386
NOVE KNJIGE
METAFIZIKA, MATERIALIZEM, ETIKA, UTOPIJA
Cvetka Hedžet Tóth, Hermenevtika metafizike
Društvo 2000, Ljubljana 2008
Cvetka Hedžet Tóth, profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti,
v knjigi z naslovom Hermenevtika metafizike in podnaslovom Meta-
fizika – materializem – etika – utopija postavlja vprašanje, kako in čemu
negovati metafiziko v pometafizični dobi. Odgovor nanj nakazuje v
razpravah o teoretično sicer raznorodnih avtorjih, med njimi tudi
takih, ki izhajajo iz protestantskega izročila, vendar pa je vsem
skupno pritrjevanje življenju. Avtorica v delu ne skriva lastnega
filozofskega prepričanja: upira se zatajevanju življenja v filozofiji,
njeni politizaciji in zazrtosti v preteklost ter opozarja na nujnost
globalne odgovornosti za prihodnost; poudarja pomen svetosti biva-
nja in se zavzema za etiko, ki ne bo protinaravna. Naklonjena je
filozofiji, ki neguje idejo sreče, pri čemer izstopa materialistična
filozofska tradicija. Poudarja – tako kot v svojih prejšnjih delih –
pomen utopičnega mišljenja za razvoj humanistike. Utopiji se filo-
zofija ne sme odreči, saj utopično mišljenje transcendira stvarnost in
išče alternativo svetu, kakršen je; utopično mišljenje je anticipiranje
prihodnosti in bo, kakor je avtorica zapisala v svoji predzadnji knjigi,
»vedno povezano s presežnostnim mišljenjem, ki ima pogled usmer-
jen naprej« (Med metafiziko in etiko, 2002, str. 151), kajti upanje in
utopija sta povezana s samim človekovim bistvom. A prihodnosti,
opozarja v novi knjigi, ni mogoče konstruirati. Filozofinja razmišlja
o utopiji solidarnega človeštva in trdi, da je solidarnost pravzaprav
pravičnost; globalni svet, v katerem je zmagala tržna ekonomija, je
vse prej kot svet solidarnosti in pravičnosti, zato je prepričana, da bi
morala biti globalizacija tudi etizacija. Sprašuje se, zakaj je pojem
tolerance izpodrinil pojem solidarnosti, in predlaga: »Več vzajemnosti
387
NOVE KNJIGE
in solidarnosti kot temelj naše identitete, ki ohranja pluralizem in
toleranco, naj bo naš orientacijski čut« (str. 357), tj. »čut za sočutje
(vživljanje)« (str. 393).
Knjiga obsega 499 strani in je razdeljena na tri dele, vsakega pa
sestavljajo po tri samostojne študije. Prvo študijo prvega dela z
naslovom O brezpogojnem filozofinja namenja razpravljanju o precej
zamolčanem vplivu Arthurja Schopenhauerja na Friedricha Nie-
tzscheja. Avtorica poudarja odrešenjsko stran filozofije obeh filo-
zofov in ugotavlja, da gre pri njiju za »hermenevtiko bivajočega, ki ji
je svet uspelo razvozlati oziroma dešifrirati skozi pojem življenja« (str.
67). Nietzscheja je nagovorila vedrina Schopenhauerjeve filozofije,
doumel je, »da Schopenhauer nikakor ni […] zaklinjalec pesimizma,
ampak pesimizem zaustavlja […]« (str. 49). Schopenhauer in Nie-
tzsche sta predvsem filozofa življenja, njuna filozofija zato ni vednost,
trdi avtorica, ampak modrost sveta, njuna etika pa je etika biti –
ponaravljena etika brez tiranije dobrega. Etiko biti izraža misel
starogrškega pesnika Pindarja Postani takšen, za kakršnega se spoznaš,
da si, ki jo Nietzsche povzema v več delih in z njo opisuje lastno
filozofsko oblikovanje, pa tudi svoj odnos do Schopenhauerja. Samo-
spoznanje in spoznanje sveta sta, kot piše Cvetka Hedžet Tóth,
neločljivi, resnična vsebina morale pa je Suum cuique (Vsakomur svoje)
in Neminem laede, imo omnes quantum potes, iuva (Nikomur ne škoduj,
temveč vsem pomagaj, kolikor moreš). Filozofinja trdi, da sta nas
Schopenhauer in Nietzsche »prepričala v emancipacijsko poslanstvo
etizacije sveta, ki tudi politiko razume vedno samo kot sredstvo,
nikdar kot cilj« (str. 13).
