Jutro na Savi
Igo  Gruden
Revnih peric še dremava telesa v vetru raznihana kakor drevesa zjutraj na Savi v omami bleščanj. Svet naokrog, ko da diha na dlani: prvi so žarki že vanj nasmejani, s tiha življenje se drami iz sanj.
Kosi se kopljejo v solncu kraj brega, v lokih zamišljenih lastovka bega, vod se dotika ji bežna perot. Savskim pericam tesno je na svetu: gledajo kose in lastovke v letu, zvon se oglaša iz daljnih samot.
Vse zasopljene žene in dekleta perejo dneve in tedne in leta v mestu gospem, ki jim dih je mehak: kosi zleteli so v vrh na drevesa, kapljice vsak si s peroti otresa, njim pa telo je kot v vodi oblak.
Most se v daljavi zasanjano boči, vlak sredi Save za hip se razloči, mimo peric proti mestu gre tih: sklonjene v delu nad nagnjene plohe z brega strmijo za njim kakor sohe, pesem voda se pretaka po njih.
306