Dr. 0. I.:6 Crni križ pri hrastovcu. Zgodovinska povest. »0 milostljiva gospa baroninja, v čast je nama bilo prijazno vabilo,« meni Jurij Stubenberg ter poljubi graščakinji roko. Dame so se prijazno pozdravile, mlada Zofija je poljubila graščakinji roko, le-ta pa jo je rahlo umaknila, kakor bi hotela pokazati, da ne zahteva te časti. Priskočila sta tudi dva strežaja, da sta sprejela različno prtljago, hlapca sta spravila konje v hlev. Med živahnim pogovorom so korakali vsi po stopnicah in hodniku do sprejemnice. Stubenbergovi so zavzeli v mehkih naslonjačih vsak svoj prostor. » Pogovor se je sukal prvotno o vsakdanjih stvareh, nato je nanesel na dogodke zadnjih časov, dokler se ni dotaknil tudi družinskih in osebnih razmer; ni bilo težko napeljati vodo na pravi mlin, saj vsak od navzočih strank je vedel, zakaj sc je vršil sestanek; kar je že nekako prej bilo na tihem določeno, to se je sedaj začelo jasno razmotrivati. Graščakinja je razložila, da je čas, da se njen sin poroči, ker je potrebno, da ji odvzame težko breme nadzorstva glede oskrbovanja posestev, ker bi že rada živela v miru. In tako je nanesel pogovor na to, da bi graščakinja najrajši videla, da se poroči njen sin Friderik z Zofijo. In Stubenbergovim je bilo po volji, najbolj pa bodoči nevesti sami, s tem se izpolni njena srčna želja, ki jo goji že tako dolgo v svojem srcu. Določilo se je vse zaradi dote in katera posestva prepustijo Stubenbergovi nevesti. Tako je bilo v največjo zadovoljnost obeh strank urejeno vse, manjkalo je samo še, da pride mladi graščak in se še danes slavi zaroka. Graščakinja Herberstein je gledala že nekaterikrat nemirno proti vratam in na tihem poslušala, ali se ne bližajo koraki. Naročila je došlemu slugi, da naroči mlademu graščaku takoj, da pride v sprejemnico, ko se vrne domu. Friderik Herberstein se je vrnil tisto jutro od nadzorovanja delavcev hitro domu, kajti graščakinja mu je sporočila, da ima potem važne posle, katere mora on sam izvršiti. Slutil nl nič posebnega v tem, kajti v zadnjem času se je ma- terino vedenje napram njemu znatno spremenilo. Nič hudega sluteč, se je podal Herberstein vsled slugovega sporočila v sprejemnico. Naglo odpre vrata ter stopi v sprejemnico. Od preseliffečenja obstoji, niti besede ne rnore reči v dozdrav. Prebledi in gleda nemo pred se. »Goste smo dobili, moj dragi sin, prav ljube goste iz Vurberga, stopi vendar bližje,« pravi graščakinja svojemu sinu s prav prijaznim glasom. Še le zdaj se vzdrami mladi graščak, stopi k Heleni Stubenberg, ji^spoštljivo poljubi roko ter pozdravi gi-aščaka Stubenberg, ter so naposled na lahko prikloni njegovi hčeri Zofiji. Rahla rdečica jo oblije, ko vidi pred seboj tistega, ki naj bo njen soprog, a vznerriirjenost se polasti obenem njenega srca, ko vidi, kako hladno jo je pozdravil. Ali jo tudi on Ijubi kakor ga ljubi ona, ali je vsled tega v zadregi in tako neokreten? Graščakinji Herberstein je bilo obnašanje njenega sina mučno, zato zamahne nekako nevoljno z roko in kaže sinu, da sede zravon Zofije. A Friderik Herberstein ostane nepremičen na svojem mestu. > »Ne razumem tvojega ravnanja, moj sin.« meni graščakinja Margareta nekako nevoljna. Friderik Herberstein pogleda mater proseče, a ker se njen obraz ne spremeni, stopi v kot ter se vsede na stol, tako, da Zofije ni gledal v obraz, ampak svoji materi. »No gospod baron, zakaj ste tako zamišljeni, gotovo nadzorniki niso kaj prav storili, s temi ljudmi je večen križ,« meni prijazno Jurij Stubenberg, da prekine neprijeten molk, ki je nastal po prihodu mladega graščaka. »Nič takega,« odgovori Herberstein z nekoliko tresočim glasom. »Moj sin Friderik,« spregovori graščakinja Herberstein žc z mehkejšim glasom, »v veliko veselje nam je vsem prijazen obisk mogočnega soseda, posebno, ker je prišel tako nepričakovano.