Zorko Simčič
Življenje polno smisla
Ob tretji obletnici smrti Milana Komarja
»Človek se ne rodi kot popolna stvar, ampak je nekakšen zasnutek. Mora šele postati. Vsa človeška narava kliče po tej popolnosti, hoče se izpopolniti, dozoreti, rasti, resnično biti človek, udejanjiti svoje možnosti in se uresničiti. To, kar je zahteva človekove narave, je hkrati tudi dinamizem, vendar te zahteve ni mogoče uresničiti izven resnice. Samo v smeri resnice je ta uresničitev sploh mogoča.«
Milan Komar
Izvleček
Milan Komar se je rodil v Ljubljani (1921), a je otroška leta preživel v Škof ji, Loki. V prispevku pišemo o njegovi erudiciji, njegovem, poznavanju stare, srednjeveške a tudi moderne filozofije. Orisana je njegova življenjska pot, predvsem pa je govor o njegovem, vseživljenjskem raziskovalnem, delu, reperiodizaciji zgodovine moderne filozofije, zaradi česar je bolj znan v tujini kakor v domovini. Omenimo tudi njegove Škofjeloške sonete, saj v njih ni najti le reminiscenc na otroška leta, ampak poudarek, da se v njih nahaja že vsa osnova za njegova poznejša razmišljanja. Podatkom o njegovih slovenskih in španskih publikacijah je dodano nekaj značilnosti, njegove osebnosti. Umrl je v Argentini (2006), pokopan je na ljubljanskih Žalah.
Abstract
A meaningful life
On the occasion of the third anniversary of the death of Milan Komar
Milan Komar was born in Ljubljana (lQ2l), but spent his childhood in Skofja Loka. The contribution discusses his erudition, his familiarity with ancient, medieval and also modern philosophy. His life is outlined, and above all, the contribution tells of.his lifelong research work, his re-periodisation of. the history of. modern philosophy, because of. which he is better known abroad than at home. It also tells of.his Skofja Loka sonnets, since they not only contain reminiscences of.his childhood years, but it is stressed that in them is found all the foundations of his later thinking. Some of. the characteristics of. his personality are added to data concerning his Slovenian and Spanish publications. He died in Argentina (2006), and is buried in Ljublana's Zale cemetery.
Dr. Milan Komar se je rodil v Ljubljani, 4. junija 1921, kot sin primorskih beguncev po 1. svetovni vojni. Starša: Ludvik, rojen v Logu pri Trstu in Cecilija, roj. Blažič iz Kostanjevice pri Kanalu. Osnovno šolo je obiskoval v Skofji Loki, klasično gimnazijo v Ljubljani. Leta 1939 je maturiral, študiral pravo na ljubljanski univerzi (bil predsednik visokošolskega društva Pravda) in nato v Torinu (Italija), kjer je bil decembra 1942 pro-moviran za doktorja prava.
Na ljubljanski univerzi je leta 1941 prejel Svetosavsko nagrado za razpravo iz cerkvenega prava o jugoslovanskih škofijskih sinodah. Filozofijo je najprej študiral zasebno v Ljubljani (Aleš Ušeničnik, Josip Turk, Evgen Spektorski) in Torinu (Fran Walland, Giuseppe Gemellaro, Cario Mazzantini). Kot visokošolec v Sloveniji je objavljal v različnih publikacijah: Dom in svet, Domoljub itn.
Leta 1945 se je umaknil iz domovine in leta 1948 odpotoval z ženo in dvema hčerkama v Argentino, kjer se je najprej preživljal z ročnim delom. Že kmalu je opravil študije za diplomo profesorja filozofije in pedagogike in začel poučevati na raznih znanstvenih inštitutih (Instituto Superior de Cultura Religiosa, Instituto de Cultura Hispánica ipd.) Vse od leta 1959, od ustanovitve Argentinske katoliške univerze (Universidad Católica Argentina), je bil njen titularni profesor za zgodovino moderne filozofije ter etike. Nekaj let je bil tudi dekan filozofske fakultete.
Objavljal je v argentinskih publikacijah (Criterio, Sapienza, Universitas, Sur, Psychologica, Psicología Médica, Valores ...) in tudi slovenskih (Meddobje, Vrednote, Tednik in Zborniki Svobode Slovenije).
Njegova študijska pot je šla od predkantovskega filozofa Christiana Wolffa, najbolj sistematičnega predstavnika racionalizma, prek Kanta do Hegla, zadnja leta pa se je skupaj z italijanskima filozofoma Michelem Federicom Sciacco in Augustom del Nocejem ter poljskim Štefanom Swiezawskim - učencem Etienna Gilsona - ukvarjal predvsem s svojo življenjsko nalogo: reperiodizacija zgodovine moderne filozofije. Z del Nocejem in Swiezawskim sije dopisoval.
Komar - edini Slovenec v Argentini, ki se že od leta 1963 pojavlja v argentinskem Who is Who - je bil poročen z gospo Majdo, roj. Ahačič, in bil oče šestih otrok. Živel je v mestu Boulogne sur Mer v provinci Buenos Aires, kjer je 20. januarja 2006 tudi umrl.
I
Milan Komarje mislec in učitelj, človek, ki hoče »contemplata aliis tradere«, domišljene, spoznane resničnosti posredovati drugim - in to predvsem z govorjeno besedo. Prav zato se je le majhen del njegovega miselnega ustvarjanja izrazil v pisani besedi. Kljub temu je napisal v slovenščini skoraj stotino razprav, meditacij, esejev, izdal je tudi knjigo
Pot iz mrtvila.1 Leta 1999 je v Sloveniji izšla dopolnjena izdaja,2 tokrat že s prvimi komentarji o njegovem delu ter z bibliografijo. V naslednjih letih sta v Sloveniji izšli še dve zbirki razmišljanj: Razmišljanja ob razgovorih in Iz dolge vigilijefi Se za časa njegovega življenja je po slovenski osamosvojitvi prišlo do ponatisa nekaterih njegovih člankov. Država je v nas samih - razmišljanje o samostojnosti naše države, napisano leta 1958 (!) - je bilo v matici po osamosvojitvi večkrat ponatisnjeno, tako tudi Vera in kultura. Izšel je tudi prevod njegove knjige Orden y Misterio (Red in misterij).^
Komarjevi najbližji učenci, privrženci njegove filozofske usmeritve, ki ima v Argentini ime Escuela de Komar /Komarjeva šola, so ustanovili Fundación Emilio Komar in pa Centro de Estudios Humanísticos y Filosóficos 'Sabiduría Cristiana'. Namen obeh je prek tečajev, simpozijev, predavanj in publikacij propagirati izsledke Komarjevega nauka, krščanskega realizma, »zbirati, ohraniti in čuvati njegova napisana dela - objavljena ali ne - in širiti filozofov, tako pisani kakor v tečajih, simpozijih in predavanjih, govorjeni nauk, posnet na trak ali registriran s kakršnimikoli drugimi mediji.«
Desetletja je poučeval tudi na Medicinski fakulteti državne univerze, psihiatrom in psihologom je razlagal klasično filozofijo o človeku, njegovi duši in etičnih vprašanjih.5 Skoraj vsa njegova predavanja po raznih tečajih so bila posneta in Fundación Emilio Komar jih izdaja v knjižni obliki; doslej je izšlo petnajst knjig.6 Nekatere so manjšega obsega, El tiempo y la eternidad (Cas in večnost) pa obsega več kot 500 strani.
Že pred mnogimi leti gaje argentinski CONSUDEC (Svet za katoliško vzgojo) odlikoval z redom Del divino maestro, leta 1992 je od papeža Janeza Pavla II prejel red komandanta viteškega reda sv. Gregorija Velikega. Od leta 1995 sta skupaj s filozofom Juliánom Maríasom, najbolj znanim učencem Ortege y Gasseta, edina častna člana Argentinskega medicinskega društva. Leta 1998 je od ljubljanskega metropolita dr. Franca Rodeta prejel odličje sv. Cirila in Metoda, leto dni pred smrtjo paje mu je Ljubljanska univerza podelila
1	Milan looinar Pot iz mrtvila, Buenos Aires, 1965.
2	Milan Kjinar Pot ic mrtvila, Ljubljana, 1999
3	Milan Kjinar Razmišljanja ob razgc.vorih, Ljubljana, 2000 - Iz dolge vigilije, Ljubljana, 2002.
4	Milan looinar Red in misterij, Ljubljana, 1996. Prevedla Marra Debevec oirnčič in Zork j Sirnčič
5	ICornar je sodeloval tudi z Mednarodnim uradom za duševno zdravje v Ženevi, odvisnem od OZN-G1 Zorbo oirnčič, Pogovor ' Milanom Komarjem v knjigi Iz dolge vigiltje.