Razpravi o Schopenhauerju in Nietzscheju sledi študija o prote-
stantskem teologu in filozofu Paulu Tillichu in njegovi teologiji brez
Boga oz. religiji konkretnega duha. V njej avtorica poudarja, da
ateizacija ni razlog za opuščanje pojma svetosti. Tillich religije ne
razume kot Božje razodetje, temveč kot ustvarjalno prvino in funkcijo
človekovega duha. Avtorica predstavlja njegovo pojmovanje svetega
in brezpogojnega. Sveto je zakramentalni temelj vseh religij, je najvišja
skrb za celoto bivajočega. Tillich je prepričan, da brezpogojno ni bitje,
ampak kvaliteta; vera je usmerjenost k brezpogojnemu prek simbolov,
Bog je simbol za brezpogojno. Religije, poudarja filozofinja, po
388
NOVE KNJIGE
Tillichu ni mogoče misliti brez ateističnega elementa, ki ga v Svetem
pismu izraža izrek Ne delaj si rezane podobe (2 Mz 20,4). Razmišlja tudi
o Tillichovem prizadevanju za pozitiven odnos med katolicizmom in
protestantizmom in navaja njegovo zahtevo, zapisano v delu Sistematska
teologija, da se mora »protestantsko načelo« združiti s »katoliško substanco«.
Katolicizem poudarja svetost biti in je zato zakramentalna religija,
protestantizem pa se osredinja na svetost najstva in je eshatološka
religija. Tillich trdi, da protestantizem potrebuje večni dotok zakra-
mentalnih elementov iz katolicizma in celo da se protestantizem in
katolicizem ohranjata zaradi slabosti drug drugega. Tillichova misel
je na meji med filozofijo in teologijo, njegovo razumevanje prote-
stantizma je filozofsko in Tillich je, piše avtorica, mnogim filozofom,
tudi frankfurtski šoli, »pokazal, kako je logos prežet z življenjem, tudi
tam, kjer se zdi, da filozofijo obvladuje čista teonomija […], v svojem
najbolj skrajnem pomenu je filozofija brezpogojnost čistega spraševanja,
teologija brezpogojnost čistega odgovarjanja, na podlagi čiste prevzetosti
s svetim ali brezpogojno skrbjo za celoto biti oziroma bivajočega«
(str. 92). Skrb za celoto bivajočega je temelj za ohranjanje ideje
nesmrtnosti, ki se ji po Tillichovem učencu Adornu filozofija ne more
več odreči.
Tudi etični nazori Alberta Schweitzerja, protestantskega teologa,
filozofa, muzikologa in zdravnika, ki mu je posvečena naslednja
razprava, so izraz brezmejne odgovornosti za celoto bivajočega in
življenja na Zemlji. Njegova filozofija, ki veliko dolguje Schopen-
hauerjevi in Nietzschejevi misli, je predvsem filozofija kulture in
etika. Schweitzer ugotavlja, da je tehnični napredek prevladal nad
kulturo, filozofija, ki bi morala biti voditeljica in ohranjevalka občega
uma, pa se je odtujila svetu. Kulturo občuti kot nekaj svetovljanskega
in avtorica se sprašuje, »ali ni njegov eskapizem kot izbrani stil
življenja posledica uvida v skrajno razdiralno vlogo nacionalizma, ki
se mu je lahko izognil samo v ’divjini’ Afrike« (str. 117). Schweitzer-
jeva etika izhaja iz pesimističnega spoznanja o svetu, a je kljub temu
optimistična in si prizadeva za svetovno solidarnost; je etika preda-
nosti življenju in strahospoštovanja do njega ter samoizpopolnje-
vanja. Zaradi svojega etičnega univerzalizma je Schweitzer, poudarja
Cvetka Hedžet Tóth, predhodnik ideje o svetovnem etosu.