« Tn mati pogleda sina z rahlim nasmehom na ustih. Tudi mladi graščak se nasmehlja, a v tem smehljaju je bila čitati neka grenkoba. Graščakinja je to razupiela, zato se obrne proti Stubenbergu in meni: »Morate žc oprostiti mojemu sinu, delo in nadzorovanje ga večkrat razburi, s podložniki je vedno velik križ, ker nagajajo, kjer le m«^rejo.« »V tcm vam popolnoma pritrdim,« odvrne Jurij Stubenberg ter pogleda na mladega graščaka, kije gledal zamišljeno skoz okno. »Zato pa smatram za potrebno, moj sin,« obrne se Margareta Herberstein do mladega graščaka, »da se oženiš in ti tako pomaga mlada graščakinja, olajšati težave.« Te besede so vzbudile veliko pozornost pri Stubenbergovih, kajti sedaj se odloči usoda Zofije. Ljubko pogleda ta mladega graščaka, ki se je obrnil za trenutek s svojim pogledom na njo in zarudi narahlo. Graščakinja Herberstein je smatrala to za dobro razpoloženje svojega sina, zato pravi nekako razveseljena: »Saj veš, dragi sin, da sem imela vedno tvojo srečo pred očmi, zato sem tudi sedaj mislila na to — oženiti se moraš.« »Zofija Stubenberg vstane vsa razburjena in se oprosti, da mora iti v bližnjo sobo, da nekaj naroči slugi. Dejansko pa je storila to, da se za Łasa, ko se bo razpravljalo o njeni zaroki, odstrani. Pri dverih sosednje sobe pa je poslušala? s trepetajočim srcem, kako se razvija dalnji po-o govor. ^/ »Mislim, da si uganil,« povzanre zopet ščakinja Herberstein svojemu sinu, »kaj pomeni ta obisk, vidiš, bolj primerne neveste ni za te, kakor je Zofija Stubenberg.« »Mati, zakaj mi to tielate,« vzklikne sedaj mladi graščak, se dvigne iz svojega sedeža ter stopi pred graščakinjo. — Svojo nevesto sem si jaz že zbral, mučno mi je, da moram to povedati vpričo došlih gostov, a silite me, da povem vse.« »Sin, ali je to mogoče, da še vedno misliš na ono beračico,« reče graščakinja Herberstein v pritajeni jezi. »Ne žalite moje neveste, Agata iz Štraleka je najvzornejše dekle in jo hočem poročiti, druge pa nobene.« Iz sosednje sobe se sliši bolesten krik. Helena Stubenberg sluteč, kaj se je moglo zgoditi, skoči k dverim, jih odpre in pogleda v sobo. Na tleh je ležala Zofija Stubenberg nezavestna. Hitro skoči k svoji hčerki, tudi Jurij Stubenberg pristopi ter se trudi spraviti omedlelo k zavesti. K »^i vidiš tvojo žrtev,« sikne graščakinja ['stein proti svojemu sinu, ki stoji bled sredi$p&e, težko dihajoč pod vtisom vsega tega, kar jfiM>avno zgodilo. ^<f-<yJaz nisem kriv, čemu delate proti moji volji rez moje vednosti.« »Silno raniš moje srce, ker ne ravnaš, kakor moj sin, zato pa vedi, da ne smeš poročiti one nečimurne ženske, dokler sem jaz tukaj.« »Svojo častno besedo hočem v kratkem uresničiti, mora postati moja žena, da pokažem, kako obsojam vsako prisiljeno stvar.« "^orie oni ničvrednici, maščujem se nad ''-** vem, da niste moja 1"> na- rem več nazaj, če najdem svojo srečo, je volia božja.« »Ne boš je,« udari graščakinja Herberstein z nogo jezno ob tla, »zavrgel in osramotil si me, zato se maščujem.« Mladi Herberstein prebledi, urno odpre vrata in odide. Po hodniku se slišijo težki koraki, dokler se ne zgubijo dol po stopnicah. V sprejemnici pa je nastal dolgotrajen molk; ni bilo več misliti na kako razpoloženje in na kak razgovor. V kratkem je oddrdrala kočija iz "-^rišča po cesti navzdol proti Vurbergu. Stu- ~*° sedela nemo eden poleg drugega, VXi* bridko ihteč. ibenbergovi grad Hra- vratar s trobento v nekdo. In res, na \i vpraša ves za- <?a takoj odvede renutku pride ^erstein ves foifoa '<.dilo.)