6	V glavnem gre za transkripcije, kdaj krajcih, kdaj vse leto trajajočih, tečajev, ki so bili posneti na trak, avtorizirani in jih pod uredništvom njegovih najbližjih sodelavcev otjavlja Center za humanistične in filozofsbe študije Ta center 'deluje v 'okviru že 'omenjene ustanove, kolikor narn je znano edine znanstveno raziskovalne fundacije v tujini, imenovane po kakšnem našem rojaku - D'oslej je izšlo petnajst knjig. Orden v Misterio (Red in Misterij), Vida ¡lena de sentido I (Življenje poln"' smisla I), Vida ¡¡ena de sentido II (Življenje poln ó smisla II), L a vitalidad intelectual (Intelektualna vitalnost), Los problemas humanos de ¡a sociedad opulenta (Clovečanski problemi potrošniške družbe), Modernidad v posmodernidad (M'oderna in p'ostrnoderna), El tiempo humano (Človeški čas), El tiempo v ¡a eternidad (Cas in večnost), E¡ Nazismo una perspectiva transpolítica (Nacizem, v transp'oliticni perspektivi), E¡ Fascismo una perspectiva transpolítica (Fašizem, v transp'oliticni perspektivi), Criptoiderdisrno en ¡a cultura contemporánea (Kript"'idealizem v sodobni kulturi), Silencio en e¡ mundo (Tišina v svetu), La verdad como vigencia v dinamismo (Resnica kot veljava in diriarriizern), La estructura del Diálogo (Struktura dialoga) in Vivir desde el Don (Življenje kot Dar).
naziv »častnega senatorja Univerze v Ljubljani.« V utemeljitvi za priznanje, ki sta jo pripravila profesorja Teološke fakultete Robert Petkovšek in Janez Juhant, je bilo med drugim rečeno, da »v nasprotju z novoveško filozofijo Komar to razume kot mišljenje, usmerjeno k stvarnosti« in da je na tomistični realizem postavil tudi antropologijo in etiko. Poudarjeno je bilo, da se je vse življenje ukvarjal s temami, ki posegajo v samo jedro družbene problematike, in »ima pretanjen odnos do slovenskega jezika, kar se kaže v njegovi filozofski terminologiji in slogu.«
II
Ob izidu njegove prve knjige v Sloveniji, Poti iz mrtvila, so bili bralcem v domovini dani prvi podatki o našem mislecu. Pisec teh vrstic je v zapisu Ob prvem, izidu esejev Milana Komarja v Sloveniji podal kratke življenjske podatke in nekaj osnovnih informacij o njegovem delu. Poudaril sem, da je Komar kot mislec znan v Argentini predvsem po svojih predavanjih, da pa je tudi njegov objavljeni opus, tako v špansko govorečem okolju kakor v tujih filozofskih krogih, vzbudil pozornost.
Zal še danes velja, da je Komar bolj znan v tujini kakor v Sloveniji, saj je - kljub trem knjigam njegovih slovenskih esejev in razprav, kljub petnajstim španskim knjigam - šele pred kratkim našel mesto v Velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti.
Vsa leta je bil tudi tesno povezan s slovensko skupnostjo v Buenos Airesu: kot pisec razprav in predavatelj pri Slovenski kulturni akciji, pri Katoliškem akademskem [visokošolskem] starešinstvu in Akademskem [visokošolskem] društvu. Koje vsakoletni Zbornik Svobodne Slovenije uvedel poglavje »Slovenstvu v čast, narodu v ponos«, je med vsemi (po svetu uspešnimi) rojaki najprej predstavil filozofa Komarja.
Za ilustracijo naj bo dodano, da so v 'Slovenski hiši', v središču slovenskega življa v Buenos Airesu, dolga leta potekali njegovi celoletni mesečni »filozofski popoldnevi«. Leta 1976 je govoril o tematiki Filozofske korenine sodobnega erotizm.a, leto kasneje Razsvetljenstvo - Luterantstvo - Hegel - Marx.; Sensizem. ali 'groba estetika '(1978); Filozofske osnove za razumevanje slovenske problematike (1979); Tomaževa etika prevedena v jezik sodobne problem.a.ti.ke (1980 in 1981); Uvod v krščanski realizem. (1982); Strah pred svobodo (1983 in 1984), Ob desetletnici študijskega filozofskega tečaja (1985): Edvard Kocbek - Emmanuel Mounier, radiografija usodne zm.ede in zahode; naslednje leto, ob analizi tekstov Leszeka Kolakowskega, Karla Kosika in Ernsta Blocha, Notranja kriza m.arksi.sti.čne filozofije; leta 1987: Osnove krščanskega persondli.zm.a ...
Priznati je treba, da smo se pripravljavci razširjene izdaje Poti iz mrtvila sprva spraševali, kakor bodo, v emigraciji napisana, rojakom v zdomstvu namenjena, besedila zazve-nela človeku v domovini. Kmalu smo spoznali, da resnična filosofia ni samo perennis, ampak tudi univerzalna, da njeni izsledki veljajo vedno in povsod enako.
V uvodu v Pot iz mrtvila je avtor sam napisal, da objavljeni eseji »niso bili pisani za enotno zbirko« in prosi bralca, »naj vnese te sestavke v časovni in krajevni kontekst, v katerem so nastali«, kar bo tudi lažje storiti, saj je v tem pisanju »smisel za nadpoložajno
in nadčasovno univerzalnost tako živ, da upam, da bo dobrohotni bralec zlahka razbral, kaj ohranja veljavnost preko časovnih men in minljivih položajev.«
Hoja S tokovi in proti tokovom., ali pa vprašanje asimilacije, v svojem bistvu namreč že dolgo nista problem samo naših zamejcev ali emigrantov v tujini. Filozofijo, in praksa -referat še ne tridesetletnega Komarja, objavljen leta 1951 - opozarja na pomembnost te relacije, dostikrat pojmovane zgolj kot antinomija, saj je vprašanje »praktične vrednosti filozofije« povsod še posebej aktualno. Kdo ve - smo ob izidu Poti iz mrtvila dodali - »ali ni danes, ko v svoji tisočletni zgodovini prvič sami nosimo odgovornost za svoje delovanje, celo bolj pereče, kakor pa je bilo v času zapisa.« Meditacija Država je v nas samih, ki je bila kmalu po demokratizaciji Slovenije večkrat ponatisnjena tudi v matičnih revijah, ni zanimiva samo zato, ker je bila napisana leta 1958, ko je bila v Jugoslaviji ideja o samostojnosti slovenske države tabu, ampak ker Platonove teze, na osnovi katerih je Komarjevo razmišljanje nastalo, veljajo tudi za ohranitev eksistence državne tvorbe. In če je danes med nami kaj aktualnega, je to ravno iskanje jasnih stališč ob Pogojih za dialog med različno mislečimi, medtem ko se ob branju razmišljanja Z nezanimanjem smrt potuje incognito izkaže, da gre za problem, ki nujnega razmisleka ni potreben samo med rojaki v tujini. Tudi parazitstvo v družbi, o katerem govori Gozd ovijalk, žal »domovinske pravice« nima samo onkraj državnih meja... Celo razpravljanji o Času v zdom.stvu ali o Ljubezni do usode, ki sta krajevno in časovno pogojeni, se ob usodah mnogih, čeprav v domovini pa vendar v »notranjem eksilu« živečih, nenadoma prikažeta kot nadvse sodobni.
Izkazalo se je - kakor že tolikokrat pri velikih mislecih - da odkritja virov raznim problemom s časom ne samo niso izgubila vrednosti, ampak postala še bolj aktualna. Začudeni odkrivamo, kako so Komarjeve včeraj v tujem svetu porojene misli danes pereče, pomembne za človeka v domovini.