389
NOVE KNJIGE
V drugem delu knjige z naslovom Trdovratnost morale avtorica
razmišlja o ontologiji in materialni etiki vrednot Nicolaia Hart-
manna. Predstavlja njegov obrat k materializmu in poskus, da bi
presegel spor med idealizmom in materializmom. Njegova ontologija,
ki je temeljna filozofska disciplina, je v nasprotju s tradicionalno
izrazito tostranska. Religija si je v zgodovini lastila monopol nad
etiko, Hartmann pa nas, kot poudarja filozofinja, prepričuje, da etika
ne potrebuje teoloških sredstev in da je ateizem izraz človekovega
dostojanstva. Hartmann vrednote misli kot samostojne bitnosti na
način Platonovih idej, čeprav platonizem odklanja. Nosilec vrednot
je človek, ki je avtonomno in svobodno bitje; človek se o vrednotah
odloča sam ter je za svoje odločitve tudi odgovoren.
V naslednjem poglavju avtorica razpravlja o Kocbekovi etiki živ-
ljenja in biocentrični metafiziki. Kocbek neguje kozmični čut, njegovo
panteizirano krščanstvo filozofinja označuje za zaustavljeni pesi-
mizem in navaja njegovo misel, da metafizika ni nikakršen sistem, ampak
določen človekov čut za odnose, ki naj jih njegova celotnost vzdržuje s
celotnostjo vesolja. Kocbekova onaravljena etika je planetarna etika
medčloveške solidarnosti, njegovo pojmovanje svetosti življenja pa je
po avtoričinih besedah temelj za sprejetje načela svetovnega etosa.
Filozofinja piše o nujnosti globalne oziroma univerzalne etike in
razmišlja tudi o izhodiščih za nov svetovni red in nov svetovni etos,
kakor sta jih predlagala Hans Küng in Deklaracija o univerzalnem etosu.
Trdi, da gre pri svetovnem etosu, ki ni kakšna nova religija ali ideo-
logija, za temelje humanizma, in verjame, »da se da z njim ohranjati
najbolj dragoceno, namreč življenje in z njim povezano vso že ogro-
ženo svetovno bit« (str. 270). Svetovni etos je lahko po Küngu učin-
kovit samo, če izhaja iz najširšega družbenega konsenza. Omogoča
ga zlato pravilo, skupno vsem etičnim tradicijam: Česar sam ne želiš,
tega ne delaj drugim, oziroma: Kar želiš, da drugi storijo tebi, tudi ti stori
njim. To je minimalen, zgodovinski temelj univerzalnosti.
Tretji del knjige ima naslov Prednost biti pred utopijo. V študiji
Avtobiografija spolitiziranega življenja avtorica predstavlja razmišljanja
angleškega zgodovinarja Erica Hobsbawma, čigar levičarstvo »brez
spolitiziranega in ideološkega priokusa opozarja na držo, v kateri se
še vedno mnogi prepoznamo« (str. 318), zato se noče odpovedati ideji
390
NOVE KNJIGE
o organizirani solidarnosti. Ob branju njegove avtobiografije Zanimivi
časi: Moje doživetje 20. stoletja razmišlja o študentskem uporništvu
generacije ’68, ki je zahtevala »samo odprte možnosti za življenje, z
ničimer omejene možnosti, ki smo jih takrat imenovali tisoč lotosovih
cvetov« (str. 322). S Hobsbawmom avtorica nasprotuje ideji o koncu
zgodovine in opozarja, da je kljub nevarnosti popolnega uničenja
treba verjeti v boljši in pravičnejši svet in da globalizacija ne sme
postati homogenizacija.
