List 11.
Politiški oddelek.
Gordiški vozel.
Gore krožijo neprestano, ne rode pa ničesar dru-zega nego — miši. Taka miš je tudi najnovejši projekt, kateri je zasnovalo Thunovo ministerstvo v namen, da reši jezikovno vprašanje na Češkem.
Ta projekt obseza jasno in izrecno zanikanje češkega načelnega stališča in popolno priznanje nemškega stališča, a vzlic temu ni našlo milosti pri Nemcih. Ti so ponudeno jim spravo kratko malo odklonili, dasi so v bistvu z vladnimi ponudbami popolnoma zadovoljni. Nemci so kategorično izjavili, da od sedanje vlade sploh nič dobrega ne pričakujejo, in da s sedanjo vlado sploh ne sklenejo primirja, nego da zahtevajo popolno premembo sistema, kar pač pomeni toliko, da hočejo, naj se njim izroči državno krmilo.
Zaman je šel grot Thun v Kanoso. Milosti ni našel pri Nemcih, in vsled tega se lahko že sedaj reče, da je popolnoma vse jedno, ali uveljavi grof Thun svoj načrt, ali pa ga vrže v koš. Nemci niso tako neumni, da bi opustili boj, ko vender vidijo, da se jih merodajni krogi boje, da jim žele ustreči in da se sploh čedalje bolj približujejo nemškemu stališču.
Slovani bi sami sebe slepili, ako bi verjeli, da so jim takoimenovani odločilni krogi količkaj naklonjeni. Nasprotno. »Naklonjeni" so nam samo takrat, kadar nag potrebujejo, kakor na primer v zadnjih dveh letih. V ostalem pa se krčevito drže stare tradicije avstrijske politike in so jedini v tem, da mora biti Avstrija nemška država, da je nemški narod poklican, biti v tej državi gospodar, slovanski narodi pa, da mu morajo tlačaniti.
Te ideje se drže zlasti dvorni krogi z vso vztrajnostjo, in da se je drži tudi Thunovo ministerstvo, to pričajo razne njegove odredbe, in to svedoči  tudi najno-
vejši njegov spravni projekt. In vender bi bil čas, spoznati, da se s takimi sredstveci ne reši avstrijski problem.
Boj, kateri se bije v naši državi, že davno ni več boj za obsežnost češkega uradovanja v češkem kraljestvu. Boj gre za to, kdo bode gospodar v državi, ali celo-kupnost avstrijskih narodov, torej združitev narodov na podlagi ravnopravnosti in jednakovrednosti, ali nenjjški narod sam. Ta boj se ne dožene s palijativnimi sredstvi, s takimi spravicami, kakor jo zopet sedaj kuje naš mini-sterski predsednik grof Thun, zakaj v tem boju je vsak kompromis nemogoč. V tem boju ne pride do sprave. Morda se iz katerih koli vzrokov sklene kako kratkotrajno primirje, ali nasprotstvom s tem ne bo konec. Konec bojem in nasprotstvom bo še le tedaj, kadar bo jeden bojevnikov ležal premagan v pesku, poprej ne.
Nam se zdi, da je Thunovo ministerstvo v tem boju samo epizoda. Boj je bil poprej in boj bo trajal tudi še poslej, ko o Thunovi in Kaizlovi vladi že- davno ne bo sledu, trajal bo toliko časa, da se dožene z zmago jednega bojevnika.
To je naše prepričanje, in zato gledamo s precej hladnim zanimanjem na spravne poskuse grofa Thuna, dobro vedoč, da s temi nedolžnimi kapljicami ne reši avstrijskega problema. Ta problem je pravi pravcati gordiški vozel, ki se ne da razvozlati. Poskušali so to že razni spretni in nespretni prstje, a zaman. Ta vozel se ne bo razvezal, ampak se mora presekati z mečem.
Ako odločilni krogi tega ne uvidijo in se ne odločijo, dokler je čas, potem jim ni pomagati. Avstrijski problem se reši samo z mečem in nič drugače; če tega gordiškega vozla ne preseka habsburški meč, na kar silimo slovanski narodi, potem ga preseka hohenzollernski.