na loku in trikotno nogo (1150—800). Drugo fazo razdeli na dve 
podfazi. Za prvo je kairakter.ističen nadaljnji razvoj domačih elementov ter 
obogatitev s trakokiimerijskimi oblikami. To je tudi čas prvega -razcveta kul­
ture. Med najdbami so zelo karakteristične med drugim gradivom dvopetljasta 
ločna fibula z gladikini tordiranim iloikoin in trikotno nogo, dvopetiljasta ločna' 
fibula z rebrastim lokom lin .ravno konkavno izrezano nogo, dvopetljasta (ločna 
fibula z odebeljenim lokom m horizontalno konkavno izdelano nogo itd. Kera­
mika je dokaj bogato zastopana. Druga podfaza je čas velikih vojn make­
donske države. Pojavijo se utrjena naselja. Opuščajo se traikokimerijske oblike, 
kaže se nadalijnji razvoj avtohtonih elementov. Zelo se razširi grška trgovina. 
Od fibul je zelo karakteristična enapetljasta ločna fibula s pravokotno nogo. 
Tretjo fazo razdeli na tri periode. Prva predstavlja čas tako imenovanih siromaš­
nih grobov.*Makedonska država posega tedaj s svojimi vplivi v Trakijo in Grčijo 
(600—525). Druga perioda je čas drugega razcveta trebeniške kulture in čas 
t. i.iknježjih grobov. Opazii se dokaj močno imitiranje grških proizvodov, vrhu­
nec dosežejo zlati izdelki. V tretji periodi se najibollj razvije lokalna imitacija 
gTŠkih proizvod O'v. Lokailni elementi upadajo in se počasi stapljajo s hele-
mizanom. 
Makedonska država doseže največjo moč, postane gospodar skoro celot­
nega centralnega in južnega dela Balkana. V 'tej periodi je žgan pokop pogo­
stejši kot v predhodnji. 
Glede položaja trebeniške kulture v okviru starejše železne dobe Balkana 
ugotavlja, da je obstajala v najstarejši fazi .močna zveza s severnimi ilirskimi 
plemeni. Kasneje pa se razvijejo močno grški vplivi, katere kultura asimilira 
in jih še nadalje razvija, istočasno pa postane posredni člen v prenašanju ele­
mentov sosednim kulturam v pokrajinah z ilirskimi plemeni in Trakijo. 
V drugi fazi se po mnenju avtorja opaža stabilizacija trebeniške kulture, na 
drugi strami pa močan vpliv na sosedne ilirske in traške pokrajine. Tretja 
faza kaže na spremembo oblik nakita, orožja in keramike, medtem ko v sosed­
nih pokrajinah te ni opaziti. V zvezi s Trakijo pa meni, da lahko le v drugi 
fazi zasledimo določene skupne elemente. 
V predzadnjem odstavku o socialni strukturi trebeniške kuil-ture poskuša 
avtor nakazati razvoj družbenega življenja nosilcev kulture. Tako smatra, da 
imamo ob priliki naselitve srednjo ali morda prehod v višjo stopnjo barbarstva 
z rodovno skupnostjo, ki se preko patriarhalnega načina življenja razvija do 
plemenske ureditve s starešino na čeki. V drugi fazi se poteg močne plemenske 
organizacije razvije država z dinastijo na čeki, v kateri se kasneje razvije tudi 
sužnjeposestniški red, zlasti za vlade Filipa II. 
Glede etnosa navaja avtor, da postojajo različna mišljenja, kdo so bili 
najstarejši prebivalci. Arheolloško in zgodovinsko gradivo dokazuje, da so v 
12. veku centralni del balkanskega polotoka naselila južno ilirska plemena, ki 
so pokorila staroselce. Nadalje avtor razpravlja glede narodnosti Makedoncev. 
V zaključku avtor sumira celotno razpravljanje in poudarja, da je krono­
logija trebeniške kulture istočasna tudi s kronologijo starejše železne dobe' 
Makedonije ter da trebeniška kultura ni mešanica ilirsko grške kulture, temveč 
je ilirska, ker so tuidii njeni nosilci južno ilirska plemena. 
Omenim naj tudi bogato slikovno gradivo in kronološko tabelo ter izvirno 
opremo publikacije. 
Marjan Slabe 
Mario Brozzi, Contributo per uno studio sugli stanziamenti longobardi 
ш Frinii. Memorie storiche forogiuKesi, 44 (1960—1961), pp. 285—295 + 1 
zemljevid. 
279