Pri Komarjevem delu se prikaže poseben odnos do načina filozofiranja in prenašanja filozofske misli drugim. Nemški filozof Josef Pieper - Komar ga je zelo upošteval in, kakor pišejo njegovi argentinski učenci, »prvi predstavil argentinskemu kulturnemu svetu« - je večkrat pisal o Platonu in njegovem nasprotovanju pisani besedi. Platon v eni svojih knjig (Navdušenje in božanska norost) govori o Sokratu in Pitagori ter o tem, kako »veliki misleci učitelji ne pišejo.« Pieper tudi omenja, kako je bil celo Tomaž Akvinski, ki je sam vendar veliko pisal, mnenja, da »res velikemu učitelju pristaja samo najvišja oblika učenja«, ta pa je, »vtisniti (inculcare) misli naravnost v srce poslušalca.« Tudi Etienne Gilson, eden največjih tomističnih filozofov 20. stoletja ter vplivnih raziskovalcev srednjeveške filozofije, ko se ustavlja ob Platonovem Fajdrosu, govori o nezaupanju do pisane
Dr. Milan Komar ob prvem in edinem obisku v domovini septembra 1995.
besede, češ daje filozofska intuicija celo z govorjeno besedo dostikrat nemočna. Kaj šele s pisano! Komar, ki je bil izrazito pedagoški tip človeka, nekdo, ki ne more ne učiti, je dolga desetletja samo predaval. Zato njegov tiskani opus, kljub dolgoletni in osupljivi dejavnosti, ni obsežen. Skromen je celo njegov španski tiskani opus, res paje, daje ohranjenih na stotine posnetih trakov s filozofskih tečajev, posvečenih najrazličnejšim temam, na stotine jih je tudi razmnoženih. Nekatere med temi, npr. La filosofía del 'corazón' de Pascal (Filozofija 'srca 'pri Pascalu pod vidikom sodobne filozofske problematike), ali pa El pensamiento de Edith Stein (Misel Edith Stein) so prerasle v knjižice.
Kot že rečeno, je imel Komar za svoje življenjsko delo reperiodizacijo zgodovine moderne filozofije, hkrati pa tudi metafizično branje sodobne globinske psihologije. To slednje je bilo že od leta 1952 povezano s sodelovanjem s skupino psihiatrov in psihologov. V svojem zadnjem slovenskem intervjuju, z njim sem se pogovarjal ob njegovi sedemdesetletnici, je dejal, daje z obeh področij lahko objavil le malo svojih izsledkov. Ko omenja, s katerimi evropskimi filozofi, ki se ukvarjajo s tematiko reperiodizacije, si dopisuje, je obžaloval, da tega svojega življenjskega dela on sam ne bo mogel končati. »Dokončali ga bodo moji argentinski učenci, če jim bodo okoliščine naklonjene.« O obeh omenjenih temah je spregovoril tudi leta 1995, ko je bil po petdesetletni odsotnosti prvič in edinkrat na obisku v domovini.
Komarjev opus je raznolik: gre za razmišljanja, ki segajo od čiste metafizike do filozofske antropologije. Je mislec, pri katerem začutiš, daje resničen 'ljubitelj modrosti', daje učitelj, ki obvladuje znanje o filozofskih tokovih, tako antičnih, srednjeveških kakor sodobnih, in je doma tudi v globinski psihologiji, v pravu, zgodovini in jezikoslovju. In kljub temu začutimo - kakor je napisal literarni zgodovinar Matija Ogrin, urednik zbirke Sidro, edicij humanistične esejistike, in eden urednikov Komarjevih slovenskih besedil -da je Komar »zmožen veliko filozofijo razlagati na ravni naših vsakdanjih, najbližjih vprašanj in življenjskih problemov. Filozofija je zanj 'stremljenje po zadnji jasnosti' in iskanje modrosti, zato tudi ob največji miselni globini preveva vso njegovo misel jasno napotilo k bivanjski rasti in razmahu.«
V tretji knjigi Komarjevih slovenskih besedil (iz dolge vigilije) je isti pisec v kratki spremni besedi dejal, da »naslov knjige pove, da so bila zbrana razmišljanja iz dolgih let, v katerih je naš mislec z upom in strahom pričakoval, da bo Slovenija dosegla politično svobodo in samostojnost. Tembolj paje Komarjevo upanje na svobodo naravnano k človekovi notranji svobodi, tisti, ki prihaja iz duha resnice in notranje enotnosti, iz urejenih želelnih moči in uma, odprtega k nepopačenemu smislu oseb, dejanj in položajev. Iskanje resnice in notranje enotnosti, pravi Komar, je osnovno hotenje in najgloblja volja človekove narave, saj je v osebi toliko življenjskih energij, kolikor je v nji bitne enotnosti in resnice.« Na istem mestu je tudi rečeno, da »Komarjeva realistična filozofija prihaja domov v Slovenijo s pomembnim pričevanjem, da filozofija stremi k poslednji mogoči jasnosti glede temeljnih vprašanj o človeku, brez česar v njem ni resnice in enotnosti; da zato med realistično etiko, dobro pedagogijo in mentalno psihično higieno pravzaprav ni meja; daje takšna realistična filozofija trajno aktualna in životvorna.«
Če bi v tem razmišljanju, ki je bolj informativnega značaja, želeli vsaj nekoliko osvetliti Komarjev človeški lik, bi opazili, daje prav tako, kakor je bil znan po antipatiji do pisanja, imel še marsikatero drugo značilnost.
Znano je bilo recimo, da se upira intervjujem. Pogovor s Tinetom Debeljakom, literarnim zgodovinarjem in knjižnim urednikom Slovenske kulturne akcije, ki je izdala Pot iz mrtvila, je bil predvsem informativnega značaja. Da sva se vsaj malo bolj podrobno pogovorila ob njegovi 70. letnici, je pripomogla samo moja pripomba, grožnja, naj pristane, ker bodo sicer pisali drugi, in kdo ve, če ne taki, ki ga nikoli niso niti poslušali niti brali, in naj si torej predstavlja, kaj bo iz zapisanega nastalo. Zanimiv utegne biti njegov intervju II retorno alia realta (Vrnitev k resničnosti), ki sta ga imela z njim Alvear Metalli in Martin Sisto in je izšel najprej v italijanski reviji Tracce, nato preveden v madridski Huellas, leta pozneje tudi v reviji Tretji dan 7 V uvodu sta spraševalca kot moto napisala, da gre »za srečanje z enim. najbolj prodornih mislecev v sodobni filozofiji. Odkritje velikega človeka, pozabljenega zaradi integrizm.a vseh 'anti.integri.stov'. - Idealizem, in njegova izguba spoštovanja do realnosti.: nihilistični. razplet, ki. izniči, človeški, jaz.« - »Najin sogovornik [...] beži pred intervjuji kakor pred kugo«, začenjata. »In doslej na intervju tudi še nikoli ni pristal. Našo prošnjo, čeprav bi bilo primerneje reči mesece trajajoče obleganje (assedio), zavrača s pragozdom 'nejev', motiviranih z mnogovrstnimi razlogi. Naposled, nenadoma nepričakovana vdaja; pristane zaradi zelo preciznega razloga: 'Sprejmem zaradi monsinjorja Giussanija3 in zaradi nezasluženega spoštovanja, ki ga izkazuje mojemu delu.' Osem ur vprašanj in odgovorov, razdeljenih po dveh kavarnah v Buenos Airesu, med zvenenjem skodelic kave in polemične gostobesednosti...« Besedilo je bilo pozneje ponatisnjeno še v knjižici La sfida della ragione (Izziv razuma),9 v njej o 'izzivu razuma' spregovorijo štirje misleci: Piero Bigongiari, Hans Georg Gadamer, Luigi Giussani in Emilio Komar.
Komar je pogosto kot eno najnujnejših lastnosti razmišljajočega človeka poudarjal pozornost. Kdo bi vedel, kolikokrat je padla ta beseda iz njegovih ust. In tudi on sam je vsakogar pazljivo poslušal. Marsikateri njegovih poslušalcev se je čudil, da ga ob kakšni sicer zanimivi, vendarle ne ravno usodno življenjski zadevi posluša s tako pozornostjo. Pri tem je njegov obraz izžareval poseben notranji mir. Mir. Po drugi plati pa si vedel, da se še daleč ne strinja z Gilsonovo zahtevo, da mora filozof vedno ostati miren in da »doctrina debet esse in tranquilitate.« Ob kakšni zmoti modernistov je govoril ne samo strastno, ampak v svoji gorečnosti naravnost napadalno. Ko da bi v podzavesti čutil - da parafrazi-ramo apostola Pavla, ko govori Korinčanom - da gorje mu, če ne bi pričal resnice. Mirno lahko rečem, da v življenju nisem srečal bolj ponižnega človeka, kakor je bil on - hkrati pa v svojih sodbah tako samozavestnega in da nikoli nisem poslušal predavatelja, ki bi
7	G1 Vrnitev v resničnost Pogovor " dr Milanom Komarjem - Tretji 'dan, XXXVI, it 9/lu, 2007. Prevedla María Debeveo oirncio.
