Mladi junaki
^^^^^        12. Rajši umreti nego lagati.
Ww ^nl^u^a 'e anžleška ladja iz Liverpula proti HJI HJI Ameriki. Četrti dan po odhodu zapazijo B||j§asg med zaboji in raznira blagom skritega dečka. Deček ni imel ne očeta ne matere, ne sestre ne brata, nikakršnega prijatelja in variha. Nihče ni poznal de-vetletnega otroka, ki je bil jako slabo oblečen, sicer pa poštenega, nedolžnega obraza.
Privedejo ga k poveljniku ladje. Ta ga ostro ogo-vori: »Kako si se predrznil skrivaj se splaziti na ladjo?«
»Moj očem so me privedli sem,« odgovori boječi deček, »ker pravijo, da me ne morejo več prerediti, pa tudi denarja nimajo do Halifaksa, kjer stanuje moja teta,«
Poveljnik pa noče verjeti, ker je bil že premno-gokrat nalagan. Dan za dnevom ga povprašuje, odkod in kaj da je; a deček zmeraj enako odgovarja, ne več ne manj. Slednjič se poveljnik naveliča, zgrabi dečka za vrai, ga nerahlo strese ter pravi, da ga bo na jadrnik obesil, ako v desetih minutah ne pove res-nice. Ubogi otrok brez prijatelja in zagovornika tre-peta pred ostrim poveljnikom. Veliko ljudi se zbere okrog nju. Poveljnik drži uro v roki in šteje minute. Deček postaja bled, vendar drži glavo po konci. Solze mu zalijejo oči.   Osem minut je že minulo.
»Še dve minuti ti je živeti,« zagrozi poveljnik. »Govori resnico in reši si življenje, mladič!«
»Ali smem moliti?« vpraša otrok in milo pogleda v zarjaveli obraz trdosrčnemu možu. Poveljnik pri-kima, a ne reče nobene besede.
Pobožni deček poklekne, sklene roke, povzdigne oči proti nebesom ter moli očenaš in češčenamarijo, potem pa še pristavi: »Preljuba nebeška Mati, vzemi me k sebi v nebesa. Pripravljen sem umreti, lagati pa ne morem!«
Vseh oči so bile obrnjene vanj, od raznih strani so se čuli vzdihi; celo poveljnik je bil ginjen. In komu
130
bi se ne prikupil tak junak? Ubogi, zapuščeni deček je pripravljen umreti za resnico! Umreti more; lagati se — nikdar ne! Bog mu je poplačal. To se ve, da se mu ni nič žalega zgodilo, še veliko prijateljev si je pridobil, od vseh strani so ga obsipali z darovi—