Odšel je.
Milene je bilo sram. Mislila je na tihi pogovor pred tremi dnevi na vrtu in na čudno sproščenost, ki jo je takrat vso prevzemala. Ali mislila je tudi na pentagram, ki je znamenje črnih magijcev in svobodnih zidarjev, ki rušijo cerkev in družbo. In našla se je v vrtincu zagonetke.
Doktor Besedic pa je mislil na to, da je Gabrenja odšel in na dih lahno rožnatih svilenih nogavic in občutil je silno ugodje, ker je z gospo Mileno ostal sam. Čutil je, da je doživel tisti redko naklonjeni trenutek, ki se, zamujen, težko spet povrne. In ves vesel se je spomnil, da ostane tu še sedem dni, ki utegnejo vsebovati pestra doživetja. Gospa Milena pa se je, brezbrižna zanj, oprostila in odšla zamišljena v svojo sobo.
KOROŠKE   PESMI
I.   M.  K O R C E
NA GOSPOSVETSKEM POLJU
O, zemlja naša, Bog te blagoslovi! Naš znoj te je rosil in naša kri pojila, da zvesto zibel našo bi hranila, da rastli bi iz tvojih ledij nam domovi.
A zdaj molčiš ... Vse trate, polja, lože in gozdovi in vmes vasi, po rebrih in doleh sejane, so same žive boli vedno sveže rane: ljubezen našo hranijo še zgolj — grobovi.
OB BASKEM JEZERU
Veš ti, ki hodiš s trdim korakom tod in misliš, da si na svoji lasti, veš, da je ljubezni vreden rod izročen tu neizbežni propasti?
Veš ti, ki hodiš s trdim korakom tod kaj nam kriči vmirajoči rod?
— Za plehko besedo miru, za lečno jed izdali ste Rož in Podjuno in Žilo in svojo ljubezen vkovali ste v led, ko sto tisoč src tukaj v boli je vpilo! —
602