8	Luigi Giussani (1922-2005), italijanski teolog in filozof, avtco številnih knjig Ustanovitelj gibanja Gjinuriic.rie e liberazio.ne
9	G1 Davide Rcmdcoii, AntO'nic' oantcoi La sfida della ragione, Rirnini, Guaraldi, 1996
kakor on govoril o neorazsvetljenstvu in kriptoidealizmu, ki obvladujeta miselne sheme moderne, kot da govori samemu sebi, že hip zatem pa po analizi kakšne zmote, katere uničujočih posledic ljudje ne vidijo, poslušajoče prosil, skoraj bi se dalo reči rotil, naj o povedanem sami ponovno in ponovno razmišljajo.10
Resnoben mislec, na prvi pogled tip strogega srednjeevropskega vzgojitelja. »Herr Profesor.« Na drugi strani ljubitelj lirike in človek z velikim smislom za humor. In vendar - v bistvu tragična oseba, ob kateri nisi mogel pozabiti na Pridigarjevo odkritje, da »kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti in kdor si veča znanje, si veča bolečino«. Zavedal se je, kakor je sam dejal, da najbolj mirno, in torej na nekak način srečno, živi človek, ki mu um ne deluje, nekdo, ki se mu je, kakor pravimo, 'utrgalo'. Normalen človek pa odkriva dobra in slaba gibala v sebi in bližnjih, vidi vzroke dogajanj, se zaveda posledic svojega ravnanja, tudi mišljenja in ravnanja drugih in ne more biti miren. Kdor pa hoče priti do dna ali čim globlje z odkrivanjem prvih počel in zadnjih vzrokov, komur so evidentne kdaj tudi krute posledice, kijih prinašajo zmote, a zre še naprej v prihodnost, hkrati pa je obsojen na zavest, da si ne sme zapirati oči - ta ne more pobegniti trpljenju. Kdor je Komarja dolga leta poslušal, ni samo občudoval njegove erudicije, njegovega neverjetnega spomina ali spoznanja, da se v svoji borbenosti - prototip bojevnika - nikoli ni umikal; vsi smo čutili, daje vse njegovo delo zraslo iz dolgih ur trpljenja.
Vesel je bil, ko je (zlasti prva leta) na znanstvenem institutu pri svojih celoletnih tedenskih tečajih imel kdaj tudi do tristo poslušalcev, v glavnem izobraženih laikov. Ta uspeh je pripisati njegovi erudiciji, neverjetnemu poznavanju zgodovine, aktualnosti in vabljivo-sti tem in različnosti perspektiv, iz katerih je znal prikazati uvid »resnice stvari« - vendar pa tudi privlačnosti njegove razlage: sredi najglobljega razmišljanja je bil zmožen v poslušalcu zakoličiti kakšno odkritje z ilustracijo iz živega življenja, kdaj celo pregneteno s humorjem. Hkrati pa je dvajset let vsako zadnjo soboto v mesecu, v enem najmanjših slovenskih krajevnih Domov, vodil krožek, ki se gaje kdaj udeleževalo deset, včasih petnajst že v emigraciji rojenih fantov in deklet. Govoril je - vedno do polnoči in čez - razvijal svojo temo, čeprav sta nekoč zaradi hudega neurja v Dom prišla samo dva učenca ...
Zahteven do učencev, a najprej do samega sebe. Njegovo strastno iskanje resnice, tudi študij mislecev, tako iz preteklosti kakor sedanjosti, mu ni uničilo samo vida, ampak tudi zdravje.
10 Temu vabilu so se udeleženci tečajev lahki' odzvali toliko lažje, ker je Komar sa vsako predavanje pripravil isročke, nekakšna skripta s kratkimi povzetki točk, ki jih loo obravnaval Temu je bilo dodanih kdaj več, kdaj manj listov z odstavki is 'del, o katerih bo govoril, poleg trditev obravnavanega avtooja pa citati tudi 'drugih mislecev
Naslovnici Komaijevih filozofskih del Red in misterij in Pot iz mrtvila.
Med tolikimi 'lekcijamiki so nam bile, kakor je pravil, povedane od starih-palai. lege-tai - sta ga še posebej prevzela Platonova mysterion kai m.etron. Tudi sam se je srečaval s skrivnostjo in mero. Ko je v Pieperjevi antologiji sentenc Tomaža Akvinskega videl, da je avtor filozofskemu delu dal naslov Ordo et Mysterium., je začutil, da ti besedi najbolj povzemata duha celotne kozmovizije Akvinca, katerega je od vsega začetka čutil kot 'velikega učitelja'. Med tema dvema poloma, na videz paradoksnima, je potekala njegova misel.
Neka dvojnost, na prvi pogled celo paradoksnost, je bila tudi v njem samem.
Resen, strog, zdelo se je, da ga je sam razum, toda treba ga je bilo slišati, ko se je ustavil ob lepoti preproste poljske cvetice, še bolj pa ob branju - in komentiranju - slovenske poezije. Koliko srca, čustev! Ni se zgodilo samo enkrat, da med branjem ni mogel zadržati drhtenja glasu, včasih je za dalj časa obmolknil. Celo v eni njegovih Vsakdanjih pesmi,11 v kateri opisuje domačo kuhinjo, je najti verza »Tuje pričujoč duh/in z njim srce in um.« Najbrž je bil kar strog pater fam.ili.ae in resen soprog, toda ne morem pozabiti, kako se nekega večera po predavanju vračava proti železniški postaji in mi navdušeno razlaga, da je od prijatelja v Evropi prejel fotokopije neznanega starega filozofskega teksta. Iz nabito polne aktovke potegne snop listov, pri tem pa mu zdrkne iz nje tudi list, na katerem je s svinčnikom narisan ženski klobuček. »Včeraj sem ga zagledal v izložbi na Floridi, [najbolj chic ulica v središču Buenos Airesa], a ni lep!« mi reče ves raznežen. »Sem ga prerisal, vem, da bo Majdi [ženi] všeč ...«.
Že kot dijak se je resno posvečal filozofiji, toda hkrati prevajal kontroverznega lirika Villona. A tudi desetletja kasneje, ko se je ukvarjal s Heglom ali raziskoval besedila raci-onalističnega Wolffa (in se gotovo marsikdaj strinjal z Ušeničnikom: »Vse spoštovanje nemški [filozofski] znanosti, a ne zaradi njenega temnega umničenja in njenega umetni-čenja z izrazi!«) se je v istem času izpod njegovega peresa večkrat izlila poezija. Pod psevdonimom Anton Brezovnik je objavil omenjene Vsakdanje pesmi, nekaj let prej prevod iz Palatinske antologoje izbranih Ljubezenskih pesmi grškega pesnika Pavla Silenciarija (5. st. po Kr.), napisal je vrsto Božičnih sonetov, celo krepak epigram se mu je kdaj izlil na papir.
Ob vseh takšnih in podobnih 'paradoksih' pa se ob njem prikaže še neka posebnost.
IV
Otroška leta, prve podobe, prvi koraki... srečanja z drugimi otroki. Počasi vpijaš vase pokrajino okoli tebe ... tu so prva doživetja, prvi veseli pa tudi prvi žalostni vtisi... In kdaj celo že kakšna drobna, vendar nikoli več pozabljena spoznanja. In morda, če celo pozabljena, nikdar več izbrisana iz tebe. Kraj, kije morda nadvse majhen kos zemlje, pa vendar tisti, iz katerega boš za vedno rasel, iz katerega boš lahko do smrti zajemal svoje moči. Ni čudno, če je tolikim ljudem rojstni kraj »umbilicus mundi« popek, središče sveta. Središče. Iz katerega pa lahko raseš kvišku in na vse strani...
Komar se je kot otrok primorskih beguncev rodil v Ljubljani, toda že kmalu zaživel v
11 Gl Meddobje, V, it 3-4, Buenos Aires, 1959 Ps Ant^n Bresovnik.
Škofji Loki.1- In vse življenje jo je čutil kot svoj »umbilicus mundi«. Nekoč sem ga občudujoče vprašal, kako je mogel še ne tridesetletnik napisati tako izčrpen članek, kot je Filozofija in praksa, ob objavi pa pod črto pripomniti, da gre samo »za poročilo, brano v ozkem krogu katoliških izobražencev, in ima torej vse značilnosti priložnostnega referata«. Odgovoril mi je, da je res šlo za priložnostno besedilo, da pa vse njegovo več ko polstoletno poznejše razmišljanje, raziskovanje ni drugega kakor samo poglabljanje v tem referatu nakazane problematike.