V naslednji študiji filozofinja ugotavlja, da metafizika zla in
dialektika nemorale, s katerima smo soočeni v najnovejši zgodovini,
tradicionalno filozofijo in pojme, kot je napredek, v marsičem postav-
ljata pod vprašaj. S Theodorjem W. Adornom, Hansom Jonasom ter
s teologi Dorotheejo Sölle, Johannom Baptistom Metzem in Jürge-
nom Moltmannom razmišlja o zaznamovanosti filozofije in teologije
z zavestjo o holokavstu. Za Adornom sprašuje, »kako se soočiti z
bolečino Auschwitza, zaradi česar je ranjena tudi večnost in […] je
bila med drugim posamezniku kratena pravica do individualne
smrti« (str. 373). Razmišlja o tem, ali ni izvor zla prav etika kot
ponotranjena represija in tiranija. Avtorica navaja pričevanja o trplje-
nju in umiranju ljudi zaradi industrije smrti v delih književnikov
Danila Kiša, Lojzeta Krakarja, Borisa Pahorja, Imreja Kertésza, Elieja
Wiesla in Prima Levija. Ugotavlja, da je bila iz velikega dela sodobne
filozofije izgnana ideja nesmrtnosti, »kot da bi holokavst človeku
jemal pravico, da je bitje transcendence, in reduciral njegovo doživ-
ljanje na čas brez konca v nič – in ne kot čas brez konca v večnost« (str.
391), ter z Adornom in Jonasom odločno vztraja pri tej ideji, ki je ni
več mogoče misliti ob tradicionalnih metafizičnih predpostavkah in
tudi ni več nezdružljiva z ateizmom.
Delo Hermenevtika metafizike sklepa študija o pometafizični filozo-
fiji sodobnega nemškega filozofa Petra Sloterdijka, ki išče pot od
stare, v veliki meri protiživljenjsko usmerjene metafizike k življenju
samemu in skuša metafiziko »dekantirati«, jo kot dobro staro vino
odliti od usedlin preteklosti in politizacije ter preliti v nove mehove.
Sloterdijkova misel metafiziko ohranja, vendar ta, prizemljena meta-
fizika ni več usmerjena k smrti, temveč k rojstvu in odkrivanju novih
utopičnih perspektiv ter upanja, da bo človeštvo obvladalo destruk-
391
NOVE KNJIGE
tivne sile, ki v človeku izbruhnejo na visoki stopnji razvoja moči in
zaradi katerih je kulturni napredek tudi napredek barbarstva. Filozo-
fija po Sloterdijku pomirja agresijo in budi ljubezen in prijateljstvo,
zato se mora otresti historičnosti, ki je, piše avtorica, samo zgodo-
vinsko geslo za depresivnost, in se usmeriti k življenju. Postati bi
morala, kot zahteva Sloterdijk, predvsem tehnika sreče.
Avtoričin odgovor na vprašanje »Kako ohranjati metafiziko v tej
pometafizični dobi?« (str. 12) je mogoče razbrati iz celote Herme-
nevtike metafizike; a čeprav na vprašanje, kaj je metafizika, ni mogoče
dokončno odgovoriti, saj je njen predmet odprt, pa študije, zbrane v
tem delu, izražajo prepričanje, da človek 21. stoletja potrebuje pri-
zemljeno metafiziko, ki je opustila platonsko zasvetovje, metafiziko,
ki se ne odpoveduje utopičnemu mišljenju, saj je to že v samem
temelju humanistike. Delo Cvetke Hedžet Tóth je nedvomno spod-
buda za razvoj humanistike pri nas; in kot je v predgovoru k delu
zapisala avtorica, »brez solidne humanistike ni trdnega temelja za
kulturo, in kar je še toliko pomembneje, znotraj naroda, v katerem
velja, da je kulturotvorno narodotvorno – povedano ob 500. obletnici
rojstva Primoža Trubarja« (str. 37). Hermenevtika metafizike pred-
stavlja tisto filozofsko tradicijo, ki je prisluhnila klicu »Nazaj k
življenju« in ki poudarja človekovo potrebo po etičnem, etiko nena-
silja, pomen svetosti bivanja, nasprotuje izgonu ideje o nesmrtnosti
ter neguje idejo o medčloveški solidarnosti in človekovem dosto-
janstvu. Delo Cvetke Hedžet Tóth se ne odpoveduje utopičnemu
upanju na spremembo sveta in se zavzema za ideal neodtujenega
bivanja, zato je tudi prispevek k oživitvi utopistike.
Andrej Leskovic