In podobno je tudi z njegovimi Škofjeloškimi soneti. Večkrat je poudaril, da je v njih osnova za vsa njegova poznejša razmišljanja. Škofja Loka. V njej je preživel svoja najlepša, najbolj bogata otroška leta. Ljudje in pokrajina, veseli, kdaj tudi žalostni dogodki, materina skrb, očetovi preprosti, vendar koristni nauki. Oče, preprost državni uradnik, izrazito očetovska figura (in Komarju všečno: predvsem s številnimi medaljami za pogum odlikovani avstro-ogrski vojak v i. svetovni vojni...). Skofja Loka - tam so bile njegove korenine. Iz njih je rasel, vse življenje gradil na drobnih spoznanjih iz tistih otroških let.
Tik pred izidom Poti iz mrtvila se je z njim pogovarjal Škofjeločan Tine Debeljak.1® V uvodu pogovora je napisal, da je Komarja poznal še kot otroka in kasneje kot dijaka (on mu je v Domu in svetu tiskal prevode Villona,) povedal, da je naš mislec »vso osnovnošolsko mladost živel v Škofji Loki, kjer smo se srečavali, toda kdo od nas študentov se je zanimal za tedaj osemnajst let mlajšega 'pokovca'...«.
Ni torej čudno, da so prav ob Škofji Loki nastale Komarjeve najlepše pesmi, vrsta sonetov. Literarni zgodovinarji bodo sodili o njihovi poetski vrednosti. Seveda Prešeren je Prešeren, Komar pa predvsem mislec in vendar ... ali res govorim pod vplivom prijateljskega odnosa, ki je bil med nama, če sodim, da moremo prvi Komarjev sonet Škofji Loki mirno postaviti ob bok Prešernovi Vrbi? - tako formalno kakor vsebinsko.
Cankar je zaživel iz Vrhnike, Prešeren iz Vrbe, Gradnik iz Medane, mnogi so zapisali hvalnico ali zapeli pesem rojstnemu kraju, pa vendar dvomim, da bi se mu še kdo v slavospevu 'rojstnemu kraju' poklonil s tako hvaležnostjo, da bi še kdo drugi tako izrazito odkril, da mu je kraj otroških let pomenil celotno njegovo rodno zemljo, mu bil vse življenje navdih, kakor je bil prav Komarju.
Leta 1973 je ob tisočletnici Škofje Loke (973-1973) napisal prvi sonet, hvalnico svojemu starem mestu: prebliski spominov na otroška leta, hkrati tudi zavest, da ti spomini nudijo
12	Živeli so na Poljanski cesti 2, v poslopju, kjer je 'danes Upravna enota okolja Loka
13	G1 Tine Debeljak Pogovor z Milanom Komarjem Ob prvem isidu rijeg" ve knjige filo^'ofskih esejev Glas 3KA, Buenos Aires, 1956, it 12-13 - Ponatis v knjigi Iz dolge vigilije.
Dr. Milan Komar na obisku pri predsedniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Francetu Berniku. september 1995. (foto: Carmen Narohe)
»zagon in hrano« za razpetje vseh sil, pa tudi zavest, da kljub bučanju burnega sveta, v katerem mu je živeti, njegova pot teče mirno naprej, »v nespremenljivi smeri, ki pne se iz zvestobe korenini.«
Skofji Loki
Za tisočletnico
O Loka,, hvala ti. za tista leta, za vse veselje, sonce, bujno cvetje. Zaklad globinski, trajno doživetje, na skrivnem, peta pesem, neizpeta.
Spominov tisoč v srcu se prepleta in duhu nudi tla, m.očno zavetje, zagon in hrano, vabi ga v razpetje vseh sil: o bitja teža, slast obeta!
Blešči se grad v daljavi, kapucini, stojipogum.no sveti Jakob v veri, tišče se hiše kot golobi v gruči.
Le buči divji burni svet, le buči.:
pot gre navzgor v nesprem.enlji.vi sm.eri,
ki pne se iz zvestobe korenini.
Naslednji sonet, Spomin v pampi, ima podnaslov Ob tisočletnici Škofje Loke in je že pogled iz tujine, razmišljanje človeka, ki živi sredi deset milijonskega mesta in mu ob zrenju na neskončno argentinsko pampo misel zaplava nazaj prek ekvatorja. Tudi ta sonet spada v antologije slovenske refleksivne lirike.
Spomin v pampi
Izgublja, se oko v brez mej daljavi, ravnina se kot večnost razprostira, z neba. dežuje mir, iz tal izvira. Kako si. m.ajhna, Loka, v tej širjavi..
In vendar, če te gledam, v luči. pravi, neznatnost tvoja, duhu ni. ovira, in končnost tvoja je neskončna m.era, kot je neskončna cvetka v drobni, travi..
Prepolna je vsakdanjost poezije, brezčasje se v hežnosti zrcali, z neskončnostjo je končnost prepojena.
In iz umiranja, življenje vzklije, se laž v mali stvarnosti razgali, s spominom, so vsa pota razsvetljena.
Bralcu ne uide, da je v obeh sonetih izhodišče 'spomin'. In ni čudno, če je tudi v prvem sonetu iz cikla naslednjih treh sonetov spominu dan poudarek.
Kot mislec je Komar neštetokrat opozarjal, kam vodi pot človeške družbe, ki že ni več družba, ki je v resnici samo še simulacrum, societatis, videz družbe, kam pelje civilizacija, prevzeta od relativizma, civilizacija ljudi, ki živijo, kakor je nekdo napisal, »izključno v območju zadovoljevanja bioloških potreb«. Dirigirani hedonizem, ki smo mu priča, nujno ubija duhovne vrednote. Komarjevo razmišljanje Z nezanimanjem. smrt potuje incognito še daleč ni veljalo samo za rojake v emigraciji, kjer so se začeli kazati prvi znaki vdajanja v vseenost. Ko zavlada vseenost, je občutka za vrednote vedno manj, kakor da je človeku splahnela volja za karkoli, še posebej za delo za bonum. comune. Toda, kaj naj predrami voljo, če ni vrednot? Človek lahko kmalu spozna, da morejo voljo prebuditi samo vrednote, a da nam te lahko pokaže samo razsvetljena pamet, ki zna ločevati bistveno od nebistvenega. Toda kako priti do pametnosti, če v človeku umira spomin, če razni »družbeni inženirji«, kakor bi dejal C. S. Lewis, s poudarjanjem zgolj sedanjosti, ali celo s »pogledom naprej«, prekinjajo - kdo bi dvomil, da nekateri načrtno - povezavo s preteklostjo? »Biti zgolj otrok svoje dobe, pomeni največje suženjstvo«, pravi G. K. Chesterton. In komu je lažje vladati, kakor zgolj zabave lačnim sužnjem?
Ni čudno, če je pri Komarju in njegovi šoli spominu dan tak poudarek. Rek 'Mors vitam, memoria mortem vincit - Smrt je premagala življenje, toda spomin je premagal smrt,' je zanj temelj, na katerem je mogoče graditi zdravo prihodnost. Brez spomina in spominjanja je življenje vegetiranje, brez njiju predvsem ne more biti inteligence, saj »spomin in bistrost sta najožja brata«.
Tudi v prvem sonetu iz cikla naslednjih Škofjeloških sonetov je izhodišče spomin, vendar pa se v trojici sonetov kažejo tudi osnove, na katerih bo slonelo vse filozofovo razmišljanje, že so nakazane poti, po katerih bo hodil do konca. Dejali bi lahko: njegov življenjski program, iz katerega je razvidna razpetost med čisto metafiziko in filozofsko antropologijo. Bojan Žalec, pisec daljše spremne besede k slovenski izdaji Reda in mi.steri.ja,14 posebej spregovori prav o teh sonetih, ko pravi, da Komarjev slog raste iz krščanskega realizma, iz antropocentrističnega teocentrizma in humanizma, iz bivanjskega ganotja, ki seje Komarju razodelo na njegovi lastni poti, kot je izpovedal na koncu drugega škofjeloškega soneta. Žalcu so Komarjevi soneti »primeren zaključek ali izhodišče nadaljnjega ali ponovnega branja njegove filozofije. Poezija je najbolj koncentriran izraz človekove intime in notranjosti in čut za poezijo je nekaj, kar ni bilo postranska stvar Komarjeve filozofije,
14 Bojan Žalec. Sladka tlaka smisla. V knjigi Red in misterij, Ljubljana, 2002
umanjkanje le-tega pa pusti pečat okrnjenosti tudi na njeni recepciji.« Ti soneti, prvič objavljeni v buenosaireškem tisku, trideset let pozneje kakšen tudi v matični reviji, so bili prvič tiskani v knjižni obliki, ko so bili pod skupnim naslovom Soneti ob misteriju na izrecno željo misleca dodani prevodu knjige Ordeny Misterio.
Trije Škofjeloški soneti
Ob tisočletnici Škofje Loke
Spominjanje se reče po nemško »Erinnerung«, kar pomeni dobesedno ponotranjenje, in po latinsko recordatio, kar pomeni dobesedno vrnitev v srce.
Kdor se spominja, vase se povrača, v sam. začetek, v prvo izhodišče, si. skrbno pota sem. in tja preišče, sm.eri. po igri. vetra ne obrača.
Pokoj in sprava sta njegova plača, v globini, lastni, najde zatočišče, je slep za. videz, za. zunanje blišče, požene korenine v tla dom.ača.
Spomin je znak notranjega, življenja, zahteven je do sebe, zvest resnici, je stroga m.era in zalet hotenja.
Je nepremičen kakor m.estna vrata in hiter kakor duh, podoben ptici.. Spomin in bistrost sta najožja brata.
Loka kot »umbilicus mundi«, popek, središče sveta. - »Günther Grass.je iz G danska, Uwe Johnson iz Cammina na Pomeranskem, Martin Walseri.je iz Wasserburga. Kako globoko so ukoreninjeni v svojo rodno zemljo. Tam se začenja vse, kar vedo.«
Hans Magnus Enzesberger
Prijetno ni živeti na obodu, vse sile iščejo poti v osredje, pa naj gre za podredje kot priredje, je človek vedno sreda v svojem, svodu.
Čeprav je vse nestalno, vse v prehodu, ni. vse sam.o potek, sam.o sosledje, so vozli, trde točke, je zaledje, se strinjajo steze kot v tihem, shodu.
Zavest je že središče in razpotje, zavest ni. nikdar del, ker je celota, je svet v sebi., s težkimi, razlogi..
Napredek je m.ogočpo lastni, progi, le tam. se razodene vsa lepota, življenja smisel, bivanjsko ganotje.
Počelo (arhe) je nastavek, zagon, rodovitnost. -»Arhe ni nikdar arhaična.«
Ernst Bloch
Moč silovita nas poganja k rasti.. In če se kdo uporno ji. ustavlja, ne gre naprej, stoji, se obotavlja, moči rasti so zanj moči propasti..
Razvoj navzven, ki. v sonca je oblasti., se v temi zemlje na skrivaj pripravlja; tam., kar od zunaj pride, se presnavlja: drevo, razraslo v prst, ne m.ore pasti..
Zato je treba rasti, brez prestanka, vesolje vse nas v rodovitnost vabi., iz rodovitnosti, poraja se obilje.
Kjer je pom.anjkanje, tam. je nasilje; kdor raste neprestano, ta ne grabi., živi. na svojem, ni. najem.na stranka.
In kakšni so odmevi na Komarjev filozofski opus? V matici je nekaj besed o njem in njegovem delu izšlo najprej v razširjeni izdaji Poti. iz mrtvila. Pisec teh vrstic je bil avtor kratkega življenjepisa, zgolj kot informacijo - saj sam nisem filozof - sem objavil tudi nekaj osnovnih podatkov o njegovem delu in pripravil bibliografijo. Že v tej knjigi je tudi uvod v spoznavanje Komarjeve filozofije. Igor Senčar, takratni urednik za družbena in politična vprašanja pri reviji Tretji dan, ki je nekaj let prej imel priložnost v Argentini osebno spoznati našega rojaka (in prisostvovati nekajtedenskemu tečaju, predvsem ravno ciklusu Komarjevih predavanj), je odprl pogled v Komarjevo filozofijo.15
Matija Ogrin je ob izidu tako Komarjevih Razmišljanj ob razgovorih kakor knjige Iz dolge vi.gili.je bralcu na kratko predstavil delo misleca. Ob izidu knjige Iz dolge vi.gi.li.je je ob Komarjevi trditvi, da se vsako bitje more izpopolnjevati le v smereh lastne narave, v mejah svojega bistva, iz svojega in na svojem, v spremni besedi spregovoril, kako pravzaprav ta filozofova misel povezuje v sebi »najpomembnejša duhovna izhodišča in miselne zasnove« in razmišlja o duhu Komarjeve realistične filozofske misli.
Istega leta je v slovenskem prevodu izšla Komarjeva knjiga Orden y Misterio, izbor filozofovih razprav, »referatov«, kakor pravi avtor v španski izdaji, objavljenih v argentinskih revijah. Daljšo spremno besedo k izdaji je napisal filozof Bojan Žalec, docent na Teološki fakulteti Ljubljanske univerze in predavatelj na Filozofski fakulteti (Zgodovina slovenske filozofije). Gre za analizo Komarjeve misli, kije »krščanski realizem, katerega spoznavna posledica je poudarjanje pozornosti na stvarni red, etična pa dostojanstvo človeka.« Žalec odkriva, kako »osnovni kvas Komarjeve misli zaznamujeta ravno besedi iz naslova pričujoče knjige: red in misterij« in se ustavlja ob mislečevih odkrivanjih prvih počel in zadnjih vzrokov na najrazličnejših področjih, ugotavlja, kako mislec izrazito poudarja tudi pomen zgodovine za našo sedanjost in med filozofi najbrž največ dolguje sv. Tomažu Akvinskemu (o tem govori večkrat tudi Komar sam in v nekem intervjuju pove, da o njem on sam sicer ne piše in ne predava, ker pač to ne sodi v njegovo institucionalno področje raziskovanja, da pa je Akvinčeva misel vseskozi navzoča pri njegovem premišljevanju, zanj bistvena). Po podrobni razčlembi Komarjevega dela, Žalec ugotavlja, da je njegova misel v resnici misel humanističnega in antropocentričnega teocentrizma. Proti koncu spremne besede se ustavi ob primerjavi glavnih slovenskih filozofov iz preteklosti, zlasti ob primerjavi Komarjeve misli z Ušeničnikovo in Vebrovo, naposled pa želi vsaj v obrisih kritično umestiti Komarja v svetovni in slovenski filozofski okvir. Po Žalčevem mnenju je avtor Reda in misterija med slovenskimi filozofi, zaradi estetike, zgodovinske razsežnosti premišljevanja, tudi po slogu pisanja, edinstven. Spremno besedo konča z ugotovitvijo, da je Komar kljub samosvoji poti vseeno nadaljevalec dela mislecev iz naše preteklosti, ki so bili »teistični supranaturalisti in ki so po večini poudarjali potrebo po (na intelektualnem spoznavanju utemeljeni) racionalni metafiziki (A. Ušeničnik)« in s trditvijo, daje bil Komar poleg vsega tudi »velik filozofski učitelj«. Sprašuje se, »ali ni to za modroslovca morda celo največji kompliment?«16
15	G1 Igor Senčar Hrepenenje po zadnji jasnosti. - V knjigi Pot ic mrtvila, Ljubljana, 1999
16	O isidu knjige so pisali v Družini, Delu, o njej so poročali tudi na osrednji radijski postaji, daljSo —►
LF;. 55 / Si lj ije Ino smisla 91
V Argentini so Komarjevi učenci pisali o njem, v marsikateri diplomski nalogi ali doktorski tezi, pozneje tudi v knjigah, je na prvih straneh najti poklon in izraz hvaležnosti »svojemu učitelju«, predvsem seveda ob tematikah iz filozofske stroke, vendar tudi psihologije, literature, celo ekonomije.17
Leta 1999, ob petdesetletnici njegovega delovanja v Argentini, je devetnajst njegovih argentinskih učencev, med njimi tudi njegovi najbližji sodelavci, ki se ukvarjajo z reperi-odizacijo moderne filozofije, izdalo kot hommage spominski zbornik svojemu učitelju, zajetno knjigo z naslovom Vida llena de sentido - Homenaje de sus discípulos (Življenje polno smisla - Poklon njegovih učencev).18 V uvodih besedah, ki jih je napisal Carlos A. Velasco Suárez, je napisano, da gre za objavo razprav Komarjevih učencev. »Odločili smo se izdati dr. Komarju v poklon izbor neobjavljenih del njegovih učencev. Rodovitnost njegovega petdesetletnega poučevanja se kaže med drugim tudi v obilju njegovega nasledstva in predvsem v tistem, kar je odlikujoče znamenje vsakega velikega učitelja: izžarevanje in prenos značaja, stila in enotnost uvida, hkrati pa dopuščanje vsakomur veliko prostora za razvoj lastne izvirnosti, kar je ključno in temeljno pri vsakem poučevanju. Zaradi tega lahko upravičeno govorimo o Komarjevi šoli.« Del zbornika predstavljajo razprave njegovih učencev filozofije, drugi del pa teologov, profesorjev literature, psihiatrov in ekonomistov. »S svojo mnogovrstnostjo«, dodaja pisec uvodnika, »pričajo o širini in obsegu komarjanskega pedagoškega in miselnega vpliva.«
Komarjeva učenka María Debevec Simčič je že leta prej poslovenila njegov članek El perfil hum.ano de Alcides de Gasperi (Človeški lik Alcida de Gasperija), razmišljanje o enem od očetov evropskega združevanja, ki je bilo prvi Komarjev v španščini objavljeni tekst (1954). Prevedla je tudi razpravo La verdad com.o vigencia y di.nam.ism.o (Resnica kot veljava in dinamizem). Obe besedili sta objavljeni v knjigi Iz dolge vigilije. Za revijo Tretji dan je poslovenila intervju Vrnitev v resničnost, za Novo revijo pa eno od poglavij iz knjige El tiempo y la eternidad (Cas in večnost), in sicer poglavje Ljubezen kot ekspanzija časa in prehod v večnost.19
VI
Milan Komar, človek jasnih načel, obziren in vendar borben, človek, ki se ni umikal tudi polemikam, kakor bi bilo nekaj vojaškega duha v njem. Ni čudno, če se je, takoj ko je bil leta 1943 v Ljubljani osnovan Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), kot odločen
izčrpno recenzij'" je napisal Janez Juharit, predsednik katedre za filozofij-' na TeoLoski fakulteti UL - <31 Janez Juharit, Med filozofijo iri poecijo, Ampak, IV¡ n overnber, 2003.
17	Prirn Carlos A Velasoo ouarez, Lapsicología del se/i un abordaje epistemológico/Selfpsvchologv ari epistemológica! approach, EDUCA, Buenos Aires, 2003 Ali pa tudi že samo uvode v razprave, ki jih objavljajo' Koonaijevi učenci, so'delavci iz filozofskega kroga. Luis M Balifia, Alberto' Berro, Hectoo J Delb'O'SCO', C A Ituralde Colombres, Juan A. Leverrnariri
18	Vida llena de sentido Homenaje al profesoo Emilio Lomar, Furidacičoi Bank BcoOon, Bueroos Aires 1999
19	Nova revija, 2005, St 282-284
demokrat priključil primorskim domobrancem, tako kakor številni drugi sinovi staršev, ki so se po l. svetovni vojni morali umakniti pred fašizmom in so se kot otroci beguncev rodili v Sloveniji. Vrnil se je na Goriško, da po desetletjih fašizma in preganjanja pomaga pri oživljanju slovenstva; to je v marsičem tudi uspelo in ne samo na področju šolstva.20
Ob tretji obletnici njegove smrti je Matija Ogrin napisal, daje bil Komar, kije bil formalno gledano zgodovinar filozofije, človek nenavadne duhovne moči.21 »Takšen je bil, ker je bil notranje konsistenten, oseba, ki je v samem sebi do kraja uresničila svoje darove, zmožnosti in spoznanja: vsak njegov stavek prihaja iz globine pre- Naslovnica Komaijevega dela El tiempo y la eternidad. pričanja, iz enote misli in ravnanja.« Ob kakšnem drugem človeku bi morda zazve-nelo patetično, kdor pa se je poglobil v
njegovo delo, se 'srečal' z njim, ta ve, da je res, da se je Komarjev človeški čas pred tremi leti iztekel, prešel je v večni čas, toda, »misli, ki so v njegovem delu veljavne za zmeraj, nas nagovarjajo, naj jih sprejmemo v svoj človeški čas. V svojo osebno, tudi našo skupno slovensko usodo.« Kakor je razvidno iz delovanja Fundacije, je to živo gibanje. »Je pa tudi sled,« dodaja pisec, »ki jo je v Argentini zapustil človek, kije tja prišel golih rok, z ženo in dvema hčerkama kot begunec pred komunizmom.«
Milan Komar je umrl 20. januarja 2006, star petinosemdeset let. Na pol slep. V Boulogne sur Mer so se od njega poslovili številni slovenski rojaki in tudi argentinski prijatelji. Izšla je vrsta nekrologov v slovenskih in argentinskih publikacijah.22 V osrednjem argentinskem dnevniku La Nacion je dan po Komarjevi smrti izšel članek z življenjepisom ter z oznako njegovega dela. Dan pozneje je bilo v istem dnevniku objavljenih nad štirideset osmrtnic: v imenu Fundacije, raznih organizacij, zasebnikov, največ pa od družin pokojnikovih učencev.
20	Komar je bil glavni urednik tednika Gcoiiki list - Kar se iolstva tiče, gl Alojzij Geržinič, Slovensko solstvo na Primorskem [med 2 svetovno vojno in prva leta pO' njej], Buenos Aires, 1983. - Alojzij Geržinič, Pouk v materinščini - da ali nec Buenos Aires, 1972.
21	Gl Matija Ogrin Mislec ca vse čase, Družina it 5, Ljubljana, 2009.
22	Gl Družina (5 februar 2006), kmalu zatem pa tudi članki In memoriam, npr Bojan Žalec. Karizmatični učitelj (DeLo, 10 februar 2l>l>6), meditacija Marka lorernžarja Univerzalni in slovenski lik pokojnega misleca (Svobodna SLovenija, Buenos Aires, 16 februar 2006), v isti številki članek Tineta Debeljaka rnl Življenje dr. Milana Komarja, G Caldarii 'de C>jea C>uintana In memoriam Emilio Komar (Valores, XXIV, N- 66, Agosto 2006)
JikIJ
El tiempo y la eternidad
Lnr^m, J-	«H
Su
......\>oml|
Na njegovo izrecno željo sta leto dni kasneje njegova sinova prenesla posmrtne ostanke v Slovenijo, tako da počiva na Žalah, skupaj z očetom, materjo in sestro. Pogrebno žalno mašo v cerkvi sv. Križa je (12. septembra 2006) vodil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ob somaševanju duhovnikov, profesorjev s Teološke fakultete Ljubljanske univerze. Škof je med mašo tudi spregovoril o pomembnosti pokojnikovega dela in njegovem liku. V slovo so mu spregovorili v imenu Teološke fakultete predstojnik njene katedre za filozofijo, za njim v imenu prijateljev iz Škofje Loke in prijateljev iz slovenske skupnosti v Argentini, pa tudi zvestih argentinskih prijateljev in sodelavcev, pisec teh vrstic.2s Spominu pokojnika sta se poklonila tudi tedanji predsednik Društva slovenskih filozofov in eden njegovih učencev v Argentini.
Zadnjih petnajst let sva bila včasih pogosteje kdaj redkeje, pa vendar v stalnem stiku, a je zanimivo, da ga bolj kot takrat, ko je še živel v tujini, čutim blizu zdaj, ko počiva v domovini.
VII
Komar je v teku desetletij imel stotine tečajev za širše občinstvo, haute divulgation, kakor bi dejali Francozi. Več ko deset enoletnih tečajev je imel tudi v slovenski skupnosti v okviru SKASA (Slovensko katoliško akademsko [visokošolsko] starešinstvo) in Visokošolskega tečaja, dostikrat je predaval tudi na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, bil je član njenega filozofskega odseka. Naslovi pomembnejših argentinskih tečajev med letoma 1954 in 1998 kažejo razpon njegovega zanimanja in problematike, kateri je posvečal pozornost, dostikrat v skrbi zaradi filozofske nejasnosti ali celo zmot.24
Komarje že med leti 70 in 80 večkrat govoril o neizogibnem razpadu marksizma, leta 1986 je kar celoletni študijski tečaj posvetil marksizmu. Ob analizi tekstov Kolakowskega, Kosika in Blocha je spregovoril o Notranji krizi marksistične filozofije. Toda v enem zadnjih predavanj v slovenski skupnosti - bilo je leta 1990 - je spregovoril o razpadu, a tudi razplodu marksizma. Analiziral je bistvene ideje, na katerih marksizem sloni. Dejal je, da smo bili v zadnjem letu priče hitrega političnega razsula marksizma v vzhodni in južni Evropi, kakor tudi razpada te ideologije po svetu. Zdi se, da je poraz marksizma popoln in dokončen. »Toda po drugi strani je tudi zmaga marksistične ideje trenutno največja. Namreč idej, ki jih je marksizem sprejel od svojih prednikov in jih zdaj popularizira med množico.«25 Predavanje je končal s konstatacijo, da »sedaj, ko je marksizem politično mrtev, opažamo iste njegove teze udejstvovane tudi v zahodnem, kapitalističnem svetu,« in da se iste ideje dandanes plodijo dalje z obvladovanjem modernega človeka.
V enem slovenskih krajevnih Domov v Buenos Airesu, v Carapachayu, je enkrat na mesec dvajset let vodil študijski filozofski krožek za mlade. Razlagal je Aristotela in
23	G1 Zorko oirnčic Kljubovalecpreskusnjam (Ob slovesu misleca Milana Komarja - beseda ob grobu) Koledar Mohorjeve družbe, Celje, 2007
24	V njegovem Curriculurn vitae, ki ga objavlja Fundacija na iritemetu, je na
http //wwwsabiduriacristiaria corn ar pC'd saglavjern Cursos (tečaji) najti naslove stodvajsetih tern.
25	G1 Razpad tri razplod marksizma v knjigi Razmišljanja ob razgovorih.
Platona, Tomaža Akvinskega, pogosto se je ustavljal ob Heglu, kdaj mu posvetil tudi celotno leto, analiziral pa - v glavnem kritično - tudi sodobne novoveške filozofe.
Med poslušalci sem bil edini senior. Konec vsakega leta sem kot nekak kronist verzifi-kator zapisal - kdaj tudi v šaljivi obliki - nekaj verzov o vsakoletnih obravnavanih tematikah. Tako so po dvajsetih letih krožka nastali Carapachayski anali. Sebe citirati ni znak dobrega okusa, niti v primeru, ko bi človek želel informativni članek, kakršen je ta, končati z nekoliko bolj osebno, intimno mislijo, pa vendar ... naj mi bo tokrat dovoljeno, še posebej, ker vem, da so zadnje vrstice analov izražale ne samo moje občutke, ampak vseh mladih Komarjevih učencev.
PS: A zdaj naj se mi dovoli, da iz kroga izstopim študijskega. (Bo le hip, a roka sama piše, ne da »uboga«; ne poje glava, le srca utrip):
Besed ne najdem, da bi mogel kdaj - ne v dnevniku in ne v analih javnih -pokazati ob »palai legetai« (kot reče se: »ob starodavnih«) njegova odkritja »starih« veličine, ko pa izkaže se - in to ob njem -da doba »velikih« nikdar ne mine ... Ko namreč on, ljubimec modroslovja znebi ljubečih se objemov in okovja, pokaže tudi modroslovja meje, (to zmoreš le, če božji ogenj greje te res in res poznaš »obojni svet«) in sveto se zasveti izza besed njegovih in resnica višja sije -ko vse kaj več kot le filozofije
ko moč modrosti božje se odkrije.
VIRI IN LITERATURA
Berro, Alberto: Presentación del libro Orden y Misterio de Emilio Komar. Buenos Aires : Fundación Banco de Boston, 1996.
Caldani de Ojea Quintana, Guadalupe: Uvod v knjigo El tiempo humano. Buenos aires : Ediciones Sabiduría Cristiana, 2003.
Caldani de Ojea Quintana, Guadalupe: In memoriam Emilio Komar. Buenos Aires : Revista Valores en la Sociedad Industrial, XXIV, N9 66, 2006.
Debeljak, Tine: Pogovor z Milanom Komarjem. Ob prvem izidu njegove knjige filozofskih esejev. Buenos Aires : Glas SKA, 1956, št. 12-13.
Geržinič, Alojzij: Slovensko šolstvo na Primorskem. Buenos Aires : Slovenska kulturna akcija, 1983.
Geržinič, Alojzij: Pouk v materinščini - da ali ne? Buenos Aires : Sij slovenske svobode, 1972.
Juhant, Janez: Med filozofijo in poezijo. Ljubljana : Ampak, IV, november 2003.
Komar, Milan: Iz dolge vigilije, Ljubljana : Družina, zbirka Sidro, 2002.
Komar, Milan: Pot iz mrtvila. Buenos Aires : Slovenska kulturna akcija, 1965.
Komar, Milan: Pot iz mrtvila. Ljubljana : Študentska založba, zbirka Claritas, 1999.
Komar, Milan: Razmišljanja ob razgovorih. Ljubljana : Družina, zbirka Sidro, 2000.
Komar, Milan: Red in misterij. Ljubljana : Študentska založba, zbirka Claritas, 1996.
Kremžar, Marko: Univerzalni in slovenski lik pokojnega misleca. Buenos Aires : Svobodna Slovenija, 16. februar 2006.
Mosto, Marisa: Prólogo al libro El tiempo y la eternidad. Buenos Aires : Ediciones Sabiduría Cristiana, 2003.
Ogrin, Matija: Mislec za vse čase. Ljubljana : Družina, št. 5, 2009.
Rondoni, Davide; Santori, Antonio: La sfida della ragione. Rimini: Guaraldi, 1996.
Velasco Suárez, Carlos A.: Emilio Komar (v Orden y Misterio). Buenos Aires : EMECE Editores, 1996.
Velasco Suárez, Carlos A.: Introducción: Vida llena de sentido. Buenos Aires : Fundación Bank Boston, 1999-
Senčar, Igor: Hrepenenje po zadrijijasnosti. V: Pot iz mrtvila, Ljubljana : Študentska založba, zbirka Claritas, 1999.
Senčar, Igor: Dve predavanji profesorja Milana Komarja. Ljubljana : Tretji dan, XXIV, št. 12,1995.
Simčič, Zorko: Kljubovalecpreskušrijam. Celje : Koledar Mohoijeve družbe, 2007.
Vedia, Bartolomé de: Oír al maestro. Buenos Aires : La Nación, 25. november 1996.
Žalec, Bojan: Sladka tlaka smisla. V: Red in misterij, Ljubljana : Študentska založba, zbirka Claritas, 2002.
Žalec, Bojan: Karizmatični učitelj. Delo, 10. februar 2006.
Meddobje, V, št. 3-4, Buenos Aires: SKA, 1959.
Nova revija, št. 282-284, Ljubljana, 2005.
Tretji dan, XXXVI, št. 9/10, Ljubljana, 2007.
Vida llena de sentido. Homenaje al profesor Emilio Komar. Buenos Aires, Fundación Bank Boston, 1999.
http://www.sabiduriacristiana.com.ar
Summary
A meaningful life
On the occasion of the third anniversary of the death of Milan Komar
Milan Komar (1921-2006') was born in Ljubljana, but spent his childhood in Skofja Loica, studied law and philosophy in Ljubljana, at the end of the war moved to Italy, where he took his doctorate in law, and then moved to Argentina. His philosophical path went from the pre-Kantian philosophy of Christian Wolff, a representative of rationalism, through Kant to Hegel In Argentina, as well as in various ph ilosoph ical circles in Italy and Spain, he was soon known as a considerable expert on both ancient and medieval, as well as modern philosophical thinking; and also as a thinker who, although he did not interpret Thomas Aquinus, felt that he lived by his philosophy. Unfortunately, he was better known abroad than in his own home. In his last decade, he dealt with the reperiodisation of the history of modern philosophy, which he considered his life task. Because for many years he explained classical philosophy of man, his spirit and ethical questions, to groups of psychologists and psychiatrists, it is not surprising that his second favourite field was a metaphysical reading of contemporary profound psychology. After years of teaching at institutes, he became professor of the history of modern philosophy at the Catholic University of Argentina (UCA). For fifty years and more he also headed various study courses (cursos).
Komar was a archetypal pedagogue, who wanted to transmit to students the results of his own thinking by means of the spoken word. His written opus is therefore relatively small Nevertheless, he wrote hundreds of texts in Slovenian, and even more in Spanish. Slovenian discussions and essays were published in three books, and a translation of the hook Orden y Misterio (Order and Mystery) was also published in Slovenian. Soon after his death, the Fundación Emilio Komar was founded in Buenos Aires, which is headed by his students, today professionals in various professions and not just philosophy. Within the framework of the Foundation, there is also the Centro de estudios humanísticos y filosóficos, the task of which is to propagate the results of Komar's school (Escuela de Komar), to collect and sa feguard his work, and to spread his thinking through courses, symposiums and lectures. The Foundation has also continued the task of transcribing from, tapes his most important full-year courses devoted to various themes, and publishing them in book form. Fifteen books have so far been published.
The contribution discusses Komar's critical attitude to contemporary philosophical trends and some sketches of his human character are also shown. The first responses to his Christian realism in Slovenia are mentioned. His cycle of Skofja Loka sonnets is published, in which there are not only flashes from his childhood years but an awareness that precisely these memories provided him with »impetus and food for revelation of all forces« throughout his life. Precisely in these sonnets can be found explicit thought about human consistency which bubbles »from an awareness of roots«.
He died in Argentina (2006) and is buried in Zale cemetery in Ljubljana.